235
Slovensko kiparstvo v prvi polovici 20. stoletja
Obdobje gomil
Štiri leta so prešla, odkar so imeli bralci Sodobnosti priložnost seznaniti se s češkim pesnikom Antoninom Bartuškom (1. številka 1972). Marsikaj se je spremenilo v tem času; marsikaj na žalost tudi ne. Antonin Bartušek ni več med živimi. Dne 22. aprila 1974 ga je zadela možganska kap, odšel je prezgodaj, pri triinpetdesetih letih, od delovne mize, prepolnjene z delom, tako pesniškim kot strokovnim (območje spomeniškega varstva). Če prihaja na eni strani Sodobnosti izmed čeških pesnikov ponovno Antonin Bartušek, ni to zato, ker bi ne bilo drugih, vrednih tovrstne predstavitve. Le da drugi niso tako usodno »zamudni«.
Bartuškovo pesniško delo (o njem ne bom ponavljal, kar sem zapisal leta 1972) je dočakalo pravo razumevanje prej v tujini kot doma. Osemnajstletni, samo na pol prostovoljni ustvarjalni molk (1947—1964) so sicer zamenjala prav plodna, tudi na zunaj plodna leta 1965—1971 (pet pesniških zbirk), še zdaj pa so pesnika javno sprejemali v glavnem malodane kot tujca, saj se je s svojo »ontologijo« precej oddaljil od splošno priznane struje ter od preverjenih poetičnih vrednot časa. Resnično je bilo torej pričakovati, da bo kmalu napočilo drugo »tiho razdobje«; četudi nismo slutili, da bo tudi zadnje. (Spomnimo se Bartuškovega Epitafa: Obudili so nas, da bi nas lahko pokopali žive.) Pesmi, ki jih je Bartušek pisal v zadnjih letih, pomenijo vrhunec njegovega pesniškega prizadevanja in redko izvirno, močno silnico v razvoju povojne češke poezije. Pa vendar: Zbirka Obdobi mohyl (Obdobje
14 A. Aškerc, Prva slovenska umetniška razstava, Ljubljanski zvon, XX, 1900, str. 678.
236
Antonfn Bartušek
gomil, Melantrich 1975), ta pretresljivo občutena in z vihrasto metaforiko izpovedana soočenja s smrtjo, je izšla s precejšnjo zamudo v neznatni nakladi in brez odziva v časopisju; zbirka Zmena krajiny (Sprememba pokrajine) bi morala iziti menda letos v brnski regionalni založbi; knjigi Aztecky kalendaf in Analyza fragmentu pa vsaj za zdaj sploh ne moremo pričakovati v knjižni obliki. Da gre za posebno učinkovito poezijo, o tem so se že lahko prepričali angleški bralci — Azteški koledar je namreč izšel lani v Londonu (The Aztec Calender and other poems), ko so že 1.1971 prav tako v Londonu (Penguin Modem Evropean Poets) izdali Bartuška skupaj z eno generacijo starejšim V. Nezvalom in eno generacijo mlajšim J. Hanzlikom (Three Czech Poets). Nemško-Češki izbor Bartuškovih pesmi je izšel lani z naslovom Abvvesende Meere (Odsotna morja) v Dortmundu v Zvezni republiki Nemčiji. Večkrat so se prevedeni verzi Antonina Bartuška pojavili tudi v zahodnoevropskih književnih revijah.
Pesmi, ki jih Sodobnost ponuja v pričujoči številki svojim bralcem, sem izbral iz zbirk Obdobi mohyl (1—6) in Aztecky kalendaf (7—10).
František Benhart