Tijmen Pronk Institut za hrvatski jezik i jezikoslovlje, Zagreb Narečje Ziljske doline in splošnoslovenski pomik cirkumfleksa Slovenski jezik – Slovene Linguistic Studies 8 (2011): 5–17 Narečje Ziljske doline je eno najbolj ogroženih slovenskih narečij. Zaradi obrobnega položaja ohranja številne arhaizme. Članek se osredotoča na ziljsko gradivo, ki ohranja podatke o fonetičnih razvojih, na katerih temelji splošnoslovenski pomik praslovanskega cirkumfleksa. The Gailtal dialect is one of the most endangered dialects of the Slovene language. Because of its peripheral position, it preserves a number of archaisms. In this paper it is argued that the dialect preserves information about the phonetic developments underlying the common Slovene advance- ment of the Proto-Slavic falling tone. I. Uvod1 Od vseh slovenskih narečij je ziljsko narečje eno najbolj ogroženih. Po popisu prebi- valstva iz leta 2001 je bilo v avstrijskem delu Koroške 13.000 ljudi, ki so govorili sloven- sko. Od teh so le 503 živeli v Ziljski dolini. Čeprav je to število v resnici verjetno neko- liko večje – zaradi sociolingvističnega položaja na avstrijskem Koroškem del govorcev slovenščine verjetno ni priznal, da zna slovensko je samo vprašanje časa, kako dolgo bo ziljsko narečje še živelo. Tu moramo upoštevati tudi dejstvo, da govorci slovenščine na Koroškem pripadajo skoraj izključno najstarejši generaciji, zato ni dvoma, da bo ziljsko narečje v večjem delu doline izumrlo že v 21. stoletju. Za jezikoslovje je ziljsko narečje posebno pomembno iz naslednjih razlogov. (1) Ziljsko narečje je zaradi intenzivnega stika z nemščino zelo zanimiv primer med- sebojnih jezikovnih vplivov. Nemščina je vplivala na ziljščino na področju leksike in sintakse, v manjši meri tudi v besedotvorju. Primer tega je sufiks -əli, množina ‑lni, s katerim se izpeljujejo manjšalnice: trwə̏k ‘otrok’ – trwə̀kəli, mȗca ‘mačka’ – mȗclni ‘ma- čice’. Na fonologijo, fonetiko, sklanjatev ali spregatev je bil vpliv zelo majhen. Obraten vpliv ziljščine (ali sosednih slovenskih narečij) na nemška koroška narečja je najbolj viden v leksiki. Poleg tega ga najdemo tudi v sintaksi in fonologiji. V sintaksi najdemo primere, v katerih imajo nemška narečja pomožnik na drugem mestu v stavku, in prime- re, v katerih manjka zaimek v brezosebkovem stavku, tako kot v slovenščini. V fonologiji je na primer krajšanje priporniških geminat verjetno rezultat slovenskega vpliva (Lessiak *Članek temelji na razpravi v monografiji Pronk 2009: 173–190, z opombo, da vsebuje nekaj pomembnih sprememb v sklepu na osnovi Greenbergove recenzije te monografije (2010). Zahva- ljujem se Mateju Šekliju za pripombe na prejšnjo verzijo tega članka in za popravo moje pomanj- kljive slovenščine. Slovenski jezik – Slovene Linguistic Studies 8 (2011)6 1910: 283, Pohl 2010). V literaturi o teh pojavih je ziljsko narečje doslej igralo samo majhno, če ne premajhno vlogo. (2) Ziljsko narečje je zanimivo tudi zaradi tega, ker ohranja arhaizme, ki jih v drugih slovenskih narečjih ni več. Urban Jarnik, ki mu je bila ziljščina materni jezik, je navedel nekaj teh arhaizmov (1842, prim. tudi Pronk 2007a): – Ziljščina ima kondicionalni pomožnik bẹ́n, bẹ ́š, bẹ ́ itd., ki je prvotno aorist glagola biti. – Prvotna skupina dl, ki je v drugih slovenskih narečjih skoraj vedno dala l, je v ziljščini ohranjena. Pred neprednjimi samoglasniki imamo v ziljščini dw. – Praslovanski prefiks *vy‑ ‘iz-’ je v ziljščini (in nekaterih drugih severnih in zahodnih slovenskih narečjih) ohranjen. V ziljščini se glasi bə‑. – Pred c, č, in ž je nosni del praslovanskih nosnikov ohranjen (tako že Grafenauer 1905): mȋəsnc ‘mesec’, prènže ‘vpreže’, lènči se ‘roditi se’ (*‘leči se’). Za lego pred š nimamo primera. Podobne odraze najdemo v drugih koroških narečjih. – Zvenečnost zvenečih soglasnikov se na koncu besede ohranja. – Ziljščina ohranja precejšnje število primerov s končnico -e v mestniku ednine moških in v mestniku ter dajalniku ednine ženskih samostalnikov. Knjižni jezik je tu posplošil končnici -u in -i. Navedeni arhaizmi so znani iz najbolj zahodnega dela Ziljske doline (prim. Gra- fenauer 1905, Logar 1968, 1981, Pronk 2009). Za ostale govore imamo manj po- datkov. Edini opis, ki obravnava te govore, je neobjavljeni tipkopis Lautlehre des slowenischen Gailtaler Dialektes in Kärnten Viktorja Paulsena iz leta 1935. Na žalost ta opis ni vedno zanesljiv in obravnava samo fonologijo. Pri tem je obravnavano be- sedje omejeno, kar je razumljivo, saj Paulsen opisuje veliko število govorov. Razen omenjenih pojavov je ziljsko narečje znano tudi po tako imenovanem terciarnem umiku cirkumfleksa: v teh primerih, kjer ima večina ostalih slovenskih narečij dolgi padajoči naglas na drugem zlogu, ima ziljščina ponavadi naglas na pr- vem zlogu. Tako ima ziljščina méso za knjižno mes, róko za rok, grẹ ́ban za grebn itn. Vemo, da je ta padajoči naglas v knjižnem jeziku rezultat pomika praslovanskega padajočega naglasa s prvega zloga na naslednjega. Vprašanje, s katerim se bomo ukvarjali v tem prispevku, je, ali ziljsko narečje v tem primeru ohranja arhaizem. Naj- prej bom podal kratek opis fonetike ziljske akcentuacije, ker je bistvena za historično analizo, ki sledi. II. Naglas v ziljščini Za ziljski naglas je komaj značilna intenzivnost, pač pa redukcija nenaglašenih samoglasnikov in tonemske opozicije. Že Grafenauer je poudaril, da razlikovanje tonemskih razlik ni izraženo z dviganjem in padanjem tona, temveč z visokim ali nizkim tonom (Toporišič 1967). Neweklowsky (1973: 244–245) prav tako opozarja, da “in den Gailtaler Mundarten, ähnlich wie im Jauntal, die relative Tonhöhe der be- T. Pronk, Narečje Ziljske doline in splošnoslovenski pomik cirkumfleksa 7 tonten Silben als einziges für die Perzeption der Intonationsoppositionen relevantes Merkmal zu werten ist” in “[d]ie traditionellen Beschreibungen “steigend” gegenüber “fallend” treffen weder bei langen noch bei kurzen Silben zu.” Do podobnih zaključ- kov je prišel Jurgec (2005: 69) za naglas v sorodnem narečju Kanalske doline, vsaj v nezadnjih zlogih. Zlasti na dolgih samoglasnikih se nizki ali visoki toni lahko realizi- rajo tudi padajoče ali rastoče pod vplivom intonacije sosednih glasov. Dodatno je za nizke tone značilno, da ima prvi ali drugi zlog za naglašenim zlogom visoki ton (Grafenauer 1905: 222). To realizacijo nizkega tona ali akuta naj- demo tudi v drugih slovenskih narečjih (prim. Breznik 1916: 35). Podobna realizacija naglasa je dokumentirana za dudlebsko narečje južne češčine (Greenberg 2010: 490). Omejitev naslednjega visokega tona na največ dva zloga proti koncu besede pa ni dokumentirana v nobenem drugem slovenskem narečju. Prim. naslednje primere (l je nizki ton, h je visoki ton): méso ‘meso’ [mɛL:sɔ H] rčẹ́mo ‘rečemo’ [rčeL:mɔ H] hr ̀tbe ‘hrbtu’ [ɦr ̥LtƀεH] prẹ̀kwadi ‘strešne opeke’ [preLkwadi H] že ̣̀gnanega ‘blagoslovljenega’ [žeLgnanε Hga] To velja tudi za nekatere sintaktične celote s klitikami: nə néne se ‘ne vneme se’ [nə nεL:nε sε H] sádi ga! ‘sadi ga!’ [saL:də ga H] Za visoki ton je značilno, da je naglašeni zlog visok in da ton postopoma pada v na- slednjih zlogih. Dolgi samoglasniki z visokim tonom v zadnjem zlogu so ponavadi rahlo padajoči. V tem položaju so samoglasniki z nizkim tonom rastoči. Te lastnosti se ujemajo s podatki, ki jih Jurgec navaja za Kanalsko dolino (2005: 69, glej tudi Neweklowsky 1973: 218 ss.). III. Pomik cirkumfleksa v ziljščini Na koncu praslovanskega obdobja je bil padajoči naglas omejen na prvi zlog besed, ki so imeli mobilno akcentsko paradigmo tipa imenovalnik *rǫkà, tožilnik *rǫk̑ǫ, ali particip *ȍralъ, ženska oblika *oralà. V akcentološki literaturi se ta para- digma imenuje akcentska paradigma c (prim. Stang 1957). V slovenščini se je praslo- vanski padajoči naglas, ki ga ponavadi imenujemo (stari) cirkumfleks, pomaknil na naslednji zlog, ki je tudi dobil padajoči naglas: sen < *sno, kokš < *kȍkošь, sinvi < *sy̑nov‑ itn. To je pomik cirkumfleksa, za katerega se domneva, da je prva splošno- slovenska inovacija. Vemo pa, da ta pomik ni potekal v vseh primerih v vzhodnjih obmejnih narečjih. V Prekmurju, Prlekiji in Halozah do tega pomika ni prišlo, če je bil v prvem ponaglasnem zlogu polglasnik, ki se je kasneje izgubil, npr. Prekmurje n'a:bro ‘nabral’ < *nȃbьralъ, p'ouzvåli ‘pozvali’ < *pȍzъvali (Greenberg 1992). Slovenski jezik – Slovene Linguistic Studies 8 (2011)8 Obstaja tudi dvom, da je do pomika cirkumfleksa prišlo v vseh primerih v zaho- dnih obrobnih ziljskih in rezijanskih govorih. Razprava v znanstveni literaturi se je v glavnem osredotočila na rezijansko narečje, ker je to narečje dobro dokumentirano in ker je znano po tem, da je arhaično. V rezijanščini najdemo podoben odraz praslovan- skega cirkumfleksa kot v ziljščini: naglas je na prvem zlogu. Pomembno pri tem pa je, da je odraz naglašenega samoglasnika vedno isti kot odraz kratkih samoglasnikov v drugih položajih, tudi če je bil ta naglašeni samoglasnik v praslovanščini dolg: sé ̤nu ‘seno’, jé̤zaru ‘jezero’, lé̤tu ‘leto’ z odrazi kratkih samoglasnikov, vendar mn. líte ‘leta’ < *‑‑ (novi cirkumfleks) z odrazom dolgega samoglasnika. Če je bil naglašeni samoglasnik polglasnik, ki je kasneje onemel, je prišlo do pomika, tako kot v drugih slovenskih narečjih: stú ‘sto’ < *sto, zbúgan ‘nasvidenje’ < *s bogomь. Samogla- snik ‑u‑ v teh primerih kaže na to, da je bil ‑o‑ podaljšan, ko je postal naglašen, kar se ujema s podaljšavo v drugih narečjih. Razlika med rezijanščino in ziljščino je, da rezijanščina nima tonemske opozicije. Langston je nedavno pokazal, da je v vzhodnih kajkavskih govorih verjetno tudi prišlo do podobnega razvoja kot v zahodnih slovenskih narečjih (2011). Tudi v hrva- škem narečju Gorskega kotarja najdemo podoben razvoj (prim. Pronk 2010). O razvoju cirkumfleksa v rezijanščini so v zadnjih desetletjih razpravljali Rigler (1972), Stankiewicz (1984–1985), Vermeer (1987b) in Šekli (2006). Vsi so pritegni- li tudi ziljsko gradivo, in sicer zato, ker je v prvih stoletjih slovenske navzočnosti na tem območju obstajal narečni kontinuum med ziljskim in rezijanskim narečjem (prim. Ramovš 1935: 30–31, Vermeer 1987a). Za naslednjo razpravo sem uporabil samo gradivo iz objavljenih izvirov, večina ziljskega gradiva je iz Pronk 2009 (govor Potoč), večina rezijanskega gradiva iz Steenwijk 1992 (govor Bile). Še neobjavljeno gradivo iz kartoteke za slovenski lingvistični atlas je iz Šekli 2006. Rigler in Šekli sklepata, da je pomik cirkumfleksa dosegel rezijanščino in zilj- ščino ter da se je pomaknjeni naglas potem vrnil na izhodiščno mesto, če je bil po pomiku na zadnjem zlogu. Drugače menita Stankiewicz in Vermeer, katerima se zdi verjetneje, da pomik praslovanskega cirkumfleksa rezijanščine sploh ni dosegel. Za- dnja dva avtorja (1984–85: 723, 1987b: 291) opozorita na nekaj slabosti v Riglerjevi teoriji. Rigler domneva, da je pomaknjeni cirkumfleks umaknjen samo z zadnjega zloga, in sicer zato, ker ta umik nikoli ni prizadel novega cirkumfleksa (Rigler 1972: 118). Novi cirkumfleks je dolgi padajoči naglas, ki je nastal po daljšanju akuta v besedah tipa besda in navȃda, prim. rez. bisída, nawáda. V Riglerjevi teoriji se zdi zelo problematično to, da je naglas v besedah wó̤trabe ‘otrobi’ in mó ̤žđane ‘možgani’ na prvem zlogu. Izgleda torej, kot da je v teh besedah naglas umaknjen tudi z nezadnjega zloga. Isto velja za primere kot pó̤d ve̤če̤r ‘proti večeru’, pó̤ sve̤te̤ ‘po svetu’ (pó̤ svite̤ v Šekli 2006: 281, 283) in zá strahon ‘od straha’ (Stankiewicz 1984–85: 723, notacija kot v Steenwijk 1992). Stankiewicz in Vermeer domnevata, da te primere najlaže pojasnimo, če domnevamo, da se praslavenski cirkumfleks v rezijanščini sploh ni pomaknil. Zdaj, ko sta na voljo podrobna opisa vsaj enega rezijanskega in enega ziljskega govora, imamo dovolj podatkov za trditev, da se je cirkumfleks pomaknil tudi v T. Pronk, Narečje Ziljske doline in splošnoslovenski pomik cirkumfleksa 9 teh dveh dialektih, čeprav v delu gradiva samo deloma. Različne odraze starega in novega cirkumfleksa moramo pojasniti drugače. Dokaz za to najdemo v rezijanščini, menim pa, da ga dovolj jasno vidimo tudi v ziljščini. V ziljščini so odrazi starega cirkumfleksa naslednji. Če je bil naglašeni samogla- snik v šibki poziciji, se je cirkumfleks pomaknil na naslednji zlog. Naovonaglašeni samoglasnik je dolg in ima visoki ton: stȗə < *sto, stȗəru < *stvorilъ, spȗnu se < *spomnilъ sę, dnȋ < *dni, zȗərati < *s‑orati. Če naglašeni samoglasnik ni bil v šibki poziciji, najdemo nizki ton na prvem zlogu (Grafenauer 1905: 224). Samogla- snik je dolg, razen če je v kratkem zlogu, kjer je v zahodni ziljščini prišlo do splo- šnega krajšenja dolgih samoglasnikov (Grafenauer 1905). Najprej bom obravnaval samostalnike in pridevnike: Pred odprtim drugim zlogom najdemo na primer: pọ́le, sr ̀ce, méso, íme, kọ́o ‘kolo’, drẹ ́wo ‘plug’, nẹ́bo, sẹ́no, drọ ̀žje ‘kvas’, ọ́ko, mn. ọ́či, lúdi mn., rẹ ́či mn., bési mn. ‘vasi’, nọ́či mn., sọ ́li rod. ed., nọ́go tož., prọ ́so tož. ž., snẹ́ga rod., stọ́ga rod. ‘ko- zolec’, lẹ́sa rod., cbẹ́tu rod., bọ́ga tož., sína tož., dọ́ma. Pred zaprtim drugim zlogom najdemo na primer: ọ́rat nam., účət nam., kọ́ran, pẹ́pəw, kọ́kəš, grẹ́ban, pọ́mač, nọ́fət ‘noht’, ọ́branč ‘obroč’, dẹ́bat ‘devet’, dẹ́sat, lẹ́san ‘lesen’, bẹ́čar ‘večer’, ọ́bwak ‘oblak’. Izjeme so mwədȗəst in gəspȗəd ‘duhov- nik’. Zadnja beseda je verjetno isposojenka iz sosednjih govorov in ne arhaizem, kot trdi Ramovš 1918–1920: 156. Barva naglašenih samoglasnikov v teh besedah nam pokaže, da so bili vsi ti samoglasniki kratki pred splošnim daljšanjem samoglasnikov v nezadnjih zlogih, ki ga ponavadi imenujemo daljšanje akuta. Naglašeni samoglasnik ima nizki ton, ki mu, kot smo videli, navadno sledi tonski višek na enem od naslednjih zlogov. Tonemsko je torej sovpadel z odrazom akuta in z naglasom, ki je bil umaknjen z zadnjega zloga, na primer v oblikah žjə̀na in kwə̀bək ‘klobuk’. To pa ne pomeni da je v ziljščini prišlo do umika pomaknjenega cirkumfleksa. Greenberg (2000: 112) domneva da se je pomaknil samo tonski višek, ne pa tudi ik- tus. Tudi po mojem mnenju je to verjetno. Pomik cirkumfleksa se je začel s širjenjem padajočega naglasa na naslednji zlog: 1. H$L > 2. H$HL > 3. L$HL (v tej poenosta- vljeni notaciji je H visoki ton, L nizki ton, znamenje $ pomeni zlogovno mejo). Da bi se tako nastala nova padajoča intonacija lahko realizirala na drugem zlogu, se je zlog podaljšal (tudi v ziljščini in v rezijanščini). Mislim torej, da je podaljšanje rezultat pomika tonskega viška, ne pa vzrok pomika (pace Greenberg 2000: 91, 105–108, prim. Pronk 2009: 184–188). Zato so govorci lahko razumeli, da je drugi zlog nagla- šen (prim. Greenberg 2010: 493). V zahodnih narečjih pa ni prišlo do te zadnje faze pomika. Za drugo možnost – da je dejansko prišlo do pomika cirkumfleksa in potem do umika pomaknjenega cirkumfleksa – imamo nekaj dokazov, o katerih bo tekla beseda na koncu članka. Najprej bomo pogledali dokaz za delni pomik cirkumfleksa v ziljščini in rezijanščini. Najbolj zahodni ziljski govori poznajo razliko med končnicami prislova in pri- devnikov srednjega spola. Že Grafenauer je opisal, da ima njegovo narečje končnico -u v prislovih, npr. gòstu, vendar -o v imenovalniku pridevnikov srednjega spola, npr. Slovenski jezik – Slovene Linguistic Studies 8 (2011)10 gòsto. To razliko lahko pojasnimo samo, če domnevamo, da je prislovna končnica -u nastala prek dvoglasne končnice -uə iz dolgega *‑ō. Ta dolgi *ō je rezultat pomika cirkumfleksa, to se pravi *gǫs̏to > *gǫ̀stō > *gǫ̀stuə > gòstu. Očitno se je cirkumfleks razširil v vse prislove, prav tako kot se je razširil v knjižnem jeziku, npr. slabȏ, novȏ namesto slábo in nóvo (Toporišič 1976: 258). V samostalniških in pridevniških obli- kah srednjega spola pa je prevladala končnica -o, ki je regularna v oblikah kot npr. lẹ́to, kəríto, swábo, nọ́o in zəljə̀no. Staro distribucijo najdemo pri samostalnikih v ziljskem govoru Bistrice. Tam je končnica ‑u postala ‑ə in -o je dal ‑a. Oblike s starim cirkumfleksom so ọ́kə, prǫ́sə, zu ̯átə in mə̀sə, oblike z drugim naglasom so mẹ́sta, dẹ́u̯a, lẹ́ta, žíta in útra (Paulsen 1935: 73). Odraz dolgega samoglasnika najdemo samo pri dvozložnih besedah z odprtim drugim zlogom. V zaprtem drugem zlogu besed, ki so imeli v praslovanščini cirkum- fleks, najpogostoje najdemo samoglasnik -a-: kọ́ran, grẹ ́ban, pọ́mač, lẹ́san, lénan in bẹ́čar. Ta samoglasnik je odraz kratkega ‑o‑ ali ‑e‑, prim. úrak ‘urok’ < *ūròkъ. Ta ‑o‑ in ‑e‑ sta po delnem pomiku skrajšana v zaprtem zlogu, kar pomeni, da moramo rekonstruirati *kòrēn, *pòmōč itd. Dolga *ē in *ō sta bila ob skrajšavi torej (vsaj na fonološki ravni) še monoftonga. Vemo pa, da je diftongizacija dolgih *ē in *ō v iə oz. uə starejša od daljšanja akuta, kar pomeni, da moramo skrajšanje nenaglašenih *ē in *ō datirati pred daljšanje naglašenih samoglasnikov v nezadnjem zlogu. Veliko težje bi bilo sprejeti mnenje, po katerem naj bi bil -a‑ v zgoraj navedenih oblikah sekundaren, saj bi morali v tem primeru domnevati razne analogije (pọ́mač in bẹ ́čar po oblikah s predlogom kot npr. *na vȇčer, *na pȏmoč, v pridevnikih tipa lẹ́́san in lénan po ženskih oblikah kot npr. *lěsenà, kọ́ran in grẹ́ban po kolektivih *korenjè, *grebenjè). Tu moram omeniti še prislov na ‑u, ki izvira iz -uə, kar kaže, da dolgi *-ō na koncu besede očitno ni bil skrajšan. Ramovš (1918–1920: 156) je opozoril na drugačen odraz ponaglasnega -o- v besedi kọ́kəš. Zaradi navedenih primerov z ‑a‑ v zaprtem ponaglasnem zlogu je težko verjeti, da bi bil polglasnik v drugem zlogu te besede odraz starega ‑uə‑. Verjetneje se zdi, da izvira iz odvisnih sklonov, kjer je bil naglas na končnici (prim. v Reziji rod. kokošɛ́, daj. kokošé̤, or. kokošjó). Prednaglasni -o- je dal v teh oblikah v ziljščini regularno -ə-, prim. sənəžjə̏t ‘senožet’ < *sěnožę ̀tъ. V dvozložnih oblikah je torej prišlo do delnega pomika starega cirkumfleksa. V oblikah z več kot dvema zlogoma najdemo primere z naglasom na prvem in primere z naglasom na drugem zlogu. Z naglasom na drugem zlogu imamo sərȗəte < *sȋrotę im., tož. mn. (Grafenauer 1905: 205 tudi tož. sərȗəto, danes sərwə ̀to), dẹbȁtnejst ‘devetnajst’, dẹbȁt rȇd ‘de- vetdeset’, ləčȋəse im., tož. mn. ‘lica’, wəšȋəta rod. ed., wəšȋəte im., tož. mn. ‘uho’, dəpȗna ‘dopoldne’, pəpȗne ‘popoldne’, prpȗnan ‘dopoldne’, wəpȗne ‘opoldne’. Z naglasom na prvem zlogu imamo mọ ̀žgani, ọ̀trabi ‘otrobi’, prẹ ̀kwadi ‘streši- na’, ọ̀mwada ‘mlaj’, pọ̀wadn ‘povodenj’, íməna rod. ed., ọ̀bwačno, kọ ̀rwat ‘kolovrat’ in večzložne oblike dvozložnih samostalnikov ter pridevnikov, npr. kọ́rani ‘koreni’, lẹ́sani ‘leseni’, lénano ‘laneno’ in nẹ̀swano ‘neslano’. T. Pronk, Narečje Ziljske doline in splošnoslovenski pomik cirkumfleksa 11 Jasno je, da je vsaj v delu večzložnih oblik prišlo do pomika. V moški obliki deležnikov glagolov na ‑iti najdemo tudi visoki ton, ki je odraz pomika: dbu ‘dobil’, pəsȃdu ‘posadil’, pəsȗəlu ‘posolil’, prhwȃdu se ‘prehladil se’, sȃdu ‘sadil’, strȋəlu ‘ustrelil’, sȗšu ‘sušil’, swȃdu se ‘ohladil se’, šlȋədu ‘sledil’, ȗču se ‘učil se’, zəmȗdu ‘zamudil’, zəsmȏdu ‘zasmodil’, žəbȗəru ‘govoril’, ndrȇdu ‘naredil’. Visoki ton v teh primerih je lahko samo iz oblik s prefiksom, kot so npr. pəsȃdu, pəsȗəlu in prhwȃdu se. V nekaterih glagolih je lahko nastal v izpeljankah s sufi- ksi *s‑ ali *v‑, npr. v gwȃsu ‘ugasil’, tȗəpu se ‘utopil se’, zbȗdu ‘zbudil’, zgȗbu ‘zgubil’, spu ̏stu ‘spustil’, spu ̏stu se ‘raztopil se’ in stȗəru ‘storil’. Drugi glagoli niso potrjeni s temi prefiksi, kar pomeni, da so doživeli pomik cirkumfleksa s polnega samoglasnika. Še posebej zanimiv je prvi primer dbu. Visoki ton mora biti rezultat pomika cirkumfleksa s prefiksa (npr. *prȋdobilъ > *pridȏbil), vendar je samoglasnik -ọ‑ v korenu iz oblike *dȍbilъ brez prefiksa, prim. pəsȗəlu ‘posolil’ in rod. ed. sọ ́li ‘soli’. Pri glagolih na -ati pa imamo po navadi odraz oblik brez prefiksa tudi v drugih oblikah in v nedoločniku pri glagolih tipa knjiž. jemȃł, sr. ed. jemȃlo, nedol. jemáti (Valjavec 1897: 206): ọ́rəw ‘oral’, smẹ ́jəw se, mn. smẹ ́jali se, smẹ ́jale se, éməw ‘je- mal’, ž. ed., m. dv. émaa, nedol. émati, kọ́wati ‘kovati’. Edini glagol na ‑iti, ki kaže tudi na odraz moške oblike brez prefiksa, je ézəti ‘jeziti’, mn. ézəli, sr. ed. ézuwo, tudi s prefiksom rzézəti, del. rzézu (knjiž. jezȋł, ampak zję̑ził, Valjavec 1897: 205). Ker imamo dokaz za to, da do pomika cirkumfleksa ni prišlo v dvozložnih in v delu večzložnih oblik, se postavlja vprašanje, zakaj imamo ta pomik v oblikah sərȗəte, dəpȗna, pəpȗne, prpȗnan, wəpȗne, dẹbȁtnejst, dẹbȁt rȇd, ləčȋəse in wəšȋəta. Predlagam hipotezo, da je bil pomik izvršen v večzložnih besedah s samogla- snikoma *i ali *u v prvem zlogu. Tako lahko pojasnimo naglas v oblikah sərȗəte, ləčȋəse in wəšȋəta, kakor tudi naglas v mọ ̀žgani, ọ̀trabi, prẹ ̀kwadi, ọ̀mwada, pọ̀wadn, ọ̀bwačno, kọ ̀rwat. Vzporednico temu pojavu rnajdemo v knjižnem jeziku. Tam umik tipa *ženà > žéna, *oknò > ókno pri delu govorcev ni bil izvršen, če je bil samogla- snik prvega zloga polglasnik, *u ali *i: məglà, gumnò, suknò, igrà, iglà. Razlog za izjemno vedenje visokih samoglasnikov in polglasnika je nedvomno dejstvo, da so ti fonetično krajši od srednjih in nizkih samoglanikov (prim. hrvaška gorskokotarska narečja, v katerih se naglašena *u in *i skrajšata, Lisac 2006: 52–53). Obstaja le malo oblik, ki jih ne moremo pojasniti s to formulacijo ziljskega po- mika. Naglas v rod. íməna je analogen po íme. Naglas besed dẹbȁtnejst in dẹbȁt rȇd je lahko prevzet iz knjižnega jezika (pred krajšanjem dolgih samoglasnikov pred so- glasniškimi skupinami). O oblikah dəpȗna ‘dopoldne’, pəpȗne ‘popoldne’, prpȗnan ‘dopoldne’, wəpȗne ‘opoldne’, za katere sem prej mislil, da kažejo na umik starega cirkumfleksa (2009: 179), zdaj domnevam, da imajo novi cirkumfleks, na katerega obravnavani pomik ni vplival (o razvoju novega cirkumfleksa v ziljščini glej Pronk 2007b). Tudi ne moremo izključiti vpliva oblik pȗne ‘opoldne’ in prȗətu pȗnu ‘proti poldne’. Glagolska oblika žəbȗəru je nastala po križanju praoblike *govȏril in glagola *žьbъràti (prim. Bezlaj 2005 s. v. žebráti). Tu je prišlo je do pomika iktusa, ker je bil Slovenski jezik – Slovene Linguistic Studies 8 (2011)12 v prvem zlogu polglasnik. Ta domneva se sklada z domnevo, da sta *i in *u izgubila naglas, ker sta bila fonetično krajša od preostalih samoglasnikov. V dvozložnih oblikah nimamo pomika z i in u (íme, úho, sína, účət), kar pomeni, da pomik lahko formuliramo tako: do pomika iktusa je prišlo, če je beseda imela vsaj tri zloge in če je bil samoglasnik v prvem zlogu *u, *i ali polglasnik. V Bistrici naj- demo obliko mə ̀sə ‘meso’ (Paulsen 1935), medtem ko imamo v zahodnejših Potočah méso. Bistriško obliko lahko pojasnimo, če domnevamo, da je bil pomik cirkumfleksa izvršen (*męsȗə) in da je bil naglas umaknjen na prvi zlog po redukciji *ę > ə. Vendar je dvomljivo, da bi vokalna redukcija že tako zgodaj vplival na ziljščino (prim. Ver- meer 1993 in Greenberg 2000: 147–151). Če je domneva, po kateri naj bi bil pomik cirkumfleksa v ziljščini izpeljan samo deloma, pravilna, je vokalizem v mə ̀sə težko pojasniti. Lahko se je sekundarno posplošil naglas mestnika ednine (*męsù), ki se je umaknil na prvi zlog šele po vokalni redukciji (prim. Potoče sə ̀kno ‘sukno’). Ni pa ja- sno, zakaj naj bi v paradigmi prevladal naglas mestnika, sploh če pričakujemo, da naj bi bila prvotna oblika ohranjena (namesto npr. *mę ́su iz sekundarnega *mę ̄sù). Druga možnost, ki je ne moremo popolnoma izključiti, je, da je Paulsenova oblika napačna. IV. Pomik v Kanalski dolini in v Reziji V delu Kanalske doline najdemo podobno situacijo kot v Ziljski dolini, vendar je tam pomik izvršen v vseh oblikah, razen v dvozložnih z odprtim zadnjim zlogom: Ukve ọ́:ko, ľú:đẹ ‘ljudje’ < *ljȗdi, sí:nu ‘sinov’, vendar ɣaò:ƀ ‘golob’, mažɣà:nẹ ‘možgani’ (Logar 1971, v teh oblikah je mogoče domnevati tudi mlajšo retrakcijo, prim. Kenda-Jež 2005: 99). V Reziji pa nikoli ni prišlo do popolnega pomika. Prepričljivih dokazov, da je bil pomik izvršen vsaj deloma, v literaturi ne najdemo, vendar menim, da jih lahko najdemo v gradivu, ki ga navaja Steenwijk 1992. Najbolj prepričljiv dokaz se mi zdi ta, da imamo v Bili v Reziji za imenovalnik in tožilnik ednine srednjega spola dve končnici, tako kot v Bistrici v Ziljski dolini. Rezijansko stanje pa se od kanalskega razlikuje v tem, da je v Bili končnica -u vedno nenaglašena, medtem ko je končnica -ó̤ običajno naglašena (Steenwijk 1992: 83, 111–112; 140). Ista distribucija verjetno velja tudi za druge govore v Reziji, vsaj sodeč po primerih, ki jih najdemo v Stee- nwijk 1994: 38. To distribucijo najdemo pri oblikah srednjega spola samostalnikov, pridevnikov, deležnikov in pri prislovih. Imamo pa nekaj izjem: v pridevnikih zré ̤lo̤ in zalé̤no̤ ter v formuli bó̤go̤wo̤ jí ̤me ̤ ‘nasvidenje’ je končnica -o̤ nenaglašena (Steenwijk 1992: 109). Čeprav na prvi pogled izgleda, kot da je vsak nenaglašeni *‑o na koncu besede dal ‑u, glagolska končnica prve osebe množine prezenta -mo ̤ kaže, da je regu- larni odraz *‑o na koncu besede -o̤. Edine oblike, v katerih je ta končnica naglašena, so somó ̤ (tudi só ̤mo ̤, smo ̤) ‘smo’, (po analogiji s somó ̤) mamó ̤ (tudi momó ̤, mámo ̤, mɐḿo ̤) ‘imamo’ ter velelnik amó ̤ ‘pojdimo’ (idem: 133, 137). Težko je verjeti, da bi se končnica *-mo iz teh nekaj glagolov razširila na vse preostale glagolske paradigme. Rezijanska končnica srednjega spola -u je nastala na isti način kot prislovna končnica -u v Potočah in samostalniška končnica -ə v Bistrici v Ziljski dolini. V dvo- zložnih besedah, v katerih se je samoglasnik v drugem zlogu podaljšal zaradi pomika T. Pronk, Narečje Ziljske doline in splošnoslovenski pomik cirkumfleksa 13 cirkumfleksa nanj, je končnica *-o postala dolga. Ta dolgi *-ō je redno postal *-ū. Lahko rekonstuiramo torej razvoj *sno > *sènō > *sènū(ə) > *sènu > *sénu > sé ̤nu (o razvoju rezijanskega vokalizma prim. Vermeer 1987a, 1993). Po razvoju *-ō > *-ū je del imenskih oblik in prislovov imel končnico *-ū (ka- sneje -u), ki je bila vedno nenaglašena. Zaradi tega so jo govorci lahko uvedli v druge besede, ki so imele nenaglašeno končnico, na primer v besede s tri- ali večzložnim korenom ali osnovo (npr. jé̤zaru, bolé̤lu) in v besede z akutom na korenu (npr. lé̤tu, stáru), ne pa tudi v besede z naglašeno končnico (npr. woknó̤, dabró ̤, jsó̤ ‘to’, paršló ̤). Oblike zré ̤lo̤, zalé̤no̤ in bó̤go̤wo̤ jí̤me ̤ so torej arhaične. Matej Šekli me opozarja na to, da na drugem koncu Rezije, v Solbici, kjer imamo po navadi končnico imenovalnika srednjega spola -o < *‑u, najdemo dva samostalnika z nenaglašeno končnico -o̤ < *‑o: jé̤zaro ̤ in mú ̤zgalo ̤ ‘ustnica’. Tudi ti dve obliki sta verjetno arhaizma. Zelo zanimivo je, da najdemo isti pojav v severnih hrvaških narečjih v Gorskem kotarju, ki so izvršili isti pomik cirkumfleksa in potem – neodvisno od rezijanščine in ziljščine – umik tega naglasa. V govoru vasi Turni najdemo končnico -u pri samo- stalnikih srednjega spola, ki so nekoč imeli na zadnji zlog pomaknjeni cirkumfleks, npr. kùlu < *kȍlo, vendar -o pri vseh drugih samostalnikih srednjega spola drugih naglasnih paradigem, npr. bl'a:to < *bòlto in s'ɛ:lo < *selò. V drugih govorih na tem področju se je končnica -u razširila na besede, ki je prej niso imele: Lokve ml'ẹ:ku, Prezid l'etu, Čabar r'ȩbru, kal'ejnu, žȩl'ejzu, Gerovo bog'actvu̧ (Pronk 2010). V Pronk 2009: 183 sem domneval, da primer bé̤čula ‘čebela’ dokazuje umik pomaknjenega cirkumfleksa v rezijanščini. Praslovanska paradigma te besede je im. *bьčelà, tož. *bčelǫ. Naglas rezijanske besede temelji na tožilniku ednine ali na imenovalniku in tožilniku množine, v katerih pričakujemo pomik cirkumfleksa s šib- kega polglasnika (tj. *bčȇlǫ, prim. Bovec pšìẹla, Prekmurje fčlḁ), kot v zbúgan ‘zbo- gom’ < *s bogomь in stú < *sto. Današnji naglas na prvem zlogu bi bil torej lahko rezultat umika pomaknjenega cirkumfleksa po nastanku sekundarnega samoglasnika v prvem zlogu: *bčȇlo > *bəčȇlo (Kanalska dolina bučè:wa) > *bèčelo > bé̤čulo. Samoglasnik ‑u‑ v drugem zlogu je regularni odraz nenaglašenega *e pred ‑l‑, prim. détula ‘detelja’. Vendar zdaj menim, da je sekundarni samoglasnik v prvem zlogu nastal, ko se je cirkumfleks še realiziral na dveh zlogih in še ni sovpadel z novim cirkumfleksom (glej spodaj). Nisem več prepričan, da nam rezijansko lə́hku ‘lahko’ dokazuje umik pomaknje- nega cirkumfleksa (prim. Šekli 2006: 279, Pronk l. c.), saj je polglasnik v tem po- ložaju verjetno lahko tudi odraz kratkega naglašenega praslovanskega polglasnika (prim. pudə́ne̤ (= knjiž. podáhne) < *podxne, pə́sji (= knjiž. pásji) < *psъjьjь), če ni analogen po drugih oblikah tega pridevnika (Šekli, l. c.). Oblika téšča ‘tašča’ < *tšča, ki jo navaja Šekli, bi potem morala imeti analogni ‑e‑ po tést ‘tast’ < *tstь. Rezijanska glagola wtúpit se ‘utopiti se’ in wstrílit ‘ustreliti’ kažeta pomik cir- kumfleksa na naslednji zlog. Če se je praslovanski prefiks *u‑ v teh besedah zelo zgodaj zlil s prefiksom *vъ‑ (prim. Vermeer 1987b: 281), pomik pri teh dveh glagolih lahko primerjamo s pomikom naglasa s šibkega polglasnika v besedi stú ‘sto’, ki ni sporen. Slovenski jezik – Slovene Linguistic Studies 8 (2011)14 V. Sklep Sklepam, da so narečja Ziljske in Kanalske doline ter Rezije deloma izvršila pomik praslovanskega cirkumfleksa v vseh oblikah, v katerih ga najdemo tudi v osta- lih slovenskih narečjih. Do pomika iktusa pa je prišlo samo, če je bil samoglasnik v prvem zlogu šibki polglasnik, v Kanalski in Ziljski dolini pa pod določenimi pogoji še v nekaterih drugih besedah. V govorih Kanalske doline je do pomika prišlo v vseh primerih, razen če je bil drugi zlog izglasni in odprt, v ziljščini pa samo v večzložnih oblikah, ki imajo v prvem zlogu samoglasnik visoke lege ali polglasnik. Če se cir- kumfleks torej ni umaknil, tudi ni mogel vplivati na novi cirkumfleks v večzložnih besedah, tako da najdemo rez. pundíjak, vačérja, bisída z odrazom novega cirkum- fleksa v drugem zlogu. Pomik cirkumfleksa je šel torej skozi naslednje stopnje: 1. H$L > 2. H$HL > 3. L$HL. V večini slovenskih narečij je bil ta razvoj fonologiziran, ko je premični stari cirkumfleks sovpadel z novim cirkumfleksom. V ziljščini in verjetno tudi v narečju Kanalske doline ter v rezijanščini pa je cirkumfleks prej so vpadel z odrazom starega in novega akuta, ki sta imela tonemski višek na ponaglasnem zlogu. V teh treh skupi- nah ta tonski višek dejansko najdemo na enem od naslednjih zlogov: Potoče *ȍko > ọ́kȍ, *kràva > *kráva > kráȁ, *vòļa > *ọ́ļa > ọ́lȁ. Ta situacija je imela za posledico, da so govorci slišali kratki naglas na prvem zlogu (ki je bil kasneje podaljšan; podobno razlago daje Greenberg 2000: 107). Nato se je tonski višek nadaljeval proti koncu be- sede, če je imela beseda tri zloge ali več: L$H$L > L$H$H > L$L$H, tako da imamo danes [moLžganɪ H] ter [žeLgnanε Hga]. Dejstvo, da se rezultati v Ziljski in Kanalski dolini ter v Reziji med seboj razlikujejo, dokazuje, da se je pomik fonologiziral po zaključku njihovega skupnega razvoja. Drugi scenarij, ki domneva popolni pomik cirkumfleksa in nato umik pod različ- nimi pogoji, se zdi manj verjeten (pace Pronk 2009: 187–189), saj bi morali v tem pri- meru datirati dva nasprotna razvoja neposredno drugega za drugim, pri čemer umik ne bi prizadel novega cirkumfleksa, ki je nastal v istem obdobju. Prednost drugega scenarija pa je, da nam bolje pojasni vokalizem bistriške oblike mə ̀sə ‘meso’ in morda tudi rezijanskega bé̤čula ‘čebela’. Novi cirkumfleks je nastal, ko se je stari cirkumfleks širil. Kratki rastoči naglas, ki je nastal iz starega in novega akuta (LH), se je podaljšal v LHH ali LHM (M je polvi- soki ton) zaradi izgube polglasnika ali krajšanja dolgega samoglasnika v naslednjem zlogu. V tem času je bil odraz starega cirkumfleksa HL. Novi cirkumfleks je verjetno najprej postal LHL in potem HL ter tako sovpadel s starim cirkumfleksom. V sever- nozahodnjih narečjih se je to zgodilo šele potem, ko je stari cirkumfleks sovpadel z akutom, na primer v ziljsko mọ ̀žgani in rezijansko mó ̤žđane. V koroških in panonskih narečjih (mogoče tudi v Reziji) je nato prišlo do umika dolgega padajočega naglasa (novega cirkumfleksa), če je bil samoglasnik v predhodnem zlogu dolg: dòbraa < *dǭbrȃva (Greenberg 2000: 111, Pronk 2007b, 2009: 189–190). Isti umik najdemo v hrvaških kajkavskih narečjih (v južnih govorih tudi na kratki samoglasnik). Ta umik ni vplival na besede s pomaknjenim starim cirkumfleksom, ker je bil prednaglasni zlog pri teh besedah vedno kratek. Umik novega cirkumfleksa na predhodni dolgi T. Pronk, Narečje Ziljske doline in splošnoslovenski pomik cirkumfleksa 15 samoglasnik pokaže isto vlogo relativne teže, o kateri razpravlja Greenberg v svoji razlagi raličnih rezultatov pomika starega cirkumfleksa (2000: 105–109, 2010: 493). Predhodna razlaga dejstev ni tako ad hoc, kot se mogoče zdi. Vemo, da sta sta- ri in novi cirkumfleks nastala iz popolnoma različnih izhodišč. Doslej smo mislili, da sta sovpadla pri nastanku slovenskega jezika (vendar po Brižinskih spomenikih, prim. Kortlandt 1975). Dialektološka dejstva pa nam kažejo, da sta sovpadla še ne- koliko kasneje. Različni rezultati slovenskega pomika cirkumfleksa v različnih slovenskih nare- čjih nam pokažejo, kako deluje naglasni pomik. Najprej se premakne tonski višek. Ko ta doseže drugi zlog, ga govorci lahko interpretirajo kot premaknjeni naglas. V primeru pomika starega cirkumfleksa se je to zgodilo šele, ko je premaknjeni tonski višek povzročil podaljšanje ponaglasnega zloga. Motivacija je verjetno bila v tem, da slovenščina takrat ni več imela ponaglasnih dolžin. To pomeni, da moramo nastanek novega cirkumfleksa, ki je posledica ukinitve ponaglasnih dolžin, datirati pred rein- terpretacijo iktusa starega cirkumfleksa. Narečno gradivo nam o zgodovini slovenščine pove veliko. Zaključujem z željo, da bo več ogroženih slovenskih dijalektov zunaj Slovenije dobilo svojo monografijo, dokler so govorci teh narečij še živi. Mislim predvsem na tersko narečje v Italiji, na govore v Rožu in v vzhodnem delu Ziljske doline v Avstriji. Ta narečja so izmed vseh slovenskih narečij z različnih vidikov med najbolj arhaičnimi in tipološko najbolj zanimivimi. Literatura Bezlaj, France, Marko Snoj, Metka Furlan 2005: Etimološki slovar slovenskega jezi‑ ka Š–Ž. Ljubljana. Breznik, Anton 1916: Slovenska slovnica za srednje šole. Klagenfurt. Grafenauer, Ivan 1905: “Zum Accente im Gailthalerdialekte”, Archiv für slavische Philologie 27, 195–228. Greenberg, Marc L. 1992: “Circumflex advancement in Prekmurje and beyond”, Slo‑ vene Studies 14/1, 69-91. – – 2000: A Historical Phonology of the Slovene Language. Heidelberg. – – 2010: “Nova opisna slovnica ziljščine”, Slavistična revija 58/4, 489–494. Ivančič Kutin, Barbara 2007: Slovar bovškega govora. Ljubljana. Jarnik, Urban 1842: “Obras slovenskoga narěčja u Koruškoj”, Kolo 1, 41–57. Jurgec, Peter 2005: “Fonetični opis govora Ovčje vasi” / “Descrizione fonetica della parlata di Valbruna”, Nataša Komac in Vera Smole (ur.), Ovčja vas in njena slo‑ venska govorica / Valbruna e la sua parlata slovena. Ukve/Ugovizza–Ljubljana, 60–84. Kenda-Jež, Karmen 2005: “Fonološki opis govora Ovčje vasi” / “Descrizione fono- logica della parlata di Valbruna”, Nataša Komac in Vera Smole (ur.), Ovčja vas in njena slovenska govorica / Valbruna e la sua parlata slovena. Ukve/Ugoviz- za–Ljubljana, 85–128. Slovenski jezik – Slovene Linguistic Studies 8 (2011)16 Kortlandt, Frederik 1975: “Jers and nasal vowels in the Freising Fragments”, Slavi‑ stična revija 23, 405–412. Langston, Keith 2011: “Tone reversal in Kajkavian dialects of Croatian”, Tijmen Pronk and Rick Derksen (eds.), Accent matters: Papers on Balto‑Slavic Accen‑ tology, Amsterdam–New York, 263–276. Lessiak, Primus 1910: “Alpendeutsche und Alpenslawen in ihren sprachlichen Bezi- ehungen”, Germanisch‑Romanische Monatsschrift 2, 274–288. Logar, Tine 1968: “Vokalizem in akcent govora Potoč v Ziljski dolini”, Zbornik za filologiju i ling vistiku 11, 137–143. – – 1971: “Govor Slovencev Kanalske doline v Italiji”, Slavistična revija 19, 113–123. – – 1981: “Potoče (Potschach; OLA 146)”, Fonološki opisi srpskohrvatskih / hrvat‑ skosrpskih, slovenačkih i makedonskih govora obuhvaćenih opšteslovenskim ling vističkim atlasom, 183–191. – – 1993: Slovenska narečja. Ljubljana. Neweklowsky, Gerhard 1973: Slowenische Akzentstudien: akustische und linguisti‑ sche Untersuchungen am Material slowenischer Mundarten aus Kärnten. Wien. Paulsen, Viktor 1935: Lautlehre des slowenischen Gailtaler Dialektes in Kärnten (ne- objavljena disertacija). Wien. Pohl, Heinz-Dieter 2010: http://members.chello.at/heinz.pohl/ Pronk, Tijmen 2007a: “Gailtal Slovene in Urban Jarnik’s letters to Primic and Kopi- tar, 1811–1814”, Slovenski jezik / Slovene Linguistic Studies 6, 111–132. – – 2007b: “The retraction of the neocircumflex in the Carinthian dialects of Slovene (on Ivšić’s retraction)”, Mate Kapović and Ranko Matasović (eds.), Tones and Theories: Proceedings of the International Workshop on Balto‑Slavic Accento‑ logy, 171–184. Zagreb. – – 2008: “Fonološki opis govora Potoč v Ziljski dolini”, Dutch Contributions to the 14th International Congress of Slavists (Studies in Slavic and General Linguistics 34), 451–460. Amsterdam-New York. – – 2009: The Slovene Dialect of Egg and Potschach in the Gailtal, Austria. Amster- dam-New York. – – 2010: “Rani razvoj goranskih govora”, Rasprave Instituta za hrvatski jezik i je‑ zikoslovlje 36. Ramovš, Fran 1918–1920: “Slovenische Studien”, Archiv für slavische Philologie 37, 123–174, 289–330. – – 1935: Historična gramatika slovenskega jezika VII. Dialekti. Ljubljana. – – 1950: “Relativna kronologija slovenskih akcentskih pojavov”, Slavistična revija 3, 16–23. Rigler, Jakob 1972: “O rezijanskem naglasu”, Slavistična revija 20, 115–126. Stang, Christian 1957: Slavonic Accentuation, Oslo. Stankiewicz , Edward 1984–1985: “The dialect of Resia and the “Common Sloveni- an” accentual pattern”, Zbornik Matice srpske za filologiju i lingvistiku 27–28, 719–725. Steenwijk, Han 1992: The Slovene Dialect of Resia, San Giorgio (Studies in Slavic and General Linguistics 18). Amsterdam-Atlanta. – – 1994: Ortografia resiana / Tö jošt rozajanskë pïsanjë. Padova. T. Pronk, Narečje Ziljske doline in splošnoslovenski pomik cirkumfleksa 17 Šekli, Matej 2006: “Praslovanski stari cirkumfleks v rezijanskem in ziljskem nareč- ju slovenščine”, Diahronija in sinhronija v dialektoloskih raziskavah, 277–287. Maribor. Toporišič, Jože 1967: “Pojmovanje tonemičnosti slovenskega jezika”, Slavistična re‑ vija 15/1–2, 64–108. – – 1976 Slovenska slovenica. Maribor. Valjavec, Matija 1897: “Glavne točke o naglasu kńiževne slovenštine”, Rad Jugosla‑ venske akademije znanosti i umjetnosti 132, 116–213. Vermeer, Willem 1987a: “Rekonstruiranje razvoja samoglasniških sestavov v rezijan- skih govorih”, Sla vistična revija 35/3, 237–257. – – 1987b: “The treatment of the Proto-Slavic falling tone in the Resian dialects of Slovene”, Dutch Studies in South Slavic and Balkan Linguistics (Studies in Sla‑ vic and General Linguistics 10), 275–298. Amsterdam. – – 1993: “L’origine delle differenze locali nei sistemi vocalici del resiano”, Fonda‑ menti per una grammatica pratica resiana, 117–148. Padova. Prispelo decembra 2010, sprejeto januarja 2011 Received December 2010, accepted January 2011 Narečje Ziljske doline in splošnoslovenski pomik cirkumfleksa Gradivo iz ziljske doline osvetljuje fonetične razvoje, ki so temelj splošnoslo- venskega pomika praslovanskega cirkumfleksa. Najprej se je cirkumfleks razširil na naslednji zlog, ki se je zaradi padajočega naglasa podaljšal Nato se je v večini slo- venskih narečij na ta podaljšani zlog pomaknilo tudi mesto naglasa. V Reziji ter v ziljskem narečju je prišlo do pomika mesta naglasa samo v delu relevantnih oblik, ker je cirkumfleks v večini položajev že zgodaj sovpadel z odrazom praslovanskega rastočega naglasa. Pričujoča analiza kaže, kako važni za zgodovinsko ter tipološko jezikovno raziskavo so podrobni narečni opisi. The Gailtal Dialect and the Common Slovene Advancement of the Falling Tone The data from the Gailtal dialect shed a light on the phonetic developments that underlie the common Slovene forward shift of the falling tone. First, the falling tone spread to the following syllable with concomitant lengthening due to the resulting falling contour. Subsequently, the ictus was shifted to the lengthened vowel in most Slovene dialects. In Resia and in the Gailtal dialect, the latter development affected only part of the relevant forms. This is due to the fact that in most environments the accent merged with the reflex of the Proto-Slavic rising tone at an early stage. The analysis shows the importance of detailed dialect descriptions for historical and typo- logical linguistic research. Ključne besede: ziljsko narečje, rezijansko narečje, pomik cirkumfleksa Keywords: Gailtal dialect, Resia dialect, advancement of the falling tone