65 Kneževina Bolgarija v letih 1878–1885 v luči časnikov Slovenski narod in Slovenec manja e rman* 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 94(497.2)"1878/1885" Manja Erman: Kneževina Bolgarija v letih 1878–1885 v luči časnikov Slovenski narod in Slovenec. Časopis za zgodovino in narodopisje, Maribor 89=54(2018), 4, str. 65–113 Prispevek obravnava pogled in poročanje naših časnikov Slovenec in Slovenski narod o dogajanju v novonastali državi na Balkanu, kneževini Bolgariji, ki je krmarila med evropskimi političnimi težnjami in pritiski ter notranjepolitičnimi spori. k ljučne besede: Kneževina, Bolgarija, Aleksander Battenberg, časnik Slovenec , časnik Slovenski narod, car Aleksander II., politika, Evropa, Vzhodna Rumelija, Anton Be - zenšek, Miroslav Hubmajer, Osmani, Grki, Osmanska država, liberalci, konservativci, Dragan Cankov, Petko Karavelov, vojna, sobranje, Trnovska ustava, Aleksander Jonin, Aleksander Kaulbars, Leonid Sobolov, srbsko-bolgarska vojna, prevrat. 1.01 Original Scientific Article UDC 94(497.2)"1878/1885" Manja Erman: The Principality of Bulgaria in the Years 1878 and 1885 as Seen by New- spapers Slovenski narod and Slovenec. Review for History and Ethnography, Maribor 89=54(2018), 4, pp. 65–113 The treatise discusses the view and reporting of our newspapers Slovenec and Slovenski narod on events in the newly established country in the Balkans, in the principality of Bulgaria, which was dealing with European political aspirations and pressure on the one side and with inner-political disputes on the other. keywords: Principality, Bulgaria, Alexander of Battenberg, newspaper Slovenec, news - paper Slovenski narod, emperor Alexander II., politics, Europe, East Rumelia, Anton Bezenšek, Miroslav Hubmajer, Ottomans, Greeks, Ottoman empire, liberals, conservatives, Dragan Cankov, Petko Karavelov, war, assembly, Tarnovo constitution, Aleksander Jonin, Alexander von Kaulbars, Leonid Sobolov, Serbo-Bulgarian war, overthrow. * Manja Erman, univ. dipl. zgod., Betnavska cesta 110, SI – 2000 Maribor, manja. erman@gmail.com 66 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2018/4 • razprav E – stUdiEs u vod V začetku leta 1878 se je končala zadnja v nizu rusko-osmanskih vojn 19. sto - letja. Ruska zmaga je dokončno zapečatila usodo nekdaj ogromnega Osman - skega imperija, ki je že dobro stoletje pešal in izgubljal ozemlja. Rezultat vojne je bil podpis Sanstefanskega miru, ki je prinesel priznanje neodvisnosti Srbiji, Črni gori in Romuniji ter po 500 letih ponovno vzpostavitev bolgarske države v obliki kneževine. Toda uspešna ruska ekspanzija je prestrašila evropske ve- lesile; še posebej je na novem balkanskem zemljevidu izstopala nova država − Velika Bolgarija. Sledila je revizija dogovora v obliki Berlinskega kongresa, ki je Veliko Bolgarijo razkosal na tri dele: kneževino Bolgarijo, Vzhodno Ru - melijo in Makedonijo. A samo prva je bila dokaj samostojna, ostali dve sta ponovno prišli pod osmansko oblast. Naša časnika Slovenec 1 in Slovenski narod 2 sta dogajanje v kneževini Bol - gariji pa tudi novice o drugih dveh delih skrbno spremljala in v zvezi s tem veliko pisala. Lahko rečem, da skoraj ni bilo številke, ki ne bi omenjala Bolga - rije, Vzhodne Rumelije ali Makedonije, največ Slovenski narod. Večino novic sta povzemala iz tujih časopisov, k oblikovanju podobe o mladi državi so prispevali še dopisi Antona Bezenška 3 in Miroslava Hubmajerja, 4 ki sta se 1 Časopis Slovenec je izhajal od leta 1873 do 1945. Bil je politični katoliški list, ki je nastal kot nekakšen odgovor na ustanovitev Slovenskega naroda. Slednji je svojo liberalno misel uveljavljal prek svojih časopisov, zato je katoliški tabor ustanovil svoj list z namero, da pridobi čim več volivcev. Do leta 1883 je izhajal trikrat na teden, nato pa kot dnevnik. Svoj program je namenjal vsem Slovencem, zavzemal se je za zvestobo katoliški veri in cerkvi, za verski značaj šolstva in blagostanje kmečkega stanu. Bil je naperjen proti Slovenskemu narodu in kritičen do domače politike. (Amon Smilja, Erjavec Karmen: Slovensko časo - pisno izročilo − od začetka do 1918, Založba FDV, Ljubljana 2011, str. 142−153) 2 Časopis Slovenski narod je izhajal v letih 1868−1943 in je zastopal liberalno novinarstvo na Slovenskem. V prvi številki je objavil svoj politični program, ki je obsegal blagostanje in korist naroda, zavzemanje za mogočno in svobodno Avstrijo ter za združenje vseh Slovencev v eno administrativno enoto. Najavil je tudi, da se bo bojeval za spremembo ustave in enakopravnost med narodi, kakor bo tudi spoštoval katoliško vero in branil njene pravice na področju osnovnega šolstva. (Slovensko časopisno izročilo, str. 120–130) 3 Avgusta 1879 je takratni finančni minister G. Načevič povabil Antona Bezenška v kne - ževino in ga prosil, da bi Gabelsbergerjevo stenografijo (Franz X. Gabelsberger je bil utemeljitel sistema stenografije, ki je postal osnova za večino sodobnih evropskih steno - grafij) priredil še za bolgarski jezik, kot je to storil za slovenski, srbski in hrvaški jezik, ter prišel poučevat bolgarske stenografe za potrebe parlamenta. 4 Miroslav Hubmajer ali tudi Friedrich Hubmayer je bil eden (s slovenske strani) pomemb - nejših udeležencev vstaje v Bosni in Hercegovini leta 1875. S srbsko vojsko je l. 1876 sode - loval v prvi srbsko-turški vojni, nato pa v letih 1878−79 sodeloval v uporu Makedoncev v Kresni. Bil je eden od pomembnih »vojvod« Kresnenske vstaje in po pisanju Slovenskega naroda je razpolagal s precejšnjim številom mož (800−1000) ter se tako uvrščal med pomembne vodje. (Franc Rozman, Nekaj dopolnil k biografiji Miroslava Hubmajerja, Kronika 2009, letnik 57, izredna številka, str. 437–442) Manja Erman, Kneževina Bolgarija v letih 1878–1885 v luči časnikov Slovenski narod in Slovenec 67 oglašala v Slovenski narod . Dogajanje v kneževini je bilo že od začetka pestro, nemirno in politično nestabilno. Bolgarija je bila do tedaj še vedno precejšnja neznanka za Evropo in kot taka je postala zelo zanimiva za evropske časnike in posledično tudi za naša časopisa, ki sta se kneževini posvetila še toliko bolj zaradi določenih vzporednic, ki sta jih videla med Bolgari in Slovenci v Avstro-Ogrski. V tem prispevku bomo tako na kratko orisali prva leta kne- ževine Bolgarije, ko je delovala še v takšnem teritorialnem obsegu, kot je bilo določeno z Berlinskim sporazumom. Leta 1885 so namreč Bolgari v Vzhodni Rumeliji zadevo vzeli v svoje roke in se s Plovdivskim prevratom priključili kneževini ter ustvarili teritorialno podlago Bolgariji, kot jo poznamo danes. k neževina po vojni 3. marca 1878 je bila v San Stefanu podpisana mirovna pogodba med Rusijo in Osmansko državo, a določila iz nje niso dolgo zdržala. Strah pred »Veliko Bolgarijo«, umeščeno med Vardar, Egejsko morje, Črno morje in Donavo, je bil premočan. Še posebej Angleži so v njej videli ruski »podaljšek«, ležeč veliko preblizu Carigrada in morskih ožin. Berlinski kongres je raztrgal San - stefansko pogodbo in najbolj prizadel Bolgare. Veliko Bolgarijo so razkosali na tri dele. Slovenec je odločitev Berlinskega kongresa ostro kritiziral: » Nek politik imenoval je berlinski kongres prodajanje narodov (Völkerschacher) in menimo, da se mož ni zmotil. Gledali so le na zemljevid, ne pa na narodnost. Rekli so, da Bolgarija sme živeti le na severu od Balkana, kakor bi pod južnim bregom nobenega Bolgara ne bilo. Rekli so, da v Macedoniji ni Bolgarov, da so sami Grki in Turki. Zdaj je pa v Macedoniji samih bolgarskih ustašev 10.000 mož, kateri celemu svetu dejansko dokazujejo, da so, da ima v Macedoniji Bolgara. Grki v Macedoniji, ki so kričali, da je dežela njihova, in le njihova, se še ganiti ne upajo, bijejo se pa za vero in svobodo Bolgari, o kterih evropski štatistikarji niso hoteli nič videti.« 5 Razočaranje Bolgarov je bilo veliko in posledica je bila okrepljena antios- manska propaganda. V vseh treh pokrajinah je vladalo napeto stanje: Bolgari so obračunavali z Grki in Osmani, 6 ki so odhajali iz države in pred odhodom uničevali vse, česar niso mogli odnesti s seboj, je pisal Slovenec. 7 Kljub prisotnosti ruske 5 Pokongres?, Slovenec, 12. 11. 1878, letnik 6, št. 124, str. 1. 6 V tem prispevku sem uporabila izraz Osmani namesto Turki. Slednje je bilo v namreč ta - kratnem časopisju uporabljeno z zaničevalnim prizvokom in šele v 20. stoletju so Osmani »postali« Turki ter dobili turško državo v svojem pravem pomenu. 7 Slovenec, 8. 8. 1878, letnik 6, št. 85, str. 3. 68 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2018/4 • razprav E – stUdiEs vojske (devetmesečna ruska vojaška okupacija in uprava je skrbela za red in izgradnjo bolgarskega državnega aparata) se je nasilje nadaljevalo. V tabo - ru bolgarskih patriotov v Makedoniji so nastajale skupine upornikov, ki se jim je hitro pridružil že omenjeni Miroslav Hubmajer in se z dopisi javljal v Slovenski narod. Bralcem časopisa je med potovanji na cilj poročal o pusti, zanemarjeni in žalostno opustošeni obdonavski planjavi, o slabih poteh in obcestnih krčmah, ki so bile revno opremljene in so ponudile popotniku zelo malo. Pogled na Sofijo ga je najprej prevzel »… zagledal sem pred seboj divno v žaru zapadajočega solnca veliko prostrano mesto z mnogimi minareti, stolpiči in kupolami … To ne sliči nobednemu sto in sto evropskih mest, katere sem na svojem potovanji videl,« in nato razočaral: » Iznenadila me je pa tudi pri vhodu strašna nesnažnost, podrtije, nerednosti in ne vem, katerih imen bi se še poslu- žil, da označim čudno zmes blata, kolov, papirja in drugih jednacih snovij, iz katerih to mesto obstoji.« Mesto je bilo v tako slabem stanju, da se je v vetru vse majalo in z minaretov je odpadalo zidovje. 8 Ampak Bolgari so ga navdušili: »Narod, ki tukaj prebiva, poln je prirodne inteligencije, kar dokazujejo okusno izvedeni izdelki njegovi; obleke ne kupi si ni jeden od seljakov, vse si sami doma napravijo. Ženska obleka, starodavne oblike, mi je naj bolj dopadala, ker je v resnici lepa, z živimi barvami opletene olišpke so v čistem slavjanskem slogu izvedene. Res je, da v kaščah (hišah), nije mnogo najti; škrinja, kotel, jedno ped visoka miza (sofra), nekoliko nizkih stoličev in preprog v boljših hišah, to je vse za olajšanje življenja. Postelje v našem evropskem pomenu se ne najde tukaj. Za noč se namesti na tleh jedna preproga, z drugo se človek odene in postelja je gotova.« Tudi njegova naslednja postaja, Kjustendil, je bila le gomila lesenih kolib in zbirališče sodrge, je pisal Hubmajer. Za žalostno podobo je dopisnik okrivil osmansko oblast in menil, da so ljudje nalašč ohranjali tako stanje, » da je skoro svinjak našega slovenskega kmeta dobra hiša proti njemu.« O ljudeh pa je ponovno zapisal pohvalo: » Narod pa, ki na teh strminah prebiva, je dober in gostoljuben. Vse nam store, kar jim je mogoče, da nam poslužijo in v kašči, katera izgleda siromašno, ručamo, da je le veselje; sirovo kislo zelje, kozjega sira, mladega česna, na ražnu pečena kokoš, slanine in dobrega kruha je obilo. Malo rakije in tudi rujnega vinca polen vrč se najde, pa se pije, je, razgovarja in poje.« 9 V takem stanju je bila torej kneževina, pred katero je bilo ogromno dela. Kljub temu da je bila začetna slika prav klavrna, ji je Slovenec napovedoval lepo prihodnost: » Marljivi Bolgar, kakor za kmetijstvo ustvarjen, bode zopet 8 Miroslav Hubmajer, Dopis iz Bolgarije Slovenski narod, 22. 1. 1879, letnik 12, št. 18, str. 2. 9 Miroslav Hubmajer, Pisma iz Bolgarskega, Slovenski narod , 31. 1. 1879, letnik 12, št. 25, str. 2. Manja Erman, Kneževina Bolgarija v letih 1878–1885 v luči časnikov Slovenski narod in Slovenec 69 obdeloval svoje polje, kupčija in obrtnija se bode razcvetela in tudi v duševnem obziru bodo napredovali balkanski Slovan.« 10 Časnik je obenem upal, da »bo marsikateri Slovenec v tistih rodovitnih krajih svoj kruh našel in si namesto v daljni Ameriki tam poiskal drugo domovino; mislili smo na dalje, da bodo naši obrtniki tam doli » med brati« svoje izdelke laglje prodajali, kakor med kakim tujim narodom«. 11 Slovenci so se resnično začeli intenzivneje zanimati za Bolgare tako v političnem, gospodarskem kot v kulturnem smislu. Marca 1878 je Slovensko gledališče uprizorilo igro »Petrograd in Plevna« ali »Ruska vojska«, ki je bila prvič predstavljena v avstrijskem delu, zaradi velikega zani - manja pa nato še na Slovenskem. Igra je bila množično obiskana, je poročal Slovenec. 12 Bolgarski boj proti Osmanom je bil navdih tudi za Gregorčičevo pesem »Hajdukova oporoka«, ki je izšla v zbirki Poezije 2 sicer šele leta 1888, čeprav je nastala pod vtisom časa, o katerem govorimo. V ljubljanski čitalnici so ob koncu leta z napitnico počastili osvoboditev Bolgarov, Srbov in Črno - gorcev ter očitno boljšo prihodnost za slovanske narode: »…  osvobojeni so Bolgari, neodvisni Srbi in Črnogorci in tudi za nas avstrijske Slovane vse kaže, da smo uže najhujše čase duševne borbe za ohranjenje narodnega bitja prebili, ter da se boljšim časom bližam,« je povedal dr. Zarnik 13 in zbrano občinstvo je bučno pozdravilo njegove besede, je o tem zapisal Slovenski narod. 14 trnovska ustava Kot prvo so po določilih Berlinskega sporazuma morali Bolgari sprejeti usta - vo in nato izvoliti kneza, ki so ga morale potrditi evropske velesile in ni smel izhajati iz katere od takrat vladajočih družin. Projekt izdelave ustave je bil sicer že kmalu po koncu vojne podeljen dr. Lukianovu 15 in dokončan jese - ni 1878. Upravitelj knez Aleksander Dondukov-Korsakov ga je nato osebno predstavil carju, ki ga je januarja 1879 potrdil in vrnil v Bolgarijo. 16 Ta čas pa 10 Knez Zarja vstaja na balkanskem poluotoku, Slovenec , 24. 1. 1878, letnik 6, št. 10, str. 1. 11 Slovenec, 12. 1. 1878, letnik 6, št. 5, str. 2. 12 Slovenec, 9. 3. 1878, letnik 6, št. 28, str. 3; glej tudi Slovenec , 12. 3. 1878, letnik 6, št. 29, str. 4. 13 Dr. Valentin Zarnik je bil odvetnik in politik ter pobudnik prvega slovenskega tabora v Ljutomeru 8. 8. 1868 (Dr. Valentin Zarnik, Slovenski narod , 31. 3. 1888, letnik 21, št. 75, str. 1.) 14 Slovenski narod, 5. 1. 1879, letnik 12, št. 4, str. 3. 15 Dr. Lukianov je bil vodja pravne službe ruskih okupacijskih oblasti v Bolgariji. Bil je zadolžen za projekt sestavljanja bolgarske ustave (Diana Glasnova, 130 godina od prihva - čanja Bugarskog ustava, 16. 4. 2009, po http://www.bugari-u-hrvatskoj.com/130-godina - -od-prihvacanja-bugarskog-ustava/; dalje D. Glasnova). 16 Crampton R. J., A Concise History of Bulgaria , Cambridge University Press, 2005, str. 87. 70 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2018/4 • razprav E – stUdiEs je upravo vodil ruski komisar knez Aleksander Dondukov-Korzakov. Veliko sobranje (tudi Velika narodna skupščina je bilo mešanica voljenih in ime- novanih predstavnikov) se je tako zbralo v Trnovem. 17 Prvi sestanek je bil napovedan za 18. januar in Slovenski narod je tega dne posvetil naslovno stran velikemu bolgarskemu dogodku: » Pet sto let je bil bolgarski narod potrt in v turski jarem uklenen. Pet sto let – dolgo dovolj, da je moral obupavati, da si je moral v svesti biti, ko se sam osvoboditi ne more, da more le od drugod pričako- vali rešenje, od brata si rodnega. In prišla mu je rešitev od velikega slavjanskega brata Rusa, ki je prišel osvobodit one sorodne bolgarske Slavjane.« 18 Ker pa so morali osnutek na zahtevo evropskih politikov prevesti tudi v francoščino, se je situacija zavlekla in zasedanje so prestavili z januarja na februar, je pisal Slovenski narod. 19 Med Bolgari v Trnovem sta se oblikovali dve stranki: prva je zahte - vala, da se mora bodoči kneževini priključiti Vzhodna Rumelija (vodja te skupine je bil Dragan Cankov 20 s Petkom Karavelovim 21 in Petko Slavej- 17 Mesto Trnovo je bilo nekoč sedež bolgarskih carjev in se je tudi ob oblikovanju kneževine potegovalo za čast prestolnice. Še pred sklicem Velikega sobranja pa so za prestolnico kneževine izbrali Sofijo, ki je bila takrat še majhno mesto, a na izjemni geografski legi. 18 Bolgarski dan, Slovenski narod, 18. 1. 1879, letnik 12, št. 14, str. 1. 19 Slovenski narod, 30. 1. 1879, letnik 12, št. 24, str. 2./ Crampton R. J., A Concise History of Bulgaria, Cambridge University Press, 2005, str. 87. 20 Dragan Cankov (1828–1911) je bil pomembna politična osebnost, ki se je zavzemal za osvoboditev Bolgarov izpod osmanske oblasti. Služboval je v ruski administraciji v času njihove okupacije Bolgarije, nato pa je postal znan kot zmeren liberalec, ki je bil priprav - ljen na kompromise s konservativci. Leta 1880 je postal ministrski predsednik. Načrt nje - govih reform: ustanovitev milice, omejitev pravic muslimanov in poskus omejitve moči bolgarske ortodoksne Cerkve je prestrašil kneza, ki se je bal liberalne revolucije. Vrsta zunanjepolitičnih napak, vključno z Avstro-Ogrsko, je prisilila njegovo vlado v odstop, še preden je preteklo leto 1880. To je bilo deloma posledica pomanjkanja komunikacij med knezom in Cankovim. Leta 1881 ga je doletel hišni pripor zaradi javnega nasproto - vanja knezu in možnosti vojaškega udara. Cankov se je drugič vrnil leta 1883, a njegova vlada je bila prehodne narave vse do julija 1884, ko ga je zamenjal Karavelov. Ločil se je od stranke in ustanovil svojo: Napredni liberalci. Čeprav njegova stranka ni videla vlade vse do leta 1902, je ostal pomembna politična figura in stalni glas podpore pri bližanju z Rusijo. (Mercia MacDermott, A History of Bulgaria 1393–1885 , London, Allen & Unwin, London 1962 in Richard J. Crampton, Bulgaria 1878–1918 A History , New York: Columbia University Press, New York 1983.) 21 Petko Karavelov (1843–1903) je bil eden vodilnih liberalnih politikov in večkratni pre - mier. Najprej je bil premier v obdobju 1880/1881, nato za daljši čas od 1884–1886. Po ab - dikaciji kneza Aleksandra se je pridružil regentskem svetu avgusta 1886. Za njegove vlade je bilo značilno približevanje z Rusijo. Vrnil se je 1901 in vodil prvo demokratsko vlado. Bezenšek je o njem zapisal, da je bil izobražen mož in teoretik, znan po naglih dejanjih in govorih, ki so bili v nasprotju s Cankovim veliko bolj burni. Bil je temperamenten človek, ki je hitro vzkipel in tudi verbalno napadal nasprotnike. (A. Bezenšek, Razmere v Bolgariji, Slovenski narod , 14. 5. 1880, letnik 13, št. 109, str. 2–3.) Manja Erman, Kneževina Bolgarija v letih 1878–1885 v luči časnikov Slovenski narod in Slovenec 71 kom 22 ), druga stran pa je zagovarjala sprejem določil Berlinskega kongresa in podreditev Evropi kot dokaz bolgarske mirnosti in razuma (vodja je bil Marko Balabanov 23 ). 24 Lahko rečemo, da so se tu izoblikovali začetki liberalne in konservativne struje. Predstavniki prve so takoj želeli Veliko Bolgarijo in so imeli podporo med ljudskimi množicami, pristaši druge pa so hoteli mirnejši način združevanja in upoštevanje evropske politike. 22. februarja je naposled prišlo do zasedanja v Trnovem pod predsedstvom kneza Dondukov-Korsakova. Naša časnika sta se veselila, Slovenski narod je na naslovnici zapisal: » Po skoro petstoletnem zatiranji vstala je slavjanskim bratom Bolgarom zopet zarja narodne svobode. Srečni ti bratje!«, 25 Slovenec pa je pisal o proslavljanju v Zagrebu živečih Bolgarov na veselje številnega občinstva. 26 Na skupno 27 sejah in razpravah je bilo zelo burno: hitro so se pokaza - la razhajanja med Bolgari in ruskimi vodji uprave, ob tem so protestirali še osmanski predstavniki zoper predvideni 16. (»knez zastopa državo v zunanjih zadevah«) in 22. člen ustave (»dedno knežje nasledstvo«). 27 Slovenec je pisal o glasnih zahtevah poslancev po združenju Bolgarov v eno državo, in če bi bili med poslance sprejeti tudi rumelijski, bi to zahtevala večina zbranih. Časnik je razumel njihove zahteve, bolgarski narod je bil pretrgan na pol, zato je napovedoval upor naroda, čim bodo Rusi odšli domov. 28 Kljub vsem trenjem so bolgarski poslanci naposled uspeli položiti temelje moderne države s tako visokimi demokratičnimi standardi, kot so v tistem času obstajali samo v Belgiji. 16. aprila 1879 je bila sprejeta Trnovska ustava, ki je v veljavi ostala vse do leta 1947 (spremenjena je bila le dvakrat, 1893 in 1911). 29 Svobodni duh ustave je bil kasneje osnova številnim medstrankarskim prepirom in sporov s knezom, ki je po ustavi dobil vrhovno oblast in si je zakonodajno oblast delil z narodnim sobranjem. Moč je bila koncentrirana v njegovih rokah, razpustil je in sklical narodno sobranje, imenoval in razreševal je ministre ter bil na čelu vojske v času miru in vojne. Vendar bomo kasneje videli, da je imel kljub določilom v ustavi »de facto« le bore malo moči. Ustava je predvidela parla - ment (sobranje), izvoljen po splošni volilni pravici, veljavni za moške, in se je 22 Petko Slavejkov je bil skupaj s Cankovim in Karavelovim eden vodilnih bolgarskih liberalcev. 23 Marko Balabanov je bil zunanji minister v prvi vladi, postavljeni 1879, in eden vodilnih mož pri postavljanju Trnovske ustave. 24 Slovenski narod, 28. 2. 1879, letnik 12, št. 49, str. 2. 25 Odpretje bolgarske narodne skupščine, Slovenski narod , 26. 2. 1879, letnik 12, št. 47, str. 1. 26 Slovenec, 1. 3. 1879, letnik 7, št. 24, str. 2. 27 Slovenski narod, 18. 3. 1879, letnik 12, št. 64, str. 2. 28 Nove homatije na jugu, Slovenec, 18. 3. 1879, letnik 7, št. 31, str. 2–3. 29 D. Glasnova. 72 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2018/4 • razprav E – stUdiEs volil ter sestajal vsako leto. Sobranje je iz svoje srede izvolilo polovico članov državnega sveta (kabineta), polovico pa jih je po ustavi imenoval knez. Ob sobranju smo že na začetku zasledili Veliko narodno skupščino, ki je izvolila poglavarja države, regentstvo ali odločala o spremembi ustave. 30 Država je dobila 7 ministrstev, ki so pokrivala: notranje zadeve, izobraževanje in vero, finance in trgovino, zunanjo politiko in vojaške zadeve. Odzivi na sprejeto ustavo so bili različni, Slovenski narod je pisal o od - mevih v tujih časnikih: angleški Daily News, Times, liberalni in Slovanom naklonjeni časopisi so jo hvalili in odobravali, drugi pa so se mu rogali, češ da je nanesen z vseh vetrov, mešanica drugih ustav ter neprimerna za nezrel bolgarski narod. Dunajski časnik Vaterland je zapisal, da je bolgarska ustava posnemanje angleške in le korak »od vzvišenega do smešnega«. 31 Bezenšek jo je v svoji knjigi o Bolgariji in Srbiji označil kot površno in » napravljeno v presvobodnem duhu, za kterega narod še takrat ni bil zrel«. 32 Slovenski narod pa je bil prepričan, da se bodo Bolgari hitro ujeli v upravljanju države. »Mla - di uradniki so bili šolani v Moskvi, Odesi, Peterburgu, Dunaju, Kijevu in v Bukarešti, kjer so se navadili francoskih običajev in » ognjevitega francoskega svobodoljubja«, je pisal časnik. Omenil je velik vpliv duhovščine in opozoril, da samih strank, konservativcev in liberalcev, bralci ne smejo enačiti z za - hodnoevropskimi. Kot smo že omenili, so konservativni Bolgari spoštovali dogovor iz Berlina, liberalci pa so stremeli po »Veliki Bolgariji« in združitvi makedonskih ter rumelijskih Bolgarov. 33 Bolgarski knez Druga zelo pomembna zadeva je bila med množico potencialnih kandidatov izbrati bolgarskega kneza. Naša časnika sta bila enotna: bolgarski knez naj bo slovanske krvi! Slovenec se je bal Nemca na prestolu, ki bi imel zaničevalen odnos do Slovanov in bi bil pokoren Bismarcku: » V tem obziru bi še rajši videli Francoza, Laha ali Angleža, kateri bi se dali laglje predelati v Slovana, kakor kak Nemec …« 34 Že avgusta 1878 je Slovenec kot kandidata omenil nemškega princa Battenberga, ob njem pa še kneza Dondukov-Korsakova, v katerem sta oba časnika videla pravega človeka. Mnogo novoizvoljenih poslancev je hotelo 30 Crampton R. J., A Concise History of Bulgaria, str. 88. 31 Bolgarska ustava, Slovenski narod, 5. 3. 1879, letnik 12, št. 53, str. 1. 32 Anton Bezenšek, Bolgarija in Srbija , Družba sv. Mohorja v Celovcu, Celovec 1897, str. 42 (dalje Bezenšek). 33 Nekoliko o Bolgariji, Slovenski narod, 11. 3. 1879, letnik 12, št. 58, str. 2. 34 Slovenec, 12. 1. 1878, letnik 6, št. 5, str. 3. Manja Erman, Kneževina Bolgarija v letih 1878–1885 v luči časnikov Slovenski narod in Slovenec 73 na prestolu ruskega generala Ignatjeva (predvsem kmetje), je pisal Slovenec. 35 Razen dileme, koga izvoliti, so nekateri hoteli, da bi kneza volili šele takrat, ko bi bila dejansko združena vsa Bolgarija. 36 Na koncu so seznam skrčili na tri osebe: danski princ Valdemar, 37 princ Heinrich Reuss in mladi ruski carski nečak Aleksander Battenberški. 38 Na koncu je bil izbran prav slednji. Novega kneza je vest o izvolitvi dosegla v rodnem Darmstadtu in kmalu se je odpravil obiskat strica carja v Livadiji. 39 »Ko sem od deputacije dobil vest svojega povišanja na prestol, umatram kot prvo svojo dolžnost vašemu veli- čanstvu, kot osvoboditelju našega naroda svojo hvaležnost izraziti,« 40 se mu je za novi položaj zahvalil mladi knez. Knez Aleksander se je kmalu zatem odpravil na t. i. predstavitveno potovanje po evropskih državah s končnim ciljem v novi domovini in najprej se je ustavil na Dunaju pri avstrijskem ce- sarju ter zunanjem ministru Gyuli Andrássyju. 41 Za angleški Telegraph je povedal, da bo podlaga njegovi politiki dogovor iz Berlina in stričevi (carjevi) nasveti, ter da bo ruske uradnike, ki so do tedaj skrbeli za upravo v Bolgariji, postopoma zamenjal z bolgarskimi (in ne nemškimi, na veselje Slovenskega naroda). 42 Preden je zapustil Dunaj, ga je obiskala delegacija iz Vzhodne Ru - melije s predlogom o zedinjenju, ki pa ga knez ni mogel niti ni smel sprejeti. Veliko prehitro in preveč tvegano dejanje bi le škodilo mladi državi, je pisal Slovenski narod. 43 Potovanje je nadaljeval proti Rimu in konec junija je po vseh uradnih predstavitvenih in pozdravnih formalnostih odplul v Carigrad po investiturni »berat« ali ferman. 44 Tamkajšnji časniki so ga posmehljivo najavili: » Čujemo, da princ bolgarski prav silno želi priti v Carigrad, da bi 35 Slovenec, 29. 1. 1879, letnik 7, št. 10, str. 2. 36 8. marca je bil v Sofiji izdan proglas pristašev zedinjene Bolgarije. Zahtevali so prestavitev volitev bodočega kneza, vse dokler ne bodo Bolgari združeni v eni državi in ne razdeljeni (Slovenski narod, 25. 3. 1879, št. 69, str. 1). 37 Danskega princa so podpirali Angleži. Njegovo ime ponovno srečamo leta 1886, ko se je knez Aleksander odpovedal bolgarskemu prestolu in se je v Trnovem ponovno sešlo veliko sobranje. Za novega kneza so izvolili prav njega, ki pa prestola ni sprejel ( Slovenski narod, 1. 5. 1879, letnik12, št. 99, str. 1). 38 Aleksander Battenberg je bil rojen 5. 4. 1857. Njegov oče je bil princ Aleksander Hessen - -Darmstadt, poročen s poljsko grofico Julio Hanke, katere oče je bil zaradi svojih voja - ških uspehov nagrajen z grofovskim naslovom (bil je tudi obrambni minister ruskega carja Nikolaja I.). Njun zakon je bil morganatski in tako njuni otroci niso bili upravičeni do naziva Hessenški, ampak je grofica Julia dobila naslov grofica Battenberg po imenu manjšega mesta z gradom. Od tod tudi kasnejšemu bolgarskemu knezu naziv. Bil je nečak ruske carice Marije, žene Aleksandra II., ki je bila sestra njegovega očeta. 39 Slovenski narod, 09. 5. 1879, letnik 12, št. 106, str. 1. 40 Slovenski narod, 20. 5. 1879, letnik 12, št. 115, str. 2. 41 Slovenski narod, 24. 5. 1879, letnik 12, št. 118, str. 2. 42 Slovenski narod, 25. 5. 1879, letnik 12, št. 119, str. 2. 43 Slovenski narod, 28. 5. 1879, letnik 12, št. 121, str. 3. 44 Slovenski narod, 28. 6. 1879, letnik 12, št. 146, str. 2. 74 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2018/4 • razprav E – stUdiEs svoje obličje drgnil v prahu ob nogah nj. cesarskega veličanstva (sultana) …« 45 Iz Carigrada je odpotoval v kneževino in 9. julija prisegel na ustavo. 46 Štiri dni kasneje je dospel v slovesno Sofijo, kjer ga je pričakalo 10.000 vojakov in množica ljudi. Na metropolitov pozdrav je knez na splošno navdušenje ljudi v bolgarščini vzkliknil: »Živela Bolgarija!« Bolgari so bili navdušeni nad mla - dim, postavnim knezom. Ob njegovem prihodu se je zgodil neljub pripetljaj: zaradi razsvetljave v čast novemu knezu je izbruhnil požar in pogorelo je nekaj hiš. Ljudem, ki so utrpeli škodo, je knez takoj namenil 200.000 frankov odškodnine, je poročal Slovenski narod . 47 In vraževerni bi porekli, da je bilo to slabo znamenje. slovenska časnika o knezu »Če je princ Battenberg v resnici slovansko misleče rodovine, česar pa njegovo ime ne kaže, potem bi bilo vse prav; slabo pa bi bilo za Bolgare, če je njegovo srce tako nemško, kakor njegovo ime, ker bi potem nemška kolonija prišla v deželo, ki največjo srečo vidi le v ponemčevanji in ji ne gre v glavo, da bi tudi slovanska dežela zamogla napredovati − brez blažene nemščine. Če imajo tedaj Bolgari kakega poštenega domačina, kateremu bi brez zavisti hoteli dati tako častno mesto, naj se brez premislika za njega odločijo, naj bo ruskemu caru po volji, ali ne; saj slovanski svet ve, kako je car, kolikor je sicer tudi poštenjak, preveč vdan nemškemu vplivu,« je avgusta 1878 pisal Slovenec ob prvih omembah kandidatov za prestol. 48 Časnik je v mladem, 22-letnem neizkušenem Nemcu videl slabo znamenje: » Sedajni bolgarski knez (Battenberg), ni druzega, ko prusk oficir, nemško misleč in nesposoben, Slovane vladati«. 49 Njegova izvolitev je bila Bismarckova zmaga, ki je poleg Hochenzollerna v Bukarešti hotel še enega Nemca v Sofiji, je pisal Slovenec. Novemu knezu je štel v dobro le sorod - stvo z ruskim carjem in upal, da se bo morda Batteberg poslovanil ali pa vsaj kot opozorilo vzel Italijo, ki je imela mnogo tujih dinastij in jih je narodnostna ideja pometla stran. 50 Slovenski narod je menil, da bo imel Battenberg težko nalogo. Dokončati bo moral, kar je njegov stric začel, in bolgarskemu narodu ponovno povrniti nekdanjo slavo. Zadovoljen je bil z njegovimi družinskimi vezmi in je pisal, 45 Slovenski narod, 12. 7. 1879, letnik 12, št. 158, str. 1. 46 Slovenski narod, 10. 7. 1879, letnik 12, št. 156, str. 2/ Slovenski narod, 12. 7. 1879, št. 158, str. 1. 47 Slovenski narod, 17. 7. 1879, letnik 12, št. 162, str. 2. 48 Bolgarija in izhodna Rumelija, Slovenec, 17. 8. 1878, letnik 6, št. 88, str. 2. 49 Slovenec, 10. 5. 1879, letnik 7, št. 52, str. 2. 50 Knez Aleksander I., Slovenec, 6. 5. 1879, letnik 7, št. 50, str. 1. Manja Erman, Kneževina Bolgarija v letih 1878–1885 v luči časnikov Slovenski narod in Slovenec 75 da so bile z njegovo izvolitvijo na laž postavljene vse vesti o antiruski nastro - jenosti bolgarskih poslancev, saj je bil Battenberg carjev kandidat. Glavna naloga novega kneza bo uresničitev Sanstefanskega sporazuma in zedinjenje vseh Bolgarov, je pisal časnik ter bil prepričan, da mu bo Evropa to dovolila, kot je Italiji in Nemčiji. Pridružil se je dobrim željam, ki so jih knezu pošiljali slovanski časniki širom Evrope. 51 o dhod ruske vojske Po sprejetju ustave in izvolitvi kneza se je ruska vojska začela umikati iz dr - žave, saj je imela kneževina izoblikovano svojo vojsko, čeprav je bilo pri tem delu nemalo težav. Organizacija bolgarske vojske je bila pravzaprav ena prvih nalog ruske začasne oblasti. Slovenski narod je pisal, kako so izgledali bolgar - ski prostovoljci, ko so Rusi leta 1877 prispeli v Bolgarijo in sestavljali enote za pomoč v bojih proti Osmanom. Večina jih je bila v klavrnem stanju, oblečena v različne raztrgane oprave, da so pogosto s svojim izgledom prestrašili ruske vojaške funkcionarje. 52 Že maja 1878 je zato car ukazal ustanoviti bolgarsko vojsko in kasneje je bila ustanovljena še vojaška šola v Sofiji, kjer se je izobra - ževal bolgarski častniški kader, na šolanje pa so hodili tudi v Rusijo. Letno je dala šola okrog 60 častnikov, vendar je bila še leta 1883 v bolgarski vojski večina ruskih častnikov, je pisal Slovenec. 53 Bolgarski vojski se je namreč pri - ključilo precej ruskih častnikov, ki se iz različnih vzrokov niso smeli vrniti v svojo armado, ali pa so se bolgarski vojski priključili prostovoljno, saj je bila v tem primeru njihova plača višja. Poleg veščin ravnanja z orožjem se je mlada vojska učila marširati, brati, pisati in vzdrževati telesno pripravljenost. Disciplina, oblačila, povelja in ukazi, vse je bilo rusko. A urjenje Bolgarov ni bilo tako enostavno. Slovenski narod je pisal o nespoštovanju avtoritete in uhajanju vojakov iz taborov. Dezerterstva pa jih niso mogli obsoditi, saj so bili tam prostovoljno. 54 Sočasno z odhajanjem ruske vojske so se po kneževini krepili nemiri. Na - silni izgredi so izbruhnili tako med Bolgari in Grki kot med Bolgari in Osma - ni, na vzhodu države pa so ljudi zastraševale vedno bolj drzne razbojniške tolpe, nastale po koncu vojne. 55 Največ takih tolp je bilo okrog Varne, Ruščuka in Trnovega, zato so tam avgusta razglasili izredno stanje, je pisal Slovenski 51 Najnovejša slovanska država, Slovenski narod, 4. 5. 1879, letnik 12, št. 102, str. 1. 52 Bolgarska armada, Slovenski narod, 18. 2. 1879, letnik 12, št. 40, str. 1−2. 53 Bolgarski častniki, Slovenec, 22. 10. 1886, letnik 14, št. 242, str. 1−2. 54 Bolgarska armada, Slovenski narod, 19. 2. 1879, letnik 12, št. 41, str. 1−3. 55 Slovenec, 7. 8. 1879, letnik 7, št. 87, str. 3. 76 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2018/4 • razprav E – stUdiEs narod. 56 Vzhodni del države je bil po poročanju Slovenca neprenehoma v na - petem stanju. V okolici Silistre in Šumle je prihajalo do spopadov, kljub temu da je bolgarska vojska dokaj uspešno razganjala razboriteže, je poročal Slove - nec. 57 Največ konfliktov je nastajalo na podlagi maščevanj, izbruhov potlače- nih strasti in zaradi odvzemanja lastnine tamkaj živečim Osmanom, zato je knez v kritičnih območjih obljubil ustanovitev mešane bolgarsko-osmanske komisije, ki bi reševala take konflikte. 58 Slovenski narod za vse slabo ni krivil le Osmanov, kot je to počel Slovenec: »Muslimani niso bili spretni v trgovini ali v težkem kmečkem delu, oboje je bilo bolj ali manj v rokah Židov, Grkov in Bolgarov,« je pisal časnik. Navadni muslimanski kmetje so bili le kmetje, prav tako tlačeni kot drugi, in da je prišlo do nasilja med njimi, je krivil tako staro kot novo oblast ter muslimansko duhovništvo, ki je situacijo izrabljalo v svojo korist. 59 V konfliktu med Grki in Bolgari pa sta bila oba naša časnika odkrito na strani zadnjih: » Znano je, da so neki grški škofje največje pijavke in oderuhi mej ubogimi Bolgari bili,« 60 je pisal Slovenski narod , Slovenec pa: »Grški živelj je smrtno sovražen vsemu, kar je slovenskega na balkanskem polostrovu; pod- pirati grški živelj se pravi škodovati Bolgarom, Albancem in Srbom, ter narejati plot proti ruskemu nastopu na Carigrad.« 61 politični začetki Kneževina je imela vse potrebno za samostojno delovanje, zato so se skupaj z rusko vojsko začeli umikati tudi funkcionarji ruske začasne oblasti. Maja 1879 je Slovenski narod v članku »Bolgarska hvaležnost« pisal o ganljivem slovesu kneza Dondukov-Korsakova iz Trnovega. Zapisal je, da ga je nav - dušena množica ponesla do voza in ga kar sama vlekla do mestnih vrat, vse iz hvaležnosti za njegov trud. 62 Odhod začasnega upravitelja je bil obenem začetek samostojnega delovanja kneževine. Prvo vlado je knez zaupal kon - servativcem in prvemu ministrskemu predsedniku Todoru Burmovu. Kon - servativna vlada je bila na oblasti od julija do volitev konec septembra 1879. Že konec avgusta pa se je knez soočil s prvimi medstrankarskimi prepiri in očitki proti vladi, da ravna samovoljno in ne upošteva ustave, kar je postala 56 Slovenski narod, 8. 8. 1879, letnik 12, št. 181, str. 2. 57 Slovenec, 26. 7. 1879, letnik 7, št. 82, str. 3. 58 Slovenski narod, 31. 8. 1879, letnik 12, št. 200, str. 2. 59 O Balkanskih zadevah, Slovenski narod, 10. 10. 1885, letnik 18, št. 231, str. 1−2. 60 Slovenski narod, 22. 2. 1879, letnik 12, št. 44, str. 3. 61 Slovenec, 29. 5. 1879, letnik 7, št. 59, str. 2. 62 Bolgarska hvaležnost, Slovenski narod, 7. 5. 1879, letnik 12, št. 104, str. 1. Manja Erman, Kneževina Bolgarija v letih 1878–1885 v luči časnikov Slovenski narod in Slovenec 77 stalnica vse do konca Battenbergove vladavine. 63 Pred naslednjimi volitvami se je jeseni med konservativci in liberalci vnel oster predvolilni časniški boj in tako so udrihali drug po drugem kot časniki na slovenskem in v Avstro - -Ogrski niso bili vajeni, je iz Sofije oktobra poročal Anton Bezenšek. T okrat je zmagala liberalna stranka in zasedla večino sedežev v parlamentu. 64 Dragan Cankov je prvič in za kratek čas (dober mesec dni) postal predsednik vlade, nato pa so se vrnili konservativci, tokrat pod vodstvom nadškofa Klimenta Turnovskega 65 (od decembra 1879 do aprila 1880). Za politični polom so potrti liberalci obdolževali ministre iz konservativne vlade: dolžili so jih oviranja v delovanju in žaljenja ustave, krivili so kneza in način izbire nove vlade, v kateri je želel Grigorja Načevića, 66 čeprav ta liberalcem ni bil všeč. 67 Slovenski narod se je strinjal z bolgarskimi liberalci, a je dodal, da » knez ve, kaj je dobro za njegove podanike«. 68 c ankova vlada (1880) Težave z roparskimi tolpami, ki niso samo plenile, ampak tudi ubijale, so se nadaljevale. Bolgarska vlada je domnevala, da roparjem prihaja pomoč iz Carigrada in Adrianoplja. 69 Obenem so se zbirali roparji tudi na romunski strani in nato čez mejo vdirali v kneževino, zato se je spomladi 1880 skrhal odnos med sosedama. Slovenski narod je pisal, da romunske oblasti niso nare - dile ničesar zoper roparje kljub bolgarskim prošnjam. 70 T udi obračunavanje z Osmani v Bolgariji se ni končalo. In ko je konec aprila osmanska vlada poslala 63 Slovenec, 4. 9. 1879, letnik 7, št. 98, str. 2. 64 Nohlen Dieter in Stöver Philip, Elections in Europe: A Data Handbook , Nomos, Baden - -Baden 2010, str. 368−369. 65 Metropolit Kliment Turnovski, rojen kot Vasil N. Drumev, je bil eden vodilnih konser - vativnih politikov. 66 Grigor Načević je bil pomemben bolgarski politik, diplomat, eden zgodnjih vodij kon - servativne struje in prvi minister za finance. Od 1879−1900 je bil večkrat minister, tudi v liberalnih vladah, med drugim je bil župan Sofije 1896/97. Finance je vodil tudi v Cankovi liberalni vladi in bil član državnega sveta med Aleksandrovo osebno vladavino. 1884 je bil imenovan za diplomatskega predstavnika v Bukarešti, po Aleksandrovem odstopu je bil spet nekajkrat finančni minister, nato spet diplomat v tujini in se ponovno vrnil v Bolgarijo kot finančni minister in minister za notranje zadeve (1891/92, 1894/96) ter minister za kmetijstvo in trgovino 1899−1900. 1903−1906 je bil diplomatski predstavnik v Carigradu. (Bakalov Georgi in Kumanov Mile: Nachovich, Grigor Dimitrov (22. I. 1845−4. I. 1920), Elektronska izdaja »Zgodovina Bolgarije«, Sofija 2003) 67 Slovenski narod, 1. 1. 1880, letnik 12, št. 1, str. 2. 68 Slovenski narod, 11. 12. 1879, letnik 12, št. 284, str. 2. 69 Slovenski narod, 27. 3. 1880, letnik 13, št. 70, str. 1. 70 Slovenski narod, 14. 4. 1880, letnik 13, št. 84, str. 2. 78 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2018/4 • razprav E – stUdiEs evropskim državam pritožbe bolgarskih muslimanov o slabem ravnanju z nji - mi, je Slovenski narod brez usmiljenja zapisal: » Muselmani v Bolgariji so men- da podobni našim nemškutarjem in Nemcem. Kakor ti vpijejo, da so zatirani, če nemajo več samovlade v naših šolah in uradih, tako tudi Turki v Bolgariji ne moreje brez tožbe živeti, ko jim je vzeta moč, uboge Bolgare dreti.« 71 Nemiri so se nadaljevali še vse leto. Volitve tega leta so ponovno dobili liberalci, iz stare sestave ministrstva je ostal med drugimi Načević, prej finančni minister, sedaj pa minister za zu - nanje zadeve » žel je navdušenje s svojim izgledom, obnašanjem in izobrazbo«, je o njem pisal Bezenšek. 72 Predvolilno dogajanje in volitve je za Slovenski narod skrbno spremljal Bezenšek, ki je menil, da so v opoziciji liberalci ne le zaradi svojega prepriča - nja, ampak tudi zaradi nezadovoljstva nad stanjem v državi, in še: » Na obeh straneh ni bilo sredine, ampak le skranjo levičarstvo in skrajno desničarstvo.« 73 Omenil je nekaj osebnosti, ki so se mu zdele pomembne, pa tudi zanimive. Ta - ko je pisal o Ceku Petkovu, ki je zmerjal ugledne osebnosti in politike, govoril o republiki in nepotrebnosti vojske. Ljudje so se smejali njegovim govorom, oblasti pa so ga dale zapreti, a ljudstvu je bil vendarle všeč in izvolili so ga za poslanca. Oblačil se je v makedonsko narodno nošo, nosil je srebrni pas s srebrno škatlico za kresilo in kresilno gobo, handžarja, ki mu je vedno tičal za pasom, pa v poslansko zbornico le ni smel prinesti, je o njem pisal Bezenšek. 74 Aprila je Dragan Cankov nastopil funkcijo predsednika vlade. Slovenski narod je pisal o hudih trenjih med glavnima strujama, 75 Slovenec pa je poro - čal, da je sobranje razveljavilo 16 volitev, ki so bile rezultat vladnega pritiska. 76 Hkrati se je menjala tudi angleška vlada in na politični vrh je stopal Willi - am Gladstone. Časnika sta upala, da se bo s tem evropska politika obrnila v prid združitvi Vzhodne Rumelije s kneževino. 77 Gladstone je v svojem zuna - njepolitičnem programu glede Vzhodnega vprašanja predvideval balkanske dežele − balkanskim narodom. Ni se strinjal z vmešavanjem evropskih sil v njihovo politiko. Njegov rek je bil »hands off«, roke proč od lastnine in dežel drugih narodov, je pisal Slovenski narod . 78 Slovenec je pisal, da bo prvo delo, ki bo čakalo Gladstona na Balkanu, združitev Bolgarije, » da se najštevilnejši 71 Slovenski narod, 29. 4. 1880, letnik 13, št. 97, str. 3. 72 Bezenšek, Razmere v Bolgariji, Slovenski narod , 29. 2. 1880, letnik 13, številka 49, str. 1−2. 73 Bezenšek, Pismo iz Bolgarije, Slovenski narod, 14. 1. 1880, letnik 13, številka 10, str. 2. 74 Bezenšek, Razmere v Bolgariji, Slovenski narod , 29. 2. 1880, letnik 13, številka 49, str. 1−2. 75 Slovenski narod, 8. 4. 1880, letnik 13, št. 79, str. 2. 76 Slovenec, 22. 4. 1880, letnik 8, št. 44, str. 3. 77 Slovenski narod, 8. 4. 1880, letnik 13, št. 79, str. 2; Preobrat na Angleškem, Slovenec , 8. 4. 1880, letnik 8, št. 38, str. 1. 78 Gladstone o Slovanih, Slovenski narod, 10. 4. 1880, letnik 13, št. 81, str. 3. Manja Erman, Kneževina Bolgarija v letih 1878–1885 v luči časnikov Slovenski narod in Slovenec 79 balkanski narod, Bolgari, okrepe in da turška dá reforme, obljubljene v Berli- nu tudi drugim balkanskim narodnostim«. Prepričan je bil, da ga bodo v tem podpirala Rusija in vsi Slovani. 79 V vladi Cankova je bilo pogosto burno in Bezenšek je poročal, da je moral finančni minister pogosto miriti narodno sobranje zaradi večmilijonskega (v frankih) napovedanega deficita. Zato je predlagal ureditev zemljiške knjige in katastrov, saj bi se s tem povišali prihodki države. 80 Davek se je dotlej pobiral po osmanskih ocenah, ki so bile narejene pred več leti in zastarele, prejšnje ministrstvo pa je cenitve hiš in zemlje izvedlo na hiter in površen način, je menil Bezenšek, zato je nova vlada zaposlila francoskega finančnega strokov - njaka, da bi pomagal razrešiti problem. 81 Bezenšek je omenil tudi uradniške plače, ki so bile precej visoke v primerjavi z drugimi državami. Navedel je primer: suplent v Avstro-Ogrski je prejemal toliko plače kot navaden pisar v Bolgariji. 82 Razen diskusij o proračunu so sprejeli še zakon o bolgarski de- narni valuti. Za Bolgarijo je do tedaj veljal francoski monetarni sistem, nato so se odločili franke preimenovati v leve po grbu kneževine. Lev je bil nato vpeljan naslednje leto. 83 Liberalna vlada se je usmerila tudi v prepotrebno izboljšavo prometnih poti, ki so bile po Bezenškovem mnenju sicer trikrat boljše od hrvaških, in pa v napovedano izgradnjo železnice. 84 Glede slednje - ga je sobranje prejelo t. i. »zeleno knjigo«, v kateri so bili zapisani avstrijski pogoji, po katerih je le-ta najprej zahtevala povezavo srbske železnice (smer Pirot − Sofija) s progo v Vzhodni Rumeliji. Avstro-Ogrska je bila namreč tista, ki naj bi zgradila železniško traso skozi Bolgarijo in je bila odločena protestirati proti vsakršni drugačni trasi ali namenih s strani bolgarske vlade, je pisal Bezenšek. 85 Poslanci so avstrijski želji nasprotovali. Po dogovoru iz Berlina je bilo dovolj, da bi dozidali samo eno traso, ki bi povezala evropske železnice s Carigradom, in za to bi bila dovolj trasa, ki bi se na jugu povezala z Adrianoplom, na severu pa z romunskimi železnicami, je razlagal Bezenšek. 86 Sobranje je nato sprejelo več zakonov, povezanih z davkom, in raznimi orga - nizacijami v finančnem ministrstvu. Sklenili so, da naslednje leto popišejo 79 Angleško ministerstvo in slovanski jug, Slovenec, 15. 5. 1880, letnik 8, št. 53, str. 1−3. 80 Bezenšek, Bolgarske razmere, Slovenski narod, 2. 7. 1880, letnik 13, št. 148, str. 1−2. 81 Bezenšek, Kako se Bolgarija državno organizuje, Slovenski narod , 4. 6. 1880, letnik 13, št. 125, str. 1−2. 82 Bezenšek, Bolgarske razmere, Slovenski narod, 2. 7. 1880, letnik 13, št. 148, str. 1. 83 Bezenšek, Bolgarske razmere, Slovenski narod , 2. 7. 1880, letnik 13, št. 148, str. 2; Slovenec o kovanju denarja poroča že v začetku junija ( Slovenec, 8. 6. 1880, letnik 8, št. 61., str. 2.). 84 Bezenšek, Bolgarske razmere, Slovenski narod, 2. 7. 1880, letnik 13, št. 148, str. 1. 85 Bezenšek, Bolgarske razmere, Slovenski narod, 4. 12. 1880, letnik 13, št. 279, str. 1. 86 Bezenšek, Bolgarske razmere, Slovenski narod, 11. 1. 1881, letnik 14, št. 7, str. 1. 80 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2018/4 • razprav E – stUdiEs vse prebivalstvo 87 in uvedejo matične knjige po župnijah, kjer so še manj - kale (na splošno so bile redko prisotne in še te pogosto površno sestavljene). Za pobiranje davkov so določili posebne finančne uslužbence, kajti okrožni sveti, ki so do tedaj imeli to funkcijo, naj bi bili preveč popustljivi do ljudi, je poročal Bezenšek. 88 Veliko pozornosti so namenili šolstvu, določili denar za izgradnjo šol, štipendiranje bolgarskih študentov v tujini, pomoč literarnem ustvarjanju in izdaji poučnega časopisja. 89 Obče šole so vzdrževale občine, tistim, ki pa tega v celoti niso zmogle, je pomagala država. Vsako večje mesto je imelo svojo realko ali meščansko šolo, je pisal Bezenšek. 90 Kot vidimo, so bili načrti zelo obetavni, a iz tega se je izcimilo bore malo. Že konec leta je prinesel prve spremembe, Cankov je decembra odstopil in na njegovo mesto je prišel strankarski kolega Petko Karavelov. o borožitev Pomladi in poleti 1880 je bilo v bolgarski vojski zelo živahno, zato je Evropa z zanimanjem spremljala dogajanje. Že konec prejšnjega leta je Rusija kljub viku in kriku nemških časnikov (» ta nevoščljivi hrup iz židovskih grl«, se je jezil Slovenski narod) Bolgariji podarila 5 ladij. Lastnega vojaškega brodovja Bol - gari zaradi določil Berlinskega kongresa niso smeli graditi, toda dar so lahko sprejeli in ladje so zasidrali v Ruščuku ter jih poimenovali Opit, Vsiv, Poradin, Gornji Studenj in Tamanj. 91 Mesec dni kasneje so jim Rusi podarili še eno lad - jo in Bolgari so že načrtovali ustanovitev pomorske šole ter se niso ozirali na proteste » šeste velevlasti, nemško-židovskega novinarstva,« je pisal Slovenski narod. 92 Marca 1880 so ponovno dobili ruska darila v obliki vojaškega parni - ka, 40.000 pušk in nekaj Kruppovih topov. V pristanišča ob Donavi so priha - jale pošiljke z orožjem, nato so jih z vozovi prevažali na vzhodno rumelijsko mejo, je pisal Slovenski narod . 93 Le nekaj dni zatem je začel časnik špekulirati, ali je morda namen vsega tega udar in priključitev Vzhodne Rumelije. Šumla, kjer so skladiščili orožje, je bila ravno dovolj blizu za odpošiljanje orožja v juž - no sosedo, je menil časnik. 94 Julija je vojska kneževine štela že 120.000 mož, 87 Popis je bil izveden januarja 1881. Štiri leta pozneje, 1885, je Slovenski narod objavil članek z dobljenimi rezultati štetja. 88 Bezenšek, Bolgarske razmere, Slovenski narod, 4. 12. 1880, letnik 13, št. 279, str. 1. 89 Bezenšek, Bolgarske razmere, Slovenski narod, 11. 1. 1881, letnik 14, št. 7, str. 1. 90 Bezenšek, Bolgarske razmere, Slovenski narod, 2. 7. 1880, letnik 13, št. 148, str. 1. 91 Bolgarsko brodovje, Slovenski narod, 12. 9. 1879, letnik 12, št. 209, str. 1–2. 92 Slovenski narod, 25. 10. 1879, letnik 12, št. 246, str. 2. 93 Slovenski narod, 28. 3. 1880, letnik 13, št. 71, str. 4. 94 Slovenski narod, 13. 6. 1880, letnik 13, št. 133, str. 2. Manja Erman, Kneževina Bolgarija v letih 1878–1885 v luči časnikov Slovenski narod in Slovenec 81 je pisal Slovenski narod , in obetale so se ji pomembne vodstvene okrepitve iz ruske vojske. Časnik je pisal o pristopu skoraj 200 ruskih podčastnikov, 34 častnikov in napovedal prihod še stotnikov, majorjev, podpolkovnikov, polkovnikov in še 112 častnikov ter neimenovanega generala. Razen tega je kneževina naročila dodatnih 80.000 komadov pušk. 95 Angleški konzul v Sofiji je že maja poročal v domovino 96 o prihodu 130 ruskih podčastnikov in pri - spelem orožju v Varno. Bolgari so ruska vstopanja in oborožitev razlagali kot nekaj povsem normalnega: vojska je imela zastarelo orožje in je morala kupiti novo, sama organizacija pa je klicala po preureditvi. Kdo bi bil primernejši za to kot izkušeni Rusi? 97 Slovenski narod je pisal, da je bilo v bolgarski vojski že skoraj več Rusov kot Bolgarov. 98 infrastruktura in kultura To leto se je začel tudi razcvet Sofije, ki je počasi dobivala evropsko podobo. Bezenšek je pisal o vidni razliki v čistoči, razsvetljavi in urejanju ulic glede na prejšnje leto. 99 V mesto je prišel češki arhitekt Roubal in naredil nov na - črt za širjenje ter razvoj mesta. A dokler ne bo železnice, razvoj mesta ne bo popoln, je menil Bezenšek. 100 Novozgrajeni mostovi po državi so bili močni in lepi, posebno tisti na Carigrajski cesti, ki je peljala proti Vzhodni Rume - liji, je pisal. 101 Tega leta je v Sofiji zaživelo tudi gledališče in prva predstava v bolgarščini je imela naslov Razbojniki ter bila kljub visokim cenam vstopnic razprodana, je pisal Slovenec. 102 Kulturno sušo, ki je vladala v glavnem mestu ter kneževini nasploh, je Bezenška bodla v oči in odločil se je nekaj storiti proti temu. Maja je ustanovil kulturno društvo Slavjanska beseda, postal je njen prvi predsednik in tako nekakšen oče kulturnega življenja v Sofiji. 103 Svoje prostore je društvo imelo v sofijski kavarni Cafe Parisien, kjer je bilo na voljo okrog 40 časnikov v vseh slovanskih in drugih jezikih. Društvo je imelo dva pododdelka, pevskega in telovadnega. 104 Razen koncertov in slovesnosti 95 Slovenski narod, 17. 7. 1880, letnik 13, št. 161, str. 3. 96 Angleška vlada je dobila za leto 1880 t. i. »plavo knjigo«. Obsegala je diplomatska pisma o prihodu ruskih oficirjev in podoficirjev v Bolgarijo ter poročila o uvažanju orožja iz Rusije. ( Slovenski narod, 11. 8. 1880, letnik 13, št. 182, str. 2.) 97 Slovenski narod, 11. 8. 1880, letnik 13, št. 182, str. 2. 98 Slovenski narod, 29. 7. 1880, letnik 13, št. 171, str. 2. 99 Bezenšek, Bolgarske razmere, Slovenski narod, 6. 11. 1880, letnik 13, št. 255, str. 2. 100 Bezenšek, Razmere v Bolgariji, Slovenski narod, 29. 2. 1880, letnik 13, št. 49, str. 2. 101 Bezenšek, Bolgarske razmere, Slovenski narod, 4. 12. 1880, letnik 13, št. 279, str. 2. 102 Slovenec, 15. 1. 1880, letnik 8, št. 6, str. 4. 103 Bezenšek, Iz Sofije, Slovenski narod , 13. 3. 1881, letnik 14, št. 59, str. 2. 104 Bezenšek, Iz Sofije, Slovenski narod , 3. 7. 1880, letnik 13, št. 149, str. 2. 82 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2018/4 • razprav E – stUdiEs ob pomembnih datumih so prirejali še zgodovinska, pravna in slavistična predavanja, 105 decembra so organizirali tudi dobrodelni koncert v dvorani narodnega sobranja za pomoč prizadetemu Zagrebu, ki ga je novembra do - letel močan potres. 106 V času od ustanovitve je društvo pridobilo več kot 200 članov, od tega je bilo veliko ministrov, konzulov, vojaških funkcionarjev pa tudi preprostih meščanov in uradnikov. 107 k nezove zahteve (1881) Prva pomembna zadeva se je pripetila marca tega leta: kot žrtev atentata je umrl ruski car Aleksander II., zelo priljubljen med Bolgari. Slovenec ga je imenoval » carja osvoboditelja«, ki se je s svojimi dejanji vpisal v zgodovino Balkana, » dokler bo kaj Slovana med Donavo in egejskim morjem«. 108 Carjeva smrt je bila prelomna točka v odnosih med bolgarskim knezom in Rusijo, vendar se to leta 1881 še ni tako pokazalo kot kasneje. Car Aleksander II. je imel svojega nečaka, bolgarskega kneza, zelo rad in ga je ob vsakem obisku v Rusiji počastil z visokimi častmi. Seveda ruski prestolonaslednik, prav tako Aleksander, na to ni gledal s simpatijami, bolgarskega bratranca ni maral in to se je kasneje izkazalo kot usodno. Ko je Aleksander III. nastopil vladarsko funkcijo, je do bratranca sprva gojil nevtralen odnos, nato pa so se čustva hitro spremenila v odkrito nenaklonjenost. 109 Druga pomembna zadeva se je zgodila maja – nenadoma je počilo med knezom in Karavelovo vlado (decembra prejšnjega leta je Cankov odstopil) in 9. maja je Slovenski narod prejel nenavaden telegram, ki je poročal o pro - glasu kneza Aleksandra, 110 v katerem se je pritoževal nad neredom v državi in zagrozil z odstopom, če narodno sobranje tega ne odpravi, preuredi ustave in se ravna povsem po njegovi volji. 111 Da ga vodilni evropski voditelji nočejo podpirati v njegovih odločitvah, je pripisoval slabemu glasu, ki ga je imela kneževina v mednarodni politiki. 112 Slovenec je kritiziral njegove besede: knez je vedel, da bo njegova naloga vzpostaviti red v kneževini, zato ni mogel priča - kovati enostavnega dela, je pisal. Že v naslednjih stavkih pa ga je podpiral pri 105 Bezenšek, Iz Sofije, Slovenski narod , 1. 2. 1881, letnik 14, št. 25, str. 3. 106 Bezenšek, Bolgarske razmere, Slovenski narod , 4. 12. 1880, letnik 13, št. 279, str. 2; Bezen - šek, Iz Sofije, Slovenski narod, 1. 2. 1881, letnik 14, št. 25, str. 3. 107 Bezenšek, Iz Sofije, Slovenski narod , 13. 3. 1881, letnik 14, št. 59, str. 2–3. 108 Slovenec, 17. 3. 1881, letnik 9, št. 31, str. 1. 109 Arthur E. Huhn, The Kidnapping of Prince Alexander of Battenberg, his return to Bul - garia and subsequent abdiction, E. Stanford, London 1887, str. 123–124. (dalje Huhn) 110 Slovenski narod, 12. 5. 1881, letnik 14, št. 107, str. 2. 111 Slovenec, 14. 5. 1881, letnik 9, št. 54, str. 2. 112 Slovenski narod, 12. 5. 1881, letnik 14, št. 107, str. 2. Manja Erman, Kneževina Bolgarija v letih 1878–1885 v luči časnikov Slovenski narod in Slovenec 83 odstopu s položaja, če je že tako bojazljiv: » Knez je bil navsezadnje le Nemec, ki bi ga lahko nasledil kak Bolgar, s srcem veliko bolj pri stvari in za domovino.« 113 Slovenski narod je poročal, da se je tisti večer po razglasu pred knežjo palačo zbrala velika množica ljudi in ga klicala tako dolgo, da se jim je moral kar trikrat pokazati, zahvaljujoč za izkazane simpatije. Metropolit ga je v imenu ljudstva zaprosil, naj prekliče svoj odstop. 114 Kmalu zatem je Slovenski narod objavil še nekaj knezovih zahtev: hotel je manj zastopnikov v narodnem so - branju in večje število poslancev, ki jih je imenoval on sam. 115 Slovenec je bil še natančnejši: v treh točkah je objavil knezove zahteve sobranju, od katerih je daleč najbolj bodla v oči želja po sedemletni oblasti − diktaturi, in še: po izteku sedmih let bi lahko knez sklical veliko sobranje in mu predlagal takšno spremembo ustave, kot bi se izkazalo za potrebno. Kritični Slovenec je ob tem začuda zapisal: » Morda tudi ne bo na škodo dežele, ako ima knez dobre name- ne in modre svetovalce.« 116 V intervjuju za angleški Standard je knez povedal, da je bila povod njegovim zahtevam klika, ki mu je skoraj v vsem nasproto - vala in ga ovirala pri izvrševanju ukazov. Klika naj bi ga ustrahovala in kršila ustavo, česar so omenjeni dolžili tudi njega, zato je hotel kneževino zapustiti, a to naj bi mu preprečevale velesile. » Zavoljo ljudstva hoče še ostati,« je menil Slovenec, 117 »Z diktaturo bi rad ljudstvu dal svobodo«, ga je opravičeval Slo - venski narod. 118 A kako združiti ta nasprotujoča si pojma? Knez ni odstopil, ampak je razpustil vlado in na veselje proruske struje sestavo nove poveril ruskemu generalu Erenrothu 119 z veliko izkušnjami, so - deloval je v izgradnji bolgarske vojske. Knez je bil v tej zgodnji fazi vladanja še povsem pod ruskim vplivom, in ker je Ruse skrbelo, da bi se tudi liberalci, tako kot konservativci, začeli pro-zahodno obnašati, 120 se je knez odločil po - 113 Slovenec, 12. 5. 1881, letnik 9, št. 53, str. 1. 114 Slovenski narod, 13. 5. 1881, letnik 14, št. 108, str. 1. 115 Slovenski narod, 15. 5. 1881, letnik 14, št. 110, str. 2. 116 Slovenec, 28. 5. 1881, letnik 9, št. 59, str. 3. 117 Slovenec, 5. 7. 1881, letnik 9, št. 81, str. 3. 118 Slovenski narod, 3. 7. 1881, letnik 14, št. 148, str. 2. 119 General J. C. Erenroth je bil general v ruski vojski. Z blagoslovom Rusije in z nalogo, da skrbi za politične odločitve kneza Aleksandra, je leta 1880 postal minister za vojsko in močna politična figura v vladi. Leta 1881 je postal ministrski predsednik in močna kne - zova opora, ko je ta poskušal pridobiti popolno kontrolo nad deželo. Pravzaprav je skoraj 15 mesecev dejansko oblast v kneževini imel prav on. Poskus je spodletel in Ehrnroth je bil prisiljen zapustiti Bolgarijo in se vrniti v Rusijo. (Pekka Hakala, Finnish officer Casimir Ehrnrooth crushed 19th century Chechen rebellion, Illustrious career in Tsar’s army, 8. 1. 2006 (http://www.hs.fi/english/article/Finnish+officer+Casimir+Ehrnrooth +crushed+19th+century+Chechen+rebellion/1135218286496). 120 Bulgaria: Political divisions under Alexander of Battenberg, Encyclopedia Bri - tannica (http://www.britannica.com/EBchecked/topic/84090/Bulgaria/42738/ P o l i t ic a l - d i v i s io n s - u nd e r - A l e x a nd e r - o f - B a t t e n b e r g ) . 84 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2018/4 • razprav E – stUdiEs sredovati (menda tudi na predlog carja Aleksandra III.). Od stare vlade je ostal le Čeh Jireček, 121 na knezovo stran pa je po pisanju Slovenca stopila Sofija in še nekaj drugih mest. 122 o dmevi v naših časnikih in po evropi Novo stanje v kneževini je begalo Evropo, naša časnika sta iz ure v uro s tele- grami dobivala nasprotujoča si poročila. Kmalu se je zelo kritično v Slovenski narod javil Bezenšek in pisal, da tudi nepristranski opazovalec ne bi mogel odločiti, katera politična stran ima prav pri svojih zahtevah in argumentih. V dveh letih, odkar je bila kneževina samostojna, so bili oboji, konservativci in liberalci, na oblasti in so imeli možnost da se izkažejo. Toda bistvo njiho - vega delovanja je bilo »metanje polen pod noge« ter onemogočanje koristnih rezultatov, je kritiziral dopisnik. Marsikaj obetavnega so sprejeli v narodnem zboru, toda denar, ki je bil temu namenjen, je ostal neporabljen in ideje po - zabljene. Šole so bile v slabem stanju, učitelji so postali ali uradniki ali pa politični agitatorji, kmetijstvo je ostalo, kjer je bilo, o industriji ni bilo slišati ničesar, je ogorčeno pisal Bezenšek. Vse se je osredotočalo le v politiko in za Slovane tako znano neslogo. 123 Časnika sta se spočetka čudila knezovi odločnosti, jo celo rahlo odobrava - la, nato pa sta postala oba zelo kritična. Pisanje Slovenskega naroda je postalo podobno ostro, kot je bilo v Slovencu: » Battenberg je Nemec, Prus in Bolgarom vsiljen vladar!« Časnik je v ozadju videl Bismarckov vpliv. Menil je, da bi moral prav knez kot vladar prvi prikriti pomanjkljivosti svojega naroda, ne pa jih razgaljati. 124 Zaradi zahteve po sedemletni diktaturi je kneza označil kot » malo bolanega«. 125 S člankom »Jugoslovanski diktator« se ga je krepko lotil in primerjal z rimskim diktatorjem Sulo: »…  izvolite me za neodvisnega diktatorja z vsemi pravicami čez Bolgarijo, ali pa položim knežjo krono zopet v vaše roke«. Da bi po stoletjih suženjstva Bolgari spet prešli pod diktaturo, je bilo za Slovenski narod nesprejemljivo in pod častjo. Ustavni absolutizem, kot ga je zahteval knez, je po mnenju časnika lahko zahteval samo tuji vla - dar, ki ni čutil nobenega spoštovanja do svojih podanikov. In kaj je bilo bolj 121 Konstantin Jireček (1854–1918) je bil češki zgodovinar, diplomat in slavist. V bolgarsko politiko je vstopil leta 1879 in čez dve leti postal minister za izobraževanje. Najbolj je poznan po svojem ukvarjanju z zgodovino južnih Slovanov, predvsem Bolgarov, katerim je posvetil 3 knjige. Anton Bezenšek ga je zelo cenil. 122 Slovenec, 14. 5. 1881, letnik 9, št. 54, str. 2; Slovenec, 17. 5. 1881, letnik 9, št. 55, str. 2. 123 O bolgarskem vprašanji, Slovenski narod, 21. 6. 1881, letnik 14, št. 138, str. 1. 124 Slovenski narod, 14. 5. 1881, letnik 14, št. 109, str. 3. 125 Slovenski narod, 26. 5. 1881, letnik 14, št. 119, str. 2. Manja Erman, Kneževina Bolgarija v letih 1878–1885 v luči časnikov Slovenski narod in Slovenec 85 prikladnega kot biti »nemški knez«? » Nemški gospodič naj pride in zapoveduje: ’Molči, Bolgar, ali pa grem.’« Časnik je v članku zahteval: » Pustite bolgarski narod lastnemu razvoju. On, ki je čutil dozdanje krivice, znal bode tudi, kaj mu koristi.« 126 Slovenec je razmišljal podobno kot Slovenski narod. Bolgari so bili izgublje- ni v novi vlogi in ustavnem življenju, izgubljeni v lastni državi in voditeljih, je pisal. Po smrti ruskega carja se je mladi knez po nasvete vedno bolj obračal k Bismarcku. Slovenec je menil, da bo slednji iz Bolgarije naredil nemško mario - neto in svojo tezo podkrepil z Battenbergovo željo po zamenjavi bolgarskih visokih uslužbencev z nemškimi, ker menda s prvimi ni bilo moč sodelovati. Ali je bilo slednje res tako nesprejemljivo, če upoštevamo, da je bil knez vajen nemškega reda in organizacije ter se je težje prilagajal bolgarskim razmeram in novonastalim razmeram nevajenega ljudstva? Slovenec je knezu pogosto pripisoval pohlep po kroni in nerazumevanje bolgarskega naroda, nemško poreklo pa so zmeraj negativno izpostavljali: » Noben vladar ni govoril s svojim narodom kakor ta nemški princ in pruski lajtenant z Bolgari.« T o dvoje, nemški princ in pruski lajtenant, je za kneza postal stalen vzdevek v Slovencu. 127 k nezovlada Začetek poletja 1881 je država pričakala v napetem stanju. Knez je bil v težav - nem položaju, kajti tudi zmerni politiki so bili odločno proti, da bi posegal v ustavo. 128 Uradniki so začeli zapuščati službe in prav njih je Slovenski narod krivil za napeto politično stanje, posledico njihovih antiknežjih agitacij. 129 Sprva knezu naklonjena prestolnica se je kmalu začela drugače obnašati. Slo - venski narod je pisal o adresi knezu s podpisi 325 sofijskih gospa, ki so mu sporočale, da so bili njihovi sinovi vzgojeni za služenje knezu in ustavi, ne pa da bi sodelovali pri uničenju slednje. Knez je spričo napetosti iz Carigrada poklical eksarha Josipa, ki je takoj sklical posvet z vodji liberalcev in konser - vativcev ter obljubil posredovanje, je pisal Slovenski narod . V istem članku je časnik objavil proglas liberalcev, ki so v mirnem in jasnem jeziku knezu očitali obdajanje z napačnimi svetovalci in hojo po nepravi poti. Predlagali so mu triletni mandat in postavitev osmih najvplivnejših Bolgarov v državi svet. Nove ministre bi izvolilo narodno sobranje in po treh letih bi ustava spet lah - ko prišla v veljavo. Če bi to dopustil, bi mu dovolili spremembo tistih členov 126 Jugoslovanski diktator, Slovenski narod, 9. 6. 1881, letnik 14, št. 129, str. 1. 127 Slovenec, 14. 5. 1881, letnik 9, št. 54, str. 2. 128 Slovenski narod, 10. 6. 1881, letnik 14, št. 130, str. 2. 129 Slovenski narod, 15. 6. 1881, letnik 14, št. 134, str. 2. 86 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2018/4 • razprav E – stUdiEs ustave, ki mu niso bili všeč. Če pa njihovega predloga ne bo upošteval, so ga svarili, bi bilo zanj bolje, da odide, preden izbruhne še hujša kriza. Želeli so, da bi se naslanjal nanje in ne na konservativce ter tujce, kajti » liberalni tabor ima za seboj ljudstvo«, je pisalo v proglasu. 130 Knez je vztrajal pri svojem. V politično napetem stanju so nastala vojaška sodišča, ki so sodila najglasnejšim upornikom zoper oblast. Najnižja kazen je bila dva meseca zapora, najvišja pa smrtna kazen, ki jo je moral potrditi minister za obrambo, minister za notranje zadeve pa je dobil pravico, da je administrativno postopal zoper tisk in njegovo poročanje, je poročal Slovenski narod . 131 Preiskavi izrednih voja - ških sodišč se ni mogel izogniti marsikateri časopis: » Krasna svoboda, kjer jo Nemec deli«, je zapisal Slovenski narod 132 in povzemal novico po ruskem časniku Golos o ostrih knežjih odredbah zoper opozicijsko liberalno časopisje (na podlagi tega je v ječi pristal tudi urednik Nezavisnosti). 133 Cankov je kneza zavoljo veleizdajstva in preloma ustave tožil na vse strani: najprej proti ruskemu konzulu 134 in hotel, naj tožbo posreduje carju: » Našo, od carja Osvoboditelja nam podarjeno svobodo hoče se nam se silo vzeti,« sta pisala skupaj s Karavelovim. 135 Zaradi agitacij je bil kmalu aretiran, pri njem so našli tudi pisma, ki so dokazovala dopisovanje z angleškim premierjem Gladstonom in slednji naj bi podpiral zamenjavo Battenberga, je poročal čas- nik. 136 Kmalu za Cankovim so v zapor poslali še Karavelova in Slavejkova, a noben ni ostal dolgo za zapahi. Slovenski narod je zapisal, da je knez moral popustiti zavoljo pritiskov s strani liberalcev in carja. 137 Kmalu so bile razpisane volitve v veliko narodno sobranje, ki bi odločalo o knezovi zahtevi, zato se je monarh odločil potovati po državi ter tako pridobi - vati podporo. Med potovanjem je bil večinoma pozitivno in slovesno sprejet. Ob novici, da je kneza v Vratsi (mesto severno od Sofije) slovesno sprejela množica 20.000 ljudi z raznimi naklonjenimi deputacijami, se je Slovenski narod čudil in pisal: » Pravijo, da se za denar vse dobi in vse stori in »lojalne« ovacije se kaj lehko prirede.« 138 »Mi Slovenci, jih ne bodemo obsojali, vzemši v obzir, da so še mladi; ali svetovati jim smemo, in če tudi naš svet nij upliven, pak jim vsaj želimo, da bi so zanaprej obrnilo na bolje. Bolgari so trpeli dovolj, in še 130 Slovenski narod, 12. 6. 1881, letnik 14, št. 132, str. 2. 131 Slovenski narod, 15. 6. 1881, letnik 14, št. 134, str. 2. 132 Slovenski narod, 15. 6. 1881, letnik 14, št. 134, str. 2. 133 Časnik Nezavisnost je zastopal radikalno stranko in je trikrat tedensko izhajal v Sofiji. (Slovenec, 12. 10. 1886, letnik 14, št. 233, str. 2). 134 Slovenski narod, 12. 6. 1881, letnik 14, št. 132, str. 2. 135 Slovenski narod, 22. 6. 1881, letnik 14, št. 139, str. 2. 136 Slovenski narod, 25. 6. 1881, letnik 14, št. 142, str. 2. 137 Slovenski narod, 26. 6. 1881, letnik 14, št. 143, str. 2. 138 Slovenski narod, 19. 6. 1881, letnik 14, št. 137, str. 1. Manja Erman, Kneževina Bolgarija v letih 1878–1885 v luči časnikov Slovenski narod in Slovenec 87 zdaj nij so nehali trpeti, kajti manjka jim sloge, tare jih ona prokleta nesloga, ki jo mačeha vsem Slavjanom. A kakor so se drugi Slavjani trudili, da se otresejo te strašne mačehe, tako naj se potrude tudi Bolgari. Ako ne, se bode uresničil izrek: duobus litigantibus tertiua gaudet (ako se dva prepirata, veseli se tretji!) A kdo je ta tretji, to vedo Bolgari sami, kakor vedo tudi drugi Slavjani,« je svaril časnik. 139 Slovenski narod je še poročal, da je knez ukazal prisotnost oficirja na vsakem volišču z namenom vzdrževanja reda, 140 vendar je podvomil, da je bil to pravi razlog. Poročal je še o pritisku duhovščine: » Kako naj ljudstvo voli po svoji volji, če je duhovščina agitirala za kneza (eksarh Josip bi jim naj tako ukazal), knežji ljudje so pritiskali, na vsakem koraku pa so Bolgare spremljali ruski vojaki?« 141 Slovenec je poročal, da so slednji postajali vedno bolj nepri - ljubljeni, še posebej oficirji, ki so se radi vtikali v politične zadeve. Bolgarski politiki in izobraženci so začeli pozivati kneza, naj se ruski oficirji vrnejo v Rusijo ali pa se nehajo vmešavati v politiko. 142 Slovenski narod je menil, da je bil za nastalo krizo kriv prav njihov glavni mož, general Ehrnroth: » Ehrenroth je prav za prav prouzročil današnjo krizo v Bolgariji.« 143 Volitve so uspele in zmagal je knez. Povsod, razen v Trnovem, so bili izvo - ljeni knezu naklonjeni poslanci. Po pričakovanjih so volitve potekale nemirno in na dveh voliščih je tekla kri. 144 V desetih okrajih, kjer je zmagala opozicija, je dal knez volitve izvesti še enkrat. 145 Toda ponovne volitve so se spet izšle v prid opoziciji in postregle z novimi izgredi. Žandarji so pritiskali na volivce in pretepali tiste, ki so se javno izrekali za opozicijo, je pisal Slovenski narod . 146 Kljub knezovemu zatrjevanju evropskim dopisnikom, da na volitvah ni bila uporabljena prisila, je angleški Daily News kritiziral: » Knez je z goljufijo in nasiljem dosegel absolutizem ter odstranitev ustave,« je pisal, » knezu ne gre za- upati in čim prej bo šel iz države, tem bolje bo«. 147 Vodstvo liberalne stranke je bilo pripravljeno izvesti vstajo in s silo pregnati kneza, je po nemškem časniku Augsburger Allgemeine Zeitung povzemal Slovenski narod . 148 Pisal je, da je imela opozicija največ moralne in finančne podpore predvsem iz Vzhodne 139 O bolgarskem vprašanji, Slovenski narod, 21. 6. 1881, letnik 14, št. 138, str. 1. 140 Slovenski narod, 22. 6. 1881, letnik 14, št. 139, str. 2. 141 Slovenski narod, 28. 6. 1881, letnik 14, št. 144, str. 2. 142 Slovenec, 25. 6. 1881, letnik 9, št. 69, str. 2. 143 Slovenski narod, 25. 6. 1881, letnik 14, št. 142, str. 2. 144 Slovenski narod, 2. 7. 1881, letnik 14, št. 147, str. 2. 145 Slovenski narod, 5. 7. 1881, letnik 14, št. 149, str. 2. 146 Slovenski narod, 9. 7. 1881, letnik 14, št. 153, str. 2. 147 Slovenski narod, 19. 7. 1881, letnik 14, št. 161, str. 2; Slovenski narod , 20. 7. 1881, letnik 14, št. 162, str. 2. 148 Slovenski narod, 3. 7. 1881, letnik 14, št. 148, str. 2. 88 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2018/4 • razprav E – stUdiEs Rumelije, 149 kjer so nastajala zborovanja proti spremembi ustave. 150 V Plov - divu so spisali ostro resolucijo proti Aleksandrovem absolutizmu: » Meščanje philippopeljski so sklenili, da opominjajo brate svoje na severu na nevarnost, ki jim preti in da izrečejo, da so pripravljeni na obrambo ustave, jedine garancije za prihodnjost bolgarskega ljudstva.« 151 Rezultat je bil torej prisilni način izvolitve. Veliko narodno sobranje je knezu odobrilo sedemletno vladavino in »suspenz« ustave. Slovenec je spra- ševal: » Ali ima srce za narod in bo to prioriteto izkoristil v njegovo korist ali le zase?« Posvaril je, da je čas, ko se je slovanski narod pustil zasmehovati Nemcem, minil. 152 Bolgarska opozicija je pisala carju in tožila, da jim je na - stavljen » nož na vrat« in le Rusija jim lahko pomaga, a ruski diplomat v Sofiji tega pisanja ni hotel sprejeti in posredovati carju, je pisal Slovenski narod . 153 Pritiski na opozicijo so postali tako močni, da sta Cankov in Karavelov na - meravala pobegniti v tujino, je pisal časnik. 154 Slovenec, ki je na drugi strani pred temi dogodki poveličeval ustavo in bil nasprotnik absolutizma, je julija to mnenje spremenil: » Da presvobodna ustava za Bolgare ni prikladna, to bo vsak sprevidel, če pomisli, da so bili Bolgari še pred kratkim turški sužnji; za tak narod je najbolj pripraven dobrohoten in praktičen absolutizem.« Razlog v spremenjenem mnenju Slovenca je bil v takratni evropski politiki, ki je bi - la v nekakšnem preporodu in sita liberalnih fraz. » Ampak ni se bati, da bi ustavno življenje zamrlo, je že preveč ukoreninjeno, seveda pa mora v ljudskih zborih ’vladati krščanski duh’, da bo vse prav,« je menil Slovenec . »Slab glas, na katerega so parlamenti prišli, pa je bil posledica ’ framazonskega, prostozi- darskega duha’, ki je ’ogrožal’ evropsko kulturo in krščansko vero. Kriv je bil tudi finančnih težav držav, zapadlih v dolgove, brezverja in zato posledično nastalega pomanjkanja pravice in ljubezni,« je pisal časnik. 155 Konec julija 1881 je Slovenski narod pisal o umirjanju stanja v kneževini, o utrjenem knezovem položaju in zadovoljnem prebivalstvu; le nekaj zagrizenih mož in opozicijskih časnikov se še ni moglo umiriti, je pisal. 156 »Menda nam nij treba zagotavljati, da smo se mi osvobojenja Bolgarov veselili tako iskre- no in tako srčno, kakor vsi drugi zavedni Slovanje,« je pisal, » do zdaj nijsmo spregovorili o notranjih bolgarskih homatijah, nego le tiho opazovali, nij bilo naključje, ampak imeli smo zato tehtne uzroke … Mi smo teh misli, da vsi lehko 149 Slovenski narod, 9. 7. 1881, letnik 14, št. 153, str. 2. 150 Slovenski narod, 5. 7. 1881, letnik 14, št. 149, str. 2. 151 Slovenski narod, 8. 7. 1881, letnik 14, št. 152, str. 2. 152 Slovenec, 21. 7. 1881, letnik 9, št. 79, str. 3. 153 Slovenski narod, 13. 7. 1881, letnik 14, št. 156, str. 2. 154 Slovenski narod, 15. 7. 1881, letnik 14, št. 158, str. 1. 155 Slovenec, 21. 7. 1881, letnik 9, št. 79, str. 3. 156 Slovenski narod, 28. 7. 1881, letnik 14, št. 169, str. 1. Manja Erman, Kneževina Bolgarija v letih 1878–1885 v luči časnikov Slovenski narod in Slovenec 89 napredujejo v vsacem oziru tudi pod knezom-samodržcem brez konštitucijo- nalnega aparata, in morda bodo tako napredovali še bolje in hitreje.« 157 Kljub temu mir ni trajal dolgo, pojavili so se kmečki nemiri, predvsem v Trnovem in okolici. Vladni agenti so obljubljali odpravo plačevanja davkov v zameno, da bi volili vladne kandidate, in kmetje so verjeli njihovim obljubam. Cankov je pograbil priložnost ter z agitacijami zoper kneza še bolj podpihoval kmečko nejevoljo. Knez ga je zavoljo tega ponovno dal nadzorovati. 158 A Cankov ni odnehal, skliceval je zborovanja in za kratek čas spet pristal za rešetkami. Prav tako so v kneževini prepovedali vzhodno rumelijske časopise, ki so od - krito zavzemali protiknežje stališče. » Knezu bolgarskemu se mora dati potreb- ni mir, da more začeti izpeljavati svoj program, kateri nijma nič v sebi, kar bi oviralo organizacijo dežele,« ga je branil bolgarski časnik Marica. 159 Naposled so konec avgusta sledili milejši ukrepi: uradnikom in učiteljem, ki so bili od maja do julija odpuščeni, so vračali službe. Oblast pa je namerava - la izpolniti obljube iz manifesta, da bo vse moči države, ne glede na pripadnost stranki, poklicala v službo domovine, je pisal Slovenski narod . 160 Naslednja knezova poteza je bila amnestija za vse politične zapornike, obsojene med 21. aprilom in 1. julijem. 161 Knez jih je povabil, da se ponovno pridružijo upravlja - nju države. 162 Časniki so se zavoljo tega hitro posipavali s pepelom in pisali, da knez vendarle ni reakcionaren, revolucije liberalcev se ni bati in državi gre navsezadnje dobro. » Torej tudi liberalci naj ne postopajo preveč vroče,« je na to zapisal Slovenski narod . 163 Amnestija za politične zapornike se je izkazala za odlično, pomirjujočo potezo. V državi je naposled zavladal mir, je oktobra pisal Slovenski narod. 164 četrto leto (1882) Po Slovencu sodeč, je bilo leta 1882 v Bolgariji politično mrtvilo. Člankov, ki bi poročali o politiki, stanju v državi ali o drugem v povezavi z njo, skorajda ni bilo. Zato pa je bil bolje obveščen Slovenski narod . Tako je konec januarja pisal o izgredih liberalcev v Sofiji, ki so sredi maševanja napadli metropolita Melentija, pristaša konservativcev. Pripravili so mu sovražno demonstracijo, 157 Bolgarska, Slovenski narod, 29. 7. 1881, letnik 14, št. 170, str. 1. 158 Slovenec, 6. 8. 1881, letnik 9, št. 86, str. 2. 159 Slovenski narod, 13. 8. 1881, letnik 14, št. 183, str. 2. 160 Slovenski narod, 11. 9. 1881, letnik 14, št. 206, str. 2. 161 Slovenski narod, 20. 9. 1881, letnik 14, št. 213, str. 2. 162 Slovenski narod, 27. 9. 1881, letnik 14, št. 219, str. 2. 163 Slovenski narod, 20. 9. 1881, letnik 14, št. 213, str. 2. 164 Slovenski narod, 9. 10. 1881, letnik 14, št. 230, str. 2. 90 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2018/4 • razprav E – stUdiEs izvlekli škofovski sedež iz cerkve in ga hudo prestrašili. Oblast je hitro da - la zapreti nekaj razgretežev, je pisal Slovenski narod . 165 Liberalci so nadalje - vali s pritiski: sestavili so svoj program: zahtevali svobodo tiska, varčnost pri administraciji, reformo davčnega sistema in državi podložno Cerkev ter ohranitev tesnih vezi z Rusi. 166 Sklicevali so shode in na njih zahtevali spre- membe. 167 Predsednik državnega sveta je dobil več grozilnih pisem s smrtjo, je pisal Slovenski narod . Pod njih se je podpisal »tajni odbor«, ki ni odobraval ne njega ne »nezakonite družbe« in ne državnega sveta, je pisal Slovenski narod. 168 Cankov je postajal vedno bolj priljubljen, 169 mladi izobraženci in učitelji so na demonstracijah pozivali k njegovi vrnitvi v politiko. 170 Konser - vativci so sicer poskušali skleniti kompromis z nezadovoljnimi liberalci, 171 a vsi njihovi poskusi so padli v vodo in aprila je ponovno nastalo žalostno in napeto strankarsko stanje. Vsaka stran je agitirala zase in skušala pridobiti čim več privržencev. Liberalci so organizirali shode in sklepali resolucije v prid ponovni vpeljavi ustave, oblast pa je zapirala njihove vodilne člane brez običajne varščine, z namenom, da bi jih držali čim dlje pod ključem, je pisal Slovenski narod. 172 Maja so liberalci z novo spomenico poskušali doseči sprejem pri knezu, a je zavrnil njih in spomenico, za povrh pa ukazal njihovo strogo nadzoro - vanje. 173 Časnik Marica je menil, da se tako stanje ne more obdržati: vladni sistem je bil preveč nasilen, ni bilo prave osebne svobode in zaradi tega so bili ljudje nezadovoljni. 174 Istega meseca se je knez odločil za obisk družine v Darmstadtu. 175 Na poti je nenapovedano spremenil smer potovanja in odšel v Petrograd. 176 Namen obiska ni bil znan niti najbolje obveščenim časopisom niti zanesljivim virom. Čim je odšel, so se razmere v kneževini še zaostrile. Nemški časniki so poročali o pripravah liberalcev na upor in znova je bilo aktivno panbolgarsko društvo, ki je zbiralo prostovoljce in orožje. Slovenski narod je menil, da je bilo ponovno aktivno panbolgarsko gibanje delo knezove struje, ki je hotela nejevoljo ljudi zoper monarha in stanje v državi preusmeriti 165 Slovenski narod, 26. 1. 1882, letnik 15, št. 21, str. 2. 166 Slovenski narod, 10. 2. 1882, letnik 15, št. 33, str. 2. 167 Slovenski narod, 17. 2. 1882, letnik 15, št. 39, str. 2. 168 Slovenski narod, 23. 2. 1882, letnik 15, št. 44, str. 2. 169 Slovenski narod, 24. 2. 1882, letnik 15, št. 45, str. 2. 170 Slovenski narod, 4. 3. 1882, letnik 15, št. 52, str. 2. 171 Slovenski narod, 22. 3. 1882, letnik 15, št. 67, str. 3. 172 Slovenski narod, 3. 4. 1882, letnik 15, št. 76, str. 2. 173 Slovenski narod, 5. 5. 1882, letnik 15, št. 103, str. 2. 174 Slovenski narod, 15. 5. 1882, letnik 15, št. 111, str. 2. 175 Slovenski narod, 28. 4. 1882, letnik 15, št. 97, str. 2. 176 Slovenski narod, 2. 5. 1882, letnik 15, št. 100, str. 2. Manja Erman, Kneževina Bolgarija v letih 1878–1885 v luči časnikov Slovenski narod in Slovenec 91 na panslavistično delovanje in pomoč Bolgarom v Makedoniji. 177 In ko se je knez v drugi polovici maja vrnil, bi lahko rekli, da je bilo t. i. knezovlade ko - nec. Z njim sta namreč prišla dva carjeva človeka in Rusi so vodenje države prevzeli v svoje roke. soboleva vlada Konec junija sta v kneževino prišla baron Aleksander Kaulbars, novi vojni minister, in general Leonid Sobolev, novi zunanji minister. 178 Slednji je pre - vzel tudi mesto ministrskega predsednika vse do septembra 1883. 179 Slovenski narod je menil, da je bila nova sestava vlade povsem po knezovem okusu: v kabinetu je imel same konservativce in vzrok njegovega obiska v Rusiji je po - stal jasen. Ni bilo znano, ali je bil prihod obeh Rusov posledica knezove želje zaradi napetosti v kneževini, ali pa je to bil carjev ukaz. Ob njunem prihodu je za razrešitev s položaja zaprosil dr. Jireček, minister za izobraževanje, in knez mu je nerad ugodil, je pisal Slovenski narod . 180 Časnik je menil, da je odstopil prav zaradi obeh Rusov in sestave novega vladnega kabineta. 181 Nova vlada je začela manjšati število uradnikov in varčevati na izdatkih z drugimi gospodarskimi ukrepi. 182 Ruski vpliv je močno posegel v politično življenje: Cankova so ponovno zaprli in mu prepovedali obiske, prepovedano je bilo zborovanje na javnih mestih in žandarji so razganjali ljudi, če so videli, da le dva stojita skupaj in se pomenkujeta, je pisal Slovenski narod . Konflikti med liberalci in konservativci so se stopnjevali in s tem prispevali k še bolj napetem vzdušju. Bolgarski glas je pisal: » Prigodi se pri nas, da sta si oče in sin, brat z bratom, v smrtnej jezi, ker je jeden konservativec a drugi liberalec. V tem stojijo si tako navskriž, da nij misliti na sporazumljenje. In tako pusti se v nemar vse dobro in obče koristno delo in javne razmere stoje na slabih nogah.« 183 Knezu in vladi kritični časniki so bili ponovno nadzorovani. Med prvimi sem zasledila, da je dobil prepoved izhajanja časnik Bratstvo iz Ru - ščuka, ki je objavljal uporne pozive, kritike kneza, častnikov in duhovščine. 184 177 Slovenski narod, 5. 5. 1882, letnik 15, št. 103, str. 2. 178 Slovenski narod, 30. 6. 1882, letnik 15, št. 147, str. 2 179 Slovenski narod, 7. 7. 1882, letnik 15, št. 153, str. 3. 180 Slovenec, 1. 8. 1882, letnik 10, št. 85, str. 3. 181 Slovenski narod, 26. 7. 1882, letnik 15, št. 169, str. 3. 182 Slovenski narod, 19. 8. 1882, letnik 15, št. 189, str. 2. 183 Slovenski narod, 15. 7. 1882, letnik 15, št. 160, str. 2. 184 Slovenski narod, 30. 6. 1882, letnik 15, št. 147, str. 2. 92 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2018/4 • razprav E – stUdiEs Avgusta je za mesec dni prepoved izhajanja doletela časnik Svetlina, 185 ker naj bi v svojih člankih hudo napadal kneza. 186 Konec novembra ga je dal Sobolev ukiniti za štiri mesece, njegovega urednika pa postavil pred sodišče, ga obtožil kršenja splošnega miru ter poskusa rušenja vojaške discipline v kneževini. Srž spora je bil Cankov poziv volivcem, objavljen v Svetlini, ki je protestiral proti novemu volilnemu zakonu in je pozival volivce, naj se ne dajo speljati na led. 187 Avgusta so namreč sprejeli zakon, po katerem je bilo možno voliti bistveno manj poslancev v narodno sobranje. Časnik omenja 52, ponekod sem zasledila 47 poslancev. 188 Konec oktobra je v Slovenskem narodu izšel članek, ki je pisal o knezovi zaskrbljenosti nad stanjem v kneževini, in povzetek intervjuja, ki ga je imel za ruski časnik Novoje Vremja. V njem je zatrdil, da je kljub svojem nemškem poreklu v novi državi postal pravi Bolgar, in se dotaknil tudi toplega spreje- ma, ki ga je doživel črnogorski knez na obisku v Rusiji, kjer so ga obravnavali kot predstavnika edine balkanske države, hvaležne Rusom. Zato mu je bilo nelagodno in želel si je, da bi Rusi vedeli o Bolgariji le to, kar je resnica, in ni želel nesoglasij z njimi, je pisal Slovenski narod. 189 Proti koncu leta se je stanje nekoliko umirilo in proti varščini sta bila izpuščena Cankov in urednik Svetline. 190 Kljub temu je bil Cankov pred de- cembrskimi volitvami nemočen in pod budnim policijskim nadzorom. Za - radi njegove priljubljenosti so ga v Ruščuku celo rešili iz primeža policije, kot je pisal Slovenski narod . 191 Njegova popularnost je postajala zaskrbljujoča, in ko so mu naposled spet odredili hišni zapor, so bili ljudje silno razburjeni, 192 zato so ga morali izpustili pod pogojem, da bo ostal v Ruščuku, dokler ne uredi svojih privatnih zadev, nato pa mu je bilo ukazano oditi iz mesta. 193 Tako so se decembrske volitve v narodno sobranje ponovno izšle knezu v prid. Izvoljenih je bilo malo liberalcev, čeprav so se njihovi pristaši energično udeleževali volitev. 194 Zato je v Sofijo prišla jezna deputacija iz Vrače ter pro - testirala proti volilnemu izidu in volilnemu redu. Policija jim je ukazala, da se razidejo, in ker tega niso hoteli upoštevati, so jih zaprli. Protestniki so vztrajali in dosegli sprejem pri Sobolevu, ki je poslušal njihove pritožbe, kar pa je bilo 185 Svetlina je bil časnik Cankove stranke in je izhajal dvakrat tedensko. Zastopal je liberalna stališča in bil zelo prorusko naravnan. ( Slovenec, 12. 10. 1886, letnik 14, št. 233, str. 2.) 186 Slovenski narod, 19. 8. 1882, letnik 15, št. 189, str. 2. 187 Slovenski narod, 29. 11. 1882, letnik 15, št. 274, str. 2. 188 Slovenski narod, 19. 8. 1882, letnik 15, št. 189, str. 2. 189 Slovenski narod, 28. 10. 1882, letnik 15, št. 248, str. 2. 190 Slovenski narod, 1. 12. 1882, letnik 15, št. 276, str. 2. 191 Slovenski narod, 29. 11. 1882, letnik 15, št. 274, str. 2. 192 Slovenski narod, 30. 11. 1882, letnik 15, št. 275, str. 3. 193 Slovenski narod, 1. 12. 1882, letnik 15, št. 276, str. 2. 194 Slovenski narod, 11. 12. 1882, letnik 15, št. 283, str. 2. Manja Erman, Kneževina Bolgarija v letih 1878–1885 v luči časnikov Slovenski narod in Slovenec 93 tudi vse. Ukazal jim je odhod domov in protestniki so ga morali ubogati, je pisal Slovenski narod. 195 Sobolev je nato decembra tudi odprl zasedanje naro - dnega sobranja in prebral knežji govor (knez je manjkal zaradi bolezni), knez je v pismu pozval, naj sobranje usmeri pozornost na vprašanje o železnici ter izrazil upanje, da bodo poslanci s svojim umom in izkušnjami pomagali državi do blagostanja, » do katere ima opravičeno zaupanje«. 196 Sobranje je bilo zadovoljno nad dobrim stanjem vojske in dejstvom, » da Bolgarija živi v miru z drugimi državami« 197 (februarja so bili obnovljeni diplomatski stiki z Osmanskim cesarstvom, ki je bilo prekinjeno decembra prejšnje leto 198 ). Me- sec dni kasneje je knez začel urejati premoženje izseljenih Osmanov in izdal ukaz, po katerem je bil vsakdo, ki se do 13. novembra 1881 (po treh letih) ni vrnil v Bolgarijo, obravnavan po osmanskih zakonih, kar je pomenilo, da je njegovo premoženje pripadalo državi. 199 rusko leto (1883) Leto 1883 se je začelo z novico o ustanovitvi bolgarskega veleposlaništva v Ru - siji z namenom, da bi se ohranili dobri odnosi med državama. Zaradi raznih vesti, resničnih ali ne, je že nekajkrat začelo škripati v odnosih med Rusijo in kneževino, zato je Slovenski narod menil, da je bila ustanovitev urada nujno potrebna. 200 Videli bomo, da tudi to kasneje ni privedlo do izboljšanja odnosov, nasprotno, tega leta se je začel pripravljati prvi večji rusko-bolgarski konflikt. Preteklo je pol leta, kar sta prišla Rusa in na obzorju so bila že huda trenja z bolgarskimi politiki. Nesoglasja so prišla tako daleč, da sta knezu zagrozila z odhodom, če eden izmed članov knezovega kabineta, novi zunanji minister Georgi Vulkovič, 201 ne bo izstopil. Knez je bil v zadregi: na eni strani se nika - kor ni hotel zameriti Rusiji, na drugi strani pa je bilo očitno, da so bolgarski politiki vedno bolj nezadovoljni z Rusoma in omenjeni Vulkovič je bil njihov najglasnejši predstavnik. 202 Liberalci so spričo tega še dodajali svoje kritike, da je stanje v kneževini brezupno in ga zato ne more popraviti nobena spremem - ba v knežjem kabinetu. Slovenski narod je to podkrepil z izjavo predsednika 195 Slovenski narod, 23. 12. 1882, letnik 15, št. 294, str. 3. 196 Slovenski narod, 27. 12. 1882, letnik 15, št. 295, str. 2. 197 Slovenec, 9. 1. 1883, letnik 11, št. 4, str. 3. 198 Slovenski narod, 13. 2. 1882, letnik 15, št. 35, str. 3. 199 Slovenski narod, 23. 3. 1882, letnik 15, št. 68, str. 2. 200 Slovenski narod, 5. 1. 1883, letnik 16, št. 4, str. 2. 201 Georgi Vulkovič je bil eden vodilnih bolgarskih konservativcev in času knezove samo - vlade (1881–1883) zunanji minister. 202 Slovenski narod, 11. 1. 1883, letnik 15, št. 8, str. 3. 94 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2018/4 • razprav E – stUdiEs državnega sveta Ikonomova, ki je tožil nad situacijo in samovoljno oblastjo kneza. 203 Rusa sta dosegla svoje in Vulkovič 204 je moral oditi. Novi minister za zunanje zadeve je postal dotedanji vodja knezove pisarne, dr. Konstantin Stojlov, 205 ki ga je Slovenski narod pohvalil kot izobraženega in talentiranega človeka. 206 Druga sprememba v politiki je nastala mesec dni kasneje. Vse po - membnejši sektor za javna dela je knez dodelil Načeviću, čeprav ga je dotlej upravljal Sobolev. Slovenski narod je zapisal, da so Bolgari videli v Načeviću človeka, ki je narod in finančno stanje države poznal bolje kot Rusa. 207 Sektor za javna dela je namreč postajal zelo pomemben zaradi železniškega vpraša - nja in Rusa sta bila glede tega na čelu t. i. »ruske stranke«, ki je hotela, da bi železnica predvsem povezala Bolgarijo z Rusijo in bi temu primerno potekala tudi izgradnja trase. 208 Že od leta 1879 so Rusi pritiskali na Bolgare z željo po izgradnji železniške trase od Donave do Sofije, ki bi bila strateško izjemno pomembna za morebitne prihodnje ruske vojaške podvige na Balkanu. Bol - garski politiki so temu nasprotovali, predlog je bil zanje sramoten. Predvsem konservativci so mu nasprotovali, saj so želeli najprej upoštevati Berlinski dogovor, ki je Bolgariji zadal nalogo, da zgradi traso, ki bi povezovala Dunaj s Carigradom, nanašalo se je na pot po njenem teritoriju. 209 Konec februarja se je zgodilo, da je Soboleva obiskala deputacija narodnega sobranja, ki se je pri - tožila, da je »rusofilska« stranka postala nemogoča. Obenem so liberalci javno agitirali za odhod Kaulbarsa in Soboleva ter ju obtoževali nepatriotičnega de - lovanja. Sobolev je bil nad temi obtožbami ogorčen: » Rusija je dala veliko žrtev za svobodo Bolgarije in še več jih je pripravljena dati za njen razvoj. On sam je dobil od carja posebne napotke kako preurediti inštitucije v kneževini. Odločen je bil, da to izpolni, ne glede na vsa nasprotovanja bolgarskih političnih vodij,« je pisal Slovenski narod . Dodatno ga je še jezilo, da so poleg liberalcev proti Rusom začeli podtalno delovati še konservativci. 210 Liberalci so sicer verjeli, da imajo Rusi kot osvoboditelji pravico usmerjati bolgarsko zunanjo politi - ko, niso pa pričakovali takšnega vmešavanja v notranje zadeve kneževine. 211 203 Slovenski narod, 7. 2. 1883, letnik 15, št. 30, str. 2. 204 Vulkoviča nato zasledimo na knezovem potovanju spomladi kot spremljevalca in tistega, ki je odgovarjal na vprašanje o zunanji politiki kneževine. 205 Stojlov na tem položaju ni ostal dolgo, avgusta ga zasledimo na poti v St. Petersburg na novo funkcijo; postal je bolgarski diplomat na carjevem dvoru. ( Slovenski narod, 20. 8. 1883, št. 189, str. 2.) 206 Slovenski narod, 10. 2. 1883, letnik 16, št. 33, str. 2. 207 Slovenski narod, 10. 2. 1883, letnik 16, št. 33, str. 2. 208 Slovenski narod, 29. 3. 1883, letnik 16, št. 71, str. 2. 209 Crampton R. J., A Concise History of Bulgaria, str. 92. 210 Slovenski narod, 27. 2. 1883, letnik 16, št. 47, str. 2. 211 Crampton R. J., A Concise History of Bulgaria, str. 93. Manja Erman, Kneževina Bolgarija v letih 1878–1885 v luči časnikov Slovenski narod in Slovenec 95 Nejevoljni Sobolev je februarja dal izgnati tudi dva ruska dopisnika, 212 ki sta si nakopala jezo bolgarskih ministrov in ne Soboleva, kot so prvotno sklepali. Stojlov, minister za zunanje zadeve, je dopisniku časopisa Novoje vremja po - slal pismo, v katerem je razpravljal o vprašanju železnice, slednji pa je to ob - javil in bolgarske ministre označil za ruske sovražnike, ki hočejo Bolgarijo in železnico izročiti Avstriji. Ministri so se razburili in pritisnili na Soboleva. 213 Razkol med bolgarskimi in ruskima članoma ministrstva se je še poglobil po odstavitvi metropolita Miletija, 214 sledili so še odstopi bolgarskih ministrov Grekova, Načevića in Stojlova, ki so zaradi svoje upornosti poželi simpatije po državi. 215 Knez je njihovo odpoved sprejel in naročil Sobolevu, naj sestavi nov kabinet. Sobolev je obdržal ministrstvo za notranje zadeve, finance in premi - erski stolček, 216 le general Kaulbars je ostal vojni minister, je pisal Slovenec. 217 Zaradi napetosti v državi je bila uvedena cenzura za vsa pisma in telegrame, namenjene v tujino, je pisal Slovenski narod. 218 Po burnem začetku leta se je aprila knez skupaj s svojim bratom Ludvikom (ki je bil takrat na obisku) podal na spomladansko potovanje in Slovenski na - rod je redno poročal o njegovih postankih. Najprej se je odpravil v Carigrad, da bi obdržal dobre odnose z Osmansko državo, ki je še vedno imela v rokah marsikatero politično nit. Februarja je bil namreč v Londonu posvet o t. i. Do - navskem vprašanju, 219 ki je zadevalo plovno pot po Donavi ob obalah Srbije, 212 Slovenski narod, 28. 2. 1883, letnik 16, št. 48, str. 2. 213 Slovenski narod, 29. 3. 1883, letnik 16, št. 71, str. 2. 214 Po začetku zadnje vojne je metropolit samovoljno zapustil svojo okraj, zato so ga na sino - di v Carigradu odstavili in poslali v samostan Rila. Sobolev in Kaulbars pa sta izgnancu ponudila svojo pomoč in zaščito, kar pa ni bilo všeč legatu svete sinode v Sofiji. Politično vmešavanje v čisto cerkvene zadeve je zmotilo še samo sinodo, ki je zoper to ravnanje protestirala in tako je prišlo do spora med Rusoma in Bolgari. ( Slovenski narod, 17. 3. 1883, št. 63, str. 2.) 215 Slovenski narod, 24. 3. 1883, letnik 16, št. 68, str. 3. 216 Slovenski narod, 17. 3. 1883, letnik 16, št. 63, str. 2. 217 Slovenec, 20. 3. 1883, letnik 11, št. 31, str. 2. 218 Slovenski narod, 24. 3. 1883, letnik 16, št. 68, str. 3. 219 V Londonu je bila februarja sklicana konferenca za ureditev plovbe po Donavi. Velesile so določile, da imajo pravico glasovati le tiste države, ki so bile podpisnice miru leta 1857 v Parizu in 1878 v Berlinu; Srbija, Romunija in Bolgarija pa so dobile le pravico do posveto - valnega glasu, čeprav teče reka po njihovih mejah, pri kneževini pa je določala vso severno mejo. (Slovenec, 20. 2. 1883, št. 22, str. 3 in Donavsko vprašanje, Slovenski narod , 16. 2. 1883, letnik 16, št. 38, str. 3) Bolgarsko narodno sobranje je protestiralo zaradi izključitve Bolgarije iz posvetovanja in nasprotovalo pripustu Osmanske države k odločanju – kne - ževino je zastopal osmanski poslanec. Sobranje je enoglasno sklenilo, da vlada ne sme pritrditi nobenemu sklepu konference, ki bi utegnil škodovati interesom kneževine na Donavi, kolikor je je pač pod njeno upravo. Slovenski narod je menil, da je bila konferenca eno samo merjenje moči med Nemčijo, Rusijo, Avstro-Ogrsko, ne pa namenjena rešitvi donavskega vprašanja. ( Slovenski narod, 16. 2. 1883, letnik 16, št. 38, str. 3.) 96 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2018/4 • razprav E – stUdiEs Romunije in Bolgarije. Bolgari so v tej zadevi želeli lastnega predstavnika in oktobra ga je porta naposled le dovolila, vendar pod pogojem, da ji je pred - stavnik poročal o svojem delu. 220 Naslednja postaja potovanja so bile Atene in grški časopisi so si od knezovega obiska obetali sklenitev zavezništva med dr - žavama. Atenska Agence Havas je pisala, da je bil v času obiska gotovo sklenjen načrt o paktu sosed, 221 kar pa je bilo za tako kratko naravo obiska praktično nemogoče, razen če bi bilo že vnaprej dogovorjeno, je menil Slovenski narod . 222 Iz Aten so pot nadaljevali še v Črno goro, kjer so kneza slovesno pozdravili kot prvi suverena, ki je prestopil črnogorsko mejo in je s svojim nastopom navdušil Črnogorce. 223 Po vrnitvi v domovino se je maja knez s Sobolevim podal na naslednje potovanje, tokrat v Rusijo zaradi železniškega vprašanja ter brodarjenja po Donavi. 224 Narodno sobranje je namreč zavrnilo idejo o izgradnji železniške trase v smeri Donava – Sofija in Rusi so bili besni. 225 Slo- venski narod je pred tem obiskom zapisal, da so bili v Rusiji različnega mnenja glede »hčerinske« kneževine. Pravzaprav sta se oblikovali dve strani: prva je imela Bolgarijo za svojo inozemsko provinco, druga pa za samostojno, Ru - som prijazno državo. Knezovo potovanje so odobravali in napovedali prijazen sprejem, je zaključil časnik. 226 Francoski listi so menili, da ima knezovo poto - vanje politične in predvsem spravne namene: lahko bi poskusil onemogočiti vpliv Avstrije na Balkanu in pa tudi spraviti grški ter bolgarski eksarhat, je po njih pisal Slovenski narod . 227 Tri dni zatem je časnik objavil mnenje nemškega Nordd. Allg. Ztg., 228 ki je opominjal mlade balkanske državice, da ne bi bilo dobro, če bi se ukvarjale s kakšnimi drugimi smotri razen lastnega notranjega razvoja, glede na to, da se niso same uspele rešiti iz osmanskih rok. Nemški časnik je še pisal, da jim ne pristaja usmerjanje politike evropskih velesil, in posvaril, da bi se ob tem le-te lahko začele spraševati, ali je bila ustanovitev samostojnih podonavskih držav sploh smotrna. 229 Bolgarski »Balkan« je na pisanje nemškega časnika hitro odgovoril: » Velike države naj raje skrbijo za svojo notranjo politiko in ne priganjajo zadev na Balkanu.« Slovenski narod se je ob tem spraševal, ali sploh lahko balkanske države v miru rešujejo notranje ter medržavne zadeve, če jim je vseskozi pretila nevarnost z nemške in avstrijske 220 Slovenski narod, 12. 10. 1883, letnik 16, št. 234, str. 3. 221 Slovenski narod, 9. 5. 1883, letnik16, št. 105, str. 3. 222 Slovenski narod, 15. 5. 1883, letnik 16, št. 109, str. 2. 223 Slovenski narod, 11. 5. 1883, letnik 16, št. 107, str. 2. 224 Slovenski narod, 20. 7. 1883, letnik 16, št. 164, str. 2. 225 Crampton R. J., A Concise History of Bulgaria, str. 93. 226 Slovenski narod, 28. 4. 1883, letnik 16, št. 97, str. 2–3. 227 Slovenski narod, 15. 5. 1883, letnik 16, št. 109, str. 2. 228 Norddeutsche Allgemeine Zeitung (Nordd. Allg. Ztg.) je bil dnevni časopis, ki je od leta 1861 do 1918 izhajal v Berlinu. Bil je uradno glasilo Bismarckove vlade. 229 Slovenski narod, 18. 5. 1883, letnik 16, št. 112, str. 2. Manja Erman, Kneževina Bolgarija v letih 1878–1885 v luči časnikov Slovenski narod in Slovenec 97 strani. Slednja je gospodarsko nadvladovala Srbijo in Bolgarijo, poleg Bosne in Hercegovine pa je začela posegati tudi po Makedoniji. Agresivne tendence Nemčije in Avstrije so tako silile balkanske države, da so začele sklepati zveze z defenzivnim značajem in da so reševale notranje zadeve na drugačen način, kot je to predlagal Nordd. Allg. Ztg, je pisal Slovenski narod . 230 o dhod rusov V času knezovega obiska v Rusiji je v vedno močnejšem antiruskem duhu sobranje sklenilo, da bo vsakršen predlog s strani ruskih ministrov zavrnilo in jih tako politično osamilo. Tako bolgarski ministri kot Slovenski narod so pričakovali, da bo knez v Rusiji dosegel dovoljenje za spremembo sestave mi - nistrskega kabineta. 231 V berlinskih krogih so z radovednostjo čakali rezultate pogovorov med knezom in carjem, je pisal Slovenski narod . Njihovi časniki so menili, da sta Rusa motila kneza in vladanje v njuni senci je bilo v nasprotju z njegovo častjo. Merili so na knezov odstop in Slovenski narod je mirno pripi- sal: » … menimo, da se bodo dali Bolgari potolažiti radi te izgube.« 232 Kmalu po knezovem odhodu so zopet začele krožiti vesti, da se knez ne bo vrnil. Ljudje so bili demoralizirani, tuji veleposlaniki so opustili svoje posle in Bolgari so se počutili zapuščene, je pisal Slovenski narod . 233 Časnik je skupaj z bolgar - skimi časopisi začel omenjati generala Ernrotha kot možnega kandidata, ki bi kot knezov svetovalec lahko ponovno prevzel bolgarske politične zadeve in izpodrinil oba Rusa. 234 Z njegovim ponovnim političnim nastopom so časniki napovedovali boljšo dobo in bili prepričani, da bo izničil vpliv Soboleva in Kaulbarsa ter uredil slabo delujočo državno upravo, je pisal Slovenski narod in dodal, da Bolgari že željno čakajo knezovo vrnitev. 235 A na splošno razo - čaranje se je Sobolev skupaj s knezom avgusta vrnil in Slovenski narod je menil, da je knezu v Rusiji spodletelo, če je želel Soboleva zamenjati. 236 Pri - ljubljenost obeh Rusov je strmo padala še posebej po tem, ko se je izvedelo, kako je Sobolev med obiskom ponižal kneza. V imenu Bolgarov je carju Alek - sandru III. čestital h kronanju, čeprav bi to po protokolu moral storiti knez 230 Slovenski narod, 14. 6. 1883, letnik 16, št. 134, str. 2. 231 Slovenski narod, 21. 5. 1883, letnik 16, št. 114, str. 1. 232 Slovenski narod, 26. 5. 1883, letnik 16, št. 118, str. 3. 233 Slovenski narod, 30. 6. 1883, letnik 16, št. 147, str. 2. 234 Slovenski narod, 5. 7. 1883, letnik 16, št. 151, str. 1–2. 235 Slovenski narod, 16. 7. 1883, letnik 16, št. 160, str. 2. 236 Slovenski narod, 4. 8. 1883, letnik 16, št. 177, str. 2. 98 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2018/4 • razprav E – stUdiEs kot predstavnik države. Tako je Sobolev pokazal, kdo je pravzaprav glavni v kneževini, je zapisal Slovenski narod. 237 Prevlada Rusov na najvišjih položajih v vojski in preprečevanje domači - nom, da bi dosegali visoke čine, je postajalo vedno bolj moteče, je pisal Slo - venski narod. 238 Tudi evropska politika je bila pozorna na »poplavo« ruskih oficirjev v Bolgariji. 239 Zato je car na posebno misijo v kneževino poslal di - plomata Aleksandra Jonina (do takrat predstavnika Rusije v Braziliji 240 ), ki je kneza seznanil, da car ne bo odpoklical obeh Rusov, temveč da bosta ostala še vsaj dve leti. Bolgare je posvaril, da bo Rusija preprečila vsako strankar - sko delovanje za odstranitev ruskih uradnikov in častnikov. Če pa bi do tega prišlo, bi car to razumel kot direkten napad na njegovo vlado in upor. 241 Jo- ninove preteče besede in vedno bolj nepriljubljena Rusa so povzročile dobro stvar: liberalci in konservativci so se sporazumeli. Novica je razveselila kneza in sestal se je s predstavniki obeh strank ter jim izrazil svoje zadovoljstvo. Strankarski veljaki so na sprejemu brez zadržkov povedali željo in zahtevo po odhodu obeh Rusov. 242 Hkrati je Slovenski narod pisal, da so se odnosi med knezom in Cankovim otoplili. 243 Opogumljeni knez se je odločil, da bo sam zaustavil samopašnost obeh Rusov. Izdal je ukaz, po katerem se premeščanje uradnikov ni smelo več izvajati po Sobolevih željah, vendar slednji tega ni upošteval. Odkrita kljubovalnost je presegla mejo in knez mu je ukazal odhod s položaja in iz kneževine. Sobolev se je uprl, pridružila sta se mu Aleksander Kaulbars in Jonin. Počutili so se tako močne, da so knezu postavili ultimat: preneha naj s samovoljnim vladanjem, v roku šestih mesecev naj se skliče sobranje, revidira ustava in uprava naj bo izročena generaloma. Slovenski na - rod je zapisal, da je postalo prav očitno, kako želi Rusija prekiniti vedno bolj samostojno knežjo politiko. Knez je zahtevo odločno odbil, vseeno pa je v začetku septembra podpisal ukaz za sklic sobranja. 244 V uvodnem govoru izredne seje narodnega sobranja 16. septembra je povedal, da je bil sklic potre- ben zaradi preverbe pogodb zaradi železnice in povračila stroškov Rusom. 245 237 Slovenski narod, 28. 8. 1883, letnik 16, št. 196, str. 2. 238 Slovenski narod, 28. 8. 1883, letnik 16, št. 196, str. 2. 239 Slovenski narod, 13. 9. 1883, letnik 16, št. 209, str. 2. 240 Slovenski narod, 3. 9. 1883, letnik 16, št. 201, str. 2. 241 Slovenski narod, 31. 8. 1883, letnik 16, št. 199, str. 2. 242 Slovenski narod, 3. 9. 1883, letnik 16, št. 201, str. 2. 243 Slovenski narod, 22. 8. 1883, letnik 16, št. 191, str. 2. 244 Slovenski narod, 12. 9. 1883, letnik 16, št. 208, str. 2. 245 Natančno izračunan dolg Bolgarije je bil 10,618.250 rubljev ali 26,545.622 frankov. 13. septembra tega leta je kneževina plačala prvi obrok v višini 400.000 rubljev. Načrtovano je bilo obročno plačevanje za dobo 12 let v vsoti 800.000 rubljev letno, v dveh obrokih, ki sta zapadla 13. januarja in 13. julija vsako leto. Dolg je plačevala narodna banka v Sofiji. Rusija ni zahtevala obresti. ( Slovenec, 23. 10. 1883, letnik 11, št. 168, str. 2.) Manja Erman, Kneževina Bolgarija v letih 1878–1885 v luči časnikov Slovenski narod in Slovenec 99 Zaključil je rekoč, da mu je kot vladarju edini smoter utrditev moči in neod - visnosti Bolgarije, je pisal Slovenec. 246 19. septembra je knez z drugim mani - festom potrdil Trnovsko ustavo, pooblastil zbornico, da se izredno zasedanje spremeni v redno in zakonodajno ter določil pričetek priprav za pregled nove ustave. » Soglasje v prošnji poslancev, naj domovino rešim iz težavnega položa- ja, v katerem se sedaj ona nahaja, poživlja nas s polnim zaupanjem, da se bodo naši zvesti podaniki po sijajnem izgledu, ki ga jim je sobranje dalo, ravnali, in da mi, pozabivši vsako nesporazumljenje in medsebojno hujskanje, ne bodo odrekli svoje domoljubne podpore za trojno organizacijo domovine,« je zapisal v proglasu. 247 Naročil je preoblikovanje 13. in 14. člena, zadevajoča ljudski zastop, 248 da bi s tem spremenili prejšnjo odredbo, narekovano po Joninu, ki je velevala, da se lahko le iz najbolj spoštovanih in imenitnih osebnosti sesta - vi odbor za izdelavo nove ustave. Enotnost poslancev in adrese z zahvalami so ga le še spodbudile k čimprejšnjem ukrepanju, je pisal Slovenski narod . 249 Oba naša časnika sta poročala o vračanju pobeglih liberalcev v kneževino. 250 Za Soboleva in Kaulbarsa po vsem tem v bolgarski politiki in kneževini ni bilo več prostora. » Proti njima se je obrnilo vso ljudstvo,« je pisal Slovenec, »in knez je za njunima hrbtoma sklenil zvezo z liberalci in konservativci.« 251 Ob odhodu so jima priredili vljudnostni banket z zdravljicami na čast carju in rus kemu narodu 252 in teden dni kasneje je Slovenec pisal o njuni potratno - sti, ki je razburila kneževino (kot primer je navedel 173.000 frankov visok strošek za postavitev razsvetljave v Sofiji). Časnik je zapisal, da sta zakrivila še več nečednosti in ju označil za » umazana sebičneža«. Ljudska jeza je bila usmerjena le na njiju in ne na Rusijo, » kteri bo (bolgarski narod) vedno hva- ležnost ohranil«, je pisal Slovenec. 253 Slovenski narod je kot zgleden primer navedel generala Ernrotha, ki je svoje dohodke znižal za polovico in še te je pri odhodu iz Bolgarije daroval v državno blagajno. Odstavitev Rusov ni bila osebnega značaja, je pisal Slovenski narod , ampak nujna potreba zaradi njune- ga neracionalnega trošenja denarja in ruski časniki tega ne bi smeli smatrati kot neprijaznost proti vsej Rusiji, je sklenil. 254 Menjava vlade, odslovitev obeh Rusov in obrat v razmerju med liberalci in konservativci sta postali glavni temi v ruskih časnikih, ki so bolgarske 246 Slovenec, 18. 9. 1883, letnik 11, št. 138, str. 3. 247 Slovenec, 24. 9. 1883, letnik 11, št. 143, str. 3. 248 Slovenski narod, 21. 9. 1883, letnik 16, št. 216, str. 3. 249 Slovenski narod, 22. 9. 1883, letnik 16, št. 217, str. 2. 250 Slovenec, 20. 9. 1883, letnik 11, št. 140, str. 2. 251 Slovenec, 26. 10. 1883, letnik 11, št. 171, str. 3. 252 Slovenec, 29. 9. 1883, letnik 11, št. 148, str. 3. 253 Slovenec, 11. 10. 1883, letnik 11, št. 158, str. 2. 254 Slovenski narod, 10. 10. 1883, letnik 16, št. 232, str. 3. 100 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2018/4 • razprav E – stUdiEs politike označili za pohlepneže brez domoljubja, kneza pa za nemškega in avstrijskega podložnika, je pisal Slovenski narod . 255 List Soznanje je pisal, da so zadnje volitve pravzaprav priredile »avstrijske dukate« na podlagi trgovin - ske pogodbe, sklenjene v zakulisju. Ostali ruski časniki so v novi ustavi videli priložnost kneza, da se znebi Rusov, in če bi uspel, » bi deželo Avstriji prodal,« je pisal Slovenec. 256 Bolgarski časniki so se zoperstavljali kritikam in še naprej poudarjali zvestobo in hvaležnost ruskemu narodu: » Zveza njuna je za večne čase nerazrušljiva.« Srčno pa so želeli, da se Rusija ne bi vmešavala v notranje zadeve mlade države, je pisal Slovenec , in polnjenje lastnega žepa, kot sta to delala Sobolev in Kaulbars, je metalo slabo luč na ruske uslužbence in večalo njihovo nepriljubljenost. 257 c ankova vlada − drugič Septembra je bilo naposled konec Soboleve vladavine in na oblast je ponovno prišel Cankov. Vlada je bila tokrat sestavljena iz samih domačinov in novi kabinet je bil posledica kompromisa med liberalci in konservativci, je pisal Slovenski narod, tudi Načević se je vrnil na položaj finančnega ministra. 258 Po napornem političnem septembru in napovedanem dopustu poslancev 259 se je oktobra knez hotel podati na sever in vzhod države obiskat tamkajšnja mesta (Varna, Ruščuk, Šumla) ter pregledati vojsko. 260 A čim se je razvedelo za njegov namen, so ponovno vzniknile govorice o odstopu in odhodu iz države, 261 zato se je odločil, da bo odpovedal potovanje in je pregled vojske naložil generalu Lesovoju, ki je kot edini Rus v vladi začasno prevzel vodenje ministrstva za obrambo vse do zamenjave z generalom Roedigerjem, 262 kot je bilo napovedano. Knez ni hotel povzročati nemira med ljudmi in potovanje bi lahko napačno razlagali, je poročal Slovenski narod. 263 255 Slovenski narod, 4. 10. 1883, letnik 16, št. 227, str. 3. 256 Slovenec, 26. 10. 1883, letnik 11, št. 171, str. 3. 257 Slovenec, 20. 10. 1883, letnik 11, št. 166, str. 3. 258 Slovenski narod, 21. 9. 1883, letnik 16, št. 216, str. 3. 259 Kljub politični funkciji se je večina od njih še vedno posvečala kmetijstvu in so takrat morali spravljati poljščine, je pisal Slovenec. 260 Slovenec, 6. 10. 1883, letnik 11, št. 154, str. 2. 261 Slovenski narod (29. 9. 1883, letnik 16, št. 223, str. 3) in Slovenec (1. 10. 1883, letnik11, št. 149, str. 2) sta poročala o širjenju takšnih vesti in razburjenju Bolgarov. 262 Aleksandr F. Roediger je bil ruski general, sodeloval je v zadnji rusko-osmanski vojni in postal leta 1882 asistent bolgarskega ministra za obrambo. Leta 1883 je zamenjal generala Lesovoja na ministrskem stolčku za obrambo. (Vladimir I. Gurko, Features and Figures Out of the Past, Stanford University Press, 1967, str. 668) 263 Slovenski narod, 19. 10. 1883, letnik 16, št. 240, str. 2. Manja Erman, Kneževina Bolgarija v letih 1878–1885 v luči časnikov Slovenski narod in Slovenec 101 V začetku oktobra je Slovenec pisal o poskusu atentata na finančnega mi - nistra Načevića, ki se je zgodil pred stavbo narodnega sobranja. Ob tem je mirno zapisal, da bi uspešen atentat utegnil le zavleči pogajanja o izgradnji železnice. Bolj kot to novico je v ospredje postavil pohvalo kneževini zavoljo namenov o zmanjšanju vojske ter tako zmanjšanju letnega državnega stroška: »Naj bi jih pač še druge velesile hotele posnemati,« je pisal. 264 Za umiritev po - litičnih strasti je sobranje sprejelo amnestijo za vse politične zapornike, ki so bili obsojeni pred septembrom in Slovenski narod je pisal, da ministri, knez in sobranje uspešno sodelujejo. 265 Temu se je pridružil Slovenec in pisal, da je bilo v kneževini opazno drugačno vzdušje kot pred dvema mesecema: prej sprti konservativci in liberalci so se zdaj družno, skupaj s knezom, zoperstavljali ruski kliki, čeprav je to Cankov v pismu angleškim časnikom odločno zani - kal 266 in velesile pozval, naj že vendar nehajo obtoževati Bolgarijo antiruske nastrojenosti. » To je grdo obrekovanje,« je pisal. 267 Konec oktobra je minister za zunanje zadeve Balabanov odpotoval v St. Petersburg in skupaj z njim se je v Rusijo vrnil tudi general Lesovoj. Balabanov se je odpravil na posvet o izgradnji železnice in odplačevanju ruske vojne odškodnine. 268 Domnevalo se je, je pisal Slovenski narod , da hoče Balabanov z obiskom omiliti nezaupanje ruske vlade do Bolgarije. 269 Štiri dni kasneje je Slovenski narod objavil novico o vzroku odhoda generala Lesovoja. Pravzaprav časnik ni vedel, kateremu poročanju verjeti, saj je vest govorila, da je car brez vednosti kneza in Can - kova odpoklical generala in nekega pribočnika Polsikova ter s tem presenetil Battenberga. S Cankovim sta sklenila na hitro podati odpust vsem ruskim funkcionarjem v knežjem spremstvu, da se takšna nevšečnost ne bi ponovila: »… Ker sta se brez moje pritrditve in celo brez moje vednosti v Rusijo odpo- klicala generalni pobočnik Lesovoj in pobočnik Polsikov, izključujem iz moje suite častnike, ki so ruski podaniki … Moje ordonance poslej ne bodo spadale k suiti … Posloveč se od ruskih oficirjev moje suite javljam, da so od prvega dneva svoje službe pri meni do zdaj jo natančno opravljali ter so bili vsej vojski v časten vzgled,« je pisalo v knežjem razglasu. 270 Na seznamu odpuščanj so se znašli vsi ruski oficirji in tedanji vojaški minister Roediger, ki se je najprej uprl knezovi zahtevi in svojega položaja ni hotel zapustiti. Knez je odločno ukrepal in mu ukazal brezpogojni odhod iz Sofije v roku 24 ur, je pisal Slovenec. 271 264 Slovenec, 12. 10. 1883, letnik 11, št. 159, str. 2. 265 Slovenski narod, 15. 10. 1883, letnik 16, št. 236, str. 2. 266 Slovenec, 26. 10. 1883, letnik 11, št. 171, str. 3. 267 Slovenski narod, 6. 11. 1883, letnik 16, št. 254, str. 2. 268 Slovenski narod, 27. 10. 1883, letnik 16, št. 247, str. 2. 269 Slovenski narod, 26. 10. 1883, letnik 16, št. 246, str. 2. 270 Slovenski narod, 30. 10. 1883, letnik 16, št. 249, str. 2. 271 Slovenec, 30. 10. 1883, letnik 11, št. 174, str. 2. 102 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2018/4 • razprav E – stUdiEs Hkrati je knez postavil novega ministra za obrambo, podpolkovnika gene - ralnega štaba Kotelnikova, in ruski car je brez ugovarjanja potrdil njegovo imenovanje. 272 Slovenec je sicer dvomil, da so bile vesti o prisilnem odhodu ruskih častnikov resnične. Strinjal se je, da so vojaške funkcije, posredno ali neposredno, imeli v rokah Rusi in da so se Bolgari tega naveličali, ampak da bi knez res upal odpustiti vse Ruse, v to ni verjel. 273 Dejanja so govorila zase in Slovenski narod je pravilno poročal. Tudi iz knezovega kabineta so potrdili Roedigerjevo odstavitev in odhode drugih ruskih funkcionarjev. 274 Tako so se ruski častniki in oficirji precej neradi začeli vračati v Rusijo, je pisal Slovenski narod. Mnogo jih je svoje imetje v domovini prodalo in se z družinami pre- selilo v Bolgarijo. Tam so prejemali dvojno plačo, si ustvarili nove domove in se udomačili, je razlagal časnik. 275 Vseh ruskih častnikov je bilo v Bolgariji po neuradnih podatkih 186, je pisal Slovenski narod , in bolgarski kabinet je podpiral kneza pri njegovi odločitvi. Časnik je menil, da bo s to potezo knez precej pridobil na avtoriteti. 276 Konec leta 1883 sem v časnikih zasledila, da so imeli v državi še vedno težave z razbojniki in množičnim izseljevanjem muslimanov. 277 V ta namen je bila bolgarska vlada pripravljena v vsakem okraju, kjer so prebivali muslimani, namestiti muslimanskega sodnika, ki bi se pridružil obstoječim sodiščem. 278 Ob tej novici pa je bilo že septembra zanimivo brati o množičnem priseljeva - nju judovskega prebivalstva, je pisal Slovenski narod. Neki tuji dopisnik je iz Sofije poročal o pravi »judovski invaziji«. Sicer so že pred tem v Sofiji stoletja živeli španski Judje, je pisal, a sedaj so prihajali priseljenci z vzhoda, ki so se mu zdeli težavni in bi znali kovati dobiček iz notranjih sporov v kneževini, je pisal Slovenski narod. 279 Jonin Po odhodu generala Sobolova in barona Kaulbarsa je v Bolgariji ostal le še tretji uporni Rus − Aleksander Jonin. Še naprej se je vmešaval v politiko, predvsem glede izgradnje železnice in sobranju očital nelegalno delovanje. 280 272 Slovenski narod, 30. 10. 1883, letnik 16, št. 249, str. 2. 273 Slovenec, 7. 11. 1883, letnik 11, št. 180, str. 2. 274 Slovenski narod, 7. 11. 1883, letnik 16, št. 255, str. 3. 275 Slovenski narod, 10. 11. 1883, letnik 16, št. 258, str. 2. 276 Slovenski narod, 31. 10. 1883, letnik 16, št. 250, str. 3. 277 Slovenski narod, 28. 11. 1883, letnik 16, št. 273, str. 2. 278 Slovenski narod, 8. 11. 1883, letnik 16, št. 256, str. 3. 279 Slovenski narod, 6. 9. 1883, letnik 16, št. 204, str. 2. 280 Slovenski narod, 3. 10. 1883, letnik 16, št. 226, str. 2. Manja Erman, Kneževina Bolgarija v letih 1878–1885 v luči časnikov Slovenski narod in Slovenec 103 Po poročanju Slovenskega naroda sta se z njim začela družiti Karavelov in Slavejkov, sicer oba Cankova pristaša in družno so napovedovali shode proti »nezakonitemu« sobranju. 281 Jonin jima je bil očitno naklonjen. Karavelov je bil obenem persona non grata vse od 1881, ko je knez hotel voditi državo po svoje, in je bil nekaj časa v izgnanstvu. Joninov odnos s knezom se je po odhodu Rusov popolnoma ohladil, je pisal Slovenski narod . 282 Konec meseca pa je časnik poročal, da se je Jonin poskušal spraviti s knezom in je drugim evropskim diplomatom tožil, da si želi zbližanja. Vendar je knez ostal nezaup - ljiv, zato se je Jonin obrnil na Cankova in Balabanova. Slednji mu je predlagal le, da bi bolgarska vlada poplačala potne stroške vsem ruskim častnikom, ki so še ostali in bi se odločili vrniti v Rusijo ter jim dala odpravnino v višini dveh mesečnih plač, o posredovanju pri knezu pa ni hotel ničesar slišati. 283 Ruska stranka je pospešeno izgubljala na moči in priljubljenosti, neuspe- šno so poskušali organizirati shod proti vladnemu kabinetu in proti odpušča - nju ruskih funkcionarjev. 284 Nekateri so v knezovem pogumu videli avstrijsko potuho, je pisal Slovenski narod , in ne njegove odločnosti. 285 Slovenec je po Bulgarinu 286 pisal, da je bil za nastalo situacijo v marsičem kriv Jonin, ki se je izkazal za še slabšega od svojega predhodnika Mihaila Hitrova: preziral je Bolgare (» od kneza do poslednjega pastirja …«), česar Hitrov ni počel, po svoji volji je ukazoval ruskim častnikom v bolgarski vojski in po njegovih navodi - lih naj bi bil nepokoren Roediger, je pisal časnik. 287 Sredi novembra je Sloven - ski narod poročal, da sta knez in car dosegla dogovor o nekaterih knezovih pravicah glede vojske in vojaških funkcionarjev. Tako je lahko po novem od - stavil ruske častnike, ki bi mu bili nepokorni. 288 Ruske vojaške funkcionarje se je omejilo na vojaško dolžnost s prepovedjo političnega udejstvovanja, 289 v kneževini jim je bilo dovoljeno ostati tri leta s carjevo odobritvijo. Knez je imel pravico imenovati vojnega ministra (s carjevo potrditvijo) in ga tudi odpustiti, kar mu je sicer pripadalo že po ustavi. Po tem dogovoru se vojni minister ni smel vmešavati v notranje državne zadeve, ampak je bila njegova 281 Slovenski narod, 15. 10. 1883, letnik 16, št. 236, str. 2. 282 Slovenski narod, 19. 10. 1883, letnik 16, št. 240, str. 2. 283 Slovenski narod, 27. 10. 1883, letnik 16, št. 247, str. 2. 284 Slovenec, 26. 10. 1883, letnik 11, št. 171, str. 3. 285 Slovenski narod, 6. 11. 1883, letnik 16, št. 254, str. 2. 286 Bulgarin: Najstarejši bolgarski list je bil dnevnik. Slovenec je zanj zapisal, da ni bil po - litično opredeljen ampak: »Kakor veter piše, tako se pa obrača.« ( Slovenec, 12. 10. 1886, letnik 14, št. 233, str. 2). 287 Slovenec, 14. 11. 1883, letnik11, št. 186, str. 1–2. 288 Do tedaj bolgarski vojni ministri niso bili odgovorni nikomur, ne knezu, ne sobranju, izvajali so povelja, ki so prišla iz Rusije ali po ruskem zastopniku v Sofiji. ( Slovenski na- rod, 14. 11. 1883, letnik 16, št. 261, str. 2) 289 Slovenec, 22. 11. 1883, letnik 11, št. 198, str. 2. 104 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2018/4 • razprav E – stUdiEs skrb le vojska in njen proračun ter je bil za svoje delo odgovoren knezu. 290 Za dosego tega dogovora se je v Bolgarijo ponovno vrnil general Kaulbars, katerega misija je imela tokrat izrecno mirovni predznak. 291 V imenu carja je obljubil, da se ruski kabinet ne bo vmešaval v notranje zadeve kneževine, je pisal Slovenski narod, in Bolgari so bili pomirjeni. 292 Med Joninom in kne - zom so se odnosi naposled res otoplili. Slovenski narod je pisal, da je Jonin nazadnje moral skloniti glavo pred knezom, tudi njegov časnik ( Soznanje), ki ga je podpiral in z njim širil svoje mišljenje, je prenehal izhajati. 293 Slovenec je o vseh teh dogodkih menil, da je Bolgarom Trnovska ustava prinesla preveč svobode, zato so zabredli s prave politične poti, skoraj v »mlakužo anarhije« in le knezovi odločnosti je šla zahvala, da se v kneževini ni razpasla anarhija. 294 razkol med liberalci (1884) Za šesto leto kneževine je Slovenec napovedoval mirnejše čase, saj je kazalo, da si bodo najmočnejše evropske države podale roke sprave in bo posledično več miru tudi na Balkanu: Avstrija ni več nadzorovala ruskega dirigiranja v Bolgariji, Rusi pa so požugali Srbom, naj ne »kalijo vode« Avstriji v Bosni in Hercegovini, je pisal. 295 Vendar je bilo vse prej kot tako. Najprej je prišlo do razkola med liberalci samimi, ki so se razdelili na dva tabora: na zmerne liberalce, ki jih je vodil Cankov, in na radikalnejšo strujo pod Karavelovim in Slavejkovim. Razkol se je pričel že leta 1881 med tistimi, ki so ostali v kneže- vini, in tistimi, ki so iz nje pobegnili. Liberalci so zaradi delitve postali osla - bljeni in konservativna stran se je odločila, da bo podpirala zmerno liberalno stran proti radikalni, ki je na svoji strani imela Jonina in je hotela preklic vseh sklepov, sprejetih na zadnjem zasedanju sobranja, med njimi predvsem te, ki so se nanašali na železnico. 296 Cankov je oznanil, da se je vlada strinjala z odkupom železniške proge Ruščuk−Varna, ki je bila v britanski lasti, in Karavelova struja temu ni mogla ugovarjati, lahko pa je ugovarjala ceni in odnosi so se zaostrili. 297 Slovenski narod je obenem pisal o Joninovem poskusu prepričati kneza, da bi se Rus Kaulbars vrnil v bolgarsko politiko. 298 Tega si 290 Slovenec, 16. 11. 1883, letnik 11, št. 188, str. 2. 291 Slovenski narod, 14. 11. 1883, letnik 16, št. 261, str. 2. 292 Slovenski narod, 22. 11. 1883, letnik 16, št. 268, str. 3. 293 Slovenski narod, 19. 12. 1883, letnik 16, št. 290, str. 2. 294 Ozir po svetu, Slovenec, 11. 1. 1884, letnik 12, št. 9, str. 2. 295 Slovenec, 16. 1. 1884, letnik 12, št. 13, str. 3. 296 Slovenski narod, 30. 1. 1884, letnik 17, št. 25, str. 3. 297 Crampton R. J., A Concise History of Bulgaria, str. 94. 298 Slovenski narod, 30. 1. 1884, letnik 17, št. 25, str. 3. Manja Erman, Kneževina Bolgarija v letih 1878–1885 v luči časnikov Slovenski narod in Slovenec 105 razen Jonina in njegovih pristašev najbrž nihče ni želel. Časnik je pisal, da si je Cankova vlada želela čim bolj pridobiti ljudstvo, ohraniti dobre odnose z Rusijo in obdržati Trnovsko ustavo. Časnik je še pisal, da je radikalna struja postajala vedno močnejša in kljub Cankovim trudom pomiritve med njimi ni bilo opaziti. 299 Marca je naposled odšel težavni Aleksander Jonin in zamenjal ga je nov generalni konzul-Aleksander Kojander. 300 k aravelov − drugič Junija so se izvedle volitve v narodno sobranje in Slovenski narod je poročal, da so liberalci močno agitirali z upanjem na večino izvoljenih poslancev, a se ni izšlo po njihovih željah. 301 Že same volitve so potekale nemirno in nasilno z izgredi v Vidinu in Vrači, je pisal Slovenski narod . 302 V Vidinu je nastala prava vojna med radikalci (tako bom nadalje imenovala radikalno strujo liberalcev) in konservativci, je poročal časnik. Ena oseba je umrla, več je bilo ranjenih in zaprtih. 303 Rezultat volitev je bilo veliko število novo izvoljenih poslancev − kmetov, ki nikoli niso imeli opravka s politiko in niso vedeli, h kateri stranki bi se obrnili. Liberalci in konservativci so si skočili v lase, saj ni bilo prav jasno, kdo je zmagovalec volitev, je pisal Slovenski narod . 304 Cankov je zato knezu predlagal čim prejšnji sklic narodnega sobranja, tokrat izjemoma v Trnovem in ne v Sofiji. 305 Cankov je na zasedanju sobranja neuspešno poskušal skleniti kompromis s konservativci, je poročal Slovenski narod . 306 Konservativci so se raje povezali z radikalci in zato se je Cankov odpovedal funkciji ministrskega predsednika. Funkcijo je prevzel vodja radikalcev Karavelov. 307 Slovenec je pisal, da je Cankovu dejansko spodletelo šele tedaj, ko so se poslanci zbrali v Trnovem: » Kajti ondi se poslanci ne pečajo toliko s politiko, kakor pa pri nas in vsled tega marsikak poslanec ni vedel, spada li k desnici ali k levici glede svoje- ga političnega prepričanja, ktero so mu še v prvem sobranju v Trnovem vlili v glavo in srce!« Časnik je še enkrat opozoril, da bolgarskih konservativcev ne gre enačiti z avstrijskimi konservativci in da se njihovi liberalci držijo načel, kot jih imajo avstrijski konservativci. Pisal je, da se je Cankov bridko pritožil 299 Slovenski narod, 22. 2. 1884, letnik 17, št. 44, str. 2. 300 Slovenski narod, 10. 3. 1884, letnik 17, št. 58, str. 2. 301 Slovenski narod, 3. 6. 1884, letnik 17, št. 126, str. 2. 302 Slovenski narod, 20. 6. 1884, letnik 17, št. 140, str. 2. 303 Slovenski narod, 26. 6. 1884, letnik 17, št. 145, str. 3. 304 Slovenski narod, 1. 7. 1884, letnik 17, št. 149, str. 3. 305 Slovenski narod, 27. 6. 1884, letnik 17, št. 146, str. 2. 306 Slovenski narod, 8. 7. 1884, letnik 17, št. 155, str. 2. 307 Slovenski narod, 12. 7. 1884, letnik 17, št. 159, str. 1. 106 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2018/4 • razprav E – stUdiEs čez poslance in njihovo politično nerazumevanje: dokler ne bodo v sobranje prihajali ljudje z vsaj srednjo izobrazbo, v Bolgariji ne bo pravega parlamen - tarnega življenja ali vsaj nekoliko razuma o politiki. 308 Karavelov, eden vodilnih bolgarskih liberalnih politikov in vodja radikal - ne struje, je tako še drugič postal ministrski predsednik. Razen premierskega stolčka je zase obdržal še sektor za finance in javna dela. Njegova vlada je bila v veliki meri produkt sporazuma s konservativci in tako odvisna od njihove podpore. Slovenski narod ji je napovedoval ostro opozicijo v Cankovih prista - ših na naslednjih volitvah 309 in le nekaj dni pozneje izvemo, da je bila zveza že razbita. »Otečestvo«, bolgarski konservativni časopis, je poročal, da sodelo - vanje med strankama ni bilo mogoče zaradi preveč različnih ciljev. Karavelov je hotel odpraviti ministrstvo za javna dela, od katerega pa sta bila odvisna tako poljedelstvo kot trgovina, gospodarsko izjemno pomembna za kneže- vino. Opozicija je pograbila priložnost in napadla Karavelova, je po časniku povzemal Slovenski narod. 310 »Bilo je sramotno za Slovane,« je pisal, » in še slabše za mlado kneževino, ki ji strankarski razdori onemogočajo napredek«. 311 Slovenec je pisal, da zveza med konservativci in radikalci tako ali tako ni bila všeč Rusiji. Slednji so sumili, da je bilo v zvezi čutiti več vdanosti Avstriji kot Rusiji. Bali so se, da bi bili izpodrinjeni, tako kot se je zgodilo v Srbiji. 312 Tri tedne kasneje je Slovenec pisal, da so Karavelovu že šteti dnevi na oblasti. Konservativci so se zopet začeli prilizovati Cankovu, je pisal časnik, in njihov program ni bil prav nič konservativen. » To ni nikakor moško postopanje, ter najostreje obsodbe zasluži, kajti iz vsega je razvidno, da ondašnjim politikom na stvari ni prav nič ležeče, pač pa vse na osebnosti in na mastni službi! … Saj se pod novim ministrom še stol ne ogreje, in že zopet se je treba umakniti kakemu drugemu lakomnežu ali pa tudi takemu, ki hrepeni po tej visoki službi iz gole prevzetnosti in častilakomnosti. Uboga Bolgarska, ki si od takih ljudi odvisna, ki od takih pustolovcev pričakuješ lepše bodočnosti! Ruski meč bi bil privošiti zopet na deset let, da bi razuzdane može, ki se s politiko pečajo, navadil reda, kakoršen se v državnem življenji spodobi,« je bil oster Slovenec . 313 Karavelov si je sicer odločno zastavil cilje in kmalu po izvolitvi je odpravil ustavno zakonodajo iz decembra 1883, nato si je zadal nalogo Bolgarsko na - rodno banko postaviti pod državno lastnino in enako storiti z železniškimi 308 Slovenec, 19. 7. 1884, letnik 12, št. 165, str. 3. 309 Slovenski narod, 6. 8. 1884, letnik 17, št. 180, str. 2. 310 Slovenski narod, 12. 8. 1884, letnik 17, št. 185, str. 2. 311 Slovenski narod, 13. 8. 1884, letnik 17, št. 186, str. 2. 312 Slovenec, 24. 7. 1884, letnik 12, št. 169, str. 3. 313 Slovenec, 16. 8. 1884, letnik 12, št. 188, str. 2. Manja Erman, Kneževina Bolgarija v letih 1878–1885 v luči časnikov Slovenski narod in Slovenec 107 progami, obstoječimi in bodočimi. Medtem je bil razkol znotraj liberalne struje dokončen, Karavelovi pristaši so oblikovali demokratsko stranko. 314 srbsko-bolgarski spor V juniju tega leta se je začela pripravljati še ena velika zadeva. Nastal je kon - flikt s Srbijo in srž problema so bili srbski begunci v kneževini. 315 Poročila iz Srbije so govorila o emigrantih, ki so večkrat prodrli na srbsko ozemlje, ropali in pobijali priče, ki so sodelovale na zadnjem procesu zoper srbske nasprotnike oblasti. 316 Bolgarska vlada je trdila, da ne ve ničesar o vpadih na srbsko ozemlje, srbski diplomat v Sofiji pa tudi ni znal povedati, kje in kdaj naj bi se zgodile kršitve, je poročal Slovenski narod . 317 Spor se je razširil še na nesoglasja glede meje okrog Bregovega (skrajni severozahod Bolgarije, tik ob meji s Srbijo), ki je zaradi struge reke Timok ostal na bolgarski strani, 318 in glede stražarnice, za katero se ni vedelo, na čigavi strani pravzaprav je, zase- dali pa so jo Srbi. Slednji se niso umaknili in Bolgarija jo je zasedla s silo, je poročal Slovenski narod. 319 Anglijo, Nemčijo in Avstro-Ogrsko je nastala situacija zaskrbela. Njihovi agenti v Sofiji so prepričevali vlado, naj v tem prepiru popusti, naj Nikoli Pa - šiću 320 in drugim srbskim emigrantom odkaže drugo, bolj oddaljeno mesto za bivanje. 321 Avstrijska politika je bila nemirna, kljub temu da so njeni diplomati na vse načine poskušali to skriti in so prepir označili kot majhno balkansko 314 Crampton R. J., A Concise History of Bulgaria, str. 94. 315 Proti koncu leta so se v Bolgarijo zatekli srbski uporniki. Srbi so hoteli, naj jih Bolgari odganjajo od meje in Cankov je res ukazal vsem krajevnim načelnikom, naj zavrnejo vsakogar, ki bi prišel z neveljavnim potnim listom, je pisal Slovenski narod . Knez je na - ročil razorožitev oboroženih beguncev in prepovedal zbiranje v čete, tiste, ki pa bi kršili prepoved, je velel zapreti, revolucionarje pa nadzirati. Slednji (med njimi je bil omenjen Nikola Pašić, prvak radikalcev) so zaprosili bolgarsko vlado, da bi smeli ostati v mestu Vidin in prošnji so ugodili pod pogojem, da ne zapuščajo mesta in se ne približujejo srbski meji. Tiste pribežnike, ki so bili mirne narave, je knez naročil oskrbovati in jim zagotoviti zaščito na državne stroške. Vsi ti ukrepi so bili znak dobrih medsosedskih odnosov in pomoči pri reševanju političnih težav, sta se strinjala oba časnika. ( Slovenski narod, letnik 16, št: 261, 263 in letnik 17, št. 7; Slovenec, letnik 11, št: 186 in 200.) 316 Slovenski narod, 16. 6. 1884, letnik 17, št. 136, str. 2. 317 Slovenski narod, 13. 6. 1884, letnik 17, št. 134, str. 2. 318 Vojna enciklopedija, Vojnoizdavački zavod, Beograd 1974, št. 9, str. 114 (dalje Vojna enciklopedija). 319 Slovenski narod, 7. 6. 1884, letnik 17, št. 130, str. 2. 320 Nikola Pašić je bil prvak Narodne radikalne stranke in večkratni srbski premier. Bil je vodja opozicije proti avtoritarni vladavini Milana Obrenovića. Leta 1883 je bil prisiljen pobegniti v Bolgarijo in se je v Srbijo vrnil po abdikaciji kralja Milana 1889. 321 Slovenski narod, 14. 6. 1884, letnik 17, št. 135, str. 2. 108 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2018/4 • razprav E – stUdiEs epizodo. Zavedali so se nezadovoljstva balkanskih narodov po Berlinskem kongresu, zavedali so se, kakšne posledice puščajo strankarski razdori v obeh državah, politična nestabilnost in nered. Le malo je bilo potrebno, da se iskre vnamejo in majhen prepir bi lahko povzročil vojno, je pisal Slovenski narod . 322 Evropski politiki si tudi niso bili enotni, kdo bi naj sploh posegel v ta spor. 323 Konec julija sta oba časnika pisala, da so Nemčija, Avstrija in Rusija zadolži - le svoje agente v Beogradu in Sofiji, da se posvetujejo o pravnem vprašanju spora in razrešijo problem z izseljenci. 324 Slovenec se je veselil čimprejšnjega konca spora in je pisal, da je Rusija ponovno ukazala svojim častnikom in agentom v Bolgariji, naj se ne vmešavajo v notranjepolitične zadeve kneževi - ne. 325 Spor se je do septembra 1884 pomiril, potem pa spet izbruhnil. Mesto Zaječar ob srbsko-bolgarski meji je bilo takrat sejemsko pomembna točka, saj so ga pogosto obiskovali bolgarski kupci in trgovci. Kneževina je v času spora uvedla visoke davke za izvoz in uvoz v državo ter še močneje zastražila mejo, je poročal Slovenski narod , zato je Beograd posumil, da je kneževina pričela s t. i. ekonomsko vojno. 326 »Sicer je pa za svetovni mir popolnoma vse eno, ali sta Srbija in Bolgarija prijateljici ali pa se pisano gledata. Donova se bo zarad tega vendar le v Črno morje stekala in macedonskega klanja pa niti ta niti ona, in, prej ko ne, tudi obe skupaj ne bodete vstaviti zamogle,« je pisal Slovenec. 327 Težave iz tega na začetku nepomembnega spora so se nadaljevale še v sedmo leto kneževine in izbruhnile v nepričakovane razsežnosti. 1885 Prva četrtina leta se je začela z novico o odstopu notranjega ministra Sla - vejkova, ki je v pismu svojemu prijatelju kritiziral ministrskega predsednika Karavelova, sicer svojega strankarskega somišljenika. Na njegovo nesrečo je pismo prišlo v roke opozicije ter posledično v njihove časnike. Slavejkov je bil osramočen, obenem pa je to kazalo, da znotraj »karavelistov« tudi ni vse tako rožnato. 328 Slovenec je na drugi strani pisal o taborih v Vzhodni Rumeliji in Makedoniji, 329 ponovno je bila aktualna ideja o zedinjenju v eno državo. 322 Srbsko-bolgarski spor, Slovenski narod, 27. 6. 1884, letnik 17, št. 146, str. 1. 323 Slovenski narod, 20. 6. 1884, letnik 17, št. 140, str. 2. 324 Slovenski narod, 24. 7. 1884, letnik 17, št. 169, str. 2. Slovenec , 25. 7. 1884, letnik 12, št. 170, str. 2. 325 Slovenec, 26. 7. 1884, letnik 12, št. 171, str. 3. 326 Slovenski narod, 19. 9. 1884, letnik 17, št. 216, str. 2. 327 Slovenec, 23. 12. 1884, letnik 12, št. 295, str. 3 328 Slovenski narod, 4. 4. 1885, letnik 18, št. 76, str. 2. 329 Slovenec, 14. 3. 1885, letnik 13, št. 60, str. 2. Manja Erman, Kneževina Bolgarija v letih 1878–1885 v luči časnikov Slovenski narod in Slovenec 109 Slovenec je menil, da se Rusija ne bo ukvarjala z Bolgari, saj je bila zadeva preveč kočljiva za svetovni mir, a je vseeno optimistično pisal: 330 »Korak za korakom približujejo se Bolgari svojemu zjedinjenju in to za to, ker Evropa za sedaj ne mara nič o njem slišati. Dosegli ga bodo pa vendarle, kajti na to jih Turki s svojim preganjanjem in morijo po Macedoniji sami pripravljajo.« 331 In če je časnik na eni strani sočustvoval z Bolgari, je bil po drugi strani jezen nanje, ker so se trdno oklepali pravoslavja: » Žalostno je, da verska zasleplje- nost pri razkolinikih tako daleč sega, da se ravno tukaj odtegujejo, kjer bi na s morala ediniti in vezati ljubezen.« 332 Konec marca tudi izvemo, da se je skujala bolgarska duhovščina, ki ji je je narodno sobranje zavrnilo financiranje plač za tekoče leto. Država je bila prezadolžena in strošek za duhovniške plače je znašal 850.000 frankov. Opozicija je pograbila priložnost in » duhovščino podkurila; le ta je vbogala in štrajk napravila,« je pisal Slovenski narod . Du- hovniki so zaprli cerkve in ustavili opravljanje maš. Za naša časnika je bilo to nepredstavljivo dogajanje. Svet ni doživel, da bi se duhovščina kujala, je pisal Slovenec in dodal, da je bilo kaj takega možno le pri malo izobraženi pravoslavni duhovščini. 333 Začelo se je poletje in Slovenski narod je menil, da kneževina ne zmore delovati, kot bi lahko; slabili so jo zunanji pritiski in notranja trenja. 334 Knez je sicer junija na svojem potovanju zadovoljen ugotavljal, da mu je narod še vedno vdan, je pisal časnik, 335 in mesec dni kasneje sta se uspela pomiriti tudi Cankov in Karavelov, čemur se je pripisoval velik pomen in pozitivno znamenje. 336 Nato se je razen premlevanja o železniškem vprašanju glede na poročanje v časnikih zdelo, da je nastalo sumljivo zatišje. z aključek Septembra je nenadoma počilo v Vzhodni Rumeliji: v noči s 16. na 17. sep - tember je vojska odstavila guvernerja Krasteviča (ali Gavril pašo) in ga zapr - la. Navdušeni ljudje so na ulicah vzklikali: »Živela Bolgarija! Dol Vzhodna Rumelija!« Revolucija z geslom »Zmagati ali umreti!« je bila izpeljana brez prelivanja krvi in s sodelovanjem vsega ljudstva, je pisal Slovenski narod . 337 330 Slovenec, 3. 1. 1885, letnik 13, št. 5, str. 3. 331 Slovenec, 8. 1. 1885, letnik 13, št. 5, str. 3. 332 Slovenec, 13. 1. 1885, letnik 13, št. 9, str. 2. 333 Slovenec, 28. 3. 1885, letnik 13, št. 70, str. 3. 334 Slovenski narod, 1. 6. 1885, letnik 18, št. 122, str. 2. 335 Slovenski narod, 11. 6. 1885, letnik 18, št. 130, str. 2. 336 Slovenski narod, 6. 7. 1885, letnik 18, št. 150, str. 2. 337 Slovenski narod, 26. 9. 1885, letnik 18, št. 219, str. 2. 110 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2018/4 • razprav E – stUdiEs Oblast je prevzel začasni odbor pod vodstvom dr. Stranskega, 338 ki je izdal proklamacijo o združitvi Vzhodne Rumelije s kneževino Bolgarijo. 339 Revo- lucionarji so bili dobro organizirani: telegrafske zveze so takoj pretrgali in ustavljali vlake v Plovdivu, 340 začasna vlada je poskrbela za varnost in vpo - klicala vse moške, sposobne za vojaščino, ovire na meji s kneževino so podrli in vojska je zasedla prelaze, je poročal Slovenski narod . 341 »Bog jim daj svojo pomoč, trpeli so mnogo in silno dolgo,« je pisal Slovenec . 342 Knez Aleksander se je v času prevrata vračal z vojaških manevrov, ko ga je dohitel poziv, naj prevzame oblast v Vzhodni Rumeliji: 343 »Od Tebe, knez, pričakujemo, da daš vojski povelje, da odrine na rumelijsko mejo. Sedaj moraš pokazati, da si vreden vladar naše skupne domovine.« 344 Pravno gledano je bila združitev kršenje mednarodnega dogovora in bi kneževina morala biti s privolitvijo porte in podpisnic Berlinske pogodbe sankcionirana. 345 Bolgarija se je tega zavedala in se je zato začela mrzlično pripravljati na najhujše: vlada je strogo prepovedala vsakršne konflikte in širjenja upora na Makedonijo, srb - ske emigrante, živeče ob meji s Srbijo, pa so umaknili. Knez se je nemudoma odpravil v Plovdiv razglasiti prevzem oblasti in se s proklamacijo oklical za kneza severne in južne Bolgarije. 21. septembra ga je Plovdiv pričakal okrašen s slavoloki, je poročal Slovenski narod . Ulice so nabito polne vzklikale knezu, ki je prišel preprosto oblečen v vojaško uniformo, je pisalo v dopisu iz Plov - diva. 346 Naslednjega dne, 22. 9., je proglasil združeno kneževino Bolgarijo in ta datum je še danes bolgarski državni praznik. To so bili veseli trenutki za Bolgare, a hkrati so se znašli v zelo resni situaciji ter v izjemno ranljivem položaju, ki ga pa vendarle ni izkoristila ne Osmanska država ne katera izmed velesil, temveč na žalost in jezo obeh naših časnikov – soseda Srbija. Novem - bra je namreč izbruhnila vojna med Srbijo in Bolgarijo in zmagala je slednja 338 Dr. Stransky je bil glavna oseba vzhodnorumelijske vstaje. Bil je izobraženec, ki je študi - ral medicino v Bukarešti in bil urednik časnika Borba . Pod guvernerjem Bogoridesom je bil dve leti finančni ravnatelj in slednji je Stranskega visoko cenil ter ga predlagal za prav - nega ravnatelja. Ruski konzul je imenovanju nasprotoval in prišel v spor s Stranskym, ki je zaradi tega dobil pečat »ruskega nasprotnika«. Stransky se v času, ko je bil finančni ravnatelj, ni dobro ujel s Krastevičem, takrat ravnateljem za notranje zadeve, tudi mu ta pozneje ni bil všeč kot guverner. Pogosto je prihajal v Sofijo in se skušal zbližati s knezom. (Slovenski narod, 29. 9. 1885, letnik 18, št. 221, str. 2.) 339 Slovenski narod, 22. 9. 1885, letnik 18, št. 215, str. 3. 340 Zjedinjenje severne in južne Bolgarije, Slovenski narod, 1. 10. 1885, št. 223, str. 2. 341 Slovenski narod, 22. 9. 1885, letnik 18, št. 215, str. 3. 342 Slovenec, 23. 9. 1885, letnik 13, št. 216, str. 2. 343 Slovenski narod, 24. 9. 1885, letnik 18, št. 217, str. 1. 344 Slovenski narod, 26. 9. 1885, letnik 18, št. 219, str. 2. 345 O mejnarodnem pravu, R. K., Slovenski narod, 30. 9. 1885, letnik 18, št. 222, str. 2. 346 Zjedinjenje severne in južne Bolgarije, Slovenski narod , 2. 10. 1885, letnik 18, št. 224, str. 1–2. Manja Erman, Kneževina Bolgarija v letih 1878–1885 v luči časnikov Slovenski narod in Slovenec 111 ter si pridobila številne evropske simpatije. Vendar ta zmaga in združitev nista ostali »nekaznovani«, a to je že drugo poglavje v zgodovini kneževine Bolgarije. Kot smo videli, sta se Slovenec in Slovenski narod zelo veselila osvobojene Bolgarije in ji napovedovala lepo prihodnost. Slovenec je hvalil Bolgare kot marljiv narod in želel, da bi si Slovenci raje pri njih iskali novi dom kot pa v Ameriki. Enotna sta bila v kritiki do Berlinskega sporazuma, ki je razkosal Veliko Bolgarijo, in nepravične evropske politike do slovanskih narodov na Balkanu. Bila sta ostra do v Bolgariji živečih Grkov in muslimanov ter do s strani Evrope vsiljenega tujega vladarja, ki je bil zanju slab znak, še posebej zato, ker je bil novi knez-Nemec. In ker je že Romunija imela nemškega mo - narha, je bil Slovenec tako prepričan, da bo tudi novi bolgarski knez imel na - logo ponemčevanja. »Pruski lajtenant« je tako postalo stalno zaničljivo ime za kneza v Slovencu . Isti časnik je Bolgare videl tudi izgubljene v lastni državi in politiki, s povsem neprimerno ustavo. Slovenski narod pa na drugi strani spo - četka ni bil tako kritičen do nemškega kneza. Zdelo se mu je obetavno, da je bil ruski car Aleksander II. njegov stric in da mu je bil povrhu bolgarski nečak prav pri srcu, čeprav bi raje, tako kot Slovenec na bolgarskem prestolu videl domačina ali pa Rusa. Kasneje se je njegov ton pisanja izostril in je o njem pisal kot o Nemcu z negativnim prizvokom ter v vsem tem videl Bismarckovo maslo in zahteval, naj se Bolgare prepusti lastnemu razvoju. Časnika sta redno omenjala žalostno razdelitev Bolgarov in špekulacije o združitvi. Jezila sta se na nemške časnike, ki so konstantno namigovali na knezov odstop. Zmerjala sta jih z »židovskimi grli«, »židovsko fantazijo« in »šesto velevlastjo«. Prav tako sta bila oba časnika negativno nastrojena proti ruski kliki v kneževini, še posebej do razvpite trojice Kaulbars−Sobolev−Jo - nin. Slovenec je pisal o njih kot o »umazanih sebičnežih«, a sta na drugi stra - ni oba spoštljivo pisala o ruskem carju in poudarjala bolgarsko hvaležnost za osvoboditev. Obsojala sta rusko vmešavanje v notranje politične zadeve, strankarske razprtije in Trnovsko ustavo krivila za »preveč« svobode. Prav slednja bi lahko zakrivila anarhijo, je menil Slovenec. Časnik se je predvsem jezil na bolgarske politike in ne na ljudstvo samo, saj so prvi s svojimi prepi - ri onemogočali normalno delovanje države, preprosti Bolgari pa so želeli le miru. Dogajanje v kneževini Bolgariji je bilo, kot vidimo, od leta 1878 izjemno zanimivo. Materiala za obdelavo je še precej in v tem krajšem prispevku smo na hitro preleteli samo nekaj ključnih zadev, ki so se dogajale do Plovdivskega prevrata. Na našo srečo sta Anton Bezenšek in spočetka tudi Miroslav Hub - majer veliko prispevala k temu, da so takratni bralci časnikov in kasneje mi, kot raziskovalci, lahko spoznavali, kakšno sta bila stanje in življenje v novona - stali veliki državi na Balkanu, ki se je po 500 letih osvobodila tuje nadoblasti 112 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2018/4 • razprav E – stUdiEs in s tem tudi, lahko tako rečemo, dajala upanje slovanskim narodom, ki so bili pod tujo, Avstro-Ogrsko oblastjo. t he P RINc IPAlIty of b ul GARIA IN the y eARs 1878 AN d 1885 As s ee N by News PAPeRs Sloven Ski narod ANd Slovenec s ummary Slovenec and Slovenski narod were very glad that Bulgaria was liberated and they predicted its bright future. Almost every issue mentioned Bulgaria, East Rumelia, and Macedonia. The newspapers praised Bulgarians on the one side and criticised foreign and mostly lo - cal politicians, who obstructed the functioning of the young state with their capricious behaviour, on the other. They were both sharply critical against Greeks and Muslims living in Bulgaria, and against the foreign sovereign, who was appointed by Europe. This was a bad sign for both newspapers, even more so because the new prince was a German. The newspaper Slovenec was sure that his role was the Germanisation and “the Prussian Lieutenant” became the prince’s standard contemptuous name used by the newspaper. Slovenski narod, on the other hand, was in the beginning not so critical towards the young prince. The newspaper found it very promising that the Russian Emperor Alexander II was his uncle and that he was very fond of his Bulgarian nephew, even though the newspaper would prefer a local person or a Russian on the Bulgarian throne. Shortly afterwards the newspaper changed its tone and wrote about the prince as a German in a negative con - notation and saw the situation as Bismarck’s idea. It also demanded that Bulgarians are to be left alone in order to be able to follow own development. The events in the Principality of Bulgaria in the year 1878 were extremely interesting. There are still lot of materials that could be researched. Some outlines are presented in this short - er article, which ends with the Plovdiv overthrow. Contributions by Anton Bezenšek and in the beginning also by Miroslav Hubmajer are even more interesting for the then read - ers and today’s researchers, for they bring insight into the situation and life in the newly established country in the Balkans from a very different and very personal point of view. A nation, which was after 500 years freed from foreign authorities and gave hope to the Slavic nations that were under the Austria-Hungarian rule, is even more interesting. f ü RsteN tum b ul GARIeN IN deN JAh ReN zw IscheN 1878 u Nd 1885 IN de N zeItu NGeN Sloven Ski narod u Nd Slovenec zusammenfassung Die Zeitungen Slovenec und Slovenski narod freuten sich über befreites Bulgarien sehr und sagten ihm eine schöne Zukunft vorher. Es ist kaum eine Nummer erschienen, ohne Bul - garien, Ost Rumelien oder Mazedonien zu erwähnen. Beide Zeitungen lobten die Bulgaren auf der einen Seite und auf der anderen kritisierten sie die internationalen und vor allem lokalen Politiker, dass sie mit ihrem launischen Benehmen dem neuentstandenen Land im Weg stehen. Sie waren beide gleich scharf in ihrer Kritik der in Bulgarien lebenden Griechen und Muslime und des von der europäischen Seite aufgezwungenen fremden Herrscher, was ihrer Meinung nach ein schlechtes Zeichen war, vor allem, weil der neue Fürst ein Deutscher war. Slovenec war sich sicher, dass seine Rolle die Germanisierung sein wird und „Preußische Leutnant“ wurde in Slovenec so zum verächtlichen Namen für den Manja Erman, Kneževina Bolgarija v letih 1878–1885 v luči časnikov Slovenski narod in Slovenec 113 Fürst. Slovenski narod auf der anderen Seite war anfangs nicht so kritisch dem jungen Fürst gegenüber. Es schien sehr vielversprechend, weil der russische Zar Alexander II sein Onkel war und ihn sehr mochte, obwohl Slovenski narod sowie Slovenec lieber einen heimischen oder einen Russen auf dem bulgarischen Thron sehen würden. Später schrieb Slovenski narod über den Fürst als einem Deutschen mit negativer Konnotation, sah dabei noch alles als Bismarcks Schuld und verlangte, dass man den Bulgaren ihre eigene Entwicklung lässt. Das Geschehen im Fürstenturm Bulgarien war seit dem Jahr 1878 im Allgemeinen sehr interessant. Es gibt darüber sehr viele Materialien, die noch recherchiert werden müssen. Einige Grundlinien werden in diesem kürzeren Beitrag, der mit dem Plowidw-Umsturz endet, vorgestellt. Die Beiträge von Anton Bezenšek und anfangs noch von Miroslav Hub - majer waren noch besonders interessant, da die damaligen Leser und heute wir, Forscher, die Lage und das Leben im neuentstandenen Land auf dem Balkan aus einer anderen, ganz persönlichen Perspektive, entdecken können. Ein Volk, das sich nach 500 Jahren fremder Übermacht befreite und damit auch Hoffnung den slawischen Völkern unter der Österreich-Ungarischen Macht gab, war sehr interes - sant.