LISTEKFran Erjavec: II. Dunaj, 30. aprila 1916. Dragi tovariš! Hvala za pismo! Z mojimi izvajanji v zadnjem pismu nisi povsem zadovoljen, celo ton užaljenega in razburjenega seva iz Tvojih vrstic. Še enkrat sem mirno preudaril vse ter našel, da je bistvo istina! Res, neprimerno težki so Časi, in ogromne so ovire, ki se moramo z njimi boriti, a ravno ti težki časi zahtevajo od stanu in od posameznikov neprimerno večjega truda in energije, silnepa in sistematičnejša dela, kakor pa sicer. In če smo odkritosrčni, vsega tega pri najboljši volji povsod ne moremo najti. To ni nikak očitek, še sedemkrat manj napad; ne, to je samo eden izmed splošnih pojavov, ki jih je rodila vojna povsod. Stali smo čez noč v popolnoma novih razmerah, v trenutku je prihrumel ta silni tajfun, nihče ni bil pripravljen nanj, zato je zavladala hipoma povsod nekaka zbeganost, popolna desorientacija vsestransko. Šele po dolgih in krvavih mesecih so se nekatere kulturne in politiške organizacije zavedle svojih pomnoženih dolžnosti in nalog tekom vojne, druge so pa zopet smatrale vojno kot najkrajši in dovolj močan izgovor svojemu popolnemu brezdelju, a med te zadnje pa slovenskega učiteljstva nikakor ne moremo postaviti. Da pa morejo različne politške, kulturne in stanovske organizacije le približno izpolnjevati svoje ogromne naloge in dolžnosti tekom vojne, je treba napeti vse sile m postopati strogo sistematično Jasno moramo imeti pred očmi, kaj hočemo in kfcko moramo. Ker so pa naše moči silno oslabljene, jih moramo uporabljati koncen- trično in le na »najvažnejših bojiščih". Le kjer smo direktno interesirani, tam zastavimo vse moči! Naša naloga je v pi;vi vrsti sistematična organizacija ogromnega dela in koncentracija razredčenih moči. In na eno točko, ki jo mora obsegati program našega dela v vojnem času, sem hotel opozoriti v zadnjem pismu. Tako je torej ta stvar. Vzrok, da ti tako hitro odgovarjam, je pa drug. Dolgo me že teži to. Saj se še spominjaš, kako strašno se je razburjalo pred nekoliko meseci par naših novin, ker je nekdo imenoval Slovence — pijance in žganjarje. Pozivali so na oster protest itd., z eno besedo, vsa stvar je bila prav ganljiva. Ta poklon res ni ljubeznjiv in laskav, a komur so znane razmere, ta bo silno žalosten. Res nistno največji pijanci in žganjarji na svetu, a povsem trezen narod nismo. Umestneje bi bilo zato morda za enkrat še inteuzivneje protialkoholno delo, kakor pa samo ogorčeni protesti. Pa dovolj o teml Danes, ko sem kolavratil ves dan po tem zanimivem Dunaju, sem namreč premišljal tisto sveto ogorčenje, obenem sem se pa spomnil nekega drugega, še žalostnejšega dejstva, to je — sedanje moralne propalosti našega naroda. Res je ta pogubljivi vpliv vojne na javno moralo opazovati povsod. Pri Slovencih, ki žive neposredno za fronto, morda razmeroma še ne tako silno, a vendarle dovolj močno. Celo na Angleškem, kjer direktno pač najmanj okušajo strahote vojne, je baje vsak deseti moški — sifilitičen. Močno divjajo spolne bolezni po Rusiji in tudi v Nemčiji so se silno pomnožile. In pri nas? Pol domovine sem prebredel v teh viharnih mesecih, v obilni meri rai je dana možnost direktnega opazovanja, in povsod se odpira očem ista žalostna slika: Na Štajerskem kakor v Galiciji, na Dunaju kakor v Ljubljani, v mestih kakor na kmetih; povsod boš opazil, da se nagiba moralna propalost že v ekstrerne. In posledice — silna razširjenost spolnih bolezni — že kričijo do neba. Neverjetno pa, žal resnično je, da se dobi pogosto že celo šoloobvezne deklice spolno bolne iti priletne može, pa to ne samo na Angleškem, ampak tudi na S!ovenskem, ki je bilo še pred par leti tako vzvišeno nad vsako tozadevno obsodbo. Pa kaj bi brodil še dalje po tej gnojnici, gotovo si že sam opazil obširnost tega žalostnega pojava. Ni moj liamen, preiskovati vzroke, ki bi bili vsekakor zanimivi. Vsa taka in druga sem spadajoča vprašanja naj rešijo v to poklicani; moj namen je le, opozoriti na silno važnost tega pogubnega pojava in opozoriti na hvaležno delo, ki zahteva tudi učiteljevega sodelovanja. Čeprav še vse premalo, vendar store drugod marsikaj, da se te razrnere kolikor mogoče ublaže. Vojaška uprava sama stori tu precej (in tudi druge javne oblasli). a vse to delo je brezuspešno, če ne sodelujejo tukaj vsi faktorji. Na Dunaju n. pr. prireja organizacija sooalne demokractje pridno tozadevna poučna predavanja po vscli okrajib, in tudi strankino časopisje se po- gosto peča s tem perečim vprašanjem, česar pri ostalem časopisju, žal, ne opažamo. In ravno časopisje bi tu lahko v obilni rneri vršilo svojo kulturno misijo. V pruski gosposki zbornici je zahteval belgijski generalni guverner v proračunu postavko za pouk 0 spolnih boleznih. Z eno besedo: važnost tega perečega in posledic polnega vprašanja se spoznava povsod, in povsod izkušajo več ali manj lečiti to kužno rano. In kaj se stori pri nas? Nič! In baš pri tako majhnem narodu, kot smo mi, utegne imeti to usodne posledice. Najboljše moči padajo na bojišču, kar ostane doma, se pa tako ali drugače okužuje. Ali naj slikatn perspektivo, ki se nam v takih razmereh obeta? Upam, da je nepotrebno. Danes čutimo, kaj smo zamudili v preteklosli, ko smo gledali na to vprašanje s tako nezaupnimi očmi in se na vse pretege branili spolnega pouka. Danes odhaja napol zrel mladenič v daijne luje mesta k vojakom, niti pojma nima, kaj mu prcti, in prepuščen je edino sam sebi. Sicer pa, kaj bi pretakali solze in pcli jeremijade — kaj nam je storiti, to je važno! Vprašanje za narodovo moč in prihodnost, je tako pomembno, da morajo tu sodelovati vse moči: javne oblasti, stranke, organizacije, iisk itd. Na kmetih bodcta pa pač prišla v poštev učitelj, oziroma učiteljica in duhovnik. Predvsem bi se s tozadevnimi, previdno in skrbno prirejenimi predavanji doseglo mnogo. Tudi osebno poučevanje ob vsaki priliki bi bilo jako plodonosno. Najprej se mora pa opozoriti na preteče nevarnosti in pogubne posledice nenravnosti k vojakom odhajajoče mladeniče, saj ti so odtegnjeni varnemu zavetju domačega krova in izpostavljeni direktno največjim nevarnostim, Naš stanovski tisk naj bi po možnosti dajal tu praktične nasvete in migljaje ter opozarjal na tozadevno gradivo.*) Pa tudi v organizaciji, v učiteljskih društvih, naj bi se obravnavalo to vprašanje, da bi se vse delo vršilo smotreno in tako dosegel čim *) Prosimo gradiva in sodelovanja. Uredn. največji uspeh na korist narodu in domovini. S tem vrsimo tudi eminentno patriotično delo, saj je bodoča moč in sila države odvisna močno od fizične in nravne kvalitete prebivalstva. Dolgo sem že na lastne oči opazoval te žalostne in usodne razmere, in težko mi je bilo pri srcu. Tebe pa, tovariš, ko boš čital te vrste, prosim, ne glej na posamezne izraze, ampak pojdi in stori svojo dolžnost! Mnogo pozdravov! F.