List št. 23
Terkajte in se vam bo odperlo.
Razodel sim bil v 16. listu „Novic" živo in občno željo po nižji ceni soli, in si skazati pri-zadjal, da bi se nam brez posebne deržavne škode ta želja dopolniti zamogla in bi se nam tudi gotovo dopolnila, če bi se le vladarstvo silne potrebe in nadlog, ki iz dragine soli izvirajo, v živo, kakor je, prepričati zamoglo.
Kako pa da sim resnico zadel, da nisim po vetru mahal, da nisim kake zmišljave govoril, ampak da sim nar bolj skelečo rano dežele odkril in prav iz serca ljudstva, še posebno pa siromakov, kterih je povsod po svetu več, kakor bogatinov, bil besedo povzel, mi pričajo zahvalne pisma, ki sim jih od meje do meje dežele dobil, da sim to potrebo očitno razodel.
Ker imajo pa časniki med drugim tudi ta imenitni namen: da po njih vlada zve spodobno naznanjene želje in potrebe svojih podložnikov, brez kteriga zvedenja jim , če je še tako dobrotljiva in milostna, pomagati ne more, — in ker se nadjam, da moj omenjeni in iz serca jezero in jezero de-želanov izusteni zdihlej ni odšel bistrimu očesu našiga slavniga deželniga poglavarja, ki se je o spoznanih potrebah že tolikrat miliga pomočnika sfcazal, se s tolikanj večim zaupanjem še enkrat obernem na njegovo milo serce : naj bi blagovolil naše potrebe in nadloge višji oblasti naznaniti, in se kakor skerben oče nam za pomoč potegniti! Če bi mu obveljalo, bi si on s tem ve-den spominik hvaležnosti postavil, ker bi tako deželi nepopisljivo veliko dobriga naklonil, veliko nadlog pa in zlegov bi od nje odvernul, ktere iz pre-
visoke cene soli izvirajo. V pojasnjenje poslednjiga in kako po soli ljudstvo hrepeni, hočem iz mnogih le en sam izgled povedati, ki se je pred nekterimi leti na Notrajnskim pri Babnimpolji (Babenfeld) primeril, kakor mi ravno nek prijatel zdihovaje piše. Hodili so namreč marsikteri prebivavci iz Notrajnskiga iz silne potrebe memo Babnopolja skri-vej po prepovedani poti na Horvaško soli kupovat, ker so jo ondi nekaj boljši kup dobivali; alj enkrat so jih mejni stražniki ponoči na prepovedani poti zasačili, in primerilo seje, da ena žena, uboga mati več otrok, je bila vstreljena, ktera je bila le 6 funtov soli kupila, ker je iz ubožtva ni mogla več kupiti. Čolnar iz Prezida , unkraj Babnopolja, je mogel po obstoječi zapovedi vjeto horvaško sol pokončati. Dal jo je torej v globok jarek ondi vsuti, da bi jo voda končala, in lej! iz Prezida soli stradajoče žene, ki so svoj živež iz ubožtva neslan vživale, to viditi, so z nevarnostjo življenja v jarek planile in oso 1 j eno vodo z dlanmi zajemale in jo serkale! Več prič, ki so to namero gledale, je mende še živih. — Ako je potreba soli že takrat taka bila, kako je šele sedaj o tako slabih letinah. — Spet od druge daljne strani dežele mi piše prijatel, da je med Jjudstvam glas in želja, da bi nekteri raji še tlako delali, če bi se le cena soli ponižala!
Oj gotovo bi, kakor je bilo že rečeno,milostna vlada tako goreče želje svojih podložnikov dopolnila , če bi se le v živo te potrebe prepričati zamogla, ktero so naši deželni stanovi v letu 1848, kolikor je nam znano, kot pervo prošnjo Krajnske dežele razodeli, spoznavši njeno resničnost. Mi pa se kakor otroci do očeta obernemo s prošnjo sedaj na našiga deželniga gosp. poglavarja: naj bi z oziram na hude letine milostna vlada nam nekoliko to nadomestila, kar so nam uime in nevihte vremena nemilo vzele!
Zaplana 9. marca 1852.             J. Plemelj.