Medved in lisica.
Spisal Fran Ločniškar.
Y~jjl^**^^r\ 'la Je huda zima. Zveri so se potikale po gozdih in gle-
^^^SjSjSjS^J      dale, kje bi se  dobilo kaj  plena.    Medved-godrnjač se
^T^^fiP^^J  je že toliko časa postil, da bi bil kmalu pozabil jesti. V
\m   Sft^^m    ¦   največji stiski se napoti k lisici in jo prosi pomoči.
¦   M^   t^ I           ,,Ljuba   tetka," ji  reče,   nti  si   prebrisana   in   pa-
^^^^j^i^^^l metna,  da  te  že  ljudje  občudujejo.  Po   bistroumnosti
}^mimmlllmmKM\ prekašaš še nas, medvede, nikakor pa ne po moči. Vem,
da se  tudi  tebi  sedaj godi slabo,  zato  mislim,  da  bi   bilo  dobro,   če  bi
stopila midva v zvezo.    Lahko bi naredila  kaj takega, kar  posamezniku ni
mogoče. Ti  imaš razutn,  jaz pa  moč, da  se  postavim v bran, če  bi nama
pretila  nevarnost.   Izmisli se  torej, kako  bi prišla v tem  hudem  času  do
živeža!"
.          Lisica ne premišlja dolgo.  Veli mu, naj gre z njo.    Prideta do velike
kmetiške hiše, kjer so se ljudje ravno spravljali spat. Lisica reče medvedu:
,,V tej hiši imajo mnogo kokoši. Jaz se splazim pod streho, kjer spe, ti pa čakaj pred hlevom, da me braniš, če bi mi pretila nevarnost. Kjala bom kakoši in jih tudi tebi metala, da jih boš obiral."
Medved je bil s tem prav zadovoljen. Vstopi se pred hlev, lisica pa smukne v podstrešje.
Davila je, da je bilo groza. Obrala je najboljše meso, kosti in drugc ostanke pa je vrgla pred hlev medvedu. Temu gole kosti niso bile nič kaj všeč in začel je glasno godrnjati. To godrnjanje je čul gospodar, ki je zbudil družino in zapovedal, naj se vsi dobro oborože.
Hipoma se odpro vežna vrata, in cela kopica ljudi prihruje nad ko-smatinca. Dasiravno je bila temna noč, je vendar medved marsikatero dobil po hrbtu. Slednjič se jim je vendar izmuzal v temo in ves pobit zbežal v gozd.
-~   18   ~-
Lisica, ki je odnesla popolnoma zdrave pete in poleg tega še na-polnjen želodec, je smehljaje se pritekla za medvedom in mu rekla: nMoč imaš, moč! Ampak tvoja in moja pamet ne gresta skupaj! Zato je naj-boljše, če razdereva zvezo."
Medvedu je bilo to všeč, ker mu je bilo dovolj, da je enkrat prodajal svojo kožo za lisičino.