SKUPŠČINA ZVEZEŠTUDENTOV UUBUANSKEUNIVERZg POUDAREK MATERIALNEMU POLOZAJU V petek, 22. novembra, je bila v festivalni dvorani 18. redna skupščina Zveze študentov Ijubljanske univerze, akademij ter višjdh in visokih šol. Uvodni referat »O UPRAVLJANJU VISOKOŠOLSKIH ZAVOD0V IN O MATERIALNIH PROBLEMIH ŠTUDENTOV« je prebral Tone Zimšek, član Univerzitetnega odbora ZŠJ. Skupščini so . prisostvovali tudi podpredsednik GO SZDL Franp Kimovec-žiga, rektor ljubljanske univerze dr. Makso Šnuderl, predsednilt Univerzitetnega sveta Jože Pernuš, glavni tajnik univerze Edo GTgič, precf« sednik CO ZŠJ Saša Mikid, predsednik CK ZMS Tone FlorjančiC, predf-stavnika slovenskih študentov na tržaški univerzi ter zastopniki drugih jugoslovanskih univerzitetnih centrov. V drugem delu svojega referata je Tone Zimšek nacel danes za štu. dente tako aktualno vprašanje kot so materialni problemi študentav. Stagniranje odstotka štipendij in v lanskem letu celo padec le-teh, pre« majhna sredstva, namenjena kreditiranju z odpisi in subvencioniranju,, premajhne kapacitete študentskih domov, porast življenjskih stroškov irt slabšanje sooialne strukture študentov, so vsekakor problemi, za katera je bllo prav, da je skupščina o njih razpravljala. V referatu in v diskusijah, ki so se potem razvile, je bila izražena zlasti skrb v zvezi s problemom vse manjšega šfcipendiranja. Povprečna štipendija stalno zaostaja za najosnovnejšimi stroški. Za tako stanje n^ . področjH štipendiranja moramo iskati vzroke predvsem v nezdravem o& nosu do kadrov. Zato pri vprašanju štipendiranja in odnosov do načrfc ' nejše kadrovske politike ne gre zgolj za gospodarski, temveč tudi za p*> ' litični problem, ki pa ima ravno sedaj v okviru sedemletnega načrta ugodne pogoje za optimalno rešitev. Nepravilen odnos do kadrov, ki je rezultat zastarele obrtniške misel-nosti v proizvodnji, se je na tedanji stopnji našega gospodarstva razvil v eksces, ki prerašča že v prostislovje med načrtnim družbenim investira* njem v proizvajalna sredstva in v stihijnost na področju kadrovske po^ litike. To protislovje zahteva hitro in načrtno reševanje, lci mora slcaieti na prepričanju o prednosti moderne proizvodnje z visokošolskimi kadri in nujnosti načrtnega šolanja teh kadrov. Zadnje čase je bilo med študenti slišati precej napačnih stališč dq študentov, ki so prišli iz proizvodnje in so jim delovni kolektivi priznall redne osebne dohodke tudi med časom študija. Mi si obratno želimo čim-več takih rešitev materialnih potreb študentov, še posebno, ker gre pred-vsem za ljudi iz proizvodnje z določenimi zaslugarni in večletnim delom. v delovnem kolektivu. Kot indikator materialne preskrbljenosti študentov nam lahko služijo tudi podatki o honorarnem zaposlovanju študentov. Brutto promet zaslužka honorarnih zaposlitev študentov se je v zadnjih letih stalno več*>L Leta 1960 •" je znašal le 3 milijone, leto kasneje že 10 milijonov, lani se je ta vsota-dvignila na 80 milijonov, letos do oktobra meseca pa je dosegla že višino 96 milijonov dinarjev. Torej prepričljiv dokaz, da si zmeraj več študentov »krpa« primanjkljaj v svojih »dohodkih« s honorarnim delom, kar pa nujno gre na račun kvalitete študija. ¦ . Tudi vprašanje študentskih stanovanj je vse prej kot rešeno. V zadnjilj letih se posteljni fond v študentskih domovih ni bistveno povečal, iepraV je priliv na univerzo z vsakim letom večji, kar stalno povečuje stanovanjsko stisko študentov. Nova stolpnica z 250 ležišči, ki pa je šele v gradnji, bo kvečjemu omilila nemogoče študijske pogoje tistih, ki se letos stdskaj() -, po dnevnih sobah v študentskem.naselju. čeprav naj bi po načrtu zgradirt: do leta 1966 še 500 novih ležišč, vprašanje študentskih stanovanj še zdalec ' ne bo zadovoljivo rešeno. Nadaljevanje na 3. strani ¦ • DREVO. KI SI POGNALO DEBLO IN VEJE VISOKO V NEBO. ZRA-SLO SI IN ZDAJ SE SKLANJAŠ NAD BRONASTE CLOVEŠKE PO-STAVE. KATERIH ROKE, KI SE VZPENJAJO KVIŠKU, GOVORE O CLOVEKOVI MOCl IN NJEGO-VIH PRIZADEVANJIH: SVOBOD-NO RASTI IN USTVARJATI V SKUPNOSTI V BLAGOR POSA-MEZNIKA, DRUŽBE. CLOVESTVA IN NIKOLI ZATAJITI V SEBI TI-STO CLOVEŠKO DOBRO IN HU-MANO. TE IDEJE SO NAS VODILE V REVOLUCIJI. ŽRTVE. KI JIH JE IN KI JIH ZAHTEVA NJIHOVO URESNlCEVANJE. NAS OPOZAR-JAJO, NAJ SE BORIMO ZA NJI-HOVO ZMAGO. TO JE NASA DOLŽNOST. IN KER TEGA NE POZABLJAMO. RASTEMO. VZPE-NJAMO SE KVIŠKU VSAK DAN, Z VSAKO ZMAGO IN PORAZOM, S PREPRICANJEM, DA MORAMO USPETI. Dan republike. Tvoi in moi praznik. Dan nas vseh. Pred očmi so nam tisti zgodovinski jesenski dnevi v mestecu ob Vrbasu in Plivi, II. zasedan.ie AVNOJ, kier so resnični predstavniki iugoslovanskih naradov s sklepi zagotovili oblast delovnemu ljudstvu, zopet izpovedali bratstvo, m vsi dnevi, ko smo s krvjo, z žulji, s samopremagovanjem in odločnostjo gradlli našo mlado državo. Gledam spomenike delavčevih rok: nove ceste, mostove, tovai-ne, hiše, polja... Kdo bi našteval! Oziram se po obrazih mladih graditeliev in p"o ljudeh, ki so naipre.i tolkli sovražnika s svincem, patlej zemlio s krampom, ieklo s stroiem in nezaupneže z besedo, da bi ustvarili sebi novo prihodnost in nam lepšo mladast. Danes si ne bodo mogli kaj, da ne bi zvrnili kozarec in si rekli, da grerao naprej, da je tisto. o čemer so saniali v najtežiih dneh partizanstva tu. živo: novi medčloveški odnosi in napredek, da sami nosimo kliuč do sreče. Stopim naprei. Med dekleta in fante po fakultetnih hodnikih, predavalnicah, laboratoriiih in v njihove domove. Povezujem ta utrip niladostnega poleta, iskrenesa hotenja in želje za uspehi z Dnevom, ki ga praznuiemo, v eno. Mar ne simbolizira naš praznik tega mladega živlienja, želinega ustvariania? ' 29. november. Dan, ki hoče. da se ozremo po našem prizadevaniu in delu nazaj, si z zaupanjem zazremo v oči, toplo stisnemo roke rn smelo, kot do&lej, stopimo v jutrišnii dan. D. Mirošič L I S T S L O V E N S K I H ŠTUDENTOV LETO XIII. Ljublfono, sredo 27. XI. 1963 Štev. 24-25^ Interregnum v Zvezi štu> dentov: staremu Univerzi-tetnemu odboru je skup-ščina že pred odmorom dala razrešnico, novi pa še ni izvoljen. Na sliki: »novi« predsednik UO ZŠJ Tone Zimšek (levo) in »stari« Janez Kocijančič med odmorom. Na skupščini Zveze študentov je Tone Zimšek, novo-Izvoljeni predsednik študentske organizacije, prebral referat o upravljanju visokošolskih zavodov in o materialnem položaju študentov. Iz referata objavljamo nekaj glavnih misli, ki se nanašajo na upravijanje visokošolskih zavodov. UPRAVLJANJE VISOKOŠOLSKIH ZAVODOV Ne mislimo govariti o pomembnosti upravljanja na visokošolških zavodih za njihovo nadaljnjo rast, ampak bomo po-ekušali kritično oceniti nekatere doseda-nj3 oblike dela in organizacijske oblike, ki so po našem mnenju pomanjkljive in Jti kažejo, da jih je čas prerasel. To je še posebej primerno sedaj, ko tudi nova ustava, kl • (je registrirala nadaljnji kvali-tetni skok našega hitrega družbenega raz-voja, zahteva prilagoditev zastarelili oblik npvim objeikitivnim pogojem. Dvotirnost sedanjega sistema Med najvažnejše pomanjkljivosti druž-benega samoupravljanja visokošolskih za-vodov sodi dvotirnost sedanjega sistema, fci Izhaja iz ločene funkcije družbenega upravljanja v okviru svetov in samouprav-Ijanlja v okviru uprav. Dostikrat se je do-gajalo, da je ista vprašanja obravnavala fakulteitna upraroa in faikultetni svet in to taifco, da je fakultetni sveit formalno potr-jeval večino sklepov fakultetne uprave, ker je menH, da so že dobro utemeljeni. Slaba povezava med organi Druga pomanjkljivast je slaba vertJkal-na in horizontalna povezanost organov upravljanja. Sveti oddelkov postajajo ved-no neobhodnejjši; še posebno pa občuti-mo bo študemti, ker se naše zadeve pogo-6tto obravnavajo preozko v okviru svetov letnikov. Morda bi bilo bolje, če bi poglobili sode-lovanje med vsemi organi upravljanja, ta-ko da bi si ti obvezno poročali o svojem delu in se tudi med seboj odgovarjali na vprašanja. Sodelovanja tudi ni med fakultetnimi sveiti. Ko bodo uatanovljeni sveiti oddel-fcov, bo razumljivo prišlo tiudi do tega. Organi upravljanja so pogosto obreme-njeni z različnimi administrativnimi posli. Menimo, da bi morali te zadfcve oprav-lljati različni pomožni organi s točno dolo-čenimi pristojnostmi, ki bi bili neposred-no odgovorni organom upravljanja. Vlcga zunanjih člancv Kritično bi bilo treba presoditi tudi delo znnanjih članov v organih družbene-ga upravljanja. To so praviloma ugledni in zaslužni občani, kl pa so preabreme-njeni z različnimi drugimi funkcijami ln je zato njihovo sodelovanje dostikrat sa-mo formalno; razen tega za svoje delo niso nlkomur odgovorni. Zveza študentov zastopa nasprotno sta-lišče, da inorajo biti ti dlani organov upravljanja na univerzi odgovorni za svo-Je delo organom, ki so jih izvolili, da naj bi predstavljali povezavo s praktso in da naj bo sodelovanje v organih upravljanja na univerzi njihova glavna družtoena funk-cija. Vprašanje študentskih predstavnikov študentje so odigrali pomembno vlogo v organih upravljanja. Vendar so ostali 6tudentski predstavniki po volitvah na- TRIBUNA STRAN 2 vadno prepuščeni sami sebi, svoji iznajd-ljivosti in čutu odgovornosti in so zaradi tega pogosto zastopali preveč subjektivna stališča. , Napaka Zveze študentov na tem področ-ju je bila tudi v tein, 4a Je zanemarjala žbore volilcev, ki predsbavljajo demokra-tičen način oblikovanja objektivnih sta-lišč, in nadzora* nad dfelom študentskih predstavnikov. Pobudo za zbore volilcev, ki naj obravnavajo celotno problematiko šole, mora prevzeti Zveza študentov, ki naj bi organizirala tudi takojšnje obvešča-nje študentov o sklepih organov upnav-ljanja. Menimo tudi, da študent, ki je izvo-Ijen o študentski sredini, ne more in tudi ne zastopa neke abstraktne družbe, am-pak popolnoma konkretno študentsko sre-dino. tetni sveti in da naj bi bile svetom let-nikov pdznane neikaitere piravice razpola-ganja s sredistvii, kot npr. razporejanje denaxja za ekskurzije in podiobno. š^ vedno mislijo nekateri, da je tudi višokošolski zavod delovna organizacija s posebno nalogo producirati kadre in da je ravno tako kot v teh delovnih orga-nizacijah, poklican upravljati le delovni kolektiv. Da torej ni razlik med gospo-darskimi organizacijami in visokošolski-mi zavodi in da naj bi bile zato tudi obli-ke in vsebina organov. upravljanja ena-ke. če to mnenje razvijeimo nekoliko dalje, se študentja znajdemo v vlogi objekta študija. Prav tako taka mnenja napačno vrednotijo udeležbo zunanjih članov v or-ganih upravljanja. Nove organizacijske oblike Zato bi bilo patrebno še naprej razvi-jatd fakuLtetne svete kot temeljnio obliko upravljanja na univerzi. Medtem ko la-fcultetna uprava v sedanji obliki ni potreb-na, pa so patrebni pomožnd samovipravni organi kot strokovni organi. Osnovna na-loga strokovnih organov, posvetovalnih te-les in komisij bi naij bila, da kvalificira-no pripravljajo materiale za seje fakultet- sedaj v družbeno samoupravnih organih odigrali pričakovane vloge ali pa s tem, da se jih večina vprašanj ne tiče. študentje se upravičeno laJnko vpraša-mo, ali je res utemeljen strah nekaterih profesorjev, da bomo študentje gledaJi na vprašanje osebnih dohodkov neresno in da bomo na ta način izvajali nanje pri-tisk. Nikoli nismo študentje vztrajali pri tem, da naj bi odločilno vplivali na oseb-ne dohodke profesorjev, vendar se sprašu-jemo, kdo naj boljše oceni profesorjevo pedagoško delo: študenbje ali ostali profe-sorji? študentje se ne strinjamo z mnenjem, da bi lahko prisostvovali sejam organov upravljanja tako dolgo oziroma takrat, ka-dar se bodo obravnavale tako imenovane naše zadeve, potem pa, da bi morali sejo zapustiti, kot da se bodo obravnavale ne-ke tajnosti, za katere študentje ne bi smeli vedeti. Mislimo, da so vse razprave v okviru organov upravljanja visokošol-skih-zavodov javne in da je vsako obrav-navanje za zaprtimi vrati škodljivo. Argument, da študent ni poklican sode-lovati v organih samoupravljanja, ker ne sodeluje pri ustvarjanju dohodka, je tudi tipičsn za mehanično apliciranje načel sa-moupravljanja iz gospodarstva na univer- Funkcija svetov letnikov Dastikrat zamenjujemo funkcijo svetov Ietnikov z odbori Zveze študentov ietni-kov. Prav tako se ne moremo strinjati z mnenji, da so sveti letnikov sarno neka nova formalno demokratična oblika, ali pa celo samo pedagoški prijem. Za svete letnikov še nimamo povsod statutov in je tudi to vzrok za razna nepravilna poj-movanja. Univerzitetni odbor ZŠJ je pripravil pravilnik o svetih letnikov, ki ga je spre-jel Univerzitetni svet in ga priporočil vsem fakultetnim svetom. Zaradi že omenje-nih slabosti v povezavi nied organi uprav-ljanja so ga v celoti in pri konkretnem delu osvojili le na Fakulteti za naravoslovje in tehnologiijo. Zveza šitudentov meni, da naj sprejmejo ta pravilnik tudi ostali fakul- nih svetov in v določenih priinerih Izobli-kujejc alternativne rešitve. Fakultetni svet naj bi imel svoj izvršni organ, ki bi izvrševal sklepe sveta in bi reševal različna manj pomembna admini-strativna vprašanja. Poudarek svetom oddelkov Se poseben poudarek pa dajemo predlo-gu za ustanovitev svetov oddelkov na he-terogeniih fakailtetah, ki pa bi morald biti pri svojem delu primerno vezani na fa-kultetne svete. Še vedno se pojavljajo mnenja, da študentje ne sodijo v organe upravljanja ali pa, da vanje sodijo samo v določenih primerih. Ta mnenja uteme-Ijujejo s tem, da študent ne sodeluje pri ustvarjanju dohodka, da študentje niso do zo. Na to mnenje lahko odgovorimo s tem, da osnovni namen visokošolskih zavodov nl ustvarjanje dohodka, ampak Se marsi-kaj drugega. Jasno je, da študentjje nismo člani de-lovnega koiektiva, da nič ne proizvajamo, da pa tudi nismo objekti, ampak subje&ti študijskega procesa, v okviru katerega opravljamo družbeno potrebno delo — štu-dij. Nekateri profesorji odrekajo študenr tom pravico in dolžnost do soudeležbe pri samoupravljanju, medtem ko so nas ime-2i za subjekt samo takrat, ko je šlo zgolj za boljše izobraževamje. 2al pa taka mi-selnost ni zrasla iz razprav o samouprav-Ijanju na univerzi, ampak iz korenin po-nokod še vedno razširjenega napačno ra-zumljenega odnosa do šbudentov in do organizacije pouka na marsikateri katedri. SIMPOZIJ SLOVENSKE DRLŽBEIME MISLI Na pobudo študentske sekcije Filozof-skega in socialoškega društva SRS je bilo na izrednem skupnem sestanku (16. 6.1963) odbora Filozofskega in sociološkega dru-štva, odbora študentske sekcije in neka-terih povabljencev sklenjeno, da se de-cembra 1963 skliče dvodnevni simpozij na temo: ALIENACIJA 1N REINTEGRACI-JA NASEGA ČLOVEKA.« Simpozij bo 19. in 20 decembra 1963. Vzroki in razlogi, ki so vplivali na za-misel o simpoziju, so naslednji: S preraščanjem našega človeka fnas sa-mih) kot človeka pdlitične države — dr-iavljana — v občana, človeka odmirajoče države na poti osvobajanja dela in sebe samega, se je odprlo še eno podroje ukinjanja njegove alieniranosti, ob isto-časnem pojavljanju, realnih možnosti za njegovo popolnejšo reintegradjo. V prvih fazah se je ta defanski problem zaradi njegove nerazvitosti dal reševati še nepo-sr^Zno praktično in s pretežno čisto eko-nomsko-političnimi metodami. čim večja je njegova razvitost, tem nujnejša je soci-alno-psihološka, sociološka in filozofska intervencija, da bi onemogočili zmeraj ogrozujoči prakticizem in politikantstvo. Simpozij naj bi čim jasneje z različnih aspektov posameznih družbenih znanosti teoretsko izrazil stopnjo tega praktičnega razvoja problema, praktičnih naUh drut-benih odnosov in podal, kolikor bo v moči sodelavcev simpozija, ziianstvene hipoteze za bodočnost. Naše družbene znaTiosti v ožjem pome-nu, še posebno pa fttozojija (zlastt na Slovenskem), ne dohajajo družbenega do-gajanja in politike; zato jima tudi niso kdovekaj trdna opora. Takšno stanje je treba prerasti in simpozij naj bi bil eden izmed činiteljev, ki bi pripomogel k te-mu, ker menimo, da so kljub vsemu pri nas že razpolokljive dejavne človeške mo-či za to. Potrebno pa je njihovo sodelo-vanje v skupnem ustvarjalnem naporu. Ne nazadnje je nujno tudi družbeno afirmiranje socialne psihologije, kritike politične ekonomije, sodologije in do kra-ja zapostavljene filozofije pri nas, če sploh hočemo marksizem dejansko ustvarjalno razvijati. Simpozij naj bi podprl tudi ta smoter. Na simpoziju naj bi se obravnavale na-slednje teme: 1. Delovna alienacija in osvobajanje de-la. Rejerent naj bi podal analizo dela, problema delitve dela itn. 2. Tehnološka emancipacija človeka: po-men tehnike pri osvobajanju človeka. 3. Alienirana svoboda: svoboda in ne-svoboda v določenih družbenih odnosih. Svoboda kot dejansko preraščanje nujno~ sti in slučajnosti: reintegrirajoča, svoboda. 4. Politična sredstva za integracijo člo-veka (družbe). 5. Prosti čas. 6. Vloga standarda. 7. Alienacija potreb in problem ustvar-janja novih potreb v delovni situaciji. 8. Kako in v čem iščejo integriranost urr ^niki? 9 Marksološki referat o alienaciji in reintegraciji. Podal naj bi pregled proble-ma, kakor se je javljal pri Marxu in En-gelsu. Za vse te teme so se že prijavili refe-renti. Nekateri sodelavci so prijavili tudi nove teme, kot npr. problem odnosa med mestom in vasjo itn. Udeleženci simpozi-ja bodo torej skušali odgovoriti na vpra-šanja: kdo, s čim in kako naj se ustvarja reintegračija našega človeka (nas samih). Obenem bo simpozij pokazal, koliko so nosilci drtižbene misli pri nas vkoreni-njeni zastopati svojo misel kot misel re-volucionarne prakse. S. HRIBAR Ha skupščini ZŠJ Ijubljanske univerze so bili izvoljeni naslednji člani novega Univer- zitetnega odbora: ALIDŽANOVIČ ASIM — elek. III. BERTOK ZVONKO — abs. agr. BERTONCEU MATJAŽ — arh. III. CEPON ANDREJ — med. III. ČERNETIC METOD — soc. II. CIKIČ MILOVAN — ekon. III. DEBELJAK STANKO — ekon. III. DULAR VINCENC — elek. III. FERLINC BORIS — pravo II. FRIDL ALOJZ — VŠTK IV. HEBER FRANC — med. III. JAMBREK PETER — soc. III. stop. HRIBŠEK DRAGO — elek. III, JANŠEK JURE — abs. str. JESIH MARJAN — ekon. II. JONKO JOŽE — met. IV. JURCA FRANC — pravoNIV. JURKOVIC MAJDA — pravo III. KAREL ADA — ekon. II. KERIN ANDREJ — grad. IV. KOGLOT SERGEJ — geogr. III. KOVACIC MARJETA — pravo III. KRAJNIK RUDl — stom. III. KREFT IVAN — agr. IV. KUNSTELJ PETER — agr. IV. LEVSTEK MARJAN — kem. IV. MALOVRH STANE — met. IV. MEŠEL ERNA — germ. IV. MEŠIC BOGO — str. III. METELKO ALOJZ — agr. IV. PALCIC BRANKO — fiz. IV. NOVAK JANEZ — str. IV. PIVEC FRANC — soc. III. PROSEN ALEŠA — germ. IV. ŠKRALOVNIK ALEKŠ — med. V. STANKOV 2ARKO — geod. III. ŠKARABOT MATJA2 — str. abs. SALI FRANC — soc. III. ŠKRLAVAJ ANDREJ — abs. zgod. SKRJANC JANEZ — str. IV. SPARAS KAREL — med. IV. TOLAR DARKO — ekon. IV. TOMAŽIC FEDOR — fiz. IV. TOVORNIK MARIJA — VŠZD II. VOBOVNIK VLADO — VSTK IV. VRVISČAR ANTON — gozd. IV. ZAJC VIKTORIJA — VŠTK III. ZAJC BORUT — gradb. IV. ZIMŠEK TONE — gozd. abs. Poudarek materialnemu položaju Nadaljevanje s 1. strani Na skupščini je bila ponovno postavlje-na zahteva po enotnem zdravstvenem za-varovanju študentov. Heterogena struk-tura zdravstvenega zavarovanja študentov in problemi, ki se v tej zvezi pojavljajo, zahtevajo takojšnje enotno in popolno zdravsfcveno zavarovanje vseh študentov. Student naj bo zavarovan v kraju, kjer študira, ne pa več v kraju svojega stal-nega bivališča, Problem materialne preskrbljenosti štu-dentov se je zaostril zlasti v zadnjem času s študijsko reformo. škodo, ki je nastajala s starim načinom študija, ko so mnogi študij zavlačevali tudi po šest, sedem> let, je hotela reforma odpraviti z zaostritvijo študija. Ugotovitev, da so se z intenzifikacijo štu-dija -prihranila družbi velika sredstva, bi morala podpreti zahteve študentov, da se v zameno za ta sredstva vsaj delno izbolj-ša socialno-ekonomski položaj študenta. Diskusija je načenjala tudi nekatere dru-ge probleme. Tako se je diskutant s Fa-kultete za strojništvo odločno zavzemal za uveljavljanje partizanskih pohodov kot oblike ideološkega dela na univerzi. »Pri tem so mišljeni taki pohodi,« je poudaril, »na katerih se pri udeležencih čutijo pri-zadevanja, da se na pohodu vzpostavi vzdušje, ki bo čim pristnejše in podob-nejše vzdušju na pravih partizanskih po-,hodih.« Fakultetnd odbor fakuitete za strojništvo je predlagal, da se pohodi vključijo v program dela Univerzitetnega odbora in da se v ta narnen formirajo tudi ustrezna sredstva za finančno podporo partizanskim pohodom. Namen skupščine je bil, da se v glavnem omeji na dve, danes na naši univerzi naj-bolj živi vprašanji: uveljavljanje samo-upravljatija in reševanje materialnih pro-blemov študentov. Referat je obe pod-ročji sicer izčrpno obdelal, vendar je disku-siji prepustil vrsto odprtih vprašanj, ki pa se jih potem nihče ni tehtno loteval. Dasi je bilo v referatu izrečenih dosti izvimih, novih misli in pogledov v. zvezi s samoupravljanjem na univerzi, se je diskusija tega tako važnega področja delo vanja štiidentov popolnoma izognila. V diskusiji predsednika CO ZSJ je bilo ta očitek tudi čutiti. čeprav je imela skupščina namen ome-jiti se na omenjena dva problema, pa b4 se ne smela v taki meTi izogniti tuidi dru« gih vprašanj. Ce trezsno pretehtamo vse sicer številne diskusije, je biio med njimi le malo takih, ki so pomenile resničen prispevek k plodnosti in tehtaosti skup-ščine. če smo rekli, da letošnja skupščina, zla-sti njen diskusijskd del, ni opravičila svo je glavne teme — samoupravljanja na uni-verzi, pa s tem še ne mislimo, da na tem področju ni dala števHnih. trfitnift predlogov. Vsekakor je bila druga teima skupščine — materialni položaj študentat — deležna vse pozomosti tako v referatu kot tudi v številnih resnih diskusijah. V pogledu dosedanjega načina in tempa re-ševanja materialnih vprašanj študentov pomeni letošnja skupščina prelottmico, saj sklepi skupščine dajo upati, da se bp temu vprašanju življenja.študentov odsle) posvečala večja skrb. In ne samo skrb, tudi resnični iikrepi. m. t. Socialnastruktura-zaskrbljujoča Že vrsto let sem na podlagi nekih splošnih vtisov ugotavljamo dinamične spremembe v socialm strukturi študentov. Današnji analizi manjka še veliko do tega, da bi bila popolna, vendar bo lahko služlla kat grob vpogled v socialno strukturo Ijubljanskih študentov. Idealna socialna struktura študentov bi se morala vsaj v glavnem pokrivaH s socialno strukturo Slovencev, torej z osnovo, iz katere študentje izhajajo. Vendar so pri tem na delu številni drvžbeni, ekonomski in idejm procesi, ka-terih silnice ne dopustijo, da bi se iz te sociulne osnove formirala njej ustrezajoča socialna struktura študentov. Priznati pa je tuda treba, da ta problem pri nas tudi še \i bil predmet nekih bolj pozornih soclološkbh ali efco-nomskih analiz. Statistika pa, ki bi pri tem morala biti glavno pomagalo, ta posel le še otežkoča zaradi neenakih klasifikadj, ki se z vsakim popisom spreminjajo. Celotna analiza se tako nujno omefi na nekaj fragmentarnih pri-kazov. Bistven protilem v socialni strukturi štvdentov se kaže tlasti v premajhnem dele&u štitdentov iz kmečkih in delav-skih drušin, če ta delež primerjamo z deležem. Td ga ti dve kategorifi predstavljata v socialni strukturi aktivnega pre-bivalstva SRS. Pri tem je treba opozoriti na dve nasprotujoči si ten-denci, ki se diametralno nasprotno razvijata, ena v social-ni strukturi slovenskega prebivalstva, druga pa v socialni strukturi študentov Ijubljanske univerze. Medtem ko deleS rudarjev, industrijskih in obrtnih delavcev v celotni popu-laciji Slovencev nezadržno raste — od popisa prebivalstva l. 1953 do popisa l. 1961 se je njihov delež povzpel od 28% na 34r/r — pa na univerzi delež študentov iz teh socialnih gruv celo rahlo pada, saj je.v štirih letih od leta 1959 do 1963 upadel za cel odstotek od 17% na 16%. Ta padec je na prvi pogled tnalenkosten, postane pa pomembnejši, če ne pozabimo. da se delež teh socialnih kategorii prebival-stva sialno povečuje. Padec je tctcj absoluten, še bolj pa relativen. Delež slovenskega kmečkega prebivalstva se zmanjšuje. Od popisa l. 1953 do poptsa l. 1961 se je v SRS zmanjšal delež kmetovalcev, ribičev in gozdnih delavcev od 51% na 37%. Ta socialna kategorija je bila na Ijubijanski uni-verzi za šol. l. 1959/60 zastopana s 15% redmh slušateljev. Ta oistotek vztrajno pada. V šolskem letu 1961/62 je v I. letniku na univerzi vsak 10. študent izviral iz teh družin. V lanskem šolskem letu pa je bilo teh študentov le še 9%, čeprav je lani več kot vsak tretji Slovenec pripadal t&j katefforifi, Torej: v Mirih letifo^padec kar za 6%, v absolutnem in relativnem pomenu. Kot ilustracija obravnavanja problema je grafični pri-kaz socialne strukture študentov, ki jo primerjamo s so-cialno strukturo prebivalstva v SRS. Notranji krog pred* stavlja socialno strukturo študentov I. letnika Ijubljanske univerze v šol. l. 1961/62. Zunanji, večji krog pa strukturo slovenskega prebivalstva ob popisu leta 1961. Iz slike je razvidno, da je kmetov in delavcev v SRS po zadnjem popisu 71%, torej skoraj dve tretjini. V istem letu pa. je bilo na univerzi v I. letniku le 27,7%, torej dob*,a četrtina Uudentov, ki so tega sookdnega porekla. Pri kategoriji »administrativno in vodilno osebje« pa je stanje ravno obratno. Belel te prebivalstvene katego- socialua sreutcruzA l]ubl]- študeutov iu akt/wL, tucli vse. Smo pozabili, da je naš novinec-bruc prižel iz srednje šoJe, kjer je imel vse »na krožniku«? Mi ga ho-čemo pnvi dan navaditi samostojnosti. Rezultat teh pnireditev pa je znan. V velifci predavalnici Višje ekonomsko-komerciaine šole je bilo na literarnem večeru 29 poslu-šalcev (med ikiaterimi so bili redki tisti, ki jim je bil ta večer namenjen). Tega vprašanja (predvsem obiskovanja kuiltur-niia prireditev) ne bomo rešili z admini-strativndmi ukrepi, kot niislijo nekaterl tovariši, temveč z bdlj neposredno propa-gtandiO v praivem pomenu besede. doseči. Zelo ilustirativen je podatek, da je študijska komisija pri odboru Zveze šttidenitov mariborskiih visokošolsMh za-vadov imela le dva sestnka. Delo oetalih komisij ni bilo nič- boljše. Nekakšna uuje-ma je foifa le socialnoetoonomska komisija, ki je bila ves ča« delavna; ta komasija bo v letošnjem letu pripravila nov pravilnik o subvencioniranju. Subvencijo bo prav tako k.Jt lansko leto dobil vsak socialno šibek študent, in sicer največ 6000 dinar-jev mesečno. Da bi se izogniM izkorišča-nju in napakam, bo potrebno tesno sode-lovanje s soclalno-ekoinoinskiini teomasija-mi na šolah. Absolventi ne bodo dobivali subvencij (ker večdnoma študirajo domia), dobili pa bodo lahko eankratno pomoč. S.P. Zakaj med študenti ni zanimanja za Počitniško zvezo? TRIBUNA STRAN 4 V zadnjih dveh letih je organizacija Po-čilniške zveze zelo razširila svojo dejav-nost. V program mladinskega turizma je zajela vse rrilade ljudi iz šol, tovarn in va&i. Okrajni odbor Počitniške zveze v Mariboru spada med najprizadevnejše na item borišču dela. Res je, da nd dovolj po-trebnih sredstey, vendar so tudi z majhni-mi sredstvi mnogo naredili. V letovišču v zalivu Bokinic na otoku Cresu je v letoš-njih počitnicah v štirih izmenah letofvalo 451 mladih počitnioarjev. To je lepo šte-vilo, če upoštevamo, da je oprema že iz-rabljena in da je tabor sprejel v vsaki izaneni večje število počitničarjev kot so zmogljivosti. Ce okrajni odbor do prihod-nje seaone ne bo dobil potrebnih. sredstev z-a obnovo letovišča, bo moral zmanjšati kapaciteto s 140 na 60 taborečih v izmeni. Razen tega je bilo v leto&nji sezoni več ob-časnih akoij. Počitničarji so priredili po- hode po poteh partizanskih brdgad, več izleitojv in velik piknik, ki se ga je udele-žilo tudi večje število tabornikov. Kakor vidimo, so za delo v PZ neomejene mož-nosti. In kako je s PZ na mariborskih višjih šolah? Na okrajnem odboru PZ smo izve-deli, da je za njihovo organizacdjo med mariborsk.imi štud©nti zelo majhno zani-manje. Večana študentov se je včlanila le zaradi skupnega popusta na železnici in tako nimajo od njih razen minimalne čla-narine nobenih koristi. Nekaj počitnioarjev je tudi na Višji tehnišlki &oli, kjer je že kazalo, da bo ^rganizacija zaživela, vendar iz tega nič ni bilo. Večlna Studentov pore-malo pozna program mJadinskegia turizma in ni seznanjena z vsemi ugodnostmi, ki jdh knajo kot člani Počitniške zveze. V nekaiterih študentskih centrih spada deio v PZ med najuspeSnejše aktdvnosti štu-dentov. Na novosactekih visokih šolah in fakultetah je PočitniSka zvezsa ena izmed najboljšdh tovrstndh organizacij v naši do-movini. Zdi se nam tudl, da bi tudi štu« dentje Višje ekonomsilto-ikomeTcialne šole, oddelka turizem-gostinsitvo, morall biiti se-znanjeni z naSim delom, saj bo mladinski turizem Čez čos že zelo razvit in bo verjet-no tudi del njihavih poklicnih skrbi. Delno krivdo za nedelavriDst na tem polju nosd tudi odbor Zveze študent»v, ka kljub pogovarom z Okmjnim odborom Počitniške zveze nd stugega otoka smo zagledali na visoki skali človeka, ki nas je opazoval. Ko smo prišli 500 m da-lje s čolnom, smo zagledali ob morju dvo-jico, ki je navidezno ribarila s trnkom. Po nadajnih 500 m vožnje smo spet vide-U »opazovalnico« s stražarjem. Takoj smo sumili, da gre za grupo dinamitašev, ki so se zavarovali pred presenečenjem. Dvojica ali trojica stražari, ostali pa mečejo vabo in ko se ribe zberejo, vrže-jo dinamitni naboj. Nismo se prevarali. Ko smo čez kake dve uri plavali na mestu, kjer smo prej videli dvojico, ki je »ribarila« s trnlkom, smo zagledali neverjeten prizor. Preko peibdeset komadov salp in več sto manjših ribic je s trebuhi navzgor ležalo na mor-skem dnu na prostoru okoli 50 m2. Odkar jim je eksplozija zlomila hrbienice in po-škodovala zračni mehur, ni mogla miniti več kot ura. Dinamitašev ni bilo nikjer več. Pobrali so, kar je splavalo na površ-je in odšli. To je bil iičiinek inajbne mine. Bali so se, da bi jih mi presenetili. Običajno pa je ©pustošenje še večje. Lovska zgodba, ki hi lovska: Napad iz zraka Ce 61ovek veliko opazuje podvodnl svet, doživl vsakovrsbne zanimive, resne pa".tu-di šaljive zgodbe. Takale se je pripetila . Jožetu: | Na dveh oglih velikega kamna je v glo- i bini 12 m zagledal dve kirnji. Ko sta ga za- ; gledali, sta planili proti vhodu. Brzina je ; bila taka, da, se nista mogli zaustaviti ln \ Sta trčili z glavama. Klasična prometna j nezgoda! Seveda brez težjih posledic. Tre- j nutek sta se začudeno gledali, potein je ; dala manjša prednost večji in skrili sta h se pod kamen. Nekoliko dalje od Jožeta f se je potapljal Jure. Verjetno je splašil j kilogram težkega sarga, ki je divje pripla« val in planil v lviknjo, kjer sta že bili kir« nji. Jože se je potopil. Sprva ni videl nič.;: Nikjer niti svetlečega sarga, kl je v temnif luknji podoben emajliranemu krožniku.' Končno je levo v kotu zagledal temno sen.-" oo 17 kg težke kirnje. Zavlekel se je ne-koliko globlje, nameril. Zadeta v glavo je bila kirnja taKoj mrtva. Z zakrivljeno kljuko smo jo potegnili iz duplje. Jože jo je prijel za oči in se začel z njo dvigati. ] S prijemom za oči so se odprla njena ži« roka usta in iz njih je planil Juretov sargf. Srečno je ušel Juretu in sedaj še iz žrela kirnje. Pa naj kdo reče, da ni tudi v rib-jem svetu srečkovlčev! Skril se je pod lahko dosegljiv kamen, vendar smo skle-nili, da je danes že dosti pretrpel in da za- | služi življenje. Našemu podvodnemu kblegl, Beograjoa« j nu ing. Lavu Voroncovu, 56-letneniu entu- ; ziastu podvodnega ribolova, s katerim smo ! ft&kajkrat lovili, pa se je zgodiio nefeiaj ver« i jetno edinstvenega. Takole je opisal Bra- ' co dogodek: Ing. Lav je lovil ob nekaj metrov strml j Steni, kjer pa je morje precej globoko. ; Naenkrat je divje zaplaval proti bregu in ! kljub strttiini in letom kot mladenič zle- : zel na kopno in mlatil okoli sebe. Prestraša sem se, da je bežal pred mor-skim psom in sem prišel s čolnom k nje- \ rhu. Vprašal seom ga, kaj se je zgodilo. ' »Pčela ujela me je u jezik«, je izdavil z i debelim glasom kot bi imel klobaso v ustih. : Ko se je namreč hotel potopiti, je med ] globokimi vdihi skozi cevlco respiratorja • potegnil v usta čebelo, kd ga je pičila v ; konioo jezika. i TRIBUNA STRAN 5 ZAPIS IZ JAPONSKE Ko nas je pred nekaj meseci pred-stavnik NIHONKI — INA (Ja-ponske Go zveze) prof. Iwamo-to, ki je med svojim obiskom Evropi in Ameriki obiskal tudi Ljubljano, po-vabil na prvi mednarodni Go-turmr v Tokio, smo bili nemalo preseneče-ni. Obisk na Japonskem bi za naš klub razen odgovornosti predstavljati Jugoslavijo na takem elitnem tekmo-vanju, pomenil tudi veliko finančno obremenitev, ki jo vsekakor ne bi zmo-gli. Toda prof. Iwamoto nas je kma-lu potolažil. Japonska Go-zveza je ob-Ijubila, da plača trem našim igralcem celotne stroške potovanja z letalom od Rima do Tokia in nazaj ter biva-nje na Japonskem. Po 26 urah vožnje, 8 urni časovni ra-zliki in 14.730 kilometrih smo točno Ob 11 liri zvečer pristali v Tokiu. Osemnadstropni hotel, v katerem smo stapovali, je bil pravo mestece v mestu. V kleti so bili razni barčki, re-stavracije, od prvega do četrtega nad-stropja hotel v pravem smislu bese-de, v petem je imela svoje prostore japonska Go-zveza (v petem zato, ker beseda go pomeni po japonsko tudi 5), v teh prostorih se je tudi vršil naš turnir, v šestem, sedmem in osmem nadstropju so bile razne trgovine, ve-leblagovniee, restavracije, zdravniške ambulante in uradi Japan air lines. Pryi teden našega bivanja na Japon-skem smo prebili skoraj ves čas sa-mo v hotelu. Razen tega, da je vsesko-zi deževalo (na Japonskem dežuje pri-bHžno 300 dni na leto in je zato v hote-lu posebna trgovinica, kjer si lahko zelo poceni kupiš dežnik), srao bili precej zavzeti z igranjem na turnirju. Igrali smo dopoldne od 9 do 13 ure, nato smo kosili in od 14. do 18. nada- Nevsakdanjosti iz dežele ljevali z igranjem. Zvečer pa smo bili preutrujeni, da bi šli na potep in smo se raje odpravili spat. Za turnir je vla-dalo na Japonskem veliko zanimanje. V radiu in dnevnem časopisju so ves čas poročali o rezultatih, dvorana, kjer smo igrali, pa je bila nabito polna štu-dentov in srednješolske mladine. Na turnirju smo se dobro odrezali in smo bili celo presenečenje številka 1. Vsekakor pa je bil največji problem na turnirju za nas, kam bi postavili svoje noge. Mize in stolčki so bili pri-rejeni za japonske igralce, tako da je-bilo prav smešno gledati Evropejce, ki šo neprestano postavljali svoje noge iz enega položaja v drugega. Drugi pro-blem je bila japonska organizacija. Si-cer smo ob pribodu dčbili točen raz-pored iger, vendar so Japonci ta raz-pored skoraj vsak dan spreminjali. Sprva nas je tov začudilo, potem pa nam je nekdo rekel, da je pri Japon-cih vedno tako. Glavno, da je nekaj napisanega na papirju, potem pa se to eventualno tudi pozabi. Pri Japon-cih je v navadi, da na gostiteljevo ali tujčevo vprašanje vedno odgovore z da. Pri tem lahko nastanejo prave ne-prijetnosti. Vprašaš Japonca, če gre ta ali oni vlak iz severnega dela Tokia v južni, pa ti bo vedno odgovoril z da, čeprav ve, da tisti vlak ne vozi na re-laciji, za katero vprašuješ. Večkrat smo prišli v stik z japon-skimi študenti, saj so bili vsi zapisni-karji in demonstratorji na turnirju študenti japonskih univerz. V Tokiu je 12 univerz, zasebnih in državnih. študentov je okoli 200.000, vsi pa so skoraj enako napravljeni. Imajo neka-ke črne uniforme, podobne našim dim-nikarskim, bele čevlje in kape s trdim ščitnikom, na katerih nosijo znake univerz. Te uniforme niso obvezne, am-pak so Japonci z izredno nizko ceno teh uniform preprosto rešili problem, kako obleči vso to maso študentov. Zasebne univerze so znatno dražje od državnih. Za študij na državni univer-zi mora štud^nt plačevati vsak seme-ster 9.000 jenov šolnine (jen je približ-no 2 dinarja), za sobo mora odšteti 4.000 jenov mesečno, hrana v študent-ski menzi pa mu znese že 6.000 meseč-no. Vsak dan iraajo 6 ur predavanj, razen v soboto, ko sta le dve uri. Pre-davalnice so tudi pri n.jih prenatrpa-ne, profesor predava 200 študentom istočasno. Vsak profesor ima še tri ali štiri asistente, ki se ukvar.jajo indi-vidualno s študenti. Na vseh fakultetah se morajo študentje obvezno učiti an-gleščine, ččprav jih zelo malo (kolikor smo prišli z njimi v stik) dobro govo- »Zdravo, Afričana!« je bil običajni po zdrav znancev pred najinim odhodom. Precej posmeha in nejevernosti je bilo v teh pozdravih. Nihče nama ni hotel prav verjeti, da se bova podala na dol-go, neznano pot po severni Afriki. Opremila sva se s spalnimi vrečami in šotorom. Majhni kuhalnik s posodami, precejšnja zaloga zdravil in fotograf-ska oprema je napolnila prostor v dveh velikih nahrbtnikih. Pred odhodom sva na zemljevidu za-črtala najino pot: Italija, Tunis, Libija, Egipt, Sirija, Turčija in Grčija. 2al so nama konzularne ovire preprečile iz-peljati načrt do konca. 1. avgust 1963 — prvič stopiva na afriška tla. Nisva sicer prva Maribor-Čana, ki bi se lahko s tem pohvalila, a za naju je bil to vseeno velik dogo-dek — uresničenje najinega daljnega cilja. Vročina je bila zares afriška, zato sva jo brž ubrala na banko, kjer sva se lahko eno uro hladila v pro-storih s klimatsko napravo čakaje na menjavo denarja. V tuniškem študent-skem naselju sva našla prijetno zato-čišče in izhodišče za najine »ekspe-dicije« v mesto. Založila sva se s pro-spekti in naštudirala pot skozi Tunis. Postala sva bolj ssmozavestna in sva se namenila tudi globlje v deželo — na rob prave, pravcate puščave. Kairo-uhan, Sbeitla, Gafsa in Gabes so pu-ščavska mesta, ki so zapustila v naju prav poseben občutek — strah ali gro-zo, kakor pač hočete, vsaj pred tem, da bi morala v takšnem mestu kdaj dalj časa živeti. Temperatura v senci se giblje med 45 in 50 stopinjami, a sen-ce ni nikjer. Edini izhod sta prostorna hiša in velik hladilnik, v katerem lah-t ko stalno menjaš steklenice s pitno vodo. Beduini, kamele in osli dajejo ob značilni puščavski arhitekturi te-mu življenju poseben čar, a to je za nas, razvajene Evropejce, premalo. Se danes ugibam, kako se le »navadni« sinovi puščave preživljajo. Dežela vla-ga sicer velike napore v izgradnjo go-spodarstva, a iz borne zemlje je težko kaj izvleči. Proti pričakovanju pa na-jin način potovanja ni bil nemogoč, celo mnogo bolje je šlo kot na primer pri nas v Jugoslaviji. Posebno pri-jetno pa sva bila presenečena, ko sva kot Jugoslovana naletela povsod na iz-redno prijazeri, prijateljski sprejem. Otok Djerba, katerega primerjajo s Tahitijem, je bil po enotedenskem pu-ščavskem življenju osvežitsv — morje je opralo ves pesek a naju in ohladilo vso žejo. Tuniška meja z Libijo je za vzhajajočega sonca ri- ta jezik. Velike težave imajo z iz-govorjavo. Na japonsko angleščino smo se zelo težko privadili. Sprva smo se zadovoljili s tem, da smo svojega so-govornika kar pustili govoriti, pa če-prav ga nismo skoraj nič razumeli. Le sem in tja smo ga prekinili z vzkli-kom ha ali kaj. To je zopet ena izmed številnih japonskih posebnosti. Vljud-no je, da svojega sogovornika čim več-krat prekinete s tem vzklikom, saj mu s' tem dokažeš, da ga pazljivo poslu-šaš. V Tokiu smo se sestali tudi s štu-denti, ki igrajo evropski šah. Ti so ce-lo taki fanatiki, da so se zaradi šaha začeli učiti rusko, tako da lahko pre-birajo ruske »šahmate«. Njih$>va ru-ščina pa je še bolj strašanska kot an-gleščina. Sploh jih nismo in nismo ta v kimonih in te s prijaznim »bozo, bozo« vabijo noter. V teh barih vidiš verjetno tudi najcenejši streap-tease na svetu, saj plačaš za vstop le borih 100 jenov (okoli 200 dinarjev). Zani-mivo je, da ti mora natakarica v vseh japonskih restavracijah in barih, po-leg tega, da ti streže, tudi delati druž-bo in te zabavati s pogovorom. Ev-ropskega plesa na Japonskem skoraj ne poznajo (vsaj mi ga v nobeni re-stavraciji msmo videli). Ples je le v ta-ko imenovanih night-klubih, ki so prav-zaprav bari, urejeni na evropski način. V te klube pa mladina ne more za-hajati, ker so precej »zasoljeni«. Zani-mivo je tudi to, da na Japonskem ne poznajo napitnine in je zelo nevljud-no, če jo nekomu ponudiš. Tempelj v Kiotu mogli razumeti. Vprašanja in dogčvo-re smo si v cirilici pisali na listke in se tako sporazumevali. So pa bolj sla-bi šahisti. Njibov prvak, obenem je tudi japonski prvak v igri šogi, ki je precej podobna našemu šahu, je mo-čan približno tako kot naš drugo ali prvokategornik. Ko smo imeli čas, smo si ogledali tudi japonske restavracije in bare. če stopiš v tipično japonsko restavraci-jo, se moraš sezuti in ješ tudi po ja-ponsko — na blazini. Imajo pa tudi moderne restavracije, urejene na ev-ropski način. Po vsem Tokiu je raztre-seno mnogo majhnih barov, ki so po ve-likosti približno enaki evropski sobi. Pred temi barčki stojiio mična dekle- Sploh so Japonci zelo vljudni in ti-hi. Močan vtis naredi na Evropejce nemo valeča se množica po tokijskih ulicah. Tudi na vlakih so Japonci zelo mirni in skoraj vsi berejo časopise ali revije, bodisi sede ali stoje. Veliko je bilo pisanega o neredih in navalu na tokijskih vlakih, mi pa kaj takega ni-smo doživeli. Japonski vlaki so res ne-kaj posebnega. Zelo so točni in na po-stajah se ustavijo na točno določeni črti. Ko so za udeležence turnirja or-ganizatorji pripravili tridnevni izlet ˇ Kioto, je brzovlak, s katerim smo po-tovali, prevozil razdaljo 500 km od Tokia do Kiota v petih urah, vmes pa se je §e ustavljal. JANEZ UMEK 7000 kilometrov po Afriki z avtostopom naše pojme kar razsežna, saj je »mrtvi pas« širok kakšnih 60 kilometrov. Mej-^ne formalnosti so zelo zapletene, a ne neprijetne. Tripolis sva si ogledala sa-mo ponoči, zato sva pa taborila kar sredi mesta na kopališču — po nasve-tu nekega policista. Cesta je odlična, le nevarna, saj tudi po 40 kilometrov ni nobenega ovinka. Posebno nevarne so nočne vožnje, saj si osld le preradi izbero kakšen mimovozeči avto, da bi si ob njem podrgnili svoj kosmati hr-bet. Videla sva kar precej razbitin ob cesti, za katere se pa nihče ne zmeni. Mogočni rezervoarji za nafto in daljnovodi razbijajo enoličnost libijske puščave — to nese državi lepe de-narce, Amerikancem pa mogočne do-bičke. Spet čea mejo in bila sva v Egiptu. Pri avtostopu se primeri pač tudi to, da moraš čakati. V Matroukhu sva zabeležila rekord. Z najinega pro stora se nisva premaknila 27 ur, in to ni malo, verjemite. Spala sva menjajoč se na straži kar na toplem cestnem asfaltu. A tudi to je prešlo in znašla sva se v Aleksandriji. Kratek sprehod in dalje do Kaira. Ljubezniv sodnik iz Kaira naju je popeljal v sredino Delte, kjer sva lahko opazovala »sodobno« kmetijsko proizvodnjo. Rodovitna zem-lja In indortarni Nil ne zahtevata mo- dernizacije, zato je na pogled življenje tam še takšno, kot ga poznamo iz zgo-dovinskih opisov. Pristno kosilo »fella-hov« nama je kar prijetno teknilo. Na-jine gastronomske zahteve so namreč po šestih tednih potovanja padle pod ničlo. V Egiptu so se najinl načrti zapletli, kajti Turki nama niso hoteli izdati dovoljenja za prehod skozi državo. Za-to sva se morala vrniti domov po morju. Iskala sva ladjo, ki bi naju vkrcala kot mornarja in popeljala v Evropo, zato sva se približala Sueškemu ka-nalu in ga natanko preiskala. Napo-sled sva v Suezu stakriila jugoslovan-sko ladjo, na kateri sva našla prijetno zatočišče. Uvrstiii so naju med mor-narje in — pristali smo v Kopru. Dvomesečno klatenje po Afriki, na katerem sva »preštopala« 7000 km in »premornarila« 3000 km, je bilo za na-ma. Doma naju zaradi potepnške zu-nanjosti skorajda niso spoznali. Sedaj pa je tudi to mimo. Ostali so samo edinstvenl spomini in — želja za ^io-vimi potovanji. FRANJO VIZJAK BO2O SEGA lllllilllll IZ LIRIKE MC Alllll Olgo Heric V Cakaš Čakaš, da ti bom položila svoje hrepenenje drhteče in vdano v dlani. Cakaš, da bo moj nasmeh ves tvoj in moja radost nema od mehkobe. Ne veš, da je moje hrepenenj* kot pesem, ki se izgubi v odmevih in joče v jutrilv ko so ljudje nemi od svetlobe. Rado Palir Preludij pred snom Večer je edina svetla sestavina noči. Edini krik, ki se ne razpubi v nebo, razprto kot jutranji cve... Večer je edina luč ' nad prepadom bega. Edina struna, ki ječi -v srcu, da utihne. Na koncu greš po sledi upanja. A nikoli ne dospeš v obljubljeno deželo. Tujec si in tujec boš ostal. Večer, ki prihaja po.dimnatih stopnicah nebesa, je edina roka, ki te iskreno poboža za lahkonoč ... Svetlana Makarovič . WA U Mlroslav Dimitriev Mojim tovarišem Ni bilo vojne in msmo se posUivljali z »zbogom« na postaji. Ni bilo bolečine in nismo vas počasi vfoijali v sebi in vas tolažiU. Bilo je jutro 26. julija, ko smo še v spanju ostali sami... čudno je to, da vas ni več. Vi, ki ste z nami iivljenje Ijubili, sovražili ga zaradi neke ničeve ocene', vi, ki ste se z nami sprehajaU, sankali fvam je to res bila zadnja zima), vi, Jd ste prvo Ijubezen spoznali, vl, ki ste jo &e prerasli (aii res ne boste vidHi nobene pomladi več?) Zaka) vas nikoli več ne bo? Bol je bol, beseda pa ostane beseda. Ko sem zvedel za vašo smrt, se mi je lice skrčilo v banalni nasmeh, ki ni priznal resnice, v grd nasmeh, ki je bil bolečina ali obramba živih od nesmisla smrti, od nesmisla besede »za vedno«. Ponoči v spanju pa so me pekle oči od bridkega moškega joka... Ah, kdo tako Ijubosumno skriva razloge vašega uboja? Zaka) ni nihče kriv vaše smrti? Krivi smo mi, ker vas nismo dovolj Ijubili ker smo se včasih sprli fzaradi Zvezde in Partizana seveda), včasih zaihteli, jezili se, atroško se sovraiili. Nismo vedeli, da se tako lahko Ijubi... Prav tako smo vas Ijubili, a šive, ah... Pesem, kako naj se pogovarfam z njimi, ko pa so pod črno, joj, pod zemljo, ko ni orfejske besede, ki bi jih prebudila? Beseda ostane beseda, bol ostane bol. Močnejša mora biti naša Ijubezen za novo Skopje, katerega marmor bo pel njihova imena... Tako krhka je bila njena belina v vseh premikih znotraj mene; med listanjem kitar sem si zasajal nož v srce. Mama! to je bila deklica s hribov našega Balkana, kjer piščalka sama od sebe poje V iskanju Ijubezni se je z mistrcUom smejala. Pel sem elegijo naše Morave, na okrasje neba sem obešal svojo žalost. Tane Kuntner Vsak zase misliva Vsak zase misliva. In vendar vem in tudi ti veš: Mnogo ie v teh letih deževalo. Les ie ostal moker. (Samo suh les daie plamen.) Treba ie preveč, preveč sonca. Slovo Ti si laž in tvoie besede so Iaž. In sonce odvrača obraz. Molčim. grenka, s souščenimi lasmi. Veter se vpleta vanie, moker veter. Soominiam se neke srebrne noči in molčim. Tvoie besede se kat vlaga plaziio vame. Nečesa ni več. Odidi, ne veriemi odmevom. Sonce zapira okna. Zapuščamo samotna razpotja. Ratibor Jonovič V Crhe rože Pred ognjem in po njem so besede neizgavorjene. Pred ognjem in po njem slišimo samo krokarja. Pod staro zlomljeno akadjo preklinjam gosli in pesmi, ki sem jih pel, ker jih ne morem ponoviti. Po preobrazbi nekdanje mladinske revije Mlada pota v novo revijo, ki je pozneje dobila ime Problemi, so ostali vsi tisti, ki šele začenjajo s prvimi literarnimi poskusi, dalj časa brez svojega glasila. V tej stiski so pri mladinskem tedniku Mladini osnovali literarno prilogo Mlada pota, kjer danes lahko sodelujejo vsi najmlajši avtorji. študentska mladina pa že od vsega začetka lahko objavlja svoje književne prispevke tudi v našem listu, pri čemer želimo, da bi bilo njihovo sodelovanje čimbolj aktivno, saj je od njega odvisna ta plat kulturne dejavnosti lista. Simptomatično za večino naše sodobne, posebno pa še najmlajše proze, je pomanjkanje kvalitetnih tekstov, kar se neprijetno odraža tudl v našem listu, kjer le redko vidimo objavljen kak izviren prozni prispevek. Dosti manj skrbi je s poezijo, čeprav tudi ta pogosto ne prenese ostrejših kriterijev, vendar pa se med obilico slabih in nebogljenih stihov kdaj pa kdaj vendarle oglasi tudi ikakšno po pristnem liričnem občutju obetajoče in s trenutno pesniško modo še neokuženo lirično zrno, ki skuša dokaj adekvatno razodevati svojo resnico o svetu in času, ki ga živimo. Pričujoči izbor skuša predstaviti prav tovrstno pesniško ustvarjalnost mladih, koli-kor je je v obliki prispevkov doseglo naše uredništvo. Zato je razumljivo, da nam je bilo poglaviino vodilo pri izbiri posameznlh Hričnih tekstov njihova kvaliteta, ki se kaže predvsem v tetn, ali je neko realno dožiretje v Uterarni obliki vsebinsko in oblikovno dovolj uspešno izpovedano, da vzbudi v braleu ustrezne in za liriko specifične čustvene in miselne vzgibe. N. G. Izidor Hvalica Samogovor Žeino prgišče prahu v razbolelih rokah preišnjega dne. Na ramenih davnih sani žgoče sonce brez sna piie z usten —' zadnie kaplie prosečih besed, z bokov poslednie strasti. V melodiiah senc si svoio misel skril pred težko roko strahu.1 Z nežno dlanio vei si si zakril obraz. V temenu boleča krivda deianj, otroških želja, odraslih laži, očetov srd in prizadejana balest. Natoči si kupo s slastjo včeraišniega trplienia, da ne boš skrit ostal za kamnitimi obrazi bogov, ko stopis izza mrtvih dejanj, da boš v srečnih očeh, kot mati nekoč, imel solzo. TRIBUNA STRAN 7 Književne revije PERSPEKTIVE 31 Enaintrideseta številka literarne revije Perspekti-ve nam prinaša načelen članek T. Kermaunerja Red v enotnosti (ob slikarstvu I. čopiča-Seljaka), upor proti metodam nuše umetnostne kritike, ki se izživ-Ija v skrajnostih: ali v čisto formalističnem razprav-tfanfu o timetnosti ali pa je priložnostna interpreta-bija. Ne išče pa povezave med izpovedanim in Ijud- . mi, predmeti te izpovedi v sklopu slovenske uvietno-sti in slovenske zgodovine. že dolgo je jasno, 4a umetnost ne more živeti sama zase, ravno tako pa tudi kritika ni sama sebi namen. Smhsel ima le tista metoda v kritiki, ki bo opranila z dosedanjimi, od-krila vzroke njenih napak in šele izven njih gradila dalje. Potrebna bi bila poitena medsebojna kritika in sodelovanfe, kar pa je mogoie samo v skupinah, ki enako čutijo in mislijo. Razumlfivo je, da avtor ne išče neke objektivne, popolne kritike, ki je ni in §e ne more biti. Vedno je impliciran povsem subjek-liven odnos do stvari in je to resnica morda le ne-kterim somišlienikom. Drugim pa bi morala biti psnova za dialog. Kajti kritiki da vrednost šele svet, ki pogaja oba, umetnika in presojevalca. Ne bi smeli pozabljati, kot to počno formalistični kritiki, da je umetnost socialen pojav. Kritik bi moral dobro po-znati družbo, njene vodilne konstruktivne ideje tn se na njihovem temelju lotiti ocene umetniškega d.ela, ki je, razen tega, da ;e pojav dane situacije (vndividua in druzbe) tudi zametek bodočega. Odtr-gati se od metod, ki so bile kdaj tvorne, pa danes zavirajo pot novim mislim, je upravičena avtorjeva ttahteva. Jankb Kos mdaljuje s pregledom sodobne slo-venske lirike. Razpravljanje se je že v začetku opre-delilo do pojma sodobnosti, ki obsega misel o tvor-nem znaiaju nekaterih književnih pojavov in o nji-hovem nadaljevanju v prihodnosti. Ne^bi se mogli strinjati z domnevo, da je sodoben morda šele tisti pojav, ki presega sedanjost in vpliva šele kasneje. To je resnica eksistencialistične jilozofije, ki nas na neki način omejuje in ne priznava pojavu, da izvira iz dane situacije, fcž pa jo v istem trenutku x lastno usodo v svetu tudi ustvarja. Avtor se omeji na definicijo, da je sodobna slovenska lirika vae, kar se v današnjem času piše in objavlja pod okriljem te literarne zvrsti, dopušča pa večjo ali manjšo stop-njo sodobnosti, kar je slabo opravičilo za pojave, ki niso vraščeni v čas in so zgolj spogledovanje z njim. Pri razpravljanju se Kos izogiba generacijske-ga vidika, ki ne pove nič bistvenega. Gradiva se je lotil po načelih primerjave med avtorji, po vplivih, po razvoju posameznih tokov in išče njihove izho-dtščne in skupne točke. Sele tako lahko razume današnje dogajanje. Pri tem je avtor marsikateremu pojavu določil svojstveno mesto v okmru naše Urike, karigiral dosedanje trditve (npr. o ekspresiomzmu, Gradniku, Balantiču). Vsem pojavom najde kali v preteklosti, v ta okvir ne vključi le Tauferja in Krambergerja, katerega resnica ne more izvirc.ti u predvojnega dogajanja; je izraz neuničljivega in sko-raj zanesenfaškega opUmizma, ki ga ne načne nobe-no prepričevanje o nasprotnem; tudi ne gre za iro-nljo. Roman Izven II Petra Boziča fe medvtacija o smislu in nesmislu življenja, o situacijah, ki nasta-fcjo med popolnoma osamljenimi Ijudmi. Vsi pa i&čejo opravičila za svoje bivanje. Kljub temu, da teH našc družba v socia{i*>acijor se med Ijudmi po-javljajo prepadi, ki se zde neizmerni, ker se jih bojimo pogumno in odkrito prestopati. Namesto te-ga se obdajamo z maskami, lažemo sebi in drugim in si domišljamo, da je to Sivljenje in ga zato, ker je le karikatnra, ne cenimo. V pričujočem delu so Ijudje postavljeni v dniSbo in so v njej prav tako osamljeni, kot so bili v zavodu za iztirjence (Izven I). Prikazuje položaj človeka na robu med obupom nad življenjem in obupom nad snirtjo, sredi katere-ga išče svofo resnično podobo. Gre za spoznanje, ki obide človeka na robu niča, da ga odreši ali pa, ker je preklavrn, požene v smrt. Laž pa ni izhod, ampak le popredmeti, degradira človeka. To je plozofija bega, laži, zadoščanja samemu sebi, goljufanja, po-polne neakcije, nezmožnosti vključitve v »vozni red«. lz te analize pojavov brez rešilne besedi izvemo, da nas vse io ni vredno. Nerazumljivo se nam zdi, da najde v reviji pro-star taka pram, kot je Justova Pločevina. Stvar naj bi bila prikaz odnosov med Ijudmi, ki so omejeni le na najnujnejše in na najbolj vsakdanje besede, globlje povezave pa ne najdejo med sabo. Zgodba sama in način pripovedi sta preveč povrMnska in klepetava in nas ost ne prizadene. Pravzaprav so vsi Uterarni prispevki ubrani na isto temo deziluzije in odtujitve. Strniševa Borilnica z zelo konkretnim izrazom, skoraj neprizadeto in v urejenih kiticah izpoveduje človekovo ujetost v sklop druHbe in v samega sebe. Ves človekov boj je nekak trapasti perpetuum mo-bile, včasih z medlo obljubo, da bo dobojevan, a venomer enak. S podobnimi eksistenčnimi problemi, modernim sizifovstvom, se spopada tudi ciklus pesmi mladega hrvaškega pesnika Dubravka Horvatiča, ki gn je pod naslovom Mrzlica prevedel Veno Taufer. Objavljenih je tudi nekaj pesmi Tomaža šalamuna. S prispevkom R. Pušenjaka se nadaljuje čikel spo-minov na vojne dni. Stvar je napisana po dobri stari metodi, nezanimivo, neizvirno. Proti podobrH stvari in proti mistifikaciji velikih preteklth dogodkov se bori D. S. v glosi Golobi. Isti avtor je napadel tudi metode poročanja in obveščanja javnosti o kulturnih dogodkih, kakor jih praktichra naše dnevno časo-pisje. T. K. obsoja metodo, s katero so zavrnili film Mesto. Tako dejanje po avtorjevem mnenju vzbuja nezaupanie, je neprevidno, ker govori proti resnič-nosti gesel o svobodni izpovedi, o pravici javnega presojanja pojavov, pa naj so ti koristni ali škod-Ijivi. Taras Kermauner je v tej številki zaključil povzetek Sartrove Kritike dialektičnega uma. O Ijub-Ijanskem urbanlzmu polemizira Fedor Zigon, Janez Jerovšek pa precej strnjeno razpravlja o socioloških aspektih krajevne skupnosti. V likovnih prllogah se predstavlja štefan Planinc. V. K. Bojcn Kunover: -Smrt in rojstvo 1958 OB NOVEM CIKLUSU V KINOTEKI Razstava B. Kunaverja ob Ljubljanici Med vsemi diplomanti Akademije za likovno umetnost v Ljubljani Bojan Kunaver najmanj pre-vzema iz stila svojih profesorjev. To opazimo že na prvi pogled in se nam zdi prijetna izjema, ker se večina študentov naših akademij loteva svojega dela izključno s koncepcijo svojih profesorjev. O tem nas je še posebno prepričala razstava likovnih akademij iz Ljubljane, Zagreba in Beograda, ki je bila letos junija v Beogradu. Stil Bojana Kunaverja ima svoje predhodnike v začetku našega stoletja. To so predvsem kiparji, ki so izšli iz okrilja dunajske secesije. Izmed avtor-jev novejšega časa pa je nanj vplival predvsem Jakob Savinšek. Z likovnega aspekta temelji njegov formalni koncept na prefinjenem poudarjanju ima-nentnih plasti človekovih osebnosti in predmetov, ki jo obdajajo. Od tod pri njem tolikšna eruptiv-nost, ki le stežka podlega statiki. Vedno je v svo-jem elementu: tako v dinamiki vsakega detajla skulpture kot tudi njene celote. Do takšnega pojmovanja oblike pride Kunaver namerno, vendar se ne ustavlja izključno pri njem. Transponira ga na način, ki ga neposredno obogati uporaba monumcntalnih težehj, kakršne se uveljav-lja.jo v sodobnem kiparstvu v svetu. Razen tega Kunaver dodaja svojemu traitementu tudi globji vsebinski smisel, povezan s človekovim notranjim življenjem. Ta je ponekod skrčen na popolnoma vegetativno doživljanje sveta (n. pr. Clovekovo živ-ljenje, Bolečina). Obstoji pa nevarnost, da se ta sestavina njegove izpovedi v prihodnosti izkaže kot resna ovira za Kunaverjev nadaljnji ustvarjalni razvoj. Vsebinski in formalni razpon trinajstih eks-ponatov, kolikor jih vsebuje razstava, sega od Por-treta starke iz leta 1958 do Človekovega življenja, ki ga je kipar izgotovil letos. Po vsebini lahko ekspo-nate razvrstimo v dve skupini: V prvem delu avtor upodablja realne pojave iz samovoljne igre narave. Ta igra je včasih obdana s subtilno poetičnostjo takega vizualnega pojava (npr. Pesem vetra), ponekod pa učinkuje predvsem z dinamično napetostjo, ki se zdi včasih kot grožnja (npr. Embrio). Precej številnejši so eksponati druge skupine. V tem delu je objekt avtorjeve pozornosti izkljuq-no človeška postava; tu je v nekaterih primerih nje-gova vsebina zreduciraaa na čisto irealnost (npr. Hlastanje, Rojstvo in smrt), v večmf primerov pa dominirajo realne oblike, pri katerih se izkaže Ku-naverjer izreden občutek za plastičnost. Osami jih, jih poudari in jih sreeno spoji v celovit lik. Zato sta Kunaverjeva kipa Materinstvo in Starka pro-porcionalno skoraj tako pravilna kot najboljše antičene statue kot (npr. Hera s Samosa) izpred klasike Fidijevega časa. Toda pojmovanje oblik tega davnega časa, ki je usodno usmcril razvoj zahodno evropske likovne umetaosti, ima popolnoma dru-gačno misel in življenjsko razpoloženje, ki nam ga posredtije Kunaver. Pogllavitna sestavina Kunaverjevega kiparstva je elementarna subtilnost, s katero izpoveduje svoja doživetja, ki nas zaradi specifičnega likovnega po-gleda na svet morajo smimati. Prav s to lastno-stjo svoje umetnosti se Kunaver tvorno vključuje v sodobno likovno prizaievanje pri nas. RADOSLAV DABO Zapisek o D. VV. Grif f ithu David Wark Griffith je ime, ki ga danes pozna sleherni ljubitelj iilmske umetnosti. Ta veliki filmski ustvarjalec je v letih od 1910 do 1920, v dobi svojega največjega vzpona, po svojem filmskem znanju in bogastvu izraza, po svojih dramatiirških in režijskih pri-jemih daleč pfekosil svoje sodobnike. V teh letih je ustvaril tri svoja največja dela: Roj-stvo naroda, Nestrpnost in Zlomljeni cvet. Po-stal je prvo ime filma. Ob njegovih filmih so se oplajali mojstri francoskega impresionizma Abel Gance (čigar posrečeni, a očitno pod Grif-fithovim vplivom delani film Napoleon smo pred nedavnim videli) Marcel LHerbier, Louis Delluc, njegbv vpliv je bilo čutiti v prvih fil-rndh sovjetske kinematografije ... Njegova od-kritja in dosežke na področju montaže, njegov (danes že klasični) način pripovedi s postop-nim večanjem ljudi in stvari z uporabo zapo-redja daljnih, polbližnjih in velikih planov.kot ga je prikazal v filmu Bojstvo naroda, dalje njegov način izražanja preko menjave planov, njegove režije množičnih prizorov so posnemali in uporabljali v svojih filmih številni režiser-ji... Griffithovo izročilo se je ohranilo prav do današnjega dne. Kakor so se mnogi kasneje oplajali ob Grif-fithovih delih, se je tudi Griffith sam v svojem razvoju oplajal z; dosežki drugih. S tem je opravil zelo pomembno delo, saj je ta raztrese-na spoznanja združil in jih prvi pričel siste-matično uporabljati. Griffith je imel poseben dar za odkrivanje igralcev, ki so kasneje za-sloveli. Tak"o je odkril in pripeljal k filmu celo vrsto slavnih igralcev, prav tako tudi kasnejše-ga režiserja Mack Sennetta. S tem, da je prvi uvedel tradicijo, po kateri so se filmske ekipe vsako leto ob začetku slabega vremena selile iz New Yorka v Los Angeles, je po svoje pri-speval tudi k ustanovitvi Hollywooda. Prav Hollywood pa ga je kasrieje upropastil. Griffith je bil po rodu Južnjak; secesijska vojna mu je že zelo zgodaj uničila družino. To dejstvo je močno vplivalo na njegov svetovni nazor, ki se je zlasti odrazil v filmu Rojstvo naroda. če pustimo ob strani Griffithove zgrešene nazore, potem moramo označiti Rojstvo jiaro-da kot eno njegovih največjih mojstrovin. Po drugi strani pa ne smemo prezreti druge za-hteve; ki se uveljavlja v tem filmu in ki je za Griffitha menda še bolj značilna; zahteva, naj vlada na zemlji mir in ljubezen, in njegovega sovraštva do sleherne vojne. To je tudi motiv, iz katerega se je rodila kasnejša Nestrpnost. strpnost. že v Rojstvu naroda se je pokazal Griffithov filmski jezik z vsemi svojimi slabostmi in od-likami: njegov zgoščeni in prav vzneseni način pripovedi, virtuoznost pri prilagajanju maske posameznim prizorom (Griffith je v skladu "ts takratno navado uporabljal masko, da bi razbil štirikotni okvir platna), površinskost njegovih likov, primitivnost, ki se kaže v nekaterih pri-zorih, pa zopet mojstrstvo pri režiji mogočnih bitk, kot tudi nenavadni posluh za kratke, a izredno močne detajle. V Nestrpnosti, tej menda največji njegovi mojstrovini sploh, je Griffith Svoj takrat sko- raj popolnoma novi način pripovedi, po kate-rem je odvijal dogajanje aa več prizoriščih istočasno, prenesel še na čas. Ta ogromni in nenavadno razkošni film sestavljajo štiri zgod-be, ki se odvijajo vsaka v svojem obdobju. Ta-ko je Griffith v tem filmu prikazal vse svoje znanje s področja montaže. Sprva preprosta pripoved se čedalje bolj zapleta, saj v okviru vsake zgodbe drobi dogajanje še na posame-zna prizorišča in ga po svojem principu odvija istočasno. Tako je ta ogromni in izredno dragi film (Griffith je vložil vanj vse svoje prihran-ke) zmedel takratnega gledalca. Nestrpnost je propadla, njen padec pa je Griffith čutil vse življenje. Ljubljanska kinotečna predvajalnica je za-čela novi ciklus, v katerera nam bo predstavila Griffitha z nekaterimi njegovimi filmi, prav z Nestrpnostjo. Filmi, ki nam jih t>o še predsta-vila, so iz zadnjega obdobja Griffithovega ustvarjanja. To so: Pot na vzhod, Siroti v vl-harju, Amerika in njegovo poslednje veliko delo Ali ni življenje čudovito. V spored bodo uvrstiirtudi film Zlomljeni cvet, ko dobe ko-pijo. INGO PAŠ Na rob Jesenskih prireditev Jesenske prireditve so že dobrih petaiajst dni za nami. Torej lahko danes mirno in brez nestrpnosti analizdramo njihovo vsebino in poslanstvo, ki so ga opravile. Mnogi kritiki, ki so ocene teh prireditev priobčili v dnevnem časopisju pa tudi v našem listu, so zapisali, da so bili nastopd kulturnih ansam-blov kljub nekaterim izjemam na dostojni umetni-ški ravni in je pobudnik teh prireditev ŠKUD Aka-demik z dobro organizacijo in pripravami zaslužil vse priznanje. ** Bolj kot katerakoli dobro ali slabo izvedena pred-stava pa preseneča izredno slab obisk študentske publike; le-ta bi se morala zavedati, da so prire-ditve namenjene predvsem njej, saj se je na njih manifestirala študentska kulturna dejavnost, ki bi ji bilo treba vsekakor posvetiti nekaj več pozornosti. Tokrat so se prireditelji bolj kot kdajkoli poprej posvetili organizaciji prireditev. Poslužili so se vrste reklamnih sredstev; vsak nastop so tudi sproti najavljali v dnevnem časopisju in radiu. Seveda je bilo to zvezano z velikimi stroški, ki so dosegli okrogle štiri milijone dinarjev. Njihov končni uči-nek pa so bile polprazne dvorane. Kje je torej vzrok takemu stanju? Morda neprikladen čas? Prireditve so potekale v času, ko se je življenje na fakultetah že ustalilo in postalo vsakdanjost; študentje v tem času nimajo več toliko skrbi s štu-dijskimi vprašanji in pogoji. študentovske priredit-ve so bile zvečine usMajene tudi z ostalo ljubljan-sko kulturno dejavnostjo, ki bi v tistem času uteg-nila pritegniti študente. Prav tako jim je ustrezalo tučk bkolje, saj jim je dala streho večioa naših umetniško reproduktivnih hiš. Tudi izgovor, da pro-gram ni bil dovolj skrbno izbran, ne zadovoljuje. Repertoarja prireditelj res ni vnaprej pregledal, zato je tu in tam prihajalo do vsebinskih nesk'ladij in spodrsljajev v realizaciji, vendar pa je bil večji del dovolj neposreden in aktualen, da je pritegnil. To velja zlasti za dramske in folklorne predstave, med-tem ko glasbena plat prireditev zvečine ni posebno navdušila. Dejstvo je, da si kljub reformiranemu študiju na naši univerzi rsak študent lahko najde dovolj pro-stega časa in si prihrani dovolj denarja, s katerim si v nedeljo ogleda kako Sportno prireditev ali pa gre med tednom v kino. Izkušnje preteklih let kažejo,»da doživljajo prireditve kot so bile priču-joče, ne samo finančni polom, ki je sicer že vnaprej planiran, temveč postanejo za dlje časa tudi pred-met razprav o smislu takdh kulturnih manifestacij, če jih sprejema samo ozek krog občinstva. Zdi se, da je izredno slab obisk študentov na jesenskih prireditvah le en simptom naše zgrešene in neustreaaie kultume politike v preteklosti. ki je najbolj prizadela tisto mladino, ki se danes šola na univerzi. Vzroki takemu stanju kot se je pokazalo na minulih prireditvah, pa so tudi v vzgoji, ki jo na področju kulture posveča mladini celotno naše šolstvo. O glasbi slišijo dijaki samo z vidika pesma-rice in notnega črtovja ter skopega podajanja glas-bene zgodovine, spoznavanje gledališke umetnosti pa je, zlasti še ob ugotovitvi, da polagoma zamirajo amaterske gledališke skupine na podeželju, prepu-ščeno mladini, da jo sprejema brez ustrezne pod-pore tistih, ki bi jo v tem pogledu lahko usmerjali in ji pomagali. Potemtakem je jasno, da ob takem sistemu šol-stva in splošne dosedanje kulturne inprosvetne po-litike ne moremo pridakovati širokih množic Ijubi-teljev gledaliških predstav in koncertov. Sodba nekaterih, da sodobni svet -tehnizacije premočno okupira mladega človeka, da bi se utegnil meniti še za take in podobne kulturne manifestacije kot so bile letošnje študentske prireditve, je vse preveč pavšalna, čeprav se v tej sicer zelo poeno stavljeni ugotovitvi skriva tudi kanec resnice. So-dobni način življenja resda močno zaposluje mlade ljudi, toda v njih brez dvoma živi neka potencialna želja po sprejemanju kulturnih dobrin. Ta potreba bi morala postati predmet vzgoje. Ker doslej ni bilo pravega kulturnega usmerjanja v tem smislu, se.. je mladina oprijela tistega, kar ji je Iaže dojemljjvo: povprečne literature, filma in popevkarstva. Umet-nost in njene zunanje manifestacije so, kot kaže, postale domena njenih redkih iskrenih ljubiteljev, ki kljub naglemu razvoju ekonomskih in dnižbenih odnosov še najdejo toliko časa, da kdaj pa kdaj stopijo v gledališče ali na koncert. čemu je med njimi tako malo študentov? Verjetno vplivajo nanje tudi množična komunikacijska sredstva s svojim pogosto nezahtevnim kulturnim programom irt vsakovrstno zabavno plažo. To pa je problem, ki bd ga bilo treba kompleksneje obdelati. Namen priču-jočega razmišljanja pa je predvsem ta, da skuša opozoriti na problem odnosa med kulturo in še po-sebej študentsko kulturo in njenimi potrošniki, ni pa to analiza' tega odnosa. Problem, ki je tu zelo preprosto nakazan, je dosti kompleksnejši, da bi ga lahko ta hip izčrpali, saj zadeva prav v jedro naše kulturne politike. šele obdelan s tega aspekta bi ta odnos verjetno dobil pravo vsebino in bi se raa-krild" njegovo družbeno ozadje. Tadej Munih ASSIA DJEBAR IZGNANSTVA IMI Bilo je štiri popoldne, ko so vstopile. V kuhinji, kamor sem se skrila, setn jih slišala, kako so po običajnih vljudnostnih frazah vzkliknile: — Ampak kaj pomeni to tarnanje? — Naj bo nesreča tlaleč od nas! Bog nas obvarji! — Kurjo polt imam, je pravila tretja. Pozabila sem čase smrti in solza. Pozabila sem jih, čeprav je naše srce zmeraj trpelo. — Taka je božja volja! je povzela druga. Mama je razlagala vzrok tistega žalovanja z mirnim glasom, medtem ko je pospremila ženske v edino sobo, ki smo jo spodobno opremili. Ob meni je Anissa delala svoje prve opazke o zunanjosti iensk. Spraševala je Aicho, ki jih je sprejela z mamo. Jaz sem od-prla okno in ju gledala, kako si izmenjujeta mnenja. — Na kaj misliš? je vprašala Anissa, ki mi je sledila s pogle-dom. ¦. ¦¦ — Na nič, sem ji odvrnila trudno; potem, po kratkem premol-ku: — Razmišljala sem o različnih videzih usode. Razmišljala sem o bozji volfi. Za tistim zidom imaš mrtveca in ženske blazne od bo-lečine. Tu pri nas druge že:iske govorijo o poroki... Razmišljala sem o tej razliki. — Nehaj »razmišljciti«, me je živo prekinila Aicha. Potem Haf-$i, ki je ravnokar vstopila: Morala bi poučevati njo, ne pa mene. Zapravlja čas z razmišljanjem. človek bi skoraj pomislil, da je pre-brala toliko knjig ko ti. — Ne bi hotela? me je vprašala Hafga. — Ni se mi treba učiti francoščine, sem odvrnila. — čemu bi tni služila? Oče nas je vse naučil našega jezika. »Dovolj to«, ima ha-vado reči. — Koristno je pgznati tuje jezike, poleg svojega, je počasi rekla Hafga. To je, kot bi poznal druge narode, druge dežele. Nisem odgovorila. Morda je imela prav. Morda se je bilo tre-ba učiti in ne zapravljati časa in ko jaz pustiti svoje srce, da tava po praznih potih preteklosti. Morda si je bilo treba poiskati inštruk-torja \n študirati francoščino ali kaj drugega. Ampak jaz nisem ni- koli čutila potrebe, da bi stresla svoje telo ali svoje srce... Aicha, ona je bila drugačna. Kot moški: trdna in delavna. Bilo ji je tride-set let. že tri leta ni videla svojega moža, od prvih dni vojne za-prtega v Barbarossi. In kljub temu je delala in se ni zadovoljevala z gospodinjskimi posli. Zdaj, samo po nekaj mesecih inštrukcij, ji tistih redkih pisem, ki jih ji je mož lahko poslal, ni več prebiral Omar. Uspevalo ji je, da jih je razbrala samd. Včasih sem ji bila nevoščljiva. — Hafga, je rekla, čas je, da gre moja sestra pozdravit tiste go-spe. Vstopi z njo.. Ampak Hafga ni hotela. Aicha je vztrajala injaz sem ju opazo-vala v tej njuni igrici poklonov. — Kaj veste, če so šli po truplo? sem vprašala. — Kako? Mar nisi pred kratkim slišala recitatorjev? je odvr-nila Anissa. — Zato je torej jok za trenutek prenehal, sem rekla. čudna raz-laga, ko recitirajo verze iz korana in zenske prenehajo jokati. In vendar je ta trenutek najhujši, jaz' to vem. Dokler je telo tam, pred vami, se zdi, da otrok še ni povsem umrl, da ne more biti mrtev, kajne?... Potem pride trenutek, ko ga možje dvignejo na ramena, da ga ovijejo v rjuho... Zame, bog mi odpusti, lahko reci-tirajo vse verze korana, hiša ostane prazna, ko odidejo, prazna, prazna... . Hafga je poslušala, obrnjena proti oknu. Potem se je tresoč se obrnila k meni. Tedaj se mi je zazdela še mlajša od Anisse. — Moj bog, je rekla z ginjenim glasom. šele dvajset let mi je in nisem nikoli videla smrti. še nikoli v življenju! — Mar nisi zgubila nobenega svojca v tej vojni? je vprašala Anissa. — Sem, je rekla. Ampak novice prihajajo zmeraj v pismih. In smrti v pismu, vidite, ne morem verjeti. Neki moj bratranec je bil giljotiniran med prvimi v Barbarossi. V redu, nisem nikoli jokala, ker ne morem verjeti, da je mrtev. Zame je bil ko rodni brat, pri-segam. Ampak ne morem verjeti, da je mrtev, razumete? je pove-dala z glasom, v katerem je že bilo čutiti solze. — Tisti, ki so umrli za stvar, niso resnično mrtvi! je odgovo-rila Anissa v izbruhu ponosa. — Mislimo na sedanjost! Mislimo na danes, je rekla Aicha suho. Ostalo je v Gospodovih rokah. Bile so tri: starka, ki je verjetno bila mati in ki si je naglo na-taknila očala, ko sem vstopila; dve drugi ženski, ki sta sedeli druga ob drugi in ki sta si bili podobni. Hafga je vstopila za mano in se usedla blizu mene. Povesila sem oči. Vedela sem, kaj moram storiti, ker sem to že nekpč storila: ostati nema, s povešenimi očmi in do konča potrpežljivosti pustiti, da si me ogledajo: bilo je enostavno. Spočetka je vse ensotavno za dekle, ki se moši. Mati je govorila. Komaj, da sem poslušala. Preveč dobro sem poznala snovi, ki jih bodo obravnavale: mati je govorila o žalostnem položaju nas beguncev; potem ti bodo izmenjale mnenja o tem, kdaj bo tega konec... še en ramadham daleč od svoje domo-vine... morda zadnji... morda?dal bog! Res je, da so prejšnje leto govorili isto in še prej spet... Nc pritožujmo se preveč... Zmaga je vsekakor gotova, to pravijo mi naši možje. Mi vemo, da bo pri-šel dan vrnitve... Predvsem je treba misliti na tiste, ki so ostali... Treba je misliti na Ijudstvo, ki irpi... Alžirsko Ijudstvo je od boga blagoslovljeno Ijudstvo... In naši borci so kot iz jekla... Potem bodo prešle na opis bega, na različna sredstva, ki so se jih poslu-žili in ki so jiln zbrali, da so zapustili deželo, kjer divja požar... Potem se bodo vrnile na žalost izgnanstva, na srce, ki medli po svoji domovini... In strah, da bi umrli daleč od rodne grude... Potem... ampalk bog bodi hvcdjen! in naj se zgodi njegova volja! Tokrat je stvar trajala malo dlje: uro ali mordu več. Do trenut-ka, ko je prišla kava. Komaj, da sem poslušala. Razmišljala sem tudi jaz, ampak na svoj način, o izgnnstvu in o teh mračnih dneh. Razmišljala sem, kako se je vse spremenilo, kako smo bili na dan moje prve zaroke v dolgem svetlem salonu svoje hiše, na al-žirskik gričih; kako je tedaj pri-nas vladalo izobilje, izobilje in mir; kako se je oče smejal in hvalM boga, da ima polno hišo.:. Iri tnoje srce nt bilo sivo, mračno ko dunes in nisem poznala te misli na smrt, ki je šibko utripala v meni ze od jutra... Da, razmišljdla sem, kako se je vse spremenilo in kako si je kljub temu na neki način vendar vse podobno. še zmeraj so skrbeli, da me omožijo. In zakaj? sem se nenadno vprašala. Zakaj? sem ponavljala z nekim posebhim besom ali z njegovim odmevom. Da bom imela skrbi, ki se ne spre-menijo ne v času rniru ne v ča&u vojne; da se bom zbujala sredi noči in se spraševala, kaj čuti v dnu srca moški, kv deli posteljo z mano. Da bom imela otroke in jokala, ker za žensko zivljenje ne pride nikdar samo, za njim je vselej smrt, tatinska, nagla, in .se smehlja materam... Da, zakaj? tem si rekla. Postregli so s kavo. Mati je vabila. — Ne bomo popile niti kapljice, je začela starka, dokle rnam ne daste svoje besede za vašo hčer. — Da, je rekla druga, moj brat nam je zabičal, naj se ne vr-nemo brez vaše obljube, da mu jo daste za ženo. Poslušala sem mater, ki se je izogibala odgovorom, se dala hi-navsko prositi in znova vabila naj pijejo. ženske so ponavljale svojo prošnjo... Tak je bil običaj. To je trajalo še kakšno minuto. Mati se je sklicevala na oče-tovo avtoriteto: — Jaz bi vam jo dala... Vem, da ste pošteni Ijudje... Ampak tu je še njen oče! — Njen oče je že rekel d a mojemu bratu, je povzvla ena od žensk, ki sta si bili podobni. Zdaj moramo odločiti še me med sabo. — Da, je rekla druga, zdaj smo ml na vrsti. Uredimo to stvar! Dvignila sem glavo. In tedaj sem srečala Hafgin pogled. če je bil na dnu njenih oči neki čuden lesk, ki je izražal zanimanje ali ironijo, ne vem, ampak razumela sem, da je Hafga izven tega, po-zorna in radovedna obenem, ampak izven. Srečala sem tisti pogled. -— Nočem se poročiti, sem rekla. Nočem se poročiti, sem pon-vila kriče. V sobi je nastala zmeda: mama se je dvignila in vzdihnila, vi-dela sem Aicho, kako je zardela. In tisti dve žensJci sta se istočasno, . počasi in presenečno, obrnUi k meni: — In zakaj? je vprašala ena od njiju. — Moj sin, je vzkliknila starka nekam slovesno, moj sin je učen človek. čez nekaj dni odpotuje na Vzhod! — Kajpada! je rekla mama z ganljivo naglico. Vemo, da je učen človek. Ih poznamo ga ko srčno dobrega... kajpada... — Ni zaradi tvojega sina, sem rekla. Nočem se poročiti. Moje oči vidijo bodočnost črno črno. Ne vem, kako n&j vam razložim, go-tovo prihaja od boga... Ampak moje oči vidijo bodočnost črno črno! sem ponavljala ihteč, medtem ko je Aicha tiho odšla. XXX Potem... ampak čemu naj vam še pripovedujern? Hirala sem od sramu in nisem razumela. Samo Hafga je ostala ob meni, ko so ženske odšle. — Zaročena si, mi je rekla z žalostnim glasom. Tvoja mama je rekla, da te bo dala. BoŠ sprejela? Strmela je vame s prosečimi očmi. — Saj ni važno! sem rekla in v sebi sem resnično mislila: sa) ni važno! Ne vem, kaj se mi je zgodilo prejle. Ampak vse so govo rile o sedanjosti in o tem, kar se je spremenilo in o nesrečah. Rekla sem si: kaj torej pomaga trpeti tako daleč od svoje domo-vine, če morarn še zmeraj, kot prej, kot v Alžiru, sedeti in igrati... Ko se življenje spremeni, bi se morda z njim moralo spremeniti vse, prav vse. Razmišljala sem o tem, sem rekla, ampak res ne vem, če je bilo narobe ali prav... Ti, ki si izobražena in ki veš, ti morda razumeš... — Razumemii je odvrnila obotavljajoč se, ko da je nameravala nekaj reči in se je potem premislila. — Odpri okno, sem rekla. Znočilo se bo. šla je odpret, potem se je vrnila k moji postelji, kjer sem zlek-njena ihtela, brez vzroka, zaradi sramu in trudnosti obenem. V ti-šini, ki je sledila, sem odsotna opazovala, kako noč zaliva sobd. Zdelo se je, da ropot iz kuhinje, kjer sta bili moji sestri, prihaja iz drugega kraja. Potem je Hafga začela govoriti: — Tvoj oče, je rekla, je nekoč govoril o izgnanstvu, o našem izgnanstvu in rekel, oh, dobro se spominjam, ker nihče ne govori ko tvoj oče, je rekel: »Izgnanstva ni zanj, ki je v milosti božji. Iz-gnanstva ni zanj, ki hodi pota Gospodova. So samo preizkušnje.« In še je nadaljevala, ampak ostalo sem- pozabila; vem samo, da je po-gosto z navdušenjem ponavljala »me«. To besedo je izgovarjala s posebno silo, tako da sem se proti koncu vprašala, če ta beseda po-meni naju sami ali morda celo druge ženske, vse ženske tega sveta. Ampak resnici na Ijubo, tudi če bi vedela, kaj bi lahko odgo-vorila? Hafga je bila zame preveč izobražena. In to ji bi rada po-vedala, ko je umolknila, morda v pričakovanju, da spregovorim. Ampak odgovoril je drug glas, drug ženski glas, ki je ob odprtem oknu šinil svetel ko strelica proti nebu, ki je vzdrhtel, ki je poletel. poletel v širokem loku ko ptič po nevihti in ki se je kmalu zgrudil v padcu. — Druge ženske so umolknile, sem rekla. Samo mati še zmeraj objokuje... Tako je pač šivljenje, sem dodala čez čas. Nekateri po-zabijo ali čisto preprosto spijo. Drugi vselej butajo ob zidovje pre-teklosti. Bog jim bodi milostljiv! x — Ti so resnični izgnanci, je rekla Hafga. Iz italijanščine prevedel Miroslav Košuta POL Za minulo premiero — drugo v letošnji sezoni — se mi zdi, da je zanesla v obmej-no goriško gledališče svežega in spodbud-nega vetra: pa moram vseeno kar pre-cej povedati, da bi v novi realizacijt (reii-ja Andrej Stojan) Axelrodove broadway-sko burkaste satirice — dandanašnji še kar malo zaprašene, da ne rečem patina-ste — težko našli kakih globljih, zaresnej-ših nagibov za navdušenje večjega forma-ta, prav tako kot bi se tezko znova in res-neje ogreli za samo Arelrodovo igro, ki ni nič več tako hipermoderna po vnanji, praktični dramaturgiji in tudi nič več ta-ko osvajajoče drzna (in nemara celo uspeš-na) po vsebinskih problemskih ambicijah, kot se nam je mogla razodeti pred leti, ko si je v enem zamahu osvojila Tiaše gle-dališke odre s svojo duhovito, parodično dražljivo, gledališko učinkovito in skoraj frapantno resnostjo, ki smo jo našli pod lupino bulvarne smešnosti in ki je zdaj ne najdemo več. Razkrila in ošibala je bila določen aspekt človekovega bivanja v svetu, aspekt, kl pa danes ne pomeni nobene fgledališko umetniško) zanimive »tranpoti oziroma zablode: sodobnemu človeku — inkluzive zmehaniziranemu ameriškemu malomeščanu, kakršen je v drami Richard Sherman — spolni avan-turizmi ne prinašajo nobene tako velike in pomembne draži več, da bi bilo treba o njej napisati tri ure dolgo dramo; ta-ke draži, ki bi znenada postala motor vse človekove dejavnosti, pa še celo ne. Paro-dija in več dli manj povrhnja aktualistič-na satira sta svojo vlogo odigrali in sta v danšanji postavitvi Axelroda malo manj kot čisto nepotrebni. Ostanejo pač torej famo duhovitost, ki je v draml ni malo, dasiravno je marsikje grajena na precej obskurnih osnovah (mik »prepovedanih« tpolnih ekshibiclj), formalna gledališka porabnost besedilca in mnogo broadway-skega šarma. Skratka: prijeten zabavni tekst, ki se ga pa zldhka pozabi in obide. Kljub temu pa se mi zdi, da je goriška predstava prinesla — tako po svojih gle-daliških koordinatah kot po določenih no-pih vseblriskih akcentih — nef kakor sern že zapisal, nagiba za veliko navdušenje, ampak solidno izhodišče za šivo, tvorno polemiko in gledališki prepir. Režiser Andrej Stojan je npr. v koncep-tu ves čas nihal med bulvarsko nepreten-dozno burko, ki jo je delal v osnovni fa-buli svojega glavnega protagonista R. Sher-mana karseda preprosto, konvencionalno, in med parodijo (ki bi jo sk4r moral no-$iti celoten kontekstj visoke, žlahtne sor-te, ki skriva v sebl poleg izredne komič-ne učinkovitosti še kanec neke pretreslji-ve groteskne razčlovečenosti, ki se ji na nekaterih mestih posreči postati adekvat-na podoba zablod iz celo konkretnih bi-vanj. In tam, kjer si je režiser dovolil po-gumno (iz vsebinskih korenin navzven) aktualizirati oziroma poglobiti določene Axelrodove zasnove v naš konkretni vsak-dan, se je njegova predstava visoko dvi-gala nad nivo nevznemirljive zabavnosti; ostala pa je seveda neprečiščena. Zapisa-ti velja hkrati še dejstvo, da je Stojan na-sploh gradil vso predstavo na zunanjih komičnih učinkih, ki so bili — ne dopol->nilo ali ilustradja konteksta — često sa-mi sebi namen. Tipičen primer formcdne virtuosnosti in neuničljivega duhovičenja predstavlja R. Sherman, ki ga je igral Stane Leben. Njegova figura nima zaklju-čene plastične podobe, ampak je sestavlje-na iz zaporednega nizanja domislekov in gagov, ki sleherno tretjo dimenzijo izkljU" čujejo. Kontekst predstave, kakor je nepreči-ščen in neenoten, predstavlja vendarle do-volj solidtno bazo za take ali drugačne gle-dališke interpretacije — ideje in pomena nekaterih dvoumnih scenskih rešitev. Je pa res, da ni šla predstava nikjer do konca; da je ostalo prl zasnovi, pravzaprav pri dveh zas-:ovah in pri mo&nosti polemike. Hotei rx sem zapisati, da se mi zdi, da 8t goriSki teater ~vkljub vsem pomislekom vendarle angažirano prizadeva za živim so-dobnim teatrom, ki naj bi nudil možnost najrazličnejših ekaperimentcUnih iskanj, ki pa se kljub odrski virtuoznosti (in že priču-joča predstava v veliki meri Jormalno v&rtiiozna je!) in preUrani iznajdljivosti ne odreka poglavitnemu namenu gledcdiške igre: aktivni medsebojni participaciji gle-dalca in igralca. Predstava pa je mimogrede pometla tu-di s snobovskim in zaplankarskim gleda-liškim diletantizmom, ko uvaja dovolj so-doben, sanv>hoten in dovolj originalen način odrskih izpovedovanj. A. INKRET Nastop folklorne skupine »France Marolt« v Naselju je bil do zdaj še vedno med najbolj obiskanimi študentskimi prireditvami. Na sliki: detajl koroškega ljudskega plesa. Posvetovanje ob Jesenskih prireditvah Hkrati z vprašanj&m, ali so bdle štu-dentske »Jesensbe kulturne prireditve« do-bre ali sJabe, se nam mora poroditi vpraša-nje ideje, organiziranja takih prireditev. Gotovo je vse pohvale vredna naglica, s fcatero so predstavniki študentskih kul-turnih društev sestavili praviinik o bodo-Cih jesenskih prireditvah &n teze za posve-tovanje svojih predstavnikov. Morda je marsikaka pomanijfclivost rezultat ravno te naglice, vendar je po drugi strani dej-stvo, da je ideja uspela zaživeti, veliko po mambnejiše. Posvetovanje predstavnikov študentsikAh kulturnih društev takoj po koncu prireditev ni bilo analiza kvalitete prireditev samih, pač pa delovni sestanek, na katerem so sklenlli, da jesenske prire-ditve postanejo tradicija in da se vsako le-to organizirajo v drugem študent&kem cem-tru, razen v Beogradu in Zagrebu, kjer je taikih prireditev dovolj. Konkiretna rešitev za naslednje leto: jesesnske prireditve bo-do v Prištini, v organizaciji ŠKUD »Ra-miz Sadiku.« Imele bodo predvsem zna-čaj folklornih nastopov, čfcprav ne bodo nastopale izključno foliklorne sikupine. Raaprava je to idejo nekoliko razširila. Ali ne bi bilo ttoljše, če bi nastopi v dru-gih študentskih centrih imeli še v večji meri značaj predstavljanja posamezne re-publike ali pakrajine?, so se vprašali. Na ta način bi prireditve prevzele funk-cijo, ki je širša od po&redovanja kulture. Postale bi vez med ljudmi različnih. po- krajin, sredstvo razumevauja med ljudimi. Razen konkretnih organizacijskih vpra-šanj je imelo posvetovanje tudd svoj te-oretični del, razpravo o problemu »amate-rizem in kamercializacija«. Teze za razpra-vo niso šle dalje kot do ugofcovitve, da tudi pri raanih amaterskih. skupinah nasto-pajo profesdonaloi, ki s tem služijo denar in da to ni dobro. Razprav je to vtprašanje pojasnila še v drugih aspeikitih. »Pavezaiva visoiko sbrokovnih kadrov in široka ini-oiativa množic,« je poud&ril tov. Dane Robida, tajndk Zveze Svobod in prosvet-nih društev. Petef Toš, predstavnik Sveta za kuJturo LES, pa je dejal: »Amatersko kulturo danes finansiraimo kot družfbeno potrebno dejavnost in v tem smisllu je komercializacija amaterizma njegov uspeh.« Ideja vsakoletnih študentskih prireditev je prodrla in na posvetovanju dobila svo-jo konkretno orgainizacijsko otoliko. Ma-nifestaoija dejavnosti štud&ntskih kultur-nih društev bo s tem postala mnogo več kot prikaz neke skupine, ki se iz veselja ukvarja z kulturo; postala bo kulturni do-godek za kraj, kjer jdh bodo organizirald, sredstvo za zadovoljevanje kuilturnh po-treb ne samo študentske publike, marveč publike nasploh. In morda je ,to najpohval-nejša kritiika, ki jo lahko zapišemo jesen-skim prireddtvam na rob. M. C. GLOSA i O ŠTUDENTSKI KULTURI TRIBUNA STRAN 10 Jesenske študentske prireditve so razkrile nekaj zaskrbljujočih dej-stev. Vendar pa pri tem ne gre sa-mo za pojave, ki so ozko vezani na okvir samih prireditev, temveč so širšega in splošnejšega značaja. Go-vorijo nam o splošnem stanju kul-ture dandanes in o razmerju med kulturo, njenimi izvajalci in ustvar-jalci in med publiko kot potrošni-kom teh ustvarjenih in ponujanih dobrin. Obisk na Jesenskih študen-tovskih prireditvah je bil nadvse skromen, lahko bi rekli celo v ne-kem oziru porazen. Ta ugotovitev je še posebno osupljiva ob dejstvu, da od 10.000 študentov, kolikor jih je trenutno v Ljubljani, ni bilo na prireditvah niti toliko obiskovalcev iz njihovih vrst, da bi napolnili dvorane več kot do polovice. Tukaj bi bilo mogoče postreči Se nekaj drugih podobnih podatkov, vendar to ni namen tega pisanja. Zanima nas predvsem vzrok in korenine ta-kega stanja. Valiti krivdo zgolj na študente, na njihovo nezanimanje, bi bilo krivično in absurdno. Ta pojav ima globlje družbene koreni-ne in sta zanj v veliki meri odgo-vorna tako naša kulturna politika v zadnjem desetletju kakor tudi kulturni delavec oziroma ustvarja-lec sam. Takšna podoba nam že spet cnkrat zgovorno priča o zelo šibki komunikaciji med kulturnim delavcem in ustvarjalcem na eni in med obeinstvom na drugi strani. Zatiskati si oči pred tem bi bil ne-odgovoren in škodljiv posel, saj se podobna znamenja v raznih oblikah nakazujejo malodane povsod. Ta nekomunikativnost med občinstvom in kulturo izvira po mojem mišlje-nju predvsem iz napačne roman-tične tradicionalne predstave o zna-čaju in vsebini kulture in umetno-sti in o njeni funkciji v družbi. Vsebina te predstave je predvsem formalno estetska in bi bila — prevedena v konkretni jezik — yi-deti nekako takole: plemenitenje duha, boj in ustvarjanje vzvišenih vrednot (čisti estetski forfnalizem), zanikanje vsega, kar je »banalno«, »vsakdanje«, torej umazane in vzvi-šene umetnosti, nadzemske lepote in čistoče nevrednega. Ta tradicio-nalni pasivizem je seveda vodil v vedno temeljitejši odmik od stvar-ne človeškosti, od akutnih eksi-stenčnih problemov sodobnega člo« veka, človeštva in družbe, od sleher-ne žive in resnične problematike v svet iluzorne higieničnosti, carstvo abstraktne svobode, in si je dejan-Sko zavezal oči pred vsem, kar se je v resnici dogajalo v človeški druž-bi. Ta pot je bila seveda najlagod-nejša in zaradi tega najmanj tvega-na, vsekakor pa zelo prikladna za slehernega malomeščana tega ali onega svetovnonazorskega prepri-čanja. Ce je danes občinstvo, v našem primeru študentje, nezainteresirano za tako kulturo, je to razumljivo, saj taka kultura nima nobene zve-ze s problemi, ki mučijo sodobnega človeka. Clovek postane nezaupljiv, če mora nenehno goltati tako praz-no vrečo resnic dvomljive vsebin-ske Vrednosti. Ne bo se ozrl niti za tistimi stvaritvami, ki načenjajo njegove resnične probleme, nje^ov TELEVIZIJA Štiristo let slovenske glasbe Drugi koncea-t iz cikla »Stiristo let slo-vensike glasbe«, ki je bil na sporedu pred dobrim tednom dmi, nam je predstavil do-sežke naSe glasbene umetnosti v baroku. Tako smo slišali »Te Deum« kamniškega organista ki skladatelja Jakoba Zupana, dve pesmi za sopran in čembalo Antona Tomaža Linharta in Simfonijo v C—duru Amanda Ivančiča. Amand Ivančič je bil sicer redavnik, veaiidar je razen. cerkvenih sikladb, kjer je usfcvaril svaja najboljša dela, komponiral tudi trio-sanate in simfonije. Simfonija v C—duru je najbrž eno njegovih sdabših del, kajti ne odilifcuje je nikaikšina posebna in-ventivnost, manjka ji tudi zrelost v instru-mentadji. Ofkester je odigral sinrfonijo neikam neprizadeto, skorajda površmo. Po-grešal som tudi — morda je temu kriva re-aliaacija — večjih dinajtni6ndli razlik ia sproščene igre. Dve pesmi Antona Tomaža Linharta je ob spremljavi čembala — igral ga je Ja-kob Jež — zapela Olga Jaževa. Ti dve ljub-k! skladlbid — »Pesem« ian »IJubici« — po-menita prav prijetino odikri,tye. Komponi-stu fcljub temu, da je bil prvenstveno dra-matik in zgodovinair, ne moremo zanikati precejšnjega znanja, s katerim je ustvaril pesmd. Solistka je skladibdci, kd pomenita edini primer glasbenega rokokoja pri nas, zapela neikako brea prave zavzetasti in sta zato izzvineli nekoliko medlo. Zlasti prvi, »Pesmi«, bi lafako dala več prostosti In Ijubkosta. Komomi zbor in orkester radijske po-staje sta nam predstavila »Te Deum« Ja-koba Zuipana, skladatelja naše prve opere, ki se žal ni ohrandla. Vendar nam že »Te Detun« kaže, da Zupan nd bil slab kampo ni*t. lasvajalcd so pod vodstvom Jakova Cipci-ja s pravo mefro občutka za stil ostvarili to baročno skladibo. živo spremno bese-do je prisipeval Borut Loparnik. V prihodnjih oddajaK tega cikla bi sl želeli več sproščenosti in živosti. K temu bi najbrž pripomoglo tudi ustrezno stilno oJcolje — vsaj za nastape lnajhnih kamor-nih ansamblov ali solistav — ki je bilo v tej oddaji le rahlo nakazano. IGOR LONGYKA Popravek V Clanek »Upor proti preživelemu«, objavlje-nem v 22. številki našega lista, sia se vrinili dve grobi vsebinski napaki, ki ju danes popravljamo. Kot je razvidno že iz vsebine članka, ne teče bc-seda o reviji Krugovi, ker le-ta, kot je sloven-skemu kulturnemu občinstvu verjetno znano, te šest let ne izhaja, temveč člariek obravnava la-grebško revijo Razlog. Od 54. do 58. vrstic v članku pa se tekst pravilno iglasi: »Pesniki oiioll revije Krugovi so bili samo pesniki. pa še to ne vsi clolgo: povečini so se posvetili samemu prevajanju Pesniki okoli revije Bazlog pa so obenem vsl tudi esejisti, razmišljevalci, tudi v pesmih miselni iskalci novega.« Obe napaki sta nastali iz tehničnih razlogov. Za neljubo pomoto se avtorju in bralcem opra-vičujemo. dejanski položaj v sodobni družbi, ne na prazne predpostavke o nje-govem docela izmišljenem bivanju v svetu. To poslednje se je namreč zgodilo vsaj na dramskih priredit-vah te študentske kulturne manife-stacije, ki sem jim bil priča. Dva od tekstov sta bila aktualna in sta več ali manj uspešno prodrla v živo sodobno problematiko. Dvorana pa je ostala kljub temu napol prazna. Najbolj ugodno in seveda farizej-sko bi bilo izgovarjati se na tehni-cizirano civilizacijo, ki Cloveku vsi-ljuje samo svoj materialni brezduš-ni predmetni svet. Ta usmerjenost je med študenti nedvomno posledi-ca prej omenjene orientacije druž-beno neangažiranega duhovnega tradicionalizma. Njegovi preroki so kvečjemu smešne lupine neres-nične preteklosti, kljub temu da poskušajo vztrajno vzdrzevati svoje primarne pozicije. Če je torej upadlo zanimanje za duhovne vrednote celo imed študen-,ti, je to eden od zaneisljivih zna-kov, da si sodoben mlad človek ni-ma kaj pomagati s praznimi estet-skdmi in lažnimi duhovmimi klišeji in ker tovrstne resnične problema-tike ne najde, se raje zateka v svet, ki je privlačnejši, to je svet mate-rialnih užitkov ali pa, kar ni niti malo škodljivo, svet izumov in na-predka v tehniki. Defekt, ki seveda nastaja v tem primeru, je enostran-sko razvita osebnost, kar pa živ člo-vek ne more biii. In to je ena os-novnih dilem sodobnega človeka in sveta. S tem se bo morala spopri-jeti naša sodobna kultura, kulturni delavec in ustvarjalec, prav tako pa tudi občinstvo, ne pa da bodo drug pri drugem upravičevali to stan.je po eni strani s topost.io ob-činstva, po drugji pa z nekoristnost-jo in neuporabnostjo kulture. Peter Božič ¦HKIillll^^ UREPO PREDSTAVI Sedem let skomin Hammami WaJid: ... nimam ne Sudradjat Dai: ... končal študij Hafiz Ali: ... hočemo študirati... študijskih ne jenkovnih težav. v rednem roku... -,.<*¦- Nginja Ondiek: ... srečni, da lah-ko študiramo v vašem jeziku ... Elias Okidi: ...prišel % naine-nom, da bom študirai... IZ RAZGOVORA S TUJIMI ŠTUDENTI GLAVNIPROBLEM: POMANJKLJIVO I Razgovora so se udeležili: študent ar-hitekture Hanunami Walid iz Sirije, štu-dent metalurgije Sudradjant Dai iz In-donezije, študent ekonomije Hafiz Ali iz Somalije, študent agronomije Nginja On-diek iz Kenije in študent ekonomije Elias Okitli iz Ugande. Vprašanja, ki smo jih zastavili, so se nanašala na študijske prableme, na dru-žabno življenje, na delo v Mednarodnem klubu in na športno področje. Glasila pa so se takole: S KAKŠNIMI TEŽAVAMI SE SRECA-VATE NA STUDIJSKEM PODROČJU? KAKO PREŽIVITE PROSTI CAS? KAJ MISLITE O MEDNARODNEM KLUBU? ALI SE BAVITE S TELESNO KULTU-RO? HAMMAMI VVALID - Sirija Na srečo nimam niti študijiskLh ndtd jezikovnih težav. Prve dve leti sem se predvsem učil slovenščino, tako da mi v pogovomem ia sedaj že v sfcro-fcovneim jezifcu ne dela več preglavic. Sd-cer pa sta zadinji dlve leti študija na arM-tekturi posvečeni predvsem praktičnim predmetoim. pa tudi literatura je v večd-ni primerov v franooseani in airagleščdni. Večje težave se pojaviljajo pri mogih pri-jalteljih, ki so se vpisali na arhitektuiro leto ali dve za menoj. Ti se ne morejo poihjvaliti s kakim vepjim znanjeim sloven-ščine, kajti koncept pouka jezika ¦ni naj-boljši. S prihodom v Ljubljano so se ob-vezali, da bodo izpite opravljali v slo-venšoini, vemdair fafeulteta ne razpalaga • s skripti. Pisatd predavantj ne morejo, ker jilh. ne razumejo, oairoma ne obviadajo jeziika ta&o popoino kot domači študeiit-je, da bi jiii l&hiko beležili. 2al letos ne bodo obiskovali 50 dodafcnlh ur slovemšči-ne, kear so prišli študflrat na lastne stro-šfce, in bd sfcrošike za ta jezikovni tečaj morali kriti sami. || — V prostem času zelo rad obisku-jem čitalnice — fakultetno in čitalnico društva OZN, rad brskam po revijah, rad obiskujem filmske sredstave, gledališče, preivsem opero. H — Od medinarodinega kluiba pnLčotou-jeim večjo atativnost, sajj imajo tuji štu-dentije veldko pirdblemofv, katere pa goto-vo ne moreijo rešditi sami. Vsetkafcar se bo fcrenutno stanije popran^lo, saj je naš sekreter pokazal veldiko volje in upam, da ga tudi mi ne bomo razočarali. g| — Zelo rad potujem. PrepotavaJ sem že vso Jugoslavij©, pa tuidi diruge drža-ve sem obisikal. Bil sem v Italiji, Zah. NemfiLji, Avstriji. Zelo rad tudi gledam prireditve. SUDRADJAT DAI - Indonezija em v četrtem letniku metaluiirgije, jeaiik md ne dela nobenih t^av in zato bom fcurii koničall študdj v red- nem rotou, v rotou, kl je predividem za va- ie študeote. B| — Prosta čas preživiin v kin/u, na eabavnih matinejah, rad zaidem v Pil-harmomijo, sedaj pa sem pričed obiskova-ti operne predstave. Precej prostega ča-sa posvetim s prijatelji pogovoru o do-• movini. hjd — Misliim, da je potrebma spremem-pa v položaju seteretairja. Punkoije se- ZNANJE JEZIKA Od jeseni 1959, ko so se prvi tuji študentje vpisali na našo univerzo, pa do dones, se je njihovo število večkratno pomnožilo, tako da danes v Ljubljani studira že 109 tujih študentov. Kako živijo? Kako so se vživeli v naše okolje? Prepustimo besedo petim tujim študentom, ki bodo spre-govorili besedo o o s e b n i h vtisih. kretainja bi moral prevzeti tuji študent, saj se Jugoslovan ne more vžaveitd v svoje vtoge takio, kot bi se npr. kak tuji štu-demt. Nikafeor pa ne zanikaan potretoe po "jugoslovanskem študentu v klubu, ki naj bi bil predistavnik univerae in bi posre-doval med univerzo in klubom. Q — Zelo rad se ukvarjam s športom Prl Olimipiji igram akta-vno badminton. Rad bi tudi drsal. že preteMo leto sem si nameraval kupiti drsalke, vendar mi materialno stanje tega ni dopuščalo. Razen tega me zanima še namizni temis, košarka, včlanil pa se bom tudd v tele-snovzgojno orgamizacijo »Parti.zan«. HAFIZ ALI - Somalijo VLjubljani sem že leto in davet me-secev, vendar mi dela slavenslki je-zik veliko težav. Preden sem pri-spel v Jugoslavijo^seon vedel, da jo tvo-ri šest republik in da v skoraj vsaki go-vare drug jezik, vendar nisem pričako- dobili v srečanjih z jugoslovansko mladi-no, generacijp, ki bo sčasoma zamenjala svoje starejše tovariše in nadaljevala za-ortano politiiko. Mišljenja sem, da bi mo-rali biti kontafcfci še pristnejši in konflik-fci ne bd bdli tako pogosti. m — Skušamo in upamo, da bomo kma-lu našli pravo obliko dela v Mednarod-nem klubu, kar bi vsekakor koristilo nam, tujim študentx>m, kat tudi jugoslo-vansidm tavarišem. m — Vsekakor, sanio da bi moral biti študeinbski šport tudi za nas, tuje štu-deinte, bolje orgaiiiziran, kajti do danes še nismo imeli prave priliike, da bi v okivi-ru kluba vadili ali pa nastopili. NGINJA GNOIEK - Kenija S** tudij ni tešak, jeczik je težak. Veči-na čuti in misli (tisti, ki so v dru-gem letniku fakultet), da jezikov-ni tečaj ni bil najbolje pripravljen. Učili val taMh raalik. Npr. Ekanomiika FLRJ. M uičbeniika v stovenlščiini, je pa v snbo-hrvaščini, kar nam pranr maHo koristi. Mi nismo »nadiinteligeiniti«, veodar hoče-mo študiratd, kar pa ni odnrisno samo od nas, temveč tudi od pogojev, ki so važen študijski falctor. H — Pros.ti čas preživim podobno koL j.ugoslovans!kl študent. Vefndar bi v tej zsvedi dodal nekaj, kar morda ni direkten odgovor na vprašanje, vendar )e vezan na diružabno življanje na^sploh. Naši ljuclje ve-do, da študiramo v Jugoslaviji, vedo tudi, kaj, vendar jih bo mnogo bolj kot to za-n&malo mpr.: »Kako smo kontaiktiraia?« ali »Kafco smo preživeli &tudijska leta v Jugoslaviji?« Ne vem, zakaj ste predvaja-11 film Nuna ali pa Zaiplešimo twist, fil-ma, v katerdh je bil afriški narod pred-stavljen nerealiio. Za nas so tudi izredno važni korotaikta tn vtisd, ki sino si jih pri- smo se pogovarne, vsalkodnevne sloven-ščiine tn nič več. Pa tudi čas, če ga prl-merjaimo z otiim, ki so ga porabdili za uče-nije jezika v Beogradu in Zagretou, je da-leč pod realnim nivojem. Talko so npr. v Zagrebu in Beograidu študeinitje dnevno posliJžali šest nir predavanj, v Ljubljanl pa le dve uri. 2al fakulteta ne ra^polaga s skripti, tako da si primoran pisati pre-davanja. Knjig nf, če pa so, so v srbohr-vaščini, ki jih mi ne moremo uporablja-td. Profesar predava pireihitro, razuinenio malo, preipiisovati pa se iz zapiskav ne da, ker se velikolkrat zgodi, da še sam študeot težko bere to, kar je zaplsal med predavanjem. Pride čas izpitov, mi se se-veda kxmpromitiiraimo, vendar celotna krivda za neuspeh pri izpitu ni samo na nas. Mi &mo srečsni, da lahko šfcudiramo v vašem jeziku, vendar ne smeimo poza- bitd, da smo prišli iz aniglešiko ali firanco siko govorečdh dežel, kjer je uradni je-zik amgleščina ali francoščtna. Brati in pi-sati bomo morali v teih jezakih, kajti, ko se bomo vrndli na svoje domove, bo po-polno obvladanje jezika šlo v dobro na-roda i« nas samdh. m — Sa.j poznate študentsko zabaivo. Kino, gledališče pa tudi ples in spreliodi. Tako kot Slovenci. Imam mnogo dobrih jugoslovanskih prijateljev, veaidar se je mojim prijateljem že dogodilo, da so na sprahodu z vašim dekletom bili deležni neumestnih opazk. Družbo sestavljajo raz-lični ljudje, budi taki, ki gledajo na svet z drugačmega aspeOcta in jim nd veliko mar do sredine, v kateri živijo. m — Mednarodni klub mora aforati vse tuje Študente in reševata njihove proble-me. g — športno življenje nd najbolje orga-nizirano, tateo da le redikoOcdaj zaideim na športno igrišče. t ELIAS GKIDI - Uganda Mislim, da jezdtoovni tečaj nd bil naj-bolje pripravljen. V doikaz laMco služi moje borno znamje slovenšči-ne. V Ljubljano sem prišel z nameinoim, da bom študiral. Na prvih predavanjih sem razumel povprečno po eno besedo. Po predavaniju sem vedmo hitel za profe-sorjem in ga prosil za nasvet, kako in kje bi prišel do podobne literature v angleščini. Profesor mi je odvrnil, naj po čakam do jutri, ko se bo pazamAmal in mi potem sporočil. Vendar, ta jutri je bil pojutrišnjem, čez teden dni, mesec..., dokler mi ni dejal, da je delo, pisano v angleščini, preobširno in je mnogo bo-Ije, če bi se poslužil slovenslkega nfibeni-ka. Predlog sem vsekakor sprejel, ker mi drugega ni preostailo. Doma sem se use-del h knjdgi, prečital stavdk, izpisal vse neraizumljive besede, prevod poiskal v slo-varju, preivedel, nato pričefl s prevajanjem drugega stavka in pri tretjem izgubil živ-ce, kajti za tri sta^ke sem izgubil skoraj ves popoldan. Komfino smo dobili tuji šttudentje kmjigo, kl smo jo lahko rabili prl več predmefih. Veindar pa edini iz« vod knjige nd blstveno rešil problema, kajti nas je preveč, ki bi radi študirali, a knjiga je bila samo ema. In še primer: Statistiko sem najprej študiiral iz sloven-skega učbenika, toda naStudirati predime^ ta mi ni uspelo. Sedem dnd pred izpitom sem dobil angleško statistiko, ki pa mi v teh sedmlh dnevih ni vellko pomagala. H Nc vem, kaj bi rekel za družabno življenje, vendar bl povedal nekaj o ob« veščanju tujih študentov. Zelo dobro bi bilo, če bi nas obvestili o vaših spremem-bah, ki se tičejo tudd nas tujih Studen-tov. Kot npr. o plačevanju zdravil ipd. m Mislim, da potreibuje Mednarodni klub določene apremembe. 0 Zelo rad bi se športao udejstvoval, vendar je v Nase&ju za namizini teras npr. premalo miz, tako da je treiba zelo dolgo fiakaU, da por&deš na vrsto. Na športnem igrišču Studentskega naselja pa se vse preveč abira mladina iz drugih koncev mesta, tako da so turii ta igrižča preza-sedema. Ivo Strakl Foto: Joco Žnidaršič TRIBUNA STRAN 11 INDEKS BIM... ODBOJKA V odbojkarski ekipi maribor-skega Branika, ki se je na kva lifikacijah zopet uvrstil v zve-zno ligo, je nastopil tudi DRA-GO MLAKER, absolvent oddel-ka~za zunanjo trgovino na Višji ekonomsko - komercialni šoli v Mariboru. Pred odločilno tekmo s skopskim Vardarjem je po ogrevanju pristal na kralek raz-govor. — Kateri ekipi imata največ možnosti, da se uvrstita v zve-zno ligo? — Mislim, da sta to maribor-ski Branik in ravenski Fužinar. Vsekakor ima Fužinar manj možnosti, ker igra kvalifikacij-ske tekme v Osijeku in ima naj-večja nasprotnika v domači Sla-voniji in v ekipi iz Prištine. — Najtežji trenutki v tvoji športni karieri? — Tekme z beograjsko ekipo Jugoslavijo leta 1962 ne bom ni-koli pozabil. Po vodstvu z 2 : 1 smo po dramatični borbi v pe-tih setih izgubili in zaradi tega izpadli iz zvezne lige. — Česa se najraje spominjaš? — Težko bi se odločil, ker me z odbojko veže mnogo lepih tre-nutkov. Zelo rad se spominjam zmagc nad beograjsko ekipo 2e-lezničar s 3 : 2 iz leta 1959. Ta tekma je bila ena izmed naj-bolj borbenih, kar se jih spomi-njam. — Kateri izmed jugoslovan-skih odbojkarjev te je s svojo igro najbolj navdušil? — Občudujem igro Zorana Pe-troviča. Morda zaradi tega, ker je moj tip igralca, igralec v po-lju. Želim si pa igrati tako, kot je igral oziroma igra inž. Sker-binjek in menim, da je on naj-boljši jugoslovanski povojni igra-lec. — Kateri izpit ti je do sedaj delal največ preglavic? — Mogoče se bo katcremu zdelo smešno, vendar je bila to gospodarska geografija, pri ka teri sem prvič »pogrnil«. — Načrti za bližnjo bodoč-nost? — Čimprej bi rad diplomiral. Za sedaj še ne vem, če bom na-daljeval študij na drugi stopnji. Vsekakor pa si želim, da bi imel dovolj časa za smotrcn trcning. — Kaj si posebno želiš? — Prvič, da bi bile to posled-nje kvalifikacije za našo ekipo in drugič, da bi se združile eki-pe Branika in Maribora. To že-ljo imajo igralci obeh moštev in bi na ta način *šili problem nezadostnega števila kvalitetnih igralcev, ki bo nastal z odhodom nekaterih na odsluženje kadrov-skega roka in s prenehanjem aktivnega udejstvovanja nekate-rih starejših igralcev. To vpra-šanje bo postalo posebno aktu-alno, če se bomo zopet uvrstili v zvezno ligo. Nekaj trenutkov za tem je za-igral proti za razred slabši eki-pi Vardarja dokaj dopadljivo in skupaj s soigralci ogrel dlani gledalcev. -an ŠTUDENTSKA ŠPORTNA DRUŠTVA NA FAKULTETAH Zveza študentskih športnih organizacij je v dneh od. 8. do 10. novembra organizirala seminar za vodstveni kader v študent-' skih športnih organizacijah. SeminaTja so se razem predstavnikov fakultet in VŠTK udeležili še predstavnik mariborskih štu-denfcov in profesorji Hiti, Marindč in Logar. Na seminarju so ponovno ugotovili vse pomanjkljivosti in slabosti stihijskega in nenačrtnega dela v študentskih športnih organizacijah v lanskem letu. Le FNT in medicina se latoko pohvalita z organizira-nem delooi, medtem ko je bilo delo v vseh ostalih šporbnih organizaoijah odvisno od enega ali dveh študentov. Zato so sprejeli vrsto sklepov, ki bodo prav goto-vo pripomogli k boljšemu delu v nasled-njem obdobju. Na seminanju se je po daljši razpravi izoblikovala misel, da bi bilo potrefono tudi na fakultetah in drugih visokošolskih zavodih ustanoviti študentska športna dru-štva po vzoru srednješolskih, katerim bi bila glavna naloga, da v različne športno-rekreativne aktivnosti vključijo kar največ študentske mladine. V ta namen je sekre' tariat ZššO že pripravil predlog statuta za študentska športna dmšfcva (SŠD), ki točno določa organizacijsko stnikturo in vsebino dela društev. Seminaristi so sklenili do 15. decembra pripraviti ustanovne skupščine ŠŠD, tedaj bodo sprejeli statut društva, izvolili odbor in sprejeli program dela za naslednje ob-dobje. Vsi se pa zavedamo, da bo razen slabe materialne baze, ki jo imajo sedaj športne organizacije, največja ovira za uspešno delo pomanjkanje kadrov za delo v SŠD. Prav zato pričakujejo vso podpo-ro fakultetnih odborov, ki bodo morali po-magati pri izbiri kadrov. Prenehati je tre-ba z mislijo, češ, pri športu naj dela tisti, ki za kaj drugega ni sposoben. Za boljšo kontrolo dela ŠSD in za pre-gled članstva, česar sedaj v študentskih športnih organizacijah nimamo, bo treba uvesti registracijo članstva v ŠSD. Tu moramo takoj povedati, da je to interna registracija za potrebe študentskih pri-reditev, se pravi, da je lahko član ŠŠD vsak študent, pa četudi je že član katere-gakoli drugega drušbva. Na drugi strani pa tudi ŠŠD ne bodo mogla po tej registra-ciji tekmovati v različnih ligah. To je iz razloga, ker nam v ŠŠD ni cilj doseči kva-liteto, atnpak razviti resnično množično športno rekreativno aktivnos1; na fakulteti. Vsak dober športni* pa ima možnost, da se vključi v Olimpijo, kjer ga bodo radi sprejeli. Tudi v delu ZSŠO smo opazili določene organizacijske pomanjkljivosti. Predvsem smo lahko ugotovili, da tekmovanja, kl jih je ZŠŠO prirejala, niso bila najbolje organizirana. Zato je bil na seminarju spre-jet sklep, da se pri ZŠŠO formira tehnič-na komisija, v kateri bo za vsako športno panogo določen en olan. Velik problem so bili tudi sodniki, zato bo nujno, da se pri ZššO formira intema sodniška orga- nizacija za potrebe študentskih tekmovanj in drugih priredite\'.- " ': Na seminarju so obravnavalfc tildi pro-bleme obvezne in fakultativne vadbe štu-dentov. Ugotovili so, da tudi to še ni zado-voljivo. Vzroki pa niso samo v slabih ma-terialnih pogojih, ampak v veliki meri v neosveščenosti študenitov, kakor tudi pro- GENERALKA IMIISPELA TRIBUNA STRAN 12 Leto dni pred olimpiado v Tokiu so Ja-ponci pretekli mesec priredili nekako »po-izkusno oUmpijsko tekmovanje«. To tek-movanje ni uspelo. Nekateri športni časo-pisi so ga imenovali celo »Gigantski ne-sporazum« ali »škoda je znašala l e 1 mi-lijon dolarjev«. Ideja je bila dobra, na tekmovanju so nastopili športniki in šport-nice iz 34 držav. Tudi rezultati v neka-terih panogah niso bili slabi. Dosešen je bilo celo 1 svetovni rekord (Nemec Ger-hard Hetz v plavanju na 4 x 100 m meša-no) in še nekaj izrednih dosežkov, druga-če pa so bili rezultati le povprečni. Predsednik japonskega olirnpijskega od-bora je za tekmovalce in njihovo sprem-stvo priredil zaključno svečanost, ki je bila zelo razkošna. Nešteto značilnih ja-ponskih lampijončkov je razsvetljevalo vrt, na katerem je bila prireditev. V svo-jem gonoru jim je predsednik japanske športne federacije med ostalim rekel tudi tole: »Kljub spodrsljajevt, ki so spremljali pravkar minulo tekmovanje, bo Tokio pri-hodnje leto vseeno slavil. Na olhnpiadi se boste zbrali športniJoi vsega sveta in že danes nihče več ne dvomi, da bado te olimpijske igre najkvalitetnejše v vsej nju hovi zgod/onini. Pri nas na Japonskem pra-vimo, da bo zelo razburljw&, saj bo olim-piada v največjem mestu na svetu, ki je obenem tu^Gojenkam peremo brisače, nočne halje, uniforme in halje, ki jih rabijo na prak&i,-« mi je pripo-vedovala upravnlca. Z vzdrževalnino krij«-mo tudi stroške za tehnično osebje in hono-rarnega računovodjo t«r redno vzdrževanj« doma.« Upravnica me je peljala na ogled interna-ta. V pritličju sva vstopila v večjo sobo. »To Je naša uCilnica za prvi in drugi letnik, slu-ži pa tu
  • saj obstaja ie od l«ta 1950. Ve do lani spila je klepetava babnica kak&iih fttkidesetih let. , »Dober dan, tovariš doktor Novy,« je za-čela s prilizinjenim glasom, ki me je spo- minjal na predsednika izpitne komisije, ki me je z neznosnim vprašanjem zabri-sal na prveon izpitu. »Kaj bo lepega?« sem poizfcuša! biti pri-jazen. »Oh, lepega pa nič. Veste, starost, sta-rost... Ne vem, če ne bom kmalu umr-la, imam namreč nekaj sindromov, avi-taminozio in še paradentoz-a me muči, da o kariesu sploh ne govosrim!« »Sindrom,« ponav3Jani saan pri sebi, »avitaminoza, paraden ... Huidiča, od kod pa ta žemska pozna vse boreand?« Naen-krat se mi je zasveitilo. Da, da, fo je goto-vo bivša zdravnica, ki me hoče preMui-sltl... Uuh, preMetstvo! »Dovolite, da vas pregledaim, veste... »Oh, ne loanite ga. V teim primeru je pr&gfled vendar nepotreben. Predpisati mi morate le C — vitamin. Stvar je res ©no-stavna...« »Seveda, čisto enostavna. Razumljdvo. Razumljivo, C-vitamin je čudovit...« Baaumino mi je prikimala in znova prevzela iniciativo v svoje roke. »Gotovo ste že čuli o jmfekoiiji s kli-oo...« »Da, da, s kilioo. Seveda sem že čul (Hu-diča, zdaj smo pa tam. Q tej infekciji ni-mam niti veza...).« »Ob takšnih infekcijah pripišemo obi-čajmo ...« * »... žveplovo mast!« sem s*e skoraj za-drl. »Zgrešeno tovariž Novy! Po>trebna je le mast, ki ji pravtoo »Terra-Oorrtril.« »Seveda, raztimljivo! Potre»bujete mor-da še kaj?« »Da, mislim, da bi bilo diobro, če bi imela dama zdravilo proti fslabi resorb-oiji in premajhnd količini želetza, to pa je...« »... Ferro-C!« »Odlidno, bravo!« Ko je odšla, sem sd oddahnil kot še ni-koli. Toda, ko sem pričakoval, da sem za za danes s strahom že končal, me je dole-telo podobno presenečenje. Ugotovil sem namreč, da pol vasi boluje za boleznijo moje prve pacientoce, to je, da vsl potre-bujejo vse mediki mente, kot jih je potre-bovala ona. Leto dni prakse me je mapravilo pa-metnejšega. Ne razumete? Naij vam torej raajasnim: C-vitamin je nepogrešljiv pri vsako-vrstnih koktajlih, Terra-Cortbril imenitno varuje fino u&nje, medtem ioco po Ferro-C rože v stasnovanju ostajajo dlalj časa sve-že.... > buc ZGODBA IZ PRETEKLOSTl, Kl PA VEUA ŠE ZA SEDiANJE DNI RAZGLEDI NASl VPRASANJA NAŠIH DNI Skupni komite V preteklem tednu so ustanovili enoten komite Zveze komunistov za višje šole in Visoko šolo za telesno kulturo. Ta komite, ki bo imel podobno funkcijo, kot 30 ima Univcrzitetni komite, bo združeval člane Zveze komunistov VšTK in vseh višjili šol v Ljubljaiii, ki itnajo specifično pro-blematiko. Podobno kot za vse višje šole in VŠTK, so na univcrzitetnem komiteju že tnaja od-ločili. da se za člane ZK na akademijah imenuje poverjeništvo. Skupni komite je že začel z delom. Nepobrana članarina Na mnogih fakultetah, kjer že ob vpisu študentje niso plačali članarine za Zve-zo študentov, imajo odbori Združenja in FO precejšnje težave s pobiranjem člana-rine. Večinoma so težave z novinci, ki še niso poravnali članarine, s čimer se zavlačuje njtihov spre^em v študentsko organizacijo. Tak problem itnajo npr. na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo, kjer odlašajo s sprejemom. Ncdavno so sklenili, da bodo morali po vseh oddelkih do 15. decembra referenti urediti vpra-šanje članarine tako, da bodo novinci lah-ko že do konca leta postali člani naše or-ganizlacije. Prihodnji teden: selitev VŠTK Kot smo že pdročali v našem listu, so Studentje že dobili nove predavalnice in Študentski dom na Kodeljevem. Po novih podatkih, ki smo jih dobili še na stari šoli, pa je rečeno, da se bodo študentje, predavatelji in administraoija preselili že prihodnji teden v novo stavbo. To bo ra celotno šolo' veliko olajšanje, saj so bile razmore v zgradbi na Taboru precej Cudne, tako glede uporabe prostorov kot koncepta dela. Predavalnice in telovadnica so bile pre-tesne. Zastarele tehnične in higienske na-prave ob sedanjem številu študentov niso ustrezale ne količinsko ne funkcionalno. Razprava o študentski skupnosti , Fakultetni odhor ZŠ na FNT že dober mesec pridno deluje. Spočetka so imeli (ežave zaradi kadrov v posameznih zdru-Senjih, ker precej študentov, ki so delali v raznih odborih in komisijah, ni iz-polnjevalo študijskih pogojev, ali pa so zaradi priprav na izpite nehote zanemar-Jali delo v Združenju. Mnogi aktivi so zaradi osipanja kadrov morali tndi okre-piti članstvo. Clanl FO Fakultete za naravoslovje in tehnologijo so na zadnjih sestankih raz-pravljali o bodočem delu in oblikah aktiv-nosti članstva v študentskih skupnostih. Le-te na FNT (pa tudi drugod) še niso našle primernega odziva, niti niso postale dinamična tribuna študentov. Z zakljuČ-nih razprav v FO FNT bodo funkcionarji seznanili študente na prihndnjib sestan-klli skupnosti. Na povabilo študentov rudarsko- geolo-Bke fakultete iz Beograda se je nekaj čla-tiov FO udeežilo letne skupščine te fakul-tete v naši metropoli, prav tako pa je ljubljansko Združcnje poslalo na skupšči- Eo rudarske fakultete v Tuzli enega člana. Tugi se je udeležil kot zastopnik ljub-ljanske FNT skupščine v Splitu. Seminar za štipendiste Od 22. do 24. novembra je Občinski ko-mite ZKS v Novi Gorici organiziral semi-nar za člane ZK iz občine, ki so štipen-disti podjetij, družbenih in političnih organizacij ter ustanov v tej komuni. Raz-pravljali so 0 gosptodarskih vprrfsanjih ter 0 kadrovski politiki podjetij v občini 5 posebnim ozirom na diplomante s fa-kultetno izobrazbo. Ddskutirali so tudl 6 razvoju občine v sedemletnem perspek-tivnem planu, zelo resno pa so se poraz-govorili šc o vprašanjih sedanjega in bo-dočega položaja kulture in šolstva v tej občini. Setninarja, ki ga je komite analiziral Bkupno s politično šolo, se je udeležilo S5 študentov iz občine Nova Gorica. OBVESTILO BRALCEM Naslednja, 26. številka TRIBUNE izideii.de- cembra. ŠOPEK ZA... Asidr€\j