Osrednji dogodek
Presenetili so rnladi v svojem večeru, orkester RTV   Ljubljana, basisti...
Kljub temu, da si lahko v Ljubljani tudi med letom ogle-damo nastop jazz glasbenikov, je Jazz festival Se vedno najpo-membnejši dogodek, ki mu mo-ramo posvetiti posebno pozor-nost- Je namreč široko zasno-van nastop jazz glasbenikov, s čimer se naše poznavanje ev-ropskih in svetovnih jazz sku-pin precej poveča, za kar mo-ramo posebej pohvaliti jazzov-sko društvo, ki festivale orga-nizira. In ker smo zapisali, ka-ko izjemno pomemben za lju-bitelje in poznavalce je jazz fe-stival, mu bomo seveda post festum, sledili od večera do ve-čera, a tako, da vam bomo predstavili najpomembnejše.
Prvi večer so uvedli gojenci Zavoda za glasbeno in baletno izobraževanje, s kratico ZGBI, ki je mlad orkester. Dela pod vodstvom profesorja, saksofo-nista Dušana Vebleta. Kljub te-mu, da so skupaj le dve leti in da so se prvič predstavili tako velikemu občinstvu, je bil nji-hov nastop nemajhno presene-čenje, saj je bila njihova uigra-nost dobra, sicer brez jazzov-skib inovacij, celo tako dobra, da so poslušalce ogreli z disci-pliniranim    temperamentom.
Iz Zagreba je prišel prav tako mlad ansambel Opus X, vodi] ga je pianist Zlatko Tanodi, ki je pokazal mnogo odlik jazzov-skega pianista. Ker je bil sredin večer v celoti posvečen mladim, naj omenimo še preostale sku-pine. Beograjski kvartet, pod vodstvom Vlajka Laliča, Mirni ljudi, je odlikovala prav njego-va igra in morda še igra kitari-sta Srdjana Miodragoviča.
Zadnja skupina sredinega ve-čera pa je bila iz ameriške gim-nazije v zahodnonemškem me-stu Mannheimu pod vodstvom dirigentke Dee Laughlin. Po-kazali so solidno igro, delo-vali pa so bolj fcot atrakcija, pa ne zaradi glasbe, ampak za-radi dirigentke in rosno mladih članov tega ansambla.
četrtkov večer so uvedli čla-ni črnega kvinteta Mombasa, kot   nekakšno   nadomestilo   za
odpovedanega Gerryja Mulliga-na. Izvajali so afriško obarvan sodoben jazz, kjer so imela ve-liko vlogo tolkala. Poleg tega je bila njihova glasba živahna, kot je nasploh značilno za rit-mično črno glasbo, in pri-vlačna.
Glavna zanimivost tega ve-čera pa je bi] kvintet Eddie »Lockjaw« Davis-Harry »Swe-ets« Edison iz ZDA. Najbolj znan med njimi je tenorsakso-fonist Lockjaw Davis, ki velja za zelo uglednega izvajalca ma-instream jazza. Čeprav so izva-jali tradicionalni jazz, so bili vendarle toplo sprejeti tudi pri mladi publiki.
Zagrebški plesni orkester pod vodstvom znanega Miljenka Prohaske je uvedel petkov ve-čer. Kljub temu, da je bilo ne-kaj intencij modernosti, pa ni-so presegli svojih že znanih na-stopov pri nas. Druga zasedba petkovega vefiera je bil poljski kvartet saksofonista Zbigniewa Namyslowskega, ki je zaigral popolno podobo jazza sodobne evropske smeri, pokazal izpi-ljen program, presenetila pa je njegova tehnika obvladovanja čela in pozavne, v njegoveni jazzu pa je bilo precej folklor-ne glasbe, ki je popolnoma pre-V2ela avditorij- Najzanimivejša zasedba petkovega večera, za marsikoga pa tudi najzanimi-vejša osebnost vsega festivala je bil San Rivers. S svojim triom, v katerem sta' igrala še basist Dave Holland in bobnar Bobby Battle, je ustvaril nekakšen pre-rez svojega 20-letnega ustvarja-nja. Zdaj je ta jazzovska oseb-nost znana po več dejavnostih: kot multiinstrumentalist — so pran in tenor saksafonist, flav-tist in pianist, kot vodja zna-nega studia Rivbea v New Yor-ku, kjer se dogajajo zanimivi nastopi mladih — večinoma temnopoltih — glasbenikov jaz-za. Zadnje čase pa Rivers na-menja večino svojega časa po-učevanju mladih glasbenikov, hkrati pa je še vedno pokazal veliko spontanost, saj je ustvar-jalno zelo nemiren duh- To pa tudi  ni  nič  neznanega,  saj   je
obvladal vrsto instrumentov že j kot petnajstletnik, igral je s stotimi ameriškimi jazz in blues glasbeniki, pa tudi njego-vi samostojni albumi vsakič na-kazujejo kakšno novo smer.
Sobotni večer je začel beo-grajski jazz orkester pod vod-stvom Vojislava Simiča, ki nl pokazal nič drugega kot ruti-no, torej zvok, ki ga poznamo že leta in -leta, medtem ko scen-ski efekti poslušalcev ndso ogreli. Pričakovali smo veliko več, toda žal slišali le malo oziroma nič novega. Zadnja so-botna zasedba je bil kvartet ja-ponskega trobentača Itaru Oki-ja. V zadnjih letih smo imeli na ljubljanskih jazz festivalih priliko slišati vrsto zanimivih, celo izjemnih japonskih glasbe-nikov. Kljub temu da so naj-močnejši vtis zapustili glasbe-niki tria Yosuke Yamashita, pa smo tudi pri Itaru Oki spo-znali, da se je preusmeril v moderni jazz. Pri tera se je del-no zgledoval po Cliffordu Brownu.
Nedeljski večer je začel ved-no težko pričakovani ljubljan-ski bigbend pod vodstvom Jo-žeta Privška, ki je pokazal vse zmogljivosti in oblike velikega jazzovskega orkestra. To pa so: specifični zvok, uigranost, zvoč-na polnost, skratka virtuoznost.
Zadnja zasedba nedeljskega večera in sploh festivala pa je bil kvintet ameriškega pianista Horacea Silverja. Njegov stil igranja lahko poimenujemo kot hard bop, zadnja leta pa je bil med prvimi, ki so v svojo glasbo vnesli elemente soula in funka in s tem približali jazz rvečjemu številu poslušalcev. Toda z veliko improvizacij je zelo navdušil občinstvo, podalj-šal svoj program, s tem pa se je na željo gledalcev, poslušal-cev, podaljšal tudi jazz festi-val.
Marsikdo si gotovo še želi, da bi trajal, toda če se ta zapis konča nekoliko šolsko, pa je želja iskrena.
Neva Sedar