TRIBUNA otc\/ii ita -\ ^ o I tVILr\A i i LETNIKXXVI 14. APRIL 1977 CENA 3 DIN MEDNARODNEMU KONGRESU SOCIALISTIČNIH ŠTUDENTOV DRAGI OBČANI, LONDON, 19. DECEMBRA 1893 ZAHVALJUJEM SE VAM ZA VAŠE PRIJAZNO POVABILO NA KON-GRES SOCIALISTIČNIH ŠTUDENTOV IN ZELO OBŽALUJEM, DA SE GA NE MOREM POSLUŽITI, ZAKAJ NUJNI IN VAŽNI POSLI Ml UDELEŽBO ONEMOGOČAJO. OMEJITI SE MORAM TOREJ NA TO, DA ZAŽELIM VAŠEMU KONGRESU TISTI USPEH, Kl GA ZASLUŽI. NAJ SE VAŠIM PRIZADEVANJEM POSREČI ZBUDITI MED ŠTUDENTI ZAVEST, DA MORA IZ NJIHOVIH VRST IZITI INTELEKTUALNI PROLETARIAT, Kl JE POKLICAN, DA NA STRANI SVOJIH BRATOV, ROČNIH DELAVCEV, IN MED NJIMI ODIGRA POMEMBNO VLOGO V BLIŽAJOČI SE REVOLUCIJI. MEŠČANSKE REVOLUCIJE SO V PRETEKLOSTI ZAHTEVALE OD UNIVERZ SAMO ADVOKATE KOT NAJBOLJŠO SIROVINO ZA POLITIKE; OSVOBODITEV DELAVSKEGA RAZREDA PA POTREBUJE NEKAJ VEČ, ZDRAVNIKE, INŽENIRJE, KEMIKE, AGRONOME IN DRUGE STROKOV-NJAKE; GRE NAMREČ ZA TO, DA NE PREVZAMEMO V ROKE LE VOD-STVO POLITIČrtE MA&INERIJE, TEMVEČ TUDI VSE DRUŽBENE PRO-DUKCIJE, IN TU JE NAMESTO VISOKODONEČIH FRAZ POTREBNO SOLIDNO ZNANJE. BRATSKI POZDRAV F. ENGELS ENGELSOVO POZDRAVNO PISMO MEDNARODNEMU KONGRESU SOCIALISTIČNIH ŠTUDENTOV JE IZŠLO V 8. ŠTEVILKI REVIJE "UETUDIANT SOCIALISTE", LETNIK 1894. TA REVIJA JE PRIČELA IZHAJATI LETA 1891 V ŽENEVI. MEDNARODNI KONGRES SOCIALISTlCNIH ŠTUDENTOV SE JE VRŠIL OD 22. DO 25. DECEMBRA 1893, PRAV TAKO V ŽENEVI. OBRAVNAVAL JE UDELEŽBO IZOBRA-ŽENSTVA V SOCIALISTICNEM GIBANJU. MED DRUGIM SE JE UKVARJAL TUDI Z VPRAŠANJI ANTISEMITIZMA, ANARHIZMA IN "DRŽAVNEGA SOCIALIZMA" ITD. V SVOJIH RESOLUCIJAH SE JE OPIRAL NA USTREZNE SKLEPE PREDHODNIH KON-GRESOV II. INTERNACIONALE. NA KONGRESU JE BILO TUDI SKLENJENO, DA ZGO RAJ OMENJENA REVIJA POSTANE ORGAN MEDNARODNEGA SEKRETARIATA SOCIALISTIČNIH ŠTUDENTOV. — Uredn. IZ MEID V; prevedla Novak Jelka 17. APRIL 1937 (V NOČI OD 17. NA 18.) JE BIL NA ČEBINAH NAD ZAGORJEM OB SAVI USTANOVNI KONGRES KOMUNISTIČNE PARTIJE SLOVENIJE. S TEM KONGRESOM SO SLOVENSKI KOMUNISTI IN SLOVENSKI DE-LAVSKI RAZRED SPLOH PREVZELI NASE ZGODOVINSKO ODGOVOR-NOST, DA ZBERO ZA BOJ PROTI FAŠIZMU IN ZA PRIHODNOST SLO-VENSKEGA NARODA VSE DEMOKRATIČNE SILE SLOVENCEV. TA ODLOČITEV SE JE KMALU POKAZALA ZA ENO OD NAJPOMEMBNEJ-ŠIH V SLOVENSKI ZGODOVINI. KONGRES NA ČEBINAH JE POSLAL POZDRAVNI PISMI CK KPJ IN ŠPANSKIM BORCEM TER IZVOUL NOV CK KPS S FRANCEM LESKOŠKOM KOT SEKRETARJEM. (KOLEDAR ZGODOVINE KPJ, ZKJ) ^ TRIBUNA POGOVOR O ŠTIPENDIJAH S PREDSEDNIKOM UK ZSMS LJUBLJANA ZVONETOM COLARIČEM ZVONE, KAKŠNO JE TRENUTNO STANJE NA PODROCJU ŠTIPENDIRANJA? Kljub ukrepom 6. seje skupne komisije podpisnic samouprav-nega sporazuma se stanje na področju štipendiranja v prvem trenutku ni bistveno spremenilo, ampak je izplačevanje štipendij še vedno zaostajalo. Poravnane so bile obveznosti do konca decembra ob upoštevanju dvojnega cenzusa in lestvice suficitarnosti oz. deficitarnosti. Tudi število študentov štipendi-stov iz združenih sredstev se je zmanjšalo. ALI IMAŠ O TEM TUDI KONKRETNE PODATKE? Ne razpolagam s točnimi podatki za celo Slovenijo, vendar lahko povem nekaj podatkov za Ijubljanske občine. Tako se je število štipendistov v občini Ljubljana-Bežigrad po uresničitvi sktepov 6. seje zmanjšalo za 50 odstotkov, od 144 na 72. V občini Ljubljana-Šiška za 33% ali 137, v Centru se je število zmanjšalo za 233 štipendij in v občini Vič-Rudnik za 166 (42%). V januarju in februarju je izplačevanje štipendij zopet zaostalo, vendar so po zadnjih podatkih štipendije za januar in februar izplačane. KOT VIDIMO JE IZPLACEVANJE NEREDNO. KJE VIDIŠ VZROKE ZA TO? Vzrok za zaostajanje niso finančna sredstva, ampak verjetno, po mojem mnenju, neodgovornost strokovnih služb. Stanje se izgleda počasi normalizira, vendar moramo vedeti, da je to stanje le začasno in da mora biti sprememba štipendijskega sistema dokončana do maja, ko bodo objavljeni razpisi za vpis na srednje in vjsoke šole. Po predpisih, ki so bili sprejeti, naj bi bili pogoji za pridobitev štipendije in sploh sistem štipendiranja — gledano globalno-znani že pred začetkom študijskega leta. Ne moremo dopuščati stihije in administrativnih ukrepov med samim študijskim letom, saj to zavira normalen vzgojno-izo-braževalni proces in ustvarja nezadovoljstvo med mladimi. Reši-tev je verjetno v resnični povezavi z združenim delom — s kadrovskimi štipendijami oziroma s kadrovskimi štipendijami socialnega značaja. Moramo pa vedeti, da je načelno sprejeto stališče, da naj bi se prehajalo na študij \z dela in tako bi bilo združeno delo resnično tudi nosilec štipendijske politike. ZA KONEC PA ME ZANIMA, KAJ JE ZVEZA SOCIALISTIČNE MLADINE SLOVENIJA STORILA, DA Bl SE TO STANJE SPREMENILO? V mladinski organizaciji na nivoju republike je bila oblikovana delovna skupnost iz KMI in KMD, ki naj bi pripravila pripombe na sedanji sistem štipendijske politike. V tej skupini so tudi štirje predstavniki UK-Ljubljana, vendar smatram, da delo delovne skupine ni zadovoljivo, saj smo se sestali le enkrat in UK bo tudi izoblikovala svoje pripombe. Pri tem je zelo važna vsaka pripomba socialno-ekonomske komisije na vsaki šoli in socialno-ekonomskih komisij pri študentskih pokrajinskih klubih, ki so vse premalo storili, da bi vsebinsko opredelili sedanji štipendijski sistem in predlagali boljše rešitve. V osnovnih sredinah naj bi reševali tudi akutne probleme posameznikov in jim pomagali, da ne bi zapuščali študija. Izgleda, da se vse preveč zadovoljujemo z obstoječim stanjem, pozabljamo pa, da je nujno potrebna čimhitrejša ak-cija. Ni odveč opozoriti tudi na nekolegialnost in pomanjkanje solidarnosti med študenti, saj opažam, da na fakultetah, kjer ni problem dobiti štipendijo, ni interesa niti za formalno obrav-navanje štipendijske politike. Janja Klasinc AKTUALNA TEMA ZA RAZGOVOR Po Zakonu o visokem šolstvu naj bi prišli v obdobje sprotnega študija. To pa si ponekod predstavljajo kot razbitje učne snovi na manjše dele in preverjanje znanja s ,,sprotnimi" kolokviji Sprotnost dejansko pomeni samo formalno razparceliranje materije. Kaj pa vsebina? Vsebinska sprememba je sodelovanje med profesorjem in študentom v obliki diskusije, je seminarska oblika študija, ki mora temeljiti na predhodnem absorbiranju že znanih dejstev. Seminarje torej problemska oblika ukvarjanja s študijskim materiaiom. Cas je, kolegi študentje in profesorji da pretrgamo popkovino, ki nas veže na preživele oblike študija SREČANJE PEDAGOŠKIH AKADEMIJ IZ SPLITA IN LJUBLJANE Od 18. do 20. marca je bilo v Ljubljani prijateljsko srečanje med PA iz Splita in PA iz Ljubljane. 2e prvi dan srečanja so podpisali na Magistratu listino o sodelovanju, 19. pa so organizirali šahovski turnir, športno srečanje, kulturni večer /pripravili so ga študenti PA iz Splita/ in okroglo mizo oz. razgovor o problematiki izobraževanja učiteljev. Prvi problem, ki so ga iznesli Ljubljančani, je pomanjkanje učiteljskega kadra v Sloveniji; potrebno bi bilo pospešiti izobra-ževanje in zmanjšati osip. Kot poskus rešitve tega problema, je stekel pogovor o kondenzaciji ur pri določenih predmetih. Kakšni so rezultati takšnega študija, niso mogli odgovoriti predstavniki iz Splita, ker nimajo izkušenj s takšnim delom. Lahko pa bi odgovor našli že v učbeniku psihologije za gim-nazije: v kratkem času pridobljeno znanje je kratkotrajno in ni globalno. Pokazalo se je tudi veliko nasprotje med uvodnim referatom tov. Brglezove oz. izjavo, da je samoupravljanje na PA v Ljub-Ijani razvito in zaskrbljujočimi podatki, ki nam jih je posredovala študentka Marin Stanka: od cca. 800 redno vpisanih študentov, jih je 165 v ZSMS. Družbeno-politično aktivnih pa je na Ijub-Ijanski akademiji io-15 študentov oz. študentk, od tega 8 komunistov. Zato, da se marksizem kaže le kot teorija na predavanjih in izpitih, da pa kot praksa ni navzoč, smo slišali nekaj razlogov: — razdrobljenost predavanj po Ljubljani — velik procent žensk(?!) — 80% vpisanih je iz družbeno-politično neangažiranega oko-Ija. Vse to pa ne bi smelo biti samo opravičilo za neaktivnost, temveč tudi spodbuda za konkretne akcije. Ker smo kljub slični problematiki slišali samo izmenjave mnenj, nam preostane samo še želja in upanje, da bo povratno srečanje v Splitu konec pomladi ali v začetku poletja potekalo v smeri planiranja rešitev perečih problemov obeh PA. Vončina Ljubomira -TRIBUNA — STUDENTSKI LIST IZDAJA UNIVERZITETNA KONFERENCA ZVEZE SOCIALISTlCNE MLADINE SLOVENIJE UREDNISTVO: 6! 000 LJUBLJANA, TRG OSVOBODITVE l/II SOBA 86, TEL: 21—280 URADNE URE VSAK DAN OD 10—I2h TISKA TISKARNA STUDENTSKl SERVIS LETNA NAROCNINA 40,00 DIN; POSTNINA PLACANA V GOTOVINl; ROKOPISOV NE VRACAMO OPROSCENl PROMETNEGA DAVKA NA PROMET PO PRISTOJNEM SKLEPU ST.: 421 — 1/70 OD 22. JANUARJA 1973. UREDNlSTVO: ALES ERJAVEC (kultura), BOJAN PIRIH (odgovorni urednik), JANJA KLASINC (informatika), RISTO PEJOV (tehnični urednik), SRECO KIRN (teorija), SRECO PAPIC (likovni urednik), SRECO ZAJC (glavni urednik), VESNA BELAK (lektura, korektura) ZACASNO VLOGO IZDAJATELJSKEGA SVETA OPRAVLJA PREDSEDSTVO UNIVERZITETNE KONFERENCE ZVEZE SOClALISTlCNE MLADINE SLOVENUE. TO STEVILKO JE OPREMIL PETER KORDIS TRIBUNA 15 tom v hrbet (Francesco Lorusso) in če je prav to izogibanje konfliktov med političnimi strankami privedlo do sedanje krize? Nekaj sto pripadnikov KPI je 15. februarja izvedlo vdor na rimski atenej. Vdor je sicer potekal brez nasilja: vrata so stražile skupine študentov, glavni cilj teh ,,straž" pa je bil prepovedati vstop oboroženim provokatorjem; zato pa je imel ta vdor značaj represije (poseg od zunaj v gibanje, ki ni biloznotraj klasičnih političnih šablon in /sicer neuspela/ vzpostavitev ,,redu" naj bi bila le še dokaza več ostalim boržuaznim strankam, da je ona, KPI, na ,,njihovi strani" in da torej zgodo-vinski kompromis ni kompromis s hudičem, temveč z ,,demokratično stranko, ki edina lahko zagotovi red na Apeninskem polotoku). Bolj kot to dejstvo (represija), pa je bil vdor politično škodljiv: po eni strani je dal nove argumente ,,avtonomnim",6 po drugi strani pa je vnesel še večjo zmedo med študente, člane KPI (oziroma njene mladinske sek-cije Fgci), kot tudi med ostale študente, ki so se junija lani identificirali s KPI in ji oddali svoje glasove, sedaj pa so še vedno pričakovali s KPI dia-log, ne pa ,,odpiranje" ateneja. Iz te izkušnje je izšla osrednja kritika načina dela KPI: ,,to je logika nekoga, ki misli, da lahko prinese od zunaj določe-no politično smernico, da lahko vsili svoje sklepe brez soočenja s tistimi, ki so bili in so protagonisti boja na fakultetah." ,,Ne sprejmemo vmešavanja od zunaj: neodtujljivi del tega gibanja je zavračanje posredovanja, ki bi pomenilo razlaščanje bistva boja. Od političnih sil in sindikatovzahtevamo soo-čenje z našo avtonomijo, to je z našo sposobnostjo izdelave vsebine našega boja." Sindikati (bolje: KPI — ponovno!) so prvo možnost zapravili že par dni po tem, 18. februarja, ko je Luciano Lama imel govor pred množico študentov in delavcev. Namen govora: izraz soli-darnosti d^lavskih sindikatov s študentskim bojem. študenti sarrv, kakor tudi sindikat Cgil (sindikat KPI!) so .organizirali vjnostne sile in obstopili ,,avtonomne", katerim je vseeno uspelo izzvati nerede. Posledica teh izgredov je bila zasedba ate-neja s strani policije in izgon študentov. ,,Avto-nomni" so na njim lasten način triumfirali, saj jim je uspelo ,,izzvati oblast", še bolj pa je triumfiral Vatikan, ki je razume! neuspeh komunista Lame kot svojo lastno zmago. Triumfirali so tudi vsi itali-janski senzacij željni novinarji, čeprav v vsem skupaj ni bilo nič senzacionalnega (nihče mrtev!), ki so škodo 150 milijonov lir (za prepleskanje grafi-tov in zamenjave nekaj počenih stekel) povečali na pol milijarde lir ali mogoče celo več. Gibanje pa je kljub (s strani boržuaznega tiska tako preveličanim) negativnim aspektom: da se vsi poskusi razcepitve baze presežejo in da se tako le dokaže možnost organiziranja množičnega gibanja, izhajajočega iz dejanskih potreb teh s skupnimi cilji in oblikami boja. Pot do vodstva in do (večje) homogenosti pa je dolga; do tega lahko pride le na osnovi počasne izgradnje od znotraj, preko jasno začrtanih ciljev. Nekaj teh ciljev so eksplicirali študentje v Turinu: poenotenje nivojev diplome; sodelovanje in kontrola nad raziskovalnimi dejav-nostmi (univerze naj opravljajo-družbeno koristne raziskave ra razvoj družbenih dejavnosti, porast zaposlenoajti, dvig življenske ravni množic, razvoj in analiza množičnih gibanj); poenotenje vloge docenta; odprava zaprtega števila diplom (tudi programiranega števila7); sprememba obstoječih striktur fakultet in institutov. študenti se s tem konfrontirajo z nosilci tistih teženj, ko hočejo pove-zati univerzo^ takoimenovanimi objektivnimi potre-bami na boTzi dela; univerza naj bo dinamičen element boja za zaposlovanje in za dvig družbenih potreb. čeprav v teh ciljih ni posebej naglašen boj za enakopravnost žensk, predstavlja ta boj sestavni del gibanja oziroma boja za zaposlitev. Ženska je bila v katoliškimoralni Haliji stoletja (slabi dve tisočletji) zapostavljena: glava družine je ,,on", ,,delal" je ,,on", vse važne odločitve je sprejemal ,,on". Tudi o abortusu hoče odločati ,,on". ,,Maschio latino" je sedaj še ravno toliko mit, kot gospodarski čudež: vendar sta ta dva mita, kljub realnosti življenja, še dokaj vkoreninjena v psiho Italijanov. Medtem pa skrivajo po bolničnicah pokveke — otroke Sevesa, zdravniki ,,per bene" odklanjajo izvršitev strokov-nega abortusa (,,da lahko doma na črno služijo z našimi telesi"); odklanjanje podpore v času nezapo-slenosti pripadnicam ženskega spola emarginira žensko (mater3 delavko/ženo); fotoromani in ,,žen-ske" revije kontaminirajo njeno zavest z lažnimi vrednotami (delo ni za ženske, njihov edini cilj je ujeti ta ,,prvega" moškega, nato se preseliti med lonce in krpe in čistilne krpice ter plesti volneno obleko za dojenčka, ki se bo rodil — s točnostjo švicarskih ur — točno devet mesecev po poro- 6 Z "avtonomnimi" nii-slim na samozvano sku-pino "avtonomnih ko-leklivov", brez kakršne-gakoli programa, ničeve v vsej svoji akciji, ki ne pozna drugega kot geslo "rušiti, rušitivse"; avto-nomnost gibanja v celoti je nekaj povsem druge-ga, čeprav so se hoteli "avtonomni" večkrat proglasiti za "taglavne" usmerjevalce sedanjega šludcntskega gibanja; v bistvu je to peščica pro-vokatorjev, ki ni vplivala in ne vpjiva na potek do-godkov znotraj gibanja samega. 7 Na nekaterih fakulteiah je število diplom za letos žedoseženo in so torej možnosli dipiomiranja "blokirane" za eno leto; ta problem je zlasti pe-reč na družboslovnih fa-kultetah. ki ...8). Hočemo živeti, ne preživetH. skandirajo femintstike, vključene v študentsko gibanje, medtem ko se vrhovi strank NEopozicije samozado-stno zadovoljujejo z ugotovitvami: ,,Mi smo ved-no ..." Ta nemočni ,,Mi smo vedno ..." pa je začela sedaj mučiti skrb glede cene, plačane za logiko absentizma: delavsko gibanje se je pod vplivom take politike razdvojilo, velik del delavcev se je oddaljil od politike čakanja na tisto dolgo pričako-vano in končno uzrto možnost soočenja svojega političnega vrha z vedno večjimi protislovnostmi italijanske družbe, ki jo je dal lanski junij, ne pa julij, avgust, september ... Zadnji ,,sveženj ukre-poy" Andreottijeve vlade (za katero se med defavci širi naziv ,,Berlingottijeva vlada"9), ki je — seveda — najbolj prizadel delavce, je združil delavce in študente v boju za spremembo družbe. Sindikalnist sindikata Flm (metalmeccanici), Trentin, je na zborovanju v Bologni vzklikal: ,,Z vami (študenti, op. avtor) hočemo spremeniti to družbo!" In še: ,,Študenti, delavci, nezaposleni, združeni bomo zmagali!" 2e mesec se vrste skupni sestanki delavcev in študentov, na katerih si izmenjujejo resnične informacije o njih samih, izkušnje iz bojev enih in drugih ter si medsebojno svetujejo kako in kaj; po vseh italijanskih mestih so skupaj stavkali, razen v Rimu, kjer so oblasti dovolile le ločene manifestacije (med enimi in drugimi je bil teden dni razlike!). Studenti organizirajo samoupravo na licejih in fakultetah, debatirajo o novi, nekapitalski kulturi, ugotavljajo, da je kriza v razvoju, ki je dajala okvir študentskim leta l\zk, presežena, in da je sedaj razvoj v krizi. In čeprav se posamezrie skupine študentov še vedno obnašajo kot ludisti, ko je bilo delavsko gibanje še v povojih, ter razbjjajo avtomo-bile, izložbe in sedeže nekaterih ,,zopernih" strank (ter s tem igrajo na instrumente taistih strank), se večina gibanja zaveda, da lahko le združeni z delav-ci ob skupnem pretresanju skupnih problemov, kf so končno problemi celotne italijanske družbe, uspejo v boju za boljši jutri. S tem pa predstavljajo alternativo političnega boja, oziroma izražajo nezaupnico vsakemu boju za oblast, ki ni istočasno bolj za reševanje temeljnih družbenih problemov in nasprotij. Teh pa se danes v Italiji ne da rešitf s spremembami, ki ničesar ne spremene! Toni Gomišček 8 Analizo vscbino vpliva fotoromanov na obliko-vanje modelov obnaša-nja v neki runski borgati je naredila Rita Tripodi, "La scuola dei fumelti-Letture "private" dejla IIIB", Taltilo ed., Ro- ¦ ma, 1974. 9 Vzdušje "Berlingotlijeve vlade" najbolj nazorno prikazujeta vinjeti iz Lunarijevega stripa (glej op. I). TRIBUNA 666 BREZ NASLOVA Več je vredno posušiti eno solzo kmeta, kakor doseči sto smehljajev ministra. Kitajski pregovor Če bi 666 Ijudi postavili v vrsto, enega za drugim, bi vrsta segala od okenca, kjer prodajajo pommes-frittes pri Emoni in nekako do gostilne Figovec. To niti ni tako malo, mar ne? No, in tem 666 Ijudem, mladim Ijudem, je Odbor za sprejemanje študentov v študentske domove pri Ijubljanski Univerzi v študij-skemu letu 1975/76 odklonil prošnje za sprejem v študentske domove. Glavni razlog — pomanjkanje prostora!!! Da, že tretje leto ni na spisek Zavoda študentskih domov v Ljubljani pripisana nobena nova postelja. Na 3085 posteljah ,,uradno spi" že tri leta 3085 študentov. Neuradno najbrž mnogo več, vendar to še ni predmet mojega prispevka ne dejstvo, ki bi predstavljalo rešitev problema, o katerem pišem. Problem nastanitve in štipendijska politika sta zadevi, ki najbolj burita študentovo domišljijo. Sanaciia najakutnejšega problema — pomanjkanje prostorov za študentske postelje in sobe — ostaja nerešena, kljub mnogim začetim akcijam naše sociali-stične samoupravne družbe. Zakaj? Pomanjkanje materialnih sredstev je, pravijo, osnovni vzrok temu. Poleg navedenega pa menim, da je najbrž v naši družbi še marsikdo, ki se vseh posledic, ki izhajajo iz nezagotavljanja osnovnih delovnih pogojev študentom, ne zaveda. Dejansko to pomeni, (hoten ali nehoten) selekcijski mehanizem, ki po, za našo družbo popolnoma nesprejemljivem, sistemu izloča študente, katerih materialni status, kot determinanta socialnega statusa, ni tako visok, da bi lahko zadovoljil stiskaške, pro-fiterske in nečloveško izkoriščevalske interese Jjudi", ki odda-jajo v najem sobe (nemalokrat za nenormalne in razmeram v družbi neprimerne najemnine in ob nemogočih pogojih, ki pa so jih študenti prisiljeni sprejeti, če žele spati kolikortoliko normal-no — kar pa mnogokrat še ne izključuje nenormalne delovne pogoje, mraz, učenje ob sveči ali petrolejki, prepoved vsakršnih obiskov itd.). Dejstvo je, da najmanjši procent študentov še vedno prihaja iz delavskih in kmečkih družin. Vzroki zato so mnogoteri, nedvom-no pa je eden osnovnih nedovolj dobro, če ne celo slabo materialno stanje teh družin. In če jim že materialni cenzus nek-je omogoča dostop, do nastanitve v študentskih domovih, je pomanjkanje prostora tisto, ki jim to onemogoča. Ti študentje s tem, ko niso sprejeti v študentski dom praktično skorajda izgube možnosti, da bi s študijem sploh začeli ali pa nadalje-vali, saj jim njihovi, napram drugim neenaki, materialni pogoji tega ne dovoljujejo in jim to celo onemogočajo. Vsaj ugibamo lahko, koliko izobražencev na leto izgubimo na ta način. Torej problem izgradnje novih študentskih domov in zagotovitve (ne samo kvantitete ampak tudi kvalitete) nastanitve študentov vleče za seboj mnogo širše konsekvence, kakor se na prvi pogled to zdi. Zadeva na problem slojevitosti in socialne mobilnosti v jugoslovanski (slovenski) družbi, na odprtost in zaprtost kanalov te mobilnosti, na razkorak med ustavno deklariranimi in dejanskimi možnostmi šolanja, itn. Bo potreben arbiter, ki bo takim odnosom do teh vprašanj enkrat naredil konec ali pa se bo naša samoupravna sociali-stična skupnost zavedla resnosti tega vprašanja? I. B. ZRAČNOST včasih, ko sedim v zakajenih prostorih, me boli glava. No, kaj hočem. Je že tako, da če je nekje dosti Ijudi, jetudi dosti dirna. Prejšnji petek pa v Unionski dvorani ni bilo niti DOVOLJ Ijudi, niti dosti dima, zato pa obilo dobre glasbe Toneta Janše in njegove skupine. Torej je bilo v dvorani izredno zračno. In to po zaslugi vas, dragi prijateljčki, ki mečete v koš vse kar sploh diši po domačem, pa čeprav je kvalitetnejše od marsikaterih tujih odrskih poskusov. Pa nikar se ne dajte. Kar tako naprej! V naših urbanih naseljih se že več let razvijajo posebni (stanovanjski) odnosi, ki vedno bolj in bolj temelje na eksploataciji ene velike skupine stanodajalcev nad drugo, — podnajemnikov, tako, da lahko trdimo, da je stanovanjska poli-tika ena od glavnih vzrokov za razredno razslojevanje družbe. Največja in najbolj očitna oblika eksploatacije se pojavlja v klasičnih podnajemniških odnosih. Podnajemniki plačujejo visoke najemnine, ki so formirane na izrazito neuravnovešenem tržišču stanovanj in sob. S tem, ko so to storili, da na tak nekomforen način zadovoljijo eno od svojih življenjskih potreb, si onemogočijo ali pa prikrajšajo zadovoljitev drugih. Vendar pa visoki materialni stroški stanovanja pri podnajem-nikih običajno niso nadomeščeni ne z višjim standardom prebivanja niti večjo pravno gotovostjo y ,,stanovanjskem" odnosu. Edino, kar daje zakon podnajemniku, je enomesečni odpovedni rok, v katerem si lahko najde drugo sobo! Pri tem pa je zanimivo, da večina stanodajalcev uporablja druž-bena sredstva za izgradnjo ali nakup stanovanjSKe enote, ki jo nato oddaja v najem in poleg tega nemalokrat to dela na račun lastnega udobja. Ta pojav postaja značilen celo že za pod-najemnike same, ko (po nekih neuradnih virih) na primer svojo lastno najeto sobo ,,daje v najem" nekomu drugemu za seveda veliko večjo najemnino, on sam pa pogostokrat živi v skrajno neprimernih življenskih pogojih, ampak,, The money make' s the world go round". Po empirijskih podatkih Danila Mirkšiča (katerih se v tem sestavku poslužujem) je največ podnajemnikov VK in KV delav-cev, dijakov in študentov, medtem, ko so stanodajalci največkrat z visoko ali srednjo izobrazbo. Tu lahko najdemo potrditev za našo tezo iz prvega odstavka, da je stanovanjska politika ena od glavnih vzrokov za razredno razslojevanje naše družbe. Za mlade Ijudi, delavce, dijake, študente prinaša življenje v takih razmerah mnoge posledice, saj v dobi, ki je najpomemb-nejša za ustvarjalnost in biološko reprodukcijo, žive v zelo ne-ugodnih stanovanjskih in ekonomskih razmerah. Vse to se odraža na njihovi produktivnosti (v najširšem pomenu te besede) — kar pa je danes ideološki, politični in teoretični problem naše družbe. Psihološki pritisk, kot posledica stalne stanovanjske negotovosti, pomanjkanje materialnih sredstev in nizek življenski standard, vse to zmanjšuje delovne sposobnosti in tako tudi sposobnosti za umsko delo, študiranje, kar se odraža v vseh podatkih o razliki med številom vpisanih študen-tov in številom tistih, ki študij uspešno končajo, na socialni strukturi študentov, številu izobražencev v naši družbi nasploh itd. _____________________________BJ. G. FREYTAG: TEHNIKA DRAME Pred nedavnim je izšla nova knjiga v zbirki ,,Knjižnica MGL", Tehnika drame prinaša dramaturški vodnik (prvič izšel I. 1863), katerega današnji pomen je predvsem v nekaterih konkretnih tehničnih rešitvah, medtem ko je drugače večinoma že zastarel, saj se Freytag omejuje predvsem na konkretna vprašanja dramaturgije, v estetska pa le bolj mimogrede, namreč v tolikšni meri, da še lahko utemelji svoja osrednja izvajanja. Ob tem nočemo zanikati važne vloge Freytagovega dela in prevoda, temveč le ugotoviti, da je njegovo branje zanimivo predvsem za bralca, ki ga dramaturgija še posebej zanima, medtem ko ga bodo drugi dojemali predvsem kot dokument neke dobe— vsaj na osnovi izstopajočih mest, ki pa vsekakor niso tudi najpomembnejša. MGL s svojo zbirko (ki izhaja že 16 let) izpolnjuje nehvaležno nalogo, da predstavlja temeljna domača in tuja dela, ki se navezujejo na vprašanja drame. Škoda je le, da bralci za to zbirko kaj prida ne vedo, navkljub nizki ceni knjig. Sicer pa to najbrž ni več naloga MGL, da ne govorimo o tem, kako nizka cena, nizka naklada, skromna oprema in močna propaganda pri nas na žalost ne gredo skupaj. J. K. A.E. 14 TRIBUNA čeprav Malfatti skoraj zagotovo nt pričakoval navdušenih ovacij s strani študentov, pa vsekakor ni predvideval, da bodo njegovi slabo narejeni2 dekreti sprožili plaz študentskih nemirov, iz katerih se je izoblikovalo sedanje študentsko gibanje v Itaiiji. In gre dejansko za gibanje, za gibanje, ki je v marsičern različno dosedanjim izkušnjam študent-skega boja, tako glede oblike in ciljev boja, kakor tucti glede politične odevnosti in s tem povezane pomembnosti. Omentl sem že, da je vlogo sprožilca imel Slabonarejeni. Vendar so vzroki ,,prebuditve" študentov po dolgih letih pasivnosti globlji, splošno družbenoekonomski. Osrednji vzrok je zavedarije o nemožnosti zaposlitve (z diplomo ali brez nje) po rednih, ne VlPskih kanalih zaposlo-vanja. Srednje in visoke šole so postale pribe-žališče-parkirišče brezposelnih, ki jim družba tudi po dosegu ,,lista papirja" ne nudi druge alternative kot brezposelnost. Andreottijeva vlada zna reševati te probleme na en sam način: verno sledi podatkom o nataliteti v ZRN in ugotavlja,,,da bodo Nemci čez sedem-osem let potrebovali ogromno delovne sile, tudi izobražene".3 Italijanski gospodarski čudež neposredno povojnega obdobja je pogojevala cene-na, nekvalificirana (in politično neosveščena) delovna sila, ekstenzivno zaposlovana v lahki indu-striji; potrebe po kvalificirani delovni sili ni bilo, saj težka industrija z razvito tehnologijo ni bila vabljiva niti za domači, niti za tuji kapital. Globalnost sedanje gospodarske krize, ki v bistvu izhaja \z nesorazmerne razvitosti gospodarskih panog, čemur je botroval dobičkonosni usmerjeni kapital in njegova najmasovnejša politična organizacija, Krščanska demokracija, podkupovana in podkup-Ijena od baze do vrha (baza z odpustki v spoved-nicah, vrh z US S), je torej posledica že tri deset-letja trajajoče izogibanje dolgoročnemu reševanju problemov italijanske družbe. 2e več let trajajoča stagnacija gospodarstva in s tem večanje stopnje nezaposlenosti pa sta pojavni obliki te krize. Nezaposlenim (torej: bodočim nezaposlenim) . študentom so se pridružili tudi tako imenovani ,,precari", začasno zaposleni na univerzah na različnih pedagoških delovnih mestih, od asistentov do docentov. Slednjih je navseh italijanskih univer-zah 28.000 (osemindvajset tisoč!)4, njihov položaj pa je vse prej kot socialno ,,varen". Študentski nemiri februarja letos so se začeli na jugu Italije, najprej v Rimu, nato v Neaplju, šele kasneje so se razširili na ostale univerzitetne centre. Jug se je tako prvič osamosvojil tradicional-nega čakanja pobud z Agnellijevega Severa. Samo gibanje pa se je osamosvojilo še nečesa: pobuda ni prišla od zunaj, od strank, ki se, preobremenjene z • logiko političnega boja, kljub bogatim revolucionar-nim tradicijam, spreminjajo v priveske sistema in boržuaznega načina ,,delati politiko", ob tem pa se osvobajajo nadzora in vmešavanja množic, temveč od znotrai, od konkretnih problemov, zavedanja teh problemov in nujnosti njihovega reševanja. Zato je to gibanje, kot sem uvodoma zapisal, dejansko gibanje. študenti so stopili v ta boj izhajajoč iz svojega konkretnega položaja na univerzi in izven nje, torej kot emarginiranci brez vsakršne perspek-tive. Izhajajoč iz svojega položaja so a priori odklonili vsako vmešavanje tradicionalnih političnih sil, ki tako ali drugače pogojujejo sedanji Italijanski trenutek. Odklorvili so tako razpravljanje o proble-mih, ki bi temeljilo na konfrontaciji med študenti z različno obarvanimi partijskimi izkaznicami: edina možna konfrontacija je konfrontacija lastnih mnenj posameznih študentov o problemih, ki jih gibanje denuncira oziroma sproža. Politične sile, ki so bile ,,tradicinalni" interpretator zahtev mladine, tega niso uspele — ali niso hotele — razumeti. V , Javnost" so prihajale predelane resnice: študente so označevali za heterogeno skupino delomrznežev, ki noče zaposlitve in noče opravljati izpite, ki hoče živeti na račun neposrednih proizvajalcev, ki je hedonistično razpoložena in ki uživa v pretepih s policijo in ob razbijanju avtomobilov. (Namen: izolirati v očeh javnosti gibanje, ki je zajelo vse študente, od neke fiktivne slike o ,,ostalih", ,,ta pridnih" študentovO Tako je predsednik NE-ylade, Andreotti, izjavil: ,,Mladina naj ponovno odkrije čar kreativnega življenja, sestavljenega iz dela, miru in odklanjanja konfliktov." Toda, kakega dela, če pa še nikoli doslej v Italiji ni bilotoliko brezposelnih in odpuščenih z dela? Kakega miru, če si ropi, ugrabitve, pretepi in umori .sfede dan in noč, če je odstotek morfiomanov v posameznih delih Milana 90% pri 14-20 letnikih?5 kakega odklanjanja konfliktov, če si neofašisti že glasno laste pravico družbenega redarja in izvajajo to svojo skvadri-stično pravico železnih kolov in verig, podtaknjenih bomb, napadov na posameznike (Guido Bellachio-ma) in množice (Brescia), če policija strelja študen- 2 Malfatti se lahko dobe-sedno prevede kot Sla-bonarejeni. 3 Iz govora Andreottija na konferenci o zaposlo-vanju (EUR, Rim) fe-bruarja letos. 4 Malfatti jim je v "po-pravljeni" verziji "re-forme" obljubil 6.000 delovnih mest, vendar "precari" niso padli na tem bananinem olupku, kar pa se je zgodilo sin-dikatom, ki so najprej navdušeno pozdravili to Malfattijevo velikoduš-nost, ki bi v bistvu raz-bila to množico 28.000, da bi vsi videli v drugem sovražnika-borca za isto mesto. 5 podatek je iz članka "77 batte 68" Mariapie Gia-rvotti, objavljenim v LINUSU, 3/XIIl, 1977. 'IBUNA SPEKULATIVNA UMETNOST Sloveniji znanstvena fantastika ne igra kakšne bistvene vloge niti na področju literature in kulture, niti znotraj zabavne lite-rature — s skromno izjemo stripa. Vsekakor je znanstvena fantastika začela s svojimi institucionalističnimi nastopi tudi pri nas, saj se organizirajo društva, zveze itd., katerih skupni imenovalec je ravno znanstvena fantastika. za OBČASNIK SPEKULATIVNE UMETNOSTI, ki ga izdaja je izdala 1. številko) Sekcija za spekulativno umetnost (zf) >olt. Ta občasnik torej vključuje na svojih 31 straneh več originalnih prispevkov zf, ki so jih napisali slovenski pisci zf ali kot jo sami imenujejo, spekulativne umetnosti. Uvodni članek, ki naj bi bil istočasno neke vrste program skupine, razmejuje splošno leposlovje (ki naj bi bilo zvesto re-alnosti in njenim spoznanim zakonom) od spekulativnega lepo-slovja, ki to realnost prestopa in se omejuje na zvestobo zako-nom, ki si jih postavlja sam. Šlo naj bi torej za razlikovanje med veristično umetnostjo in verjetnostno, kar pa je nedvomno nezadostna formulacija, saj vsaka umetnost preoblikuje zunanjo realnost v svojo pomensko realnost, poleg tega pa bi takšno razumevanje spekulativne umetnosti vanjo nujno vključilo celo umetniške smeri (nadrealizem) in določene literarne žanre (pravijice), s čemer pa se pisci Občasnika najbrž ne bi povsem strinjali. Najbrž uvodnika ne moremo razumeti v strogo teoretskem smislu, saj gre bolj za manifest, ki naj bi omogočil samostoj-nost zf in jo postopoma vključeval _v etablirano literaturo. Pripomnil bi le, da pa tak kot je, ne uspe argumentirati inavgu-racije spekulativne umetnosti, temveč le podvaja izraz zf. Predvsem pa zaslužijo pozornost objavljeni spisi, ki uspešno uveljavljajo specifičen odnos do zf, ki ni epigonstvo ali plagi-atorstvo obstoječih del ali smeri, temveč vključuje lastno tematiko in stil, ki v mnogočem presega običajno zf, se pravi se vključuje v njem boljši del. Bistven prispevek slovenskih piscev je predvsem v zastavitvi predmeta v običajnem svetu realnosti ter njena problemalizacija in njegova transformacija. V eni naslednjih številk bo TRIBUNA ponatisnila enega od prispevkov iz Občasnika. A. E. IGRA O SMRTI / DENIS PONIŽ TRIANGEL / PAVLE LUŽAN Omejili se bomo na nekaj skic, ki naj bi omogočile razmej| med obema dramama. POPRAVEK V tribuni št. 10 je proza na strani 10 ,,Od klare pisma" last Brine Švigelj. Kaj je jedro Poniževe drame? Verjetno gre za igro, toda igro, ki; ni za vse nastopajoče like enakovredna; nekateri jo igrajo in drugi živijo, prvi zanjo vedo, drugi pa ne. Pri tem gre za povsem jasno opredelitev. Prvi (jnstitucija) se zaveda nujnosti življenj-skega pragmatizma, drugi se bori za ideale. Pri tem sta oba pola uravnovešena: eden drugega sicer razumeta, toda prehod ni možen, gre torej za konfrontacijo dveh izdelanih stališč. Očitno je Poniževa drama predvsern ideološko delo, (v širšem smislu), ki ji gre (če uporabim ta izpraznjeni izraz) za eksistencialno pro-blematiko, kateri služi samo dramsko dogajanje predvsem kot pripomoček in sredstvo udejanitve. Lužanov Triangel stopa v Pekarno skozi druga vrata. Tudi tu je navzoča prizadetost, vendar pa bi lahko tu trdili obratno: zaplet se ne odvija na nivoju fabule, temveč na nivoju jezika, ki ima osrednjo vtogo. Jezik se govori in razkriva svoje možnosti in omejitve, jezik uide iz rok, nato pa znova postane sredstvo. Jezik je tako orodje in konstrukcija, ki služi ali pa si tudi podre-ja, odvisno od trenutne situacije. Tako liki le redkokdaj vstopijo v dogajanje kot subjekti, saj so ves čas pod pritiskom Besede in avtorja. Poniževa drama ves čas ustvarja iluzijo realnosti. Ko se zavemo, da gre za igrc, ta igra še vnaprej ostaja znotraj ,,igre", ki je s svojimi mejami iluzije ločena od nas gledalcev. Pri Lužanovi drami pa smo soočeni z neosebnimi liki: igralci so le nosilci, vendar ne idej temveč zvočnikov jezika. Podobno je tudi dogaja-nje le konstrukcija — triangel, v katerem se teža prenaša iz enega ogla v drugega in ki vedno tvori enakokraki trikotnik, kajti dva lika se vsakič združita proti tretjemu, pri čemer pa se ta odnos ves čas spreminja. Na ta način je poudarjena avtorjeva (geometrična) konstrukcija, ki nam — v povezavi z vlogo jezika — onemogoči klasično doživetje dela. Tak pristen odnos prodre skozi celotno shemo le mestoma in to le v tolikšni meri, da se znova zavemo, da gre za like, ki so vsaj na videz ,,klasični". Poniževa drama nudi iluzijo realnosti, Lužanova pa taisto real-nost ruši in nam daje čutiti svojo refleksijo. Gre torej za znano razliko jezika kot sredstva in jezika kot lastnega predmeta. V tem smislu je Poniževa drama starejša in Lužanova sodobnejša, kar pa seveda ni kvalitativna določba. Ugotovimo le, da gre za dve močno močno različni deli. Povezava obeh del je naključna v tolikšni meri kot je bila naključna njuna navzočnost v Pekarni. Aleš Erjavec TRIBUNA____________________ Rossana Rossanda: PROTI TOKU Le kaj je zagrešilo italijansko delavsko-ljudsko gibanje, da si je zaslužilo takšno levico? To pravim provokativno, ker se mi zdi izredno neumno, da bi osuplo dvigovala glas ob dejstvu, da stavi krščanska demokracija na karto represije. To bi storila, tudi če ji ne bi bilo treba požreti inkriminacij zaradi Lockheeda. Kaj drugega je po naravi in logiki moč pričakovati od vladajočega razreda, ki sc ga njegova ekonomska šibkost, politična korumpiranosFfn v Evropi največja družbena konflikt-nost pritisnile ob zid? Najprej poskuša ločiti, in komaj ji uspe, že provocira, pritiska, zatira in ukazuje streljanje. To so šolske stvari, abeceda delavskega gibanja, več kot stoletje star spomin. Lahko bi rekli, da ta lekcija ne služi ničemur. Zdi se, da je KPI pozabila, kako je bilo po prvi vojni, kaj je nastalo v Nemčiji in, manj tragično, vendar za delavski razred bolj dokončno, v Angliji in ZDA po krizi v tridesetih letih. Najbolj neumen inštruktor v šolah te stranke uči, da kriza zmanjšuje produktivno bazo, povzroča nezaposlenost, postavlja plasti Ijudstva drugega proti drugemu, ne iz ideoloških razlogov, ampak iz krute nuje preživetja. Najslabši zgodovinar KPI piše, da je ob vsaki takšni krizi možno dvoje: ali se najde pot za ponovno sestavitev socialne in razredne fronte na osnovi rešitve, ki pomeni zlom mehanizma, ali pa levico ušodno porazi nasprotnik, ki je vedno znal izkoriščati razcepljenost njene družbene baze. Pred nekaj leti smo videli to v Čilu, včeraj na Portugalskem. Videli smo, a se vse hapake redno ponavljajo. Edino, kar znajo komunistične partije že deset let sem zaperstaviti sektaštvu protesta marginalcev, najbolj razdedinjenega ali žaljenega ali nezrelega dela razreda, je njegova recipročnost, dajanje soli na rep svojim buržoazijam, najraje krščansko-demokratskim, v prepričanju, da pomeni garantiranje politične ureditve tudi zagotovitev povezanost komponent družbe, Le-ta pa se jim lomi pod nogami. Komunisti v Italiji tako najprej niso hoteli videti krize, nato so jo pomanjševali, da jim ne bi bilo treba misliti nanjo; sedaj pa, ko je tu, ne znajo predlagati nič drugega kot kako varia-cijo kapitalistov, gospodarjev, ki nudi zelo majhen prostor za pogajanje, in jo v bistvu garantira samo moč zaposlenega delavskega razreda, ki se ne pusti likvidirati, in ki ga KPI ne more zapustiti, ne da bi drastično zamanjšala svojo moč. Ko pa se v trohnečem sistemu odprejo novi horizonti, in tokrat prav v tim. visoki fazi razvoja, in se iz tiste šole, ki se je zdela garant ,,demokratičnega" konsenza zlije reka mladih brez perspektiv, vzgojenih med revoltom in integracijo v stare in nove modele trošenja-spodnešeni, tujci, indijanci v rezervatu za bodečo žico sistema, v katerem zanje ni več mesta-komunisti poskočijo od groze. Vidijo pošasti. Kot da bi lahko z zaklinjanjem izgnali tisto materialno, surovo tendenco, tisto resnico stvari, o kateri je ne le Gramsci, ampak celo Togliatti učil, da se ji ne sme nikoli obrniti hrbta. Rezultat vez med njimi in univerzo, med sindikatom in univerzo se pretrga, družbena razcepljenost se podvoji s politično razcepljenostjo. Cossiga (krščansko-demokratski notranji minister-op.p.) pa ju oberoč poglablja. In mi? (mišljena je organizirana nova levica-t.im. izvenparlamen-tarna-levica-op.p.). Tudi mi se nismo briljantno odrezali. Nismo znali drugega kot predvideti, kaj bo prinesla kriza, pa še to le nekateri (ki sta jih KPI in nova levica obrcali): prvi smo videli v šoli parkirišče že povsem maltuzijanskega sistema, vendar nismo imeli hrabrosti, da bi zavpili, da bo moralo eksplodirati, in da je treba to eksplozijo organizirati, podpreti, osvojiti s strategijo... Nismo bili sposobni preprečiti zapustitev šol po I. 68 in razdrobitev nove levice v slabe posnetke preteklih modelov. Niti mi nismo bili na ravni socialnih subjektov, ki so se začeli pojavljati iz razpadanja kapitala; ta pekoč očitek moramo vzeti nase, ne pa tistega, da smo popuščali av-tonomnim (gre za skupine ,,delavske avtonomije", najekstremnejšega dela mladinskega gibanja, sestavljenega predvsem iz (nezaposlene delavske mladine -op.p.), kot piše Unita, vedoč, da pripoveduje bajke. Dejstvo je, da si danes, soočeni z neposrednostjo neozdravljive rane v družbenem telesu, ki ločuje tiste, ki imajo delo in tiste, ki ga nimajo, tiste, ki imajo okop, v katerem se lahko utrdijo, in tistimi, ki še tega nimajo, samo mi, FLM (sindikat kovinarjev, sicer najbolj bojevitega in radikalnega dela italijanskega delavskega razreda-op.p.) in mlada avantgarda gibanja obupno prizadevamo, da bi ustvarili povezanost, sešili dele tkiva, ki ga parajo železni zakoni sistema, slepota KPI pa avanturistično prepušča vsem nevihtam. Ali pa bomo uspeli? Gibanje se je šele rodilo, išče še strukture in identiteto, pa že izbruhnejo-ni slučaj, da prav danes, in ne I. 68., kajti danes imajo teren in vlogo-t.im. gibanja avtonomije. Ali niso že dolgo gnezdili, pa doslej brez večje ^__________________________13 teže? Zato pa imajo danes težo, kot uči Bologna, ker dajeta krhkost političnega ustroja in to, da spopad koristi krščanski demokraciji prostor, in je obup mladih tenka in globoko segajoča nit, ki postane za avtonomista vžigalna vrvica. Med reformisti, ki mislijo, da imajo državo, in nekaj tisoč ,,avtonomnimi", ki jo hočejo zrušiti, je vsak poskus izgradnje socialnega bloka za revolucijo na zahodu neprestano pod vprašajem, zdrobljen, podarjen represiji. Ali bo šlo še dolgo tako? Pozno smo začeli borbo znotraj nove levice in v naši nek-danji stranki (PDUP je nedavno razpadel na izvorne sestavi-ne — skupino/organizacijo ,,ll Manifesto", ki ji pripada tudi Rossanda, in ki se zavzema za kritičen dialog s KPI, in del bivše PSIUP-Socialistične stranke proletarske enotnosti, ki je povsem ,,odpisala" KPI), da bi nehali zgubljati čas z besedičenjem o stabilizaciji in začeli temeljiteje delati temeljiteje in hitreje. v bitki s časom. V Rimu smo bili predsinočnjim v povorki, ujeti med ,,avtonomne" in Cossigo, medtem ko si je KPI reševala dušo v prostorih svojih federacij, opolnoči pa so vsi, vključno z Lotto Continuo (najbolj bojevita med organizacijami tradicionalne italijanske izvenparlamentarne levice-op.p.) podpisovali grenke izjave proti provokacijam policije in av-tonomnih. V Bologni smo bili na univerzi in pozivali delavce, ki jih KPI ni pozvala na trg Maggiore, znašli smo se v sami sredi in bili razpršeni, ko je bilo mesto prepuščeno policiji, ki je bila srečna, da je provocirala tiste, ki so samo na to čakali. Ali smrt tovariša Lorussa ne bremeni tudi naše nemoči? In to ni dovolj. V ozadju je dežela, katere zavedanje je v nevarnosti, da poči. To je krasen rezultat prodora na levo, ki so ga zgodovinske sile (levice) upravljale tako, kot ga pač so. Spretna propaganda že zamegljuje odgovornost. Študent je danes že sovražnik, rdeči zbujajo strah, ali pa ga zopet zbujajo. Manifestacije se je treba izogibati, pred njimi je treba zapirati polkne in izložbe. Kak damski komite že pripravlja sprevode, superzaščitene s fašisti in policijo, proti rdečim upravam: rimska občina je poučna. V soboto smo zapisali, da policija ne sme streljati. Danes to ponavljamo, in naj nam ne hodijo pripovedovat, da morajo streljati zaradi avtonomnih Pecchiolijev (član vodstva KPI-op.p.) poziv Cossigi, naj v bodoče preventivno zatira, kaže popolno odsotnost razumevanja težavnosti situacije: normalizacija je teren ki ga gnoji obup, na katerega opir-a ,,delavska avtonomija" svojo primamo ideologijo, možne infiltracije, in bi imela takšne dimenzije, da bi prizadela samo demokratično tkivo, na katerem temelji KPI. Kako je mogoče biti tako slep? Nič se ne bo rešilo, niti demokracija ne, če levica ne bo znala vzpostaviti povezanosti na politični in družbeni ravni. Samo novi zgodovinski blok, ki ga proizvede kriza in ji je primerjen, bo reduciral avtonomne na ničlo, kar so bili še včeraj. In ustavil bo morove sanje po revanši, sanje, ki precej presegajo normaliza-cijo skupine obupancev. ...Treba bo iti proti mnogim. Proti vladi in pritisku sistema, ki stoji za njo, da bi ju blokirali. Proti liniji KP, da bi preprečili najhujše, da bi ga prisilili, naj spremeni pot, naj ne cepi levice, naj skicira vsaj krpo programa, ki ne bi bil čist, repetitiven, smrtetni, na poraz obsojen balet na temo politične ureditve. Ali ni ta teden trdo spoznala, da jo od-premitev nekaj krščansko-demokratskih in saragatovskih (socialdemokratskih-op.p.) tatov (vmešanih v afero Lockheed-op.p.) stane vojno stanje v Bologni? In iti moramo proti obupanemu in oboroženemu tovarišu: če politično ruši gibanje, kot je storil z rimskim sprevodom, ga je treba politično uničiti. Treba je iti proti toku. To je lahko, ko pravi tako Mao, tež-je, ko se izvaja. Sicer bomo potonili. Po II Manifestu prevedel I. V. 1977 Vse ie že kazaio, da so se Italijani navadili na i Tako okaraktemira Po-politično življenje NE-jev.1 Vladala jim je stranka, ki ^°lSv V^-je bila (in je) za vladanje NEsposobna, ki je apeli- nem stripu-satiri "ii re-rala na nacionalno NE-neslogo in ki je od opozicije f^usdil/x^f^ imela NE-nezaupnico. V duhu vseh teh NE ;stega sl'ripa je ;udi\{_ okoliščin je bila (in je) tudi možna NE-logika njeta z Beriinguerjem in Andreottijeve vlade, ki je vsakemu problemu, s Andreouijem. katerim se je morala soočiti, našla NE-rešitev v nekakšnem zasilnem tamponu. Stranke in sindikati, ki od 20. junija lani še kar naprej govore o nujnosti ,,organskih in globalnih" sprememb, so z NE-glasovanjem omogočili realiziranje teh ,,nujnih ukrepov". NE-neumni Andreotti je tako uspeval (in uspeva) razcepiti enotnost baze in kratkoročno prestaviti problem, čeprav je dal le malo vode na ogenj. V skladu z vsemi temi NE-ji je Malfatti izdal krožno pismo, oziroma sprogramiral reformo izobraževalnih institucij od obveznega šolanja dalje. Bistvo te reforme je (bila) restavracija rigorozne selekcije in s tem vrnitev fakultetam statusa elitis-tične institucije. TRIBUNA SLOVENSKI ŠTUDENTSKI TISK MED OBEMA VOJNAMA Po koncu prve svetovne vojne so se Ijubljanski študentje srečevali s podobnimi problemi kot njihovi kolegi, ki so študirali zunaj domovine. Še več. Medtem ko so se morali študentje v Zagrebu, Pragi in drugod brigati le za svoj obstoj, je bila tistim v Ljubljani navržena še skrb za univerzitetne ustanove. Pripravljenost na začetek deia univerze je bila v Ljubljani zelo slaba. V takih pogojih je bilo septembra 1919 v Ljubljani ustanovljeno Podporno drušrvo jugoslovan-skih akademikov ( P. D. J. A.) Kot organ tega društva je leta 1920 izhajH STUDENTSKI GLASNIK, ki ga je izdajal kanje borbenih akcij, za kar so krivili tnki Zvnzo slušateljev, kot tudi študente, ki so ji n pripi-sovali ,,veliko" idejno revščino. Ze Roeče signale je bilo značilno predvsem rševnnje narodnega vprašanja in povezovan'e >ociilna problematike z nacionalno. Kot že re vno, so imeli Rdeči signali razmeromz slabo ir snje o slovenskih študentih. Smatfali io, da jih večina izhaja iz socialne plas7 inhilii enčieca malomeščanstva in prav to pcgOjjj njihcno neaktivnost. List ni bil vedno u; kldjin s politično linijo, ki jo je določal un vBrzitviii komite. Zato je bil s strani partijskec 3 vcdit/e tudi večkrat kritiziran. Vendar so kljub ter.iu posamezni komunisti, še vedno posvečali največ pozornosti socialni revoluciji, medtem ko so boj za narodno neodvisnost in enakopravnost podcenjevali. Rdeči siganali pa niso bili edini napredni list te dobe. Namfeč tu velja delno omeniti tudi AKADEMSKI GLAS. Pobudnik za njegov nastanek sta bila študenta prava France Zupan in Jože Cenčič. Septembra 1933 sta izdala prvo številko na dveh straneh. List se je kot tak predstavil kot izrazito informativni list. Vseboval je navodila za vpis novincev, in-formacije o študentskih domovih in menzah, o univerzitetnih oblasteh, o študentskih društvih, ipd. V njegovih prvih številkah so se pojavljali tevo usmerjeni članki. Seveda pa so v glasilu iskali prostor za uveljavitev svojih idej tudi drugi. Tako lahko rečemo, da je bil Akademski glas list z bolj ali manj nepristran-sko uredniško zasnovo. Ko so izdajatelji lista končali študij, so list prodali nekaterim starim sodelavcem glasila. To je bila skupina, ki je že pod prejšnjimi izdajatelji bila boj za iz-popolnitev tedanfe univerze. Zaradi finančnih težav je Akademski glas izšel zadnjič 2. marca 1936. Pozneje, leta 1939, je prišlo do ponovnega poskusa izdaje Akademskega glasa, vendar je luč zagledala le prva in obenem zadnja števifka. Akademski glas se je v času svojega izhajanja neizogibno spopadel z dvema nasprotnima študentskima glasiloma. To je bila NAŠA MISEL, ki je izhajala iz društva Jadran in pa STRAŽA V VIHARJU. Slednja je bila list klerikalnih študentov, ki so videli v močni krščanski ideji in gibanju edino pravo orožje v boju proti marksizmu in komunizmu. Prišlo je do nekaterih poskusov za iz-dajanje glasil, ki pa so se končali že pri prvi številki. Tak primer sta edini številki revij NOVA MLADINA in revije NOVA OBZORJA. Tone Tomšič je delo prve označil kot inte-lektualistično in sektaško, kajti zavzemal se je za enoten nastop delavske in intelektualne mladine. Nova obzorja pa so izšla iz kroga članov kmečkega društva Njiva in je kot taka hotela dati svoj prispevek k pravilnemu usmer-janju kmečkih izobražencev, pa tudi mlade generacije nasploh. To je bilo obdobje delova- 12 TRIBUNA objavljali v občasnih brošurah. Tako so prizadeto spremljali, komenti-rali in pojasnjevali vsa aktualna vprašanja, ki se tičejo posredno ali neposredno študentov, od specifično študentskih problemov pa do vprašanj slovenske nacionalne perspektive ter do mednarodnih dogod-kov, predvsem do ogrofenosti malih narodov, do eskalacije fašizma v Evropi, do vprašanj ogrotenosti kulture itd. Iz tega pisanja se je vedno bolj jasno artikulirala zavest, da problemov slovenske univerze in polotaja študentov, pa tudi tim. slovenskega vprašanja in vprašanja Jugoslavije v celoti ni mogoče rešiti drugače, kot s korenito spre-membo vseh druZbenih odnosov. Tako je levica postala del tistih poli-tičnih tokov in tetenj v slovenski drutbi, ki so zavračale obstoječe druibeno stanje v slovenskem in jugoslovanskem druZbenem prostoru v imenu novega in pravičnejšega drutbenega reda. V tej drugi polovici desetletja in na predvečer vojne pa se je tudi akademska levica naglo konsolidiraia v organizacijskem pogledu in homogenizirala \ tiejno političnem pogledu. K tem procesom so prispevali predvsem tisti študenti, ki so se vrnili iz ječ in so se znova vključevali v delo na univerzi, potem ko so prestali daljše zaporne kazni, na katere so bili obsojeni v prejšnjem razdobju. Ti študentje so se uveljavljali kot najbolj angaZirani aktivisti komunistične levice. Po-leg tega je kongres KPS na Cebinih dal impulze za trdnejšo politično organizacijo in za čvrstejšo idejno usmerjenost. Jedro levice so bili vedno številnejši člani KPS in SKOJa. Druge politične formacije v Sloveniji na akademsko levico niso imele nikakršnega vpliva in v tem smislu lahko trdimo, da j& bila akadem-ska levica kljub nekaterim notranjim razlikam, ideološkim konfliktom in razhajanjem komunistična levica. Toda v procesu njene idejne homogenizacije je neogibrio prišlo tudi do različnih mnenj in pogledov na politične dogodke v svetu ter do trenj in konfliktov. Posebej je tre-ba poudariti, da to niso bili konflikti med komunisti in nekomunisti, čeprav bi bilo mogoče sklepati iz medsebojnih ocen in tdkrat veljav-nega vokabularja tudi drugače. Tako so prizadevanja po čim popol-nejši idejni monolitnosti postavila na rob celo vrsto uglednih in znanih Njivašev, kasneje pa še botj očitno in z večjim poudarkom nekatere člane Slovenskega kluba. Neposredni povodi iakih idejnopolitičnih spopadov so bili enkrat bolj očitni, drugič pa manj, V bistvu paje šlo v večini primerov za nepopustljivo vzpostavljanje idejne enotnosti in organizacijske discipline, ki ni dovoljevala ne dialogov, ne dvomov in ne skepse. To na eni strani. Na drugi strani pa je šlb za bolj ali manj utemeljene ugovore in pomisleke proti takšni in tako zahtevani organi-zacijski čvrstini in ideološki čistosti ter za pomisleke, ki v slovenskem prostoru nišo bili nekaj izjemnega irinovega, saj so se tako ali drugače podobna vprašanja pojavljala v medriarodnem komunističnem gibanju po vsej Evropi v času med obema vojnama. Toda kar je btlo to pot novo je bilo, da je komunistično jedro zahtevalo izločifev vseh oponentov in disidentov ne le iz stranke, temveč iz levih organizacij na sploh. Komunistična levica je tako dočakala razpad Jugoslavije zares kot najbolj kompaktna v organizacijskem pogJedu, ideološko najbolj homogena in akcijsko najbolj usposobljena. Ni pa odveč pristaviti, da sam kot udeleienec teh konfliktov, ne vem za nikogar od tdkratnih oponentov, ki so bili iako ali drugače potisnjeni ob stran, da so v času narodno osvobodilnega boja stopili na stran sovraZnikov, okupatorja ali narodnih izdajalcev. Nasprotno, mnogo od njih jih je padlo v partizanih, drugi pa so aktivno sodelovali v NOB ali fivotarili v koncentracijskih taboriščih. V DNEH SILNE EKSPANZIONISTIČNE POLITIKE FAŠIZ-MA IN PROTIKOMUNISTIČNE GONJE CERKVENE HIERARHIJE SO SE IDEJNA PRESTRUKTURIRANJA DOGAJALA TUDI V ŠTUDENTSKIH VRSTAH KATO-LIŠKEGA IN NACIONALISTIČNEGA TABORA. KAJ SE JE DOGAJALO PRI NJIH? Mnogo bolj dramatične pa so bile posledice idejno politične diferen-ciacije v katoliškem taboru. Ideološko najbolj militantna in s cerkvijo ter s stranko, ki je bila na oblasti, nojbolj povezana in nestrpno an-tikomunistično razpolotena skupina katoliških akademikov se je l. 1936 organizirala kot samostojni klub Strata v viharju. Pred tem so bili po svojem glasilu ,,Strata v viharju" imenovani Straiarji člani raz-nih katoliških akademskih društev. V tej drugi polovici desetletja pa so se samostojno organizirali in s svojo vehementnostjo in agresivnostjo pridobili najpomembnejše mesto v katoliškem študentskem taboru. Skupaj s tim. Mladci, drugo ekstremno katoliško skupino, od katere so se razlikovali le po manj pomembnih organizacijskih stališčih, so bili Straiarji jedro tim. antikomunistične ofenzive, pa tudi glasni akti-visti protiljudske in klerikalne fronte izven univerze. Pritbk, ki so ga vršili Stratarji na druge katoliške študente in njihova dosledno deztruktivna politika med študenti, njihov fašistoidni totalitarizem je samc pospešil proces diferenciacije v katoliških vrstah. Oponenti strafarskemu klerofašizmu so se zbirali v Zarji. Sprva se je konflikt odvijal le znotraj katoliških vrst, kasneje pa je udaril tudi navzven. Ko so Stratarji minirali vsako napredno študentsko akcijo in vsako vprašanje siovtnskih študentov obravnavali zgolj z vidika svoje protikomunistične zatirtosti, so se tudi napredni Zarjani od njihjavno distancirali. Začeli :o lodelovati z levico in tako okrepili fronto proti p ivinnemu klerojaši\.'j;iio stopnjevalc je prišla do izraza in se zaključila tudi po razpadu Jugoslavije. Večina naprednih Zarjanov, pa tudi nekateri dru-gi katoliški študentje so se priključili narodno osvobodilni borbi. Stra-iarji in ostali protagonisti antikomunistične fronte pa so se znašli na izdajalskih, večinoma belogardističnih p^^loiajih. Manj ostro je potekal podoben pro?es v z:dnjih letih pred vojno tudi v nacionalno liberalnem taboru. Tcm so bUi študentje, ki so bili organizirani v društvu Jadran, oz. po le'u 193i! v društvu Jugoslavija orientirani sicer jugoslovansko nacionalistično, vendar pa mnogi od njih patriotsko in neobremenjeni z antikomunisi Ično ideologijo. Ti so se te v času, ko je deloval na univerzi narodno obrambni blok iz resničnega patriotizma odločili za sodelovanje s komunistično levico. Toda poleg njih je delovalo v nacionalističnem taboru še društvo Edin-stvo, ki pa je zavzemalo bolj radikalno nacionalisiična velikosrbska, in včasih celo fašistoidna stališča. Trenja med enimi in drugimi se niso posebej odražala na akademski živelj. Toda čim bolj se je bliiala voj-na, so poleg iskreno patriotsko orientiranih Jadranašev tudi nekateri člani Edinstva začeli odstopati od svojih netikrcntnih stališč in začeli sodelovati s komunistično levico. Tudi ti so te kasneje vključili v vrste aktivistov NOB, mnogi od njih so odšli tudi v partizane, drugi pa so se ali pasivizirali, ali pa so se organizirali v pla^ogardističnih in Ijoti-čevskih formacijah. TRIBUNA nja SKOJ, ki je imel svoje legalno glasilo MLADA P0TA,3 ki sicer ni bil tipični študent-ski list, vendar ga je vredno omeniti že zaradi tega, ker so v njem sodelovali predvsem visokošolci )študenta prava Dušan Kveder in Ivan Bratko, študentka filozofske fakultete Lidija Šentjurc ...). Levičarji so s prenehanjem izhajanja Akademskega glasu doživeli izgubo, ki je bila premoščena že septembra 1936, ko je izšla prva številka ,,akademskega glasila za univer-zna in javna vprašanja" z naslovom ,,1551". Njegov prvi urednik je bil Uroš Kreigher. List je spremljal delo predvsem levičarskih študen-tskih klubov. Za cilj so si postavili vzgojo strokovnjakov, ki bi tudi strmeli za boljšim življenjem malega človeka. Zahtevali so slovensko narodno in politično samoodločbo in bili so proti centralizmu, ki ga je vsiljeval Beograd. Galsilo se ni hotelo podrejati progra-mu nobene od slovenskih političnih strank, zato je bila njegova dejavnost nujno skrom-nejša. Rešitev slovenskega narodnostnega vprašanja je pričakovalo v prvi vrsti od inteli-gence in pa še posebej od samega sebe. Naprednejši pa je bil ilegalni list SLOVENSKI ŠTUDENT. To je bilo pravzaprav glasilo Ljudske fronte. Izdajalo ga je univerzitetno vodstvo komunistične stranke, največ prispev-kov pa je prispeval tedanji sekretar univerzitet-nega komiteja Vladimir Krivic. List si je za-stavil tri osnovne točke svojega programa: 1) Slovenski študentje hočejo popolno enakopravnost Slovencev in v tej zvezi nemoten razvoj slovenske kulture in znanosti. 2) Slovenski študentje hočejo odpravo socialnih razlik 3) Slovenski študentje hočejo uvedbo vseh demokratičnih svoboščin in upoštevanje osnovnih pravic mladine. Slovenski študent pa je imel še eno pomembno pozitivno lastnost. V njem je namreč Tone Tomšič opozarjal na razcep-Ijenost študentskih levičarskih vrst, ki so zanemarjale nujno potreben boj proti fašizmu. Prav protifašistična usmerjenost je bila ena poglavitnih značilnosti ilegalnega Slovenskega študenta. S tem je pregled bolj ali manj pomembnih študentskih glasil med obema vojnama končan. Morda velja še omeniti, da je v tem obdobju izhajalo okoli dvajset listov, danes pa slovenski študentski prostor pokrivata dve glasili in sicer mariborska Katedra in Ijubljan-ska Tribuna. Janja Klasinc 3/ Mlada pota sc\ predhodnik današ-njepa informativno političnega glasila ZSMS ^MIadina". 4/ Vsi podatki vzeti iz knjige Slavka Kre-menška "Slovensko študentovsko giba-nje 1919—1941". TRIBUNA 11 ŠTUDENTSKA GIBANJA NA LJUBLJANSKI UNIVERZI NA PREDVEČER DRUGE SVETOVNE VOJNE TEKST, Kl SMO MU DALI REDAKCIJSKI NASLOV ,,ŠTUDENTSKA GIBANJA NA LJUBLJANSKI UNIVERZI NA PREDVEČER DRUGE SVETOVNE VOJNE" JE NA-STAL KOT PLOD RAZGOVORA, Kl STA GA IMELA OD-GOVORNI UREDNIK IN UREDNIK ZA TEORIJO S TOV VLADOM VODOPIVCEM KONEC PREJŠNJEGA MESECA NA NJEGOVEM DOMU. KAJ MENITE, KATERE KOMPONENTE SO NAJBOLJ VPLIVALE NA POLITlCNO, IDEJNO GRUPIRANJE NA LJUBLJANSKI UNIVERZI V TRIDESETIH LETIH? Univerza zaradi svojega mesta in funkcije v drutbi praviloma te od nekdaj bolj ali manj predstavlja ,,mikrokozmos" svoje nacionalne, politične in socialne skupnosti. S tem hočem reči, da gledano s štiridesetletne retrospektive na politični utrip in študentska dogajanja na Ijubljanski univerzi__predvsem gre za politično grupiranje, idejna opredeljevanja in aspiracije ter glavne aktivnosti študentov Ijubljanske univerze __ ti dogodki, idejni tokovi in politični konflikti odratajo tokove grupiranja ter politične in socialne polarizacije, ki so se vršile na predvečer vojne tako v slovenskem, kot jugoslovanskem socialno drutbenem prostoru. Teiko bi sicer trdili, da nam primerjava med socialno strukturo slovenskega tivlja na sploh in med strukturo študentske populacije iz tistega časa tako oceno preprosto potrjuje. Toda zanesljivo lahko re-čemo, da so iste politične, socialne in gospodarske situacije, ki so povzročale naglo politično in idejno polahzacijo in pregrupacijo v slo-venski drutbi vplivale tudi na politične in idejne tokove na Ijubljanski univerzi. KATERE ORGANIZIRANE SKUPINE SO DELOVALE V TEM OBDOBJU NA UNIVERZI, KAKŠNE SO BILE NJI-HOVE IDEJNE USMERITVE, NJIHOVA MOC, ŠTEVILČ-NOST IN NA KATERE ŠIRSE DRUŽBENE SKUPINE SO SE NAVEZOVALE? Če bi hotel v kratkem, ustrezno temu razgovoru, prikazati politične in idejne usmerjenosti, ki so se od srede tridesetih let dalje uveljavljale na študentski sceni Ijubljanske univerze __ ta čas sem se namreč nepo- sredno udeleteval študentskega in idejnega političnega tivljenja __ potem mislim, da se lahko omejim na tri globalne grupacije, ki so bile v tistem času dominantne kljub temu, da je na videz dva do tri tisoč študentov številna populacija bila organiziranih v skoraj štiridesetih političnih, strokovnih in drugih študentskih društvih. Na prvem mestu gre omeniti tim. katoliški tabor, ki je bil med seboj še organizacijsko povezan v Akademsko zvezo in kije štelpet do šest društev. Toje bila številčno najmočnejša politična grupacija, ki je bila deloma pod vpli-vom takrat vladajoče politične stranke JRZ, deloma pa je bila pod vplivom desdidentov te stranke, tim. krščansko socialistične opozicije in stare SLS, ki seje od JRZ oddvojila, koje ta njen slovenski delpo-stal vladajoča stranka. Drugi tabor je bil nacionalističen, kakor smo ga imenovali, deloma pod vplivom bivše retimske stranke JNS ali tim. slovenskih liberalcev, deloma pa pod vplivom takrat nastajajoiega fašistoidnega jugoslo-vanskega Ijotičevskega gibanja. Po številu temu enakovreden, temu v zadnjih letih pred vojno, pa kvantitativno verjetno še močnejši, je bil tretji tabor akademske levice, katerega najaktivnejše jedro so predstav-Ijali člani KPS. Seveda takšen globalen prikaz o idejnopolitičnih strujah med štu-denti na Ijubljanski univerzi še ne pove veliko. Kot v celotnem jugoslo-vanskem in slovenskem prostoru so v vsakem od teh taborov potekali procesi idejne diferenciacije, radikalizacije in homogenizacije ob isto-časnem konfrontiranju in idejno političnem razhajanju posameznih skupin ter političnem profiliranju, ki je bilo nekakšna priprava za opredeljevanje po razpadu in okupaciji Jugoslavije. Vse to dogajanje je razumljivo le v širšem političnem in socialnem kontekstu, tako slovenskem kot jugoslovanskem, obenem pa tudi vse širšem mednarodnem kontekstu. Politična, socialna in ekonomska kriza v Sloveniji in Jugoslaviji se je v tistih zadnjih petih, šestih letih pred vojno vedno bolj zaostrovala in poglabljala. Vladajoča burtoazija v Jugoslaviji je sicer zamenjala slovenskega zaveznika, toda ,,slo-vensko vprašanje" je ostalo prav tako odprto kot pred tem,ko je bila največja slovenska, t. j. katoliška stranka v opoziciji. Nacionalističen ali nekoč Hberalen tabor v Sloveniji, organiziran v JNS je bil kom- promitiran zaradi sodelovanja v šestojanuarski diktaturi, v političnem iivljenju je dobival marginalno vlogo, sqj je bil brez vsakega poli-tičnega koncepta in brez kakršnekoli opore pri slovenskih mnoiicah. Oba tabora pa sta se vedno bolj zavedala, da predstavlja največjo nevarnost za ohranitev obstoječega stanja radikalizacija mnotic v me-stu, v industrijskih središčih in na tradicionalno katoliškem podetelju. Protagonist te radikalizacije in politične grupacije pa je bil tim. tretji tabor, ki se je formiral kot Zveza delovnega Ijudstva in katerega jedro so bili komunistični aktivisti. Ta ocena je bila seveda popolnoma točna. Ob vsem tem se je pa fašistična nevarnost pribliievala jugoslo-vanskim mejam. Fašistični petokolonaši in maskirani agenti nemškega nacionalsocializma so se arogantno in nekontrolirano gibali po sloven-skih mestih in podetelju ter skorctf nemoteno opravljali svojo propa-gando. Kajti vladajoči reZim je omahljivo kolebal med privrtenostjo Zapadu in med pristajanjem na agresivne zahteve nemškega imperia-lizma. Vsi ti procesi so našli svoj odmev tudi v političnih in idejnih gibanjih študentov Ijubljanske univerze. NA KAKŠEN NAČIN SE JE IZRAŽALA DEJAVNOST ORGANIZIRANIH SKUPIN ŠTUDENTOV IN KAKŠEN VPLIV SO IMELE ŠTUDENTOVSKE SKUPINE NAVZVEN? V drugi polovici tridesetih let so nekatera pred tem aktualna speci-fično študentska vprašanja, za katerih reševanje so se zavzemali štu-dentje vseh političnih orientacij, stopila zaradi omenjene zaostrene notranje in zunanje politične, pa tudi ekonomske in socialne situacije nekoliko v ozadje. Slej ko prej pa se je nadaljeval boj študentov za izpopolnitev Ijubljanske univerze: za popolno medicinsko fakulteto, za nove tehnične inštitute, pa tudi za rešitev nekaterih drugih perečih vprašanj, ki niso bila neposredno povezana z univerzo, kot npr. za novo Ijubljansko bolnišnico. Ta boj je pomenil nadaljevanje aka-demskih akcij še iz prejšnjega razdobja s tem poudarkom, da gre za zahteve v jugoslovanski driavni skupnosti zapostavljenega slovenskega naroda. Del katoliških študentov, ki je v času opozicije katoliške stranke pri podobnih akcijah sodeloval, seje ne samo v drugi polovici tridesetih let tem akcijam odpovedal, temvečjihje miniral s tem, da se je boril za vodstvo v odborih, ki so vodili te akcije. V resnici jim je tudi uspelo to vodstvo dobiti v roke, te akcije zvodeniti, s čimer jim je uspelo, da niso bili več opozicija" lastnemu reiimu. Tudi na Ijubljanski univerzi so se zaradi nevarnosti zamer v Evropi in na svetu in zaradi obrambe pred nevarnostjo fašizma organizirale sekcije, takrat te po vsej Evropi razširjenega, gibanja za mir, svobodo kulture in za obrambo pred fašizmom. Te sekcije so se pripravljale, da pošljejo svoje delegate tudi na kongres za mir, ki se je l. 1936 vršil v Ženevi. Tudi pri teh akcijah so sprva sodelovali katoliški študentje, kasneje pa so se od njih distancirali, češ da gre za akcije medna-rodnega boljševizma, s čimer pa so onemogočili, da bi se slovenske študentske delegacije udeleievale nadaljnjega dela ienevskega kongre-sa. Tretja pomembnejša skupna akcija v tem razdobju je bila narod-noobrambnega značaja. Leta 1937 formiran narodno obrambni blok naj bi dajal vzpodbude za razne narodnoobrambne akcije in manife-stacije tako na sami univerzi kot na slovenskem podeielju, zlasti na tistih področjih, kjer je bila fašistična, petokolonaška propaganda najbolj razširjena. Tudi ta akcija se je izživela konec leta 1939 in je samo še formalno obstojala l. 1940. Sprva so se distancirala od nje, zaradi pritiska ekstremne katoliške desnice, vsa katoliška akademska društva, razen akademskega društva Zarje, ki je bilo takrat te v odpr-tem konfliktu s katoliškim vodstvom. Nato so še profašistične skupine v nacionalističnem akademskem društvu izsilile formalni izstop iz na-rodnega akademskega bloka. Končno pa je tudi akademska levica ter-jala, da se po nemško ruskem paktu značaj narodno obrambnega dela v skupnem delu spremeni in prilagodi novo nastali mednarodni situa-ciji. VELIKO VLOGO JE V TISTEM ČASU IMELA TIM. AKA-DEMSKA LEVICA, ORGANIZIRANA PREDVSEM V SLO-VENSKEM KLUBU. LAHKO OPREDELITE MESTO IN POMEN LEVICE V UNIVERZITETNEM PROSTORU, PRO-BLEME, S KATERIMI SE JE SPOPRIJEMALA IN PRED-VSEM IDEJNO DIFERENCIACIJO ZNOTRAJ AKADEM-SKE LEVICE IN SLOVENSKEGA KLUBA. Akademska levicaje bila v drugi polovici štiridesetih let gotovo najbolj aktivna študentska skupina na Ijubljanski univerzi. S svojimi števUmmi iniciativami in z aktivnostjo svojega članstva je dajala ton in usmerjala večino te prej omenjenih študentskih akcij, pa tudi številmh drugih, manjših. Proti koncu štiridesetih let je, ne glede na svojo številčno moč docela obvladovala politično sceno na Ijubljanski umvem. Levi-čarski študenti so bili organizirani v tem času predvsem v dveh društvih v Njivi in Slovenskem klubu. Poleg tega pa so imeh v vrsti strokovnih akademskih društev v rokah vodstvene polotaje in sobih obenem najaktivnejši v akademskih društvih izven Ljubljane. Njihova glasila so bila: „1551" in ob koncu tega razdobja Akademski glas ter Slovenski študent, poleg tega pa so svoja stališča, poglede in ocene TRIBUNA UREDNIŠTVO TRIBUNE SE ISKRENO ZAHVALJUJE TOV PROF. DR. BORISU PATERNUJU, TOV. MARIJI STANONIK IN ŠTUDENTOM SLAVISTIKE, Kl SO S SVO-JIM DELOM, STROKOVNO POMOČJO IN PRIPRAVLJE-NOSTJO OMOGOČILI PREDSTAVITEV NEZNANE SLO-VENSKE POEZIJE IZ NOB. UPAMOj DA BO NJIHOVO DELO KMALU IZDANO TUDI V KNJIZNI OBLIKI. B. Paternu — M. Stanonik NEZNANO SLOVENSKO NARODNOOSVOBODILNO PESNIŠTVO Avior pesmi je Janez Perat iz Bistrice v Podjuni. Kot prisilni mobiliziranec v nemSko vojsko jo je napi-sal 29. avgusta J94I na ladji "Oldenburg", ki je plula proti Arktiki. Na ladji ..Oldenburg" Vjamborih cvili in stoka vihar, stresa jeklene vrvi. Čez horizont črne oblake podi in riše v njih slike prečute noči. Gluha in nema je naša resnica . Sto možje tišina objela. Kot da bi srca hrepenela po pragu domače vasi... Predanipenečim valovom ... Kljubujemo sili morja. Na daljni mi plovemo sever. V mislih pa vsi smo doma ... Če z Arktisa več se ne vrnem, teh belih ledenih ravnin ... Mi šmihelski zvonovi zapojte na vernih duš dan v spomin ... Pred nekaj leti so se študentje slovenske književnosti filozofske fakultete v svojem skupinskem seminarskem delu lotili sistematičnega in mentorsko vodenega zbiranja ter raziskovanja neznanega pesništva, ki je nastajalo v času NOB. Gre za pesmi, nastale v partizanih, v parti-zanskem zoledju, v taboriščih, med izgnanci, med prisilnimi mobili-ziranci na nemški in italijanski strani, v njihovih kazenskih enotah in še kje. Po muzejih, pri mnogih hraniteljih in iz tiska seje doslej nabralo ie čez 7000 večinoma neznanih ali pozabljenih besedil. Napisali so jih Ijudje najrazličnejših osebnih usod, starosti in poklicev; med neznanimi avtorji najdemo vse od komaj pismenih do takih z najvišjo izobrazbo. Gre za kulturno dokumentacijo, ki je izjemna in po svoje pretresljiva. Kdo vse in v kakšnih položajih je med osvobodilnim bojem prijel za pero in začel pisati stihe, tudi če tega ni počel nikoli prej in morda tudi nikoli pozneje več ne! Odporniška in osvobodilna gibanja okupiranih deiel so med zadnjo vojno dala mnogo pesmi. Toda na zemljevidu uporne Evrope iz let 1938 do 1945 ne bo najti mesta, kjerje bilo napi-sanih toliko pesemskih izpovedi boja in stiske kot na majhnem ozemlju Slovenije. Dvomimo lahko, da bi kjerkoli našla partizanska glasila pro-stor za tako izrazite pogovore o literarnih rečeh, celč o rimi in verzu, kot so jih našla slovenska tudi v najbolj krvavem frontnem položaju. Nepoučeni opazovalec bi lahko rekel, da literama obsedenost Slovenca ni minila niti tam, kjer mine vsakogar... Razlogi za vse to so danes deloma znani, deloma pa tudi ne. Vsi vemo, daje bila kuiturna organiziranost NOB in ilegalnega tiska nekaj, kar je (u postaviti na prvo mesto in karje imelo pomembne izkušnje ie v predvojnem delavskem gibanju. Redkeje pomislimo na starejše zgodo-vinske okoliščine. Na to, da se je slovenski narod dolgo uveljavljal in branil prav s pesništvom in daje bila literatura ena izmed glavnih poti, po kateri so se Slovenci začeli konstituirati kot narod. Naš človekje tudi v šoli doživljal poezijo predvsem kot narodno obrambno in osvobodilno početje. Gradivo pa poleg teh vprašanj odpira tudi taka, ki sodijo v ozji krog literarne znanosti, Zakaj in v kakšnih okoliščinah sploh nastaja člove-kova potreba po pesniškem izraianju sebe in skupnosti, potreba po jezi-ku, ki ni jezik navadnega sporočanja? Kako je z razmerjem med ,,obli-ko" in ,,vsebino" v poloiaju prvinske stiske in volje k obstajanju? In kadar ni znanja, ki bi vso reč lahko estetiziralo, omililo ali sploh for-malno obvladalo? Kako je z razmerjem med osebnim in skupinskim, nastalim v tako izpostavljenem zgodovinskem poloiaju? In kajje ali naj bi bilo to skupno danes? Vprašanj, skozi kakršna je moralo doslej okoli 40 študentov s svo-jimi nalogami in referati ter njihovih seminarskih kolegov, ni konca. Iz arhiva pesmi nekaj zgledov. Pesem je napisal Albin Weingerl-Criček (1923), študent — kulturnik in ko-misar bolnice med ofenzi-vo 20. 12. 1944 v Gorenji vasi nad Skofjo Loko. Pod pesmijo je podpisan Boris. Drugi podatki niso znani. Madonal Madona! Obraz?! Ga ni! Le osmojena /uknja, Mlaka krvi, strte pesti in preluknjana suknja ... In onf Gre mimo. In glas vesti? Ga ni! Madonal Madona! Srce. Ga ni! Je otopelo. Vsak čut Ijubezni poirlo je sovraštva trelo. Kdo seje satanovo seme med nas? Prokleto! Madona! Madona! Udari! Navali! Iztrebi vsako seme zla! Pest in kopito hudiču daj v obraz! Življenje novo priti mora! Ni hudič! Madona! Rezijanskemu dekletu Na Kaninu planinke nabiram, sam; tovariši so šli naprej. V doline, čez gore se oziram, kjer s sovrainikom bil sem se prej. Bele roiice zate nabiram, na vrhovih naših meja, vesel, ko se s hribov oziram, kjer zarja svobode se ie smehlja. Ti pa, lepa, mlada Rezijanka, ki šivaš in pereš za nas, le čakaš nestrpno na uro sestanka, ko z zvezo mladine hitela boš v vas. 10 TRIBUNA Moj mitraljez Komisar Boris Globočnik-Damjan (1915), kmet — namestnik komandirja čete v Gorenj-skem odredu je pesem na-pisal novembra 1. 1943 v Martinjem vrhu nad Selško dolino, ker je primanjko-valo prispevkov za odred-no glasilo. Po avtorjevem pripovedovanju je to nje-govaedina pesem. Kako negiben si in mrk tu v zasedi, Ko čakamo ob cesti beli, ves z vejami zastrt. Saj le si stroj, brez mene nič in vendar sem te gledal, ne enkrat, kako oiiviš. Ko zarjoveš, zabučiš, kot dapovelja nam deliš, vsi ubogamo tvoj trdi glas, ti vodi, goni v borbo nas. Iz cevi bruhaš ogenj, smrt, izbiraš žrtve iz sovražnih vrst. Saj nisi ti, sem jaz — mi vsi, ni svinec, kar iz gobca ti hrumi, le naše maščevanje, gnev, ki tu mori. Mori, smej se in vihraj! Za rafalom ianje naj rafal. Kako ti lepje glas, Ta — ra — ta — ta — ta — ta. Kako se krohotaš In ves si iiv — srce imaš! Končan je boj ... Mi v rokah spet si ves hladan, le mtrvo jeklo — stroj. Pesem je nastala na Mo-kercu decembra 1. 1942. Njen avtor je Vinko Sum-rada-Radoš (1916), trgov-ski pomočnik — polit-komisar 2. bataljona Ser-cerjeve brigade. Kadar se naš bataljon postroji predno na akcijo z Mokerca gre, zbor partizanov okopreleti in mi tesnoba vznemiri srce. Svoje tovariše zrem komisar, od borca do borca ugiba pogled; komu nocoj prizanese vihar, kdo bo v spopadu omahnil zadet? Boiam obrazov fiv krog naokrog, fante postavne, plečate mote, vmes nekateri še skoro otrok prišel iz šoleje k nam v gore. Vidim v srcajim, kjer skrb pritajena želje po Ijubih domačih budi, kje matije mila, Ijubica, tena, ali še sinko v zibeli leii. ali ognjiščeje grom razdejal, kod si predragi iščejo kruha, kdo bo sirotam na tujem postlal, roka sovraina je kruta in gluha. Vojna za čustva človeka ne zna, med vojno in čustvi soiitja pač ni, vojna se ne meni za stiske srca, vojna le rani, ubija Ijudi. Tovarišev zbor motrim, komisar. Koga ubije svinčeni udar? Kje zazijala bo sveZa vrzel, kopo vrnitvi bom fante preštel? Morda, o morda pa jutri ta čas na zboru večernem bom manjkal le — jaz! Taščica in deček Avtorica Dorca Kraljeva (1913), gospodinja, je pe-sem napisala 1. 1943 v Tr-žiču, ko je padel njen brat in zapustil ženo in sina. Vsak dan v zimi taščica mala na kuhinjskem oknuje vasovala, zrnaje mamica tja natrosila, ptičke ubogeje vedno Ijubila. Vrabčki in taščica so se gostili, skakljali, čebljali, prešerno lovili, ko nočje tihotna zemljo pokrila, v grmu bezgovemje taščica snila. Zakaj le danes taščice ni, Janko vprašuje skrbnih oči, mamica v grm bezgov pogleda, Jankotu pravi resna in bleda. Vsnegu sledi so sosedove mačke, glej, prav do grma so vtisnjene tačke. Taščice najine, Janko več ni — snegec pod grmom je rdeč od krvi. Grdaje muca, zlobna, hudobna, kajji storilaje taščica drobna, mamica, v srčku mije hudo, še ti imaš, mamica, solzno oko. Da, mamica di in zaihti, še bolj je bil sneg rdeč od krvi, ko očka pod grmom zadelje rafal in ti si sirotek sam z mano ostal. Tako )e zapisala Vida Ko-vaL s tintnim svinčnikom na okenski podboj gesta-povske ječe v Dravogradu v celici St. 3. Vsemine, vsese spremeni Vsemine, vsese spremeni, saj up na svobodo tak daleč več ni. 8 TRIBUNA Tone Pipan-Črtomi (1918) dipl. slavist je pade 1. 11. 1944 pri AjdovSčini po ko-maj nekaj mesecih svojega partizanovanja kot zredno zav2et kulturnik. D > odho-da v partizane je b I že od začetka vojne nemški vojni ujelnik v Ber inu. — Njegova pričujoča pesem je nastala verjetm« nekje na Primorskem. Pesem je nastala poleti 1944 na Otlici na Primor-skem ob pripravah za zbir-ko Pesmi borcev XXXI. divizije. Njen avtor je, ta-krat še kmet — vojni do-pisnik XXXI. divizije — Andrej Pagon-Ogarev (1907). Poigani aomo\i Povsod vcs \idim, strahovi s črnlmi kojimi, z votlimi očr.i, domovi, domovi... Kot sfmg? brez besed stojite ob cestoh; popotnika je strah, da je um'l svet. V molk skrivate povest strahoino naših Ijudi, solze in kn, žgočo bolest. Vaš molk nam v dušah zveni kot klic k dejanju, vaš molk nas vse budi k maščevanju. Balada iz kraške jame Milan Vrtačnik-Andrej Galeb (1906), učitelj, član okrožnega odbora OF — je pesem napisal v bolnici na Planini nad Semifem 1. 1944. Pobudo zanjo mu je dalo pripovcdovanje neke-ga Notranjca, s katerim je govoiilprotikoncul. 1943. Sestra Zlaia je bila I8-Ietna Marija Čepon, z Viča pri Ljubljani. Tiho dotivljanje Skozi gozdove, čez prelaze in gore gre naša pot. V seno dišeče, ki kosec ga seče, legamo trudni. Ko sonce vstane, tovariš oči si pomane še trudne — in zeha v jasno modrino, kjer oblaki beli piovejo iz dalj. Do opojne omame, nas slika prevzame: pšenica, ki na poljih zori, v južnjaku in zarkih sonca skrivnostno šepeče — šumi. Studenci iz vrhov gord bistri tečejo po skali v dir, se penijo v slapih, brzicah veseli... v ravninski mir. Čez gozdne steze duh se širi po divjini in samoti. Ob nemirnem letu metuljev ob poti, raznobarvno pisanih se opajam v tihem zamaknjenju kot stari oče ob skrinjah risanih. Ko nizko na zahodu dneva luč ugaša, iz mraka smrek se čuk oglaša ... Doživljam tajno__mirno skrivnost, . , y da vsega me objame gozd $j& ' in sprejme v mirno naročje spanja, da v mahu mehkem, i se mi o novem domu sanja. ' - . Dvanajst iivih, jutri mrtvih, saj odšel je Janez Slapar, dapreda nas vse fašistom, brate svoje, partizane: ranjene in oslabele. Daj ti, sestra, draga sestra, vse nas preje postreliti. Žive ne, le mrtve smejo oni v roke nas dobiti. Saj se vrne Janez Slapar, bratje moji, ne skrbite. Saj odšelje, da pogleda, če še sonce z neba sije, če še ptice žvrgolijo, če še hoste kaj šumijo. On se vrne, ne skrbite! Čuješ, sestra? Kaj volkovi že so k nam se priklatili? Saj jesen je šele prišla; r zima, kjeje še za bregom. To volkovi niso, bratje! To šumijo v vetru hoste, to vetrovi so iz gore, ki so pravkar se zbudili. Čuješsestra? Kdo le tuli? Kdo tak žalostno zavija? Saj tako ne tulijo viharji, saj tako zavijajo volkovi. Kaj, če to so oni, če so tofašisti. Kaj, če on je z njimi, bratje: Janez Slapar. Bratje moji, grem pogledat, da povem vam le resnico. Vipa tiho mi bodite, skoro se nazaj povrnem. Sestra naša, oj, ne hodi, ne zapuščaj svojih bratov, tu ostani, to izpolni, kar smo preje te prosili. To so oni, sestra, oni. Psi so z njimi, Janez Slapar. Ne uidemo poginu. Sestra, stdri, kar smo preje te prosili! Ne izroči žive nas fašistom ... Bratje, težko ... oj, kako bi z vami to storila. Vzemi puško, streljaj, sestra. Streljaj hrabro, ne odlašaj, da ne bo prepozno. Zunaj! Čuješ? Zdaj so tik pred vhodom. Govorica tuja, oj, besede klete. Sestra, streljaj, psi so že pred vrati. Sestra strelja. Brate strelja. Smrt se po prostoru plazi. Že pred jamo so sovragi. Drugi, tretji, peti... Dragi bratje, saj ne morem, več ne zmorem te morije. Puška poči. Sama pade in umrje. Kaj bo z nami, bratje, ki smo še ostali. Sedem živih nasje še ostalo. Bombo, sestra! Kje si, sestra? Bombo, brate! Kdo jo zmore? Eno bombo le imamo, to vrzimo. Čakaj, brate, da se vrag prikaže. Z bombo mu zapremo izdajalska usta. Glej ga, volka, hoče gristi. Glej, oči iareče — Janez Slapar. Vrzi bombo, ne odlašaj. Krepko vrzi in prižgi še mino. Naj pogine — Janez Slapar in fašisti. Konec, bratje. Konec Juda. Žive ne, le mrtve naj dobijo nasfašisti. Dvanajst iivih__— dvanajst mrtvih in med nami sestra Zlata. Tam pri vhodu: Janez Slapar in deset fašistov črnih ... TRIBUNA Minerci Sama Avtor pesiii je Milan Me-dvešček-Drago (1922), di-jak. Napisal jo je v maju 1. (944 na Hrasiniku pod Planico pri Kranju v tabo-rijču minerskega voda "Grintovec". Dei drobno rosi, kolona v mrak hiii. tih je korak. Stoj, veze ni! Kolona postoji, v dolini piska vlak. Po vrsti gre šepei, kaj je vraga spet, nam se mudi! V redu, vezaje! Kolona zopet gre v gluho noč. Kmalu bo polnoč, pod nami Bitnje spi, nikjer ni več luči, le tam v daljavi Kranj naznanja, da bedi. Tišina__puške v rokč, čez tiho Stvško polje kolona gre. Obprogi \iak gorL rdeče vse žaris iito in trava. grmovje in Sava grmovje in Sava — rdeči smo tudi mi. Naprogi smo, pozcr! Ti pojdi stražti gor, ti grešna soodnjo strar Ostali na nasip, pripravi vse za viig, brž eksploziv pod tir, napelji žico vstran — na progi vladv mir. Mraz leze v kosti, dež kar naprej rosi na sključene Ijudi. Tedaj v daljavi pisk, odzove se mu vrisk iz naših src. V dalji zabobni, v temi dve luči, počasi teče čas. Sedaj bo tu pri nas, Brž v zaklon vsi, Užgi!! DeZ drobno rosi, kolona spet hiti skozi svetlo noč v nove dni. ¦Pesem je odlomek iz libre-ia za opero Partizanka Ana, ki ga je napisal Smi-ljan Samec-Slak (1912), dramaturg — član kultur-ne skupine pri vrhovnem štabu, na Visul. 1944. Pesem učiteljice Marije Grzinčičeve (1914) je na-stala v baraki v taborišču Gruneberg v Nemčiji. Osinekmoj, ti nerojeni, umorjeni, ki so v telesu mojem te zdrobili, le kje zdaj spiš še nezbujeno spanje, k kje zdaj sanjaš svoje mrtve sarije? Oceta ko volka so ti ustrelili, a mene so polblazno izpustili, da 7. izgorelimi očmi vse dni ko ranjena samica iščem, iščem, kar davno že nikjer več ni. Ko bledi up se stotič mi ospč in kakor strup me tisočič do dna izžge, se sklonim trudna nad prgiščem in suhe solze v voVo jokam. A ne! Pred njimi ne zastokam, ki srebajo mi z lica bolečirio, o bolečino! Ker vedi, sinko moj, ti nerojeni, umorjeni, da bil kljub vsemi si le ti edino, kar bi z življenjem mi srcepojilo, Takopa zdaj, še ko bom najbolj sama, ne bc riko/i me potolažilo: ,,Mama!" Pogled skozi okno Kakoje vse zeleno! Zelen je travnik pred menoj, zeleno tam drevesce nebogljeno, zelenaje ograja, ki loči me s teboj. Prek vsega je pripet zlat trak. Odhaja sonce za nocoj in spet bo tu sanjavi tnrak, ko v duhu znova bom s teboj. Neboje sinje kot kristal, oblaki nosijo srebrni soj, a zame le ograja raste iz tal,