Potrebno pojasnilo Pred kratkim smo imeli »čast« čitati naslednje: »Prema izveštaju dil-ektora jedne državne gimnazije mnogi učenici sa svršenim IV. razredom osnovne škole, koji polažu prijemni ispit za I. razred gimnazije, dolaze tako nespremni i nepismeni, da to iznenadjuje. Sve je ovo i dokumentovano poslatim djačkim radnjama. Često puta učenici donose svedočanstva sa vrlo dobrim ili odličnim ocenama iz srpskohrvatskoga ili računa, a na prijemnom ispitu pokaže se da ne znaju pisati i čitati ni čirilicu ni latinicu, ili čak da nisu savladali tablicu množenja. Ujedno direktor saopštava da su učitelji ovako nespremnih učehika ocfenjeni potiajViše vrlo dobrim ili odličnim ocenama. U diktatu učeniči ne samo da pišu vrio ru^no, nego i sastavljaju po dve i više reči ujedno; završeno ne poznaju pravopis (pišu osobne imenice malim slovom, a zajedničke imenice ušred rečenice velikim sldvima), o interpunkciji ni pojma, sasvim ne razlikuju vrste reči n. pr.: dan, prosjak, danas, juče, ovde, bel, crn, dobar, jasan itd., jesu glagoli, a drugiput: ovde, njih, koji, ja, putujuči itd., jesu imenice, što znači savršeno nepoznavanje vrste reči. Ovakvo neznanje daje dokaza da narodna škola ne daje uSpešan rezultat. Iako narodnoj školi zaista nije svrha da sprema učenika za rad u srednjoj školi, ipak svršeni učenici IV. razreda osnovne škole moraju imati toliko znanja, da mogu sa uspehom pratiti nastavu i u srednjoj školi. Kako ovo nije usamljen slučaj da učenici na prijemnim ispitima za sredrije škole pokazuju vrlo slab uspeh, naročito iz maternjeg jezika.« Sedaj vemd td, da ošnbvna šola ne riudi uspešnih rezultatov in da se ta neuspešnost še posebej manifestira v tem, ker otroci niso zadostno obvladali materinskega jezika in snovi iz računskega pouka. Da pa ne pornajo zadostno materinskega jezika se vidi po tem, ker ne razlikujejo besednih vrst — n. pr.: dan, berač, včeraj, tukaj, bel, črn, dober, jasen itd. V računstvu se dogajajo celo »tragični« slučaji... Kmetski otrok, ki v svojem življenju še nikoli ni videl enonadstropne hiše, vznemirjen in preplašen vsled popolnoma nove in neznane situacije v kateri se je znašel, ni mogel takoj odgovoriti na vprašanje iz poštevanke. Razume se, za vso to »tragedijo« nosijo odgovornost narodni učitelji. Kako bi moglo to tudi drugače biti? V ostalem ta manira ni prva; moglo bi se celo reči, da je to »stara pesem z novim glasom«. Pravi se, da je dal inicijativo za tako poročilo direktor neke drzavne gimnazije. Pripoveduje se tudi to, da se nahaja ta gospod na jugozapadnem delu naše domovine, enem izmed najsamotnejših in najsiromašnejših. Da ne pozabimo... preteklo leto smo imeli ustno anketo o splošnem vtisu o uspehih šolskih otrok pri sprejemnih izpitih, obračajoč se na priznane prosvetne delavce — direktorje srednjih šol. Lahko smo popolno- ma zadovoljni z njihovimi odgovori. Direktorji pravijo: »Z ozirom na razmere v katerih se dela, se zares ne more oporekati uspeh učencev. Marljivost jugoslovanskega učiteljstva je dovolj znana — kar je povsem v redu, — ampak ni zadosti priznana, — kar nikakoi ni y redu. Vprašanje sprejemnega izpita je velik problem, ker ni samo šolsko — nego socialno vprašanje. Ne more se reševati na birokratski način z malim aktom, ki se dostavlja — in nosi predvsem vsa obeležja tendencijoznosti in nerazumevanja problema z željo za njegovo pravilno rešitev.« Ce bi gospod »direktor neke državne gimnazije« resnično hotel spoznati globino problema, bi storil to zelo lahko. Prečitati bi moral, mnoge članke v »Narodno prosveti«, »Učitelju« in »Glasniku jugoslovenskega profesorskega društva«. Da iz »Glasnika jugoslovenskega profesorskega društva (prof. Al. Miličevic) kajti, če ne moremo imeti nikake iluzije o njegovih simpatijah napram učiteljstvu, potemtakem ne moremo pričakovati, da bi uvaževal ono, kar pišejo učiteljski časopisi. Če bi torej, čital vsaj svoj stanovski časopis, tedaj bi videl, kako inteligentnejše gledajo njegovi tovarišt profesorji na ta problem in kako med njihovim — profesorskim stališčem in našim — učiteljskim skoro ni razlike. S tretiranjem vprašanja o sprejemnem \zpitu se morajo upoštevati ta tri elementarna vprašanja: šolski otroci, učitelj in učni načrt. . Pri na? ni uvedena obvezna socialna oskrba šolskih otrok. To je prepuščeno skrbi staršev in uvidevnosti posameznikov. Ampak ker samo skrb staršev in uvidevnost posameznikov v mnogih primerih ne more dati niti minimuma onega, kar je potrebno za fizično (hrana in obleka) in moralno (učbeniki in šolske potrebščine) vzdrževanje otrok, potem tako stanje povsem naravno, ne ostaja brez negativnih posledic na otroško znanje. Učiteljstvo nima stalnosti na služberierri mestu. Njegovo često premeščanje mu ne daje možnosti, da se z vso psihofizično močjo poglobi v delo za vzgojo in izobrazbo otrok. Za to stvar je potreben popoln mir in ne temna slutnja pred slučajno negotovostjo. Pri takem stanju tudi največji idealist ne pomaga mnogo, niti ne more nadomestiti onega, kar onemogoča groba stvarnost. — Ali je po^ trebno govoriti o vzdrževanju šol? Med debato v skupščini in v senatu je g. prosvetni minister rekel, da je ponekod tako, da preti nevarnost, da se bodo morale mnoge šole zapreti. Ali je potrebno dokazovati, kako velik vpliv ima to na izobrazbo otrok? Nazadnje o tretjem vprašanju, o učnem načrtu! Znano je, da je učiteljsko udruženj« izdalo brošuro pod naslovom: »Projekat nastavnog plana i programa«, da je razpisalo natečaj za učni načrt in program in da je učir teljstvo v vseh resolucijah zahtevalo revizijb učnega načrta. In taka indirektna globalna kritika kaže dovolj jasno na neprikladnost učnega načrta, a zaradi večje jasnosti poudarimo samo nekaj primerov. Tako se zahteva iz računstva v IV. razredu tudi »vaje v čitanju in pisanje številke do milijarde«. Katero stvar pa izraža naš narod v svojem življenju v milijardah? Iz materinskega jezika se zahteva v IV. razredu samo na enem mestu poznanje vseh besednih vrst. Filolog, ki je poleg tega vsaj nekoliko pedagog, se mora čuditi, kaj vse se zahteva od otroka z 10 do 11 leti. — Kaj se bodo ti otroci učili iz materinskega jezika v prvih dveh razredih srednje šole? Nazadnje, rigorozna komisija bi našla, — opozorimo naj samo na ta primer, — veliko jezikovnO pogreško tudi v poslanici, ker se po novi in predpisani terminologiji ne reče osebha imena, nego lastna. Tako je, če se išče dlaka v jajcu. V IV. razredu je predpisanih iz zgodo vine 40 lekcij; vsako lekcijo bi bilo treba razdeliti na nekaj metodičnih enot — kar bi pomenilo, da bi imeli več metodičnih enot nego je določenih ur za zgodovinski pouk. V detajle se nočemo spuščati, le želeli bi, da se ne pozabijo splošne razmere, v katerih se dela. Nadalje tudi to, da učitelji ne pripravljajo otrok samo za sprejemni izpit, nego obravnavajo vso v učnem načrtu predpisano snov. G. direktorju tudi ne pade na misel, da ima srednja šola drugačno nalogo kot osnov- ne; on ne upošteva sugestije svojih kolegov, po kateri bi morali srednješolski profesorji hospitirati v IV. razredu osnovih šol, kakor tudi, da bi osnovnošolski učitelji prisostvovali pri polaganju sprejemnih izpitov. Kaj naj se počne z otrokom, ki dovrši osnovno šolo? Pri nas še vedno prevladuje sistem štiriletnega šolanja, a strokovnih šol imamo premalo. Kdo more in kdo sme braniti nadaljnje izobraževanje naraščaja? Ali višja izobrazba ni interes naroda in države? Prav zaradi tcga dobiva pri nas nižja gimnazija vedno bolj karakter viš.je narodne šole. Ker je že v pouku, ki je sledil na osnovi dopisa omenjenega direktorja, govora o dik- tatih (mi se sicer s takim razumevanjem strinjamo), tedaj bi bilo treba povedati zakaj se pri sprejemnih izpitih, v pismenih nalogah prakticira izključno z diktati? Zelo bi nas veselila nekoliko vcčja kolaboracija med oddelkom osnovnega in srednjega pouka vsaj v razumevanju pedagoških principov. Nazadnje ima naša prosvetna centrala nckaj stotin organov, ki so dolžni voditi nadzorstvo nad osnovnim šolstvom; čemu torej sprejemati sugestije, v tem primeru neopravičene obtožbe, od onih, ki niso zato pozvani? Tako se govori, ko se hoče nekaj povedati o karakterju in pomenu sprejemnih izpitov. (Iz »Narodne prosvete«.)