Materin blagoslov.                             v: N
i _         (Izvirna povest)                                                    . ^
I   ¦ -                                                                             Ko ugasne njpj oko,            f
¦'*•¦• i i   l    -                                                    *       pete ne se hatf;
__     _                             ____  ^   __ ______                   J^          Njen saj blagoslov
Bo zvosto te spremijal.
»VX   Oi'.Kl                L2*±   ti.i&VVCZl  .1-                            Dokler mdl ti ofesa
*              «~                         '                                                     "                                                                   V spanje ne tatisneš zadnje.
¦         :    —^-----         rTl1------------*"**i-----:--------------------'--------*"^------"^- '                                A. Klodič.
n@B|VMud mraz je denes   zunaj,"  reče Ivanko,  deček o dvanajstih  Ietih v
llftHlsobo stopivši. — ,,Mati!  drv sem nasekal zunaj na dvorišč-i,  a zdaj
rAMsfjgrera in zakurim v pec,  da naju ne bode po noči tako hudo zeblo.
WMt ^stra- ^U(^a z'ma Je' ": zunaJ ^r'ie mrz'a saPa> ^a se P° oknih de-4 ^p 4 lajo ledene evetico; bojiin se, da bi mraz skozi špranje na oknih in * v steni ne pripihal tudi k nama v najino borno kočo. Kako je pač hudo, da morava v takej siromašnej koči prebivati zdaj, ko so vse mlake po jarkih čez in čez z debclim ledora pokrite. A vrhu tega imava še to ne-srečo, da morate vi. ]juba mati, prebijati hudo bolezen. Cudim se, da mi sree v prsib ne poei, kadar vse to premišljujem." Pri teh besedah oblijo dečka vroče soJze otroške ]jubezni. — Bolna mati, ki je delala mnogo nad svoje telesne moci, ter je vsled tega tako izbolela, da ni mogla vec iz postelje vstati, molčala je ves čas ter s kalnim očesom gledala Ivanka, ki je žalosten stal ob njenej postelji in jokal. ,,Ne joči se, Ivanko moj ljubi," tolaži ga mati, ,,vsi Ijudje ne morejo biti premožni; Bog hoee tako, in božja volja bodi tudi naša volja. Bog nam pošilja žalost, trpljenje in britkosti; ako vse to voljuo preuašamo, poplačal nam bode tisočero. Vidiš, Jjubi moj, samo na plačilo v nebesih moraš misliti in vse bodeš lahko prenašal. Najino trpljenje, siromaštvo in pomanjkanje ne bodo vcčno trpelo. Ako je z udanostjo v voljo božjo prenašamo, izpretnenilo se bode v večno veselje v nebesih."
Ivanko se je nekoliko utolažil, videc, da njegova uboga,  nevarno bolna mati tako voljno prenaša hude bolečine, bedo in pomanjkanje.
Res, da sta Ivanko in bolna mati živela v velikem siromaštvu.  Druzega nista imela več, nego nekaj malcga zmesne moke v kuhinjskej omari. Soseda
3                                                   ¦
jima je prinesla easi po piskrec mleka,  s katerim se je uboga mati nekoliko okrepčala in oživela.
Kavno kar je prinesla zopet soseda piskrec mleka ter sedla k bolnej siroti. nKako ti je Jera ?" vpraša soseda. — nNekoliko bolje mi je," odgo-vori z rahlim glasom bolnica, ter pogleda Ivanka žalostno po strani.
Ivanko vzame piskrec z mlekom, nese ga v kuhinjo, naredi ogenj in vlije mleko v poneveo.                                                '    '• 'V'-' '     " '
A zdaj uboga mati odkritosrčno pripoveduje sosedi, kako je z njenim zdravjem. Pove jej, da si vpričo Ivanka ne upa govoriti resniee, ker se jej sirotek preveč smili.
,,Videla bodeš Miea, da ne bom več dolgo na svetu. Še nekaj dni, morda še samo jeden dan, in morala se bodem ločiti od tega sveta. Ako bi le Ivanka ne bilo. prav lehko in rada bi umrla, ali tako — — —"
Ne more dalje govoriti, ker debele solze se jej vlijo po licih.
Soseda gre v kuhinjo, da bi lvanku pomogla kuhati, a mati se še dolgo ihtij ter koščeni roki vije in tolažbe išče pri Bogu, kateremu je znana vsaka žalost iu britkost.
Ko prineseta Ivanko in soseda bolnej materi mlečno juho za večerjo, ter je bolnica nekoliko povžije, ne more se uboga mati dalje premagati, da ne bi žalostnoga stanja svoje bolezni razodela tudi Ivanku.
Začela je torej s slabim glasora : rStopi bliže k meni, Ivanko moj ljnbi,' nekaj ti moram na srce položiti, predno zatisnem za vselej oči."
Ivanko stopi preplašen k postelji.
Mati mu govore tako: BNič se ne ustraši in ne jofi se! Bilo bi ne-spametno, nadejati se zdravja v mojej bolezni, pveljubo moje dete. Vem dobro, da nikoli več ne vstanem iz te bolezni, zatorej ne jokaj prevec po meni; božja volja je tako, da te moram ostaviti. Grem k Bogu, kateri mi je dal življenje, in kamor tudi ti prideš jedenkrat za menoj, ako bodeš priden in pobožen.
Pridnega in pobožnega človeka imajo vsi Ijudje radi. Bog ga ljubi in mu daje srečo vže na tem svetu. Izročam te zatorej varstvu ljubega Boga in dobrih ljudi. Eada bi še živela, da bi tebi skrbela za obleko in hrano, ali neizprosna smrt me hoče imeti. Zatorej ponavljam: bodi vedno tak, ka-¦ keršen si bil doslej, ter se večkrat spominaj na vse one nauke, katere si slišal iz mojih ust.
A ti Bog Vsemogočni, ki bodeš skoraj poklieal mojo dušo pred se, tebi izročam svoje dete, ter te prosim, da bi potrdil moj blagoslov, katerega po-delujem zdaj ubogej, zapuščenej siroti. Ivanko moj Ijubi, blagoslavljam te v imenu Boga Očeta, Sina in sv. Duha." Ko je položila mati blagosloveči roki na glavo svojega sina Ivanka, zasvetil se jej je obraz, da je bila bela kakor lilija.   Britke solze so se jej vlile po licih.
Ivanko je klečal pred posteljo, zrl materi v liee ter ni mogel niti mi-sliti, da bi ga mati zapustila. Britko, britko je jokal. Soseda, ki je stala poleg postelje, bila je zelo ganena, videč, kako grenka je ta ločitev. Tudi ona je jokala.
Ko je za nekaj časa prenehal jok. ponudi se dobra soseda ostati čez noč pri bolnej materi v postrežbo.  Ivanko in bolna mati sta bila te ponudbe
1*
4
zelo vesela. Mati se je nekoliko utolažila in malo zadremala. Ivanko je zlezel na zapeček ter ondu zaspal, a soseda se je k peči naslonila.
čez nekaj ur je slišala soseda rahel klic: nMiea! — Mica!" — —
Hitro plane soseda k višku in vpraša bolnico, kaj li želi.   nZdaj le bom morala odriniti, vže me čaka čolnič,  da odjadram v boljše življenje," odgo- . vorila je bolnica s sladkira nasmehom. —
Tudi Ivanko je skočil iz spanja ter stopil prcd posteljo umirajoče ma^ tere. Hitro jej podasta blagoslovljeno svečo vroki in molita molitre za umirajoče.
Ura v eerkvenem zvoniku je odbila polunoči. Mati prime še jedenkrat Ivanka za obe roki,  kreevito jc stisne k  srcu,  nasmehne se in — izdihne.
Sirota Ivanko omedli. — Soscda ga vjame, položi na klop in za nekaj easa zopet vzdrami.
Drugi dan, bilo je na petek , nesli so štirje pogrebci nkočno Jero," kakor jo je ljudstvo sploh imenovalo, k večnemu počitku na pokopališče. Spremljala sta jo ubogi Ivanko iii soseda Mica. Sneg je padal v gostih kosmib. na zeraljo, mrzel veter ga je nanašal pogrebcem v oči, da so komaj gledati mogli.
Milo zapojo zvonovi v cerkviei na pokopališči. Kadar tja dospejo, po-stavijo krsto (trugo) na tla. lvauko, ki je ves zamišljen šel poleg sosede, probudil se je kakor iz sanj. Prosil je pogrebce, naj bi mu pokrov na krsti odprli, da bi še jedenkrat videl svojo Ijubo matcr. Jokal je, britko jokal, da bi se ga mogcl kamen usmiliti na cesti. nMati zlata !" vzdihoval je, »zakaj ste zapustili mene ubogo siroto. Kam naj se podam zdaj ? Nimam sorod-nikov, nimam prijateljev, nimam živega človeka, kateremu bi mogel povedati, koliko trpi vaš Ivanko.   Ni ga človeka, kateri bi me tolažil." —
Tako jokajoč objema mater, oklepa se je okolo vratu ter nadaljuje: nMati ljuba! vzemite s seboj še mene, ker brez vas mi ni živeti samemu na svetu. Kdo mi bode skrbel za obleko in obutalo ? Kdo mi bode dajal jesti, kadar vas zagrebo v erno zemljo ? Pri kom bodetn klečal zjutraj in zvečer, kadar bodem molil molitvice, katerih ste me vi naučili ? 0 mati, zlata moja mati, vstanite, vstanite, brez vas mi ni mogoče živeti!"
Tako jc tožil in jokal zapuščeni Iranko  poleg krste svoje Ijube matere.
V tem pridcjo gospod župnik. V srce se jim smili ubogi Ivanko. Sto-pijo k njemu, priinejo ga za roko in mu reko : nIvanko, ue žaluj toliko po materi, katera zdaj vže uživa rajsko veseJje. Ees je, da ostaneš sirota ter se ne veš kam djati, ali zaupaj na Boga! Bog, ki črvička v prahu ne pozabi, tudi tebe pozabil ne bode. Materina Ijubezen do tebe traje tudi onkraj groba in njen blagoslov te bode zvesto spreinljal povsod, koder koli bodeš hodil. Zatorej ne žaluj preveč po materi, ker njen duh bode vedno pri tebi, da-si ne vidiš njenega liea. Njeno sree te bode spremljalo po vseh potih, čuvalo te boue nesreče in prosilo Boga za tebe."
Te besede častitljivega gospoda župnika so bile tolažba ubozemu Ivanku.
Žalostno so zapeli zvonovi v zvoniku in lvankovo mater so zasuli v hladni grob k večnemu počitku.
Še je stal Ivanko na materinem grobu, tresel se od mraza in neprestano zrl na gomilo, kakor bi gledal skozi črno zemljo lice svoje Ijube dobre matere. Se le ko mu gospod župnik polože roko na ramo, vzdramil se je in pogledal
5
k viŠku. — Gospod župnik mu reko,  naj  gre z njimi v farovž,  da dobode malo kosila.                                                ".                    u\                  .   ¦; ¦    'i/
Zna se, da je Ivanko rad šel z gospodom župnikom r farovž, kjer je dobil gorke juhe, ki mu je jako dobro teknila. Ubogi deček vže dolgo ni imel nič gorkega v želodci, zatorej ga je dobro kosilo tako prevzelo, da se je naslonil ob peč, ter kmalu prav sladko zaspal. Položili so ga v inehko posteljo, kjer je spal do druzega jutra. Temu se ni čuditi, ker je raoral marsikatero noč prebdeti pri postelji bolne matere. Po noei se mu je sa-njalo, kako se njegova mati v Iepem belem oblaeilu šeta s prijateljicami po lepem, rajskeni vrtu, trga cvetioe in jih meče Ivanku, ki pri ograji gleda na vrt in steguje roki po materi, da bi jo objel. Ivanko pobira cvetice, poljubuje jih, in si žepe polni ž njimi.
Miren in utolažen se prebudi Ivanko zjutraj. Po zajutreku ga pokličejo gospod župnik k sebi in mu reko : »Ubogi Ivanko, smiliš se mi, ker vidim, da nimaš človeka, s katerim bi bil v rodu. Oče so ti umrli, ko jih še poznal nisi, a mater si izgubil, ko bi ti matere bilo najbolj treba. Utolaži se, jaz ti hočem biti oče in skrbeti za tebe, dokler ti Bog kakega druzega dobrot-nika ne pošlje. Poznam tvoje dobro srce, ter se nadejam, da ga tudi ohraniš. Cez zimo ostaneš pri meni v farovži, pomagal bodeš fižol in koruzo (turšieo) luščiti, drva bodeš skiadal, meni obutalo snažil in v eerkvi pri kakem lehkem delu pomagal. Pozneje se bode vže kaj boljšega za tebe dobilo, ker si hodil v šolo iu kakor so ini denes gospod učitelj pripovedovali, pridno si se učil ia lepo obnašal."
0 ko bi vi otroci znali, kako je bil Ivanko teh besed vesel! Milo se mu je storilo v srci, ker ni vedel, kako bi se dostojno zahvalil plemenitemu dobrotniku za toliko dobroto in ljubezen. Veselja se je razjokal in gospodu župniku roko poljuboval, obetajofi, da hoče ostati vedno dober in pobožen.
Dolga mrzla zima je minula. Ivanko je bil že vedno v farovži in se tako lepo obnašal, da so bili vsi zadovoljni ž njim. Pridno je hodil v cerkev, pobožno molil za svojo rajnko mater in še posebno za svojega dobrotnika. Zato so ga gospod župnik in vsi domači Ijubili.
Prišla je prijetna vzpomlad s svojim cvetjem in zelenjem. Veselo so žgoleli krilati ptički, in pisani metulji so se zibali po drevesnem cvetji in cveticab.
Kar pokličejo necega dne gospod župnik Ivanka k sebi v gorenjo sobo in mu reko : nIvanko! ker vidim, da si nadarjen z mnogimi lepimi krepostmi, ter imaš za uauk v šoli dobro glavo, namenil sem se, da te dam k nekemu kamenarju v mesto. da se pri njem karaenarstra izučiš. Glej tukaj imam vže odgovor na svoje vprašanje. Kamenar mi piše, da smeš pri njem takoj v nauk stopiti, ako si tak, kakeršnega sem te jaz njemu opisal. Zatorej sem se odloeil, da te koj prihodnji teden v raesto popeljem in tvojerau prihod-njemu gospodarju izrofiim. A popred ti je treba napraviti še nekoliko obleke, da ne bodeš slabo oblečen hodil od tnene. — Nu kako ti je vse to všeč, kar sem ti povedal, Ivanko?"
„0," reče Ivanko ves iznenadjen od veselja, ,,Bog vam povrni stotero vse, kar ste dobrega storili meni ubogej, zapuščenej siroti. Vedno vam bodem hvaležen in molil bodem za vas ves čas svojega življenja.  0 kako vesel sem,
6               •                              .
da mi je Bog dal takega dobrotnika, ki skrbi tudi za mojo prihodnost. Ukre-nite z menoj, kakor najbolje znate." —                                                       .uti
In pri tem je tudi ostalo.
Prihodnji teden, bilo je v ponedeljek, klečal je Ivanko zjutraj rano na gomili svoje rajnke niatere, ter se poslavljal od nje. Do]go je klečal in molil. Obnovil je obljubo, katero je storil materi pri njenej smrtnej postelji ter prosil Boga, da bi potrdil blagoslov, katerega mu je dala mati pri odhodu iz tega sveta.
Vrnivši se iz pokopališča, našel je gospoda župnika, ki ga so vže težko pričakovali pred farovžem; a ko jim je povedal, da se je bil šel poslovit od materinega groba, pohvalili so ga za njegovo lepo dejanje in ljubezen, katero ima še vedno do svoje rajnke matere.
Zdaj se Ivanko poslovi od vseh domačih, ki so bili ž njim v farovži ter odide k vozu, 'kjer pomaga hlapcu svojo skrinjo naložiti. Ko je bilo vse pri-pravljeno za odhod, požene hlapec konja in — voz z gospodom župnikom in Ivankom zdrdra po gladkej cestiproti mestu.
Še se ozira Ivanko nazaj, na pokopališče, kjer počiva njegova Ijuba mati. Še jedenkrat se ozre — vidi se še zvonik — cerkvica, kder zvonovi vsacemu zadnjo pesen za odhod zapojo. — Cesta krene v stran in — temni gozd zakrije razgled po doliui.
IjJl»'.'Ji  i?, -lj.,.   .                                                 jt           (;!¦-¦!!  •:%  •;i;ir,\ii !     ,|<fj;;jlu.{  :;'   b
Minula so tri leta. Mnogo se je izpremenilo od one dobe, ko smo Ivanka z gospodom  župnikom  izpremili  na potu  h  kamenarju v mesto. —
Ivanko se je pridno učil in vrlo lepo obnašal, ter se je v treh letih po-polnem izučil "kainenosekarstva. Njegov mojster je bil ž njim zadovoljen in ga ljubil, kakor lastnega sina. Po pretečenih štirih letih mu je dal z dobro vestjo najboljše spričalo.
Delal je potem še dve leti kot pomagač pri svojem dobrem mojstru, ter si tudi nekoliko  denarja prihranil.   Ivanko je bil zelo varičen mladeneč.
Ni hodil v tovarišije, nego čital je doma na knjigo, kadar mu je čas dopuščal, ter si tako bistril um in plemenitil srce.
Gospoda župnika Ivanko vže dobrega pol leta ni videl. Od velike noči jih ni bilo več v mesto.   Zvedel je po nekem znancu, da so nevarno oboleli.
Prišla je hladna jesen. Dež je ]il curkoma iz oblakov na zemljo in gosta megla je pokrivala gorovje. — Kar stopi necega dne eerkovni ključar iz Ivankove rojstne vasi v delarnico h kamenarju. Ondii pove Ivanku žalostno novico, da so gospod župnik umrli. Ivauka je to poročilo tako pretreslo, da ni vedel, kaj bi začel v nag]ici. Prosil je gospodarja, da bi mu dal tri dni odpusta, v kar je gospodar rad privolil. Ivanko je šel naravnost v do-rnačo vas — in v farovž. Tu ga najdemo klečečega pred mrtvaškim odrom. Solze britke žalosti so ga oblile, ko je ugledal svojega največjega, plemenitega dobrotnika na mrtvaškem odru.
Velik in sijajen je bil pogreb gospoda župnika, ki je bil dolgo vrsto let priljubljen dušni pastir svojim ovčicam, tolažnik žalostnim in zapušeenim ter velik dobrotnik ubogim sirotam.   Sto in sto ubožuih je točilo solze za
7
svojim dobrotnikom. A nihče ni tako žaloval po dobrem gospoilu župniku nego Ivanko, kateri je ž njim izgubil svojega skrbnega dušnega očeta.
Preteklo je leto po smrti gospoda župnika in prišel je praznik vseh svetnikov. V vasi, katera nam je vže od začetka te pripovesti znana, govorilo se je mnogo o dveh prekrasnih nagrobnih spomenikov, katera je iz mramor-nega kamena izsekal mladi umeteljnik — naš Ivanko. Jeden teh spomenikov je stal na grobu rajneega gospoda župnika, drugi na grobu rajnke nk6čne Jere." Postavil ju je Ivanko v spomin svoje nepozabljive matere in svojega največjega dobrotnika, gospoda župnika.
Vse leto je hranil prislužene uovce, da je mogel kupiti prave mrainorne ploče, ter je v svojih prostih urah izsekal krasna spomenika.
Vsi so ga hvalili zaradi njegovc ljubezni in hvaležnosti, ki ju je kazal pri vsakej priliki do matere in do plemenitega gospoda.
Ivankov mojster je bil ponosen, da ima tako vrlega pomagaea; spoštoval in Jjubil ga je kakor svojega sina. In dobro se je zdaj godilo Ivanku, vsega je imel dovolj in ni se mu bilo treba bati ne pomanjkanja ne bede. Po-gostoma se je spominal matere in njenega blagoslova, kateremu je pripisoval vso svojo srečo.
Kadar je Ivan zvršil 24. leto svoje d6be, prejel je 1000 gld. kot ded-šino po rajnkem gospodu župniku. Ker so namreč gospod župnik videli, da ima Ivanko dobro, nepopačeno srce, da je priden in pobožen, spomneli so se tudi njega v svojej oporoki in mu zapustili zgoraj omenjeno vsoto.
Kaj mislite otroci, kako je Ivan rabil te tenarje ? Poslušajte, tudi to vam hoeem poredati. Yzel je slovo od svojega dobrega mojstra, ter se na-selil v domačej vasi. Sezidal si je čeduo irišieo na onem mestu, kjer je nekdaj živel s svojo ubožno materjo, ter na svojo roko začel rokodelstvo, kate-rega se je izučil s pridnostjo in trudom. Tudi zdaj je bil priden, pošten in de-laven. Vse ga je spoštovalo in ljubilo, zato je pa tudi imel vedno dovolj dela.
Kdo je bil zdaj srečnejši kakor naš Ivan !
Večkrat so ga videli sosedje iti na pokopališče, ondu moliti na grobu rajnke matere in gospoda župnika, ter ponavljati obljubo, katero je storil ma-teri, predno je umrla.
A blagoslov, katerega mu je mati podelila pred smrtjo, ostal je vedno pri njem. Bog, kateri je slišal prošnjo umirajoee matere in videl solze ia britkosti Ivanove, imel je dopadajenje nad ubogiin, zapuščenim deckom, ter mu dal dobrotnika v osobi dušnega pastirja in po smrti župnikovej dal mu je pravo pamet, ki ga je pripeljak do sreče.
To srečo je Ivan užival z ženo in otroci mnogo mnogo let. Ko je bil namreč trideset let star, oženil se je in dobil pridno, pobožno in delavno ženo.
V sivej starosti, pod doinač-o lipo sedee, večkrat je pripovedoval ženi in otrokom o svojej mladosti, o smrti svoje matere in njenem blagoslovu. Tudi svojega dobrotnika ni pozabil, rad ia često se ga je spominal v besedi in molitvi.
0 tacih priložnostih so mu vselej zasijale solze hvaležnosti v očeh in končal je z besedami: ,,Otroci! slušajte očeta in mater, živite po naukih svojih starišev, ako želite, da bode njih blagoslov z vami ves čas, dokler živite. Bog bode potrdiJ blagoslov vaših starišev in srečni bodete na tem in onem svetu."
Anton Žagei: