S m r t.
T&TffiHj^                               (Bolgarska pripovedka.)
fladar vsega sveta je poklical smrt pred svoj prestol in jej rekel: ,,ldi tja v kraljestvo Sedmograško; v mestu Braševu bodeA našla inlado ženo, ki je vdova in mati  dveh mladoletnib otrok.    Ure njenemu življenjn so potekle; pripelji jo k meni!"
Smrt se poda na pot ter pride na Sedinograško v niesto Braševo. Tu je našla ženo, ATdovo in rnater dveh nedoraslih defkov. Stopivši v siromašno kočo, ugleda mlado mater, ko je ravno svoja dojenčka % občutki prave materine ljubezni negovala in poljubovala. Smrt to videč, zasmilila sta se jej dojenoka. katerima bi bila morala vzeti mater. Vrne se v nebesa, stopi pred Gospoda pravie in mu reče: ,,Gospod ! žena, katera bi morala umreti, mati je dveh Ijubeznjivih dojenčkov: kdo ju bode hranil. ako jima vzameš mater?"
- Gospod sc ,je razsrdi!, da ga snirt ne shisa ter no izpolnuje njegovih vikazov. Posegel je v inorje, vzel iz njega školjko, plavajočo po neizmeraih morskih valovih. Pokazal jo je smrti in jo vprašal: ,,Povej mi, kdo je njen oče ? Kdo je ujena mati V Kdo je njen brat, in kdo so njeni sorodniki ? Kdo jo živi in oskrbuje? Nihče drug nego jaz, ki sem gospodar vsega stvarstva. In glej! sleherna stvar živi in se raduje po svoje. Mar raisliž, da je moja skrb do ljudi raanjša nego do uepopolnih živali ? Zatorej idi iu izpolni, kar seui ti ukazal.
•           68
Smrt videč modroat nebeškega očeta. povrne se na Sedmograško in vzame mlado ženo iz vrste živoeih.
A ker ni bila takoj pokorna, rekel je Bog smrti: ,,Zapovedujem ti, da trideset let ne sineš stopiti pred moj prestol!"
Žalostna se je ločila smrt iz nebes in šla na zemljo. Dolgo se je poti-kala okolo. Naposled se je naselila v Valahiji, ki se razprostira ob velikej reki Dunavu. Na bregovih te reke je našla pobožnega puščavnika, ki se je bavil z molitvijo in delom. Terau se je ponudila za pet let v službo, ker toliko časa še ni smela stopiti pred obličje nebeškega oeeta.
Ker je bil puščavnik zelo pobožen in modcr mož, ni se smrti slabo godilo pri njem. In ker je bilo tudi malo dela, pripovedoval jej je puščavnik dan na dan vsakovrstne lepe in svete stvari.
Po pretečenih petih letih, ravno poslednji dan , rcče pušeavnik smrti: BNajini opanki so raztrgani; idiva v Uukarešt na seinenj. da si kupiva novih."
Smrt se je. pri teh besedah pobožnega puščavnika na tiho zasmijala, ker jc vedela, da mora puščavnik druzoga dne uinrcti. Zato sc jej jc zdelo smešno, da si hol-e starfek kupiti nove opanke. Vender ne reče ničesar, in šla sta v Bukarešt na semenj.
Kadar se druzega dne vračata iz Hukarešta domov. bilo je toliko Ijudstva po ulicah, da ne moreta dalje. V sredi množice Ijudstva pa sta se peljala dva prekrasno oblefiena mlada gospoda. Prvi je bil okinčan z zlato krono in blestečiin se orožjem, a drugi, na cegar licu se je brala pobožnost, bil je oblečen v dolgo duhovsko obleko.
nKdo sta ta dva?" vprašal je pnžfavnik, in tisoč veselih glasov mu je odgovorilo: ,,To je naš knez in brat njegov, naš uadškof!" A siiirt je takoj spoznala, da sta ta dva mlada moža dojenčka onc inlade vdove, katero je pred tridcsetimi leti peljala v nebeško kraljestvo. V svetej ponižnosti je hvalila moč in milostivo skrb nebeškega očeta.
Prišla pa je tudi poslednja ura puščavnikoveinu življcnju. Naglo je osvobodila smrt dušo pobožnega stareka iz telesa in jo peljala s seboj v sveta nebesa. A Oospod vseh svetov je sunrt zopet vzprojel s prijazniin licera med svoje nesuirtno služabnike.                                                           H. Podkmjsek.