Adolf Šinkovec
Pot k polnočnici
Gremo k polnočnici;
zoezde se blesie,
k tilii molitvi
so sklenjene moje roke.
Po smrekali je sneg;
oeje se klanjaja,
v vetru pozvanjajo,
beli slapooi se sujejo o breg;
priroda soe to pesem šepeče,
mesečina ko božji je smeh.
Jezus. daj miru nam, daj sreče, ko boš stopil na zemljo z neba o polnočni lepoii naših gora!