Književne novosti. 209 Josip Kostanjevec: »Iz knjige življenja«. I, Založil pisatelj. Natisnil Šeber v Postojni. 1900. — Mirno in tiho je bilo vse dosedanje slovstveno delovanje Josipa Kostanjevca. Nikdar ni šiloma ril v ospredje. Skromno je stal ob strani in čakal, da se dobi v dolgi vrsti pisateljev, s katerimi nas je oblagodarilo nebo v zadnjih časih, prostora tudi zanj, in brez bučnih reklam je poslal svoja dela v svet. Ta skromnost in ponižnost je tisto, kar dela meni Kostanjevca pred vsem simpatičnega! Iz vsega njegovega dosedanjega vedenja posnemljem, da nima njegovo slovstveno delovanje nikakega postranskega namena, da mu ne gre za zaslužek — če pisatelj pri nas o zaslužku sploh govoriti more — da mu niti do slave ni mnogo, da piše temveč iz srčne potrebe, da mu je slovstveno delovanje le sredstvo, s katerim teši po ustvarjanju koprneče moči, ki jih čuti v sebi . . . Mogoče, da ima skromnost Kostanjevčeva tudi še drug vzrok, mogoče, da dvoji še sam o vrednosti marsikaterega svojih proizvodov. Tudi to ni slabo znamenje! Vsak pravi umetnik dvoji o lastnih delih, da, vsak pravi umetnik je prepričan, da ni ustvaril še nič popolnega, kajti moči zaostajajo vedno daleč za voljo, in vsak pravi umetnik si torej venomer tudi prizadeva, da napreduje, da se povzpne v popolnosti še više. Prav radi tega pa mislim tudi, da se ne motim, ako domnevam, da je bilo Kostanjevcu nekam tesno pri srcu, predno se je odločil, da seznani širše kroge s plodovi svojega pripovednega talenta, in da z nekim neprijetnim čuv-stvom pričakuje, kaka sodba se izreče o njem. Moj Bog, kdaj pa je bila bojazen, ki navdaja kolikor toliko menda vsakega umetnika, ko stopa s svojim umotvorom pred svet, bolj upravičena nego dandanes, in to zlasti pri nas, kjer se vpraša le prevečkrat po imenu, po političnem mišljenju, po stanu pisateljevem, predno se izreče sodba o njegovem delu! In koliko praznih fraz se včasi ščeperi po naših kritikah! Se nedavno sem čital v neki presoji ta-le originalni stavek: »Z umetniškega stališča bi se ne dalo nič reči, če bi se bilo to poglavje izpustilo!« Kaj je hotel povedati kritik s tem? — Vedno in vedno se poudarja pri nas umetniško stališče, ali kako malokrat nam nudijo kritiki priliko, da bi posneli iz njih razprav, kaj pravzaprav oni umevajo pod umetnostjo. Taka nejasnost in negotovost pa pisatelje, zlasti mlajše in še nesamostojne, le bega in vznemirja! . . Res je sicer, da enotnega pojma o umetnosti ni in ga nikdar ne bo, res je, da se bodo mnenja o tem pojmu vedno križala, in nič sramotnega ni, če kdo svoje naziranje o umetnosti izpremeni, če je danes v tem oziru drugega prepričanja, nego je bil včeraj, toda nekaj pozitivnega nam mora znati kritik vendarle povedati, neko stališče morda vendarle zavzemati! Kajti vsa raznovrstna umetniška stališča — v kolikor so namreč taka, da pridejo resno v poštev — imajo končno vendarle nekaj, v čemer se strinjajo, nekaj skupno jstinitega. A pri nas? Kolikokrat se vrte misli kritikove, če jih je sploh kaj, v tako čudnem kolobaru, da je kritikovancu absolutno nemogoče spoznati se v njih, ali pa je stališče kritikovo zopet tako nizkotno, da ubogi pisatelj, ali 210 Književne novosti. bodisi že katerikoli umetnik, ne ve, se blodi li njemu ali kritiku! Saj je v novejšem času videti, kakor bi bila nekaterim umetnost identna z afektiranostjo, kakor bi imeli za višek urnetnosti to, da zna kdo zadeti oni brbljajoči feljto-nistični ton, kateri se je preslavljal pri nas tako dolgo, da je prešel mnogim v meso in kri, in da ga zahtevajo celo v povestih, akoravno je prišel drugod že davno ob kredit. Pri drugih se človeku zopet dozdeva, da so si izbrali za vzor kakega posameznega pisatelja in da ne smatrajo ničesar za dobro, kar ni pisano v maniri tega pisatelja, pri tem pa ne pomislijo, da se mora pri vsakem umotvoru oblika ujemati z vsebino in da n. pr. Tolstega »Vstajenje« ali Zolova »Plodovitost« ali sploh kako delo, ki biča n. pr. socialne razmere, ki je pro-šinjeno od kake ideje, ne more biti pisano tako, kakor kaka od romantiške bo-lehnosti navdahnjena noveleta . . . Jaz mislim, da si umetniško stališče poiskati ni baš tako težko. V prvi vrsti gre pri vsakem, osobito pesniškem umotvoru pač za to, da je čim nepo-srednejši in čim pristnejši izraz človeškega čuvstvovanja in mišljenja. Ali tudi mišljenja? . . Po mojem mnenju, katerega nikomur ne vsiljujem, da! Človek je čuteča in misleča stvar, in čuvstvovanje in mišljenje je že po fiziologičnih zakonih tako tesno spojeno drugo z drugim, da se niti ločiti ne da, in napačno je torej zahtevati, da se eden teh dveh poglavitnih pojavov človeškega življenja popolnoma izbacne iz umetnosti. Seveda je umetnikova reč, spraviti oboje v pravo skladje. Umetnost je harmonija! Kdor nam razlaga same ideje, kdor se omejuje samo na refleksije, nam bo podal morda dober modrosloven spis, a umotvora ne! Kdor pa piše po receptu tistih, ki menijo, da v poeziji ni treba misli, da v pesmi na pr. zadostuje že samo zvenenje besed, ki vzbuja v človeku občutje, od njega nimamo pričakovati drugega nego kak bizzaren nestvor, kakršnih so v polpreteklem času dekadenti raznih narodov le preveč zagrešili . . . V drugi vrsti potem šele je tehnika. Kakor pri drami, razločuje se tudi pri povesti lahko zunanja in notranja tehnika, samo v nekoliko drugačnem zmislu. Pod zunanjo tehniko bi jaz ume val ogrodje, zunanjo zgradbo povesti. Vse kaj drugega je, če napravi kak pripovedni spis na človeka vtisk, da ga je pisatelj pisal brez vsakega načrta, ali če moramo, prečitavši ga, priznati: pisatelj je imel ves umotvor v glavi, še predno ga je začel pisati, in ko je prvikrat pomočil pero, je natanko znal tudi že za konec povesti . . . K notranji tehniki pa je prištevati potem vsa ona raznovrstna sredstva, katerih se pisatelj poslužuje, da nam čim najlepše, čim najizvirneje pove, kar nam ima povedati . . . Naj povem precej: Največji nedostatek, ki ga opažamo pri Kostanjevčevih proizvodih, je prepovršna motivacija. Skoro vsaka njegovih povesti nam daje povod, da si napravimo ob strani kak vprašaj. Posebno klasičen dokaz za to mojo trditev je precej prva novela v zbirki: »Roža«. Neverjetno se zdi na pr. človeku, da bi oče tako neusmiljeno pretepal hčer, kakor popisuje pisatelj na strani 7. in 8, in sicer neverjetno tem bolj, ker ne zvemo pravega povoda za to; neverjetno in sicer navzlic vsemu opravičevanju se zdi dalje to, da bi prišlo dekle, ki ima že svoje izkušnje, kar tako k železničnemu uradniku ter mu začelo praviti svojo dolgo povest; neverjetno je, da bi se bila mati dekletova tako zazabila, da bi se dala povoziti od tovornega vlaka — umljivejša bi bila nezgoda že, če bi se bila dogodila ob prihodu brzovlaka —; neverjetno je tudi, Književne novosti. 211 da bi se bil oče tako hitro prelevil iz treznega človeka v pijanca in iz pijanca spet v treznega človeka, in da bi se v njenem srcu tako hitro menjavala sovraštvo in ljubezen. Jako slaba se zdi meni motivacija tudi v povesti »Zakaj nisi bil mož?« Na str. 136. pripoveduje pisatelj, kako strastno je ljubil Josip svojo Pavlinico, na str. 137. že pa spravi prijateljev poljub Josipa ob njegovo tako iskreno ljubljeno ženico, ker je bil ta poljub baje ves drugačen nego njegov poljub! Jaz mislim, če kdo strastno ljubi, gotovo tudi strastno poljubuje, in pri poljubih je v prvi vrsti pač le na tem, so li hladni, konvencionalni, ali vroči, istiniti! Da bi se pa bil že slikarjev prvi poljub, ki je mogel imeti na sebi vendarle samo značaj prijateljskega poljuba do žene, o kateri ne vemo do tistikrat nič slabega, toliko moč, da bi se bila takoj izneverila svojemu možu, je vendar preveč neverjetno! Videti je, kakor bi Kostanjevec ženske ne poznal prav dobro, ali pa nam je v tej svoji povesti nekaj bistvenega zamolčal ter zakrivil s tem, da se nam značaj Pavlinice zdi nejasen, nemogoč. Podobni pomisleki se nam vzbujajo še v tej in oni Kostanjevčevi povesti, in celo najlepša v zbirki: »Brez dela« ni brez take hibe; kajti ravnatelj, ki išče zakonske dvojice s tako namero, kakor tvorniški ravnatelj, katerega nam opisuje pisatelj, bode že toliko previden, da ne bo že v časniškem naznanilu zahteval, da se imata predstaviti oba, mož in žena, ker bi to vendar takoj obudilo sum! Kostanj evec je fin opazovatelj narave in tudi v človeško čuvstvovanje se zna nenavadno poglobiti! Tej njegovi zmožnosti je pripisovati, da nam že omenjena novela »Roža« navzlic naštetim napakam in navzlic temu, da v njej tudi tehnika ni vzorna, vendarle ugaja in da nas mestoma naravnost gane in pretrese. Kostanj evec ima torej ono svojstvo, ki se mora v prvi vrsti zahtevati od vsakega umetnika: on zna poseči v človeško srce in zna nas mnogokrat z malimi sredstvi ganiti do solz . . , Po globokočutnosti se odlikuje razen povesti »Roža« zlasti tudi že omenjena piesa »Brez službe«, katere završek se povzpne do pretresljive tragike, in ki je odločen in mogočen protest proti zverinskemu izkoriščanju bede, kakršno se semtertja, žal da, zares dogaja v življenju. Tudi sami na sebi priprosti povestici »List za listom« in »Škof« sta v tem oziru jako lepi. Citajoč pismo, ki ga v prvi teh dveh povesti narekuje mati na smrtni postelji, si mora človek brisati solze iz očesa . . . Najbolj prazna izmed sedmerih povesti, katere obsega zbirka, je po mojem mnenju ona, ki ima za naslov »Najsrečnejši poštar«. Ko bi ne bilo tistega prizora pri kopanju, ki je opisan živo in s finim taktom, bi jaz res ne vedel, zakaj je spisal Kostanj evec to povest. Tisti konec s papigo spominja skoro že na škorca, ki je znal govoriti, in o katerem smo čitali menda v ljudski šoli! . . . Kostanj evec se jako trudi, da bi podal kaj posebnega v tem, kar umevam jaz pod zunanjo tehniko, oziroma zgradbo povesti. Žal, da se to prizadevanje pri nekaterih povestih malo preveč pozna in da privede pisatelja včasi popolnoma na napačno pot. Dokaz zato je zopet povest »Roža«. Ker se je ponesrečena tehnika v tej povesti poudarjala že od druge strani, se meni ni treba baviti natančneje z njo. Le nekaj naj omenim. Meni se stvar tudi s tisto rožo, od katere ima povest menda svoj naslov, nikakor ne ujema. Roža, katera se 212 Književne novosti. omenja v pismu na str. 46., nikakor ne more biti identna z rožo, ki je dala povod za Robidnikovo pripovedovanje, ker je dobil ta tisto šele zvečer, dočim je videla mlada nesrecnica rožo že po dnevi pri njem. Je li mar dobil Robidnik na en dan dve roži? . . Ni treba, da bi se povest začela nenavadno, tudi ne, da se vsako poglavje prekine kdo ve kako originalno; pripovedovanje je lahko preprosto; mirno se lahko razvija dejanje, brez tistih velikanskih skokov, ki nekaterim tako imponujejo; kar pa je vsekakor treba, je to, da napravi povest na citatelja vtisk, da nam je podal pisatelj nekaj preudarjenega, nekaj skozinskoz premišljenega, v posameznih delih kakor v celoti lepo zaokroženega. Meni na pr. ugaja najbolj tista povest, pri kateri imam občutek, da so tudi posamezna poglavja zgrajena po gotovih umetniških pravilih. In da stremi tudi Kostanjevec bodisi vedoma ali nevedoma po nečem takem, o tem nas prepriča marsikatera njegovih povesti! Kostanjevec je realist skozinskoz, a realist v dobrem pomenu besede. One enostranosti, po kateri so se odlikovali nekateri naturalisti, ne opažamo pri njem nikjer. On je imel vedno celega človeka pred očmi; on nam opisuje dobre in slabe lastnosti človeka z enako ljubeznijo; senca in luč sta v njegovih spisih enakomerno razdeljena . . . Ne da se tajiti, da je izpodbujal Kostanjevca Kersnikov zgled k pisateljevanju. Ravno tako gotovo je, da se je Kostanjevec učil pri Zoli, a pri mlajšem Zoli, kajti zdaj je Zola dokaj drugačen, nego je bil; Zola je zdaj idealist, in golo življenje mu zdaj ne zadošča več; njegova novejša dela imajo vsa tendenco in se bavijo z bolj ali manj občečloveškimi idejami. Pri Kostanjevcu pogrešamo dozdaj še idej. On je dozdaj le bolj slikal, slikal to, kar je videl, opazil in čutil, in sicer slikal prav spretno in večjidel s pristnimi, živimi bojami; svojega naziranja o svetu pa nam dozdaj še ni izdal. Obzorje njegovo je še precej omejeno, kar so v prvi vrsti pač krive razmere, v katerih pisatelj živi. Ali se pa to obzorje ne da razširiti? . . . Jaz mislim, da so razni pripomočki, s katerimi se to doseči da, a govoriti o njih, za to nedostaje prostora . . . Sicer pa je tudi povsem napačno, ako kdo misli, da gre obzorje kakega pisatelja soditi le po milieuju, v katerem se vrše njegove povesti, in po osebah, katere nastopajo v njih. Kaj še! Veliko obzorje pisateljevo se pokaže lahko pri najpreprostejši povestici! Tolstoj se bavi v svojem »Vstajenju« večinoma z izmečki človeške družbe, in vendar kako obzorje, kake ideje! . . Tudi Kostanjevec si bo lahko še razširil svoje obzorje, in jaz prav od srca želim, da bi si ga. Ako se to zgodi in ako se iznebi nekaterih napak, ki sem jih omenil, potem ga bomo vsekakor prištevali k našim najboljšim pripovednim pisateljem! . . Prvi zvezek svojih zbranih povesti je založil pisatelj sam. Zakaj? . . Se je bilo li bati, da se ne bo oglasilo zadostno število naročnikov? . . Jaz si ne morem misliti, da bi bili Slovenci tako nehvaležni svojim pisateljem! Kdor zna presoditi, kako težko je spisati kaj v vsakem oziru izvrstnega, kdor ve, kako se v Nemcih mnogo slabejši leposlovni proizvodi, nego so Kostanjevčevi, visoko čislajo in pridno razpečavajo, bode rad pokazal gospodu pisatelju svoje priznanje s tem, da žrtvuje boreza ta forint ko lepo knjigo, kakršno nam je podaril on že s prvim zvezkom svojih povesti. Dr. Fr. Zbasnik. Književne novosti. 213 »Prešernov album.« Ob stoletnici pesnikovega rojstva — 1800 3/12 1900. — izdal »Ljubljanski Zvon«. Uredil A. Aškerc. V Ljubljani 1900. Založila in natisnila kot decembrsko številko »Ljubljanskega Zvona« »Narodna tiskarna«. 1900. 10 pol. — Prodaje L. Schwentnerjeva knjigarna. Ker je decembrska št. preteklega letnika »Ljubljanskega Zvona« izišla pod zgornjim zaglavjem kot posebna knjiga, naznanjamo jo iz bibliografskih ozirov tudi med »Književnimi novostmi«. O »Prešernovem albumu« so prinesli skoro vsi slovenski časniki (zlasti »Slovenski Narod«, »Domovina«, »Edinost«, »Jug«), pa tudi hrvatski, srbski, poljski in češki listi jako laskave in priznalne ocene. Najobširneje je poročala o »Prešernovem albumu« »Češka Revue« v Pragi. (Glej rubriko »Med revijami« v tem zvezku!) Poezije drja Franceta Prešerna. Uredil skriptor prof. L. Pintar. Založila in natisnila Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg v Ljubljani. 1901. 8°. Cena v platno vezani knjigi 1 K 40 h, broš. 1 K. To je takozvana ljudska izdaja Prešernovih pesmi. Razvrstitev in vsa uredba gradiva je ista kakor v veliki krasotni jubilejski izdaji, ki je izišla ob predlanskem Božiču. Čeprav je knjiga namenjena širokim masam, vendar je papir jako soliden in fin, tisk pa ličen in razločen. Zaradi priročnega žepnega formata in nizke cene pa se prikupi ta izdaja našemu občinstvu brez dvoma še veliko bolj nego takozvana jubilejska. Jan Leciejevvski, Franciszek Preszern, poeta slovvienski (odtisk iz Varšavskega »Ateneuma« 1900). — Profesor na 4. gimnaziji levovski in privatni docent za slavistiko na vseučilišču levovskem, Jan Leciejewski, ki je bil 1. 1883. gost pokojnega B. Raiča in je takrat izdal o slovenskih razmerah poljsko brošuro, je o stoletnici Prešernovi napisal razpravo o Prešernu, njegovem življenju in pesniškem delovanju ter z njo pokazal, da pozna natančno naše slovstvo, posebe Prešernove poezije, ki jim je izvecine v prozi posnel vsebino. Obširneje govori o »Krstu pri Savici« ter pravi: »Glavna napaka tega pesmotvora je nedostatek primernega psihološkega poglobljenja: prehitro pusti junak vero očetov. On, vojak, goreč branitelj bogov, vodja čet padlih za vero očetov, pozabi na eno besedo Bogomilino vso svojo preteklost, prelito kri rojakov svojih in menja vero, kakor je menjal orožje. Čudno se zdi to tem bolj, ker s krstom ne samo da ne pridobi Bogomile, marveč za vedno onemogoči izpolnitev svojih sanj, zakaj kot kristjan mora pri-poznati in spoštovati obljubo čistosti, ki jo je storila Bogomila, ki bi mu je kot poganu ne bilo treba priznavati! Zaman vprašujemo, kako notranjo vojsko je prebil, kako se je vršil v njegovi duši ta veliki in važni prevrat. Če pomislimo, da je Črtomir otrok narave in zdravih, nerazpetih živcev, da to vendar ni romantičen vitez-trubadur srednjega veka niti nervozen človek novodobni — se v čudnem svitu kaže ta njegov nagli prevrat. Radi česa je Črtomir postal kristjan, pojasnjuje nam pesnik v listu do Čelakovskega, v katerem pravi, da si s tem pesmotvorom želi pridobiti neprijazno mu duhovništvo. Moral je torej iz poganskega Črtomira napraviti nazadnje kristjana. Storil je to, ali nerodno. Lepše je zasnovano izpreobrnjenje Bogomilino. Pobita in mučena od nemira za ljubljenca, iščoč, zanj rešitve, najde uteho v besedah starca duhovnika; in ostajajoč pod njega trajnim vplivom, je imela čas razmišljati in primerjati staro vero z novo in je naravnim potem mogla »Ljubljanski Zvon« 3. XXI. 1901. 16 214 Književne novosti. priti do prepričanja, da ji kameniti bogovi niso mnogo vredni. Seve nejasno je, odkod 'je Bogomila vedela o tej strašni noči in porazu Slovencev, ko ji pa Črtomir, naravnost z bojnega polja prihajajoč, nič ni o tem pravil in nihče ter drug ni mogel prej od njega k njej priti.1) K manjšim pomanjkljivostim spadajo brezdvomni anahronizmi. Omenja na pr. pesnik strele »ze strzelb« (puszic njegovih strela), katerih pa takrat ni bilo2); neprimerno je takisto primerjanje Bogomile s Hero v Abidu, kajti ne odgovarja času, v katerem se godi dejanje (?) Priporoča pesmotvor pred vsem izbor vzvišene teme o lepi ideji, plastika posameznih prizorov in lepi oris oseb ter slikoviti jezik.3) Vprašajmo se zdaj, ali je delovanje Prešernovo vplivalo na razcvit literature slovenske. Trditi, da ga je on edin izzval, bilo bi pretiravanje; saj ni oni čas manjkalo močnih činiteljev, ugodnih razvoju narodne književnosti. Pa tudi delovanje Prešernovo je bilo zelo važen činitelj. Vnelo je mladino za narodno poezijo in vobče vzbudilo narodni duh, — zlasti mladino, obiskujočo vseučilišče graško, med katero nahajamo čilega St. Vraza in poznejšega slavista Miklošiča.4) Zanimivo je primerjanje Prešerna z Mickiewiczem: »(Prešeren) je liričen pesnik ... V njegovi poeziji ni silnih čuvstev ljubezenskih kakor v četrtem delu »Dedov« Mickiewiczevih, dasi je okusil prav tako prevaro v ljubezni; bil je očividno drugega značaja in je ljubil že v letih poznejših, zrelejših, hladnejših; sicer je imel presatirično naravo, da bi ne za-državal in kritikoval svojih lastnih čuvstev. Takisto ni v njegovi poeziji tako silnih čuvstev patriotičnih kakor pri Mickiewiczu, kar se pač razlaga z nedostatnim netilom za enako silno vzplamtevanje. A kljubu temu mu ni mogoče oporekati globokega čuvstva. Hvaležni moramo biti profesorju Leciejevvskemu, da je svoje rojake opozoril na našega Prešerna in s tem na naš narod sploh. Fr. Ilešič. Slovenska stenografija. Priredil Fr. Novak, c. kr. gimn. profesor. Prvi del. Korespondenčno pismo. Avtografiral gimn. prof. I. Mach, učitelj stenogr. in urednik »Tesnopisnych Zabav« v Kraljevem dvoru. Litografiral I. Farsky, umel. ustav polvgraf« v Pragi. Založil Fr. Novak Natisnila Ig. pl. Kleinmavr & Fed. Bamberg. Ko je Novak 1. 1894. v izvestju novomeške gimnazije izdal svoje »Samo-znake in okrajšave v slovenski stenografiji«, zaslul je na prvi mah kot izboren stenograf. In ko je potem začel z veliko marljivostjo in redko temeljitostjo obdelavati še poedine dele debatnega pisma, so slovenski in drugi stenografje kar strmeli, in cula se je samo ena želja, da bi namreč Novak Slovencem napisal celotno stenografijo. Hvala slav. deželnemu zboru kranjskemu in izredni marljivosti prof. Novaka — ta želja se nam je izpolnila! Pred nami leži elegantna knjiga, katere naslov smo zgoraj napisali. Slišimo, da je tudi drugi del: »debatno pismo« pod tiskom in izide v kratkem. Tako bomo tedaj tudi mi Slovenci post tot discrimina rerum variosque casus imeli dovršeno celotno stenografijo. *) Kaj pa ribič? Vprašanje je seve, odkod je ribič vse vedel. 2) Pisatelj je krivo razumel besedo »puščica« = puška ! 8) Nedostatki »Krsta pri Savici« s tem niso popolnoma razkriti; to tudi pisatelju ni bil namen. 4) Z 1. 1836. je nehalo delovanje Prešernovo in s tem ves vpliv. Fr. I. Glasba. 215 Res je, da se je že tudi prej pri nas delalo v tej stroki, ali vse, kar se je storilo, je samo preludij. Novakovo delo je pa dovršena mojstrska simfonija. — Slovenski stenografje pisatelji pred Novakom, to so naši — Vodniki. Novak je naš stenografski — Prešeren. Z njim je napočila v razvoju slovenske stenografije nova epoha. Dosedaj smo bili Slovenci in stenographicis med Slovani na zadnjem mestu. Od danes smo brezdvomno na — prvem, kajti noben slovanski narod nima tako temeljite in tako dovršene učne stenografske knjige, kakor je Novakova, s katero se celo iz bogate nemške učne stenografske literature morejo le redka in sicer najboljša dela primerjati, katera jo pa komaj dosezajo, ne preseza je pa nobeno. O tem sem prepričan do dna duše in ne bojim se ugovora z nobene strani. Strogo logična razvrstitev gradiva, temeljito strokovno razpravljanje, kratka in jasna stilizacija pravil, veliko bogastvo najprimernejših, sestavno urejenih vzgledov, čist, gladek in vseskozi pravilen jezik, kateri je povsod v prekrasnem soglasju s stenografskimi principi, lep tisk, jasen, čist in točen steno-gram, vse to priporoča Novakovo stenografijo kot izborno učno knjigo, katere bodo gotovo veseli vsi učitelji stenografije, dijaki stenografi, posebno pa še samouki. Kar Novakovo stenografijo v današnjem času stenografske špekulacije, ki je rodila pri raznih narodih s svojimi površnimi in plitvimi deli toliko zla, tako posebno odlikuje, to je po mojem mnenju njena ko zlato čista solidnost in pa tista nedosegljivost. Ta knjiga je pravi arhitektonski umotvor, kjer ni nič pomanjkljivega, nič slabega, nič dvomljivega, nič nejasnega. Pisatelj je mislil na vse. Velika je pridobitev za slovensko stenografijo, da je Novak uvedel dosedaj navadni petljasti v tudi kot samostojen znak v abecedo. Stenografski del je prav lepo, jasno in točno avtografiral prof. I. Mach, a mojstrski litografiral I. Farsky v Pragi. Cena elegantni knjigi, pri kateri je imel pisatelj kot založnik gotovo veliko stroškov, je pač nizka. Za veliki trud pa, ki ga je kakor pridna in neutrudna čebela vložil v to prelepo knjigo, na katero je lahko vsak Slovenec pred celim svetom ponosen, sprejel bo gotovo najlepšo nagrado, namreč hvaležnost celega slovenskega naroda. Prof. Mijo Vamberger. Hrabroslav Volarič: Samospevi s klavirjem. Cena 3 K. Kot prvi zvezek zbranih skladb svojega pokojnega mladega moža je izdala gospa Franja Volari-čeva »Samospeve«. Redigiral je izdajo gosp. Jos. Čer in na Dunaju. Tiska jo je v odlični obliki zavod Jos. Eberla & Comp. istotam. Deset samospevov je zbranih v tem zvezku. Niso to bohotne rože, vzrasle, da bude strast in opajajo s svojo vonjavo, le priproste cvetke so, skromen kras zelenih gajev. Lahka je Volaričeva faktura, zato pa jasna in umljiva, prosta vsake kombinacije. Popevko hoče Volarič podati, ne umeteljne kompozicije; ne sili in ne trudi se k uspehom, za katere mu primanjkuje moči, ostane marveč sam s seboj zadovoljen v mejah diletantskega uglasbenja srčnih svojih čutov. S tem, kar podaje Volarič, je pač