SLOVENSKA STRAN —ff&š: VfU-yC C 3V ^Ud- . septembar 1978-Naše Novine - 9 PIŠETA IN UREJUJETA: LOJZE KOŠOROK iN PAVLA GRUDEN MS»«, ffiiSMBI HR 'iŽK® pBHH S 4- JB iP^ I v*^ ™ 4 Jp i * / : ' "i/"/?'4'; ------L... .... ŠE MALO KULTURNE OBDELAVE Dragi urednik "Misli" me je v avgustovski številki zat-ipkal. Nič mu ne zamerim, vso pravico ima da zatipka kogar hoče. Jaz sicer z njim ne soglašam, pripravljen pa sem se postaviti za to njegovo pravico. Tudi boli ne prav nič. G. Menart je na nekem zasedanju Slovenskega akademskega društva ugotovil da imam poleg njega jaz najdebelejšo kožo od vseh Slovencev kar jih ooz-na. Kdo jo je njemu ustroj-i), ne vem; meni so jo v ljubljanski prisilni delavnici. In to takrat ko so marsikateri urednikovi današnji dopisniki zavzemali v Ljubljani visoke položaje. Moram se braniti, kdo me bo če se ne bom najprej sam! Ne drži da istovetim šolsko izobraženost s kuitu- -! V pojasnilo objavljam tisti del svojega pisma uredniku ki se na nanaša na to vprašanje. Z moje strani ni ovire da e objavi v 'Mislih" celotno pismo; tako bo stvar še bolj jasna. Kako sem se le mogel tako "čudno zaplesti" da sramotim svojo lastno polovico! Moram, povedati da sem namreč sam pol Primorca, četrt Gorenjca in četrt lžanca. če bi kaj tekega storil, bi zaslužil da me avstralski primorci pokličejo na odgovor. Vendar upam da me bolje razumejo in da jih ta grda primorska oštja, ta zlobni Zlobec le ni tako užalil kot se mu hoče pripisati. Tu je omenjeni del pisma: Vrnimo se še enkrat k spornemu vprašanju kulture. Napačno je če kdo trdi da mečem Šolsko izobrazbo in kulturo v en koš. Po mojem je nastal med nami nesporazum zaradi zamenjave pojmov. Obstoja namreč takozvana osnovna, srčna kultura človeka, tudi če je nepismen. Te kulture našim Slovencem nihče ne zanika, še najmanj jaz. Če bi jo odrekal njim, bi žalil svojega lastnega starega očeta, ki je bil preprost mož in ni bil šolan človek. Te, osnovno človeške kulture je imel zelo veliko pa ga le ne morem postaviti v isto vrsto z Vami, z Zlobcem ali s samim seboj. Kultura je v najširšem smislu tkzv. nadgradnja, zagr-ejena na vsakokratni gospodarski osnovi. Če take osnove ni, se tudi kultura ne more razmahniti. Del te kulture je tudi šolstvo ter .vse kar se s pomočjo šolstva da razviti: znanost, teoretična in praktična /tehnika/, leposlovje, dalje umetnost vseh vrst, žurnalistika in športna kultura pa še mnogo druge- ga. Če posameznik ali skupina posameznikov ne poseduje celotnega kulturnega spektra nadgradnje, zanje še vedno velja oznaka "homo primigenius", tudi če majo dosti osnovne, srčne kulture. V tem smislu je treba razumeti Zlobčevo izjavo. Za boljšo osvetlitev problema bi lahko navedel Še več paralel, vendar se bom ustavil samo pri eni. V vsakega človeka je vsajen naravni zakon in tako ve kaj je dobro in kaj je moralno slabo dejanje. Kulturen narod pa si bo na tej osnovi zgradil celotno zakonodajo, ki bo seveda kot vse drugo, odraz vsakokratnih gospodarskih razmer. Stari Germani so bili precej bolj pošteni kot Rimljani, saj so jih ti sami v v svojih spisih hvalili, pa vendar so veljali za barbare deloma in v veliki meri ravno zato ker niso imeli svoje zakonodaje, medtem ko je Rim že ustvaril svoj "Lex Romana". Pustimo to! Morda bi bilo res dobro če bi g. Zlobec svojo izjavo pojasnil ali drugače formuliral, saj končno ve da Slovenci zelo radi iščemo dlako v jajacu. Zlonamerna pa prav zares ni bila. Tistim ljudem z visoko izobrazbo ki jih omenjate, manjka osnovna srčna kultura. Tam so prikrajšani, bodisi že po naravi, bodisi zaradi vpliva slabega okolja v mladosti. Soglašam z Vami da jim nobena šola več ne more pomagati. "Gratia naturam supponit". Prav tako ne moremo vcepiti razvite kulture na slab les. Da ne bi zamere in da se bomo bolje razumeli, naj še g. urednik precizira svojo definicijo kulture. Prepuščam mu zadnjo besedo. Ing. Ivan Žigon JOVANKA NOUSSAIR SE POSLAVLJA Te dni se od nas poslavlja promenentna kulturna in socialna delavka, ga. Jova-nka Noussair. Rodom je iz Srbije, njen rojstni kraj je Zemun in življenska pot ji kaže naprej po svetu in tokrat na ameriško celino. Prvo bo obiskala rodni kraj in nato naprej v ZDA, na novo pot, po novih dolžnostih. Kot vidna delavka je poznana med vso jugoslovansko srenjo v Sydneyu, tako na socijalnem, organizacijskem in kulturnem polju. Na njeno pobudno in z njenim težkim delom, je v Newto-wnu vpeljala Socijalno -informativni center, kjer je večinoma tudi sama delala in ga vodila. Za enkrat je to edini tek Center v vsej Avstraliji, kjer dobivajo informacije in pomoč tako Jugoslovani kot Avstralci ali kdorkoli. Jovanka je bila ena redkih oseb, ki je videla potrebo malega človeka. Kot taka se je osredotočila ravno na te male ljudi in jim pomagala, bodisi v duševnih ali materialnih potrebah. Ne samo, da je pomagala malemu človeku, nego je bila pravi ljudski tribun; pri organizacijah, socijalnih ustanovah ali pa pri oblasteh je znala na pravem mestu in s pravo besedo dvigniti svoj glas in pokazala na vpijoče potrebe priseljencev. Njena odlika ni samo v tem, da je bila borka za socialne in človečanske pravice malega človeka, njena odlika je predvsem to, da je bila velik človekoljub. Povsod je pov-darjala in apelirala humanost in njeno človekoljubje se je odražalo povsod pri vsem njenem delu. Kolikim ubogim, starim ali zavrženim ljudem je bila kot mati. Tudi tistim ubogim v življenju zavoženim ljudem je bila sočlovek, tudi za tega iztirjenca je našla tola-žilno, bodrečo ali ljubečo besedo in ga skušala pripeljati nazaj na pot življenja, kot enakovrednega člana človeške družbe. In kot taka, dajala je vse od sebe, ves svoj čas, vso svojo moč, vso ljubezen, pozabila je na sebe, na svoje življenje in se vsa razdajala za druge. Kot kulturna delavka ima predvsem zasluge da se je javno borila za uvedbo etničnih jezikov v šole in za enakopravnost jezikov v avstralski družbi. Njena zasluga in zopet njeno delo je, da je ustanovila leta 1976 v Newtownu Jugoslovansko Etnično šolo. In če pogledamo statistične podatke pri Ministrstvu za prosveto bomo videli, da je bil vpis leta 1976. kar 676 učencev. Letos je vpis nekoliko manjši, vpeljan pa je še 4. jugoslovanski jezik in to slovenski jezik. Tudi na tem polju se je odiočr.o borila povsod za pravice svojega materinega jezika. Tudi tu je velika njena zasluga, da imamo danes to kar imamo, tudi tu je odločno povzdignila svoj glas, prosila, dokazovala in se sklicevala na človečanske pravice, lahko bi našteval njeno delo in njene napore v nedogled, vendar lahko mirno trdim, da je bilo njeno delo posvečeno vsem narodom Jugoslavije, vsem ki živimo v Avstraliji. Ni se osredotičila samo na njene ožje rojake, za njo so bili vsi enaki. Če je dala komu več pažnje je bil to tisti, ki je bil pomoči najbolj potreben. Zato smo ji tudi mi Slovenci hvaležni, tudi za nas je delala,. tudi našim Slovencem je pomagala, tako posameznikom kot celoti, tudi za nas je vzdigala svoj glas kadar in kjer je bilo potrebno! imela je .srce za vse. Hotela in skušala je biti predvsem človek in potem vse drugo. Velikokrat je njeni sodelavci niso hoteli razumeti, nekateri je niso znali ali mogli razumeti, vendar je njeno delo ne samo vidno, tudi je prišlo v zgodovino priseljencev, tako se njeno ime piše po raznih univerzah v N.S.W., pri Ministrstvu za prosveto, pri Minisrstvu za socijalno za ščito in njen glas je segel tudi v parlament v Canberri itd. itd. Naj ji bodo te vrstice v skromno zahvalo in skromno priznanje tudi iz naše strani in želimo ji, veliko uspehov in vse dobro na njeni nadaljni življenski poti. Lojze Košorok MISLEJEV PORTAL -LJUBLJANSKA ZNAMENITOST Vsak dan zanese nekoliko ljudi na Ijbljanski trg. Tam, kjer so naprodaj rože, stojita že stoletja dva giganta, ki ju je izdelal Angelo Po-zzo, padovanski kipar, ko je bil v službi pri Luki Misleju. Angelo Pozzo je delal v Ljubljani le kratek čas. Njegovo delo omenja v reprezentančni knjigi zbirke Ars Sloveniae Vrišar. Pravi, da se nam je Angelo Pozzo s kipi emonskih škofov v ljubljanski stolnici, nastalimi leta 1713, in zlasti z gigantoma /nastalima leto zatem/ na seminaškem po-rtalu predstavil kot izrazit pripadnik italijanske zgod- njebaronične šole. V času, ko je delal pri nas, je bil njegov slog v bistvu že zapoznel. Vitalnost -in robustna, plastična telesnost njegovih nadnaravno velikih in mišičastih figur pa sta kljub temu vnesla v naš opus zgodnjega 18. stoletja duha, ki ga sočasni domači kiparski krog tedaj ni poznal. RAZŠIRITEV LETALIŠČA BRNIK Poleg razširitve in obnove 3300 metrov dolge in 60 metrov široke vzletno pristajalne steze je med pogoji za pridobitev višje kategorije ljubljanskega letelišča na Brniku tudi posek 100 hektarov gozdov v 80-metrskem pasu ob letališki ograji. Zato so člani občinskega izvršnega sveta Kranj menili, da bi morala letališka delovna organizacija že pred meseci, pred začetkom obnovitvenih del na letališču, posredovati občinskim organom prošnjo o razlastitvenem postopku. Sekire kljub temu pojejo v brniškem- gozdu, od konca julija, vendar le na parcelah, ki jih je letališče že odkupilo, Čeravno so le-te v večini, saj na kranjski občini ugotavljajo, da je le nekaj primerov, ko so lastniki odklonili ponudbo letališča za odkup njihovega gozda in za posega v njem, bi morali biti na to pripravljeni že pred časom, saj so bila republiška in zvezna dovoljenja o obnovi letališča izdana že lani sredi leta, priprave na obnovo pa so stekle že pred tremi leti. KOROŠKI IGRALCI V KRIŽANKAH LJUBLJANA-V okviru 26 mednarodnega poletnega festivala so v odprtem gledališču v Križankah nastopili člani Slovenskega prosvetnega društva "Rož" iz Šentjakoba v Rožu na avstrijskem Koroškem. Pred ljubljanskim občinstvom so prizadevni amaterski gledališčni-ki uprizorili znano, zelo popularno dramatizacijo Sket-ove povesti o Miklovi Zali v režiji Petra Stickerja. kar pet domače -C? ••• Blagor otroku katerega spomin na očeta ostane neokrnjen in svetal. In blagor očetu, ki se zaveda, da je otrok, ki je iz njega spočet,-nadaljevanje njegovega imena in rodu, in da je oče otroku najvažnejše opora. Očetu, ki že pri rojstvu spozna to svojo sveto dolžnost, bo otrok v srešo in notranje bogatstvo, ob otroku se mu bo življenje spopolriilo. S tistim trenutkom, ko moški, ki se zaveda velike vrednosti človeškega življenja in človeka kot samega, postane oče, kakor prerojen krene na pot očetovstva. Zdaj šele mu je življenje zadobilo pravi smisel. S tem seveda ni rečeno, da moški, ki nima otrok, ni polnovreden član človeške družbe. Še zdaleč ne. Tudi moški brez otrok more služiti človeštvu, če se zaveda da je vsakega človeka dolžnost pripravljati boljšo pot v bodočnosti zanamcev. Vendar se človek ravno v ljubezni do otrok, posebno svojih, najbolj spozna s tisto ljubeznijo, ki mu veli: ljubi samega sebe, kakor svojega bližnjega. Mnogim, že takorekoč izgubljenim moškim še Šele ob rojstvu otroka v srcu vžge ljubezen do sočloveka. Skozi otroka starši, če že prej ne, začno spoštovati samega sebe. Oče, ki svoje očetovstvo zanemarja in prepušča otroka popolnoma vzgoji matere, naj ne pričakuje spoštovanja od svojih otrok. Oče, ki se peha samo za kopičenje denarja in za pridobivanje vsemogočih, najnovejših stanovanjskih udobnosti, bo sinu le vir za iskanje materjalnih dobrin. Oče, ki ima za otroke le denar, a ne časa, naj ne pričakuje, da se bodo otroci k njemu obračali za nasvete. In naj se ne čudi, če bo nekega dne prepozno spoznal, da se mu je otrok odtujil in morebiti celo izpridil, kajti tak oče verjetno tudi nima časa ne spoštovanja do njihove matere. Tak oče tudi izgubi pravico do kaznovanja svojih otrok. Kdor pravilne ljubezni ne pozna, ta ne pozna pravičnosti. Otroci so kakor prst, ki zahteva nego, da bi dobro obrodila. Ze zgodaj, navsezgodaj, posebno v današnjih časih, je treba otroka navajati k resnici v vseh življenskih vprašanj in ga spoznavati s resničnimi vrednotami, da bi otrok mogel ko bo moral stopiti na svoje noge, kreniti v pravilno smer na čast staršem, v svoje pravo zadovoljstvo in v dobrobit človeštva. Otrok naj bi že v zgodnjih letih spoznal kakšne so njegove. odgovornosti do njegovih sorastnikov, predstojnikov, do sosedov, do bolnih, starih in do revnejših od njega. Ne samo mati nego tudi oče naj mu bo za vzgled. Tudi z delom in z zadoščenjem, ki ga človeku delo prinese, naj se otrok že v mladosti spozna. Danes imajo starši navado, da se s par dolarji je pri hiši kakšno večje opravilo, takorekoč otresejo otrok, da jim ti pri delu ne bi bili v napoto. Tak oče, ki ne usmerja svojih otrok k skupnemu delu z družino, naj ne upa, da mu bodo otroci, ko bo on ostarel, v pomoč. Kjer ni družinske ^¡l skupnosti tam ostane le osamela starost. Oče, ki ima grde navade kakor so pijančevanje, igranje na karte, konje in pse, nepotrebno zapravljanje denarja in grmadenje dolgov, pretepanje žene in zakonska nezvestoba, naj nikar ne pričakuje od otrok občudovanja, spoštovanja in hvale Kar je pričakovati, je le žalosno posnemanje njegovih navad in razvad. Kajti mati sama, ob prisotnosti takega očeta, v današnjih razmerah, vsega ne zmore. Starši, ki zahtevajo od ou roka hvaležnosti samo zato, ker so mu "dali" življenje, žive v staraški zmoti. Otrok bo izkazal hvaležnost star- ^ Kf šem le takrat, ko bo spo-V^ NV ^ znal, da so ga v mladosti g pravilno podkovali za življ-jv enje. Danes, ko je patri-jarhalna družba takorekoč že v zatonu, moški kot oč etje izgubljajo na važnosti. Danes moški in ženska im- ^ ata isto pravice do izbr- £ aženosti in zaposlitve, ena-ko sta soudeležena pri nju- i nem domačem gospodarst- t vu. Vendar kar se tiče otrok bi moral samo eden od staršev imeti pravico do končne odločitve kadar to ok-olnosti v njunem odnosu do otrok zahtevajo. Tudi med Slovenci očetje že izgubljajo glavno besedo b hiši. Žene, oziroma matere še vedno podpirajo tri ogle v hiši. Oče pa bi moral biti streha doma. V nedeljo 3. septembra so očetje po celem svetu prejemali darila svojih otrok. Koliko teh daril sta izročila ljubezen in spoštovanje, koliko le obveznosti, to vedo le matere in otroci. Koliko očetov se je ob teh darilih zamislilo če so vredni pozornosti ali ne, pa ve le vsak oče sam. Tam kjer oče spoštuje svojo ženo kakor samega sebe, tam živi družina v ljubezni in medsebojnem spoštovanju. Tam bo žetev pod starost. Pavla GRUDEN Povprečnost se ne zna navduševati. /O.F. Babler/ Lisici so najbolj všeč gluhoneme kokoši. /Ivan Cimerman/ Najhujša je rasna diskriminacija tam, kjer živi ena sama rasa. /Žarko Petan/ PRIŠEL, PRIŠEL JE ČAS Morda prišel je čas ko ljubezen treba skrivati. Skriti jo je treba v kleti kake zapuščene hiše. Izrezati jo iz mesa, v beraške cape jo. obleči. Usta ji zapreti, zapečatiti oči. Poriniti v prepad, zažgati in njen prah raztresti na vse štiri strani. Prišel, prišel je čas, ko tudi poezija je krivica. Slavko Mihalič /Prevedel Ciril Zlobec/