Izgerontološke literature
DROBCI IZ GERONTOLOŠKE LITERATURE
VPLIV DNEVNE ZASPANOSTI NA RAZVOJ ALZHEIMERJEVE BOLEZNI
Longitudinalna študija je pokazala, da imajo starejši, ki občutijo več dnevne zaspanosti, trikrat večje možnosti, da bodo leta kasneje zboleli za Alzheimerjevo boleznijo. Tisti, ki so bili čez dan večkrat zaspani, so imeli čez nekaj let večjo možnost za nastanek beta amiloidnih proteinov, ki so znak Alzheimerjeve bolezni.
Po ugotovitvah raziskav bi lahko slaba kakovost spanca spodbujala razvoj te oblike demence. To pomeni, da bi primeren nočni spanec pomagal zmanjšati tveganje za Alzheimerjevo bolezen. Do zdaj so bili prehrana, gibanje in miselna aktivnost prepoznani kot dejavniki, ki zmanjšajo tveganje razvoja Alzheimerjeve bolezni; spancu pa raziskovalci niso posvečali večje pozornosti.
Pri študiji so uporabili podatke iz dolgoročne študije, ki se je začela leta 1958 in je sledila zdravstvenemu stanju tisočih prostovoljcev. Spraševali so jih, kako pogosto postanejo čez dan zaspani in kolikokrat čez dan zaspijo. Prostovoljce so od leta 2005 naprej testirali tudi za možganske znake Alzheimerjeve bolezni.
Pri 123-ih udeležencih so analizirali odgovore in iskali povezavo med tistimi, ki so poročali o dnevni zaspanosti ali spanju in možganskimi znaki Alzheimerjeve bolezni. Po izključitvi dejavnikov, ki bi lahko vplivali na dnevno zaspanost, kot so starost, spol, izobrazba in indeks telesne mase, so rezultati pokazali, da se možganski znaki Alzhei-merjeve bolezni trikrat pogosteje kažejo pri posameznikih, ki so poročali o večji dnevni zaspanosti.
Zbrala Tjaša Grebenšek
Trenutno ni raziskano, zakaj se dnevna zaspanost povezuje z odlaganjem beta ami-loidnih proteinov, ki so možganski znak Alzheimerjeve bolezni. Ena od možnih razlag je, da dnevna zaspanost sama po sebi povzroči nastanek teh proteinov v možganih. Glede na prejšnje raziskave je bolj verjetna razlaga, da zaradi motenega ali nezadostnega spanca nastajajo beta amiloidni proteini; prav tako lahko te motnje spanja povzročajo prekomerno dnevno zaspanost. Znanstveniki zaenkrat še ne morejo potrditi, da beta amiloidni proteini povročajo motnje spanja.
Študije na živalih so pokazale, da lahko premalo nočnega spanja povzroči več beta amiloidnih proteinov v možganih in hrbtenici. Precej ugotovitev človeških študij je povezalo slab spanec z večjim številom beta amiloidov v nevronskem tkivu.
Raziskovalci so že pred dlje časa ugotovili, da so motnje spanja pogoste pri Alzheimerje-vih bolnikih. Prav to je eden izmed vodilnih razlogov družinskih oskrbovalcev, da svojce s to boleznijo dajo v institucionalno oskrbo. Domneva se, da rastoči beta amiloidni pro-teini in spremembe v možganih negativno vplivajo na spanje.
Študija kaže, da lahko slab spanec vpliva na razvoj Alzheimerjeve bolezni. To nakazuje, da je kakovost spanja lahko dejavnik tveganja. Nanj lahko vplivamo z uravnavanjem motenj spanja, kot so obstruktivna apneja med spanjem (prenehanje dihanja med spanjem) in nespečnost, kot tudi z vplivanjem na dejavnike na individualnem in družbenem nivoju, kot je premalo spanja zaradi dela ali gledanja televizije.
Alzheimerjeve bolezni še ne znamo zdraviti, zato se moramo potruditi, da vplivamo
54
Drobci
na dejavnike, ki zmanjšajo tveganje za njen nastanek. Tudi če se odkrije zdravilo za njeno zdravljenje, je treba poudariti strategije preprečevanja. Prioriteta kakovosti spanca je lahko eden od načinov za zmanjšanje tveganja nastanka bolezni ali morda za upočasnitev njenega razvoja. Vir: Science Daily, 2018. More daytime sleepiness, more Alzheimer's risk? V: https://www.sciencedaily. com/releases/2018/09/180906141501. htm (sprejem 12. 9. 2018).
ČUSTVENE STISKE DRUŽINSKIH OSKRBOVALCEV
Raziskovalci na univerzitetni šoli za zdravstvene nege Case Western Reserve so preučevali čustvene stiske družinskih oskrbovalcev, ki so skrbeli za družinskega člana z duševno boleznijo. Ugotovili so visoko tesnobnost primarnih družinskih oskrbovalcev pri začetni diagnozi ali v zgodnjem času bolezni, ki pa se je zmanjševala skozi čas.
Zmanjševanje tesnobe skozi čas se dogaja zaradi dveh možnosti: oskrbovanec postane z zdravljenjem bolj stabilen ali pa se družinski oskrbovalec sčasoma prilagodi na novo nastalo situacijo. Študija je ugotovila, da so ženske družinske oskrbovalke, ki so začele opravljati naloge oskrbovanja, večkrat depresivne in jezne kot tiste, ki oskrbujejo že dlje časa.
Raziskava je vključila 60 žensk, starih od 18 do 65 let, ki oskrbujejo svojce. Opisovale so svoje izkušnje oskrbovanja družinskega člana, ki je obolel za tesnobo, bipolarno motnjo, depresijo ali shizofrenijo.
Študija predstavlja začetne korake preučevanja povezave med skrbjo za družinskega člana z duševno boleznijo in čustvenim odzivom, ki ga imajo negovalci; večinoma so to ženske.
Študija je prišla do ugotovitve, da so bolj izobraženi družinski oskrbovalci bolj odporni na čustvene stiske in bodo prej našli uporabne vire pomoči.
V raziskavi so večinoma sodelovale ženske, ki so jih našli v socialnih organizacijah, cerkvah, kavarnah, knjižnicah itd. Vsak družinski oskrbovalec je odgovoril na 10 vprašanj o negativnih čustvih, ki jih je izkusil v dveh tednih. Prav tako so posredovali podatke o svoji starosti, diagnozi in druge informacije o družinskem članu z duševno boleznijo. Udeleženke so imele v povprečju 46 let, povprečna starost oskrbovancev pa je bila 37 let. Oskrbovanci so imeli diagnozo shizofrenije (45 odstotkov), bipolarne motnje (45 odstotkov), depresije (5 odstotkov) in anksioznosti (1 odstotek). Povprečno trajanje duševnih bolezni je bilo nekaj več kot 11 let.
Šestdeset odstotkov duševno bolnih družinskih članov ni živelo s svojimi oskrbovalci; te so bile večinoma njihove matere. Vendar je 68 odstotkov oskrbovalcev zagotovilo neposredno oskrbo s posameznimi dnevnimi dejavnostmi. Hkrati so v študiji poročali o občutkih jeze. Približno tretjina oseb z duševnimi boleznimi je prejela posredno oskrbo, kot sta podpora in spodbujanje oskrbovalcev.
Bodoče raziskave se bodo osredotočile na vključevanje udeležencev različnih ras, kar lahko spremeni rezultate. Prav tako bodo prihodnje študije preučevale čustveno stanje oskrbovalcev v daljšem časovnem obdobju.
Na podlagi svojih ugotovitev raziskovalci sklepajo, da je potrebno več pozornosti nameniti temu, kako stres za duševno bolnega člana družine vpliva na celotno družino. Pozivajo k intervencijam za družine in izobraževanje za bodoče medicinske sestre, kar bi koristilo tako oskrbovalcem kakor oskrbovancem z duševnimi boleznimi. Vir: Science Daily, 2018. Caregivers of family members newly diagnosed with mental illness at risk for anxiety. V: https://www.sciencedaily.com/ releases/2014/09/140915120751.htm (sprejem 13. 9. 2018).
55