Stud. knjižnica v Mariboru

ms

Učenke

v petih delih sveta.

Spisala

Eliziibeta Berthet

Prevel

Anton Sušnik.

(Francoska akademija odlikovala je to delo s ceno
„Montkyon“ 10.000 frankov.)

/ /v, / . /

I. tlel.

Ljubljana.

Založil in prodaja X (Jiontilli v Ljubljani.

1904 .


Natisnil A. Slatnar v Kamniku.

Darinka, mala Črnogorka,

i.

Žene na Črni Gori. — Moj brat Peter. — Domačin in
domačina.

V domovini 'moji je mala dežela, pokrita
z ogromnimi in visokimi gorami, od katerih
je prejela ime svoje „Crna Gora“.

Narod naš je siromašen, kakor zemlja, na
kateri prebiva, toda velik po svoji hrabrosti in
podjetnosti.

Pravoslavni Črnogorci, kakor Otočec sredi
razburjenega morja, ohranili so si svojo samo-
stalnost proti navalom turške sile.

V tej stoletni borbi so silne neprijatelje
mnogokrat sijajno porazili, da-si je časih bojna
sreča jih na pol zapustila; toda vselej je bila
„Črna Gora“ prisiljena s handžarom v žuljavi
roki, da je ostala zvesta svojim zastavam; za¬
radi tega uživajo Črnogorci do današnjega dne
svojo neodvisnost.

Sredi teh krepkih gorjancev, kojih glavni
posel je vojna, ki nikedar ne odhajajo z doma,
da ne bi se oborožili prej varno in skrbno, sta-

l*

4

lisce žene ne more biti preveč prijetno. V
ostalem pa Črna Gora meji z deželami, v ka¬
terih je žena podvržena despotičnim (samo-
silnim) običajem.

Večina domačih opravkov izročena je na¬
šim ramam. Same nosimo bremena in vodo iz
vodnjakov, da, celo polje same obdelujemo.
Prosti čas rabimo v to, da šivamo, pletemo,
tkamo in všivamo zlate lepotinke na obleke,
katere vzbujajo občudovanje tujcev.

Očetje naši in možje z nami malo go¬
vore, imajo preveč opraviti s skrbmi za pri¬
dobitev živeža/ rodbini v tej nerodovitni deželi.
Mi pa pokorno in vestno opravljamo in spopol-
nujemo svoje dolžnosti — mnogokrat jako te¬
žavno — brez obotavljanja in mrmranja.

Zato smo pa tudi vladarice v hiši.

Bratje naši pazijo na nas s posebno než¬
nostjo in sinovi se spoštljivo proti nam vedejo.
Gremo kamor in kadar se nam ljubi, ne da bi
se morale bati nevljudnega pogleda svojih mož.
Pri Črnogorcih je spoštovanje do žene jedna
prvih dolžnostij vsacega vljudnega človeka. Ob
vojskinem času bi vojak zgubil vso čast, kateri
bi se drznil streljati na isti kraj, kjer se je pri¬
kazala žena. A celo neprijateljem našim je to
kaj dobro znano; in tako se pripeti, da se
Albanci v trenotji naj večje nevarnosti čestokrat

skrivajo za svoje žene, ker so prepričani, da
nihče ne bode na nje streljal.

Kako je s poučevanjem deklic v taki
deželi, se lahko da misliti. Kakor sem vže
omenila, je glavni naš posel: šivanje, ple¬
tenje, všivanje ter oskrbovanje domačih in
poljskih del; čemu bi torej trebale znanstvene
naobraženosti ?

Še le nekoliko let je temu, odkar je v tej
zadevi nov veter potegnil preko naših nepri¬
stopnih gora. Uže začenja naša nadebudna
dežela poznavati prednosti, katere prinaša omika
vsacemu narodu; ona neče te prednosti pre¬
pustiti svojim neprijateljem. Zaradi tega je lepo
število deških in dekliških šol pričelo svoje
blagodejno delovanje.

Bila sem jaz prva deklica, ki sem uživala
tako blagodarno premembo naših razmer.

Starši moji bivali so v bjelopavloviškem
okraji, najrodovitnejšem in najbogatejšem na
črni Gori. Tamošnji vrhovi niso tako skaloviti
in pusti, kakor drugod po naši deželi; dosti je
ondi vode, obilo gozdov in sočnatih pastvin,
v obče so tam vsa znamenja in sledovi srečne
Švice. Vladika, knez črnogorski, ima ne daleč
naše vasi svoj letogradič (letovišče), kjer se
mudi vsako leto nekaj časa ter zabava z lovom
na raznotero zverjad.

6

V oni vasi, ki je štela pet ali šest nizkih
in dolgih koč, prebivala je izključno rodbina, h
kateri sem jaz spadala.

Take občine, ki imajo člene jedne same
rodbine, imajo svojega patrijarha, ..domačina'',
ki je bil prostovoljno izvoljen ter so mu vsi
neomejeno pokorni. On upravlja domače zadeve
ter sploh skrbi za potrebe vseh. Žena njegova,
»domačina", vodi domače gospodinjstvo. Skrbi
dalje tudi za vzgojo dece, katero sama vzgojuje
in v molitvi poučuje.

V zimskih večerih jim pripoveduje pri
gorkem ognjišči junaške čine rodoljubov, staro¬
davne povedke, uči jih peti pesni iz zbirke
naših narodnih pesnij (pesmarice).

Pripovedovanje in pesni, prošinjene rodo¬
ljubnim navdušenjem, ki vzbuja obraznost dečkov
in deklic, pripravljajo jih uže za nežne mladosti
k junaškim činom in požrtvovalnosti za do¬
movino.

Tudi jaz sem bila v svoji mladosti tako
vzgojena.

Mati moja — domačina — bila je jako
ljubeznjiva, vrhu tega je pa skrbela, da smo
se učili vsakeršnega dela, sama nam je bila
vzoren vzgled.

Oče moj, domačin, smatran je bil naj-
premožnejšim ’ občanom črne Goro; bil je

7

senator ter užival kneze vo zaupanje vsled
mnogih uslug, katere mu je bil izkazal v
turških vojskah. Vzlie temu je skromno živel
med nami; neprestano je pazil, da je vsak
po svojih močeh pripomogel k občinskemu
blagostanju; časih nas je pa moral tudi osta-
viti, kadar so deželne zadeve zahtevale nje¬
govo prisotnost na Cetinji, v našem glavnem
mestu.

Menila sem torej, da sem kakor večina
črnogorskih devojk te dobe k popolni neved¬
nosti uže obsojena, a previdnost božja pre-
menila je usodo mojo. Najstarši brat moj,
Peter, ki je mene zelo rad imel, učil se je
na Cetinji v samostanu, hotel je namreč po¬
stati pop, t. j. duhovnik pravoslavne vere. Mi¬
mogrede bodi omenjeno, da so popje podvrženi
vojaški službi kakor vsak drug Črnogorec.
Y r ečna borba, katero imamo s privrženci moha¬
medanske vere, zahteva vse sile celega naroda;
a tudi me devojke se dejanski udeležujemo
teh bojev.

V vojni donašamo vojakom streljiva, po¬
ročamo važne novice, obvezujemo ranjence in
strežemo bolnim; pri izvrševanji svojih dolž-
nostij treba nam mnogokrat i istega poguma
kakor bojevnikom.

Toda vrnimo se k bratu.

8

Hote postati duhovnik moral se je Peter
marljivo učiti; zaradi tega je s svojimi ved¬
nostmi vidno nadkriljeval vse ostale sodruge
svoje starosti.

Čestokrat nas je obiskoval in pri tacih
priložnostih na očetovem domu pripovedoval
nam je o Bogu, Materi božji, svetnikih ter nam
je kaj čital iz »Pesmarice".

Narodne pesni je umel s tako spretnostjo
predavati, da je vselej vzbudil pozornost odra-
šenili in malih. Zlasti jaz sem se vselej tresla
samega navdušenja; trudila sem se naučiti
mnogo pesnic iz te dragocene zbirke. Peter,
čegar ljubljenka sem bila, mi je v tem oziru
pomagal, kolikor je mogel. Ker bi pa zato po¬
trebovala preveliko časa, da se vseh naučim na
pamet, učil me je poleg tega i čitati. Kazala
sem pri tem tako marljivost, da sem v kratkem
času zelo napredovala. Kmalu sem znala sama
čitati ter sem glasno čitala drugim domorodne
pesni.

Poseben dogodljaj je bil to v naši hiši, v
kateri je takrat bivalo trideset oseb. Sestre
moje in bratje dali so mi občutiti svojo mržnjo,
kajti po njihovem mnenji se to ne zlaga s staro¬
davnimi običaji. Največ me je še težila nevolja
očetova, domačina, pred katerim se je vse treslo.
Necega večera, ko sem se zopet veselila s

9

knjigo v roki svoje umetnosti, pogledal je
na-me mračno in prihodnjega dne naložil mi
je zelo težko delo. Ni sicer ničesar očital, ali
razumela sem dobro, kaj pomeni njegov ostri
pogled; jokala sem celo noč. Od tega časa
sem se varovala v njegovi navzočnosti. Kmalu
potem doživela sem mnogo občutljivejši dokaz,
kako malo je cenil žensko izobraženje.

Črnogorski vladika ustanovil je na Cetinji
dekliško šolo, v katero so nekatere odlične
rodbine vojvodske, serdarske, senatorske itd.
pošiljale hčerke svoje.

I v moji navzočnosti govorilo se je jeden-
krat o tej novi napravi, izrazila sem pri tej
priliki gorko hrepenenje, da bi rada prišla na
Cetinje, kjer bi mi bilo možno, odgojo svojo
popolniti.

Dobro sem poznala blagostanje v na¬
šem gospodarstvu in potrebni troški zame bi
se dali kmalu pokriti, toda kako pridobiti oče¬
tovega dovoljenja, ki mi baš v tem oziru ni
bil naklonjen? Kri mi je silila v glavo pri
teh mislih, kajti bila sem prepričana, da mi
mati celo dovolili ne bodo, s to prošnjo obrniti
se do očeta. Poprosim torej svojega brata
Petra; on, kot najstarejši med moškimi, imel
je več vpliva pri domačinu, in ker je bil vse¬
stransko izobražen, poznal je tudi dobroto in
korist šolskega pouka.

10

Vrli Peter je rad sprejel to posredo¬
vanje ter povedal očetu mojo namero, toda
ta je odločno in popolnem odbil mojo prošnjo.
Brat je hotel oporekati ; domačin pa, vedno
neomahljiv v svojih ukrepih, zaprl mu je
usta. —

Užaljeni Peter mi je razložil, naj niti
ne mislim na to, da bi premenila voljo rod¬
binskega načelnika. Dasiravno še le deset let
stara, občutila sem veliko žalost. V tej ne¬
sreči nisem imela nikogar, komur bi bila mogla
to potožiti, ter sem si s plakanjem lajšala svojo
bolest.

Niti iskrice nisem torej imela upanja, da
se mi uresniči moja namera, ko se je nena¬
doma prigodilo nekaj posebnega, ki je imelo
na mojo bodočnost velik vpliv.

II.

Koze in domoljubna pesen. — Srečanje. — Turški
roparji. — Odločnost in predrznost.

Bilo je v začetku bližajoče se zime, ko
so vsi členi naše naselbine pospravljali na
polji. Jaz, da-si sem bila senatorjeva hči, imela
sem oskrbovati koze, katerih se je na stotine
paslo po skalah, precej oddaljenih od doma.
Te živalice so bile jako svojeglavne in ne-

11

ubogljive, kakeršnih morda ni na vsem svetu
jednacih. Zaradi tega se za nje nisem dosti
brigala; navadno sem se vsedala v ajdo pod
kak grm in s „Pesmarico' 1  v roči občudovala
sem vedno bolj plemenite čine naših slavnih
junakov in nenavadno požrtvovalnost naših
žena, nego divje rajanje svoje črede.

Necega večera, ko sem se tako celi dan
bavila v gorah, klicala sem koze, da bi se ž
njimi vrnila v vas. Solnce se je naglo skrivalo
za gorske vrhove in do doma trebale smo naj¬
manj pol ure. Ker sem uže skoro vse pesni
znala na pamet, zapela sem jedno s takim
čutom in navdušenostjo, da je moj otroški glas
odmeval od gozdov in skalovja.

Še sanjalo se mi ni, da bi me mogel kdo
poslušati v tej samoti, kar je naglo stopil
iz gošče mož s puško ter koračil naravnost
proti meni.

Tako sem se prestrašila, da niti besedice
nisem mogla pregovoriti. Bilo je to blizu
turške meje in v tistem času so čestokrat
Albanci prilomastili v naše kraje. Pri ta¬
kih naglih napadih posameznih čet neprija-
teljskih godili so se grozni umori in strašna
roparstva.

Možno, da je ta človek Turek, ki hoče
ukrasti koze ter me pri tej priliki ubiti, kajti

12

pri jednakih mejnih napadih se niti otroku ni
prizaneslo. Prvi pogled na moža me je pa
vendar umiril. Neznanec izgledal je kot lovec
in spomnila sem se, da sem po dnevi cula ne¬
koliko strelov, ki pa niso bili slični strelom
naših črnogorskih pušk.

V tem mnenji potrdil me je še beli
pes, ki je pritekel za njim; le-ta, namestu
da bi mi zobe pokazal, kakor delajo naši ov¬
čarski psi, stiskal se je k meni in se mi pri¬
lizoval.

Toda i lovec je izgledal vljudno in je
nehote vzbujal zaupanje; možno, da je spadal
k družini kneza, ki je skoro jedno miljo od
todi prebival.

Obleka njegova se je razločevala povsem
od dragocene obleke naših gorjancev, ki je ne¬
redko vsa njihovo imenje.

Bil je lep in mlad mož. Imel je na sebi
belo suknjo, džamadan ali križan telovnik,
rudeč, usnjen pas, za katerim je tičalo polno
orožja. Na glavi je imel rudečo čepico in na
nogah lovske škornje. Toda džamadan njegov
ni bil bogato z zlatom pretkan, kakor je to v
navadi, temveč imel je le priprostega iz svile.
Namestu da bi tičal za njegovim pasom han-
žar s srebrnim ročajem ali samokresi z drago¬
cenimi kamni posuti, s katerimi krasi večina

13

Črnogorcev svoje orožje, imel je tujec le pri-
prosto kartušo. Puška njegova bila je novo¬
dobna dvocevka-risanica. Vzlic tej priprostosti
se ni mogel človek ubraniti, da ne bi občutil
spoštovanja do tega tujca.

Približavši se k meni reče smehljaje se:
„Ti si vrla deklica! Kako lepo prepevaš pesni
črnogorske! Za spremljevanje ti manjkajo še
gosli. Glas imaš lepo doneč, zvoneč, in zdi
se mi, da umeješ tudi krasne čute, koje
opevaš.“

Bila sem iznenadena in ganjena, vendar
sem stopila k neznanemu možu, poljubila mu
roko ter ga pozdravila, kakor je pri nas
običaj.

Lovec je ljubeznivo mi-me zrl.

Ko zopet poprimem svojo preslico, skri¬
vajoča knjigo pod. predpasnik, nagovori me
ves začuden: »Torej ti znaš tudi čitati?" Za-
rudim in pokimam z glavo. „To je dosti važno
v naši deželi, zlasti pri deklicah; toda na¬
dejam se, da se to premeni . . . Kako se ime¬
nuješ, hčerka?"

Imenovala sem mu svoje in očetovo ime.

Jz dobre rodbine si, Darinka “, odgovori
neznanec še z večjo prijaznostjo, — »oče tvoj
je senator in kapitan jedne nahije. Povsodi je
dobro znan kot pošten človek in iskren bra-

14

nitelj Črne Gore. Hči moja, ta te uči ljubiti
domovino. Slušaj ga vedno; z Bogom 1“ Poklice
psa ter se vrne v gozd.

Ko mi je izginil izpred oči, stala sem na
mestu nepremično. Bala sem se, nisem-li
zakrivila kake nespodobnosti. Zbrala sem koze
ter se napotila ž njimi domov. Gorskih vrhov
senca begala je in podolževala se je po pla¬
nini, redka meglica počela se je dvigati iz
dolov.

Ko slučajno pogledam v stran, zapazijo
moje oči v gošči nekaj leskečega se, kar pro-
vzročujejo solnčni žarki. Postojim; predmet ta
se jame gibati ter meni približevati.

Naglo so se veje zazibale in pred manoj
je stal velikanski Turek, za katerim so rili
drugi. Leskeči predmet, ki je budil mojo po¬
zornost, bila je dolga puška albanska, posuta
z dragimi kamenčki. Pogled na rumeni turban
me je popolnoma premenil; namestu otroške
boječnosti polastil so me je čut sovraštva
in srda, kajti mi deca črnogorska uže z
maternim mlekom dobivamo srd proti Turkom.

Se na misel mi ni prišlo, da bi pobegnila,
toda stala sem tu iskrečih se očij in krčečih
se pestij, pričakovaje svojo poslednjo uro. Iz¬
gubila sem ves up rešitve.

Ti Turki albanski, ki so oboroženi pri-
hruli na naše ozemlje, bili so roparji. Skri-

15

vajoč se med skalovjem in grmovjem niso
mogli imeti druzega namena, nego ropati ter
mi ukrasti moje koze, koje sem hotela braniti
se svojo preslico ter pogumno odločnostjo.

Dolgo nisem ostala v negotovosti. Med
tem, ko so se od vseh stranij prikazovali
Turki — bilo jih je najmanj 12 do 15 — pri¬
stopil je k meni tisti Turek, ki se je najprvi
bil prikazal, menda njih načelnik, ter je za¬
kričal, preteč mi z bodalom: — ..Gjaver, če le
besedico črhneš, te zabodem 1“

Gledala sem mu pogumno naravnost v
oči. Bil je, kakor sem uže prej omenila, veli¬
kanske rasti; goste, črne brke so njegovo divjo
zunanjost še pomnoževale. Poleg puške in bo¬
dala, s katerim mi je pretil, imel je še več sa¬
mokresov za pasom.

Še ganila se nisem z mesta, a niti odgo¬
vorila mu ne.

..Poslušaj, deklica 11 , jame zopet govoriti
z menoj, toda nekoliko mirneje, — „nič ža¬
lega se ti ne bode zgodilo in tudi koz ti
ne ugrabim, če mi poveš, kam je šel črno¬
gorski knez."

„Knez?“ vprašam ga; — „ne poznam
ga.“ —

„Kaj ? Vsaj si sedaj govorila ž njim, slišali
smo vaji jako dobro tam z one sive skale, za
katero smo se skrili. 1-

16

Na ta način sem torej izvedela, da je bil
prijazni lovec, katerega sem srečala, naš vladar
sam. Ta vest me je tako okrepila, da bi se
bila dala rajši na drobne kosce razsekati, nego
pa izdati našega kneza.

Odločno tedaj odgovorim Turku: „Če

morda menite lovca, ki je poprej todi šel, po¬
vem vam, da je ta krenil v to stran!“ — Pri
teh besedah sem - mu pokazala popolnoma
drugo pot, nego ono, po kateri je odkorakal
naš knez. Načelnik te tolpe jame se posveto¬
vati s svojimi pajdaši; gotovo se moja izpo¬
vedba ni vjemala in soglasila s tem, kar je po¬
vedal jeden izmed Turkov, kajti vrne se k
meni ter zareži:

— „Varaš nas, lažnjivka; knez ni mogel
iti v to stran . . . Zaklinjam te! Če boš lagala,
odrežem ti glavo ter tvoje telo vržem v hrano
psom in krokarjem."

— ,.Kakor vam drago", odgovorim mu
hladnokrvno. — Posvetoval se je zopet s
svojimi tovariši; videlo se je, da je v za¬
dregi; slutila sem, da mu ta kraj ni še po¬
polnoma znan. Načelnik se je zopet k meni
obrnil:

— „Vsaj letovišče nam moreš pokazati,
kjer prebiva knez? Nekje blizu mora biti, to
vemo i l '

17

— »Nahaja se na tej strani 1 *, pravim, ter
pri tem pokažem v daljavo, da nihče ni vedel,
pri čem da je.

— »Pelji nas tja. Ako nas pa nameravaš
kam drugam peljati, boš nesrečna. “

„Ne grem z vami, koz ne smem za¬
pustiti."

Tej prostomiselnosti se je moral Turek
smejati.

— „E, kaj tvoje koze!" vikne, — „naj
jih vzame Asrail! Morda vašega kneza zalotimo
v njegovem letovišči."

Da bi pa razumeli, čemu je treba v tej
deželi veščega vodnika, moram omeniti, da na
črni Gori ni rednih, prikladnih cest kakor dru¬
god, ampak ondi so komaj vidne stezice, ki se
križajo in raztezajo na vse strani.

Zlasti onega večera ni bilo možno v tem
gozdatem kraji iti dalje brez vodnika.

Delala sem se, kakor bi se udajala svoji
usodi, in uverjena, da bo čreda moja uže sama
našla pot domov, rekla sem mirno:

»Hočete-li torej videti letovišče kneževo?
Pokažem vam je in gotovo, kakor ste rekli
sami, bomo kneza srečali na tem kraji . . .
Idimo torej i “

Berthet, Učenke.

2

18

Ta hitra premena vzbudila je še večji
sum med družbo. Vodnik njen mi je rekel,
preteč:

,,Morebiti se zanašaš, da nas kam za¬
pelješ in potem pobegneš; ali pri prerokovi
bradi! ne pustimo te izpred očij.“

Potem je potegnil igza pasa dolg motvoz,
s katerim mi je zvezal roki. Hoditi in voljno
se gibati mi je bilo sicer možno, toda na beg
še pomisliti nisem smela.

Ta turška previdnost je bila pač nepo¬
trebna, kajti bila sem takrat stara jednajst let,
in na motvozu peljal me je velikan, ki bi me
bil lahko z jednim mahljejem presekal. Kazala
sem tedaj tolpi pot dalje v samotno po¬
krajino in najnevarnejšo v tej celi okolici.
Menila sem, med tem časom, ko Albance po¬
peljem daleč kam, se bo knezu posrečilo, da
pride srečno domov.

Da-si sem bila mlada, vedela sem vendar
dobro, da je to jako nevarna igra, katero sem
uganjala s tolpo. Bila sem v rokah surovih
divjakov, ki bi se bili jako malo brigali, če me
umore.

Žrtvovala sem svoje življenje; priprav¬
ljena sem bila umreti. V duhu sem molila, da
bi mogla vsako trenotje stopiti pred Boga.
Lopovi se niso popolnoma zanašali na-me ter
so bili vsled tega zelo previdni.

19

Med tem. ko je črni načelnik mene stražil
z nekoliko možmi, porazdelili so se ostali in se
razšli, da bi zasledovali na desno in levo.

Posamezni so se tudi plazili po grmovji
ter lezli po skalah.

Kamor je oko človeško moglo videti, ni
bilo možno v celi pokrajini opaziti niti člove¬
škega prebivališča niti žive duše. Najžalostnejša
samota, v katero sem privedla Turke, morala
je v njih zbuditi misel na maščevanje.

Korakali smo brez prestanka dalje; do¬
mnevala sem, da se mi je posrečilo, preprečiti
gnjusno namero teh banditov. Hvalila sem
Boga, da me je izvolil v osvobojenje knezovo;
spomnila sem se, da bo kak naš pesnik po
moji smrti zložil pesen, katera bo potem objav¬
ljena v novi izdaji ..Pesmarice 11 .

Misel ta dajala mi je pogumnost, kar je nena¬
doma počila ne še 100 korakov od nas puška. Vsi
so obstali. Toda ta strel ni mogel biti izstreljen
iz črnogorske puške, nego iz take nove sestave.
Gotovo se je kje blizu mudil knez, katerega sem
si mislila popolnoma kje drugje. Možno, da
je, zalezujoč lisico ali zajce, zašel celo sem
do te oddaljene samote. V tem mnenji me je
potrdilo lajanje psa, ki je zasledoval ranjeno
divjačino.

To me je zelo prestrašilo. Hoteč rešiti
ljubljenega gospodarja, nakopala sem mu no-

2 *

20

varnost; hoteč Turke odvrniti od njegove sledi,
vodila sem jih in pot kazala naravnost k njemu.
Tolpa tolovajska ni mogla prikrivati svojega
veselja; vsi se zbero, da bi se posvetovali o
napadu na kneza.

— „To je on!" pravi poluglasno načelnik;
„to dete nas je dobro vodilo. Pričakoval sem,
da nas izda in da bodem prisiljen razbiti
mu črepinjo . . . Alah je velik! Ptiček je v
naših pesteh."

Naglo je razdelil povelja; morilci so se
tiho razpršili na vse strani, da bi kneza vjeli
in potem umorili.

Ko se zopet vzdramim iz prvega strahu,
šine mi v glavo misel, da je skrajni čas, ple¬
menitega lovca opozoriti na to, kaka nevarnost
mu preti. Toda kako? Načelnik in trije lo¬
povi stražili so me, kakor oko v glavi. Na
najmanjši krik bi mi bili s handžarom odrezali
glavo. Konečno pa, kdo ve, ali bi knez čul
slabi moj glas?

Pospešili smo svoje korake. Pred nami je
še vedno lajal pes. Dolgo ni moglo trajati in
lovec je moral postati njihova žrtva.

Sine mi v glavo srečna misel. Korakaje
v temnem gozdu približam se v goščavi k
načelniku Turkov, ki je pod pazduho nesel
ogromno puško; brzo pritisnem s prstom na

21

petelina ter ustrelim. Vzduh se vsled močnega
poka silno pretrese ter vzbudi stoteren od¬
mev v prostranem skalovji. Načelnik obstane
in jezno zakolne; vsi njegovi tovariši se hitro
zbero okolu njega, meneči, da jim je dal zna¬
menje.

Nastala je kratka zamuda in zdelo, se
mi je, da je bil jeden izmed njih ranjen, kajti
čula sem slabo stokanje. To me pa ni za¬
nimalo.

Morda me je pa vendar-le kdo iz te
tolpe zapazil! Možno, da je odbila moja zadnja
ura; sklonila sem glavo ter pričakovala smrt.
Toda smrt se ni prikazala. K sreči je turški
načelnik mislil, da je zadel s puškinim pete¬
linom ob kako vejo. Moja dozdevna odkrito¬
srčnost odvrnila je od mene ta sum. Bodi si
kakor hoče, načelnik je zopet svojo puško
nabil, in mi smo z nova dalje korakali v za¬
sledovanji. Bila sem privezana v tej tolpi, torej
sem morala ž njimi po gozdu dalje, kamor so
oni hoteli.

III.

^ Perjanici. — Vdeležba moja v boji. — Kje sem?

Plačilo.

Vedela sem dobro, da moja zvijača ne
more ostati brez učinka in da bo knez gotovo
opozorjen na dano znamenje.

Lajanje psa je utihnilo in lopovi so vsled
tega izgubili pravo sled. Zopet so malo po¬
stali, da pogledajo okolu sebe. V tem tre-
notji se je začul iz daljave glasen vriše, ki
je najbrže pohajal od domačih ljudij. Ker so
bili Turki dobro oboroženi, tudi niso mislili
na beg.

Načelnik z dolgimi brkami se obrne k tolpi
ter jim pravi: „To mora on biti . . . najbrže je
več lovcev vkupe. Toda kakoršna usoda je komu
namenjena, tej tudi ne uide ... Al Borak ... 1
Ne prizanašajte nikomur 1“

Vzdigne roko ter hiti dalje, tolpa turška
pa za njim. Vsi tako hitro korakajo, da jim
le s težavo morem slediti. Cez nekaj časa
začne se gozd svetliti; ko prispemo na rob
gozda, pokaže se mojim očem nepričakovan
prizor.

V globokem prelazu, kacih petdeset ko¬
rakov od nas, stalo je malo krdelce oboro¬
ženih mož; toda bilo jih je mnogo manj nego
turških roparjev, med katerimi sem bila vjeta.
Knez, katerega sem takoj spoznala po obleki,
stal je sredi med njimi mirno, opiraje se ob
svojo puško; tem živahneje se je pa gibala
družba njegova. Po njihovi blesteči jednaki
obleki in po peresu na čepici spoznala sem,
da so to „perjanici“ (kabadahije), t. j. telesna

23

straža, katero sem vselej rada gledala. Naj¬
brž so zvedeli o navzočnosti sumljivih Turkov
na našem ozemlji ter so hoteli poiskati kneza,
ki je tega dne sam šel na lov.

Strel, katerega je izstrelil knez in jaz
v gozdu, naznanil jim je, kje je gospodar;
naglo so se zbrali krog njega. Knez ni bil
čisto nič prestrašen, temveč smejal se je taki
skrbljivosti svojih braniteljev. Ko so ti zapazili
nas ob robu gozda, obstopili so tesno svojega
vladarja, kličoč: „Četa, četa semkaj!" ter so
se takoj pripravili k streljanji, toda knez jim
je veleval, naj počakajo, da bi se prej pre¬
pričal, kaj sploh nameravajo tujci. Namero
svojo so Turki jako jasno pokazali, kajti jedva
so zagledali Črnogorce, uže so ustrelili nanje
s svojimi bolj grmečimi nego nevarnimi pu¬
škami, ne da bi bili koga ranili ali zadeli.
Toda perjanici niso jim ostali odgovora dolžni,
hipoma se je zvalil jeden Turek mrtev na
tla, a drug zopet težko ranjen. V pričetem boji
se je nadaljevalo.

Kako hiter preobrat! — Sredi ognja in
dima nisem čutila nobenega strahu in bojazni.
Da-si sem bila mlada devojčica, pogumni značaj
naroda našega me je navdajal. Ne brigaje se
za lastno nevarnost, skrbela sem povsem za
varnost našega ljubljenega vladarja.

24

Tudi mi ni še na misel prišlo, da bi po¬
begnila, čeravno je načelnik Turkov, da bi se
mogel prostejše gibati, izpustil motvoz, na ka¬
terem me je vodil. Ker je uvidel, dar njegovi
pajdaši še vedno nič ne opravijo, zaklical je
ves besen:

— „Grlupci! Merite na kralja djavrov! . . .
Ne brigajte se za druge! . . . Pozor!“

Sam pa je pomeril na kneza, ki je z za¬
ničljivostjo opazoval to počenjanje, ne da bi se
bil skrival.

Toda naenkrat me popade jeza; naglo po¬
grabim pest prsti ter jo vržem Turku v oči,
potem se vržem pod njegove noge, da bi padel.
Ali to se mi ni posrečilo. Strel zleti v zrak, ne
da bi bila krogla koga zadela. Turek grdo na
to zakolne ter me hoče zgrabiti, toda v tem
trenotji se zvali v prah moj sovrag, zadet od
črnogorske krogle. Toda tudi jaz čutim na
prsih skelečo rano in nezavedna se zgrudim na
tla. Še le drugi dan zjutraj se zopet zavem.

Ležala sem na krasni postelji v prostrani,
svetli sobi, meni popolnoma neznani. Namestu
velike, običajne hišne oprave in belih sten, po
katerih so — po ruski šegi — samo svete po¬
dobe razobešene, videla sem krasno hišno
opravo, česar pa nisem razumela.

Dvignila sem se na postelji po konci ter
čudeč se pogledavala krog sebe; dve osebi sta

25

si nekaj šepetali pri oknu v ušesa, potem se
pa približali k meni. Jedna teh dveh oseb
bila je črno oblečena, najbržo je bil to zdrav¬
nik, druga oseba bila je moja mati, domačina
naše rodbine. Pri pogledu na svojo mater sem
se zopet zavedla.

Ko zapazim na njenem obličji neko res¬
nobo, bojazljivo viknem, rekoč: „Mati, mati,
zgubila sem vso čredo . . . Kaj poreče do¬
mačin ?“

Mati odgovori smehljaje se: „Bodi brez
skrbi, hči moja. Je že vse dobro, da si se le
spomnila koz.“ V duhu sem se trudila na vse
spomniti. Da-si sem bila zelo utrujena, nisem
vendar čutila nobenih bolečin.

Zdravnik pozorno opazuje mene, potipa
mi žilo ter konečno pravi: »Mrzlica jo je uže
popolnoma opustila, bolnica potrebuje pa še
počitka . . . Uzrok bolezni bil je silni vtis, ka¬
teri je premagal to dete.“

„Ce bi jo bila zadela krogla, končala bi
bila na vse veko njeno mlado življenje; k
sreči je provzročila le neznatno rano . . . Uboga
deklica zahvaliti se ima za svojo rešitev samo
tej knjigi, katero je vedno nosila na svojih
prsih!“ — Zdravnik je pri tem pokazal na
zvezek pesnij (Pesmarico), v kojem je tičala
težka krogla.

26

Rada bi bila vprašala zdravnika za po-
jasnjenje, toda zopet se je oglasil:

»Obljubil sem svoji veliteljici, da jej brzo
povem, kako se počuti bolniea ter jo moram
umiriti." Potem je odšel. Ostali sve v sobi
sami z materjo, pred katero me ni bilo tako
sram, kakor pred drugimi. Vprašala sem jo
radovedna: „Mati, kaj se je pa vendar z menoj
zgodilo in kako sem prišla v to sobo?"

„Umiri se", rekla je mati objemši me,
— »menim, da si se dobro vedla, a domačin
je popolnoma zadovoljen s teboj. Včeraj zvečer
prinesli so te perjanici skoro mrtvo. Po noči
so nas klicali k tebi, in glej, hvala Bogu! uže
si ozdravljena.“

„Kje pa so ti hudobni Turki ?“

»Vsi so do zadnjega ubiti.“

„Oh, to je dobro! . . . Toda, kje pa sem?"
V tem trenotji stopila sta dva moža v sobo.
Za božjo voljo! V jednem izmed teh mož spo¬
znala sem kneza; druga oseba, ki je v meni
vzbujala baš tako bojazen kakor spoštovanje,
bil je moj oče, oblečen kot senator v svoj krasni
džamadam, obšit z zlatom. Strahu sem zaru-
dela ter se skrila v postelji pod odejo, a niti
predrznila se nisem, da bi bila s kom govorila
ali pa da bi si upala dihati.

Knez pristopi k meni ter me poljubi
na lice.

27

„No, dete moje", vpraša ljubeznjivo, —
,,ali ti je uže bolje? Videl sem včeraj, kako si
kakor razsrjen ris skočila v obraz onemu po¬
tepuhu bas v istem trenotji, ko je na-me po¬
meril; tako si od mene smrtonosni strel od¬
vrnila. Zaradi tega sem tudi ukazal, ko smo
sodili po vsem pravu te lopove, da so te pri¬
nesli v moj grad . . . Bilo bi jako neusmiljeno,
tako vrlo deklico, kakor si ti, pustiti brez vsake
pomoči!"

,,Visokost", seže mu hitro v besedo oče
moj v svoji razburjenosti, . . . »plemenita Vaša
gospa je preveč ljubezniva do moje hčere . . .,
saj je storila samo svojo dolžnost."

„Izkazala si mi velikansko uslugo", —
odgovori knez, — »nikdar tega ne pozabim . . .
Sploh sem se pa čuval. Strel, ki se je po
naključji sprožil ter odmeval v gozdu, ne vem
po kakem naključji, bil je znamenje moji te-.
lesni straži, ki se je na to takoj zbrala okolu
mene."

„Strel ta se ni po naključji sprožil iz puške
kacega Turka", oglasim se.

»Kako se je torej to zgodilo?"

Izpregovorila sem prav pogumno, kajti
molčati nisem smela.

Knezu povem, kako sem ga hitro za¬
pazila ob robu gozda in kako sem brzo spro¬
žila puško, s katero je bil Turek oborožen,

28

da bi ga še o pravem času opozorila na nepri-
jatelje.

„ Tedaj si mi, draga moja, izkazala še
večjo uslugo, nego sem mislil. Oni prvi strel
zdramil me je k pozornosti ter mi je poslal
pomočnike. Pri moji veri, ta deklica je bila od¬
ločna in duhovita!"

„Knežja milost Vaša me bo storila ošab¬
nega !“ odgovoril je moj oče, ki ni mogel pri¬
krivati veselja nad mojim vedenjem. Po tem
se je knez o nečem razgovarjal na strani z
mojim očetom in materjo.

Mati je spoštljivo pritrjevala; toda oče,
kazaje vselej na svojo brezobzirno nezavisnost
i v pogovoru s knezom, zdel se mi je odpor¬
nim. Vendar se je po malem prestanku pri¬
bližal k meni ter mi rekel suhoparno:

„Torej, Darinka, ko ozdraviš, šla boš na
Cetinje; tako želi knez naš. Postala boš tam
olikana, kakor se to zdaj zahteva . . . Vedel
sem dobro, da mi boš delala sitnosti, ko te je
uže Peter učil čitanja! Stari odnošaji ginejo, v
kratkem bodo žene naše olikane."

Knez ni hotel baš oporekati nekaterim
nazorom starega gorjanca. Predno je odšel, rekel
je meni s prav ljubeznivim glasom: „Da, le
pridi Darinka k nam v glavno mesto, in kne¬
ginja, soproga moja, skrbela bo za tvojo vzgojo.
Zdaj pa sprejmi to-le novo knjigo namestu

29

one, katero ti je uničila krogla iz puške per-
janikove. 11

Cez nekoliko dnij so me poslali na Ce¬
tinje, da bi tam pričela svoje učenje. Sestre
moje in sestranke bile so vsled tega jako otožne.
Dale so se šele umiriti, ko sem jim obljubila,
da jih pozneje vse naučim, kar bom sama
umela. Toda nad vse me je pa obradostilo da¬
rilce, katero sem prejela od kneza, da, navdalo
je vso našo rodbino s ponosom in veseljem: to
je krasni in dragoceno vezani zvezek pesnij, v
katerega je dobra naša kneginja zapisala lastno¬
ročno nekoliko besedij.

Dafna, mala Grkinja.

i.

Bajeslovje. — Lišp iz zlatih penezkov. — Lepopisec.

Grška, dospevši v starem veku do tako
visoke stopinje slave in moči, bila je nekdaj
zibel evropske izobraženosti, a ni bila na dobrem
glasu glede ženske vzgoje. Male Spartanke
morale so se sicer vsled ostrega zakona Likur-
govega telovaditi, kakor njih bratje, dalje boriti
in tekati za stavo i. t. d.; toda za čitanje, pi¬
sanje in krasne umetnosti se niso dosti brigale.
Male Atenčanlre so bile nežnejših nravij, toda
tudi ne dosti učenejše. Redkokdaj so ostavljale
ginecej ali žensko sobano, v koji so v prisot¬
nosti svojih mater in nekoliko deklet, kakor
Helena in Penelopa predle volno ter tkale za
rodbinske potrebe. Ko si je Aleksander Veliki
osvojil velike dele tedaj znanega sveta, oblačil
se je le v ono obleko, kojo je tkala in sešila
njegova lastna mati.

Ta način vzgojevanja grških žena za stare
dobe torej ni mogel biti vzor ženske vzgoje

31

v poslednji dobi. Do nedavno, ko si je Grška
pomogla do neodvisnosti, živele smo kakor sploh
žene na vzhodu, skoro v sužnjem stanu. Za
naših dnij pojavlja se hvalevredni trud, da se
povzdigne poučevanje dekliško in deško. V
Atenah je zdaj prostoren zavod, nazivan Arsa-
kion, v kojem se izobražujejo dekleta. Vsako
leto zapusti ta zavod devetsto izobraženih oseb,
izmed kojih se nekatere, dovršivši svoje učenje,
vrnejo k svojim rodbinam; druge pa zopet
sprejmo kako Službo v bogatih hišah ali pa
postanejo didaskaiise  ali učiteljice.

I jaz sem dolžna zahvalo za vse, kar
umejem, neki didaskalisi, živeči v Livadiji,
mojem rodnem mestu,

Kako bi mogla grška mladina ostati ne-
brižna, ko je domovina njena, na kojo mora
biti ponosna, polna zgodovinskih, mitologičnih
in pesniških spominov?

Pri nas se deca obojega spola rada vsega
uči, kar spominja na slavno minolost Grčije,
zlasti pa na tradicije one pokrajine, v koji
bivajo. Čutila sem narodno zavednost kakor
drugi mali rojaki, in dovolite, da vam povem
z nekolikimi besedami o položaji, o dogodjajih
in povedkah mesta, v kojem sem preživela
srečno svoje mladosti dobo. Livadija je jedno
izmed najprvih mest Beocije, leži v podnožji

32

Helikona, krasne gore, nekdaj posvečene mu¬
zam, kojih kipi so ostali na njenem temenu.

Nedaleč Helikona štrli v nebo Parnas, še
višji gora in slavnejša, kojo so stari pradedi
odkazali v bivališče Apolonu, bogu pesništva.

Ime Parnas ostalo je v leposlovji znak
pesništva, vsled tega pomeni „na Parnas stopiti"
toliko, kakor postati pesnik. V daljšem pripo¬
vedovanji te povedke se seznani čitatelj z isti-
nitim položajem te slovite gore.

Mesto Livadija leži na vhodu temne in
ozke doline, s skalami obrobljeue, v koji eelo
leto veje leden veter, znan uže iz grškega ba¬
jeslovja.

Iz tega divjega grla, zaraščenega z jel¬
kami, vliva divji potok Hereinski svojo vodo v
Kopajsko jezero. Heroinski potok izvira iz dveh
vrelcev: iz „Studenca spomina" in iz »Studenca
pozabljenosti 11 .

Iz tega kraja je ugrabil Pluton, bog peklov,
Proserpino. Se dandanes se kaže skala, za kojo
je rojenica Hercira skrila gos, katero je Pro-
serpina, njena družica iskala. Nekoliko dalje na
drugem konci doline, sredi velikanskih skal, je
videti lopo, koje vhod je deloma zasut s peskom
in podrtinami. Ta lopa se imenuje »podsvet
Trofonijev 11 , kjer se je v starem veku hranila
čudodelna skrivnost; sem so z grozo prihajali

33

ljudje na posvetovanje, kajti čudotvorna skriv¬
nost je bila neusmiljena do vernih, ki so se
le-sem zatekali.

Toliko navajam samo za poskus iz jed-
nega kota Grčije. Kako bi mogla grška deca
ostati nebrižna za spomine, ki slove po vsem
svetu?

Toda pustimo minolost in oglejmo si se¬
danjost.

Livadija stoji v jako rodovitnem kraji. Bele
hišice z ličnimi rudečimi strehami razpostav¬
ljene so med cvetlicami in drevjem na podnožji
Helikona. Trgovina in obrt podeljujeta jej dosti
blagostanja.

Ulice Minervine, po kojih so nastanjeni
večinoma trgovci, podobne so povsem glavnim
ulicam večjih trgovskih mest evropskih. Moj
oče s priimkom Stravopul je tudi stanoval se
svojo rodbino v Minervinih ulicah in je spadal
med najimovitejše trgovce mesta Livadije. Imel
je obširne zaloge volne, kojo je v okolici Li¬
vadije kupoval in v Atene pošiljal. Njegovo
poslovanje je zahtevalo neprestane delavnosti.
Vedno je potoval, jahajoč na konji po sosednjih
pristavah in vaseh. Zaradi tega je slul na
mnogo milj po okolici bogatašem, da-si je
treba opozoriti, da se v tako ubožni deželi,
kakor je naša, navadno precenjuje bogastvo.

B e rt h et, Učenke. 3

34

Bil je še mlad in prijetne zunanjosti, kajti s
tem se naši rojaki sploh odlikujejo. Oblačil se
je v dragoceno narodno obleko: nosil je belo
suknjo, telovnik s širocimi rokavi; glavo je
dičil rudeč fes, noge so tičale v visokih škor¬
njih. Tako oblečen jahal je po gorah in lesovji;
njegov samokres in handžar za pasom sta na¬
znanjala, da bi ne bilo dobro ga razžaliti ali
razljutiti.

Mati moja, da-si še mlada, je bila jako
skromna in tiha oseba.

Omenila sem uže, da med ženami grškimi
vladajo še dandanes vse navade vzhodnih na¬
rodov; one se kar tresejo strahu pred svojimi
možmi.

Zaradi tega je žena Stravopulova živela
zaprta v svoji hiši ter je upravljala z veliko
previdnostjo vse, ne meneč se za razmere trgo¬
vinske svojega moža.

Moj oče je sam za vse skrbel, in je bila
torej tudi moja vzgoja jedna njegovih naj-
prvih skrbij.

Kakor oče ljubila me je i mati, svoje je¬
drno dete, z jednako iskrenostjo.

Oče Stravopul se je porodil in bil vzgojen
v kruti dobi vojskini med Grki in Turki in
je vsled tega, kar žalibože moram priznati,
imel jako skromne šolske vednosti; jedva se

35

je znal podpisati. Toda pridobivši si nazore,
koji so ondaj vladali vso grško deželo, čislal
je visoko vzgojo mladine. Zaradi tega me je
uže kmalu pošiljal v mestno šolo in je na vse
načine skrbel, da bi mogla jednoč zavzemati
med svetom častno mesto.

Didaskalisa  v Livadiji je bila jako
marljiva učiteljica in izobraženejša, nego se je
za one dobe zahtevalo od učiteljice malih otrok.
Naučila me je v kratkem času čitati, pisati
in računiti; pozneje sem si pridobila tudi po¬
trebnih vednostij v zemljepisji, povestnici, oso-
bito v grški.

Naše šolske knjige so bile po večini pre¬
vodi dobrih angleških in francoskih knjig in
zaradi tega bi me bila učiteljica moja rada na¬
učila teh jezikov.

Tako sem uže znala spretno šivati in vši-
vati, dasi mi je bilo šele dvanajst let.

Daši sem pisala še dosti razločno in pra¬
vilno, vendar pisava moja ni bila všeč skrbnemu
očetu.

Pri njem je imela krasna pisava veliko
vrednost in vsled tega je premišljal, kako bi
mogla v tej stroki nadkrilovati druge. V tej
dobi je živel v Livadiji neki Palikard, osiro¬
mašen trgovec, Bog vedi odkod doma. Palikard
Je imel jako krasno pisavo, in mnogi mestni

3 *

36

trgovci so se v kratkem času pri njem naučili
jako lepo pisati.

Zlasti moj oče je občudoval uglednost
njegovega lepopisja ter je sklenil, da ga prosi,
da bi me vadil nekoliko ur na teden v pisanji.

To je kaj lahko dosegel, in misliti si mo¬
remo, da je bil poziv mojega očeta v pomanj¬
kanji živečemu krasopiscu jako všeč. Zelo rad
je sprejel ponudbo in je hodil vsak dan k nam,
da bi me naučil lepopisja.

Njegov navod je bil v istini jako dober
in jaz bi bila v nekoliko tednih dosegla svoj
cilj. Nesreča je hotela, da je neki neljub do-
godjaj vse to pokazil.

Po starodavnem običaji moje domovine
nosijo devojke o praznikih nakitje od penezkov
okolu glave.

Denarci ti šo ali srebrni ali zlati, kakor
je katera premožna, in so često vse njihovo
imetje. Tudi jaz sem imela takov trak, na ko-
jem so bili denarci iz čistega zlata in koje mi
je oče pri neki priliki bil podaril za posebno
mojo pridnost. Denarčki so imeli precejšno
vrednost ter sem se ž njimi rada lepotičila. V
njem sem se često predstavila gospodu Pali-
kardu in zapazila sem vselej na njem, da jako
natanko pregleduje moj zlati lišp.

37

To ni bilo nič napačnega, in zato sem
vselej vložila pas z denarci v Skrinjico, ki je
bila v sobi, kjer me je poučeval.

Necega dne, ko pride lepopisec zopet
in ko se pripravljam, da ga pozdravim, čujem
iz sobe vriš. Ko pritečem, spoznam, da ta
šunder delata moj oče in lepopisec. Kaj se
je vendar pripetilo? Tega ne morem reči,
vendar sem videla, da so bila škrinjična vra¬
tiča vlomljena in da je oče držal v roki zlati
kinč, na pol raztrgan; nekoliko zlatov se je še
trkljalo po tleh.

Oče je bil jako razjarjen, iz očij so mu
kar švigale iskre.

Mlatil je po lepopiscu, ne da bi se ta
branil ali opravičeval. Oče je namreč, ki je bil
često prisoten mojemu učenju, zasačil lepopisca
baš v tem trenotji, ko je hotel izmakniti moj
zlati kinč, ter je kaznoval v svoji razburjenosti
ničvrednega tatu. Strahu sem vskliknila, boječ
se, da oče rani nesrečneža. Toda ta zadeva se
je hitro končala. Lakomni trgovček, prejemši
zasluženo kazen, je bil pahnjen skozi duri.
Kakor sem uže omenila, ni se niti z besedo
niti kakim sunljejem uprl taki kazni. Ko se je
uže oddaljil in ga oče ni mogel dohiteti, obrnil
se je in mu besno grozil. Oče se ni brigal za
to in se še zmenil ni, da bi zoper njega vložil
tožbo pri sodniji. Palikard se ni več prikazal

38

in kakor je bilo slišati, ostavil je za vselej
mesto. Mislil bi kdo, da je bilo vsled tega do-
godjaja samo preprečeno moje poučevanje.

Ta dogodjaj je pa imel za našo rodbino
in zame mnogo hujše nasledke.

II.

Pastirji in roparji. — Nevarno potovanje. — Kapitan
Aleksander. — Grška črka theta. — Velika pogumnost.

Bolestna rana za grško deželo, ki se je
polagoma pričela zopet razvijati, bilo je ondi
razširjeno roparstvo. Kakor se čuje, se je po¬
srečilo sedanji vladi iztrebiti je do turških mej;
toda v dobi mojega detinstva gomazelo je po-
vsodi na stotine lopovov in cesto so njihovi vpadi
skoro vsak dan strašili mirne občane. Njihove
roparske tolpe množile so se osobito po nase¬
ljenih pastirjih, Vlahih zvanih, koji vsako leto
se svojimi čredami potujejo po Grškem, iskajoč
za-nje pastvin.

Ni skoro prepirljivejših, divjiših in kru¬
tejših ljudij od teh pastirjev. Njihovo nemirno
in nestalno življenje je tudi dosti vzrok njihove
razuzdanosti.

Nekateri izmed njih naznanjajo zanesljiva
poročila svojim sodrugom, živečim se od ropar¬
stva po samotnih cestah. Kmetsko ljudstvo iz

39

bojazni pred njihovim brezozirnim maščevanjem
nikdar ne izda teh zločincev.

Zaradi tega tudi ni bilo možno premagati
teh roparskih tolp, dasi so jih grški žandarmi
zalezovali neustrašeno. Nasledek je bil ta, da
so bile njihove tolpe razširjene celo do mestnih
vrat. Zlasti so prežali na to, če so mogli dobiti
v pest kacega premožnega meščana, kojega so
potem vlekli v svoje brloge sredi nepristopnih
pečin kot jetnika.

Ako njegova rodbina v naznačeni dan za
precejšno denarno svoto ni odkupila jetnika,
razsekali so ga tolovaji in nikoli več ni bilo
niti duha niti sluha po njem.

Moj oče, čegar posel je zahteval, da je
pohajal daljne kraje, je bil tudi v nevarnosti,
da ga napadejo ti vragi.

Ne vem, ali jim je plačeval skrivaj kako
podporo, kakor so to delali nekateri kupci, ali
se jih je pa previdno izogibal, ker se mu mnogo
let ni pripetilo nič žalega. Kedar mu je kdo
pripovedoval o roparjih, se je vselej nasmehnil
in zmajal z ramama.

Naj si je bil vzrok njegove varnosti kateri¬
koli, prepričal se je pozneje vendar le, da se je
strašno varal.

Za pol leta po sramotnem izgonu lepo-
pisčevem iz naše hiše, je moral oče oditi na

40

daljšo pot v severno Grčijo. To je bilo v dobi,
ko so strigli ovce in je imel torej namen, mnogo
volne pokupiti v Fokidi. Ob tacih prilikah je
najel nekoliko agoiatov ali mezginih lastnikor,
da bi takoj spravili v Livadijo nakupljene za¬
loge volne.

To podjetje se je še vedno dobro posrečilo.
Nekoliko agoiatov dospelo je tudi srečno na
mesto z naloženim blagom.

Nekdo izmed njih spremljal je očeta, ki
nam je sporočil, da se kmalu vrne. Priča¬
kovan dan je minul, a potniki se le niso vrnili.
Oče je bil navadno jako vesten; vedoč, da ga
jaz in mati nestrpljivo pričakuj e ve, še nikoli ni
opustil priti o naznačenem času.

Ker ga je takrat kak važen vzrok lahko
zadrževal, nas to še ni vznemirjalo. Ko pa tudi
naslednjega dne ljubljenega očeta ni bilo domov,
in ni jedne vesti o njem, polastila sta se nas
naglo strah in tugovanje. Mati je tarnala, jaz
sem pa plakala.

Tretjega dne se strah naš obistini, Agoiat,
ki je spremljal mojega očeta, dospel je ves
utrujen in prestrašen. Pripovedoval je, da so
bili vračajoč se domov v soteski napadeni po
roparski tolpi, da so se branili s samokresi, a
konečno so jih roparji potegnili raz konje, raz¬
orožili, zvezali ter vlekli do bližnje goščave.

41

Agoiatu so pozneje roparji dovolili, da gre po
svojih potih in da m&re sporočiti rodbini go¬
spoda Stravopula, da jim bode v pismu kmalu
oznanjeno, pod kakimi pogoji bode jetnik iz¬
puščen.

Ne morete si misliti naše žalosti, kako
smo bili vsled te britke vesti potrti. Agoiat, ki
nam je prinesel ono žalostno novico, bil je po¬
šten, po vsem mestu čislan mož; mojemu očetu
je služil zvesto uže mnogo let.

Povpraševali smo ga natanko po podrob¬
nostih, toda on ni ničesa vedel in tudi nobenega
izmed roparjev ni poznal.

Druzega dne prejeli smo po pošti to-le
pismo;

»Živim in ni mi prenašati nobenih muk,
ali prisiljen sem javiti svoji dragi soprogi
in svojim prijateljem, da bom nedvomno iz¬
gubljen, ako ne bode položeno od danes čez
osem dnij  v prvem gozdu na He/ikonu pod
sedmim drevesom /avorjevim v levo pri cesti
40.000 drahem *

Stravopu/.«

Tega pisma ni pisal oče, a samo lastno¬
ročno je bilo podpisano od njega.

Moja potrta mati je dobro vedela, kako
lopovi jednake grožnje spolnujejo, in je torej

* 14.000 gld. a v. v.

42

brez odloga mislila na to, kako bi zahtevano
vsoto v osvobojenje svojega soproga vkup spra¬
vila. Ta svota v primeri z našim imenjem ni
bila previsoka.

Z ozirom na nedostatek, ki je vladal v
naših deželi, in zaradi kratkega obroka, se
je naš blagajničar potrudil na vse možne na¬
čine, da bi nabral tako svoto, kar najprej
mogoče.

Ta prigodek je razburil vse mesto. Zvečer
je prišlo k nam mnogo ljudi, dalje znancev in
hišnih prijateljev; obiskali so nas prvi dosto¬
janstveniki, n. pr.: Demark ali prefekt; paredr
ali občinski starosta in kapitan krajne redar-
stvene postaje, gospod Aleksander.

Vsi so se toplo posvetovali, kaj se ima
ukreniti v tem krutem slučaji.

Mati je ostala pri svoji trditvi, da plača
odkupnino.

Uradniki so trdili, da bi bila to sramota
in nemožato ter naj bi raje poskusila druga
sredstva, da bi bil jetnik otet iz rok zločinskih.

Pri tem posvetovanji sem i jaz bila pri¬
sotna.

Ker sem bila uže dvanajst let stara,
mogla sem važni obseg tega dogodljaja dobro
presoditi. Sploh je pa bilo vsacemu znano,
kako roparji postopajo, ako koga vjamejo.

43

če ni bila v odločeni dan plačana odkupnina
do zadnjega vinarja, odrezali so vjetemu uho
ter je poslali rodbini, zahtevajoč znova de¬
narno svoto.

Ako se lopovom ni izpolnila želja, poslano
je bilo v treh dneh drugo uho jetnikovo. Se
le po teh dveh marnih poskusili so nesrečneža
razsekali.

Ni ga bilo sredstva, ki bi nas bilo umirilo.
Mati se ni dala pregovoriti od svojega nazora.
Gospodje so pretresavali vprašanje na vse strani;
jeden za drugim je čital pismo in delal svoje
opazke. Da-si je bila na pismu poštna znamka
z imenom „Lamia“, trdil je kapitan Aleksander,
da se roparji v njeni okolici ne nahajajo.

„ Vendar niso daleč od nas 1 ', de, ,, roparji
zahtevajo, da bi se teh 40.000 drahem položilo
v  gozdu na Helikonu; gotovo se klatijo tu
okoli, da bi mogli naše ukrepe zaslediti. Tu v
bližini imajo dosti krajev, kjer morejo sebe in
drazega Stravopula skrivati, mogoče celo v ožini
Parnasovi, le nekaj korakov od mesta."

Ostali prisotni so vse inače sodili.

,Zagotavljam vam, da se ne varam", vikne
kapitan odločno, ..roparje zasledim, kakor pes
zaloti zverjad, ko bi imel le najmanjšo sled . . .
Počakajte, to pismo bom pokazal ljudem, da
zvem, kdo je je pisal, kajti na njem je samo
Stravopulov podpis."

44

„A pismo je pisal kak člen te tolpe ali
pa njih načelnik sam", odgovori na to sta¬
rosta.

„Pastirji, ki so najbrž to učinili," de
Aleksander, „niso izurjeni v pisanji in pismo
je zelo mojstersko pisano. Ko bi našli lopova,
ki jim služi za pisarja, posrečilo bi se nam
marsikaj zvedeti od njega. 1 '

„Uže vem, kdo je pisal to pismo!" za¬
kličem jaz.

Vsi so vprli oči v me.

Pristopila sem k mizi, da bi pregledala
pismo, in nisem se motila. Mati, dasi je za¬
upala moji izpovedbi, je vendar name pogledala
ostro.

Kapitan Aleksander, nekoliko se umirivši,
me vpraša:

„Kaj, draga Dafna, ti poznaš pisarja tega
pisma?"

„Seveda", odgovorim odločno.

„Kdo pa je?"

„Lepopisec Palikard."

To ime je iznenadilo vse prisotne. Vsakdo
je vedel, kako sramotno je bil izgnan iz naše
hiše. —

„Kakov dokaz imaš za to?" vpraša ka¬
pitan.

45

„To je pisava omenjenega lepopisca.“

„V Grčiji imamo mnogo taeih lepopiscev."

„Možno; toda nijeden ne piše črke theta
na tak način.“

Ob jednem sem povedala, po katerih zna¬
menjih sem spoznala pisavo svojega bivšega
učitelja. Črka theta je namreč najtežje znamenje
grške abecede. Učila sem črko theto pisati
posebnim načinom, kojega drugje nikjer nisem
opazila.

V kojem starem rokopisu se nahaja ta
plemeniti način?

To mi ni znano, a meni se je ona črka
tako omilila, da sem se jo naučila jako dobro
pisati.

Ako je bil lepopisec v istini pisač tega
pisma, zakaj ni premenil te črke, koja se je v
pismu nekoliko krat ponavljala, da bi ga ne
izdala? Možno, da ga je zapeljala stara navada,
ali mu pa še na misel ni prišlo, da bi pismo
moglo priti v roke njegovi bivši učenki. Ker
se nisem mogla motiti, sem torej večkrat po¬
navljala svojo izjavo. Materi je bil všeč moj
ostri um ter me je objela v svoji navdušenosti.
Aleksander pa je rekel:

„Dafna ima skoro prav. Podala mi je nit,
koja me popelje iz te zmešnjave. Najbolje bo,
če onega pobalina poiščem in zaprem; pri moji
veri, niti vrag mu ne pomore; prisilim ga, da

48

mi pove, katerim zločincem je posodil svoje
pero . . . Kje pa biva sedaj?"

Tega mu nihče ni mogel povedati; kajti
od onega neprijetnega dogodjaja ga nikdo ni
videl več v mestu. Kapitan je nadaljeval:

„Sel bom se svojimi redarji poizvedovat
med Livadijo in Lamijo; če kje zalotim lepo-
pisca, bode to dokaz, da je ona tolpa blizu . . .
Toda, kako ga hočem izpoznati, ko ga nisem v
svojem življenji nikoli videl? Kaj, gospodje, ali
bi se ne hotel kdo izmed vas žrtvovati", vprašal
je prisotne, „da bi nam tega človeka pokazal,
ko bi ga srečali?"

To vprašanje je prisotne prijatelje mojega
očeta spravilo v veliko zadrego.

Lov na roparje je navadno nevaren; kajti
vname se krvav boj, če trčite vkup obe stranki.

Vedel je pa tudi vsak, da roparji o vsem
dobro vedo in bi nihče ne ušel njihovi strašni
osveti, kdor bi njihove nakane hotel preprečiti
na kak način.

Zaradi tega se je jeden izgovarjal, da ne
more iti iz Livadije, drugi se zopet ni mogel
spomniti, kako je izglodal lepopisec. Skratka,
željo kapitanovo ni hotel nihče izpolniti.

„To je jako žalostno!“ vikne Aleksander.
„Kako bomo neki otrebili obubožano domovino
našo, ko nam naši plemeniti občani nočejo po-

47

magati? Stavim, da izmed vseh oseb, koje so
dobro poznale lepopisca, ni niti jedne, ki bi se
udeležila našega podjetja ali nam dala kako
znamenje!“

Z jako pomenljivim pogledom pritrdijo vsi
tej izjavi. Ko vsi umolknejo, zakličem:

— „ Torej, gospod kapitan, pojdem jaz
z vami. Podoba tega človeka, ki mi je hotel
oropati trak z denarčki, ni še izginila iz mojega
spomina. “

Vsi name začudeno pogledajo.

„Blago detel" vsklikne mati vsa v solzah,
„kako se neki moreš podajati ti v tako nevar¬
nost, dete moje, jedino!"

— „Zakaj ne, mamica?“ vprašam ginjenim
glasom. „Saj hočem samo pomagati pi’i osvobo-
jenji mojega dobrega očeta. In da to dosežemo,
je neobhodno potrebno, da v pest dobimo hu¬
dobnega Palikarda . .

„Nikoli ne privolim v to, da bi me osta-
vila! Ne smeš nikamor . . . nikamor!“

Kapitan se globoko zamisli. Položivši pa
desnico svojo na moje čelo, de ljubeznivim
glasom:

— „Naša Dafna je hvaležna hčerka,
očeta svojega ljubi nad vse! . . . Vraga! ko bi
nam jo hotela gospa Stravopulova izročiti,

48

jako bi nam koristila, odgovoren bi bil zanjo
ter bi jo pripeljal v nekoliko dneh zopet zdravo
domov. “

— »Ne zahtevajte tega od mene, gospod
kapitan!“ odgovori moja mati; „ali ni uže dosti,
da je soprog moj v veliki nevarnosti; ali imam
prenašati muke še za hčerko ?“

»Blagovolite me poslušati, čestita gospa!
Prisotnost otrokova med redarji ne bode tako
nevarna, kakor bi bila prisotnost kake druge
osebe . . . Ponavljam, da vso odgovornost jaz
prevzamem!"

Gospod Aleksander je hotel zame skrbeti
kakor za svojega lastnega otroka.

Moj jedini nalog bi bil, pokazati lepopisca,
ko bi ga srečali. Hotela sem potovati sredi po¬
gumnih in dobro oboroženih redarjev. Cela
ekspedicija imela bi trajati tri ali štiri dni.

„Da bi me le ne umorili ti sovragi",
opomni gospod Aleksander; „toda imam je¬
kleno kožo, in to oni dobro vedo!“

Mati se je temu protivila na vso moč,
prosila je, plakala in pretila. Toda vsi prisotni
in naj bližji prijatelji naše rodbine so odobravali
kapitanov predlog.

Polagali so moji skrbni materi na srce,
kako radost bode imel oče, ko me ugleda v
svojem ujetji sredi roparjev.

49

Nevarnosti tu ni bilo nobene, in tako mala
žrtev bi se ne smela nikakor v poštev jemati,
s kojo bi bil oče osvobojen.

Kakor sem uže omenila, so grške žene,
živeče stoletja pod jarmom, nezmožne za samo-
stalnost in odločnost. Gospo Stravopulovo so
kmalu pregovorili, da, konečno je še odobravala
predlagane ukrenitve.

Aleksander se je pripravljal k odhodu,
boječ se, da bi se mati znabiti ne premislila.

„Vse je v redu, draga gospa!“ de on, „ne
bode vam žal, da ste v to privolili I" . . .

„Obljubujem vam pri Bogu, da vam vrlo
hčerko vašo zopet pripeljem zdravo nazaj.“

„Na zdravje! v jutro naj bo vse pri¬
pravljeno za odhod, ob štirih odrinemo. Sam
pa grem in najamem mezga za našo malo to¬
varnico."

»Kapitani kapitan!“ jame mati vpiti, »ni¬
sem se še odločila! . . . Bojim se . . .“

»Ničesar se vam ni bati. Bodite brez
skrbi. Čez tri dni boste objeli svojo hčerko
in nadejam se, da tudi soproga svojega. Ali
ga osvobodim, ali pa sam ondi padem. Na svi¬
denje j utri. “

lzpregovorivši še nekoliko besedij k pri¬
sotnim odide, da pripravi vse potrebno.

Berlhet, Učenke.

4

so

Koliko strahu je prestala draga moja mati
v tej noči, še počivati ni mogla, vedno je tar¬
nala, in vsak trenotek je bila druzih mislij.

Konečno so jo vendar potolažili domači
ljudje, ki so popolnoma zaupali besedam vrlega
in udanega Aleksandra.

Zazibljem se v spanje in še le ob določeni
uri me prebude.

Se pred jutranjim svitom stal je pred našo
hišo oddelek redarjev ali žandarmov. Mezeg,
kojega so zame izbrali, je nesel dva koša: v
jednem je bil živež in nekaj perila zame in za
očeta, ako bi se nam posrečilo njegovo osvo-
bojenje; v druzega sem se pa vsedla jaz prav
prikladno. Ko se je mati pri meni poslovila
in kapitanu moje varstvo zelo toplo položila
na srce, napotili smo se prav tiho na pot,
kajti od najstrožje tajnosti je bil odvisen srečen
izid vsega podjetja.

Sil.

Potovanje. — Grška kavama. — človek s črko „theta“’
Popolno soglasje.

Daši sem bila uže precej daleč od svojega
doma, vendar nisem čutila žalosti, niti zaradi
očetove usode, niti vsled vznemirjenja svoje
matere, ter se nisem brigala za nevarnost, v '
kakeršno sem se podala. Pogled na nove pred-

m

51

mete mika otroško radovednost. Popolnoma
sem zaupala kapitanu Aleksandru. Zaradi tega
sem, ko sem se otresla zaspanosti, zrla s po¬
sebnim dopadajenjem okolu sebe. Počelo se je
daniti; gore in planine žarile so čarobnokrasno.
Na grmovjik, obdajajočih našo pot, blestele so
biserne kapljice jutranje rose v prvih žarkih
vzhajajočega solnca. Okolu mojega mezga je
korakalo dvajset redarjev, oboroženih s puškami,
sabljami, revolverji in dolgimi bodali.

Nekateri so šli naprej, da bi nam zago¬
tovili pot; drugi so korakali za nami, da bi
nas roparji ne mogli za hrbtom napasti. Pisane
obleke in blesteče orožje so tvorile jako pri-
jeton vtis; ljuto oborožena trumica sredi bujnih
rastlin! Imela sem v istini veselje nad tem
sprevodom.

Kapitan Aleksander me je često ogovarjal
ali se je pa name oziral.

Korakali smo ob bregu jezera Kopajskega,
širnega vodnega kotla, obdanega z gorami, ki
sicer pospešuje rodovitnost in bujnost okolice,
toda s svojimi močvirnimi bregovi širi mrzlico
in smrt.

Bližali smo se Parnasu, kojega snežni
vrhovi so so blesketali na ažurnem obnebji.
Cim više smo korakali, tem pustejša je bila
okolica. Niti ob bregovih potokov nismo za-

4 *

52

gledali več grških oleandrov, koje je nekdaj
marsikateri pesnik opeval. Kamor je pogled naš
segal, povsodi smo videli strme, sive skale in
črn gozd.

Ti otožni kraji so me napolnjevali sč stra¬
hom. Davno sem uže čula, da se v podnožji
Parnasa klatijo roparji.

Na potovanji smo nekolikokrat prišli do
pastirskih koč, iz kojih pohaja, kakor smo
slišali, največ roparjev; zaradi tega se nisem
mogla ubraniti neke bojazni, kadarkoli smo se
jim bližali, pozabljajoč na varnost, kojo sem
imela sredi spremljevalcev. Teh koč, pokritih z
vejevjem, je bilo vselej vkupe po 5 do 6, notri
je bilo videti nekoliko usnjenih vreč in *nekaj
sodčekov. Okoli je bila raztresena čreda črnih
ovac in koz, koje so čuvali neustrašljivi psi.
Gorje tistemu, ki bi se bil približal čredi!

Pastirji so imeli jako odurne obraze; oble¬
čeni v kožuhe od surove volne in oboroženi s
samokresi, opirali so se na dolge pastirske
palice. Vsa njihova zunanjost je imela nekaj
divjega; dolgi črni ali plavi lasje so jim viseli
po plečih. Uže na prvi pogled si je vsakdo
lahko mislil, da so ti ljudje zmožni vsacega
zločina.

Ko smo šli mimo njih, so nas grdo in
jezno gledali, in če bi nas bilo le malo po

53

številu, gotovo bi nam bili pokazali občut¬
ljivim načinom svoje neprijateljstvo; vendar
pa se niso mogli zdržati, da ne bi na nas
ščuvali psov. Še le ko se jim je zažugalo, da
se bode streljalo na pse, poklicali so pasjo
druhal nazaj. Naša družba se je ustavila pred
to divjo tolpo. Kapitan me je vprašal lju¬
beznivo :

„I)afna, ne vidiš li tu ,človeka s črko
theto‘?" — Tako so vselej nazivali lepopisca ali
kaligrafa.

— „Ne, gospod kapitan", mu odgovorim,
obračaje se od njih; „nima tako siromašne
obleke in ne izgleda tako zdivjano."

— ,,Zaradi tega je pa morebiti tem hu-
dobnejši in ostudnejši“, odgovori kapitan.

Potovali smo dalje. Opoludne smo se usta¬
vili v gorah, v nekem grškem samostanu, da
bi odpočili ter se nekoliko okrepčali. Kapitan
je prosil mnihe, naj mu povedo kaj natančnej¬
šega o sumljivih ljudeh, ki se klatijo v bližini;
toda oni ali niso mogli ali pa nam niso hoteli
povedati nič natančnejšega, pogostili so nas pa
kaj lepo. Prebivalci Grčije, boječ se, da bi s
kako nespametno besedo ne izdali roparjev, so
v  jednacih slučajih molčeči ko ribe.

Ker ni mogel nobenim načinom kaj iz¬
vedeti v tej zadevi, se je kapitan zahvalil za

54

gostoljubnost, in družba se je pomikala dalje.
Za ta dan je sklenil naš načelnik, da preišče
vsa kota okolu samostana in da preiskovanje
po gori Parnas odloži na drugi dan.

Do večera smo potovali po krivih stezah,
na kojih se je mezeg, mene noseč, le težko
vzdržaval v ravnotežji.

Potoma smo ugledali v daljavi podrtine
Delfija, kjer je bil v starem veku proroški
hram. Kapitan mi je pokazal skalo, s koje so
Delfijani pahnili Esopa, zlagatelja bajk. Šli
smo tik reke Kefisa; s precej visokega mostu
sem videla staroslavne Termopile, koje je Leo¬
nida branil s 300 Spartanci proti nebrojnim
četam Kserksovim.

Dolgo in mučno potovanje naše ni imelo
doscdaj nobenega vspeha. Mnoge osebe, koje
smo srečavali, so bile morebiti v zvezi z ro¬
parji, ki so imeli mojega očeta vjetega, a ni
bilo nobenega tehtnega vzroka, da bi jih bili
zaprli. Od žive duše nismo mogli ničesa zve¬
deti; pomagala nam je v to svrho jedino le
slučajnost.

Zvečer smo prišli v neko veliko vas sredi
Parnasa, kjer smo nameravali prenočiti. Vrli re¬
darji so bili zelo utrujeni.

Čutila sem se jako slabotno. Daši sem
ves dan sedela in samo na nevarnih krajsh

55

stopila z mezga, se vendar nisem mogla st-o-
pivša na tla, vzdržati na nogah. Redarji so se
razšli po vasi, prejemši povelja za prihodnji
dan; mene je pa spremil gospod Aleksander
v krčmo, kjer mi je preskrbel pripravno pre¬
nočišče. Vstopivši v izbo v pritličji smo za¬
pazili mnogo kmetov, ki so pušili cigaretke
in govorili o politiki. Izba je bila lepo, snažno
pobeljena, in kakor jo to uže običajno, bile
so notri rodeče mize in samo najpotrebnejša
pohištvena oprava. Grostje, sedeči v gostem
dimu, provzročevali so velik šunder, dasi so
imeli pred seboj le male steklenice kave ali
samo posode z vodo. Narod grški je namreč
izredno trezen.

Krčmar je baš prižigal luč, ker se je uže
mračilo. Nepričakovani prihod redarjev je vse
prisotno osupnil, gotovo jim jo bil neprijeten,
kor so naenkrat vsi mirnejši postali.

Kapitan Aleksander, preglodavši bistrim
očesom celo družbo, pristopi h krčmarju ter
pogovarjajo se ž njim, name s prstom kaže.

Krčmar, čokat mož. smeje se obljubi, da
me izroči svoji soprogi v varstvo.

Ko jej je šel to sporočit, sem padla na
Wop. Hrepenela sem bolj po počitku nego
po hrani; kmalu sem zatisnila oči. Aleksander
je podajal roko nekaterim znanim občanom.

56

Ko sem bila tako sama sebi prepuščena,
ozirala sem se nebrižno okolu sebe. Kmalu
me je dremanje opustilo. Na drugem koncu
izbe sem zapazila človeka lopovskega obraza,
oblečenega v novo suknjo, z zlatom bogato
pretkano.

Pušeč polagoma cigaretko je modroval
med gosti.

Vendar sem opazila, da ga je kapitanova
prisotnost nekoliko spravila v zadrego. Bil je
nam uže znani kupec Palikard. Takoj mi je
šinila v glavo važnost te slučajnosti ter sem v
duhu blagoslavljala priložnost k osvobojenji
mojega očeta. Ginjenosti bi bila kmalu omedlela.

K sreči se nihče ni brigal zame.

Za nedolgo pride k meni kapitan. Tresočim
se glasom mu povem, koga sem zapazita.

Bistro je pogledal iepopisca, toda ostal
je miren.

— „Ali se ne varaš, Dafna? Je li to v istini
oni človek, ki te je poučeval v lepopisji ?”

— „Vem to istinito, gotovo."

— „Dobro torej ... Ne govori več, a pusti
mene vse delati. “

Na to me je peljal v sobico tik točarne,
kjer sta me krčmar in soproga njegova vljudno
sprejela. Nekoliko besed, koje je Aleksander iz¬
ustil, ju je kar premenilo, a on ne brigaj e se
za to, je naglo odšel.

57

Opazila pa nisem, da sta pred hišo ostala
dva redarja, ki sta bila pripravljena na prvi
poklic. Kmalu sta pripeljala v sobico Palikarda
dva redarja z nasajenimi bajoneti in sabljami.
Ko je krčmar odšel, vprašal je Palikard po¬
tuhnjeno:

»Kaj je, gospod kapitan ? 11

»Le potrpite 11 , odgovoril mu je odločno
Aleksander. »Poglejte, gospod, preje to deklico
in povejte mi, jo li poznate, če bi tudi ne imela
na glavi zlatega lišpa ? 11

Lepopisec, pogledavši mene, obledi. V stran
pa zamrmra:

»Ne morem se spominjati, da bi bil kdaj
videl to deklico."

»In ti, Dafna, še trdiš, da te je ta človek
učil krasopisja?"

„To je on“, odgovorim prav odločno.

Lepopisec se ves strese, toda hitro se zave
in se dela prav nedolžnim.

.,Res je“, de on, „se uže spominjam;
toda kaj pa je na tem? Roditelji njeni niso
imeli nobenega vzroka, da bi me tožili, in
kar se je med nami zgodilo, to nikomur nič
mari.“ —

»Torej priznate, da ste oni lepopisec?
Sodniji seveda ni bila tožba izročena zoper vas
0  oni znani zadevi."

58

„Kaj se je torej zgodilo?"

— „Zdaj se gre za nekaj druzega, gospod
lepopisee !"

— „Tega ne umejem."

— „Takoj bodete umeli . . . Vi ste izvrsten
lepopisee, dragi gospod, kakoršnih je malo v
deželi, in vaš rokopis je poznati izmed tisoč
družili. Osobito pa lepo umejete napisati grški
„theta“. V nekem pismu torej, koje se tiče
očeta to deklice, in koje smo prejeli ne¬
davno ..."

„Tega pisma nisem jaz pisal' 1 , oglasi se
lepopisee in pot mu lije curkoma s cela.

.,Kaj, vi nočete priznati svojega mojster-
skega dela?" kriči osorno Aleksander. „Vse
mesto je te misli, da ste jedino le vi zmožni
tega čina . . . Vsak je poznal vaš ugleden ro¬
kopis, osobito pa vaš elegantni „theta", in za¬
radi tega vas, dragi gospod, proglašam v imenu
zakona svojim jetnikom.“

Preje, nego je mogel misliti na obrambo,
popadeta ga dva redarja, mu zvežeta z vrvjo
roki in nogi ter ga položita na klop.

V prvem hipu je bil kakor od strele zadet,
pozneje se je začel solziti.

Daši je bil zaveznik zločincev, ki so hoteli
mojega očeta umoriti, vendar me je njegovo tu-
govanje globoko ganilo.

59

Čez nekoliko časa pravi drhtečim glasom:

— ./Pravični Bog! gospod kapitan, kaj se
bode z menoj zgodilo?"

— „Jutri zjutraj vas pošljem v spremstvu
žandarmov v Livadijo, kjer boste zaprti . . . ako
se dokaže, da ste sokrivec roparjev, ki so ob¬
držali gospoda Stravopula kot jetnika. Zaslišali
vas bodo in gotovo tudi obsodili kot . . . no,
uže veste, kaj čem reči!"

Kapitan jo pri teh besedah z roko tako
pomenljivo namignil, da sem se kar ustrašila.

.,Oh, sem uže izgubljen, izgubljen!" mrmra
kaligraf in solze se mu polijejo. Aleksander ga
pa opazuje, pričakujoč trenotka, ko se mu vest
v njem zbudi ter mu pokaže celo propast, koja
se pred njim odpira. Konečuo veli obema re¬
darjema, da se za trenotek oddaljita, ter se vsede
hk jetnika.

Daši sta se tiho pogovarjala, vendar mi
ni ušla nobena besedica njujinega pogovora.

-Poskusimo, Palikard, ali bi ne bilo možno
vas  osvoboditi iz toga mučnega položaja."

..Ali je možno?" vsklikno jetnik.

-Dobro veste, kje je zdaj ubogi gospod
Stravopul!“.

-Tega ne vem, gotovo ne vem, bodite
overjeni!"

60

„Veste kaj ... da, prepričan sem, da ni
daleč od todi in da ste bili sem poslani na
ogleduštvo, da bi mogli tolpi naznaniti vse o
pravem času."

„Jako se motite, gospod kapitan . 11

„Tedaj o tem dalje ne govorimo . . .
Hotel sem vas rešiti. Jutri v jutro vas pošljem
v Livadijo, in ondi se pogovorite se sod¬
nikom. “

Kapitan je na to odšel.

Lepopisee je nemirno ječal, njegova po¬
trtost je prikipela do vrhunca. Konečno je od¬
ločno vskliknil:

— „Prosim, gospod kapitan, n. pr. če
bi se vi ne bili motili, kaj bi si pa želeli od
mene?“

»Popolnoma malenkostno reč; lahko ste
nam pomožni pri osvobojenji gospoda Stravo-
pula in pri zasledovanji zločincev, koji, ne¬
vešči pisave, so vas prisilili, da ste pisali ono
nesrečno pismo."

— „Kaj še! ko bi me zapazili, takoj bi
me ustrelili."

— „Seveda je to predrzno, toda ali se pri
tem ne podajam i sam v nevarnost? Jako
oprezno moramo pri tem postopati. Tu ima m
dvajset oboroženih mož, ki so vajeni gorske
hoje. Mejne straže na deset milj okoli so zbrane:

61

bodete videli, da bode ta roparska tolpa uni¬
čena, kakor hitro jej pridemo na sled.“

Lepopisec se za trenotek zamisli.

„To bi bilo dobro", pravi, „toda če kdo
ostane živ, ta razglasi, da sem vas jaz sem pri¬
peljal, in osveta mi je gotova. 11

»Poskrbel bom, da se morete izseliti na
kak grški otok. Da bi pa mogli popotne
stroške plačati, daruje vam rodbina Stravo-
pulova 1000 drahem. Lahko se kje nasta¬
nite in pošteno živite ... če je to sploh
možno. “

Oči lepopiščeve so se kar bliskale ve¬
selja. Tisoč drahem! Živi dan toliko denarja
ni imel.

„Ali ste mi porok za to?" nadaljuje on,
„da se mi ta nagrada izplača?“

.,Na mojo čast! Mož beseda ostanem! 1 *

nče je to istina”, vsklikne lepopisec od¬
ločno — »potem pa izdam vse; vaša reč je,
da osvobodite gospoda Stravopula in vjamete
v zanjke te lopove.” Na to je povedal vse taj¬
nosti Aleksandru. Pravil mu je, da so ga ro¬
parji prisilili napisati to pismo moji materi v
hi vadiji, in da so ga hudobneži poslali v ta
kraj, da bi poizvedoval, če se kaj kuje zoper
n JS' Za njegov trud so mu obljubili delež iz

I

tistih novcev, katere bi bili morali mi plačali
za očeta roparjem kot odkupnino.

Od te dobe, ko so zajeli Stravopula, so
bili roparji vedno na potovanji, da bi jih nihče
ne mogel zaslediti. Tega dne so bili pa z
ubogim jetnikom v soteski Koricinski ob Par¬
nasu, najmanj uro hoda od nas. Bilo je sedem
ali osem roparjev s svojim načelnikom Da-
velijem, in vsi so čuvali Stravopula. Lepo-
pisec je vse imenoval, redarji so pa vsakega
ime zapisali v službene zapiske. Lepopisec jo
trdil, da se z jetnikom lepo ravna in da mu
zlasti hrane ne manjka. Roparji so bili uver-
jeni, da jim bo njegova rodbina izplačala vi¬
soko svoto v denarjih. Lahko si mislite, s
kakim veseljem sem poslušala te izpovedbe o
mojem dragem očetu. Rada bi bila sama kaj
vprašala, a si nisem upala.

Lepopisec je nadaljeval: /folpa, ko mene
ne bode videla, počaka v soteski do jutri, kor
pričakuje od mene novic. Ako vam je ljubo,
popeljem vas pred solnčnim vzhodom k duplini,
kjer prenočuje tolpa Davelijeva . . . Nikarte
misliti, da jo morebiti manj sovražim nego vi,
toda iz strahu jej ubogam, da bi le ne bil izdan,
kajti pri najmanjši sumnji ustrelili bi mene in
vjetega trgovca."

»Navada naša je, naglo in previdno po¬
stopati 1 ', zagotavlja Aleksander'. »Banditi n«

slutijo nič hudega . . . bodite umirjeni. Le vi,
gospod lepopisec, delajte odkritosrčno, če ne
vas z jednim samim strelom pošljem iz tega
sveta. “

Pisec je zagotavljal svojo odkritosrčnost;
in na to je bil dogovorjen skupni načrt zoper
roparje. Sklenili so, da v jutro zgodaj vstanejo
in da se bo pisec potrudil, da tolpo zalotimo
v Koricinski soteski. Do tega časa je pa ostal
vjet v krčmi pod nadzorstvom redarjev. Paz¬
ljivo sem poslušala to posvetovanje. Ko se je
pa kapitan, vidno zadovoljen, ozrl zopet name,
vprašala sem ga:

„Ali morem z vami iti, gospod kapitan,
do soteske?"

„Ali se ti meša, draga Dafaa? Kaj hočeš
ondi? Daveli je krut hudobnež, brez streljanja
nič ž njim ne opravimo. Ti ostaneš tu, in vra¬
čajoč se, pridem po tebeA

*Ne, ne, jaz pojdem z vami. Ne morem
uže pričakati svojega dragega očeta! . . . Go¬
tovo je prenašal mnogo neprijetnostij med
onimi zavrženimi ljudmi! ... in v tej neznani
krčmi bi se bala ostati brez vas.“

„Saj si pogumna kot lovica, Dafna.. . no,
boš pa šla z nami, pazil bom na-te, da se ti
kaj ne pripeti. Ko bi se spopadli, zanašati se
moreš na moje varstvo. Zdaj se pa navečerjaj
In idi spat."

64

.,In vi, gospod kapitan ?“

„E, kaj jaz“, de smejoč se, „imam druge
skrbi. ‘ -

Aleksander je poklical krčmarja in nje¬
govo ženo, kojima me je izročil; ta sta bila
zaupljiva, vrla človeka. Predložili so mi še
dosti dobro večerjo, kojo sem z velikim tekom
použila; potem so me peljali v sobico, kjer
sem se oblečena vlegla v postelj. Brzo na
to sem sladko zaspala in vso noč sanjala o
dragem očetu.

IV.

Gora Parnas. — Koricinska votlina. — Streljanje in
bodala. — Ubogi Aleksander.

Kapitan Aleksander je ostal mož beseda.
Še pred dnem je prišla krčmarica se sve¬
tilko v roči me budit. Prinesla je zajutrek,
sicer skromnejši, nego je bila večerja. Prišla
je v pritličje, ko so se vsi uže pripravljali
za odhod. Dobra gospodinja se je jako po¬
milovalno na-me ozirala, kakor bi se bila na¬
dejala uže naprej slabih nasledkov. Bog ve,
kolikokrat me je objela; toda niti besedice
ni črhnila, da bi me bila odvrnila od mojega
namena.

In če tudi, bilo bi to marno, kajti trdno
sem se odločila, iti s pogumnimi redarji, koji

65

so hoteli osvoboditi mojega ožeta. Načelnik te
ekspedicije je bil gospod Aleksander, in kakor
se je meni zdelo, ubožec vso noč ni zatisnil
očesa; ta človek je bil v istini od železa, no¬
beden napor ga ni utrudil.

Vzel me je v naročaj ter me posadil v koš,
ki je tičal na mezgu.

„Ali res hočeš iti z nami? Da bi nam le
ne bilo žal!“

Odšli smo. Noč je bila jako temna; megla,
naraščajoča iz močvirnega Kopaiskega jezera,
jo je tvorila še groznejšo.

Razen črnih postav redarjev nisem videla
čisto nič okrog sebe; vsled utrujene hoje
mezgove sem sodila, da stopamo proti kame-
nitemu vrhu. Nisem mogla umeti, zakaj niso
podkve po kamenji klopotale. Kmalu sem vse
to razumela. Noge mojega mezga so bile s cu¬
njami obvite, da bi ne bilo slišati klopotanja
kopit po golih skalah. Tudi redarji skoro niso
besedice med seboj pregovorili. Naenkrat se pri¬
kažejo prvi solnčni žarki. Lezli smo po strmih
čereh Parnaskega pogorja, pokritega se snegom,
k°j' je žaril v jutranjem solnčnem svitu, kakor
razsvetljeni jambori sredi morja, ko vse tik njih
leži v temi. Korakali smo j eden za drugim, da
s o skoro stopinje niso slišale.

Nekoliko redarjev šlo je pred nami, za
n jinh je šel lepopisec, ne več kot jetnik, toda

Berthet, Učenke. 5

66

dva moža sta nanj pazila; za njima je korakal
Aleksander, držeč samokres v rokah.

Sedeč na svojem mezgu sem bila sredi
sprevoda, kojega je tvorila velika vrsta sprem¬
ljevalcev. Redarji so natanko pregledovali bližnje
skalovje, grmovja in gošče. Danilo se je uže.
Vender smo se tresli, da bi nas vkljub naši
opasnosti ne bil zapazil kak lopov, stoječ na
straži pri Koricinski votlini. K sreči je še megla
zakrivala ves vrb, kar nas je navdajalo z nadejo,
da našega prihoda ne bodo opazili.

Prišli smo s skal na zeleno planino, na
kojej sta bila dva mala jezerca s krasno pro¬
zorno vodo. Bili smo nad 1000 metrov visoko,
od koder se ob jasnem vremenu odpira razkošen
razgled na velik del Grčije, na Beocijo, Atiko,
do Korintskega zaliva. Daši je to podobo pri¬
krivala še megla, se je tu ustavil ves sprevod.

„Pozor, gospod kapitan 1 *, pravi lepopisec,
„nad tem jezerom nekoliko sto korakov dalje
je ona votlina. Steza, ki pelje do nje, je na
postranski skali, nazivana ,Rudeča skala 1 ."

„Vem to“, de Aleksander, „potem se bomo
ravnali. . . . Prijatelj, le korakajte naprej, da
vas bom imel vedno pred očmi."

Pred bližajočim se odločilnim trenotko®
je mrmral lepopisec, tresoč se na celem životu,
neke izgovore. Ne brigajoč se za to, razdelil j e

67

kapitan povelja svojim ljudem, ki so kakor bi
trenil, izginili v megli. Potem je pristopil k
meni ter mi rekel z glasom, s kojim je obi¬
čajno govoril z menoj:

»Naprej te ne morem pustiti, Dafna. Moram
te ostaviti, a pripeljem ti tvojega očeta. ... Idi
v to stran!" Prijel je mezga za ujzdo ter nam
velel skriti se v neko suho razpoklino, kojo
je varovalo gosto grmovje pred vetrom. Dvema
redarjema je pa strogo zapovedal, da bi ne
zapustila niti mene niti sence moje. če bi
pa roparji todi mimo bežali, bilo jim je do¬
voljeno nanje streljati; jedina njujina skrb
je bila, da na noben način mene ne zapu¬
stita.

Razloživši jima še podrobno, kaj imata
storiti, postavil me je na tla in objemši me
rekel:

„Ničesa se ne boj, hčerka; vse se bo
dobro izvršilo; moli za nas! Molitev ple¬
menitega deteta, kakor si ti, nam zagotovi
srečo! 11

Po teh besedah je odšel k svojim ljudem,
llada sem ubogala njegov svet.

Pokleknivši na mah, prosila sem Pan¬
oje (Mater božjo) za varstvo mojega očeta
in njegovih osvoboditeljev. Med molitvijo sem
slišala iz daljave krik in na to lomoz po skalah

68

trkljajočega se telesa k jezeru. Nisem vedela,
kaj se je bilo zgodilo, a vender me je spreletela
groza.

„Ouješ?“ de moj čuvaj svojemu sodrugu,
„jeden roparski ogleduh je uže pokopan. . . .
Zdaj bo pa to šlo kakor na orgelce!"

Ne vem, kaj sta dalje še govorila, ker
nisem mogla niti poslušati niti razumeti. V
okolici jezera nastalo je tiho kot v grobu. Nisem
vedela, kaj se je dalje godilo. Sele pozneje sem
izvedela konec te dogodbe.

Kapitan Aleksander se je plazil se svojimi
ljudmi s skale na skalo, od grmovja do grmovja
v najveeji tihoti do „Rudeče skale“, kjer je stal
j eden roparjev na straži.

Redar, kojega je prikrivala megla, pri¬
bližal se je k ogleduhu in ga sunil s puš¬
kinim batom v prepad. Njegov krik je znabiti
prestrašil roparje v votlini, zatorej so vstali
tudi skriti redarji. Čez nekoliko časa, ko se
nič ni ganilo, so se pripravljali k napadu
roparskega gnezda. Korieinska votlina, je bila
v paganski dobi posvečena paganskemu bogu
Panu in rojenicam. Daši je precej obširna, ima
nizek in ozek vhod. Za naših dni jo obiskujejo
samo ljubimci grških starin.

V dobi, ko se je ta dogodba prigodiH
so često zavetja tu iskali roparji; še dandanes

69

se pripoveduje mnogo žalostnih prizorov, ki so
se v njej dogajali.

Kapitan je zapovedal šestim možem, kojirn
je odkazal njihovo mesto pred votlino, da vsa-
cega ustrele, ki bi prišel iz nje. Sam je pa
šel z ostalimi ljudmi v temni brlog. Od kraja
ni bilo nič videti, dasi je gost dim pričal o
prisotnosti ljudij.

A kmalu se je obok pričel višati, tako
da je človek mogel stati po konci, in pri
vsakem daljšem koraku se je kazal našim
očem pri svitu plamtečega ognja vedno raz¬
ločneje prekrasen prizor. Bila je to ogromna
dvorana, čez petdeset metrov dolga in dva¬
najst metrov visoka, tu in tam pregrajena in
podpirana z mogočnimi stebri od kapnika. Ne¬
kateri so viseli z oboka, drugi so zopet vzraščali
iz zemlje, a vsi so blesteli, kakor bel marmor
predivne podobe.

Ognjen plamen je švigal sem ter tja v
pol razsvetljeni jami, vse je napravljalo vtis
kakor čarobna palača rojenic. Toda te prirodne
krasote Količinske votline niso vabile nase
pozornosti nepričakovanih obiskovalcev, njihove
°či so iskale prebivalce tega obširnega doma.
i J,- i ognji, ki je sč smolnatim dimom polnil ta
podzemeljski kraj, sta stala dva moža, a v kotu
j 0  bilo pa moč opaziti več človeških podob,

70

na tleh ležečih; nedvomno je bil med njimi
ubogi oče.

Daši so redarji postopali z veliko oprez¬
nostjo, skrivajoč se za stebre, so njihovi koraki
vender vzdramili jednega moža, stoječega pri
ognji. Ta se je obrnil k vhodu votline in vprašal
nevoljno:

„Ali si ti, praskač? Zakaj prihajaš tako
pozno? Dobro veš, da te pričakujemo z naj¬
večjo nestrpnostjo."

To je izpregovoril Da veli,  načelnik ro¬
parjev.

Redarji so obstali. Lepopisec se je obotav¬
ljal odgovoriti.

Aleksander ga je porinil naprej, rekoč polu-
glasno:

»Govorite ž njim nekoliko minuti"

Stari pisar je moral nehote ubogati. Bo¬
jazljivo je stopil naprej, mrmraje nekaj nera¬
zumljivega.

Daveli, velikanski Vlah, črnih brk in iskre¬
nih oči, je bil sam jako raztresen, torej ni opazil *
pisarjeve zadrege.

„Je li istina", vpraša ga srdito, „da nas
korofilakes (redarji) zasledujejo?"

— „Da — ne — ne vem — možno" '
jeclja pisar ves zmeden.

71

— »Grom! kaj se ti meša?“ kriči nanj
Daveli; »vprašam te, če je . .

Ni še izgovoril, so uže priskočili k njemu
\, (  redarji ter mu nastavili smrtonosno orožje na
prsi. —

Ob jednem se čuje kapitanov glas:

— »Da se mi nikdo ne gane! Kdor bi
to poskusil, je sin smrti!“

Daveli, videč toliko pušk nanj namerjenih,

kriči:

— »Lopov, ti si nas izdal!"

Bliskoma izdere izza pasa turško bodalo
ter je porine lepopiscu v prsi. Ničvrednež
pade na tla lik posekanemu deblu ter je hi¬
poma mrtev.

Jedva se to zgodi, veli kapitan: »Stre¬
ljajte!" in kakor grom zagrmi na jedenkrat
dvanajstero pušk v podzemeljskem prostoru.

Daveli in njegov sodrug padeta na tla.
Streljanje napolni votlino z dimom, da celo
°genj zatemni. Na to nastane grozna tihota
T  Koricinski votlini. Samo v kotu pade na
tla vsled pretresa nekoliko odtrganih kap¬
nikov.

Vendar se po kotih skriva še trumica
dobro oboroženih roparjev.


72

Aleksander, hoteč zabraniti kolikor možno
prelivanje krvi, veli, ko njegovo moštvo zopet
nabija puške:

»Kdor odloži orožje, z onim bom imel
usmiljenje, toda ostro bo kaznovan, koji se
ne uda. Dosti nas je, torej nam niti j eden
ne uide."

Ko se nihče ne oglasi, nadaljuje zopet
Aleksander:

„Stravopul! . . . Prijatelj Stravopul, ali
ste tu?“

— „Da, prijatelj Aleksander 11 , oglasi se
bojazljiv glas v nekem kotu; „osvobodite me
iz tega brloga. “

V istini, bil je moj oče.

Toda po teh besedah je nastalo stra¬
šansko vpitje in ropot na tem kraji.

Daveli, ki še živi, napne vse svoje moči
v zadnjem trenotji, ter vpije:

»Maščujte me! Umorite kupca iz Liva-
dije, ta je vzrok naše pogube!"

V dimu kar mrgole sence pojedinib

oseb.

»Tukaj sem, prijatelj Stravopul", kliče
Aleksander, ne pazeč na samega sebe, ter
koraka se sabljo in revolverjem v roki na¬
prej ter plane med bandite v tem trenotku, ko

73

se pripravlja jeden izmed njih, da zabode
mojega očeta, kakor je velel Daveli.

„Lopov!“ vikne kapitan ter mu z re¬
volverjem prestreli glavo.

Takoj nato se čuje drug strel.

Smrtno ranjeni Daveli napne vse svoje
moči ter sproži samokres na Aleksandra.
Ubogi kapitan se zgrudi na zemljo. Redarji
zabranijo daljši odpor.

Dolgo sem čakala v smrtnem strahu
blizu votline ter nisem mogla moliti, ker
mi je srce v razburjenih prsih vedno sil-
neje bilo, a tudi moja dva čuvaja sta se
vedno bojazljivo obračala proti votlini. Tudi
smrtonosno streljanje smo čuli, oznanjujoče
nam začetek boja.

Daši smo jako radovedni pričakovali,
kako se bode to izvršilo, vendar nikomur iz¬
med nas ni prišlo na um, da bi ostavili
kraj, kojega nam je odkazal previdni kapitan.
Konečno je bilo slišati človeške glasove v da¬
ljavi in hitre korake po trkljajočem se kamenji.

Oba stražnika sta zagrabila puški, a tudi
Jaz, tresoč se po vsem životu, skočila sem na
noge. Predstavite si moje veselje 1 Moj dragi
°če, ko so mu pokazali mesto, kjer sem bila
skrita, je ves radosten hitel k meni.

Dalje se nisem mogla vzdržati, skočila
sem mu naproti ter mu padla v naročje,

74

poljubljajoč ga. Zdaj sem ga začela natančneje
ogledovati. Moj Bog, kako se je premenil!
Prej je bil vesel in je tako ponosno izglodal
v svoji narodni noši, sč zlatom pretkani;
a zdaj je bil ves potrt: oči je imel vdrte
in upaden obraz; obleka njegova so bile
same cunje. Podoben je bil beraču.

„Oh, dragi oče, kaj ste prestali! Toda
zdaj so minuli dnevi vašega trpljenja. . . .
Mamica vas pričakuje z največjo nestrpnostjo;
nepopisljivo se bo veselila!"

Oče me krčevito objame.

„Dafna u , de v stran obrnen, „ti ne veš,
kako drago je bilo moje osvobojenje!“

Čudila sem se tem besedam njegovim, a
hitro je šinila v glavo misel ter sem vprašala:

»Kje je Aleksander? . . . zakaj ni prišel
Aleksander, da bi z nami delil veselje?"

Oče je z žalostnimi očmi pokazal na re¬
darje, korakajoče iz Koricinske votline. Nesli
so na rokah jako oprezno človeka, mrtvega ah
ranjenega. Bil je ubogi Aleksander.

Vsled ginjenja nisem zapazila, da so za
njim nesli redarji več mrtvih, med kojimi
je bil i lepopisec. Trdo uklonjenih roparjev
pa še pogledala nisem.

Hitela sva z očetom h kapitanu, kojega
sta dva moža nežno polagala na tla.


75

»Aleksander! dobrotnik moj!“ klicala sem
obupno.

Glas moj ga vzdrami, na pol odpre oči
ter se milo nasmehne.

„Ne tuguj, drago dete“, pravi, „bo uže
kmalu bolje. . . . Kroglja mi je predrla samo
stegno; ko jo izvlečejo, bom pa ozdravljen . . .
Mene se grški roparji ne bodo tako kmalu
znebili. “

Iskreno se mu zahvalimo za to tolažbo.

Gospod Aleksander kmalu ozdravi in
ostane vse svoje življenje zvest prijatelj naši
rodbini.



Učenke

v petih delih sveta

Spisala

Elizabeta Berthet

prevžl

Anton Sušnik.

(Francoska akademija odlikovala je to delo z nagrado
«Monthyon» v znesku 10000 frankov.)

II. zvezek.

Lj ub lj ana.

Založil in prodaja  J. Giontini v Ljubljani.

1887 .

Tiskala Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg v Ljubljani.

Sita, mala Hindostanka.

i.

Ženska v Vzhodnji Indiji. — Napredna stranka. — Mlada
Indija in babu *. — Angleška šola. — Fakir in romar. —
Gnjev bogeka, zvan Kali.

Sem, ali prav za prav bila sem učenka.
Kedč bi bil kaj tacega verjel pri nas pred
tridesetimi leti?

Brahmanizem, naše veroizpovedanje, od-
soja žene k nevednosti in k slepi pokorščini
do moža. Po njegovih načelih zgubi ženska,
ki se uči pisati in čitati, pravice svoje kaste
(vrsta stanu) in spada potem v vrsto pol-
sužnjev ali p arij  e v. Slednjim ne da nihče
ni vode ni ognja, in domače ljudstvo ž njimi
ravna skoro takd, kakor so v Evropi rav¬
nali z malomočnimi v srednjem veku.

Ker sem zdaj kristijanka, morem torej
lehko izpovedati, da brahminska vera dela
razširjenji omike neprestopne ovire. Ta vera
ali veroizpovedanje, ki deli prebivalstvo v raz¬
rede (vrste) ali kaste  vsled svojega smeš-

* b&bu = gospod.

1 *

4

nega bajeslovja, svojih malikovalskih bogekov
s štirimi rokami in več glavami in s časte-
njem tajne boginje smrti, po imeni Kali,
v obče se svojim slepim in krvoločnim fana¬
tizmom (prenapetostjo) zabranjuje Hinde, da
bi se otresli starega barbarstva ter vstopili
v vrsto omikanih narodov.

Za naših dnij se v Vzhodnji Indiji, kojo
vladajo Angleži, začenja širiti pravo izobra-
ženje. Sama sem skusila, kako silno si
evropske nravi klestijo pot med prebival¬
stvom ob Gangovih obalih.

Porodila sem se v Kalkutti, glavnem
mestu Vzhodnje Indije, v mestnem oddelku,
Črno mesto  nazivljenem, ko so nasprotno
evropski oddelek mesta poimenovali Belo
mesto.  Nekdaj so v Črnem mestu pre¬
bivali izključivo domačini; zidano je bilo
slabo in zunanjosti zelo gnjusne. Toda ča¬
soma mestu podrtih in umazanih koč vzra-
ščajo lepše hiše, koje se pa ne mogo meriti
z angleškimi letovišči, okroženimi z veran¬
dami in razkošnimi vrtovi, vender se precej
ločijo od starih stavb. Take stavbe so tudi
navadno lastnina bogatih občanov tujih, koji
so si se sorodstvom, trgovino ali drugo do-
tiko z Evropejci prisvojili nektere nazore
in njihove običaje. Ti takozvani babu
stoje v čelu napredka, in jedenkrat se jim

5

možno posreči premeniti notranji položaj in
podobo Vzhodnje Indije.

Moj oče, trgovec, je spadal tudi med imo-
vite babu Črnega mesta, bil je lastnik
nekoliko ladij ter je pošiljal blago iz Kal-
kutte v Madras. Zavoljo tega je moral ob¬
čevati z angleškimi trgovci, koji so ga jako
spoštovali in čislali. Stanovali smo v po¬
slopji, zgradjenem popolnem tako kot so
angleška na bregu Huglyja, zapadni strugi
veletoka Ganga tekočega poleg Kalkutte.
Skoro vsa naša hiša je bila opravljena z
evropskim pohištvom. Gostili smo tu očetove
sodruge z njihovimi rodbinami vred in vsak
bo priznal, da smo vže s tem grešili zoper
predsodke naših sorojakov.

Moj oče je bil član napredne stranke, ki
se je nazivljala «Mlada Indija* ter se silno
trudila o preporod hindskega roda. Nazore,
koje je hotel razširjati med ljudstvom, gojil
je najpred v svoji rodbini.

Moja mati, moje mlajše sestre in jaz
živele smo po angleškem običaji ter se prav
n ič nismo brigale za pravila naše kaste.
Vender se očitno nismo odpovedale brahma-
nizmu zaradi znanih političnih ozirov, toda
s popolnim prepričanjem smo zaničevale
gnjusne obrede, koje ta vera zapoveduje.
Kedarkoli so podobo malikovalske boginje

6

Kali  nesli po mestu v sprevodu krvavečih
privržencev, smo se mi vselej poskrile. Ni¬
koli se nismo udeleževale suttij,  koje so
se vender vršile vkljub prepovedi Angličanov.
Suttij  a je tisti strašni običaj, ki predpisuje
živo vdovo sežgati na mrtvem možu. Ko-
nečno smo si zakrivale oči, ko smo ugle¬
dale skozi okno po Gangu k morji pluti
mrliče, koje v reko meče naj nižji vrsta Hin-
dov, misleč, da po sveti reki najpred pri¬
dejo v brahminska nebesa.

Moj oče je z veliko skrbljivostjo vzdr¬
ževal prijateljstvo med domačim prebival¬
stvom, a klanjal se je, kakor vsi babu,
uplivu novih nazorov.

V nekterem oziru ni hotela «Mlada In-
dija» dovoliti nobenih predpravic. Njeno prvo
načelo je bilo, da provedejo, da bi vdov ne
sežigali in da bi se zopet smele možiti.

Drugo načelo je bila želja, da bi vsak
oče mogel svoje hčere tak<5 vzgojevati, kakor
to njemu ugaja in želi. Te dve zadevi ures¬
ničiti je bil prvi namen «Mlade Indije*, in
vlada angleška jo je tudi v tem močno
podpirala.

Obče čislani in bogati babu iz kaste
brahminov so očitno jemali vdove za žene,
ki so v to privolile, da usodo življenja ž
njimi dele.

7

Ob jednem je bilo oznanjeno, da v Kal-
kutti pod varstvom indiškega kralja namest¬
nika otvorijo angleške učiteljice šolo za vse
deklice brez razločka narodnosti in vere.

To je strašno razburilo prebivalstvo Čr¬
nega mesta. Privrženci boga Brahme  in
boginje Kali  so smatrali to priprosto in
modro novotarijo kot zasramovanje. Brah-
mini so pridigovali zoper šolo v svojih pa¬
godah, nevedni fanatiki, kojih gomzi po vseh
ulicah, so ščuvali svoje sovernike k trdo¬
vratnemu odporu. Taki babu, ki so vzeli
vdove za žene, so se bali bodal, da i celo
vrvij thugov. Thugi tvorijo posebni odelek
privržencev boginje «Kali».

Kar se tiče šole, kojo so hoteli otvoriti,
so javno pretili, da ne bodo pripustili, da
bi se sploh ustanovila.

Nekateri so predlagali, naj se pomore
vse deklice, ki bi tje prišle in tudi njih starši,
ker jih tjekaj pošiljajo v sramoto svojega
veroizpovedanja. In v istini so jednake grož-
n je prestrašile mnoge rodbine; a oče moj
je bil preveč izobražen, da bi ga bile take
besede odvrnile od njegovih izvrstnih nazo¬
rov. Obratno, hotel je biti vzor vsem pre-
ustrojiteljem.

Dobro je vedel, da hindski narod ni po¬
gumen in da se poslužuje bolj zvijače, nego

8

javnega boja. Tudi o tem ni dvojil, da bodo
razne priprave angleške vlade postrašile
svojeglavce. Bil je torej trdno sklenil, da
me bo kot svoje najstarše dete pošiljal v
novo otvorjeno dekliško šolo. Meni je bilo
jedva dvanajst let, in pripravljena sem bila
ubogati svoje starše. Od svoje domače uči¬
teljice sem se naučila angleščine, in želela
sem iskreno, da bi bila vzgojevana evropski.
Potrpežljivo sem prenašala posmeh in za¬
bavljice svojih rojakov, željno pričakuje dne,
v kojega bi se imela otvoriti šola. Konečno
se je vender približal zaželjeni čas. Daši so
se čule prečudne grožnje proti učenkam in
njihovim staršem, vender to niti mene niti
mojih staršev ni spravilo v zadrego.

Oče je imel sprva namen spremiti me
do vrat prekrasne palače «Bungalov*, kojo
je vlada za šolo odstopila v Belem mestu.
Po kratkem premišljevanji je pa sprevidel,
da bo pametneje in prospešneje, če se svojo
znano osobnostjo ne bode pozornosti obračal
nase in da bi jaz kolikor možno nepozoro-
vana prišla v šolo. Izročil me je torej naši
stari služabnici bengalski: Fatmi.  Naročili
so jej, da me spremi k Bungalovu in po
šoli zopet domov. Bila sem tedaj pod do-
zorstvom te žene, nesoč v torbici svoje
knjige na poti v šolo. Zvunanjost svojo sem

9

preustrojila prav priprosto, da bi ne vzbudila
radovednosti mimoidočih. Oblekla sem se
kot angleška deklica brez vsacega določnega
znamenja svoje kaste. Imela sem na sebi
samo velik zavoj, v kojega sem se vsa za¬
vila, in ker sem bila k sreči še bolj bele
kože, izgledala sem ko Evropejka, kar me
je obvarovalo pred usmeški zijalaste druhali.

V Črnem mestu sve se prepričali s Fatmo,
da je odpor Stanovnikov proti šoli istinito
resen. V bazarih je ljud hrupno besedičil,
trgovci z dolgimi fajfarni v rokah ustavljali
so se pred prodaj alnicami ter se za vse
drugo bolj brigali, nego za svojo trgovino.
Bil je tak vriš, da so se marabudi, ptice
ko človek velike, ki v Kalkutti po ulicah in
trgih hodijo okolo brez strahu, tako splašili,
da so vsi odleteli na visoke strehe. Ta mno¬
žica ljudij vseh kast zrla je na nas kot na
sumnjive, toda neka negotovost jih je za-
državala, da se niso upali naji zmerjati.
Zato naji pa je nekoliko babuov, znani po
všivanih gornjih suknjah in žametovi togi,
bolje poznalo, ker so naji spodbujali se svojim
uljudnim pogledom.

Fatma je bila vsled jasnih znamenj raz¬
burjenega občinstva jako prestrašena. Umi¬
rila se je šele, ko prideve v Belo mesto,
kjer je prevladal evropski živelj. Tu v širokih

10

ulicah, okroženih s palačami, se je kar trla
množica dragocenih nošal in kočij ter spre¬
hajali ljudje vseh narodov sveta. Ondi se
nij bilo bati kake nerednosti, kakor v hind-
skem oddelku mesta. Prepričale sve se tudi
o varstvu, koje je vlada angleška zoper
možne izgrede učinila. Poleg posamičnih
redarjev, šetajočih med ljudmi, zapazile sve
na voglih glavnih ulic in pri vhodu v šolo
domače stražnike ali sipahije;  tu in tam
so bili razpostavljeni tudi angleški vojaki v
rudečih suknjah in z nasajenimi bodaki.

To je mojo bojazljivo in neizmerno lehko-
verno spremljevalko ojačilo; ali nevarnost,
ktere sve se ogibale, nastala nama je na
mestu, kjer sve se je še najmenj nadejale.
Ne daleč od šole, na ovinku neke ulice,
ustavi naji sprevod Rajah, kojega je običajno
spremljalo obilo jezdecev, ki so ali trobili
v rogove ali pa mahali se zastavami; ne¬
koliko slonov in nošal je dovrševalo sprevoda
veličaj, ki je omiljen pri hindskih princih.

Čakaje, da se ljud na ulici razide, ob¬
koljeni sve bili od tolpe radovednežev, da
se kar na nobeno stran nisve mogli ganiti.
Večina izmed njih je bila mirna, občudujoč
pod svojimi solnčniki slavnost sprevoda Ra¬
jah. Med njimi sta nama bila dva moža
jako sumnjiva.

11

Prvi je bil indijski fakir,  jednako la¬
komen in zopern kot turški fakir. Med Mo-
hamedanci, Sikhi in Hindi, nahaje se velika
množica takozvanih «fakirjev*, ki na videz
žive jako pobožno in se živijo od žuljev
delujočega ljudstva. Žive v samoti, pod dre¬
vesi, tik gomil ali na krajih, kjer mrtve
sežigajo. To so goli lenuhi, ki rajši, nego
bi delali, beračijo pod zaščitom vere. Ta
fakir je bil velik in suh; vsa njegova obleka
je bila jedna cunja, kojo je imel opasano.
Se gnjusnejo podobo je pa imel vsled na-
malanih lis po obrazu, vratu in plečah. Toda
tudi po životu je imel mnogo krvavih ran,
koje si je sam v blaznosti prizadel.

Drugi, ki je zlasti svetost fakirjevo zelo
hvalisal, je bil vže jako prileten mož in brez
brk; glavo njegovo in ramena je pokrival
velikansk molek z velikimi jagodami in članki.
Njegova siromaška obleka rujave barve je
pričala, da je romar  iz daljnih krajev in
da se je prišel kopat v sveto reko Ganges.
Ni bilo dvojiti, da je ta človek jednako zdiv¬
jan ko prvi. Ko so iz očij fakirjevih sršeli
gnjev in grožnje, so one starega romarja
napravile vtis miroljubivosti. Ta dva moža
sta ravno prišla iz bližnje pagode, kjer sta
opravljala pobožnost. Fakirja sem vže davno
Poznala z ulice; moj oče mu je vselej

12

srečavši ga podaril kak railodar. Da bi me
ne spoznal, potegnila sem zavoj čez obličje,
čakajoč, da bo pot prosta, ali varala sem se.
Fakir nama zapreči pot, izbuli oči iz svojih
vdrtin ter se zadere jeznim glasom nad me¬
noj: «Zastonj se se zavojem zakrivaš, hči
babua Alladina. Oko Brahme te vidi i v temi,
krvavi meč Kalin bo dosegel tebe in tvojega
očeta! Oba spadata k nečisti družbi Brahma-
jomaj in morda hodiš tudi v hudičevo šolo,
kjer se hočeš naučiti njegovih vednostij? . . .
Sramota in pogin tebi!»

Ledeni mraz spreleti me po vsem ži¬
votu, moja guvernantinja se opoteče in čuda,
da se ni zgrudila vznak. Zadnjo grožnjo iz¬
rekel je fakir hripavim glasom, mimogredoči
so na naji kar čudeč se zrli. Sicer niso
govorili, toda s prikimavanjem so odobra¬
vali besede besneža, in tako se nama ni
bilo nadejati obrambe od njih.

Stari romar s povzdignjenima rokama
upre svoje mrkle oči v naji in pravi pri-
kupljivim glasom:

«Verjemi mi, dekle, fakir Saib je svet;
posti se vže dva dni . . . Ranil si je jezik
razbeljenim železom in namerava se dati
streti pod kolesi slavnostnega voza . . . Po¬
slušaj ga, on ima navdihnjenost Brahmovo.»

13

Vsled tega hvalisanja spodbujen, nada¬
ljuje fakir s tim večjo zagrizenostjo:

«Vrni se, dete, ako ne, boj se mašče¬
vanja bogov! Jaz, Saib, pohajam iz Brah-
move glave, a ti si iz kaste Vaicjev, poha¬
jajoče iz njegovega boka!» (Brahma  je
stvoril zastop duhov in znane štiri kaste
Indov: brahmani  so pošli iz njegove
glave, kšatrijoti  (vojaki, knezi) iz njegove
roke, vaicji  (kmetje, trgovci) iz njegovega
boka in cudri  (rokodelci) iz njegove noge.)

«Predno se pa vrneš domov, idi in
očisti se v Gangu, žrtvuj boginji Kali. . . .
Ako pa ne ubogaš, boš poginila se žensko
vred, koja te spremlja. Po smrti se pa pre¬
seli duša vaša v gnjusne in nečiste živali:
v prasce, gada i. t. d.»

Daši nisem verjela takim povestim, sem
se vender strahu tresla in celč spregovoriti
nisem mogla. Stara Bengalka pa kriči:

«Milost in odpuščanje! Brahma in Kali!
Prašeč . . . gad!»

Romar se jame zopet se svojim odurnim
glasom umešavati v razpravo:

«Fakir Saib je govoril resnico; njegova
bistrovidnost čita v bodočnosti. . . . Učinite
zadoščenje z milodarom in hitro se očistite
v sveti reki!»

14

Med tem dogodjajem je bil zginil spre¬
vod Rajah in sem torej dala znamenje
svoji tovarišici k odhodu. Toda okoli stoječi
hinavci so spodbujevali fakirja k daljnemu
preganjanji. Tajni besnež se je plazil za
nama, vedno preteč se svojo koščeno roko:

«Kletev in zasramovanje dekletam, ki
taje svoje bogove! Sramota in zaničevanje
voditeljem preobrata!»

Njegovega pridigovanja bi še ne bilo ko¬
nec, ko bi nakrat ne bil fakirja pobil na
tla puškin bat. Vojaška straža, razpršivša
druhal, se je neopažena približala izživlja¬
jočemu beraču in mu je kar na kratko spla¬
čala njegove poulične izgrede. Nihče se ni
drznil nasprotovati. Romar, ki je še enmalo
pred tem Saiba hvalisal, je odskočil v stran,
kakor bi ne bil na njegovi strani. Fakir, ko
se zopet spravi na noge, je vsipal na vo¬
jake celo kopico najsprostejših psovk in
groženj.

Več nisve videle in slišale, ker sve naglo
ostavile ta kraj. A zdaj me ni več Fatma
vodila, nego jaz sem Fatmo. Uboga žena je
bila vsa prestrašena in je gredoč vedno bo¬
jazljivo ponavljala: «Gad! . . . Svinja! . . •
cvetlice darujem Brahmu in črni plošček
Kali!*

15

II.

Začetek poučevanja. — Nezasluženo zaupanje. —

Kam gremo?

Srečno smo dospeli v šolo. Vse poslopje
je zaljšala veranda, rastline in dišeče cvetke
so širile vonjavo v nekoliko toplem vzduhu
našega podnebja. Učiteljice so bile vže na
svojih mestih, tudi nekoliko angleških gospej,
naklonjenih temu podjetju, je bilo prisotnih.
Učenk, hčerk babuovih, ni bilo mnogo; ne¬
katere so se pritoževale i o preganjanji od
strani domorodcev.

Pred šolskim uhodom sem poslovila
Fatmo, natanko jej naročivši, da bi po kon¬
čanem poučevanji prišla pdme ter me spre¬
mila domov k starišem. Bengalko je fakir¬
jevo zaklinjanje tako presunilo, da se mi je
zdelo, kot bi ne razumela mojih besedij.
Bila je bleda, oko jej je divje begalo sem
m tje; samo s kimanjem mi je povedala,
da ob določeni uri pride, na to pa hitro
odide. Poznavši njeno udanost, sem se po¬
polnem na njo zanašala, sama sem se pa
smatrala srečno učenko nove šole. O po¬
drobnostih svojega prvega pohoda tu molčim.
Učiteljice so bile marljive in z nami jako
ijubeznjive. Zavedala sem se vže važnosti
Poučevanja za življenje in sem torej vedela,

16

da se je s tem dnem pričela nova doba v
prospeh vsega našega naroda. Sklenila sem
tedaj, da bodem kljub vsem oviram in ne¬
varnostim i dalje obiskovala šolo.

Po ukončanem celodnevnem poučevanji
se je vse pripravljalo k odhodu. Najprej so
odšle tuje gospe, potem učenke sporedno,
kakor so ponje prihajali členi rodbine ali
njih sluge. Povsem je bilo v mestu mirno
in se ni bilo bati kakega neljubega prizora.
Odhajala sem poslednja se svojo pripravo,
domnevajoč, da me stara Bengalka, ki me
bo spremila v Črno mesto, pričakuje pod
verando. Toda nje še ni bilo tu. Njena od¬
sotnost me je zelč vznemirjala, in sem vže
hotela poprositi gospodičino učiteljico, naj
me blagovoljno spremi. Toda sram me je
bilo in sem to opustila. Mislila sem, da
Fatma šeta kje v bližini in ko me bo ugle¬
dala, se mi takoj pridruži. Zavila sem se
popolnem v svoj zavoj in tudi šolsko tor¬
bico sem prikrila; koračila sem torej počasi
dalje in zrla na desno in levo po guvernantinji-

A še zdaj je nisem našla. So jo h znabiti
odstrašile smešne grožnje fakirjeve? Bila je
jako slaboumna in je slepo verovala v hind-
sko praznoverstvo. A vender nisem hotela
verjeti, da bi me mogla ostaviti; pričakovala
sem jo vsako minuto. V mestu je bilo v istini

17

običajno vse tiho; o dopoludanskem raz¬
burjenji ni bilo ni duha ni sluha; vojaki
in redarji so odšli v svoje mestne oddelke.
Po ulicah je vsakdo mirno šel po svojem
opravku. Proti večeru so šli Evropejci spre¬
hajat se po krasnem nabrežji, kjer so kočije,
nosila, jezdeci in pešci tvorili živahno giba¬
nje. V tem oddelku Belega mesta je zvečer
živeje nego po dnevi. Ali meni je vedno
tesneje prihajalo. Ker nisem bila vajena
daleč hoditi, bi bila kaj lahko zašla. Mimogre-
dočih sem se bala vprašati po pravi poti,
kajti ljudje bi bili uganili, od kodi prihajam,
in gotovo bi bila zato ostro pokarana. Seta-
jočih gospodov in gospe pa tudi nisem hotela
nadlegovati. Tujci, kojih v Kalkutti kar gomzi,
ne bi mi mogli natanko pokazati pot do
mojega doma, in možno da bi tudi jezika
ne bili razumeli. Šla sem torej kar tako dalje.

Moje domnevanje se je uresničilo, ko
srečam meni dobro znano osebo. Bil je stari
romar, ki je Fatmo tako oplašil. Daši je
odobraval govorico svojega besnega tovariša,
naji vender niti z besedo ni razžalil, in jaz
sem bila premlada, da bi razumela njegovo
hinavstvo. Zrla sem vanj brez bojazni. Oble¬
čen v žolto tkanino, je imel na levi rami
trojno žnoro z denarji, kar je bilo zna¬
menje njegove visoke kaste. Za pasom je imel

Berthet, Učenke. 2

18

pripeto posodo od medi, in se je tedaj ločil
od prostih beračev, ki so imeli samo lesene
ali glinjaste posode. Oprt na svojo romarsko
palico je res častitljivo izgledal, in ko bi ga
ne bila spoznala v družbi njegovega prija¬
telja fakirja, zaupala bi mu bila popolnem.

Romar me ponižno pozdravi in ko se
je bil prepričal, da ga nikdo ne zasleduje,
de s zategnjenim, zamolklim glasom:

— «Ti si hči babu Alladina in iščeš
Fatmo, kojo Brahma in modri bog ljubita.»

Čuvši ime svoje služabnice me spreleti
radost.

— «Me-li poznaš?» vprašam, «veš li
morebiti, kje je Fatma?»

On pokima z glavo.

— «Naj te bog modrosti varuje in raz¬
svetli, drago dete!» odgovori on. «Fatmaje
v obupnosti nad pohujšanjem, koje je tvoj
oče ljudem delal, šla se očistit in darovat v
hram Kali, velemogočne žene boga Žive.
Hram njen ni daleč odtodi; ali hočeš tja iti
ponjo? Pokori se s Fatmo in potem te
spremi domov.»

Ime «Kali» je imelo name učinek, kot
bi me bil polil z mrzlo vodo. Častenje tega
malika je spojeno z najkrutišimi in naj-
gnjusnišimi obredi verske sestave brahma-
nizma. O njegovih duhovnih se pripoveduje,

19

da na temnih krajih svojih hramov poče¬
njajo tajno vsakeršne hudobije, spojene z
umorom in mučenjem. Ali si ni znabiti le
izmislil prisotnost Fatme, da bi me zvabil
v svoje mreže?

— «Ne, nočem!» mu odgovorim, «ne
grem v Kalinin hram. Se bojim 'Kalijeb

Usmev je zginil z njegovih usten.

— «Možno, da si jo ujezila in se zdaj
bojiš njenega maščevanja! ... 0, kako mi
je žal. Sveti fakir Saib, kterega so danes
tujci tako zbili, in jaz hočeva darovati bo¬
ginji, da bi prejela ...»

«Nikar mi ne govori o fakirji,» dem mu
nestrpno; «ako mi hočeš dobro, popelji me
k mojemu očetu in verjemi mi, da boš za
to bogato obdarovan.»

Romar se je obotavljal odgovoriti, njegov
zlomiselni pogled je presunil vso mojo dušo.
Konečno pravi se zategnjenim glasom:

— «Ali bi sama morda ne prišla do¬
mov?*

— «Bojim se, da bi kam ne zašla, ker
v že nastaja noč!» Noč je nastala brez mra-
čenja, kot se to sploh godi v naši deželi.
Posamične lučike so začele tu in tam raz¬
svetljevati evropski oddelek. Ali vedela sem,
da bode v hindskem oddelku popolnem trna.

2 *

20

— «Rad to storim», pravi uljudno ro¬
mar, «ter te spremim k tvojim staršem. . . .
Prosila me je to pokoreča Fatma, koja bo
pahnjena v temno izbo, ako ponjo ne pri¬
deš. »

«Kaj, kako?» vskliknem, «tebe je poslala
Fatma P Zakaj pa sama ni prišla?»

Na to vprašanje mi ni odgovoril.

«Idiva torej!» spregovori; «čul sem, da
so prebivalci Črnega mesta zelo razburjeni
nad bogoskrunjenjem, koje so danes videli.
Ko bi kedo zvedel, odkodi prihajaš, pripetila
bi se ti lehko kaka nesreča. Moja prisotnost,
zvestega sluge boginje Kali, te bode varo¬
vala.»

Čudila sem se, da v oddelku domorod¬
cev vlada še razburjenost; gotovo zaradi
tega niso mogli poslati pome starši. Dovo¬
lila sem torej v to, da me starec spremi.
In da si bi bil še strastnejši brahmin, je
vender proti meni kazal največjo udanost,
in besede, da je Fatma pome poslala, so
me popolnem umirile.

— «Tebi zaupam,» pravim mu toplo;
«pomisli, da ima moj oče za te polno pest
denarjev. Kraljevo tega obdari, ki mu pri¬
vede hči.»

Lehen smehljaj se pojavi na pergament¬
nih starčevih licih. Molče sva korakala na-

21

prej in le velikanski molek, s kojim je bil
moj spremljevalec opasan od glave do beder,
je rožljal v tiho noč.

III.

Na ulici. — Premenjen položaj. — Gozdiček pri pagodi. —
Strašna istina.

Hitro sva torej šla dalje. Tavala sva v
nočni tmini, kakeršna v vzhodnih krajih le
redko kedaj nastane. Opazila sem, da me
spremljevalec ne vede do Črnega oddelka.
Nakrat sva se nahajala v samotnih ulicah.
Bojazljivo sem ga na to opozorila.

«Želja moja je, da bi nihče ne opazil
pri tebi teh knjig,» besediči spremljevalec,
kazaje na mojo šolsko torbico; «to bi bila
tvoja poguba.» . . .

«Ali ne slišiš ?» pravi še in pokaže s
koščeno roko v stran, odkoder se je čulo
divje vpitje. «Vse kaste ljudske izražajo svoje
zaničevanje nad Brahmovimi zasmehovalci.
Ko bi nas srečali, ne mogel bi te varovati.*

Daši je krik mogoče prouzročevalo ne¬
koliko evropskih pijancev ali nekoliko ne¬
nasitnih kadilcev opija, sem vender verjela
starcu ter priznala, da je njegova previdnost
opravičena, slepo ga poslušajoč.

Plazila sva se ob bregu reke Ganga,
koja je pred Kalkutto jako široka. V nje-

22

nih valovih so se zrcalile dolge sence stal¬
nih pobrežnih ognjev, sežigajoč po dnevi
in po noči trupla umrših. Kmalu na to vi¬
diva neke osebe bližati se reki in konečno
čujeva, kot bi bilo težko truplo padlo v vodo.
To so bili revni Hindi, ki niso imeli s čem
plačati vzdrževanja javnega ognja in so kljub
vladni prepovedi metali mrtva trupla svojih
sorodnikov v sveto reko.

Ti prizori pač niso navduševali mojega
poguma in je vedno bolj nagla premena
mojega vodnika moje misli ovladala.

Čim dalje sva namreč potovala, tim bolj
se je njegovo prihuljeno telo vzravnavalo,
smehljanje njegovo je pa popolnem zginilo.
Oči, na pol prikrite z gostimi obrvmi, so
se svetile lik demanti in on jih je večkrat
uprl name z napadno drzovitostjo. Priliznjeni
maček se je nakrat prelevil v gladnega tigra,
proti kojemu sem bila brez vsake brambe.

Stari hudobnež se je kaj čudno obnašal.
Krčil je pesti in se tresel po vsem životu,
njegovi ustni ste nekaj momljali, a ni bilo
razumeti besedice. Naglo strese tako silno
mojo roko, da sem bolečine vskliknila.

— «Dekle», vpraša me, «hočeš li jutri
zopet iti v to vražjo šolo, kojo so never¬
niki o tvorili?*

23

— «Pustite me,» odgovorim, hote se
mu iz rok zmuzniti, «nevem, kaj mi bodo
oče velevali.»

— «In če bi ti oče velevali tja iti?»

■—• «Ga bom torej ubogala ... Saj ne
uči samo zakon Brahme, temveč i druga
veroizpovedanja, naj deca ubogajo svoje
starše.»

Jezno me pahne od sebe.

— «Nevrednica,» kriči, «tajiš svojo vero,
svojo kasto in svoje bogove!»

Popade me zopet za roko in me silovito
vleče naprej, vedno momljajoč nerazumljive
besede; obnašal se je kot bi bil besen, ko-
jega je neznana stvar razljutila.

Zdaj sem bila v oblasti tega moža in
nisem tudi dvomila, da nekaj slabega na¬
merava z menoj.

Slišala sem pripovedovati o krvoločnih
besnežih, takozvanih thugih,  ki so vabili
nesrečneže v svoja skrivališča, da bi je žrtvo¬
vali boginji Kali. Daši je angleška vlada
zelo strogo proti tej sekti postopala, je vender
ostalo še dosti thugov, ki so všli pravici.
Mogoče, da so me dobili ti hudobneži v svoje
kremplje, in da imajo namen maščevati se
nad menoj za razžaljenje, koje se je učinilo
njihovemu gnjusnemu maliku z otvorjenjem
nove angleške šole. Prizanašali pa niso ni

24

ženam, ni starcem, ni decam, v čem bi jih
torej ovirala moja mladost?

Od tega trenotja, ko me je jela navdajati
ta misel, me je kar mraz tresel po vsem
životu; morebiti, da sem imela ves prepaden
obraz.

Pri vsakem koraku sem čutila usodni
motvoz za tilnikom, in nehote sem tipala z
roko okolo vratu.

Hotela sem kričati, a glas mi je obtičal
v grlu. Toda kedo neki bi bil tudi čul moj
glas v tej samoti? Bala sem se tudi, da ne
bi s tem ujezila spremljevalca. Vender se
mi je zdelo, da je moj klic morala slišati
neka za nami potujoča oseba. Oddaljeni lo-
moz in ljudska govorica sta vzbudila pozor¬
nost starega hinavca.

Umiri se nekoliko, postojt ter posluša.
Toda samo v veliki oddaljenosti je bil čuti
nek jek, ki je pa kmalu utihnil. In zopet
umirjen me je ta človek vlekel dalje. Groza,
ktera se me je polastila, storila me je ne¬
zmožno za vsako ječanje.

Kmalo dospeva do gozdnatega kraja, ka-
keršni se nahajajo okolo hindskih pagod.
Sveta smokvina drevesa in ogromne banane
z obilimi koreninami in zeli bile so tu osa¬
melim kočam v pribežališče, v kojih bližini

25

teh čudesnih svetinj prebivajo nekateri fana¬
tiki, vedeževalci, fakirji in vsakovrstni berači.

Tudi pagodo sem ugledala. Bil je to
ogromni stolp na štirivoglatem temelji. Vrh
stolpa je bil velikansk hodnik s predivnimi
olepšavami.

Ni pagoda, ni sosedne koče niso bile
razsvetljene; tihota kot v grobu je vladala
pod zelenim vejevjem.

Spremljevalec moj je bil kaj dobro znan
v tem kraji.

Na tem strašnem mestu sem premagala
svojo zmedenost ter klicala na vso moč:

— «Kam me vedeš? Tu vender ni Črno
mesto in hiša mojega očeta!»

V odgovor se mi hudobno posmehne in
mrzla roka me stisne za vrat. Na pol za¬
davljena, nehala sem skoro dihati. Na to
zakriči na-me spremljevalec z grozečim
glasom:

— «Vsak tvor ima svoj konec. . . . Pri¬
pravljena bodi za zadnjo uro!»

Ustaviva se za trenotek. Romar posluša,
človeški glasovi so se oglašali v tem bajnem
gozdičku in zdelo se je, da se nam bližajo.

Morda me je vender kedo čul in me
Pride osvobodit?

Ali marno je bilo to upanje, glasovi so
z °pet popolnem vtihnili.

26

Moj ničvredni spremljevalec je hotel iti
naprej z menoj, toda moči so me zapustile:
omedlim in padem na zemljo. Jako nebrižno
me je vzel v svoje naročje in me je nesel
kot tiger vjeto gazelo. Daleč me ni nesel;
ustavi se pred najbližjo kočo.

Skozi durine špranje videti je bilo medle
svetiljkine žarke. Romar potrka posebnim
načinom, odpre duri in vstopi z menoj v
sobo. Kakor je bila koča vže od zvunaj
borna, je bila notri še revnejša. Daši so sta¬
novali v nji, ni bilo v njej ni bilke slame,
še menj pa kake hišne oprave. Samo v zid¬
nem kotičku sem opazila nekako kupo in
meni neznane predmete, mogoče da so bile
kake morilne priprave. Na zidu je visela
glinjasta svetiljka z oljem pod ostudno po¬
dobo s človeško glavo, a popolnem začrnelo.
To je bil malik Kali.

Pri prvem pogledu sem spoznala v izbi
fakirja Saiba. Ko vstopiva, je on ravno molil
pred malikom. Naji zapazivši, vsklikne s
škodoželjnim glasom:

— «Brate, kako si srečen!»

— »Slavljeno bodi ime Kali,» odgovori
romar.

Po teh besedah me je spustil na tla kot
snop. Daši nisem mogla govoriti in niti
gibati se, vender nisem zgubila zavednosti.

27

Kaj sta nameravala ta dva malopridneža
z menoj? Okrasti me nista mogla, ker na
sebi nisem imela niti koščeka zlatnine, niti
žlahtnih kamnov, kakeršni so v Hindih vse
veke bili jako omiljeni.

Brzo sem bila oproščena te mučne ne¬
gotovosti.

Oba čestitelja boginje Kali posvetovala
sta se šepetaje med seboj, pogledavajoč
name srdito.

V moje začudenje se mi je zdelo, da
fakir ne pritrjuje predlogom svojega tovariša
in da mu nekaj očita. A romar se je na¬
sprotno obnašal jako oblastno, škripal je
se zobmi, stiskal pesti in kakor obseden
kričal.

— <Brate,* de, kazaje name zaničljivo,
«ta stvar ne zasluži nobenega usmiljenja.
To dekle je padlo iz kaste našega ljudstva
med izmečke človečanstva. Vsprejelo je zmote
tujcev in hoče še nadalje obiskavati njih
šolo. ...»

«Poglej sem,* kriči, odpiraje mojo koženo
torbico, ležečo na tleh; «poglej na te vražje
kujige, kojih se ondi poslužujejo. . . . Vse
so vezane v kožo svete živali!*

V pojasnenje teh besed treba tu omeniti,
da Hindi časte kravo in je zaradi tega naj-

28

večji zločin po njihovih nazorih, rabiti v
katerikoli namen kožo te svete živali. An¬
gleške šolske knjige, koje so bile uvedene,
so bile vezane v teletnino, in le-to je vzbu¬
jalo pri strogih čestiteljih Brahme največje
pohujšanje.

To je fakirja tako raztogotilo, da so mu
kar jeze iskre sršele iz očij; krog usten je
bil ves penast.

— «Kaj ne, grozna znamenja, brate,»
pritrdi drugi; «to dekle nij vredno naj¬
manjših ozirov . . . Kazen bogov naj jo
zadene!»

«Med koreninami banan izkopal bom
jamo ter bova žrtvovala to grešnico boginji
Kali. Naj zgine se zemeljskega površja. Kali
skažemo s tem veliko uslugo.»

—- «Brate, hitro spolniva najino dolžnost,
kojo nama nalaga vera.»

V tem trenotji potegne romar sveti mo¬
lek raz sebe in me zgrabi.

Z grozo sem spoznala, da sta oba spa¬
dala k strašni sekti thugov, ki svoje žrtve
davijo . . .

Na vso moč zavpijem, čutivši, kako se
motvoz ovija okolo mojega vratu. Ob jednem
se čuje zvunaj velik krik in lomoz.

29

IV-

Fatma se vrne. — Prestrašenost mojega očeta. — Sir Adam.

— Bil je skrajni čas!

Nudi se mi zdaj prilika, da povem, kaj
se je dogodilo z mojo spremljevalko.

Fatma, vračajoča se domov, obiskala je
molitvenico, posvečeno maliku Kali; hotela
je z njemu darovanim darilcem izuriti svojo
in mojo domnevano krivdo.

Takoj za njo sta tja prišla tudi fakir in
romar ali puščavnik, ki sta večinoma bivala
v tem poslopji, jako priljubljenem pri najnižji
vrsti ljudstva, kojega versko zmoto so du¬
hovni krvižejnega malika še nalašč netili.

Fatma še dandanes nemore jasno pove¬
dati, kaj je prav za prav govorila in delala
v pagodi. Njena prestrašenost in grenka
očitanja, — morda celo použivanje opojnih
Pijač, storilo jo je popolnem nezavedno. Če¬
pela je v pagodi delj nego je nameravala.
Ko končno dospeje na ulico, poškropljena s
čudotvorno vonjavko in ovenčana s cvetkami,
gotovo ni mislila na dolžnost, da mora mene
spremiti iz šole domov. Mestu, da bi me
čakala pred šolo, je šla kar naravnost domov.

Ker je oče vedel, da razburjenje prebi¬
valstva ni imelo nobenih hudih nasledkov,
je bil radoveden zvedeti, če se je v šoli po-

30

učevalo brez ovire. Zaradi tega Fatmo, ugle-
davši jo, takoj vpraša:

— «Sita? — kje je moja hči?»

— «Sita?» ponavlja Bengalka, kot bi
čula prvikrat to ime.

— «Zakaj je nisi privedla iz šole, kakor
sem ti naročil ?»

— «Sita? — ne vem . . . fakir in brah-
mini so mi rekli, da kazen Kalije zadene
tvojo hči! . . . Premisli, gospod moj; žrtvuj
boginji Kali črnega kozlička, kakor sem jaz
storila, inače se preseli tvoja duša v prasca,
gada, kajti . . . .»

— «Bebasti tvor, zakaj si ostavila Sito?
Kje je?»

— «Ničesar — — nič nevem . . . Po¬
gubljenji nihče ne uide, kedor razžali mo¬
gočno boginjo Kali,» pridiguje Fatma dalje.

Oče v svoji opravičeni jezi silno pahne
od sebe bebasto služabnico; prepričavši se,
da od nje ne bode zvedel nič pametnega,
se pripravi k odhodu.

Ko zvedo mati in sestra, da sem zginila,
so zelo tarnjali.

Oboroživša se z revolverjem in palico,
napotita se oče in sluga, da bi me iskala.
Ni trajalo dolgo in stala sta pred šolo, kjer
so jima povedali, da so uže davno vse
učenke odšle domov.

31

Očetova negotovost in skrbljivost prikipite
do vrhunca. Če se tudi ne samo Hindi, nego
i drugi orijentalci v javnosti ne brigajo
mnogo za svoje žene in hčere, je vender
moja neprisotnost z bridkim čutom presu¬
nila očetovo srce, kajti on me je zelo ljubil.

Poslal je postreščeka, kojih je vse polno
v Kalkutti, v našo hišo, da bi se prepričal,
ali sem se vže vrnila; sam se je pa med
tem sprehajal pred šolo.

Za nekoliko časa sreča znanega babu, ki
je bil tudi privrženec «Mlade Indije». Babu
se mu približa z indijsko uljudnostjo. Oče
mu je na njegova vprašanja odgovarjal jako
raztreseno, končno mu pove, da tu nekoga
jako željno pričakuje.

— «Morda svojo hčerko Sito?» vpraša
radovedno babu. Kot sem vže omenila, Hind
nerad govori o svoji ženi in o svojih hčerah.
Na to dč oče:

— «Da, da, Sito iščem. . . . Zjutraj je
šla v angleško šolo in se ni še vrnila do-
nmv. ... Ali ne veš nič o njej?>

— «Ako se ne motim, sem jo srečal
pred četrt ure z nekim romarjem, šla sta
v  predmestje Huglyje.»

-— «Z  romarjem? ni mogoče, saj ne
Pozna nobenega in ne upala bi se v to
stran.»

32

— «Dasi je šla blizo mene, me ni opa¬
zila, ali jaz sem jo takoj spoznal.*

— «Tega ne morem verjeti! . . . Toda
tu prihaja sel Omar; on nama gotovo pove,
da je Sita vže doma.»

Sel oznani očetu, da nisem še prišla
domov.

Smrtni pot porost čelo skrbnemu očetu.
Zdaj je verjel, da sem tavala v predmestji
Huglyje.

— «Brate, Aladin,» nadaljuje babu. «Ne
tratimo niti minute več, oznanimo to siru
Adamu, policijskemu ravnatelju. Njemu se
še najpred posreči najti tvojo hčer.*

— «Prav imaš,* odgovori moj oče. «Dobro
poznam sira Adama in k sreči imamo le
nekoliko korakov do njegove pisarne.*

— «Dovoli, prijatelj, da te spremim.
Tvoja zadeva se po mojem mnenji tiče vse
naše stranke.*

Oba moža, spremljana od sluge, sta
urno hitela na policijsko ravnateljstvo. Sled¬
nje se je nahajalo v lepem poslopji blizu
palače kralja namestnika. Močna straža, se-
stoječa iz domorodcev ali «sipahijev» in
stražnikov različne narodnosti, se je baš
zbirala na prostornem dvorišči, pričakuje
povelja mogočnega velitelja.

33

Sir Adam, hladnokrvni Anglež, zvršivši
najnujneje policijske posle, se je ravno pri¬
pravljal k sprehodu.

Ni še bil slekel svoje uradne suknje,
mu je vže naznanil sluga, prezračevajoč z
velikim pahljačem, takozvanim punkasem,
da želita dva občana žnjim govoriti. Ker
te prošnje ni mogel odbiti mestnim kupcem,
ki so ga cesto obiskavali, jima dovoli ustop.
Vpraša ju v šali, kaj «za vraga* bi rada.

Moj oče mu brez dolgih besedij na kratko
pove, da sem zginila in da se je tudi
moja spremljevalka prestrašena vrnila domov
iz molitvenice boginje Kali. Ravno prisotni
občan mu tudi objavi, s kom je mene videl
v daljnem predmestji.

Sir Adam pazljivo posluša mojega očeta
in je koj sprevidel resnost položaja. Ko po-
Praša še po nekaterih zadevah, pravi:

— «Učenke angleške šole, . . . služab¬
nica, vdana Kali . . . romar, bojazljivo
krog sebe pogledujoč! . . . Vraga! V tem tiči
nekaj sumnjivega!* Naglo vstane.

— «Prepričal se bom sam,* de na to;
«oni romar se mi zdi biti znan. Tudi fakir,
n jegov drug, se mi ne dopada. Dobro po¬
znam njih brlog, a njih zlodejske nakane jim
bom preprečil.

Berthet, Učenke.

3

34

Pozvoni. Tajnik, čuvši njegovo povelje,
naglo zopet zgine. Ravnatelj sam, zapenši
si pod brado svojo uradniško suknjo, poziv-
lje oba tožnika:

— «Idita z menoj, občana, potoma mi
bosta še drugo povedala. Imeli bodemo opra¬
viti s predrznimi lopovi!»

— «Sire», vpraša oče, «se jih li ne
bojite ?»

— «Človek se more varati; romarja s
fakirjem vred, stanujoča blizu hrama boginje
Kali, imam na sumu, da sta thuga.»

— «Thuga!» ponavlja oče, čudeč se, in
se strahu opotoče. Misel, da sem morda v
rokah teh zdivjancev, ga je kar omamila. .

— «Thuga?» vsklikne tudi drugi babu-
«Mislim, da so bili uže davno iztrebljenih

— «Še se prikazujejo, to je drugi ljudje
jih zdaj nadomeščajo,» odgovori predstojnik
policije.

Pred hišo je vže čakalo šest redarjev
policijskega ravnatelja. Dva sta bila Angleža,
a vsi drugi moslemi. Previdni ravnatelj m
hotel k tej odpravi rabiti domorodcev.

S zamolklim glasom jim razdeli povelja;
na to se razidejo na dve strani, kakor bi
med seboj ne imeli nobene dotike. Sam ji®
je sledil v odmerjeni oddaljenosti; spremlja
vala sta ga oba babu in jeden sluga.

35

Vsi so vedeli, da se na gotovo znamenje
voditeljevo sestanejo.

Bila je vže gosta tma in torej razdeljena
straža ni vzbujala pozornosti.

Ko je čul sir Adam še daljše podrobnosti,
bil je prepričan, da se nahajam v rokah onih
verskih blaznih. A tudi moj oče je bil teh
mislij, zbog tega je vedno spodbujal k hi¬
trejši hoji. Predstojnik policije je pak le opo¬
minjal k potrpežljivosti.

Dospevši do gozdička, ki je obdajal pa¬
godo, ustavi se vsa družba, pozorno poslu¬
šajoč okolu sebe.

Culi so v istini moje tarnanje, ko sem
prišla na ta kraj. Ali moj glas je bil slišati
z mesta, ki se ni vjemal s prvotno mislijo
policajnega ravnatelja. Stari romar namreč
je predaleč zašel z menoj, in torej njegov
sled nijso mogli opaziti.

To bil je tudi vzrok, da sva dospela do
koče samo nekoliko minut prej, nego je
Prišla tja policija.

Moj oče je najbrže moj glas spoznal in
ga torej niso mogli siliti, naj molči. Vsi so
Se  plazili pod gostimi drevesi v nočni trni
me d kočami, v kojih so prebivali samo sluge
Pagode. Zdaj je bilo pa resno vprašanje:
v  ktero hišo so me neki vlekli?

3 *

36

Pri najmanjšem šumu bila bi pretrgana
nitka mojega življenja. Iskali so torej molče
dalje, kar čujejo zamolklo blebetanje moril¬
cev in moj poslednji obupni krik, ko sta mi
vrvico ovijala okolu vratu. Oče hiti naprej
z namerjeno palico v roči.

— «Sem-le pojdite!» kliče, «moja hči,
moja draga Sita!»

— «Naglo na pomoč!» veli sir Adam
ostalim možem.

Vsled silovitega pritiska se razlete duri,
in oče moj se prvi prikaže v izbi.

Znano vam je vže, kaj je ondi ugledal:
romar me je pestil in vže je zadrgaval
vrvico okolu mojega vratu, fakir je pa med
tem molil neke tajne žalostinke, ki so pro-
pisane thugom pri vsakem umoru.

Oče, silno razburjen, mahne z bambu¬
sovo bunko romarja po glavi, da se je kar
zgrudil na tla, drug udarec je veljal fakirju.
V nekoliko trenotjih sta bila oba krvoloč-
nika zvezana in učinjena za vselej neškod¬
ljiva. Z nepopisljivo otupelostjo sta vsprejela
zasluženo kazen za storjene zločine in jima
je bilo samo to žal, da je bila to njijina
zadnja žrtev boginji Kali.

Oče, ne zmeneč se za to, kaj se je poz -
neje godilo, obračal mi je vso svojo p°'
zornost.

37

Ležala sem na tleh v nezavednosti; vsem
se je zdelo, da je pomoč prišla vže pre¬
pozno. Hvala Bogu, mojo omedlevico pro-
uzročil je le strah, in ni dolgo trajalo, ko
se zopet zavem. Probudivši se, ugledala sem
svojega očeta tik mene klečati; jokajoč ga
iskreno objamem.

Redarji so oba thuga odvedli v Kalkutto
v uječo.

Mene so pa odnesli v nosilnici na očetov
dom. Ko so me nesli iz koče, opazila
sem zame izkopan grob. Ko bi se bilo če-
stiteljem Kalije posrečilo, izvršiti ta zločin,
takoj bi me bila pokopala kar oblečeno, in
svet bi ne bil nikoli zvedel, kaj se je zgo¬
dilo z menoj.

Drugi dan sem se toliko okrepila, da
sem mogla iti v šolo; oče sam z dvema
oboroženima slugi me je spremil do vrat
šolskega poslopja.

V začetku je bilo jako potrebno, da je
vsaka učenka imela varnostno spremstvo.
Konečno je tudi ta korak glede varnosti po¬
stal nepotreben v Kalkutti.

Osmi dan po tem dogodki sta bila oba
thuga obešena.

Lori, mala zamorka.

i.

Dežela jezerov. — Moja prva vzgoja. — Zeriba. — Kako
postane človek sužnjem.

Kraljičina sem, ne sicer kakega kralja
se žeslom in krono, kakor so v Evropi,
temveč zamorskega načelnika, ki svojevoljno
gospoduje nad življenjem in smrtjo tisočerih
svojih podanikov. Njegovo kraljestvo se je
razprostiralo v srečnih pokrajinah ter je me¬
jilo z velikimi jezeri osrednje Afrike. Ondi
pod vročim podnebjem se razprostira rodo¬
vitna dežela, kjer se človek živi skoro brez
dela; palma mu rodi dišeče vino, kokosovi
oreh tečno hrano, banan obilica užitnega
sadovja. Treba je zemljo le mehko razriti
s kakim lesenim kolčem, in turšica lepo
obrodi; turšična moka je poglavitni živež
zamorcem.

Imeli smo mnogo kravjih in kozjih čred;
vkljub požrešnosti levov se jim je dobro
godilo na rodovitnih pastvinah. Mleko je še
ostajalo, in tudi mesa smo imeli v obilici.

39

Spretni naši lovci so nam dovažali bivole,
antilope, slone ali žirafe. Ves rod se je shajal
v vesele gostije ter se razveseljeval pri petji
in plesu vso noč. Dežela naša je bila od
Boga blagoslovljena. Daši so tudi nastajale
razprtije med sosedi in bile poravnane z
malimi sukobi, vender je vzlic temu število
prebivalstva vidno rastlo. Po vsej deželi malo
milj narazen so se vrstile vasice za vasico
nezavisnih rodov.

Vsak malostni dogodjaj prouzročil je
gostije in tedaj še misliti ni bilo možno na
neprijetnosti tega življenja.

Bodi si, da je bila setev, žetev, ali se
je komu porodil princ, ali je kedo umrl:
vselej se je priredilo veseljevanje.

Toda, žalibože, ta krasna in obljudena
dežela je sedaj opustošena in skoro brez
prebivalstva. O cvetočih selih še spomina
ni. Polje leži neobdelano, in debela, rejena
živinica je izginila; klateči levi in sloni so
prebivalci tem pokrajinam.

Povedala vam bom, kako se je vse
to premenilo. Daši sem bila kraljeva hči,
nisem, kot bi si marsikdo mogel misliti,
živela ošabno in prevzetno. Kraljestvo mo¬
jega očeta, kakor sem uže omenila, se ne
da prispodabljati kraljestvom olikanih dežel.
Palača očetova je bila se slamo pokrita koča,

40

samo malo večja od koč druzih podanikov.
Vse pohištvo naše je bilo: nekoliko košev,
lončenih posod in nekaj železnega orodja,
koje smo prejeli v zameno od daljnih rodov.
Moja kraljeva mati je hodila na polje delat
kot druge žene, sejala je turšico in druge
poljske pridelke. Ko sem bila še majhna,
nosila me je na hrbtu v gazelini koži. Njena
jedina obleka je bila dolga srajca, .-Okolo rok
in nog je nosila medene obročke, ki so pri
najmanjšem gibanji žvenketali; in krog vratu
imela je nekolikrat ovito žnorico steklenih
koravd. Tako opravljena ni zabila oskrbovati
vseh domačih poslov; tolkla je zrna, molzla
krave ter gledala na to, da je oče vrnivši
se z lova domov imel pripravljeno hrano
in ni imel uzroka se pritoževati.

Udeleževala sem se uže od svoje mla¬
dosti domačega in poljskega dela. Ko se je
mati vsa utrujena naveličala tolči pičo,
vzdignila sem i jaz kamen, ter jej pomagala.
Ko se je molzlo, podajala sem jej posode
ali sem pasla čredo. Učila sem se tudi plesti
koše, ki so najlepši lišp naših stanovanj. —•
Različna dela sem tim ročneje mogla izvr¬
ševati, ker sem nosila samo krilce iz mo¬
drega platna. Okolu vratu sem nosila trak
rudečih koralo v, ki so kaj lepo pristajali
moji ebenovi (črni) koži.

41

Bila sem srečna. Tekala sem širnim ne¬
bom, na solnci ali kjer se mi je zljubilo,
cesto sem spremljevala mater v gozd, kjer
smo z velikanskih dreves storžiče in med
nabirali. Zvečer smo plesali okolo velicih
dreves «baobabov» pri zvoku bobnov in stru¬
mnih instrumentov. Oj, kako veselje je bilo
pri teh ponočnih veselicah pod zvezdatim
nebom, ko se je tuljenje oddaljenih levov
in cviljenje lačnih hijen mešalo v naš kon¬
cert! Moja mati je bila strastna plesalka,
in take so tudi vse zamorke. Bila je še
mlada in lepa, ter je glede plesanja in ve¬
selosti nadkriljevala vse druge žene kot prava
kraljica.

To blaženo življenje sem drago plačala.
Ko sem bila dvanajst let stara — v našem
gorkem podnebji je to dospela doba — do¬
letela je vso našo rodbino nesreča, ter je
učinila konec vsemu našemu blagobitju.

Nekoliko dnij daleč od naše vasi založili
so Arabci, prišedši iz Gorenjega Egipta, zavod
Po imenu «Zeriba». To je bilo nekako utr¬
jeno tržišče, kjer so menjavali evropsko
blago za slone, domače pridelke, osebito pa
za sužnje, koje so potem odvažali v Zanzibar
ali v Egipet. Cula sem sicer, da vlade ev¬
ropske na vsak način hočejo zaprečiti to
sramotilno trgovino; toda še dandanes ni

42

trgovina se zamorci zatrta, in v dobi, o kojej
tu pripovedujem, je bila zelo razširjena.

Podjetniki naše sosedne Zeribe so bili
začetkom še dosti vestni in miruljubivi.
Zadovoljili so se z menjevanjem navadnega
blaga in so le katerikrat kupovali v vojski
ujete zamorce, ter so je potrebovali za svojo
lastno službo. Toda pozneje so jemali v svojo
službo različne pustolovce in potepuhe iz
severne Afrike. V svojih založiščih so imeli
jako zapeljivo in mnogovrstno blago: pisane
tkanine, blesteče izdelke od stekla, opojno
žganje, železno in medeno orodje. Imeli so
dalje tudi množino pušk, in je pok iz jedne
same vže prestrašil vso vas. Sklenili so torej
počasi podjarmiti rodove, med kojimi so ži¬
veli, kajti kupčija s sužnji je bila zelo do-
bičkanosna. Zanašaje se na mnogobrojno
število privržencev in veliko zalogo razno¬
vrstnega orožja, napadali so okolne vasi pod
raznimi uzroki ter ugrabili v tacih slučajih
mnogo mož in žen, posebno pa otrok, koje
so osebito kupovali belokožci najraje. Ko pa
jednake odprave nijso več zadostovale nji¬
hovi razširjeni kupčiji, jeli so netiti nepri-
jateljstvo med sosednimi rodovi. In ko so
bili ti rodovi vsled medsebojnega mesarenja
oslabeni, prepadli so zmagovalca in prema¬
ganega ter je odvedli v robstvo. Vsako leto

43

so pošiljali na sever mnogo nesrečnih za¬
morcev, ki niso več videli svoje domovine.

S takim gnjusnim počenjanjem se je
vedno bolj krčilo število prebivalcev v naši
deželi. Vsako leto je zginilo nekoliko vasij
s prebivalci vred.

Mojega očeta so nekolikrat posvarili, da
se varuje roparskih Arabcev; ali on je bil
uverjen, da se bode trgovcev s sužnji lehko
ubranil in prijateljska zveza, kojo je imel
z nekaterimi kupci, ga je tudi v tem po¬
trjevala. Toda kmalu smo se prepričali, kako
britko se je varal.

Nevem, s kakimi spletkami in nepošte¬
nimi sredstvi so zoper nas naščuvali lastniki
«Zeribe» vse naše stare prijatelje, in kake
nagibe so imeli, da so prouzročevali te raz-
pore.

Necega dne zapoje bojni boben, ki je
bil shranjen v hlevu tik naše koče, ter kliče
vse na boj.

Oče moj oboroživši se z bojnim asaga-
jem* in lokom, postavi se na čelo bojevnikov,
ter gredo sovražniku naproti. Žene, deca in
starci so ostali v vasi, ki je bila dobro utr¬
jena. Kakor se je večkrat pripetilo, nadejali
smo se, da se našinci tudi zdaj vrnejo

* Asagaj je kopji podobna sulica.

44

zmagonosno. Ves dan smo culi bojni krik,
ki se je počasi bližal. Proti večeru smo
ugledali nekoliko krvavih nesrečnežev, ki so
iskali pribežališča v našem selu. Naglo smo
jim odprli vrata. Toda čujte; to je bil le
ostanek vseh bojevnikov mojega očeta! Vsi
drugi so padli v krvavi bitvi pod smrtonos¬
nim orožjem močnejših sovražnikov. Tudi
moj oče je pal v boji. Naša žalost se ne da
popisati, koja se nas je polastila pri poro¬
čilu te strašne nesreče!

Miljo daleč v okolici se je čulo tarnanje
vdov in sirotk; mati moja, drugekrati vesela
in srečna, si je ruvala lase z glave ter se
tepla po životu.

Jaz sem pa obupno kričala, ker sem
bila prepričana, da ne bom nikoli več videla
predrazega očeta. Toda nevarnost se je bli¬
žala ter nijsmo imeli časa za togovanje.
Treba je bilo pomišljati na brambo. Jedva
je pribežalo nekoliko naših v vas, so se
uže prikazovale na vseh straneh sovražne
tolpe.

Streljanje in divji krik se je razlegal
okolu nas; v trenotji so obkolili vas. Čemu
so nam bile goste zaseke, ko so bile v vasi
samo žalujoče žene, deca in starci, nespo¬
sobni za brambo. Arabci so nam preteč

45

veleli, naj odpremo vrata. Ker jih nihče ni
ali pa tudi hotel ni razumeti, se torej želji
njihovi ni vstreglo. Arabci pa, boječ se, da
bi nihče ne mogel uiti, so izsekali v ograjo
uhod ter so prihruli v vas.

Sedaj je pa nastala strašanska zmešnjava,
bežanje in klanje. Kri je tekla v potokih.
Na mnogih krajih je švigal plamen iz se
slamo kritih koč. Splošen požar je dovršil
grozo tega dne. To je bila strašna noč!
Kako je bilo možno komu uiti iz tega go¬
rečega pekla? Med plameni so begale žene
s svojimi otroci, Arabci so vsacega vjeli, da
jim je le blizo prišel in so je z verigami
zvezali kot sužnje. Mnogo ljudi se je v kočah
zadušilo vsled dima, mnogo jih je poginilo
v ognji, ostali so se pa predali zmagovalcu
na milost in nemilost.

V tej splošni zmešnjavi sem bila i jaz
na tla pahnjena in ko se zopet zavem, ni
bilo matere zraven mene.

Velikanski Arabec, skoro tako črn ko mi,
je neprestano streljal med neoborožene ljudi;
ta me zgrabi in me nese v poslopje, v
kojem je bilo uže mnogo otrok pod nad¬
zorstvom oboroženih paznikov. Tu sem ostala
še po noči vsa obupana in v skrbeh zaradi
materne usode. Morebiti je poginila ali po-

46

begnila? Nikdo mi ni mogel natančneje po¬
vedati; vsak je imel lastnih bolečin dosti
in se za druge ni brigal.

Do jutra je pokončal ogenj vso vas;
ostale so same podrtine. Vsi starci so bili
ubiti, žene in deca ujeta ter namenjeni za
pošiljatev v Gorenji Egipet. Dečke in deklice
so zvezali z vrvjo v jedno vrsto ter je gnali
z bambusovimi palicami ali biči na pot.
Med njimi je bilo mnogo malih otrok, kojim
so starši bedno poginili na tem ljudskem
lovu. Nekateri izmed njih so padali na tla,
in se niso ganili z mesta, drugi so zopet
bridko jokali; toda neusmiljeni bič je zmogel
njih slab odpor.

Jaz sem bila kakor druga deca zvezana
z verigo; neprestano sem jokala. Hitro umolk¬
nem, ko pred seboj ugledam med ženami
za vrat k verigi privezano korakati mojo
mater. A tudi ona me od dalječ spozna,
roke po meni stegujoč.

«Mati, draga moja mati!» kličem.

Hotele sve jedna k drugi, toda vrv nama
je zabranjevala in obe tolpi ste zopet po¬
sebej šli naprej.

Zdaj sve se prepričali, da obe živive ter
nisve zgubile nadeje, da se vender še jednoč
kje srečave.

47

II.

Mati s hčerjo. — Sittahsi. — Rana na glavi. — Žalostno
snidenje. — Nasledki odločnosti.

V dveh dneh pridemo v Zeribo, in ondi
nam je bilo šele dovoljeno, da se enmalo
odpočijemo. Zeriba je bila dokaj prostrana
in okrog utrjena, uhode so pa skrbno stražili.
Znotraj smo se smeli prosto gibati. Ker
je bila najina topla želja, se snideve z ma¬
terjo in si z jokom nekoliko potolažive najin
bolestni položaj. Želele sve si še, da bi se
obe več ne ločile, ali to se ni moglo tako
kmalu doseči.

Na poti v Zeribo morali smo pretrpeti
mnogo muk; za vsako malenkostno stvar
so nas tepli. Da bi nam pa ne prišlo na
misel, da bi ubegnili ali se spuntali, so nam
dajali prav slabo hrano. Nihče se ni brigal
za to, smo li dosti močni ali ne, da bi peš
prišli v Kartum, najbližje mesto belokožcev.
Dan odpotovanja se je približal. Še pojma
nismo imeli o daljni poti po pustih gorah
in pekočih peščeninah in naša srca je nav¬
dajala bolestna misel, da bomo za vselej
ostavili našo krasno domovino. Med zamorci
nastane splošen jok in tarnanje; toda brez¬
čutni gospodarji se še zmenili niso za to,
da, manje nego lovec za stok obstreljene srne.

48

Naša karavana je bila sestavljena pred
Zeribo. Arabci, oboroženi z dolgimi puškami
in še daljimi biči, so sedeli na oslih, na vel-
bljodih, da, celo na volih.

Žene in deca se mogo prej prodati nego
možje, ki so bolj nagnjeni k odporu zoper
svoje gospodarje. Najmlajše otroke so naložili
na velbljode. Daši sem bila na pol uže do¬
rasla, so me vender posadili na velbljoda,
a ne znabiti zaradi tega, ker sem bila kra¬
ljeva hči, temveč zbog tega, ker so me na¬
vihani kupci s človeškim mesom uvrstili
med «sittahse» (t. j. deca obojega spola, šest
«palm» velika), za koje so v Kartumu pla¬
čevali do petdeset goldinarjev. Torej je um¬
ljivo, zakaj se je lepši ravnalo s tako dragim
blagom.

Mlade žene, torej tudi moja mati, so
nesle težka bremena. Prvi dan našega poto¬
vanja je minol mimo, kajti ostro strahovanje
nas je primoralo k pokornosti. Mater svojo
sem ugledala nekolikrat na poti, korakajočo
med ženami, jaz sem pa sedela s štirimi
mnogo mlajšimi deklicami v košari na vel-
bljodu.

Velike muke sem trpela s svojimi tovar-
šicami v tej tesni košari, toda potrpela sem.
Materi se je dovolilo, kedar se je karavana
ustavila, priti k meni, in to priliko sve

49

porabili, da sve se vzajemno tolažile. Čim
bolj smo se oddaljevali od naše domovine,
tim otožneja je prihajala moja mati. Ko
necega večera prečujemo ob vznožji visokih
gora, ki so tvorile neprestopno gradbo med
nami in našo domovino, me mati objame
ter pošepta na uho: «Lori, delj ne morem
tega prenašati. Rajši umrem, nego bi trpela
to gnjusno robstvo; i tebe pri belokožcih
čakajo raznotere muke in težave. Kakor ti
je znano, trgovci Zeribe ne bde po noči tako
strogo ko po dnevi in zaradi tega sem skle¬
nila pobegniti. Ali hočeš z menoj ubegniti?»

— ,Da, mati/ odgovorim. ,Kam pa ideve?
Oče je mrtev, naši sorodniki in prijatelji so
pomorjeni, vas naša vpepeljena. . . . Kam
se napotive? 1

«Sama ne vem, drago dete; a zdi se mi,
da se nama nikjer huje ne more goditi.
Gledive, da prideve zopet nazaj v kraj, kjer
smo tako srečno živeli. In ko bi se to nama
ne posrečilo, saj uideve usodi, koja naji
čaka pri belokožcih.»

— ,Mati, jaz sem pripravljena!‘. . .

Po kratkem dogovoru me je prosila, da
o vsem molčim, na to se ločive, da ne bi
vzbudile kak sum. V istini, bil je to predrzen
korak, kojega se človek more lotiti v naj¬
večji bedi. Kaj bi neki mogla doseči žena

Berthet, Učenke. 4

50

s slabim otrokom v neznani deželi, po koji
so se klatile različne ujede in divje zverine.
Kupci z robovi so to dobro vedeli, ter so
beg smatrali nemožnim.

Ko se stemni, ustavi se vsa karavana,
da bi se, kot navadno, vlegla k počitku.

Kakor sem vže omenila, smo se ustavili
na podnožji visokih hribov, za kojimi se je
razprostirala neizmerna peščena puščava; ali
tudi okolu nas je bila pokrajina izsušena,
pusta in poraščena le z osatom. Edini potok,
ki je šumljal z višine, je napajal ob bregovih
svojih divna grmovja, osebito papirus, ki
bujno raste v teh krajih.

Naš tabor je imel samo dva ali tri šo¬
tore za karavanske načelnike; sužnji in ču¬
vaji Zeribe so ležali pod širnim nebom vkupe,
sredi velbljodov in volov. Velik ogenj je
strašil leve, slone in hijene, ki so blizu nas
lazile, da bi nas ne napadle.

Ko sužnjim podele betvico riža za večerjo,
vele jim, naj se vležejo. Večina izmed njih
je spala uklenjena. Nekoliko Arabcev je
vedno vrstivši se skrbelo, da ogenj ni ugasnil
in da se za korak kedo ni oddaljil iz tabora.

Vležem se med druge na pesek ter sem
na videz spala.

Moje tovaršice, utrujene od celodnevnega
mučnega potovanja, hitro trdo zaspe; jaz

51

sem pa čakala mater, ker mi je obljubila,
da kmalo pome pride.

Bila je krasna afrikanska noč, gorka in
mirna. Kakor v grobu je bilo tiho po vsej
okolici, kojo je medlo razsvetljeval plamen
našega ognja. Po prestankih se je čulo iz
daljave rujovenje divjih zveri, ki se je pa
kmalu zgubilo v nočni tihoti. Dolgo, dolgo
sem čakala, naposled pa še jaz zaspim. To
noč je bil na straži jako čuječ paznik,
kar je jako zadrževalo* najin beg.

Proti jutru se končno pojavi pred menoj
črna senca, ki me vzdrami. Probudivši se,
bi bila strahu kmalu zavpila, kajti pred me¬
noj je stala moja mati, koja me je prijela
za roko.

Plazile sve se po tleh naprej v stran od
spečih oseb do volov, ki so bili privezani
h kolom. Na ta način sve prišle za taborišče.
Niti besede nisve spregovorile, da bi ne zbu¬
dile paznikov. Priplazivši se do potoka, posta-
neve in se objameve; šele tu sve mogle
prosteje dihati. Sedaj šele mi pove mati,
da je beg najin zadrževala čuječnost paz¬
nikov in da je morala pregrizti vrv, s kojo
je bila privezana k drugim. Še le ko se
Paznik ni mogel ubraniti spanja, se jej je
Posrečilo uteči; seboj je vzela tudi njegovo
sulico in se priplazila k meni.

4 *

52

Sedaj sve bile svobodni. A niti trenotja nisve
smele zamuditi. Bilo je ravno pred solnčnim
vzhodom, in dobro sve vedele, da bodo naši
trinogi, opazivši najin beg, tekoj se spustili
za nama, da naji zaslede. In gorje nama,
ko bi naji vjeli; neusmiljeno bi se nad nama
maščevali.

To je mati dobro vedela, zaradi tega sve
nemudoma hitele naprej, kar so nama do¬
puščale najine moči. Šle sve v to smer, po
kateri je včeraj potovala karavana, potem
jo pa vbereve v velik gozd, da bi tu našle
skrivališča in krepila. Bredle sve po bregu
ob potoku, da bi se tim lagje skrile, ko bi
v taboru nastal vriš.

Grobova tihota je vladala po vsi okolici
in ogenj v taborišči je ginjeval najinim očem
kot pojemajoča zvezda na nebu. Čim dalje
sve korakale, tim večja groza me je navda¬
jala. Iz pobrežnega grmovja je bilo čuti pre¬
čudne glasove. Kar je bilo preje iz daljave
slišati, oglašalo se je zdaj prav blizu. Da,
celo mati se je strahu stresla, ko nekaj v
visoki travi zašumi; mahala je s sulico na
vse strani, da bi me le umirila.

«Ne boj se, Lori!» pravi, «to je bila
antilopa, ki je bežala k potoku!»

Čez nekoliko časa zopet de: «To je šakal,
ki pred nama beži!»

53

Rada bi bila lo verjela, ko bi ne bila
zapazila velikih iskrečih oči in ne slišala sko¬
kov, kakeršnih ne delajo pohlevne živali.
Da bi me mati odvrnila od mojega opazo¬
vanja, prične mi razkladati svoje črteže za
bodočnost, in sve se tako oddaljile od potoka,
kjer nama je pretila največja nevarnost.

«Čuj, Lori,* de ona, «v najinem rojstnem
kraji je zdaj vse zapuščeno in opustošeno,
šle bove v deželo Baggarov, ki leži od-
todi samo nekoliko dni hoda. Njih načelnik
je bil prijatelj tvojemu očetu in neprijatelj
lastnikom Zeribe; on naji bode gostoljubno
sprejel. Dežela njegova je rodovitna, rodi
obilico riža, sorghum (najvažneja, da skoro
j edina pšenica zamorcev v Afriki) in okus¬
nega ovočja; črede ovac in ovnov skoro
prepolnjujejo pastvine. Ondi bove srečno
živele.»

Te besede so me zopet napolnile z na-
dejo. Ko prideve na kraj, zaraščen z gostim
grmovjem, oglasi se pred nama votlo in
hripavo rujovenje, da so se nama kar lasje
ježili. Postojim ter se stisnem k materi.

— ,Ne hodive v to stran, 4  jo prosim,

,srečale bi leva! 4

«Leva? Lori, kaj pa misliš? Lev se dru¬
gačnim načinom oglaša ....  prej bo ondi
kaka lačna hijena, ki obira mrhovino.*

54

Torej ta kraj, zaraščen z gostim grmovjem,
zapustive. Mati, vedno pripravljena k obrambi,
de ljubeznjivim glasom:

— «Sedaj, draga Lori, ko sve ušle ne¬
usmiljenim trinogom, moreve še srečne dni
doživeti vkupe v mirni deželi Baggarski.
Ako naji ne sprejmo gostoljubno in darež¬
ljivo, kakor to pristaja vdovi in hčeri na¬
čelnikovi, stopive pa v službo premožnega
občana. Gospodinjstvo dobro umejem in me
ne skrbi, da bi se ne mogle preživiti. Ti,
ko dorasteš, mogoče ...»

Strašno rujovenje se zopet prične, toda
v popolnem drugem smeru, kakor bi bila
ta zverina naglo premenila svoje mesto.
Zopet se pritisnem k materi in komaj si
upam dihati.

— ,To je lev, to je lev ! 4  šepnem.

— «Tiho, Lori!» me opominja mati, da
bi me potolažila. «Ne boj se. Ta zver se
bolj naji boji nego me nje. ... Idi naglo
naprej, dete moje in si iz glave izbij take
abotne misli; gledive, da kmalu pride ve v
gozd . . . ondi bove dobile kokosovih orehov
in nekaj medu.»

Rujovenje se zopet v tretje ponovi a tako
strašno, da se je gotovo čulo nekoliko ur
v okoliši. Ni bilo nobene dvombe, lev je
nama sledil, hoteč preprečiti pot.

55

V tem trenotji tudi mati ni mogla več
prikrivati strahu; dobro je vedela, da lev
tako oznanja svojo prisotnost, ko se pri¬
pravlja k napadu. Ko premišljuj e ve, kako
bi mogle uiti tej nevarnosti, ugledave veli¬
kanskega leva, ki se nama približuje s seženj
dolgimi skoki. Mati me tako silno pahne od
sebe, da sem se, ko bi trenil, valjala v travi,
sama pa naperi sulico ter mi kliče:

— «Reši se, Lori!»

Jedva se zavem, ugledam pred seboj
strašen prizor: srce pretresujoče vpitje ma¬
terino in levje rujovenje; kosti materine so
kar pokale med ostrimi levjimi zobmi.

Poskočim kličoč:

— ,Mati, mati moja, kje ste?‘

Velikanska zver, neseča v gobcu človeško

telo, ki je bolečine vpilo, se hoče oddaljiti, jaz
pa bežim za levom, hote ga revica zagrabiti.

— «Reši se, Lori, reši seb kriči name
umirajoča mati.

Ne brigaje se za te besede, bežim brez
strahu naprej. Hitro pa čutim tako silen
udarec na glavo, da sem zopet odletela v
grmovje. Lev se še ozrl ni na tako majhen
plen, kakor sem bila jaz; mahne z repom
po meni in omedlim. Ostala sem nezavestna
ležati in možno, da je bilo meni namenjeno,
ujedam biti tečna hrana.

56

III.

Kupec s sužnji. — Prvo mesto beluhov. — Rešiteljica. —
Kako sem postala učenka.

Ko se zopet zavem, bil je uže jasni dan;
sedela sem v košari na velbljodu, ki je klju-
sal v taborišče robovskih kupcev. Dva izmed
teh vrlih ljudij sta korakala na strani živali,
ter sta jo priganjala, da bi preje dospeli
h karavani. Ko jeden zapazi, da sem še pri
življenji, de zadovoljno:

«Sittahsi je rešena in imamo zgubo zopet
nagradjeno. . . . Kar je po materi ostalo, ni
vredno, da bi človek pobral.»

Ta pogovor je spremljal satansk smeh.

— «Saj jej radi privoščimo,* odgovori
njegov sodrug. «BiIa je nepokorna žena, ki
je, kot bivša žena načelnikova, težko pre¬
našala svojo usodo ... ne vem, ali bi bili
v Kartumu dobili zanjo 100 tolarjev!*

— ,Kje je moja mati? 1  vprašam.

Mestu odgovora se mi še rogata.

— ,Kje je moja mati? 1  vprašam zopet
ter hočem skočiti na tla.

— «Tiho bodi!* zakriči name jeden paz¬
nikov, «tvoja mati je prejela zasluženo ka¬
zen; ona je ondi, kamor tudi ti spadaš. . . .
Nadejam se, da njena nezgoda pouči i druge.*

57

Pozneje sem zvedela, da so rujovenje
leva, ki je nama bil tako usoden, tudi slišali
v taboru, osem kilometrov od nesrečnega
kraja. Zjutraj, ko so zapazili našo neprisot¬
nost, zapovejo dvema Araboma, da naji
poiščeta in privedeta nazaj. Po stopinjah
na peščenih tleh sta lehko takoj spoznala,
kam sve utekle, ter naji zalotita na mestu,
zaraščenem z grmovjem, kjer se je nesreča
pripetila. Ondi sta me dobila na tleh v ne¬
zavesti ležečo in ker nisem bila tudi ranjena,
me položita v košaro. Kačih sto korakov
dalje sta našla ostanke moje raztrgane ma¬
tere. In tako smo potem zopet nastopili pot
nazaj.

Naj omenim, da sem vse te podrobnosti
še le pozneje zvedela. Nesreča moja je do¬
segla vrhunec; pogumna moja matije našla
strašno smrt, vse drugo mi je bilo zdaj
deveta briga. Še misliti skoro nisem mogla,
taka otupelost se me je bila lotila.

Dospemo torej v tabor, ko je bilo vse
pripravljeno k odhodu; pazniki in sužnji so
name radovedno pogledavali, vodnika pa,
ki sta me sem privedla, sta načelniku
karavane nekaj pripovedovala. Načelnik ka¬
ravane je bil star jednodk Arabec. Ta člo¬
vek, nečuveno neusmiljen, se obrne k ne¬
srečnim zamorcem ter na vse grlo kriči:

58

— «Mater tega dekleta je raztrgal lev.
Zavrženi pagani! kedor bi poskušal uteči,
tega zadene ista usoda. In ker je sittahsi
učinila jednako ter nam pobegnila in nas
pripravila o zlati čas, bode kaznovana.»

Takoj pristopi rabelj in mi da dvajset
udarcev z bičem. . . . Tako plačujejo robov-
ski trgovci ljubezen do starišev! To gnjusno
kazen sem prenašala, kakor bi bila brez¬
čutna. Dovršena je bila mera mojega ob-
upanja, na to je pa sledila otupelost in
brezčutnost.

V takem položaji sem se nahajala ves
čas potovanja. Trpeti smo morali glad, žejo
in tiranje, osebito v pustem kraji pred Kar¬
tumom. Vsled mojega ponesrečenega bega
so jako ostro name pazili. Toda zaradi moje
telesne in duševne nezmožnosti sem bila za
vse nebrižna.

Dospevši končno v Kartum, nisem niče¬
sar občudovala kakor drugi sužnji, dasi so
ondi kamenene hiše, druge pa kar navadne,
ki so vzbujale pozornost zamorcev. Naši
mučitelji, da bi se nas prej znebili, se še
v mestu ustavijo ne; razprostrli so svoje
šotore v obširnem vrtu pri izlivu Modrega
Nila v znani egiptovski veletok. Tam so se
shajali mešetarji in kupci robov.

59

Imela bi biti tudi prodana; toda neka¬
terim kupcem, ki so bili prišli pogledat na
človeški somenj, ni dopadala moja vuna-
njost. Na mojih suhih ramenih se je poznal
še bič, in rane me niso mogle dosti pripo¬
ročati. Meni je bilo pač vse jedno, ali bom
prodana ali ne, kajti jednako sem se bala
svojih veliteljev, bodi si črne ali bele kože.
Na tem svetu nisem imela nobenega upanja
v boljšo prihodnjost, niti jedna blažena urica
mi ni migljala naproti.

Ali, hvala Bogu, kmalu sem bila svoje
prevare oproščena. Necega dne ste prišle v
našo ograjo dve gospe bele kože; bili ste
mati in hči. Po njujini služinčadi sem so¬
dila, da morate biti jako bogati.

Prvikrat sem ugledala bele Evropce. Ob¬
čudovala sem ji in najmanjšega sovraštva
nisem čutila do njih. Mati je bila uže stara
gospa nagubančenega obličja, a njena rujavo-
lasa hčerka me je pa temveč zanimala.

Stara je bila kacih 22 let; postave je
bila tenke, gibčna in obleka njena zelo
vkusna; sploh je vsa njena vunjanost pri¬
čala o trdem, toda o dobrem značaji.

Bila je gospa Tinnova se svojo hčerko;
rodom Hollandčanki in neizmerno bogati, ki
ste se zabave radi podali na nevarno po¬
tovanje v osrednjo Afriko. Gospica Tinnova

60

je slula in bila imenitna, ker je z veliko
marljivostjo gojila prirodne vede. Izdala je
na svitlo učenostno delo v francoskem je¬
ziku, tikajoče se zanimljivih prikaznij v rast¬
linstvu ob bregovih reke Bahr-el-Ghazal.
Ona se je vrlo poganjala za zamorce, ker
je predobro poznala gnjusno obrtnijo ž njimi.
Zaradi tega se je hotela prepričati, ali se ne
nahaje med pripeljanimi sužnji iz osrednje
Afrike kaka oseba, ki bi trebala njene po¬
moči, njenega zdravilstva i. t. d.

Trudila sem se, da bi nase obrnila po-
zorost gospodične Tinnove. Toda bolezen
moja in slabost obrnile ste pozornost odlič¬
nih gostov mnogo bolj name, nego moja zvu-
nanjost.

Gospica je povpraševala jednobkega
Arabca o meni, ki jo je spremljal po bazaru.
Arabcu se je zazdelo prospešneje, govoriti
resnico ter jej je pripovedoval ves najin
tužni dogodek. Nij se varal v svoji nameri,
kajti gospica Tinnova me je hotela kupiti.
Prebrisani trgovec, ki bi se bil mene rad
znebil pred nekoliko dnevi za polovično ceno
običajne sittahse, gnal je ceno zelo visoko.

Služinčad, ki je obe dami spremljevala,
je kar usta odpirala nad tako ogromno ceno;
toda gospica Tinnova je vkljub temu brez dol¬
gih pogajanj plačala Arabu zahtevano svoto.

61

Postala sem tedaj lastnina krasne gospice.

Sklenivši pogodbo z Arabom, je zadobila
gospica še le pravico, da me sme vzeti se¬
boj v Kartum na svoj dom.

Na sebi sem imela samo tenko srajco,
torej nisem delala gospema dosti preglavice.

Jednooki kupec se poslovi od mene s
temi besedami:

— «Srečna si, sittahsi, ta premožna go¬
spa ti bo osladila življenje_Allah je velikG

Na to odide k svojim pomagačem, da
se pobaha s to prodajo. Gospica Tinnova
me je peljala za roko iz bazara. Potoma
se je smejala ter mi nekaj pripovedovala,
česar pa nisem umela. Najbrž me je to¬
lažila ter mi obljubovala boljši prihodnjost.
A ostala sem popolnem nebrižna, kajti moji
žalostni duši je bila ta prememba brez vsa-
cega upliva.

Kmalu pridemo v neko hišo, kjer se je
trlo slug in služkinj, belih in črnih. V Kar¬
tumu se je govorilo, da je gospica Tinnova
sultanova sestra v Carigradu, drugi so pa
zopet pravili, da postane najbrže kraljica
Sudanska. Istina je bila, da ste obe dami
živeli jako dragoceno in ste se povsodi od¬
likovali po svoji velikodušnosti. Moja ve-
liteljica je naročila staršim zamorkam, koje
je bila tudi iz sužnjosti odkupila, da bi mi

62

skrbno stregle. Najprve so me skopale, kar
je moje trpinčeno telo jako okrepilo. Dokler
ni bila izgotovljena zame nova obleka, no¬
sila sem dragoceno pisano srajco, o kakeršni
se mi še sanjalo ni. Ko si s tečno hrano
utolažim glad, me peljejo k gospici Tinnovi,
koja je stanovala v prostornem salonu, ori-
jentalsko okrašenem. Poleg nje je sedela za¬
morka, po obrazu soditi, bila je našega rodu.
Zamorka me nagovori s sledečimi besedami:

— «Lori, pohajam iz rodu Baggarskega,
ki je sosed vašemu rodu. Naša preljuba
gospica Tinnova mi je naročila, naj ti ozna¬
nim, da dobro pozna tvojo nesrečno usodo
in minulost in da bo potrpežljiva s teboj.
Kupila te je samo zaradi tega, da bi ti olaj¬
šala usodo. Ako želiš, pošlje te pri prvi pri¬
ložnosti zopet nazaj v tvojo domovino, ako
pa hočeš tu ostati, skrbela bo za tvojo pri¬
hod nj ost, kajti ona te ne smatra za sužnjo,
temveč za svojo prijateljico.»

Nadaljujoč mi pripoveduje: «Ko bi ne
bila tvoja mati na potu poginila, gospa Tin¬
nova bi jo bila tudi odkupila iz sužnjosti,
da bi mogli vkupe živeti.»

Poslušajoč zamorko, zrla sem v svojo
dobrotnico, koje sočutno obličje in odkrito¬
srčni usmev sta mi vse potrjevala, kar mi
je zamorka pravila.

63

Sladko ime «mati», koje si nisem drz¬
nila spregovoriti od onega strašnega dogo-
djaja, vzbudilo je v meni tolažljivo čuvstvo.
«Kaj?» vskliknem, «ta bela gospa je tako
vrla, da bi bila mojo mater iz sužnjosti od¬
kupila ter naju nikoli več ločila.»

Gospica Tinnova povsem ni razumela
mojih besedij, a gotovo je umela moje ga¬
notje. Plakajoča vržem se jej v naročaj, ne¬
mogoč prikrivati čutov hvaležnosti.

Od te dobe sem živela v hiši Tinnove
gospice, kjer sem uživala najnežnejšo oskrb.

Pomišljalo se je tudi na to, da bi bila
poslana nazaj v svojo domovino, toda vsled
verodostojnih virov je bil naš rod popolnem
pokončan od lastnika Zeribe in torej nisem
imela vzroka, ostaviti svoje dobrotnice.

Kaj vam dalje hočem še pripovedovati?

Nekoliko let sem spremljevala gospico
Tinnovo, koji sem se bila prikupila, na po¬
tovanji po Afriki.

Prva njena skrb je bila, da bi bila v
najpotrebnejših predmetih vzgojevana.

Konečno mi je ustanovila skromni do-
žitiii dohodek, da bi mogla spodobno živeti
v izobraženih deželah.

Oh, kako sem spoštovala in čislala ple¬
menito deklico, koja me je osvobodila iz
Propasti bede in zasramovanja.

64

Žalibože, ni mi bilo dano dolgo živeti
v njeni družbi. Nahajala sem se baš v de¬
kliškem zavodu v mestu Kahiri, ko^se~poda
gospica Tinnovajna^dolgo in nevarno poto¬
vanje v deželo Tuarekov. Njena mati in
bližnji njeni sorodniki so na tem potu pod¬
legli afriškemu podnebju.

Zastonj so odkritosrčni prijatelji svarili
gospico Aleksandrino pred potovanjem po
opustošenih deželah, v kojih biva gorkokrvni
a nevkročeni ljud; njeno koprnjenje po novih
krajih je vkljub temu zmagalo nad razumom.
Nedolgo po njenem odhodu napadli so jo
Tuareki in umorivši jo, učinili so konec
njenim plemenitim naporom. Ti roparji v
zavojih so strah karavanam v Srednji Sahari,
koje napadajo in grdo ž njimi ravnajo. Vpa¬
dajo tudi v Nigricijo, od koder odvažajo ljudi,
prodajajoč je za sužnje.

Cesto sem se jokala nad njeno usodo in
se žalostjo se bodem spominjala predrage
svoje dobrotnice, dokler bo utripalo moje srce.

Komur bi se čudno zdelo, da se uboga
zamorka, čudesno odkupljena iz sužnjosti,
drzne stopiti v vrsto «učenk», temu odgo¬
varjam : Bila sem v šoli trpljenja in nesreče.

O, ko bi blagim čitateljicam ne bilo treba ni¬
koli spolnovati dolžnostij, koje nalaga ta šolaC

Učenke

v petih delih sveta

Spisala

Elizabeta ISeetliel

prevel

Anton Sušnik.

(Francoska akademija je to delo odlikovala z nagrado
«Monthyon» v znesku 10.000 frankov.)

III. zvezek.


V Ljubljani.

Založil in prodaja Tanez G-iontizii.
1889.

Tiskala Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg v Ljubljani.

Izanami, mala Japonka.

i-

Japonsko plemstvo. — Stanovanje daimijevo. — Slavnost
igračic in slavnost svetiljk. — Pisava mož in pisava žena.

— Spev «irofa».

Mnogi potopisci nas, prebivalce Japonske,
nazivljejo «iztočne Francoze*, koje ime
sploh tudi zaslužimo.

Pri nas so možje jako priljudni, obna¬
šanje njihovo je jako uglajeno; ženske so
pa zelo ljubeznjive, razumne in vesele. Žal,
da se te krasne lastnosti nahajejo le pri
jednem delu prebivalstva. Japonsko cesarstvo
ima fevdalno vlado, kakeršna je bila v Ev¬
ropi v srednjem veku. Pod vrhovno oblastjo
Mikada,  duhovnega vladarja, in Sjoguna,
njemu namestnika ali vojaškega vladarja,
upravljajo državo daimi  ali najemni knezi,
kojih je nad šest sto. Daimi tvorijo najvišje
plemstvo, toda med seboj so jako prepirljivi.

Mnogi izmed teh knezov so naklonjeni
napredku in bi radi evropske novotarije
uveli v svoje dežele, toda večina, in to je
ravno najmočnejša, nepremično goji obi-

1*

4

čaje davne minolosti. Vsak tak posameznež
tvori takorekoč državo v državi, ker pre¬
biva v gradu, zavarovanem z različnim
orožjem, in ima na pomoč mnogo poda¬
nikov, suličarjev, kopjenikov in oprod, tako
da se mnogi i cesarski vladi mogo zoper¬
stavljati.

Ti daimi so baje uverjeni, da pohajejo
iz plemenite krvi bivših vladarjev, ter se
obnašajo vselej kot pogumni, ponosni in ne-
udajni vitezi. V njihovih palačah v mestu
Jedu, v kojem morajo saj vsako drugo leto
ali vsako drugo polletje vsled zakona bivati,
žive v krogu svojih dvorjanov, vojakov in
slug popolnem odločeni od druzih prebival¬
cev nižjih vrst. Ako se prikažejo v javnost,
spremljajo jih njihovi oboroženi glasniki ter
se morajo kupci, meščani in ostali prebi¬
valci ustaviti pred sprevodom in pripogniti
k zemlji; najmanjši prestopek zoper to čast
kaznuje se s smrtjo. Toda vsi daimi nimajo
pravice do take časti. Manjša prava, nego
ti knezi, uživa bolj krotkejše plemstvo
druge vrste.

V njihovih zasebnih poslopjih ne gomazi'
toliko stražnikov in služinčadi, kajti njim
samim ne preostaja druzega nego izvrševati
nekak urad na dvoru Sjogunovem. K takim
je spadal i oče moj.

5

Stanovali smo v Jedu v oddelku, naziv-
ljenem Soto-Siro, kije bil odmenjen samo
plemstvu. Hiša naša ni bila tako obširna
kakor palača imovitih knezov, v koji je
bilo nastanjenih jeden ali dva tisoč oseb;
ali zavarovana je bila z visocim zidovjem
in obdana s prekopi, napolnjenimi z vodo.
Znotraj je bila opravljena mesijanski. Za
tem zidovjem je stalo nekoliko stavišč, lehko
zidanih, izmed kojih so bila nekatera oprav¬
ljena za gospodarja in rodbino, druga za
njegovo služabništvo.

V teh stanovanjih po starodavnem obi¬
čaji japonskem ni bilo skoro nobenega
pohištva. Še le zvečer razpredele večje
sobe v manjše sobice s takozvanim pre-
paženjem iz lesenih okvirjev, ki so pole-
peni z papirjem.

Postelj ni bilo, kajti na Japonskem je
v obče navada spati na debelih blazinah in
glavo podpirati s široko klopico. Tudi stolov
ni pri nas; vsedamo na tla z nogami na-
vskriž. Mestu miz imamo široke klopi, jedva
petino metra visoke. V skrinjah se nahaja
nebrojna množica ročkov, vrčkov in porce¬
lanastih čašic. Obleka vse rodbine se shranjeva
v zabojih, ki so izgotovljeni od povoščenega
platna. Sredi med vso to šaro je prepotrebni
samovar za čaj.

6

Večinoma sem po dnevi bivala na vrtu.
Noben Evropec niti pojma nima o naših raz¬
košnih vrtičih. Na našem vrtci, niti sto metrov
dolgem ali menj širokem, je tekla reka, ondi
je bilo jezerce, vodomet, lopica, most, dre¬
voredi in kijoski, vse v liliputanskih razmerah,
zaradi tega je bil ta vrtec prej za deco nego
za odrasle. In kako ume naši vrtnarji gojiti
drevje, da hrast, topol ali drugo gozdno
drevje lik trepetlika jedva jeden meter visoko
vzraste. Za to imamo pa tudi premnogo
cvetlic. Ako drevesa naša izgledajo kot pedi-
možici, so pa cvetlice naše ogromne veli¬
kosti, to so velikani krasnih barev in prijetne
vonjave. Sredi te umeteljske prirode preži¬
vela sem vso detinsko dobo. Vsak dan zjutraj,
ko so moj oče, opasani z dvema sabljama,
ogrneni v dolg brokatov plašč z rodbinskim
znakom, pokriti z široko čepico od povo¬
ščenega platna, odšli s svojim tajnikom in
jednim nosilcem solnčnika v Sjogunovo pa¬
lačo, hodila sem z materjo in svojim mlajšim
bratcem na vrtec, kjer smo ostali ves dan.

Hrano smo uživali v kijosku. Japonci so
jako skromni, navadno zavživajo malo riža,
jajec, rib, ovočja ali čaja. Nekatere jestvine
polivajo z opojno žganjico od riža, nazivljeno
«saki». Mesa nikoli ne uživajo in si le
redkokedaj privoščijo kako kuro.

7

O koliko srečnih dnij sem preživela z
bratom v tem rajskem parku! Nismo se
mogli naveličati igre se zmajem, lovili smo
na trnjek rudeče ribice ali smo pa streljali
z lokom. Drugih igračic, koje izumljivi obrt
japonskim decam vedno omišljuje, smo imeli
v obilici. Brat moj, dve leti mlajši, imel je
nad mano neko oblast, dasi je bil petnajst
let star, ko je bil uvrščen med može. Do
te dobe sva si bila jednakopravna. Ko sva
se vkupe sprehajala, spremljana od matere
ali nekaterega sluge, šla sem vselej po
domačem običaji za njim; na ramenih sem
imela všito sabljico, kot znak plemeni¬
tega rodu. V očetovi hiši se je moj brat
udeleževal vseh zabav, a tudi teh, ki so
bile izključljivo namenjene za deklice, na
pr. iger z možici in punčikami, kojih se
nahaje obilo v vsaki rodbini. Ta otroška
zabava je po Japonskem takd razširjena, da
se nek v to odločeni dan v letu vrši' po vsi
deželi splošna slavnost igračic.

S kakim hrepenenjem deca pričakujejo
to slavnost, ki pripada na prvi teden meseca
aprila, si ne morete predstavljati! Na ta
dan je kaj veselo po hišah, kjer so deklice.
V najlepši čumnati, olepšani s cvetlicami,
so izložene vse igračice, koje je deklica
prejela počenši od svojega rojstva. Tudi jaz

8

sem imela mnogo igračic. Jedna je pred¬
stavljala Mikada v zlati, brokatovi obleki z
demantno iglico; druga je predstavljala Sjo-
guna v vojaški obleki. Vrhu tega sem imela
nekoliko boginj iz našega bajeslovja in ne¬
koliko žena, izvršujočih verske obrede: jedna
izmed njih nazivlje se gospa s pahlja-
čem,  druga zopet gospa s zlatimi ribi¬
cami  i. t. d. Nekatere igračice so predstav¬
ljale naše velmože iz minule in sedanje
dobe. Pred temi igračkami, razpostavlje¬
nimi sredi pestrih cvetlic, razpolaga domača
hči različne slaščice. Seveda se jih igračice
ne dotaknejo, ali zbrani gostje jih zvečer
pokušavajo, ko so se prej zabavali s petjem
in plesom.

Druga slavnost otroška je slavnost
svetiljk ali lampijonov.

V ta večer se potikajo tol pice veselih
dec po ulicah razsvetljenega mesta Jedo,
mahajoč s pisanimi lampijončki. Moj ple¬
meniti stan mi je zabranjeval, udeleževati
se teh pouličnih veselic, toda slavnost
lampijonov smo imeli v krogu mojih povab¬
ljenih tovarišic. Bili smo veseli, kakor se
spodobi.

Ali brezskrbna leta detinstva minola so
ko kratke sanje. Morali smo misliti na važ¬
nejše reči, nego so igračice. Za poučevanje

9

mladine se pri nas zelo marljivo skrbi. Ve¬
lika pozornost je pri nas za javne šole, in
ni ga po vsi deželi delavca, ki ne bi umel
citati, pisati in računih. Osebito oče moj, ki
je bil pristaš neposrednje stranke, se je na
vse mogoče načine trudil odstranjevati staro¬
davne predsodke, kateri so ločili Japonsko
od ostalega sveta, hoteč skušene zavode v
Evropi ustanavljati i pri nas.

Skrbni moj oče skrbel je osebito ne samo
za bratovo izobraženje nego tudi za moje.
Očetovo dostojanstvo ni pripuščalo, da bi
njegovi otroci obiskovali javne šole, zaradi
tega je bilo naše poučevanje izročeno po¬
sebnim domačim učiteljem.

Prva leta učila sva se z bratom skupaj.

V deželi naši poslužujejo se dvojih črk:
prve pismenke so lažje, činski črkovni abc,
takozvani firakana;  uče se ga dečki in
deklice ter se ga poslužujejo k splošnemu
dopisovanju. Drugi, zvbkovi,  je mnogo
težavneji, imenuje se katakana  in je samo
za dečke. Posledica temu je, da mož more
čitati žensko pisavo, toda ženska neumi
čitati možke pisave, izimši, če bi le-ta rabil
skupno abecedo firakana.  Naš učitelj, ve¬
likomestni učenjak, nas je kaznjeval s pah-
Ijačem ter nam je ukazal peti,  če treba
nekoliko ur zapored abecedo firakana,

10

obsezajočo nekoliko kitic, koje se vsled prvih
besed imenujejo irofa. Nekatere kitice slove
tak(5-le: «Barva in vonjava mine. — Na
tem svetu ni nič stalnega. — Denašnji dan
zgine v propast minolosti; sanje nikedar ne
smejo biti vzrok žalosti.»

Sedeči na blazini pred učiteljevo bralno
mizo smo ponavljali take narečnice, dokler
se nismo naveličali. Naučivši se vso abe¬
cedo irofa,  dobili smo papir, prevlečen
z lakom, ščetko in činski tuš (črna barva),
da bi se učili pisati ali bolje rečeno: risati.

Kakor Kitajci, naši prvotni učitelji, isto-
tako i mi zaznamujemo svoje misli na papir,
rišoč od desne proti levi v vrsticah od zgoraj
navzdol. Ko smo se naučili čitati in grbe
risati, prejeli smo knjige. Po tem smo se
jenjali skupaj učiti. Brat se je učil pisave
katakana  in pozneje je obiskoval visoke
šole. Jaz sem pa ostala pri svojih črkah za
ženske; vrhu tega sem se učila godbe, igrala
sem na gotto,  to je naš glasovir, in na
sam si n, našo kitaro.

Na očetovo željo sem se učila franco¬
ščine, koje se sam ni smel učiti, a vender
je želel, da bi ga seznanila z vedo in umet¬
nostmi zapadnih dežela.  Ta okoliščina je
bila povod posebnemu dogodjaju, kojega
vam hočem tu pripovedovati.

11

II.

Todgin. — Učitelj francoščine. — Cuav in samuraj. ■— Raz¬
burjenje.

Omenila sem vže, kako dolgo se je narod
naš obnašal neprijateljski k vsem tujcem,
osebito pa k Evropcem. Svoje dni so tujci
smeli samo na nekateri otočec našega ce¬
sarstva in to z jako ponižujočim načinom.
Njim odkazanega mesta niso smeli ostaviti
iz bojazni, da bi ne bili ubiti. In še dandanes,
dasi so bile velevlasti evropske in ameri-
čanska ljudovlada vmes posegle in celo vlada
japonska sama, da so odpravili stare zakone,
ni svetovati tujcu, hoditi po velikih mestih
brez vojaškega spremstva ali jakuninov.

Ljudstvo se proti tujcem obnaša v obče
spoštljivo. Se čuje li na ulici krik «todgin»
(t. j. «ljudje od zapada»), s kojim se njih
prisotnost mimogredočim oznanja, se zbirajo
meščanje, da bi je videli in je pozdravili.

Žal, da niso vsi Stanovniki jednacega
mišljenja. V tem oziru so najstrastnejši še
oni zaslepljenci z dvema sabljama, ki se v
svojem prenapetem domoljubji ne boje celo
umora na javni ulici, če treba.

Da bi pa ušli zakoniti kazni, razperijo
si raje trebuh. Ta način samomora, ki je
uže od pradavnih dob ukoreninjen v deželi,

12

zove se «harakiri». In če še dandenašnje
na Japonskem preganjajo tujce, si lehko
mislimo, kako je moralo to žalostno biti,
ko so bili veljavni še stari zakoni!

Moj učitelj francoščine me je vselej z
največjo opasnostjo hodil poučevat v Soto-
Siro. Ali rodbina naša bila bi morala mnogo
pretrpeti, ko bi bila rojakom znana njegova
narodnost in povod njegovega obiskovanja.

Učitelj moj, ki je vsprejel ime Ben-Ali,
bil je še mlad; obličje njegovo bilo je braz¬
gotinasto, od solnca opaljeno, in vsled ved-
nega potovanja bilo je telo njegovo krepko,
ter je izgledal starejši nego je bil v istini.
Sploh smo ga smatrali za rojenega Francoza
in vedeli smo tudi, da je dlje časa bival v
neki francoski naselbini v Indiji. O svoji
preteklosti ni kaj rad govoril, ter se je iz¬
ogibal radovednim vprašanjem. Zmožen je
bil po polnem vseh jezikov; japonski je isto
tako pravilno govoril kakor francoski. Da
bi pa mogel brez strahu povsodi javno ho¬
diti, rekel je, da je indijski moslemim; za¬
voljo tega je nosil turban in orijentalsko
obleko. Bil je zelo dvorljiv, odkritosrčen in
ponosen; jako živo je pripovedoval dogo-
djaje, kojih se je baje po mojem mnenji
bil sam udeležil. Njegov veseli značaj se je
izborno ujemal z našim narodnim značajem;

13

radi tega so ga povsodi imeli radi, osebito
moj oče so ljubili njegovo družbo.

Na Japonskem i prosjaki dobivajo milodare,
ki počenjajo vesele burke in se smešno ob¬
našajo.

Ben-Ali nas je obiskoval skoro celo leto,
jaz sem pa med tem znatno napredovala v
francoščini, dokler se ni neprijateljstvo zoper
tujce po vsem Japonskem vnelo vsled ne¬
kega političnega dogodjaja. Noben Evropec
se ni smel več sprehajati in hoditi očitno
v Jedu; da, celo poslaniškim členom tujih
velevlastij je bilo javljeno, naj ne hodijo iz
svojih palač, ker vlada ni mogla biti porok
za njihovo osebno varnost.

Ben-Ali je stanoval v mestu Jokohama,
ki leži od Jeda nekoliko kilometrov daleč,
ter je odtodi teden za tednom prišel neko-
likokrati k nam. Toda tudi v mestu je ostajal
včasi po več tednov pri kakem poslaniku.
Daši se je navadno še vselej jako prekanjeno
priplazil po najobljudenih ulicah k nam,
smo vender dvomili takrat, bo li vender tako
drzen in pogumen in pride k nam. Nič
sluteča, kaj se zvunaj po mestu vrši', ga
pričakujem ob naznačeni uri. A v istini je
bil moj učitelj francoščine tako vesten, da
se ni dal odstrašiti od svojih dolžnostij po
razburjenem ljudstvu. Ob določeni uri se

14

napoti v našo hišo v Soto-Siro. Tega dne
je bil tako previden, da je svojo orijentalsko
obleko zamenjal z narodno japonsko. Oblečen
je bil z narodnim «kirimonom», to je lehko
domače krilo, ter opasan s tenkim pasom,
na nogah je imel modre nogovice in slam¬
nate pantoflje ali krevse, glavo je pa imel
po tuzemskem običaji vso obrito. Da bi pa
tudi oči narodnosti njegove ne izdale, na¬
taknil si je na nos činske očali, velike kot
preste. V jedni roči držeč palico a v drugi
pahljač, poda se torej Ben-Ali na pot, misleč,
da v tej obleki najprej zakrije svojo narodnost.

Začetkom mu je še vse šlo dobro. Pre¬
hodil je najživahneje ulice kupcev in proda¬
jalcev popolnem nepozorovan. Prišedši pa
v oddelek «daimijev», ugleda na ulici tolpo
«samurajev», plemenitažev najnižje vrste,
opasanih z dvema sabljama. Soditi po grbih,
koje so imeli naslikane na hrbtih, spadali
so ti samuraji k stranki odpornih ali z vlado
nezadovoljnih knezov.

Nekateri izmed njih so ga jako pazno
ogledavali; ko jim pa naš prebrisani tiček
pokorno pade k nogam po tuzemskem običaji,
pustili so ga mirno naprej.

Toda jeden izmed njih je opazil pri njem
nepravo japonsko hojo ter se poda za njim,
da bi ga natančneje opažal in pregledal.

15

Ben-Ali se je pa obnašal jako hladno¬
krvno.

— «Kedo si? Od kodi si?» vpraša ga
naglo samuraj, položivši svojo roko na sabljo.
Ben-Ali mu na to vprašanje odgovori z na¬
videzno ponižnostjo; vender so znabiti nje¬
gove besede prouzročevale nekako sumnjo.

Samuraj mu srpo pogleda v oči, jezno
kričeč: — «Nisi Japonec . . . Todgin si!»
Potem se obrne k svojim uže odhajajočim
tovarišem ter na vse grlo vpije: «Todgin!
todgin!»

Vsled tega hrupa se obrnejo njegovi to¬
variši, čuvši prepir samurajev z nepravim
Japoncem. Samuraj je uže v svoji jezi hotel
mahniti se sabljo po Ben-Aliju; toda slednji
brzo zavihti svojo popotno gorjačo ter lo-
putne ž njo po obritem obličji svojega so¬
vražnika. Na to ga zgrabi ter ga tako ročno
zasmodi na tla, da je bilo v tem videti uže
njegovo večletno spretnost. Po tem prizoru
se spusti Ben-Ali v beg, preganjan od raz-
Ijutenih in kričečih samurajev. Vsi so bili
zelo razburjeni, kajti za njih tovariša je bilo
to najsramotilneje, največja sramota in po¬
nižanje, ktera se more sploh pripetiti japon¬
skemu plemenitažu. Samuraj je bil udarjen
na glavo, vržen na tla in če se mu ne po¬
sreči izmiti te maroge s kroja svojega so-

16

vražnika, ne preostaje mu druzega, nego
razparati si trebuh, da tako uide sramoti,
zgubiti svoje uradniško dostojanstvo.

Ta okoliščina bila je dobro znana i nje¬
govim prijateljem, zaradi tega so jako besno
drli za tujcem, ki se je drznil tako sramo¬
tilno slepiti domače plemenitaže. Ali Ben-Ali
je dobro vedel, kake nasledke bi bil imel
čin njegov, ako bi ga dobili v pest, zato je
tudi bežal, da se je vse kadilo. V širokih
in samotnih ulicah daimijev ga niso mogli
lahko prijeti; imeli so ga vedno pred očmi.
Bežal je po najkrajšem potu v našo hišo.
Ker je imel samuraje uže precej vzad, menil
je, da je rešen. Ko prisopiha do vrat, naroči
vratarju, naj se dobro oboroži proti napado-
valcem, ki so mu za petami.

Za one razburjene dobe bilo je to sva¬
rilo popolnem opravičeno, zatorej se je vra¬
tar strogo ravnal po onem svarilu.

V ta dan so bili moj oče ravno v Sjo-
gunovi palači, kjer so opravljali svoj urad;
jaz in mati sve pa sedeli z dvema strežaj-
kama v sobici, kjer sem se navadno učila.

Ni slutili nismo, da se je nekaj poseb¬
nega zgodilo, ko vstopi Ben-Ali. Bil je vidno
razjarjen. Po svoji navadi odloži svoje san¬
dale pri durih ter se vsede na blazino poleg
mene. Strežajka prinese čaj in saki, na to

17

se prične pouk. Ben-Ali bil je danes jako
dobre volje, kajti pripovedoval je med po¬
učevanjem nekoliko smešnic, katerim so se
srčno smejale vse prisotne osebe. Mati in
jaz sve pazno poslušale veselega Francoza;
kar preruši nakrat glasen hrup zvunaj našo
pozornost.

Kmalu čujemo hitre korake in nekoliko
oseb v veži.

Ben-Ali se še gane ne.

Mati, vsa prestrašena, pošljejo strežajko
vprašat, kaj se je pripetilo zvunaj.

A strežajka se ne vrne. Ko pa hrup le
ne potihne, pošljejo mati ven drugo strežnico.

Zdaj še le prekine Ben-Ali poučevanje.

— «Eh kaj!» de japonski, «ta hrup dela
gotovo nek samuraj, kojega sem ne daleč
od todi podrl na tla.*

— «Kaj pravite?* vskliknejo prestrašena
mati, «samuraja ste pretepli?*

— «Zastonj ne! Zmerjal me je s ,todgi-
nom‘ ter mi hotel prekljati glavo . . . Branil
sem se z gorjačo ter sem ga premagal.*

— «Nesrečnež! Kaj ste storili? Vsi smo
zgubljeni.*

— «Za Boga, človek se vender ne sme
pustiti ubiti, kot ovca. Mislil sem, da je zgu¬
bil ta porednež mojo sled.*

Berthet, Učenke.

2

18

Zvunaj je hrup vedno nevarneji postajal,
kojega je še zvok gongov,  katerih se mi
mestu zvonov poslužujemo, delal še večjega;
oče, strahu bledi lik luna, so ravno prihajali.

III.

Dva plemenitaža. — Razžaljena japonska čast. — Strašno
trenotje. — Sredstvo. —• Ohajo!

Čujte, kaj se je dalje zgodilo: Samuraji,
dasi niso mogli dohiteti Ben-Alija, vender
niso popustili nadeje na osveto, ko vidijo,
da jim je ušel v našo hišo.

Torej se požurijo, da bi čim prej dospeli
k nam. Potoma se jim pridruži mnogo druzih
plemenitažev «dveh sabelj» in nekoliko lo-
ninov,  reformovanih vojakov, kateri so očiti
neprijatelji tujcem.

Bili so tedaj dosti močni, da bi lehko
šiloma vdrli v našo hišo, ker je pa bila to
hiša dajmova, ni smel brez izrecnega dovo¬
ljenja Sjogunovega nihče notri.

Načelnik te prihrumele tolpe se poda
torej v vladarjevo palačo po dovoljenje, za¬
tem so se pa drugi nastavljali in zbirali pred
hišo.

Bode li Sjogun, ki je bil v tem času
Evropcem naklonjen, v to privolil? Kedo je
mogel to vedeti!

19

Tolpa je pazljivo opažala hišo, da bi
tujec ne ušel njeni osveti.

V tem trenotji se moj oče vrnejo iz pa¬
lače domov. Ugledavši toliko množico zbra¬
nega ljudstva in vojakov v orožji, pobarajo
najbližjega občana uljudno, kaj neki pomeni
ta hrup. Na to takoj iz množice pristopi k
očetu oni samuraj, kojega je bil namlatil
naš francoski učitelj.

Njegova raztrgana obleka je bila še vsa
zaprašena in iz glave mu je kapljala kri.
Mojega očeta je nekoliko poznal. Oba se
globoko priklonita.

— «Blagorodni gospod!* jame samuraj,
»bedni todgin me je napadel ter me z gor¬
jačo ranil na glavi, potem je ušel v Vašo
hišo; nadejam se, da nam ga gotovo izro¬
čite, in se torej osvetimo na njem po našem
pravu. >

Ko si oče dado pojasniti vso zadevo z
natančnejimi podrobnostimi, pač niso dvo¬
jih, kedo je tožnika osramotil.

— »Plemeniti gospod!* de samuraj, »po¬
mislite, naši zakoni o časti so neizprosni!
Neohladim li osvete svoje v krvi onega tujca,
veste, kaj me čaka . . . Zanašam se po¬
polnem na Vaše pravicoljubje in mi izročite
krivca, ki se je skril v Vašo palačo.*

2 *

20

Oče so bili v strašnih zadregah, kajti
uvidevali so vže naprej vse možne posledice
tega neljubega dogodka.

— «Blagorodni gospod!* odgovore moj
oče, «ko bi Vam izročil svojega gosta, oskru¬
nil bi po naših nazorih svojo čast. Vender
s tem nečem zagovarjati njegovega posto¬
panja, ki me je zelo užalostilo ...»

— «Jako dobro; toda če Vam velemočni
Sjogun zaukaže, ostanete še pri svojem od¬
poru?*

— «Ne vem, kaj bi storil . . . Toda
nimate še tega povelja! Ko se mi vroči, se
bodem še le odločil.*

— «Sam Vam vročim ukaz,* odgovori
samuraj.

Oba se priklonita jeden druzemu uljudno.

Oče pristopijo k durim, koje se odpro
na dano znamenje, ter smuknejo sami v hišo
in nihče izmed ljudstva se ni drznil vstopiti
za njimi.

V hiši je bilo vse po konci. Oče ne bri-
gaje se za hrup služinčadi gredo naravnost
v salonček, kjer smo mi sedeli vkupe.

Ko Ben-Ali očeta ugleda, vstane hladno¬
krvno in se kakor navadno nasmeje.

— «Nu, plemeniti gospod,* reče on, «go-
tovo vže veste moj nepremišljeni čin!*

21

— «Nekoliko!» odgovore oče, zatajevaje
svoje razburjenje; «dve sto samurajev si o
tem pripoveduje, komur se zljubi poslušati
. . . Vsi bomo trpeli!*

— «Branil sem se samo, ker sem bil
nevarno napaden,* odgovori na to Ben-Ali;
«poslušajte me, blagorodni gospod daimi:
Francoz sem, služil sem med Cuavi v Alžiru
. . . zakaj sem ostavil svojo domovino in
kako sem prišel na Japonsko, kjer zaradi
kruha svojega poučujem Vašo predrago hčerko
Izanami, to pripovedovanje bi Vas nezani-
malo . . . Znano Vam je, da se francoski
Cuav ne pusti kar takd usmrtiti, bodisi od
Japonca ali Kitajca, plemenitaža ali siromaka
in naj bi imel plemenitaž mestu dveh celo
dvajset sabelj!*

— «Vi sodite Vaš čin po Vaših nazorih,
prijatelj,* de mu daimio; «a nesreča hoče,
da so okoliščine dokaj nevarneje postale . . .
Veste li, če Vas ne umori samuraj, da si
mora sam razparati trebuh?*

— «Če mu to ugaja in se mu zljubi,
mu nihče tega ne brani,* odgovori Cuav
hladno.

— «A on oblega se svojimi prijatelji
mojo hišo in če le greste iz hiše ...»

— «Tega mi ni treba; tu sem popolnem
zadovoljen ... tu je riž, čaj, saki, da, i

22

meni draga družba ,»  pristavi uljudni Cuav
usmevaje se na nas, «in plemenitost Vaša
gotovo ne pripusti, da bi bil izročen sovraž¬
nikom svojim ...»

— «Tega ne učinim, bodite uverjeni,
Ben-Ali; ako pa Sjogun dovoli, vdere tolpa
v mojo hišo in ne smem se mu tu pro-
tiviti ...»

— «Presneto!» vsklikne Francoz, pra¬
skajoč se za ušesi, «verjemem, da je potem
vse zastonj. Ako me zasačijo, imajo me v
pesteh; proti presili ni odpora — Vaš Sjogun
me ukaže obglaviti in stvar je zopet v redu.»

— «Zelo se motite,» odvrnejo oče hladno,
«stvar bo imela hujše nasledke.»

— «Kaj bi se pa moglo še prigoditi?*

— «Ako se prikažete iz hiše, bodi si
dobrovoljno ali vsled ukaza njega veličastva
Sjoguna, prisiljen sem tudi jaz, da izvršim
,harakiri 4 , t. j. preparati si moram trebuh;
kajti moje plemenitaško in hišno pravo bilo
bi s tem onečasteno. Take sramote bi ne
mogel preživeti.»

Ben-Ali je bil kar omamljen, ni mogel
razumeti tega občutljivega vprašanja o ja¬
ponski časti. Mati in jaz sve bili uverjene,
da se oče ne šalijo in da bodo tako tudi
storili. Obe polijo solze, kar so pa oče ostrim
pogledom zaprečili.

23

Po kratkem molku de Francoz odločnim
glasom:

— «Druge pomoči ni zame . . . posodite
mi svojo sabljo, podam se torej iz hiše . . .
Srečam li samuraja, pozovem ga na častni
dvoboj, da more zadostiti svoji razžaljeni
časti.»

Oče zmaj<5 z glavo.

— «Naši odnošaji so zelo različni od
Vaših. Le jeden korak iz hiše, a vsi samu¬
raji Vas napadejo ter Vas razsekajo na drobne
kosce. Čast mi ne pripušča, da bi Vas izročil
taki nevarnosti.»

— «Za Boga, kaj mi je torej storiti ?»
vsklikne Ben-Ali nepotrpežljivo.

Vsede na blazino in si nalije sklenico
«saki».

Bližala se je noč. Svetiljke v stanici so
bile vže prižgane. Lomoz zbranega ljudstva
pred hišo ni še pojemal.

Nisem se mogla umiriti; dasi sem bila
šele dvanajst let stara, umela sem vender
nevarno trenotje.

Oče gredo navlašč povprašat, kako v po¬
ložaj da je. Kmalu se vrnejo in pravijo:

— < Množica skrbno čuva dom pri svet¬
lobi svetiljk, da bi nihče ne mogel uiti.
Moj prijatelj, kojemu sem dovolil vstopiti
v mojo hišo, mi je pravil, da se Sjogunovo

24

privoljenje pričakuje vsako trenotje . . . Vem
torej, kaj me čaka.»

Obupno sve vskliknili.

Ben-Ali pa ljuto skoči z blazine kvišku.

— «Naredite temu vže konec,» kriči;
«ukažite, da mi vrata odpro, prosim Vas
za to sam; . . . prepustite me usodil*

Japonski plemenitaž se obotavlja.

— «In če prav prosite, Ben-Ali, tega
ne morem privoliti. Dokler vladam s svojim
hišnim pravom, dotlej je dom moj Vaše
zavetišče. Saj bi se tudi tako častno ne iz¬
motali!*

— «Bogme! Vaša japonska čast je pre¬
sneto puhla!* odgovori na to stari Cuav. «Ali
iz hiše moram priti na vsak način in če
tudi prelezem zid!*

— «Potem si pa preparam trebuh,*
dejo na to oče.

— «Kaj se mora s to besedo vsak go¬
vor končati?* vpraša Ben-Ali.

Oba sta molčala. Kar mi šine v glavo
druga misel.

— «Oče, čujte! kaj pa, ko bi mogel naš
učitelj nepozorovan uiti do velikega zaliva mor¬
skega? Ondi bi bil gotovo rešen nevarnosti.*

— «To je sicer možno, ali kaj s tem
misliš, Izanami? Veliki zaliv je odtodi več
nego sto korakov daleč!*

25

— «Morebiti da do tja dospeje po pod¬
zemski hodbi.»

Pojasnila sem nadrobno svoj predlog.
Vlani smo se v očetovi neprisotnosti igrali
z bratom na našem vrtu. Prilično vrtnarjev
pomočnik, ki je blizu nas delal, iz radoved¬
nosti privzdigne staro pločo, ki je bila le
površno pokrita s prstjo. Pod to pločo
ugleda prostorno jamo, iz koje je nizka
hodba dalje vedla pod zemljo. Neizkušen
moj brat spodbada dečka, naj preišče tajno
skrivališče. Jaz jima nisem mogla braniti.
Skozi podzemski predor priležeta do velikega
zaliva. Tu je bil pa izhod zaprt s staro za-
rujavelo mrežo.

Ko sta vse preiskala, zleze mladi daimio
z vrtnarjem iz predora in prikrijeta ga zopet
s pločo in prstjo. Ker se je pa brat bal
očetove kazni, prosi me, naj to ne povem
očetu.

Oče me natanko poslušajo ter pravijo:

— «Res je bil na našem vrtu vodovod,
po kojem se je odtekala nepotrebna voda
iz našega jezerca in vodometa v odtok. Sedaj
se voda spušča v sosedov vrt, in podrli smo
vodovod . . . Nu, Izanami, ali veš, ni li
kanal na nekaterih krajih zasut?»

— «Kanal je še dandanes nezasut in
neporušen,» zagotavlja nam brat. «Ako se

26

človek pripogne, lehko prehodi hodbo od
konca do kraja brez vsake ovire.»

— «Veš li dobro, na katerem kraji leži
ploča?*

— «Jako dobro. Ravno tik nje smo
usadili šibko cedro. Prst se lahko odstrani
z nogo.»

— «Se ujemate li s tem predlogom, Ben-
Ali?» praša daimio, «ste li pripravljeni uiti
po tem potu?»

— «Zakaj ne?» odgovori odločno Fran¬
coz. «Dospevši torej srečno v veliki zaliv,
sem rešen. Plavati znam lik pliskavica, kaj
lehko bi se ondi skril med ladijami . . . .
V tej temni noči bi me ne zasledili ni jaku-
nini in lonini, ni drugi nini  «čvete deželen,
kakor imenujete svojo domovino. Pred solnč-
nim vzhodom bom uže v Jokohami na kaki
evropski ladiji . . . Torej na delo, ne tra¬
timo drazega časa . . . Vam, ljubeznjiva
princezinja (navadno me je tako nazivljal),
ostanem dolžan voščeno svečo, ako uidem
živ in zdrav temu škripcu.»

Vzel me je v svoj naročaj ter me po¬
ljubil.

Šli smo po prstih na vrt v temi, da bi
ne vzbudili pozornosti. Nad zidovjem blestele
so svetiljke. Rastoči hrup nas je spodbadal
k hitremu činu.

27

Kmalo sem našla cedro brez težave,
kojo smo izruvali, sluga je pa z lopato od¬
stranil prst, odkril pločo, in hodba je bila
odprta.

Na to Ben-Ali in oče preiščeta jamo s
prižgano bakljo. Daimio se je hotel osebno
prepričati, je li mogoče izvršiti moj predlog,
inače bi ne bil svojemu gostu dovolil na¬
stopiti tako nevarne poti. Ko se s tem umiri,
poslovi se z mojim učiteljem ter mu stisne
nekaj v roko, najbrž nekoliko zlatih rupij
(vzhodno-indijski zlat).

Ben-Ali stopajoč v predor, mi kliče uljud-
nim glasom:

— «Ohajo! (z Bogom) princezinja, kedo
Vas bo sedaj poučeval?*

— «Ohajo! Ben-Ali,* odgovorim solzeča,

«spremlja naj Vas Oni, ki je varuh potujočim!*

Francoz, namignivši še z roko, izgine
v temni hodbi.

Japonski plemenitaž se ni prej ganil z
mesta, dokler ni ugledal znamenja se sve-
tiljke konci vodovoda, v dokaz, kakor sta
se bila zmenila, da se je beg posrečil. Dai¬
mio se globoko oddahne, kot bi se mu bil
kamen odvalil od srca.

— «Pojdimo domov!* de rfam ves vesel.
«Našemu gostu se je posrečilo brez ovire priti
iz našega stanovanja. Tako sva se oba

28

častno izmuzala iz preteče nam nevarnosti.
Sedaj naj pa pridejo samuraji!»

Po njegovem povelji je bila odprtina v
jamo zopet pokrita s pločo in prstjo, da,
celo cedro smo usadili na prejšnje mesto,
da bi česar ne vzbujalo suma.

Jedva se je vse to izvršilo, oglasi se
pred hišo oglušujoči zvok gongov in glasna
nevolja ljudstva.

Vratar ves prestrašen pride oznanit, da
je častnik prinesel ukaz od njega veličastva
Sjoguna ter prosi, naj ga brez odlašanja
pusti k nam.

— «Dobro mi došel,» odgovore oče
spoštljivo.

Sami so pa šli odperat duri.

S cesarskim poslancom prihrume samu¬
raji v hišo, kričeč na vse pretege: «Todgin!
todgin!»

Zasramovani samuraj, mahajoč z golo
sabljo, je srdito kričal:

— «Ivje je todgin? . . . Sam ga po¬
sekam!»

— «Ivak todgin?» vprašajo oče važnim,
toda nekoliko muhavim glasom. «Menim, da
je bil to kak tiček, kajti sfrfotal je čez plot.»

Preiskali so naše stanovanje in vrt na¬
tanko, toda našli niso todgina, da, niti o

29

skritem vodovodu, koder je ubežal, niso
zvedeli.

Je li zasramovani samuraj poginil vsled
samomorstva, mi še do danes ni znano.

Čez tri dni po tej dogodbi, vsprejeli so
moj oče pismo, v kojem jim Ben-Ali poroča,
da je živ in zdrav Japonsko  za vselej
ostavil in da se vrne nazaj v Evropo na ladiji.

Srečna sem, da ta dogodba ni zame
imela hujših nasledkov!

Juana, mala Mehikanka.

i.

Samostan Svete Marijete. — Moja prijateljica Rozita. —
Gnezdo kolibrijev. — Poslednji obisk. — Smrt.

Porojena sem v Mehiki, stolnem mestu
ljudovlade Mehikanske.

Krasno moje rodišče s širokimi ulicami
in veličastnimi spominki leži v razkošni rav¬
nini; ne daleč od todi pa razsaja pogubo-
nosni živelj gore Popokatepetel. Ta strašna
ognjevita gora vspenja se 5500 metrov nad
morjem in često prouzročuje grozne potrese.
Iz njenega sivega temena se vedno vali gost
dim. Tudi nekatere visoke gore na jugu so
pri nas pokrite z večnim snegom.

Moj oče, imovit trgovec iz ulice zlatarjev
(«Ca!le de los plateros»), so pravili, da so
bili njegovi pradedi Španjci, mati moja je
pohajala iz rodu mesticev.

Zmešanci Evropcev in Indijancev, «me-
stici», so zelo podobni Spanjcem.

Vsakemu je dopadala brhkost in dov-
tipnost moje matere; toda ne čudite se, drage
mi tovarišice, čitati ni znala.

81

Zdaj, ko se je v Mehiki nastanilo tudi
mnogo Angležev in Francozov, le redko naj¬
demo jednako nevednost v meščanskih rod¬
binah. Za deklice in dečke, ki se hote učiti,
je založeno dosti šol.

V dobi, o koji pripovedujem, ni bilo ni¬
komur čudno, da gospe iz boljših rodbin,
kakor so bila mati moja, niso poznale ni
jedne črke iz abecede.

Mati so le težko pogrešali to prednost;
ker so očeta vedno zadržavali posli in trgo¬
vina, prepustili so materi vso skrb za mojo
vzgojo.

Nisem bila stara še popolnem šest let,
in so uže mati pomišljali na to, kako bi
mene vzgojevali lepo in po mojem stanu.

Blizu našega stanišča je bil ženski samo¬
stan sv. Marijete. Ondi sicer niso vsprejemali
deklic v poučevanje, še manj pa v oskr¬
bovanje; moji materi je bila pa dobro znana
neka tamošnja nuna: Donna Carmen

(čitaj Karmen) po imeni.

Ta redovnica bila je mlada, omikana in
zelo ljubeznjiva.

Donna Carmen je pohajala iz veljavne
rodbine; samostanskemu življenji se je po¬
svetila zaradi neke skrivne toge. Svoje obile
dohodke darovala je človekoljubnim name¬
nom, in torej ni imela najmanjega uzroka,

32

da bi morebiti s poučevanjem hrepenela po
dobičku.

Enolično samostansko življenje jo napoti,
da sprejme v odgojo svojo nečakinjo Rozito,
koja je bila v mojih letih.

Ta lepa deklica je hodila vsak dan k
svoji tetiki, ki je po mehikanskem samo¬
stanskem običaji stanovala v zelo prostorni
izbi, opravljeni z vso opravo po želji in
vkusu redovniške sestre.

Na prošnjo matere moje je dovolila sestra
Carmen, da sem se i jaz mogla udeležiti
poučevanja.

Vsak dan me je spremljala Šola,  naša
indijanska dekla, k sv. Marijeti.

V kratkem času mi je ondi tako dopalo,
da sem se le nerada vračala v očetovo hišo.

Učenje ravno ni napenjalo preveč najinih
mislij; potrpežljiva nuna se je na vse možne
načine trudila, da bi nama povsem ustregla
in naji zadovoljila.

V dveh letih, odkar sve k nji hodile, na¬
učila je naji krščanskega nauka, čitati in
pisati. Mnogo sicer ni bilo, toda takrat marsi¬
katera gospica še tega ni znala.

V samostanu sve se učile tudi nekaterih
ročnih del in izdelovanja slaščic, kojim
Španjci pravijo «dulce>, t. j. sladko.  V
obče se je donna Carmen trudila, kot bi

33

bila najina mati, naji vzgojiti za dobre go¬
spodinje. Se svojo ljubeznjivostjo je vse do¬
segla pri naji, in če časih nisve imele prav,
vedela naji je o tem prepričati. Komaj sve
nekoliko časa delale, a uže se je bala, da
bi naji ne utrudila ter naji pošlje na vrt.
Časih naji je tudi s tem razveseljevala, da
je na kitaro igrala narodne pesni. Njen ža¬
lostni in mili glas segal nama je globoko
v srca; sama je često pri tem plakala, a
znale nisve uzroka.

Največ me je še na samostan vezala
Rozita. Ne morem povedati, kako silno je
name vplivalo njeno prijateljstvo.

Kedarkoli sem odhajala domov, bolelo
jo je, ako je mislila, da se bove še le drugi
dan videle.

A vender sve bile dokaj različne. Jaz
sem bila šibka, brhka in živahna, dve lepi
kiti padali ste mi po plečih; ona bila je pa
bleda, suha, takdrekoč v rasti je zaostala;
dejali so, da pohaja iz francoske rodbine.
Daši je bila jako boječa, imela je vender
usmiljeno srce in bila je zgovorna. Časih
je nenadoma rekla: »Juana, smejive se!»

In smejale sve se brez uzroka, da je
bilo veselje.

Nobene zabave se nisve udeležile jedna
brez druge. Koprneče sve vselej pričakovale

Berthet, Učenke. 3

34

trenotja, ko naji pošlje po dovršenem učenji
donna Carmen na vrt. Tu sve se popolnem
udale radovanju.

Samostanski vrt sv. Marijete bil je prav
za prav dvor, podoben dolgemu štirikotniku
z lepimi mavriškimi stebri, pod kojimi so
se nahajale celice (izbice) za redovnice.

Sredi dvora stal je mramorovi vodnjak,
iz kojega se je odtekala voda, enolično br¬
bljajoč v manjše koritice z zlatimi ribicami.
Vodnjak in korito sta bila skoro popolnem
zakrita s palmovimi in pomarančnimi drevesi ;
grmovja bila so prepletena z vaniljo in drugimi
prijetno dišečimi cvetkami in rastlinami tople
pasme; vse to je tvorilo zeleni, bujni gaj.
Pod tem lepodišečim, pisanim, prirodnem
nadstrešjem, v kojem je pihljal svež, hladen
vetrič, sve najraje skakljale in se lovile vri-
skaje lik dve preplašeni veverici.

Nune so malokedaj tja zahajale, spreha¬
jale so se najraje po hodbi, razgovarjajoč
se med saboj ali prebirajoč molek.

Ako je vročina pripekala, poskrile so se
vse, i donna Carmen, v svoje celice, kjer
so sladko pospavale. Me dve po dnevi nisve
nikdar hrepenele po počitku, zato sve pa
ostale tudi samostalni vladarici na vrtu.

Časih sve lovile lehkonoge kolibričke in
druge ptičke, ki so se poigravali z mnogo

35

večjimi metulji, poletajoč na našem vrtu,
nasajenem z raznovrstnim bujnim drevjem
in duhtečimi cveticami.

Jedenkrat zasledi moja tovarišica dva
kolibrička na pomarančinem drevesu blizu
vodnjaka.

V njih gnezdici — ne večjem od polo¬
vice breskve — ležala so štiri jajčeca, velika
kot grah. Babica se je zelo zanja bala.
Ne vem, v kojo vrsto kolibrijev so le-ti
spadali. Če je kak kolibriček prifrčal blizu
nas, zdelo se mi je, da je to zlat orešček,
posut z dragimi kamenčki. Umejete li naše
veselje? Bile sve na vrtu same: radosti sve
poskakovale, z rokami ploskajoč. Obe si ob-
ljubive, da o tem gnezdiči nikomur nič ne
poveve, da, celo najini dragi učiteljici, donni
Carmen, ne.

Bali sve se, da bi nihče naših varovancev
ne motil ali si pa celo zaklada najinega ne
osvojil. Toda doma sve se materam s tem
še pobahale, saj ste redkokedaj prišle v samo¬
stan in torej niste bili nevarne najinemu iz-
ključivemu imetku.

O tajno gnezdece! Vedno nama je bilo
v mislih; kedar sve se učile ali pa zabavale.
Da, čestokrat sve pozabile na jed in pijačo,
po noči pa sve o njem sanjarile.

3 *

36

-Če sve le trenutek imele prosto, sve uže
hitele v gozdiček, kjer sve v zatišji med
širokimi peresi banan opažale vsako gibanje
blestečih ptičkov. Blizu gnezda sve pokladale
kitice iz svežih cvetlic in slaščice, namazane
z dišečim medom.

Okolu frfotajoči kolibrički so često po-
kuševali zanje pripravljene sladkarije. Necega
dne sve pa doživele dokaj veliko veselje, ko
v neprisotnosti starih kolibrijev pogledave
od blizu v gnezdece. Mestu jaječec ugledave
ondi štiri rudeče krogljice, pokrite z tenkimi
lupinicami. Samo njihovo gibanje je nazna¬
njalo, da so to živa bitja. Glasu teh slabih
tvorov pa nisve slišale. A tudi dolgo je
nisve gledale, kajti vsled najine radovednosti
sta preplašena starca brzo priletela ter naji
prestrašila z bojazljivim čivkanjem. Škoda,
da je najina radost le kratko trajala. Ko
se jednoč zopet približave gnezdu, ugledave
gnjusen prizor. Prazno in razdrapano je vi¬
selo gnezdo z vejice; na tleh pod njo našle
sve dva mrtva ptička. Starca sta izginila in
le nekoliko metuljev je poletavalo blizu. Kdo
je to razdejal? Kaka tiča ujeda ali kak pajek,
neprijatelj kolibrijem? — Tega nisve nikoli
zvedele.

Ko vidive ta gnjusni prizor, polijo naji
solze, koje privabijo k nama donno Carmen

37

in nekoliko druzih nun. Vse so se trudile,
da bi naji potolažile, kar se jim pa ni tako
kmalu posrečilo.

Še le drugi dan se nekoliko potolažive.
Sprehajaje se po vrtu, objeme me Rozita
okolo vratu ter de tresočim glasom:

—• «Juana, kolibrički so mrtvi. Veš li,
kaj je to: umreti?*

— «Ne, ljuba Rozita . . . Kolibrički so
živalice . . . Otročiči pa, če umro, pridejo
v nebesa. Ali tudi tega ne veš, kaj je smrt?»

— «Ne . . . Vže večkrat se mi je zdelo,
da sem mrtva . . . Nič me ni bolelo, ali
matere svoje in prijateljic - nisem videla.*

Na to me objeme, globoko vzdihnivši.

Da bi pa te besede umeli, bodi ome¬
njeno, da so Rozito časih obhajale medlobe,
trajajoče nekoliko ur. Zdravnik je priznal,
da zoper to bolezen nema zdravil.

Jednoč sem bila navzoča, ko je Rozita
omedlela: zaprla je oči in ni dihala. To me
je dokaj ostrašilo. Ko v dveh dneh zopet pride
v samostan in nadaljuje svoja dela, nijsem
pripisovala njeni bolezni posebnega pomena.

Necega dne zopet ni prišla Rozita v
samostan. Ko vprašam po vzroku, povedo
mi, da je bolna.

Prosim torej neprestano, da bi jo smela
obiskati.

38

Mati me torej vedejo k nji.

Na beli postelji ležala je Rozita, zava¬
rovana s pletenico zoper nadležne muhe.
Njena mati, mlada, uljudna oseba, je sedela
poleg nje; na drugem konci sedela je indi¬
janska strežajka s zavihanimi rokavi; njena
dolžnost je bila, bolno deklico razveseljevati
ter ji spolniti vsako njeno željo. Veseljem opo-
jena hitela sem s razpetimi rokami k Roziti.
V zavoji je izgledala kakor angeljček v obla¬
kih. Vsprejela me je z usmevom; hotela je
vstati, ali vse je bilo marno, padla je zopet
nazaj na postelj. Odstranivši zavoj, se ob-
jameve. Moj Bog! Kako se je Rozita pre-
menila! Njene ročice so bile takorekoč pro¬
zorne, obličje njeno, obdano od črnosvetlih
las, bilo je bledo ko vosek; njene oči, drugi¬
krat temno-modre, so pogledavale plaho okolo.
Vender je bila vzlic temu krasna. A krasota
njena me je napolnovala strahom. Med
tem, ko se najini potrti materi tiho pogo¬
varjate med seboj, je Rozita le težko nazna¬
njala svojo radost, da sem jo obiskala.

Odgovarjala je sicer pravilno, vender
sve se le malo pogovorile o svojih vsak¬
danjih poslih. Vprašala me je tudi, so se li
vrnili kolibrički nazaj v gozdiček in če veliki
sreberni metulj še posedava na cvetji bujnih
dreves in lepih cvetlic. Na vsa ta vprašanja

39

sem jej natanko odgovarjala. Ko pa opazim,
da bi jo moglo daljše razgovarjanje utruditi,
se objameve in poslovive v nadeji, da se v
nekoliko dneh zopet sestaneve zdrave in
vesele v samostanu sv. Marijete.

Ko pa tja tudi tretjega dne ni prišla,
vprašam donno Carmen, kedaj da morem
zopet obiskati Rozito. Nuna, vsa objokana,
vzame me v narččaj, ter de:

— «Ljubo dete, Rozite ne bodeš več
videla ... V nebesih je pri angeljčkih.>

— «Pri angeljčkih? . . . Kaj je umrla?*

Donna Carmen me tiho k sebi pritisne.

Kakor znano, nisve vedele z Rozito, kaj
pomeni: umreti.

— «Obiskala jo bom,* pravim na to.

— «Saj sem ti rekla, da je Rozita po¬
stala angeljček in da je v nebesih!*

— «To nič ne de . . . videti jo hočem
... šla bom k nji.*

Vsled nestrpnosti in žalovanja sem jo
jela naganjati, takd da donna Carmen ni
vedela, kaj bi počela z menoj. Konečno pravi:

— «Torej pa idive! Ali samo pod tem
pogojem boš videla še jedenkrat Rozito, če
ne boš jokala. Prosila bom tvojo mater,
da te vedejo tja, jutri bode ondi ples an-
geljčkov.*

Nič več nisem jokala.

40

— «Jutri bom videla Rozitob vskliknem
vsa obveseljena.

— «Da, toda jokati ne smeš, naj se
zgodi karkoli. Tvoja prijateljica v nebesih bi
se zeld nate hudovala in s tem bi ti vzbu¬
dila veliko nevoljo. Nu, mi obljubiš, da ne
bodeš jokala?*

— «Zagotavljam vam, dobra donna Car-
men!»

— «Smeješ se lehko, ako boš hotela!*

— «Se bom pa smejala, ker tako želite!*

Šla sem torej domov potolažena, da bom

jutri videla zopet Rozito.

II.

Ples angeljčkov. — Ne bom jokala. — Mučna materinska

dolžnost. — Kako sem spolnila svojo obljubo.

Da bi pa čitateljica in čitatelj razumela
nastopni odlomek, treba znati odnošaj, ki
prevlada ne samo v Mehiki, nego v Peru
in druzih, Španjski podanih dežela.

V teh deželah, v kojih prebiva jako po¬
božno ljudstvo, se ne smatra otrokova smrt
kot uzrok žalovanju.

Umre li dete prej, nego je vedoma gre¬
šilo, pride v nebesa, kjer postane angeljček.

Tedaj ni povoda, da bi kedo pomiloval
tako izgubo; temveč veseli naj se, da bode

41

dete uživalo večno blaženost prej, nego je
poznalo protivja in trpljenja zemeljskega živ¬
ljenja.

Pokosi' li smrt nedolžno dete, boje se
ne samo sorodniki, nego i lastna mati nje¬
gova, kazati očitega žalovanja. Spodobnost
zahteva, da so vsi prav Židane volje. Ko bi
se komu izmed prijateljev le jedina solza
prikazala v očeh, bilo bi se bati, da raz¬
srjeni Bog pahne angeljčka iz nebes. Običajno
se drugi dan po smrti vrši v hiši mrlička
veselica. Jedo, pijo, pojo in plešejo okolo
malega mrlička. Ta veselica imenuje se ples
angeljčkov.

Naj si misli po svojem nazoru vsakdo,
kar hoče o tem običaji, jaz sem bila na¬
vzoča pri plesu, ki se je priredil na čast
moji prijateljici Roziti.

Ni najmanjše bojazni nisem občutila, da,
z velikim koprnenjem sem čakala ure, ki
ima priti, da bi se vže mogla udeležiti te
slavnosti.

Zabava se je vršila zvečer. Oblečena sem
bila v plesno obleko. Imela sem zlate uhane
in bisernico okolu vratu. Pa tudi spremljajoča
me mali imeli so lepo obleko; nihče ne bi
verjel, da greve k pogrebni slavnosti. Srečno
dospeve do hiše moje prijateljice. Ta hiša
imela je, kot večina drugih, samo jedno

42

nadstropje, ker so potresi, ki vsako leto po-
merno dvakrat razsajajo tu, višjim hišam jako
nevarni. V hiši so bila odprta vsa okna, in
vse duri; čarobna svetloba je skozi nje
prihajala, veselo petje in godba odmevala je
iz njih.

Predno sve vstopile, opomnijo me še mati:

— «Juana, spominjaj se svoje obljube,
da ne boš jokala!*

— «Ne, ne bom jokala, mamica!* ob-
Ijubujem.

Vstopive torej v pritlično prostorno dvo¬
rano, ki je bila z gosti uže vsa natlačena.

Žene, deklice v plesovni obleki kot me
dve, so se sprehajale ali pa plesale po kita-
rinih zvokih.

Črno oblečeni možje so sedeli okolu mize;
nekateri so pili likvore, drugi so pušili ci¬
garete ali so pa kvartali.

V jednem kotu dvorane pristrojena je
bila jedilnica, kjer so sluge prišedšim po¬
nujale razne prigrizke.

Vso to raznovrstno družbo osvetljevalo
je nebrojno sveč in svetiljk.

Pozornost mojo je nase obračala slav¬
nostna postelj, ki je bila postavljena sredi
dvorane, odičena z belimi zastorami.

Na tej postelji ležala je uboga Rozita v
beli obleki z robci.

43

Roke je imela sklenene, kot bi molila,
njena glava pa je bila ovenčana s cvetkami.
Laske imela je lepo razčesane in upala
ličica pobarvana s karminom. Človek bi
mislil, da sladko spi.

Cvetlice, kojih so sorodniki ogromno
vkupe nanosili, so jo skoro vso pokrivale.
Mej cvetice so bile vtaknjene njene zlomljene
igračice; med njimi sem poznala i te, koje
sem ji bila jaz podarila.

Prižgane dolge sveče s svojo svetlobo, so
delale, da je vse izgledalo kot v kaki kapelici.
Ko zrem na ta nenavadni prizor, pač nisem
pomišljala na jok; bila sem vsa zavzeta. Raz¬
svetljava in veseli vriš se pač nijso vjemali
z nejasnim mojim pojmom o smrti. Ugle-
davši Rozito v taki olepšavi sredi nakupi-
čenih cvetlic, mislila sem, da spi.

Naproti nama pride nekoliko gospej.
Rozitina mati je imela svetlo obleko, z bi¬
seri in dragimi kamenčki obšito; vrat in
roke imela je gole, in v črnih, gostih laseh
imela je pripeto veliko rudečo rožo.

Obnašala se je jako veselo, pri najmanjši
priliki smejala se je glasno. Opazila sem
vender, da jej smeh ne prihaja od srca in
da lica njena nimajo prirojene barve, tem¬
več je karmin, s kojim je pobarvala lica
svoje hčerke, k temu največ pripomogel.

44

Druge gospe je niti za trenotek niso za¬
pustile, da, zdelo se je, da jo skrbno čuvajo.
Objela je mojo mater in se ji zahvali, da
je prišla ž njo «d e 1 i t njeno radost*.
Potem je prišla vrsta name; dvigne me in
me pritisne na svoje prsi.

— «Draga Juana,» pravi, «nikoli ne
žabi mojega angeljčka, zelo te je ljubil, in
ko bi bil ostal mej nami ...»

Glas jej zastane in obličje se jej nakremži.
Vže mi je postajalo milo pri srci in ko bi
se ne bila spomnila svoje obljube, koj bi
bila plakala. Gospe, ki so nas spremljale,
so takoj zabranile to.

-— «Na koga mislite, gospa Inova?s>
vpraša jo najstarejša izmed njih; «hočete
li hči svojo z brezbožnim žalovanjem uči-
niti nesrečno? . . . Rajši se radujmo. Saj
je to dan veselja.*

Nesrečna mati si skrivaj obriše solzo v
očesu. Posili se na smeh ter nas vede v
jedilnico, kjer smo bile primorane pokusiti
kolač in pomerančni sok. Kmalu nas zvabijo
vesele deklice v kolobar, da bi plesale po
kitarinih zvokih.

Še odmora si ne privoščijo, da bi mogle
nekoliko premišljati in opazovati. Vsak je
sam sebe in druge preglušoval; petje, ple¬
sanje in igre vrstili so se neprestano. Ivo-

45

nečno se naveličamo ter prosimo, da se
smemo oddahniti na klopici v samotnem
kotu te prostorne dvorane.

A tudi tja so nam donašali različna ob-
čvrstila, osebito zmrzlino, «mazamoro» na-
zivljeno, kruhke v mandljevem mleku, med
v satovji, stolčene poslaščene orehke in druge
slaščice. Dobro sem poznala te sladkarije,
kajti večinoma so bili to izdelki od donne
Carmen, in često smo je pokuševale v
samostanu.

Pri vsem tem pa nisem mogla dolgo
strpeti, da ne bi pogledala ljubčeka, počiva¬
jočega sredi množine sveč, svetiljk in cvetnih
skupin. Vedno me je neka čudotvorna moč
vlekla k nji. Vse na svetu bi bila rada dala,
da bi mi bilo dovoljeno, približati se k nji.

Prešinilo me je prepričanje, da je ne
bodem več videla, in če je že duša v ne¬
besih, truplo gotovo polože v zemljo, kjer
bo kmalu uničeno. Ni torej čudo, da so mi
pri jednacih mislih sladkarije donne Carmen
ostajale v grlu, kot bi me hotele zadušiti.

V glavi se mi je vrtelo, prsi so se mi krče¬
vito dvigale in trepalnice so le težko za¬
drževale potok solz, ki so mi silile v oči.
Vender sem premogla ta vtis.

Spominjajoč se dane obljube nuni in ma¬
teri svoji, obljubila sem sama sebi:

46

— «Ne, ne bodem jokala ... ne smem
jokati !>

Mati moja, ki so bili istotako slabe volje
v srci, poznali so mojo notranjo bol.

Dvorljivost in spoštovanje do rodbine
zahtevalo je, ne biti samo pokorna staremu
običaji, temveč da bi tudi pohujšanja ne
prouzročila. Naznanijo mi tedaj, naj se
pripravim k odhodu.

Nerada sem ubogala. Zdelo se mi je,
da ne smem zapustiti v spanji počivajoče
Rozite in da jo moram še enkrat objeti.
Domnevala sem, da bi gotovo odgovorila
na moje objemanje, ko bi jo poklicala:

— «Rozita, dragica moja, jaz sem pri tebiR

Prosila sem to svojo mater, ali ona mi

je prošnjo mojo odločno odbila. Toda ne
pustila sem se odstrašiti ter sem zaprosila
gospo Inovo. Tudi ta se je temu protivila,
vender je vsled neprestane prošnje moje
konečno v to privolila.

— «Ivako iskreno sta se ljubila ta dva
otroka!» pravi poluglasno.

Prime me za roko in me vede k oprem¬
ljeni postelji.

Za menoj stopajoča mati mi pošepnejo:

— «Ne spozabi se 1»

Približavši se k svoji tovarišici, kličem
ljubeznjivim glasom:

47

— «Zbudi se vže, Rozita! . . . Tako
te bodem ljubila, da ti nebesa nadomestim!*

Poljubila sem njene ustne in nehote mi
kane velika solza iz očesa na njeno obličje.

Poljub moj in solza sta učinila čudež.

Rozita se premakne, obraz njen se oživi,
odpre oči in je zopet zatisne.

Ta prizor je kar omamil prisotne gle¬
dalce; meni se je pa zdelo, da to mora biti
popolnem prirojeno.

Vsi gostje ostavijo petje in plesanje ter
hite k postelji.

Gospa Inova se obrne k zbranim gostom,
kličoč, veselja vsa opojena:

— «Ona živi! Ona je živa! . . . Hvala
Materi Rožji! Ta omedlevica je bila daljša,
ko vse druge!*

Mnogi so menili, da je to samo prevara,
ker smrt nikogar več ne spusti iz svojega
objetja.

Rozita je nepremično ležala.

Zatim, ko je gospa Inova zrla nepre¬
makljivo na svojo hčer, zavem se zopet in
jo pozovem:

— «Rozita! . . . draga moja Rozita!*

Oči njene se zopet odpro, život se strese,

kakor bi vanj dihnila duša. Rozita s po¬
polnem razumljivim glasom zakliče se svo¬
jim srebernim glasom:

48

— «Juana! . . . mamica! . . .»

Vsklik splošnega iznenadenja čuje se iz

vseh ust. Gospa Inova je prenesla svojo
hčerko v tiho sobico ter poslala po zdravnika.

Rozita je v istini oživela. Napadle so jo
medlobe in neizkušeni zdravnik, kakeršnih
je pri nas dosti, mislil je, da je mrtva.

Gorka solza, s kojo sem porosila njeno
obličje, probudila jo je zopet k novemu
življenji.

Ko Rozito polože v gorko postelj in vsem
oznanijo, da se je njeno zdravje vidno obr¬
nilo na bolje, spustim se v trpki jok. Mati
so me pa svarili.

— «Mamica! Sedaj pa odpustite,» pravim,
«veselja plakam, in to je menda dovoljeno?*

Rozita ni samo popolnem ozdravela,
temveč navali omedlevic so čim dalje tem
redkeje se ponavljali, dokler niso konečno
popolnem izginili.

Za nekoliko let, ko sve bili uže obe do
vrha dorasli devici, rekla mi je večkrat:

— «Juana, ti si mi otela življenje . . .
s solzo in poljubom !>

Ema, deklica z Havajiških otokov.

i.

Clovekojedci ali pesjani. — Šola v Punahu. — Miss Lam-
bertova. — Zguba prijateljice.

Ko je v rainolem stoletji kapitan Cook
(beri: Kuk) odkril Havajiške otoke ali
«Sandviške», takd poimenovane na čast
tedanjemu angleškemu lordu admiralitete, pre¬
bivali so na teh otokih divjaki, ki so svojim
malikom žrtvovali ljudi in so bili sploh znani
kot clovekojedci ali človekožrci.

Potnik še dandenašnje tu najde podrtine
malikovavskih ograd in hramov, v kojih so
žrtvovali človeške žrtve strašnim bogovom,
stolujočim v ognjenikih, kar dokazujejo ve¬
liki kupi človeških. kostij obojega spola in
razne starosti. To so pač žalostni spomeniki
barbarskih časov. Havajiški divjaki, skoro
na pol nagi, so stanovali v kolibah, z listjem
pokritih. Domače živine, na pr. konjev, volov
in koz, kojih je sedaj vse polno, za one
dobe ni bilo na otocih.

Ti otočani živili so se z ribjim lovom,
nekateri s poljskimi pridelki, ovočjem banjan

Berthet, Učenke. 4

so

in rožičev. V prostem času so vadili svoje
telo, osebito so se odlikovali v plavanji, in
kakor čitamo v potopisih, so možje in ženske,
leže ali stoje na prosti deski znali plavati
po razburjenem morji. Vojskujoči in boreči
se neprestano z drugimi rodovi, ohranili so
svojo divjo nezavisnost.

Ko je dedni kralj Kamehameha V., ki
sedaj kraljuje, nazivljen tudi zaradi svoje
bojne sreče Napoleonem otokov, pričel vojno
zoper havajiške bojevnike, skočilo je tri tisoč
Havajcev rajši v propad Nuana, nego bi
se bili predali. Njihove kosti je še dandanes
ondi videti. Taka je bila minulost Sandviških
otokov še pred petdesetimi leti. Ako se že¬
lite seznaniti se sedanjim njihovim položajem,
dovolite, da vam opišem svoje rodišče Ho¬
nolulu, stolno mesto vsega otoka.

Na otočiču Oahu, v podnožji ognjenika,
kojega temen nazivljejo demantno shrambo,
razprostira se ozko nabrežje, s palmami po¬
raščeno. Na tem nabrežji stoji mesto Hono¬
lulu, kojega zavetno pristanišče je v gotovih
dobah v letu jako hrupno in živo; velikanski
nasadi in razkošno nabrežje njegovo vzbuja
občudovanje pri vseh potovalcih.

Mesto je ugledno, snažno in z vrtovi okra¬
šeno; dasi ne broji ni 20.000 Stanovnikov,
je ondi že mnogo javnih poslopij, protestan-

51

tovskih hramov, spomenikov in pet tiskarn,
toda najkrasneja je kraljeva palača.

Vse hiše so pobeljene in imajo zelene
oboknice; Stanovniki najraje bivajo v lopah,
s cvetlicami poraščenih, v gugajočih naslo-
njačah ali na visečih blazinah. Po ulicah
prijaznega mesta kar gomzl čilih Stanovnikov,
ki so vedno veselega lica. Možki se oblačijo
evropski.

Nekateri naznanjajo svoje dostojanstvo
z vojaško obleko. Ženske, večinoma jako
lepe in nekoliko boječe, nosijo dolge, svetle
in pisane halje, koje pa sredi ne zapenjajo.
V svoje krasne lase vpletajo cvetoči jasmin
ali druge cvetke, ter se jim prav lepo poda.
Čestokrat imajo vso glavo s cvetkami oven¬
čano. Ta skrbna oprava, smehljaj na ustnih,
čilo, zdravo in veselo mišljenje dela jih kaj
mične. Na naših goratih otocih, obstoječih
iz ognjenikove lave (žlindre), ni cest in vsled
tega tudi ne kočij in torej možki in ženske
na konjih jezdarijo po okolici in po mestih.
Mi smo konjeniški narod in naši konji so
plemenite domače živalice. Ženske sede na
konjih kot možki. Pa tudi konje lišpajo s
perjem in cvetlicami, kajti rastlinstvo Sand-
viščani strastno ljubijo.

Vidite, kaj so postali gorkokrvni divjaki,
koje je Cook našel na teh otokih! Krščanska

4 *

52

vera in občanska omika, iztrebivši zdivjanost
pri onih divjakih, spreobrnila sta je v mirno
in tiho ljudstvo.

Da bi pa ljubeznjivi čitatelj poznal tu¬
kajšnji način vzgojevanja mladine, mu opišem
tu zavod v Punahu, blizu Honolulu.

To šolsko poslopje je razdeljeno v dva
oddelka. Jeden je za dečke, drugi za deklice.
Omenim naj tu samo dekliški oddelek. Lega
šole je kaj prijazna, nahaja se sredi travna¬
tega prostora, pročelje obrneno je k morji.
Vsaka gojenka ima svojo sobico, v kojej
gospodari svojevoljno, kajti izročena je po¬
polnem njeni oskrbi.

Vsaka učenka sama pometa in čedi svojo
izbo, v red spravlja svojo sobo in svojo
pohištveno opravo. Najmanjše zanemarjenje
kara se najostreje. Šolo v Punahu obiskujejo
hčere premožnih domačinov in naseljenih
tujcev. Tu se uči francoščino, angleščino,
zemljepisje, godbo, petje, risanje in šivanje.
Vsak predmet uči oddelkovi učitelj ali uči¬
teljica pod nadzorstvom ravnateljice.

Koncem vsacega leta vrše se javne skuš¬
nje v prisotnosti starišev in dostojanstve¬
nikov otoka. V tej šoli se posebno za to skrbi,
da bi se dekleta naučila samostalno gospo¬
dinjiti.

53

Ravnateljica ustanavlja vsacih štirinajst
dni oskrbnico, koja skrbi za vse gospodinj¬
stvo v ustavu, drugim je pa izročena
skrb po ostalih oddelkih. Nekatere učenke
nadzorujejo v kuhinji, pripravljajo vsak¬
danja jedila, in celo pečivo same pripravljajo,
sladkarije in navadna jedila. Druge učenke
zopet hodijo na trg po živež, druge pa oskr¬
bujejo perilo in opravo šolskih prostorov.
Ako jih obiščejo gostje, jim lepo strežejo in
jedna drugo hoče v tem prekositi, da bi se
odlikovale s svojo spoštljivostjo in uljudnostjo.

Poučuje se tudi v zdravenji bolnih in
ranjenih; v prostih urah za zabavo goje na
vrtu cvetlice, zdravilne zeli, kojih lečilno
moč se uče poznavati. Poučne izlete po
okolici prirejajo s svojim učiteljem prirodo-
slovja, koji jih uči poznavati drevje, rastline
in najvažneje živali. Iz ustava v Punahu
pohajajoče učenke so izurjene v vseh po¬
trebnih vednostih, kojih treba vsaki ženi,
ki se hoče svoje dni posvetiti rodovini z
blagodarnim vspehom. Tudi jaz sem bila
tako srečna, preživeti najblažje ure svojega
življenja v tem zavodu. Bila sem hči bivšega
načelnika otočiča Oahu, kjer sem posedovala
v najrodovitnejšem kraji prostrane plantaže
in pašnike z mnogobrojno govejo živino;
skratka, večina tega otočiča bila je moja last.

54

Žal, da sem to podedovala predčasno vsfed
živeljne nesreče. Ko mi je bilo pet let,
poginili so moji dragi starši pri potresu,
koji jako često razsajajo na Sandviških otokih,
tako da se njih število še ve ne. Daši si¬
rota, vender nisem bila popolnem zapuščena.
Vrhni urad kot varuh sirotam, sestoječ iz
nekoliko oseb havajiškega kraljestva, je za¬
časno prevzel v svojo upravo moja posestva.
Zatim so pa v ustavu nežno skrbeli zame,
kakor morejo to le skrbni starši učiniti svo¬
jemu otroku. Pod varstvom svojih učiteljic
in v ljubezni do svojih součenk sem ondi
živela kot v rodbini. Navezana sem bila na
ta zavod tako, da se mi je zdelo, kot bi se
bila ondi porodila ali pa morala za vse živ¬
ljenje tam ostati. Dopalo mi je ondi nad vse,
kajti vse je prijalo mojemu srcu in umu.
Moji učitelji in prijatelji bili so z mojim na¬
predovanjem popolnem zadovoljni. Vsa moja
mladost bila je nepretrgana vrsta radostnih
dni. Sladko je minulo življenje moje pod
najprijetnejšim podnebjem na svetu, v pod¬
nožji slikovitih gora, nad modrim zrcalom
morske gladine. Za svet se nisem brigala,
ker nisem poznala nobenih želja. Bila sem
srečna.

Po dnevi sem po šolskem poučevanji in
po zabavnih delih mislila samo na namen

55

dneva, na cvet kake nenavadne rastline,
na gorske izlete ali pa na prihodnje
skušnje. Zvečer sem se zabavala v senci
svežih palem v krogu veselih svojih tovarišic.
Daši so bile med nami Angličanke in Ame¬
ričanke, živele smo ne oziraje se na raz¬
ličnost narodnih odnošajev v složnosti, ki
je bila duša vsemu ustavu. Vzajemna lju¬
bezen naša ni bila nikoli porušena. Vender
je ni nekaljene sreče, ki bi bila podeljena
človeku; še sedaj mi je v živem spominu
žalosten dogodjaj, koji sem doživela v oni
dobi svojega mladega življenja.

Bivši prvo leto v ustavu v Punahu, na¬
meščena je bila ondi za učiteljico zelo iz¬
obražena gospa miss Lambertova. Leta je
bila hči necega selnika z otoka svetega
Mavricija. Oče njen je osiromašil vsled
predrznih podjetij; mati njena bila je Ame¬
ričanka. Miss Lambertova se je pri spolnje-
vanji svojega urada odlikovala z jako čisla¬
nimi lastnostmi. Pod njenim nadzorstvom se
je ustav povspel na vrhunec svoje popolnosti.

Ni omenjati ne morem, kako je skrbela
ta gospa za moje vzgojevanje. Začetkom
sem le malo govorila, bila sem svojeglava
in enmalo poredna deklica. Daši nisem še
popolnem razumela nesreče, koja je zadela
našo rodbino, je dušo mojo vender navdajala

'56

neka trpkost. Miss Lambertova budila je v
meni duha, preganjala mojo čmernost, kro¬
tila mojo svojeglavost z ljubeznivimi bese¬
dami in s svojo vzgledno potrpežljivostjo.
Tako me je počasi zase pridobila ter je
porabljala moje zaupanje v moje popolnenje.
Ko je bila tako Miss Lambertova nekoliko
let naš bogek v Punahu, poči kar nakrat
necega dne nemila vest, da se miss Lam¬
bertova hoče omožiti in da zaradi tega odpo¬
tuje na nek drug havajišk otok, daleč od nas!

Početkom ni nihče hotel verjeti, da bi
nas miss Lambertova mogla ostaviti. Kako
bi se mogli od nje ločiti? Za nekoliko dni
se je ta novica potrdila. Ko je še pred več
leti miss Lambertova živela s svojo rodbino
na otoku sv. Mavricija, bil je njen oče
v zvezi z nekim častnikom američanskega
namorništva, Jurijem Hamiltonom.

Ne ve se, ali sta bila že takrat zaročena,
toda ko je odplul kapitan Hamilton s svojo
ladijo, jela je siromašiti rodbina Lambertova.
Ostavši na to službo, kupil je kapitan Ha¬
milton prostrana zemljišča na otoku Havaji,
hote se pečati z mnogo koristnejšim poslom,
z ovčjo rejo. Na potovanji v svojo novo
domačijo pomudil se je tudi v Honolulu,
da bi mogel biti prisoten pri javnih izpitih
in razdelitvi nagrad v šoli v Punahu. Kaj

57

je iz tega sledilo, si lehko mislimo. Hamilton
in miss Lambertova sta se tu seznanila.
Vzajemno nagnenje iz mlade ljubezni je tako
močno vsplamtelo, da je že v nekoliko dneh
postala miss (gospodičina) Lambertova
mistress (gospa) Hamiltonova, a kmalu
potem je odpotovala s svojim možem na
oni otolj.

To je bilo tarnjanje in jokanje, ko smo
se ločili!

Tarnjale in solzile so se naše učiteljice
in učenke. Zlasti mene se je polastila velika
žalost, da se gospica Lambertova kar ni
mogla utolažiti.

— «Ljubček, spominjaj se mene,» pravi
odhajajoč, «jaz tebe nikdar ne zabim!«

Čas pa delo sta nekoliko umirila naše
togo vanje. Gospa Hamiltonova, tako jo bo¬
demo zdaj imenovali, dasi je sama imela
pozneje deca, se je često nas spominjala s
kacim darilcem, kar nas je jako veselilo.

Vztrajala sem torej v tem zavodu pod
drugo ravnateljico do svojega dvanajstega
leta — v naši gorki pasmi deklice v tej
dobi že dorastejo — ko se pripeti nesreča,
koja je vsemu havajiškemu otoku pretila s
pogubo.

58

II.

Ognjenik Mona Loa. — Zmešnjava v ustavu. — Besnost
neolikane devojke.

Znano je že, da na naših otokih cesto
razsajajo potresi.

Vzrok temu zlu je otok Havaji, kjer strle
v nebo trije mogočni ognjeniki, kojijb jeden
vedno meče ogenj iz sebe. Prebivalci se
tem manj brigajo za njim pretečo nevarnost,
čim bolj jih priroda obsipa s svojimi darovi.

Leta 1868. prigodila se je meseca aprila
strašna prememba; na jasnem obnebji ni
bilo videti oblačka; toda naenkrat se stemni
nebo in zagrne solnce s črnim zavojem.
Vzduh se je napolnil z gostim dimom in
črnim prahom.

Daši ni bilo vetra, se je vender morje
visoko vzdigovalo, pljuskajoč na breg velikan¬
ske valove. Vsa znamenja so kazala na to,
da se blizu nas pripravlja ognjenik k izbruhu.
Glede tega nas je še uveril močan potres
v Punahu. Pozneje smo zvedeli, da so ta
potres čutili po vsem otočji. Z ozirom na
take prigodke pri nas gradijo same pritlične
lesene hišice, da ne bi bila prizadeta večja
škoda.

Lovci velerib prinesli so nam najžalostneje
novice. Na otoku Havaji je razsajal potres,

59

kakeršnega doslej še nihče ne pomni. Po
nekaterih krajih so bile uničene vse nasel¬
bine popolnem, drugje zopet razpočila se je
zemlja, in nastale so strašne propasti, iz
kojih so se valili omamljivi sopari in potoki
perečih tekočin. Razkačeno morje zaplavilo
je pobrežna posestva in sela ter uničilo pri¬
stane s prebivalstvom vred. Konečno se od¬
pre žrelo ogromne gore Mo n a Loa, in v
velikih potokih valila se je žgoča lava (žlin¬
dra) v morje mnogo milj dalječ, kipeča ko
krop. Vse te prikazni spremljali so potresi
zemlje po noči in po dnevi. Nepopisen strah
in obup razširita se po stolnem mestu Ho¬
nolulu. Da bode prej opažanim znamenjam
sledila tako nepričakovana nesreča, tega se
ni nihče nadejal.

Kakor hitro se je ta vest razširila, se
je takoj pomišljalo na to, kako pomagati
ostalim ponesrečenim. Kmalu so ljudje na¬
nosili mnogo živeža, obleke, zdravil in dru¬
žiti potrebščin na parobrod, na kojem je sam
kralj z mnogobrojno družino odplul nasled¬
njega dne na otok Havaji.* Ta pomoč je
bila samo za prvo trenotje, začasna, in ni
torej zadostovala tako ogromni škodi. Ves
narod je požrtvovalno nabiral raznotere pri-

* Na tem otoku so otočani ubili Cooka pri nekem su-
kobu 1. 1779.

60

pomočke in mnogi so se napotili tja, da bi
osobno pomagali tam, kjer bi trebalo.

Ta prigodek z vso grozo culi smo tudi
v šoli v Punahu. Součenke moje in jaz nismo
mogle ostati nebrižne za tolika trpljenja
svojih rojakov, mnoge izmed nas imele so
sorodnike pa prijatelje v Havaji; najbolj nas
je mučila negotovost o usodi naše drage
mistress Hamiltonove. Prebivala je s svojim
možem in otroci v okraji Kau na podnožji
gore Mona Loa, kjer je potres najsilneje
razsajal. Ali ni možno, da je naša bivša
ravnateljica z vso svojo rodbino pokopana
pod podrtinami in sesutinami? Morebiti je
živela v največjem nedostatku. Vse smo me¬
nile, da je poginila in smo živo pomilovale
njeno nesrečo. Nikjer nisem imela pokoja.
Govoreč o nji po dnevi in sanjaje o nji po
noči, očitala sem si svojo malomarnost in
nehvaležnost do svoje druge matere.

Nudila se mi je prilika, da uresničim
svoje vroče želje.

Vsled došlih izvestij iz Honolulu je bilo
na nesrečnem otoku Havaji mnogo žena,
otrok in starčkov ranjenih in opuščenih, koji
so trebali hitre in obile pomoči. Poživljene
so bile torej ženske, ki bi bile zmožne oskr¬
bovati bolnike.

61

Nova naša ravnateljica mistress Daver-
sova bila je nekoliko vešča v ranocelstvu, za¬
radi tega se je zelo rada oglasila za ta posel.

Sklenilo se je, da jo spremi šest naj-
starših in najmodrejših učenk. Lepč sem
prosila za dovoljenje, da bi smela iti ž njimi,
toda prošnja moja bila je odbita. Bila sem
sicer dosti močna, toda premlada za tako
podjetje, in sorodniki v Honolulu niso hoteli
prevzeti zame odgovornosti, ker sem bila
dediča obširnih posestev.

Ko mi naznanijo to prepoved, zgubila
sem toge in zlobe skoro ravnodušje. Ves
dan sem neprestano jokala, pulila sem si
lase, z nogami bila ob tla in kakor blazna
butala z glavo ob zid.

Vsled mojega obnašanja vsa prestrašena,
sporoči mistress Daversova mojim varuhom,
da se boji pogibeljnih nasledkov za moje
zdravje, ako ostanejo pri svoji prepovedi.
Ker so se torej sorodniki moji bali, da bi
se stanje moje ne obrnilo na slabše, so
konečno privolili. Uznali so, da ne morejo
overati moje požrtvovalnosti, ker je vsaka
pomoč dobro došla. Nisem samo dobila do¬
voljenja spremiti mistress Daversovo, nego
i pravo, podariti dve sto pijastrov* na ko¬
rist ubogim žrtvam.

*)  Pijaster = pol gold.

.62

Kakor hitro dobim torej dovoljenje, ute-
šim se, da sem se mogla pripravljati k od¬
hodu. Ladiji je bilo odpluti že naslednjega
dne. Vsak ugane, koga sem imela v mislih.
Nek notranji glas mi je pravil, da morem
gospe Hamiltonovi izkazati važne usluge.

Strahu, da bi moji sorodniki znabiti
ne preklicali dane besede, nisem mogla pri¬
čakati jutra. A v istini me je skušal jeden
izmed njih pregovoriti še pred odhodom.
Toda odstopiti nisem hotela od svojega trd¬
nega sklepa. Uro pozneje sem bila na krovu
in ladija odjadrala je z nami v jako ugodnem
vremenu na daljno pot. Proti večeru naha¬
jali smo se že jako daleč od mesta Honolulu.
Kapitan naš nam je zagotavljal, da iz Oahu
do Havaji dospemo v dveh dneh. Čim bliže
smo prihajali k ognjeniku, tem silneje so se
zaletavali valovi v ladijo. Neizprosna morska
bolezen napala je marsikatero mojo tovari¬
šico, da i celo gospo Daversovo. Meni se
je pa posrečilo ustavljati se tej jako neljubi
nezgodi, koja sicer ni baš nevarna, tako da
sem mogla i drugim pomagati. Proti večeru
druzega dne pristanemo srečno k otoku
Havaji.

Popotniki in pomorščaki, skupivši se na
krovu, so že od daleč občudovali jako lep
a grozen prizor, ki se je pojavil pred njimi.

63

Zahajajoče solnce zakrivalo je neprozorni
zavoj dima in prahu, ki se je valil po vsem
otoku. Daši je vel oster vetrič, smo težko
sopli v tem s žveplom nasičenem vzduhu;
preko brega je plula neizmerna množica
mrtvih rib in druzih morskih živalij in iz
morskih globin izstopivših ali vtrganih pred¬
metov. V dimu je bila jedva poznati veli¬
častno podobo gore Mo n a L o a. Daši ni
bilo slišati podzemeljskega bobnenja, je vender
na nekaterih krajih švigalo iz zemlje mnogo
plamenov.

Ves prizor predočil nam je podobo pekla,
kakor ga nam opisuje svetopisemska povest-
nica. Nihče ne bi verjel, da morejo ljudje
živeti na takem kraji groze in zmešnjave.
Ni naši pomorščaki niso mogli poznati njim
dobro znanih krajev. Izginile so cele vasi
na veke, hribi in doline premenile so se
v opustošene planine. Nikjer ni bilo najti
ni sledu živega, morski pritok poplavil in
prihrul je daleč v deželo, v morje po¬
medel prebivalce, domače živali in vsa po¬
slopja.

Kar ni poginilo v plamenih, uničila je
občna povodenj. Potres je precej že pone¬
haval, toda temena skal so se na mnogih
krajih valila s oglušujočim lomozom v belo,
razpenjeno morje.

64

Strahu, da bi strmi breg v taki nepro¬
zorni temi ne zasul naše ladije kot otroško
trugico, velel je kapitan, ladijo usidrati daleč
od brega. Vso noč smo še ostali na nji, pri
čakujoč prve žarke solnčne svetlobe. Kapitan
je to učinil iz previdnosti, a samo jaz nisem
soglašala z mnenjem skušenih namorščakov.

Vso noč nisem zatisnila ni očesa. Vedno
me je mučilo očitanje:

Bože! ne pridem li prepozno na pomoč
svoji dobri učiteljici, gospe Hamiltonovi?

III.

Deklica z ožganima nogama in kravar. — Mala načelnica.

— Čar zlata. — Svojeglavost.

Drugo jutro iskala je naša ladij a ob bregu
varnega pristanišča. Nek plaveč, opazivši z
brega našo neodločnost, pripluje k nam na
ozki deski, na kakeršnih domačini jako
spretno ume plavati, ker nimajo druzih pri¬
prav. Z njegovo pomočjo dospemo v varno
pristanišče.

Jako težavno se izkrcamo na breg, kjer
so stale podrtine nekdaj cvetoče ribarske
naselbine.

Grmada grobelj tvorila je pomnike neke-
danjih ulic, in od prelepe katoliške cerkve

65

ni ostal kamen na kamenu. Od vsega pre¬
bivalstva ostalo je samo nekoliko stotin ne¬
srečnežev obojega spola in različne starosti.
Razen življenja niso ničesar imeli, in gladu
in v ognji bi bili poginoli, ko bi se jih ne
bila usmilila nagla pomoč. Ubogi ljudje so
nas kaj radostno vsprejeli. Razdelili smo med
nje obilico raznovrstnega živeža in pomagali
smo jim postavljati in graditi bambusove
koče. Moje součenke prično z menoj izvr¬
ševati milosrdna dela pri bolnih in ranjenih.
Izvrševajoč svojo dolžnost, sem povsodi po¬
vpraševala po dragi gospe Hamiltonovi in
njeni rodbini, toda v tej občni zmešnjavi
je vsakdo mislil le na svojo lastno nesrečo
in ni mogel torej pomišljati na nesrečo druzih.

Konečno sem našla mej bolniki neko
deklico iz Vaj o h in e, najbolj opustošenega
okraja, ki je, bežaje pred bljevajočim ognje¬
nikom, brodila po ognjeni lavi ter si ožgala
obe nogi. Uboga deklica je pretrpela mnogo
bolečin in zgubila je jedno nogo. Ime Vajo-
hina me pa spomni, da je v dolini tega imena
bivala naša ravnateljica. Ko sem deklici
stregla, vprašam jo, ne ve li kaj natanč-
nejega o gospe Hamiltonovi. Predno mi od¬
govori, upre oči v me, kakor bi hotela
naprej vedeti, more li z menoj govoriti od¬
kritosrčno.

Berthet, Učenke.

O

66

— «Dobro poznam gospo Hamiltonovo,»
odgovori mi na to; «to je plemenita gospa;
ali spadate morebiti k njeni rodbini?»

— «Ne, temveč skrbi me njena usoda
kot bi bila moja lastna mati.»

— «Nič gotovega ne vem o nji,» pravi
bolnica zadrežno, «Pela je neusmiljeno rav¬
nala, ker jej ljudje niso hoteli donašati darov.»

Da bi se pa to dobro razumelo, moram
omeniti, da med Stanovniki nižje vrste, dasi
so kristijani, prevlada še mnogo vraž, koje
so podedovali po svojih pradedih.

Tako pripisujejo Peli, boginji ognjenikov,
bivajoča po njihovem mnenji v žrelu Mona
Loa, vse nesreče, koje so zadele katerikrat
njih deželo. Kot prava kristijanka tej smešni
vraži nisem pripisovala nobene verjetnosti
in važnosti.

— «Ničesar mi ni znano o kaki boginji
Peli,» odgovorim jej kar naravnost, «temveč
poznam samo jednega in jedinega Boga, vse¬
mogočega in ljubeznjivega, ki časih pošilja
ljudem nesreče samo zaradi tega, da bi jih
skušal ali kaznoval .»

Besede moje so neomikano deklico tako
poparile, da je umolknila.

Po malem prestanku izprašujem jo zopet
dalje:

67

— «Ni mogoče, da bi ničesar ne vedela
o rodbini v vašem sosedstvu tako razglašene
gospe. Za Boga, povejte mi kaj o nji!»

— «Čujte tedaj! Mislim, da je mistress
Hamiltonova z vso rodbino poginila. Pela . ..
a kaj čenčam? — goreča reka valila se je
blizu njihovega stanišča, in ko sem bežala
po tej goreči brozgi, ni sledu ni bilo več o
njihovi hiši.»

Torbico, kojo sem držala v roki, spustim
na tla ter se zgrudim onemogla na klop.

Potem naznanim vse, kar sem zvedela,
svoji ravnateljici in součenkam. S tem sem
jih pa zelo užalostila. Toda tudi drugi ljudje
so to pripovedovali, kakor dekle iz Vajohe.

Ne zmeneč se za to, domnevala sem, da
vender najdem svojo drago prijateljico Ha¬
miltonovo. Morebiti se jej je posrečilo, ube¬
žati iz nesrečnega stanišča. Nihče se dosedaj
še ni prepričal, je li ostala živa ali mrtva.
Trdno sem se nadejala, da je rešila svoje
življenje, možno i čudesno. Še tega dne mi
je novo znamenje osrčilo mojo nadejo.

Iz bližnje vasi so k nam prinesli kmetje,
ko zvedo o našem prihodu, na nosilnicah
pol mrtvega človeka, kojega so bili izvlekli
iz podrtin. Bil je to kravar z dvora gospe
Hamiltonove. Ko nastane potres, tudi on
zbeži. Tekoči lavi je sicer ušel in že je

5 *

68

mislil, da je otet, kar se pod njim utrga
skala, po kateri je bežal in ta ga je zasula.
Ves potolčen in s zlomljeno nogo obleži
dva dni brez pomoči. Tretjega dne ga šele
najdejo in nam v oskrbovanje izroče.

Ko ga polože v šatoru poljske bolnice,
zberemo se okolu njega, da bi mu pomagali.

Ker je bil sluga gospe Hamiltonove,
stregla sem mu zlasti skrbno. Mistress Da-
versova mu obveže zlomljeno nogo, jaz mu
pa podam iz svoje zaloge stekleničico spanj-
skega vina. Kmalu mu tako odleže, da sem
ga mogla vprašati, je li res rodbina Hamil¬
tonova poginila ali ne.

— «Ne, gospodičina!» odgovori mi. «Ka¬
pitan ni poginil, ker je pred jednim mesecem
že odplul na američanski ladiji v San
Francisco živino prodajat, ter se vrne šele
v dveh mesecih.»

— «Kaj je pa z gospo Hamiltonovo in
njenimi otroci?»

— «Bili so ravno v svojem stanišči, ko
nastane potres; ko slišijo praskot zidovja,
zbeže iz hiše in se rešijo na bližnji holm.
Vsled strašnega lomoza prestrašen zbežim
in ugledam zvunaj gospo Hamiltonovo be¬
žati v gostem dimu in pepelu. Najmlajše
dete nesla je v naročaji, starejše je nesla
dekla. Za njimi je bežalo tudi nekoliko ljudi]

69

iz tega sela. Hotel sem je doteči, toda v
hipcu se odpre zemlja pred menoj, in čudo,
da me niso iz razpokline puhteči sopari
zadušili. V grozovitem strahu bežim dalje
in sam ne vem, kje sem konečno obležal.»

— «Menite tedaj, da je gospa Hamilto¬
nova ušla nevarnosti?*

— «Ne zdi se mi to nemožno, ....  da
sem jaz rešen, to vem gotovo.*

— «Zakaj pa o sebi ne sporoči nobene
vesti ?»

Kravar se zamisli.

— «Morebiti tiči kje med ognjenimi toki
lave; Pela je hudomušna* . . .

«Pustite Pelo in njene hudomušnosti!*
sežem mu v besedo nestrpljivo. «Bože, je
li res, kar pravite? potem trpi gospa Hamil¬
tonova že ves dan neizrecne muke in umira
gladu in žeje! Ali je daleč odtodi kraj,
kjer mislite, da se nahaja vaša gospa s
svojimi ljudmi?*

— «Uro hoda. Kedor bi se pa hotel tja
napotiti, naj se le poslovi s tem svetom.*

— «0, dobe se taki ljudje!* vskliknem.
«Še misliti ne morem, da bi gospa Hamil¬
tonova, tako blizu nas se nahajajoča, trpela
toliko težav in muk! In če bi ji nihče ne
hotel prispeti k pomoči, storila bodem to
sama!*

70

Tako smo se razgovarjali v prisotnosti
gospe Daversove in mojih součenk. Ko sled 1
nje čujejo moje odločne besede, so kar
ostrmele.

— «Vi pač pozabljate, Emica,» de mi
ravnateljica strogo, «da ste dekle, ki se ne
more lotiti tacih podjetij.»

— «Ivaj še!» pravi trpkim glasom kra¬
var, «gospica ima prav. Ko bi le mogel stati
na nogah, bi kmalu našel dobro gospo in
njeno družino .»

— «Čujete li, kaj pravi ta mož?» vsklik-
nem iskreno, «on ne popusti nadeje ter
hoče o teti mistress Hamiltonovo. Česar pa
sam ni zmožen, to mogo drugi izvršiti!»

Odkrivši plahto, ki je zakrivala uhod v
šator, šla sem v zraven stoječo kočo, kjer
je bilo zbranih nekoliko ljudij. Odločno jim
zakličem:

— «Mistress Hamiltonova je s svojo
rodbino v dolini Vajohini v veliki nevar¬
nosti.. . Sto pijastrov dam onemu, ki jo
reši ali mi pa prinese o nji zanesljivih vestij!»

Prisotnih poslušalcev je bilo mnogo, ki
so zgubili vse svoje imenje, otevši si samo
siromašno obleko. Toda ime Vajohina jih
je ostrašilo, kajti ta vas je stala sredi bru¬
hajočih ognjenikov. Nihče se ne oglasi.

71

— «Torej dve sto pijastrovH kličem
še z močnejim glasom.

Na to se mi bliža nekoliko mož, toda
vsi so nekako nezaupljivo zrli v me; zdela
sem se jim premlada, da bi mogla spolniti
dano obljubo. Jeden izmed njih me pozorno
pogleduje, potem pa de:

— «Svojo obljubo lahko spolni, saj je
to mlada načelnica.*

Na naših otokih so me povsodi tako
imenovali, kajti ondi so dobro poznali ne
samo moje stariše, temveč i obširna zem¬
ljišča, koja sem bila podedovala.

Moja velikodušnost vzbudila se je v meni
i zaradi tega, ker sta tudi oče moj in mati
poginila vsled potresa; zaradi tega sem se
toplo potezala za nesrečne žrtve.

Da bi pa vso nezaupljivost zaplašila,
vzela sem iz svoje torbice pest zlatnikov in
jim je ponudila, rekoč:

— «Temu ali pa istemu vse to, ki gre
iskat mistress Hamiltonovo v VajohinoH

Na to me prosi pet ali šest močnih mož,
utrjenih v težkem delu, naj jih najamem.

— «Podajte se vsi na pot,» dem; «kar
je možno jednemu, posreči se gotovo neko¬
liko možem; nagrado si pa razdelite med
seboj. Kedor izmed vas se vrhu tega skaže
požrtvovalnega, tega še posebe obdarim!*

72

Ko se med seboj natihoma zmenijo, ozna¬
nijo mi, da hočejo spolniti mojo željo.

— «Pripravite se tedaj, za četrt ure se
napotimo; niti minute ne smemo zgubiti!»

Izplačala sem vsakemu po dvajset pi-
jastrov naprej, potem so pa šli po slovo k
svojim rodbinam. Ravnateljica in součenke
so odobravale mojo naredbo. Med štirimi
očmi me objame mistress Daversova, rekoč:

— «Ema, vi imate dobro srce. Te može
lehko nagradite velikodušno, kajti pri odhodu
mi je vaš varuh izročil pet sto pijastrov, koje
poljubno lehko porabite. On neče, da bi se
sama žrtvovala; imenje svoje pa morete vpo-
rabiti v plemenit namen.»

— «Hvala vam za to!» odgovorim jej;
«ali ste pa tudi pomislila, mistress Daver¬
sova, da jej ti možje, najdejo li v istini gospo
Hamiltonovo, slabosti ali bolezni vso one¬
moglo, ne bodo mogli s čem pomoči?»

— «Sklenila sem, dobro dete, vas vse
spremiti, in bodem v ta namen preskrbela
konje.»

—- «Kaj, mistress Daversova ...»

— «Zakaj pa ne? Tudi jaz spoštujem
gospo Hamiltonovo, saj je bila meni dobrot¬
nica; vsled njenega prizadevanja sem dobila
častni urad, hočem jej torej poplačati dolžno
hvaležnost.»

73

— «Nu, spremite jih torej; oskrbimo si
pa prej dva konja, ker se bom peljala z
vami .»

— «Ni mogoče,* vsklikne odločno rav¬
nateljica. «Emica, vi ste bila izročena v moje
varstvo, nikoli ne pripustim, da bi se ude¬
ležila tako predrznega in nevarnega podjetja.*

— «Se hočete li sama udeležiti te pre¬
drzne odprave?*

— «Učinim to prevdarjeno, toda vam,
Emica, — pustite se vender poučiti, kaj
tacega ne dovolim.*

Priznala sem torej na videz, da je boljše
opustiti to namero, na tihem sem pa osno¬
vala svoj načrt. Med tem so prišli najeti
poslanci. Pred odhodom so kravarja še na¬
tančno vse izpraševali, zlasti glede potov,
po kojih jim je hoditi.

Za gospo Daversovo smo konje preskr¬
beli brez težav; vse smo namreč izurjene
jahalice.

Konjiču smo pripeli na vrat zabojček
tečnih jedil za vso Hamiltonovo rodbino, ko
bi jo srečno našli. Posamezni posli so pa
nesli dostatek jestvin in druzih potrebščin.

Ko so bili vsi pripravljeni, napoti se
torej tolpica mož z gospo Daversovo, koja
nam je še z daljave pošiljala svoj pozdrav
na pot.

Moje tovarišice so se dokaj čudile, da
sem se tako hladno poslovila z mojo ravna¬
teljico. In ko tudi druge učenke iz ustava
v Punahu solzeče priporočajo mistress Da-
versovi vsakeršne naredbe in opreznost,
ostala sem nebrižna. Ko pa odidejo, se je
kmalu pokazala moja navidezna hladno¬
krvnost.

Tisti havajiški občan, koji me je imenoval
nasproti drugim kmetom malo načelnico,
bil je svoje dni sluga v naši rodbini, koje
se je hvaležno spominjal.

To njegovo naklonjenost premenila sem z
nekoliko podarjenimi pijastri v udanost. Še
pol ure ni minulo po odhodu odprave, ko mi
stari sluga mojega očeta privede konje. On
sam imel me je spremljati in varovati po
svoji možnosti.

Vsak je uganil mojo misel. Ker gospa
ravnateljica ni privolila, da bi se v njeni
družbi udeležila odprave, sklenila sem, da
jej bodem od daleč sledila in se jej šele
takrat pridružila, ko bi ne bilo več moči
vrniti se nazaj. Svojemu spremljevalcu sem
dala potrebne napotke.

Drage čitateljice, ne morete si predstav¬
ljati, kako so postale žalostne moje tova¬
rišice, večinoj starše od mene, ko zvedo
moj namen.

75

Vreme je bilo prekrasno; zemlja se je
rahleje tresla, in krog nas vladal je mir,
koji je bil le semtertja prerušen. Nadejala
sem se, da že v dveh urah dohitim mistress
Daversovo; med tem časom se nisem bala
nobenih nezgod.

Poslovivši se z vsemi znanimi, podam
se torej na pot, spremljana od domorodcev
do konca vasi.

Jedna mojih tovarišic me je še dalje
spremljala ter mi vedno očitala moje posto¬
panje^ seveda se zato še zmenila nisem;
bila je to Francika, najnežnejša izmed vseh
ostalih. Ustavila se je z drugimi havajiškimi
prebivalci na utrgani skali ter mi je od todi
klicala: «Z  Bogom!» in v slovo z robcem
mahala, dokler jej nisem izginila izpred očij.

I  V.

V peklu. — Srečanje. — Aloha Pela. — Ognjeni propad.
— Znamenja obupnosti. — Santalov most. — Čaša vode.
— Bil je skrajni čas.

Ko ostaviva vas, stalo je solnce, zakrito
z oblakom dima in prahu, še visoko na
nebu. Ceste niso bile po potresu tako opu-
stošene, kakor se je čulo. Na nekaterih krajih
je bila pot zaprta s kako veliko skalo ali
pa je bila razrita v razpokline, iz kojih je

clušljiv in omamljiv dim švigal. Toda ni nam
pretila nobena nevarnost. Pazila sva samo
na to, da bi našla sled prve družbe, s kojo
bi se mogla združiti. Daši je že več nego
pred jedno uro pred nama odšla, sva jo
hitro zapazila z vrha bližnje gore. Torej sva
pospešila najine korake.

Okolica, pred nedavnem še razkošna in
jako rodovitna, je žalostno izgledala. Stano¬
vanja človeška bila so podrta, rastljine po¬
teptane, drevje opaleno in posušeni studenci
in potoki. Razrita tla so bila pomešana s
kamenji in na nekaterih krajih so nam na¬
sproti zevali propadi, dva do tri metre široki.

Pri vsakem koraku našli smo mrtve
ožgane vole, koze, konje in druge živali,
koje je uničil potres; gotovo so se med njimi
nahajala tudi človeška trupla, toda moj
spremljevalec je večkrat odvračal pozornost
mojo od vseh gnjusnih prizorov. Korakala
sva ob podnožji gore Mona Loa, koje vrh
je bil pokrit z lesketajočim snegom, dasi so
iz njegovega boka in iz njegovih brezštevilnih
poklin valili se ognjeni toki. Lave sicer nisva
videla, toda gorak žveplen vzduh in gost,
bel dim, ki se je pred nama valil, oznanje¬
val je njegovo bližino.

Skrb za najino varnost činila nas je po¬
zorne po nepristopnih potih, krajih, ki so jako

nevarni. Zelo se začudiva, ko ugledava
družbo pred nami, koja se je ustavila na
panogi gora. Po vedenji sva torej menila,
da so naleteli na velikansko oviro. Na¬
razen smo bili kacih sto korakov. Solnce
je zahajalo za goro Mona Loa, in kmalu nas
je obdajala temna senca, kojo provzročujejo
visoki hribi pri solnčnem zapadu. V pol ure
na to nastala je popolnem noč, kajti znano
je, da v tropičnih krajih ni večernega mraka.

Bati se mi pač ni bilo treba, da me
ravnateljica pošlje domov. Sklenem torej,
da se jej predstavim. Vedela sem tudi vzrok,
ki je zadrževal mistress Daversovo od dalj¬
šega potovanja.

Oblaki belega dima ob gorskih panogah
so prav razločno naznanjali tekočo lavo.

Ko prijahava prav blizu prve družbe,
jamejo nas le-ti ogledavati.

Mistress Daversova sestopivši raz konja,
natanko ogleduje mojo postavo.

A tudi jaz skočim raz konjiča in stopim
naprej, da bi se pokazala gospej ravnateljici.
Ta se opoteče nekoliko korakov in spoznavši
mene, pravi hladno:

— «Vaša neubogljivost, Ema, preseza
vse meje ... Ko se vrnemo v Punah, bo¬
dete ostrd za to kaznovana.*

78

— «Rada sprejmem vašo kazen, mistress
Daversova,» odgovorim jej veselo; «zatim
pa dovolile, da vas objamem !»

In v hipcu sem jo objela, nego je mogla
še spregovoriti.

— «Nepremišljena! SvojeglavkaN de ona,
in se mi hoče iztrgati iz rok; «vaša hiba
se ne da zagovarjati.»

Bila sem vsa srečna. Havajiški možje so
me kar občudovali in govorili med seboj:
«Živela dobrosrčna načelnica! Iz dobre
rodovine pohaja!»

Potem se posvetujejo z mojim spremlje¬
valcem o daljšem potovanji. Okoliščine so
bile jako neugodne.

Pred nami se je valil silni tok žgoče
lave, ki je širil okolu ostrupljajoči dim.

Tok bil je širok štirideset do petdeset
korakov in spodej se je valil tekoči ogenj,
na površji se je pa delala trda skorija iz
kamenenih poklin. Ko bi se bili drznili preko¬
račiti ta prvi tok, približali bi se k glavnemu,
pol milje širokemu veletoku, ki je segal
s svojimi skazonosnimi valovi do morja.

Kaj je bilo početi v tem grozopolnem
kraji, kjer je vsakemu živemu bitju pretila
neizogibna poguba? Havajiški posli še upali
niso premišljevati o tem položaji. Groze in
vraže prestrašeni so zbirali medene prstane,

79

steklene krogljice in druge drobnosti. Jeden
izmed njih je nesel ta darilca boginji ognje¬
nikov celo na rob propasti ter ja vrgel v
ognjeno žrelo.

— «Aloha Pelab (Zdrava bodi, Pela!)
klical je darilec na vso moč.

— «Aloha Pelab oglasi se na to eno¬
glasno iz grl ostalih. V tem trenotji ni imela
ni mistress Daversova, ni jaz toliko poguma,
da bi zabranili smešno navado ubozega ljud¬
stva. Da to prav nič pomagalo ni, se je
pokazalo, ker nismo mogli iti naprej.

— «Zdaj saj uvidite, zlata moja,» pravi
meni ravnateljica, «da bi bilo mnogo pamet¬
neje, ko bi bila ostala doma pri svojih to¬
varišicah. Vsi, kar nas je tu in ti babjeverni
ljudje, ničesar ne opravimo zoper prirodne
sile ali pa p^oti silnim činom božje moči.»

— «Ne obupajmo še, mistress Daver¬
sova,» odgovorim jej. «Po izreku mojega
spremljevalca smo blizu tistega kraja, kamor
je ubežala nesrečna gospa Hamiltonova,
njeno stanišče stalo je pred ono razpočeno
skalo. Lehko bi bilo najti kraj, kamor je
pribežala v največji nevarnosti. Iščite v to
stran, menim, da je ondi tok lave ožji. Na¬
potimo se torej v ta kraj poizvedavatb

Mistress Daversova je odkimala z glavo.
Za nekaj časa je pa naročila poslom, naj

80

izpolnijo željo mojo. Vrhu tega pa tudi nismo
mogli dlje ostati na mestu, napolnjenem z
dušljivimi sopari. V kratkem dospemo k
mnogo ugodnejšemu kraju, kjer se je lava
valila navzdol med razpokami, jedva tri
metre široko. Tudi vročina je bila povsem
neznosna, kajti vetrič od morja podil je
sopare v drugo stran.

Morali smo se torej zadovoljiti s tem
prostorčkom za nočni počitek, kajti bilo je
že zelo pozno in gotovo bi bilo od nas ne¬
spametno, tavati po zemlji, ki je bila povsodi
razpokana in razmetana. Ni koče, ni pristrešja
nismo imeli, vender smo po soparnem dnevu
željno hrepeneli po krepilnem hladu.

Bili smo vsi pretreseni in žalostni. Konje
smo spustili na pašo; mistress Daversova,
sedeča na skali, bila je zelo utrujena. Naši
ljudje so se pogovarjali o prestanih nezgodah,
jaz pa nisem mogla biti pri miru in sem
hodila po okolici. Čem dlje je bilo po solnč-
nem zapadu, tem razločneje sta rudeči žar
in valeči dim označevala kraj, koder je
tekla lava. Oddaljim se torej enmalo od
družbe in se poprimem za gosto grmovje,
da bi mogla bolje gledati ta žalostni prizor.
Pred seboj za ognjenim potokom ugledam
visok otočič trdne, neporušene zemlje. Videla
sem, daje dosti prostoren; sredi je poraščen

81

z drevjem, ob straneh pa s travo. Daši mi
je tema ovirala razgled, vender sem ondi
dobro opazila velike domače živali, ki so
leno begale semtertja.

Ni bilo dvojbe, da je te živali zasačil
izbruh ognjene gore in da so našle zave¬
tišče; seveda so vsled nedostatka vode pe¬
šale. Gotovo jih je le večerni hlad spodbujal
k živejemu gibanju.

Ko sem opazovala shujšane in žejne
živali, zdelo se mi je, da stoji pod velikim
drevesom kolibica, kakeršno si pastirji na-
rejajo iz vej in listja.

Svojim očem nisem skoro verjela ter se
približam na kraj ognjenega brezdna.

In glej! v svoje začudenje ugledam pred
kočo človeške postave, med kojimi je jedna
jako pomenljivo mahala z nekim drogom,
na kojem je bila pripeta majhena zastavica.
Nakrat je pa vse zginilo. Brez dvojbe, ondi
so se nahajali ljudje. Na ves glas sem kri¬
čala, toda nihče se mi ne oglasi.

Mistress Daversova je takoj prihitela z
nekaterimi posli ter me vpraša, zakaj neki
kličem. Povem jim ob kratkem vspeh svo¬
jega opažanja.

— «Ono kolibo poznam,» spregovori
jeden; ^kravarja Smithova je, čegar go¬
ved se todi pase. Sam je pa zbežal v

Berthet, Učenke. 6

82

Kapapolo, kjer je strahu zbolel in leži v
postelji.»

—- «Poskusimo jih opozoriti na nas s
klicanjem!» pravim odločno.

Torej vskliknemo vsi naenkrat ter pazno
poslušamo. Samo jek se nam je oglašal,
toda tako slabo, kakor bi pohajal iz ogromne
daljave. A prikazala se ni nobena človeška
postava.

— «Naj velja, kar hoče!» vskliknem,
«hitimo tem ljudem na pomoč. Kdo ve, ni
li ondi gospa Hamiltonova!»

Nihče še črhnil ni.

-—• «Nespametna Ema, kako bodete neki
hodili po teh ostrih grobljah?» vpraša rav¬
nateljica.

— «Na nekaterih krajih bode zemeljska
skorja znabiti takd trda, da človek more
varno po nji hoditi.»

Nek havajišk sel gre torej na oni
kraj, koji sem bila naznačila, v skorjo
zasadi leseno palico, a v hipcu švigne ven
plamen, vžge palico, in celo sel se je
komaj rešil.

Ta poskus je bil pomenljiv. Jeze in ža¬
losti polijo me solze.

— «Čemu se neki tu mudite, ali se
nečete ničesar lotiti?» vprašam navzoče.

83

— «Prosim, načelnica; kar nam danes
ni moči izvršiti, mogoče, da jutri izvršimo!*

— «Kaj pa, če ti nesrečni tvori pogi¬
nejo?* očitam jim nepotrpežljivo.

Nihče mi ne odgovori.

Hodila sem vsa zmedena semtertja. Zopet
enmalo postojim, a tu je vetrič mojim ušesom
donašal obupno zdihovanje iz tajne koče.

Bistro moje oko se zopet upre v nov
predmet. Na strmem bregu na naši strani
štrlelo je kvišku veliko drevo. Kmalu me
prešine misel, da bi to drevo posekali ter
prevalili čez propad, na ta način si naredimo
most. To je bilo jako dragoceno santalovo
drevo, čegar dišeči les se izvaža; i njega so
se bili dotaknili ognjenikovi plameni; otožno
je klanjal k zemlji svoje osmojene veje. Takoj
hitim in oznanim to havajiškim poslom:

— «Kedo ima seboj žago ali pa sekiro,
da bi mogel posekati drevo?*

Vsi me začudeno pogledajo. Samo jeden
je imel seboj sekirico, s kojo je sekal veje
za ogenj. Veselo sem ploskala z rokama.

— «Idite torej z menoj!* pravim. «Še to
noč nam bode moči prispeti nesrečnežem
na pomoč.*

Zdaj jamejo premišljati daljše okoliščine.

— «Šmentaj! mlada načelnica ima do¬
bro misel,* pritrdi stari sluga naše rodbine.

84

«Podsekajmo drevo tako, da se bode zvalilo
čez razpoko.*

— «Hajdimo na delo!» zakličem, «po-
žurite se vsi! Ne bodem stiskala pij astro v,
in bogato obdarim onega, kedor se s celim
srcem vda delu.*

Besede moje so jih spodbudile. Delavci
so se pridno vrstili, da bi se delo ne pre¬
trgalo. Mistress Daversova, uvidevši težave
daljšega potovanja, nasvetuje, naj se počaka
do jutra.

Od tega časa, ko sem se pridružila družbi,
poslušali in ubogali so havajiški prebivalci
iz spoštovanja do mojih starišev bolj mene
nego ravnateljico in so neprestano podseka-
vali santalove korenine. Delo je le počasi
šlo od rok, ker ni bilo pripravnega orodja
pri rokah, a santalovo drevo je pa zelo trdo.
Deblo ni bilo še na pol podsekano, ko nastane
noč. Toda noči v vročih krajih niso tako
temne, kakor pa v severnih, vrhu tega je
pa silni tok lave, jedva uro od nas, daleč
in široko osvetljeval okolico s svojim močnim
žarom. Moj zvesti spremljevalec je že po¬
čival. Vender ga vprašam, česa bi neznani
ljudje v koči najbolj potrebovali.

— «Tosikaj lehkomislimo, načelnica,*

odgovori mi: «vode! Jesti so lehko do¬

bili česa v gozdu, piti pa težko; kajti

85

mnogo milj na okolo ni studenčka pitne vode.
Ako so tu osem ali deset dnij, imeli bodo
grla vsa obolela .»

— «Torej bi jim najbolj ustregli...»

— «S sodčkom vode,» pristavi dobro-
srčnež in odide zopet na delo.

Hitro si opašem posodo z .vodo iz svoje
zaloge.

V tem trenotji čujem praskot padajočih
vej. Ko so se delavci najmenj še nadejali,
podere se drevo — pravi velikan — čez og¬
njeni propad, ker so mu bile korenine na
jedni strani podsekane.

Vsi kar najhitreje odskočijo, ko še jeden
delavec podsekava deblo. Most čez razpoko
je bil srečno dovršen. Radostni krik vseh
oznanjeval nam je srečno dokončano delo.
Vsi so skušali trdnost novega mostu. Ali
nova nezgoda je pretila zopet njegovi var¬
nosti. Suhe veje drevesove štrlele so na
nekaterih krajih v propad, ter so se hitro
vnele od žgoče lave, ki je pretila celemu
deblu pogin. Delavec, ki je imel v roči se¬
kirico, je hitro začel posekavati vnete veje,
toda jaz ga nisem čakala. Urno smuknem
nepozorovana na deblo, hoteč iti čez ume-
teljni most. Bila sem zelo neprevidna: duš-
Ijiva vročina in strupeni sopari bi me mogli
omamiti, in strašna smrt bi me, ko bi mignil,

86

potegnila v propad. Kedo pa more časi za-
prečiti voljo svojeglavega človeka? K temu
drznemu činu vedla me je samozavest, kajti
v zavodu v Punahu dobila sem v telovadbi
prvo nagrado. Po tem gibljivem mostu do¬
speti na drugi breg, bila mi je igrača.

Mistress Daversova me je hitro pogrešala.

— «Ema!» jame me bojazljivo klicati.
«Ema, kje ste? Oglasite se!»

Na prvi klic se nisem oglasila. Ko me
pa ravnateljica jame vsa prestrašena glasneje
klicati, prikažem se pred njo na nasprotnem
bregu velike razpokline.

— «Tukaj sem! mistress Daversova, ni-
karte zame skrbeti!» jej odgovorim.

Ne poslušajoč dolgo njena očitanja, hi¬
tela sem v to stran, kjer sem včeraj zvečer
ugledala kočo. Kmalu sem korakala po temni,
neznani okolici. Veselega ukanja družbe naše
že nisem več slišala. Tavala sem v temi,
iskaje kakega sledu in steze. Ustavim se sredi
visoke trave, kar čujem slabo stokanje. Ogle¬
dovala sem se po smeru, toda stokanje je
bilo umolknilo. Ko korakam naprej, zapletejo
se moje noge v belo rjuho. To je bila za¬
stava, kojo sem videla pred jedno uro. Isti,
ki je zastavo tu pustil, ne more biti daleč.

A v istini nekoliko korakov odtodi ugle¬
dam na tleh ležati človeka. Ko k njemu

87

pokleknem, da bi se o tem uverila, najdem
tu kacih šest let starega dečka v razdrapani
obleki. Po obraza je bil ves plav, oči je imel
zaprte; menila sem, da je mrtev. Ko ga pa
nagovorim, vzdihne.

Gotovo je ta pobič tekel nam naproti,
ko nas je od daleč ugledal. Toda moči so
ga zapustile in je na poti ves seslaben ob¬
ležal. Vlila sem malo vode v kokosovo lupino,
dečka oprezno vzdignem ter mu kanem ne¬
koliko požirkov vode v usta. V pojemajočo
svetiljko nalito olje ne more imeti lepšega
učinka. Fantek, jedva da čuti blagodejno
vodo, požiral jo je kaj hlastno. Vso čašo je
izpil, ter me pogleda, kot bi hotel še jedno.
Znano mi je bilo, da ni dobro po dolgem
stradanji mnogo piti. Sploh sem se pa pri
tem spominjala, da se tu še drugi revčki
nahajajo, koje je zadela nesreča, in le te
mi je tudi okrepčati z vodo. Delala sem se,
kot bi ne bila razumela njegove prošnje.
Ko fantiček okreva, vprašam ga:

— «Kako ti je ime?»

— «Jurček.»

— «Ali si tu sam?*

— «Mama in Tonček so tu.»

Pokazal je z roko proti koči.

— «Ali se ne imenuje tvoja mama gospa
Hamiltonova?*

88

— «Da.»

— «Dobri Bog! Pojdi z menoj, dete!»

Hotela sem mu pomoči, da bi vstal, toda

revež še stati ni mogel na nogah. Vzela
sem ga torej v naročaj in sem hitela žnjim
proti koči.

Kmalu čujem veseli glas mlajšega fantička.
Ta ni bil tako slab kot Jurček, gotovo se
je zanj bolj skrbelo. Tekal je okolu pred
kočo stoječe osebe a v enomer klical:

— «Mama!. . . Mama! Jurček je tu!»

Ko Jurčeka položim na travo, me je

ljubko in hvaležno pogledoval.

Zdaj pa svojo pozornost obrnem materi,
za kojo sem se še največ bala. Sklonim se
k nji in spoznam — svojo drago gospo
učiteljico.

Nekdaj tako krasna, močna in živahna
gospa, podobna je bila zdaj kostnjači. Bleda
je bila kot smrt in vže je pojemala; še ču¬
tila nisem, bije li njena žila ali ne. Podala
sem tudi materi zdravila, koje je sina tako
vidno okrepčalo; pomočim jej usta z vodo.
V prenehljejih sem jej dajala požirek vode,
da bi skoro okrevala.

Gospa Hamiltonova odpre na pol oči,
toda slabosti jo premorejo in je zopet zapre.
Ko izpije še čašo vode, spregovori kot v
spanji:

89

— «Otroci!. . . Dajte otrokom!» . ..

Dala sem torej mlajšemu dečku tudi vode.

— «Hvala vam, angeljček!» pravi slabim
glasom, «sam Bog vas je le-sem poslal, da
bi nas rešila. Kedo pa ste?»

«Draga mistress, mati moja, kaj me več
ne poznate?*

— «Ema! ljuba Emica, ali si ti?»

Iskreno se objameve.

Uro pozneje dospela je le-sem vsa družba,
razven jednega moža, kije moral čuvati konje.

Mistress Daversova je napela vse svoje
moči ter se opotekala za manoj. Obema se
posreči, še o pravem času priti rodbini na
pomoč. Ko se dečki nasitijo, kmalu zaspe
na tleh; njih mati nam je pa pripovedovala
o mukah in trpljenjih, koje je morala pre¬
trpeti poslednje dni. Ko silni potres naznani
izbruh ognjene gore, je v naglici zapustila
z otroci in nekaterimi slugi svojo hišo, koja
se je koj na to razsula.

Služinčad bežala je na vse strani, kjer
je bedno poginila. Samo dekla je bila rešena,
ki je vedla Jurčeka za roko. «Dalje nego do
te koče, nismo mogli prodirati, ker ta vrh
lik otok obdaja od vseh stranij ogenj. Na
tem mestu torej že dlje nego teden priča¬
kujemo zemeljskih preobratov.*

Berthet, Učenke.

7

90

Reveži živili so se z mesom pocepanih
ali pa ožganih živalij; manjkalo jim je naj¬
več vode, ker so bili vsi studenci in vrelci
posušeni. Velika pomoč bila jim je krava,
ki je begala po tem otočiču. Prve dni je
dajala ta krava vsej rodbini dosti mleka;
ko pa toliko dnij ni našla pijače, pošlo je
tudi nji mleko. K nesreči zgubili so še
deklo. Šla je neko jutro iskat živeža za
vsakdanjo potrebo in ni je bilo več nazaj.
Gotovo jo je ubila kaka utrgana skala.
Mistres Hamiltonova je tedaj ostala š svo¬
jima dečkoma popolnem zapuščena sredi go¬
rečega pekla. Poslednjo kapljo mleka je
hranila še za Tončka, zaradi tega ni bil
tudi tako seslaben, kot njegov starejši brat.
Zapazivši pa naš prihod, so vse moči napeli,
da bi nas opozorili nase z mahanjem za¬
stave; a opustila jih je moč, in mati in
sinček se nezavedno zgrudita na travo.

Po tej ginljivi izpovedi vsa objokana
zopet objamem mistress Hamiltonovo.

— «Ne obupajte,* dem, — «vašega trp¬
ljenja je konec. Soprog vaš se kmalu vrne, in
če Bog da, bodete v kratkem zopet okrevala.
Hvalite Boga, da ste rešena teh muk in nadlog.»

— «Hvala Bogu in vam, požrtvovalna,
dobrosrčna in človekoljubna Emica!» odgo¬
vori mistress Hamiltonova globoko ginjena.

91

— «Nehote pa moram opomniti,» oglasi
se mistress Daversova strogim glasom, «da
se je Ema pri tem pokazala zelo svojeglavo!»

— «Blagovolite jej odpustiti, draga pri¬
jateljica,« odgovori jej bivša ravnateljica,
«brez njene velikodušne pogumnosti bila bi
poginila z vso svojo rodbino.«

Druzega dne se nam posreči, sicer ne
ravno brez težav, dospeti na drugi breg
razpokline k konjem, odkoder smo varno
potovali proti vasi, kamor smo zvečer tudi
srečno prišli.

Najeti možje in posli bili so popolnem
zadovoljni z bogatim plačilom, katero sem
jim izplačala za njihovo požrtvovalno pomoč.

Zdaj rodbina Hamiltonova znova živi v
obilosti pozemske sreče. Mnogokrat jo ob¬
iščem in z dopadajenjem vidim, kako zelo
velik razloček je med sedanjim njihovim
blagobitjem in tedanjo nesrečno usodo.



m