e^VA-5 ?"£.
ČREPINJE.
Zbirka
povestij in pesmij.
V prozi češki spisal
Preložil
J. Skalar.
V Ljubljani 1893.
Založil in prodaja Janez Giontini.

Že v zavodu so ji rekali „Neznosnica.“ Bila je sirota po premožnem plemiči z dežele. Njeno imetje je upravljal star, godrnjav notar, prijatelj njenega očeta. On jo je spravil tudi v zavod, čuval nad njeno vzgojo, in ko je izpolnila dvajseto leto, oddal ji je vse v najlepšem, vzornem redu: tri kmetske dvore s polji in gozdovi, vse v dobrem najemu. majhen gradič z velikim parkom, vse dobro ohranjeno, ravno tako. kakeršno je bilo, ko so jo po nenadni smrti roditeljev odvedli v zavod.
Bila je jedinica in nekoliko ljubimka vseh. V svojem jedru dobra, postala je le po vzgoji „neznosnica“, katero ime so ji nadele dovtipne tovarišice takoj drugi dan pri skupni zabavi. V igri je hotela biti povsod središče in os; nikdar se ni hotela ukloniti obči volji in rajši je sedla kljubujoč v kot sama s knjigo s podobami, čez katere rob je jezno pogledavala na živo rajanje družic. Ta njen prvi izstop je odločil vso njeno bodočnost na zavodu. Navadila se je samotarstva.
Radi tega so bile učiteljice neizmerno zadovoljne ž njo. Razumevala je nenavadno naglo in je imela izvrsten spomin. Mimo vse nedostojnosti in nedružnosli je bila jedna izmed najboljših učenk na zavodu.
Ko je ostavljala zavod, nihče ni žaloval za njo. Stari notar se je pripeljal po njo in jo brez velikih ceremonij odpeljal domov.
„Zdaj ste gospodarica svojega imetja in svoje roke, gospodičina Ida“, rekel ji je na poti prav tedaj ko se je po peturni vožnji zalesketala med vejami svežih lip in bukev z belim kositarjem obita strešicg. grajskega stolpiča. Starec je mislil, da jo bo ta pogled genil, da je izvolil za svoj govor najugodnejši trenutek na vsi poti — a kako se je varal! Nasmehnila se je nekoliko ironično in zopet molčala kakor poprej. Notar je mislil, da so jo genih novi občutki na pragu novega življenja in da njen smeh le zakrivaj notranjo ganjenost. Ali motil se je. Izpoznal je to takoj, ko jo je uvedel v grad, ko je korakal ž njo skozi sobe, ko sta prišla v spalnico njenih roditeljev, kjer sta nad kaminom viseli njiju podobi. Niti vzdrhtela ni, šla je mirno mimo, dala si je vse razložiti, o vsem se poučiti. Pri obedu ista napeta tihota. Starec je hotel obno-vuje stare spomine nekolikokrat začeti pogovor —-vse zaman: ali ni odgovorila, ali je lakonično pretrgala govor, predno ga je mogel razviti dalje.
Notar ji je oddal račune za vsa leta in se dobro nagrajen priporočil. A odhajal je nezadovoljen, čutil je, da je stari prijatelj njenega očeta zaslužil več ozirov, da bi bila uljudna beseda, stisek roke ali povabilo za bodočnost le prilična in pristojna stvar.
In vender ni bila Ida hudobna in brezčutna. Bila je samo neznosna, nič več.
Zdaj se ji je odprlo popolnoma prosto, a ne-izrečno jednolično življenje. Čitala je in igrala klavir od jutra do večera. Šetala je po parku, največkrat sama-, redkokdaj v spremstvu svoje stare pestunje.
Postal je iz nje pravi ženski čudak. Pesimizem, h kateremu je bila Vedno nagnjena, ovladal
.jo je popolnoma. Ni bil sicer črn in razjedajoč, na-dahnjen je bil bolj z ledeno malomarnostjo proti vsemu; zdelo se ji je, da je ona odvisna za svet in da je svet odveč za njo.
Zimo je prebila v mestu. Hodila je v gledališča in koncerte, vozila se na izprehode. Bila ni mrzka ali zamišljena, bila je samo mirna in ravnodušna.
V monolog njenega življenja je posegel doslej popolnoma neznan glas. Nekaj kakor ljubezen, dasi se je branila z vsemi silami svojega v istini go-spodskega bitja.
Bila je v razstavi in obstala pred preprosto malo sliko. Bila je popolnoma navadna krajina. Kos ledine, za njo nekaj brez, nad vsem sivo nebo. Ali vzduha je bilo na ti sliki! Zdelo se ji je, da ga srka z vso svojo žejno dušo. Toda ta vzduh je bil strupen. Slika sama je napravljala vtisek neizmerne brezupnosti, globoke žalosti. Kupila jo je in se tako seznanila s slikarjem. Bil je mlad, doslej neznan mož, navadnega obraza, globokega duha, neizrečno ponosen v svoji siroščini.
Njegova nepristopnost. jo je plašila in zajed-no dražila. Začetkoma mu je kanila plačati krajino dvojno; a kmalu je opustila to namero; hotela ni, da bi ji bil moral biti hvaležen, in bala se je tudi, da bi tega niti ne vzprejel. Prav je ugenila, mereč njegov značaj s svojo nepristopnostjo.
In tako je plačala sliko pri razstavinem tajniku. Slučaj je bil, da je bil on tam. Izgovorni uradnik je zmatral svojo dolžnost, da ju seznani . . . Hladna priklona z obeh stranij — potem se nista več videla v mestu.
Odpeljala se je na svoj grad. Prišlo je zopet poletje in ž njim jednolični, tako dragi ji dnevi či-tanja, igranja na klavir in brezkončnih šetenj po
parku. V najdivjejšem delu gozdnem je našla nekega dne — svojega slikarja. Sedel je na improviziranem stolu in slikal kot. olševja, skozi katero je prodiral solnčen trak, v kojem je mrgolelo tema komarjev in muh.
Slikar niti ni dvignil glave. Navajen je bil, da so ga na kmetih večkrat opazovali in da mu je kdo gledal čez rame. Hotela se mu je izogniti, toda prepozno je bilo, gledala sta drug drugega začudeno. Ona je začela prva.
•	,.Zakaj me sem zasledujete?“
„Jaz vas?“ odgovoril je hladno. „Niti v sanjah mi ni prišlo na misel. Za svojim delom grem po tem kraji.“
„Park je obkoljen s plotom . . .“
„Prelezel sem ga.“
„Kaj hočete tu?“
„Ali ne vidite — slikam; toda prosim vas, da me ne motite, solnee ne stoji kakor midva, in glejte, kako se je roj muh v njegovih žarkih, kar govoriva, pomeknil na desno!“
In sedel je kakor bi je ne bilo tu, k svojemu delu. Kaj naj bi storila? Hotela je brez pozdrava oditi, ali nekaj neznanega ji je vezalo korake. Sto mislij ji je rojilo po glavi, iz njih pa sta zveneli samo ti dve: Ali misli, ker sem kupila od njega sličico, da me ima pravico zasledovati in vznemirjati v moji samoti? Ali je morda to samo slučaj, nič več nego slučaj?
Stala je neodločna tu, on pa je neprestano
delal.
Zdajci je vstal, ogledal sličico od vseh stranij in lahno smehljaje obrnivši se k nji, dejal:
„Nečem vašega parka opleniti naj krasnej šega njegovega kota; dovolite, da vam smem vrniti, kar je vaše.“
Pokazal je naris.
Hotela ga.je odkloniti, toda on je bil naglo gotov, postavil je sličico med dve veji najbližjega drevesa, zbral svoje stvari in z ironičnim poklonom skočil čez bližnji deščeni parkov plot.
„Stojte prosim — na besedico, gospod“, poklicala je za njim.
Nad plotom se je prikazala njegova kodrasta
glava.
„Želite?“
„Govoriti z vami.“
„Tu?“
„Da, tu.“
„Čez ta plot ?“
„Da.“
Stala sta drug drugemu nasproti, samo plot ju je delil. V nji je divjala vihra vtiskov. On je bil na videz miren, dasi je oprezno, da, boječe sledil vsako njeno gibanje. Ona je začela pogovor. Vprašala ga je o tem in onem iz umetniškega sveta, popolnoma malovažne stvari. V daljšem pogovoru sta prišla na umetnost, in slikar ^se je čudil njenemu znanju ne samo estetične, temveč tudi tehnične strani te stroke. Govorila sta o starih mojstrih, o šolah in smerih, o ukusu in modi, o pravi ceni večnih in neminljivih umetniških del.
Na konci pa, ko je njegovo oko vzplamtelo radosti, da je našel ženo, o kateri je jedva sanjal, zamračila se je ona, in ironičen nasmeh je ogrdil njeno lepo, pravilna obličje.
„Vse je lepo, kar govoriva“, rekla je, „toda končno, povejte sami, kaj je s tem, čemu je to, kakšen zmoter ima?“
„Zmotra vender umetnost ne potrebuje“, odgovoril je on mirno. „Dovolj je, da smo v tvorilnem trenutku živeli, resnično živeli. Nič več. In živimo
lahko ne samo v tvorjenji, temveč tudi v uživanji umetniških del -- ali nimate dosti na tem?“
„Nikakor ne — lo je iluzija. Opijate se je. Za njo je zopet praznota, kakor za vsem. Ni vredno, da se živi za to.“
„Ali, kaj nam preostaja?“ vprašal je s smehom, v katerem so se strinjali dobrota, začudenost in lahek nadih ironije.
„Ako bi bila to vedela,“ rekla je majaje z ramami, „ne bila bi vas tu zadrževala. Žal mi je, odpustite . . .“
„Ali moj naris vender obdržite?“
„Ako vam dela veselje — toda recite mi resnično, brez fraze, ali izpolnuje vaša umetnost vse vaše življenje?“
„Sicer bi ne bil umetnik, bil bi samo diletant.“
V njegovih poslednjih besedah je bilo precej ponosa in trpkosti.
In je li možno,“ vprašala je dalje, „ali vas vaša umetnost tako zanima, da ne čutite praznote, brezupnosti, obupa, kateri napolnuje svet in čegar sužnji smo?“
,,I no, priznavam vam, da se me časih tudi lotijo podobne misli, otroka sva pač istega stoletja, ali jaz si lahko pomorem.“
„Prosim vas, kako?“
Visela je na njegovih ustih z vsem pogledom, z vsem svojem bitjem.
„Slikam“ — odgovoril je mirno, „tu nam priroda izvrstno pomaga. Slikam puste, brezupne, prazne krajine, slikam melanholijo prirode, obup, ki je povsod na okrog in katerega samo človek v svojo nesrečo čuti in izraža. Z delom se zopet odkupim in oslobodim. Dolgočasnost, praznoto in strah krajine in prirode ujamem in s tem umorim dolgočasnost, praznoto in strah svojega bitja.“
„Tedaj ste srečni,“ rekla je potrto. „Ali kaj preostaja meni?“
On ni odgovoril. Pripognil se je k tlom. V pesku na poti se je lesketalo nekaj v solnci; pobral je stvar, bile so barvaste črepinje. Kdo ve, od kake posode in kdo jih je vrgel tja. Slikar jih je nekaj pobral in gledal skozi nje ha krajino. V tem je zašlo solnce za oblak, in vsa krajina je potemnela.
„Glejte“, nadaljeval je slikar, vedno, gledaje s stisnjenim očesom skozi barvasta stekla, „glejte, kako se mi vidi zdaj sivi kraj v čarobnem svitu 1 Za sliko je to popolnoma nenaravno, krivo, ali kako ugaja to domišljiji. Fantastična krajina je ta vaš park. Kakov svit, kako čudovito ozadje imajo ta drevesa! Skozi to je vse rožno in skozi to zopet ble-domodro, to je svet iz kristalov ali opalov. Bizarno je, toda čarobno. Nekoliko mi vsaj nadomešča solnce, dokler ne vzide izza oblakov. Poglejte tudi skozi jedno teh stekel, čuda bodete videli!“
In podal ji je čez plot črepinjo modrega stekla. Niti vedel ni, da je ni vzela iz njegove roke, in govoril je dalje, očutivši se v svojem življi:
„Da, to je bistvo umetnosti. Zagrne nam praznoto življenja in nas nese z lahkim krilom čez vse. Da, tako je. Umetnost ali ljubezen, nekaj mora biti, sicer bi moral človek zblazneti. Umetnost je modro, ljubezen je rožno steklo, skozi katero gledamo v svet; zgrabite jedno od njiju, ali še bolje, zgrabite obe, in dobro vam bo. Res je to samo iluzija, kakor pravite sami, toda ni li vse iluzija, občutek blaženosti in bede, življenje kakor smrt., sen kakor istina? Vzemite mojo sličico v spomin in dovolite, da vzamem jaz te črepinje. Bodite zdravi in mirni, ako že ne morete biti srečni.“
Molče mu je podala čez plot roko, katera se ji je čudno tresla. Potem se je odtrgala šiloma —
on je izginil v jarku za plotom, ona pa je stala pred njegovim narisom. Vlažen kot olševja, kamor je prodiral poln solnčen trak, v katerem je rajal roj jed-nodnevnic in komarjev . . .
Nikdar več se nista videla, v življenji.
*
* *
Po letih je sedela v Ostendi ob morskem bregu meroma sedemdeset letna dama v lopici spleteni iz trstja in gledala sklenivši roki nad baržunasto odej'o, ki jo je pokrivala do brade, čilo in živo rajanje kopalcev, morje in brezkončno obzorje.
Bil je konec sezone, a nenavadno topel in prijeten dan. Od daleč je zvenela godba, smeh in oddaljen govor se je mešal v tihi šum morja, ki je bilo danes, kakor bi vzdehalo iz spanja.
Stara dama je nasmehoma gledala v svet. Na njenem obrazu so bili sledovi velike utrujenosti. Pogled njen se je nato povesil v mehki, žolti pesek ob njenih nogah: Nekaj se je bliskalo v njem. Steklene barvaste črepinje. Kdo ve, od kake posode in kdo jih je vrgel tja! Toda čemu je vzdrhtela starka, čemu je segla po njih s tresočo suho roko?
Pobrala jih je, modre, žolte in rožne in gledala na morje, prostirajoče se v polnem slavlji pomladnem. Kako čarobna slika! Kakšno iskrenje ba-rev, kako velikolepje! In velike solze so tekle stari gospe skozi suhe prste čez gubasto lice, in usta „neznosne Ide“ so drhtela v žalnem vzdihu:
„Da, prav je govoril!“
Udomačena čajka, domača kokoš, kanja gor kordiljerskih in bajni ptič Rok — to je vsa lestvica uspeha umetniškega delovanja v našem stoletji.
Čajki se smejemo, ko nam je iz roke in s čopom potresajoč caplja po sobi.
Kokoš zakoljemo, in skuhamo juho z rezanci.
O kanji čitamo, kako plane z oblačne višine na svoj plen, pt-ecčj tuja nam je, a temu se ne da nič ugovarjati.
Ali ptič Rok, ki prileti jedenkrat v sto letih na zemljo in se živi ob mesečnem svitu — Ha . . . fantazija, ploskajte!
S. JRaščeocurtje snom.
Mojzes je ukazal, da se veliki umivalnik, v katerem so se morali umivati duhovniki in levitje pred darovanjem, ulije iz mednih zrcal žen in hčera, izraelskih.
Kar je poprej rabilo ženskemu samoljubju in minljivosti krasote telesne, služilo naj bi odslej očiščevanju, simbolski kopelji duše.
Ali bolj neoprezen ni mogel biti veliki zakonodajalec. Slike golotnih žen in deklic, ki so se poprej gledale v zrcalih, vcepile so se za vedno v snov in zasledovale očiščujoče se duhovnike in levite z opolzlimi gibanji in s pozami nesmrtne dražesti.
Velika Astarta je pošiljala v tem nov poziv na boj staremu Jahvemu maščevanja in odrekanja.
’1. Kitico vijolic,
. . . „In ta čudni prikaz se ponavlja vedno. Kakor velikanski val se vali napredek človeštva naprej, raste, krepi se, že, že doseza svoj zmoter, toda hipoma se obrne val, kakor bi ga
čudna moč strla in podkopala nazaj, premetava se in slaboten se razpeni v vznožji nebotičnih skal. To je doba reakcije v celih slojevih, v vsi družbi, ki kakor oslabela in bolehna čaka v zimnični razburjenosti in vprašuje usta modrecev in pesnikov: Kaj zdaj? Naravno je, da slabe ljudi obhajajo sa-momorne misli; časih se loti ta paroksizem tudi celih narodov in celega ljudstva, kakor sem izkušal razložiti v svojem govoru. Ali večno delovanje v naročaji človeštva, ki je slično morju, ne neha, iz globine se tvori nov val in možno je, da bomo mi, ki tako radi vse nepopolnosti zagovarjamo s ceneno frazo „prehodnje dobe“, priča nastanku novega velikega vala, ki bo podvizal kulturni razvitek za cel vek, da ga potem v bodoči naravni reakciji zopet potisne za cel vek nazaj. Potem seveda nastane vprašanje: Čemu torej do delo ? — In vender ni zaman, nekaj bode preostalo od vsakega velikanskega vala ljudskega napredka, tako da bo reakcija v bodočnosti vedno manjša in manjša. Seveda smo se mi navadili računjati z leti, da pa se na kozmiški uri računja s stoletji, nato šene oziramo. Ali verujte, da je tako, in ne vem, kako bi lepše izrazil kulturno delovanje ljudstva, nego če rečem, da dela vedno tri korake naprej in dva nazaj.“
Govornik je prenehal. Globoka tihota v dvorani, ki je spremljala ves njegov dolgi govor, trajala je naprej. Nihče se ni nadejal, da je konec predavanja. Tako je zanimalo vse in tako čudno se je končalo. Stoprav ko se je govornik smehljaje se priklonil, ko je pogladil z roko svoje veliko čelo, nad katerim se je od senci do senci bočil jeden sivkast koder, razumelo je poslušalstvo, da je konec, in stoprav zdaj je vzbruhnilo v gromovito ploskanje.
Govornik se je priklonil iz nova. Nekoliko neokretno, toda to je napravljalo posebno gracijo vsi
njegovi osebnosti. Stopil je z odra in se obrnil k dvema odbornikoma, ki sta ga pričakovala za mizico, na kateri sta stali dve sveči in obligatna steklenica vode. Jeden mladič mu je podajal zimsko suknjo, drugi palico in klobuk. Govornik je vzel oboje in se hotel preriti skozi vrzel v poslušalstvu, ki je ostala med vrsto stolov in zidom. Toda ploskanje ni nehalo, da celo rasllo je, in mešali so se vanje klici. Klicali so njegovo ime. Zopet je moral na oder. Sam je čutil, da je nekako čuden v zimski suknji z velikim šalom okrog vratu, s palico in klobukom v roki. Ali kaj se je hotelo, moral je iti: „Fambri! Cavaliere Fambri! Bravo!“ zvenelo je kakor vihar glasov. Gospodje so razbijali z rokami, dame so mahale z robci in mufi. nekaj frene-tičnega je bilo v teh klicih.
Profesor Fambri je stal na najvišji stopnici odra in se priklanjal na vse strani. Iz nerazločnih oblik zimske suknje in šala se je dvigala in upodabljala njegova velika glava popolnoma plastično na temnem dvoraninem ozadji. Lepa, velika glava plemenitega profila in izrazovitih potez. Bil je nekoliko podoben znanemu tipu starejših Napolejoncev. Šestdeset let je bil star, bril seje, a las si ni barval. Samo jeden sivkast koder se je bokal od tesnega ušesa k levemu in še ostreje kazal monumentalno njegovo čelo. Polni lici sta bili brez gub. Svetlomodre oči so blestele vedno v vseh oblikah leska in izraza, da je bilo iz prva težko ujeti njih pravilni obični lesek. Nekaka zmes dobrote in ironije se je vedno bojevala na tem obrazu, in motrilec z najboljo voljo ni mogel takoj reči, kaj je prevladovalo v profesorjevem značaji. Z glavo v soglasji je bilo poprsje — toda drugi deli telesa in posebno noge so bili neprimerno mali. Zdaj, ko je stal tu v dolgi zimski suknji, tega seveda ni bilo tako videti. Profesor je to jako dobro
vedel in jako mogoče je, da je čudni nasmeh, s katerim se je priklanjal na okrog, imel prikrivati njegovo zadrego.
Naposled je stopil z odra in se gnetel k durim. Ploskanje ni prenehalo. Osobito dame so bile neutrudne. Ko niso mogle drugače, migale so mu z dežniki. V zadnjih vrstah so stopale na stole. Profesor se niti zahvaljeval ni več, njegov trud je bil samo: priti iz dvorane. Pri durih nov intermezzo. Nekoliko dam se je začelo oblačili v dvorani, del občinstva, gneteč se ven, odtrgal je znance od znancev, tako so se spletli plaščki, šali, kožuški in«.mufi v jedno zmes; drug del, ki je še hotel videti profesorja, predno odide, vrinil se je med klopi, kjer je ležala kopica teh dragocenih st.varij in tako le povečala babilonsko zmešnjavo med njimi. Profesor je prišel do kopice glasno poslavljajočih se dam in je moral obstati. Iz dna dvorane so še zveneli poslednji glasovi ploskanja.
„Ali pojdi vender, Nela,“ rekla je starejša dama bledi, v bogat kožušek zaviti deklici. Nago-vorjenka pa se ni genila z mesta. Stala je baš profesorju nasproti, videla mu je stoprav zdaj, kakor treba, v obraz. Nekaj kakor medel svit se ji je vnelo v očeh in preletelo na alabastrovo obličje. Zatem se ji je roka zimnično zganila, in predno se je starejša dama zavedela, strgala si je deklica z nedrij veliko kitico parmskih vijolic in jo vrgla profesorju. Kitica je padla predenj. Misleč, da jo je go-spodičina slučajno spustila, dvignil jo je in jo z dvorljivim nasmehom prožil deklici. Ali ona je samo sklenila male roke, in v njenem očesi se je lesketala prošnja, katero je profesor razumel. Z globokim poklonom je vzprejel kitico, pritisnil jo k ustom in kakor je mogel, izginil v gneči.
Vse to se je zgodilo v jedni sekundi. Profesor
je sicer vzprejel kitico, a imel je bistro oko in dobro je opazil, kako strogo je potegnila starejša dama deklico za rokav in s kakim pogledom je spremljala njeno dejanje. To ga je mrzilo.
Po hodnikih in v veži se je razvilo zdaj čilo življenje. Mnogo gospodov je čakalo tukaj dam, bodisi da jim ni bilo do predavanja, bodisi da niso več prišli v dvorano; kočijaži so klicali številke voz, strežniki in služkinje so čakali s plašči in dežniki svoje gospode in je iskali na hodniku ali v širokem shodišči. Profesorje skočil v voz z mladeniško gibie-nosijo, za katero ga je prav lahko zavidal mladi odbornik, ki ga je spremljal.
Tu in tam so se culi kritikujoči glasovi o predavanji. „Znamenito, duhovito, genijalno!“ šumelo je v vzduhu. Postaren gospod z dolgimi, sivimi za-lisci, ki je z mladeniškim ognjem dvoril celi skupini mladih deklic, kar ni mogel najti občudovalnih besed.
„V Parizu sem slišal mnogo javnih predavanj, ali sam Caro ni niti senca našega profesorja, in Caro, drage dame, je ljubljenec krasnega spola. V Genovi sem slišal pred leti Kinkla in lani v Ko-danji Brandesa, toda verujte mi, Fambri jima je popolnoma kos.“
Deklice so živo pritrjevale, dasi je bilo videti, da jim imena, katera je stari gospod izrekel, niso prav nič povedala.
Poleg vratarjeve lože sta stala dva odbornika z rdečim znakom, vidno sta pazila na odhod občinstva in drage volje pomagala s svetom in dejanjem, kjer je bilo treba. Njima se je pridružil mladenič krasne, elegantne zunanjosti in pokimavši jima, vprašal, kako je ugajalo denašnje predavanje.
„Znamenito“, odgovoril je jeden odbornikov.
„Pravi feniks je Fambri'1, popolnil je drugi.
,,Kje pa ste izteknili tega redkega ptica?“ vprašal je prihajač nekoliko ironično.
„Poslušati bi bil moral predavanje, dragi San Giorgio, in sodil bi drugače. Fambri je čudovit mož. Srečno misel smo imeli, da smo ga povabili. Kaka reklama je to za ostala predavanja! Mesto ima danes jedno dostojanstvo več.“
„O katerem do danes še nihče ni vedel“, posmehoval se je San Giorgio. „Kdo pa je ta gospod?“ „Cavaliere Fambri, zaseben učitelj je.“
„Pah“, segel je San Giorgio v besedo, „prijatelj, te ptičke poznamo. Iz Heidelberga, ne? Čemu pa ne čita na vseučilišči, kaj?“
„Vprašaj ga sam, škoda, nedavno je odšel,“ odgovoril je prijatelj zbadljivo.
„Fambri daje zasebne ure, poučuje moderne jezike, kulturno povestnico in književnost,“ dejal je drugi odbornik.
„V najboljših obiteljih,“ dopolnil je prvi. „Nam ga je priporočil profesor Pignotti, ki je imel sam predavati. Ali Pignotti je bil nenadoma poklican k ministerstvu v Rim, oprostil se nam je in videč našo zadrego, priporočil nas z nekolikimi vrsticami Fambriju. Gospoda, rekel je, jedini on me more pri nas nadomestiti. To se je zgodilo včeraj, in danes je Fambri predaval in s kakim uspehom !“ „Fambri predava o čemerkoli in o vsem brez priprave,“ pristavil je prvi odbornik.
In kako je mogoče, da je taka luč doslej . . Toda, ali ste že šli moji dami?“
„Baš tam prihajata, San Giorgio!“
Po stopnicah sta stopali skoro poslednji obe dami, kateri smo opazili pri dogodku z vijolicami. San Giorgio jima je hitel naproti in ji spremil h kočiji. Dobra volja, s katero ji je pozdravil, izginila je hi-
poma, opazil je, da Nela nima kitice, katero je prinesel, ko je spremljal dami k predavanju.
„Ali nisem rekla, Ludovik,“ govorila je starejša dama, sedaje v kočijo, dočim je mladenič skrbno zavijal deklico v celo kopo kožuhov in šalov, „Nela bi morala lepo doma ostati — toda je že tako . . Dama je globoko vzdihnila — „Ali ti ni dobro, Nela?-1 vprašal je San Giorgio boječe.
„Vsa razburjena je,“ segla je dama v besedo. „Ali ne vidiš njenih očij ?“
In res so dekličine oči plamtele v temnem ognji. Bleda ličeca s slabim rdečim nadihom so dajala tem temnim in globokim očem demoničen svit. Niti odgovorila ni, malomarno je obrnila glavico in se stisnila v blazine in kožuhovino kočijino.
„Nič ne pomaga, Ludovik,“ nadaljevala je starejša dama, „Nela mora leči — pridi jutri k nam pogledat.“
„Samo utrujenost je, tetka, do jutri bo gotovo zopet dobro. Z Bogom in lahko noč!“
Zamahnil je s klobukom, obe dami sta mu prijazno prikimali. Kočijažje pognal konje, in brzo je izginil voz v megli jesenskega večera.
Mladenič je stal trenutek na mestu, upiraje pogled v daljavo.
Ali je mojo kitico izgubila —• tako razmišljena in malobrižna je — ali pa jo je zavrgla, govoril je sam zase. Na tretji možni slučaj, da jo je utegnila komu podariti, San Giorgio niti pomislil ni.
*
* *
Nela je v istini legla. San Giorgio je prišel drugi dan v poset, toda bil ni stari izgovorni bratranec, poln šale in dovtipov, živi koledar vseh mestnih dogodkov in govoric. Presedel je dve uri pri Nelini postelji, bil je malogolk, molčeč, bolj tesne
nego slabe volje. Kakor kamen mu je ležala kitica na srci. Naravnost povprašati Nelo se mu je zdelo malenkostno, nedostojno, tem menj je mogel vprašati teto. Ona tudi ni bila tako razumna, Neli sami pa niti v snu ni prišlo na misel, da bi se San Giorgio mogel spotikati ob tem, ker ni imela pri odhodu od predavanja več kitice, katero je dobila pred dvema urama.
San Giorgio se je dvignil, ko se je pogovor čutno zatikal, vzel klobuk in se lakonično priporočil.
„Ali ne boš še trenutek počakal, 'dragi Ludo-vik?“ dejala je tetka, „doktor Pigri bo vsak čas tu, morda nam pove . . .“
„Hvala, tetka, a muditi se ne morem dalje.“
„Ludoviku je vse ravno, na čem boleham, mamica,“ dodala je deklica z lahnim nasmehom, dviguje bledi obraz iz blazin.
„Ali, Nela, kaj govoriš zopet,“ srdila se je tetka; „toda, moj Bog, pri tebi, Ludovik, se ne bom opravičevala, saj že poznaš razvade naše Nele! Ko bodeta poročena, moraš jo temeljito ozdraviti.“
San Giorgio nato ni odgovoril; stal je s klobukom v roki sredi sobe, in njegov pogled je švigal z matere na hčer, kakor bi uvaževal, ali bi se to izponeslo.
„Motiš se, mamica,“ rekla je čez hip Nela, nekoliko posebno poudarjaje vsako besedo, „ako bo v obče tega treba, morala bom biti zdravnica jaz.“
„Ne poslušaj, dragi dečko, zopet njena domišljija,“ srdila se je teta.
„O. nikakor ne, mamica, nikaka domišljija. Mirno ponavljam, zdravnica bom jaz, zakaj ozdraviti bom morala gospoda San Giorgia ljubosumnosti — ako se bo delo sploh izponeslo.“
„Kakšne besede so to. Nela’“ vzkriknila je tetka.
San Giorgio je bil, kakor bi bilo treščilo vanj. Tisti hip je uvidel, da je Nela ugenila njegov duševni boj, in kar je več, da je obrnila ona proti njemu isto, kar je mislil on o nji. Da, v njegovo glavo je baš šinila misel, „ali se bode delo pri Neli izponeslo,“ in glej, ona jo brez okolišev izgovarja in se vpraša, ali se bo delo pri njem izponeslo! Kako čudne so ženske! San Giorgio se je zdaj sramoval svoje malenkostne ljubosumnosti, zajedno pa je bil preponosen in zato ni odgovoril. Molče se je priklonil in hotel oditi. V tem je vstopil sluga, noseč posetnico napodnosu. Podal jo je stari markizi.
„Cavaliere Virgilio Fambri“, čitala je polagoma. „Kdo je to in kaj hoče?“
„Starejši gospod, prosi vstopa,“ odgovoril je
sluga.
Govoril je tako tiho, da Nela niti zapazila ni, koga je imenoval; obrnila se je. apatično k zidu, sledeč s pogledom fantastične cvetlice na japanski preprogi.
„Dragi Ludovik,“ rekla je markiza, „bodi tako ljubezniv in vzprejmi tega gospoda namesto mene; vsak hip pride doktor Pigri, in saj veš, biti moram poleg . . . Stori mi to ljubav,“ pristavila je, ko je razmišljal.
„Ali, tetka, jaz ne poznam tega gospoda,“ ugovarjal je San Giorgio.
„Saj itak ne bo nič, kaka zbirka, kak dobrodelen koncert, bodi tako ljubezniv . .
Izogniti se ni dalo, slušal je.
Istočasno ž njim je vstopil z druge strani v salon cavaliere Fambri. Oblečen je bil črno, v fra-kovi gombnici je imel neizogibno redovo pentljieo, v roki je nosil nekaj jako koketno zavitega v bel popir. Gibal se je po parketih gotovo in elegantno.
Videti je bilo, da mu ni po godu, ker ga
namesto dame vzprejema neznan mladenič. Priklonil se je lahno in rekel z zvočnim glasom:
,,Upal sem, da bom imel čast pozdraviti gospo markizo —“
„Tetka me je naprosila, da vas vzprejmem jaz; nje sinovec sem, marki Ludovik San Giorgio, pooblaščen sem, da govorim v njenem imeni.“
„Nič ne de, moja stvar bo naglo opravljena.“ San Giorgio je pokazal stol. Fambri je sedel in se lahko odkašljal.
„Prosim, gospod!“
„Pri včerajšnjem svojem predavanji, katero sem govoril v prid mestno sirotišnice, užil se nenavadno čast in odlikovanje.“
San Giorgio se je spomnil stoprav zdaj. To je torej oni čudoviti feniks, katerega je včeraj med prijateljema spremljal z ironičnimi opazkami. No, baš duhovit ni videti, mislil si je, upiraje v profesorja motreči svoj pogled.
„Užil sem nenavadno čast,“ nadaljeval je Fambri, „da je mlada dama o mojem odhodu strgala s svojega nedrija kitico vijolic in mi jo podala v znak soglasja z mojim malenkostnim uspehom. Jako rad bi obdržal kitico, bila bi mi večen spomin za vse življenje, zakaj večje nagrade ne more biti smrtniku, nego je redka sreča, da se odzove tuja duša naši duši, toda opazil sem, da je starejšo damo. spremljajočo gospodičino, neljubo dirnil oni izraz soglasja. Ta misel mi je kalila mojo srečo. Še isti večer sem pozvedel, koga zahvaljujem na redkem odlikovanji, in danes sem tako predrzen ter vračam kitico, zakaj dar, ki je bil vzrok nejevolji druge, daritelju drage in ljubljene osebe, ne more prinašati obdarovancu blagoslova.“
O teh besedah je razpel beli popir, v katerem je imel kitico koketno speto. Vijolice so se prika-
zale v vsi svežosti iz belega zavitka in napolnile sobo s sladko dišečim vonjem.
San Giorgio se je moral nasmijati. Ganjen je bil, hotel je nekaj reči, toda Fambri ga ni pustil do besede in je nadaljeval, držeč kitico v roki:
„Jedino prošnjo imam, gospod marki, mlada dama naj ne zve, da sem vrnil njeno kitico, to bi gotovo razžalilo njeno delikatno mišljenje. Blagovolite storiti s kitico, kakor se vam zdi dobro, samo gospodičina naj ne zve, da sem jo vrnil.“
„Tedaj jo obdržite, gospod,“ rekel je San Giorgio.
„Ne smem,“ odgovoril je profesor, podajaje kitico San Giorgiu, „podarjena mi je bila namreč, ne da bi bila dovolila mati mlade dame.“
„Ali dejal sem vam, da govorim v nje imeni. Tetka vas ni hotela nikakor razžaliti, in ako ste opazili na nji izraz nejevolje, nanašal se je samo na čudno vedenje moje sestričine, nikakor pa ni bil namenjen vam.“
„Baš meni je bilo vse namenjeno, gospod marki. Oprostite, toda odkritosrčen sem. Mi ljudje, ki zahvaljujemo duševno delo na svojem obstoji, smo jako rahli in občutni v teh stvareh.“
Fambri je po teh besedah vstal in z nemim poklonom podal San Giorgiu kitico vijolic.
Ta je trenutek premišljal, potem je vzel kitico, a takoj jo je zopet prožil profesorju z besedami, iz katerih se je čutila ganjenost.
„Jaz poznam svojo tetko, gospod, ni vas mogla in ni vas hotela razžaliti. Prosim, vzemite kitico nazaj, vzemite jo v spomin; meni ste že s tem napravili veliko radost, da ste me privedli na sled, kam je izginila kitica. Vzemite jo tem gotove) e, ker ni zdaj samo od vaše častilke, temveč tudi od njenega — zaročenca.“
„Aj, to je drugo, gospod marki,“ rekel je Fambri sedaj e. „Odkritosrčnost za odkritosrčnost. Najprej dovolite, da vam presrčno častitam. In potem — starost je pedantna —■ da vas popravim, zakaj v tej stvari vidim jaz bolje.“
„V stvari moje poroke z Nelo?“ čudil se je San Giorgio.
„Nikakor ne, to je iz cela vaša stvar in zame popolnoma nova. Toda pred hipom ste trdili, da me vaša tetka ni niti mogla, niti hotela razžaliti, in to, dovolite, ni resnica, to vem jaz bolje.“
„Gospod profesor, jaz poznam svojo tetko,“ rekel je San Giorgio nekoliko razjarjen.
„In jaz, gospod marki, poznam svojo bivšo zaročenko, malone svojo nevesto, še bolje.“
San Giorgio ga je debelo pogledal. Prvi hip je mislil, da je dobri Fambri zblaznel.
Ta pa je mirno sedčl na svojem stolu in nasmehoma držal kitico vijolic v roki.
„Ali utegnete in me hočete trenutek poslušati?“ vprašal je San Giorgia in ne čakaje njegovega odgovora, jel je pripovedovati mirno, s čutno elegičnim prizvokom. Njegov govor je napravljal vtisek, kakor če odpremo star herbarij, kakor če v stari galeriji gledamo zaprašene slike prednikov, kakor če nam v pustih, odleglih ulicah zazveni na uho jednolična a melanholična melodija na starem razglašenem klavirji.
„Povedal vam bom na kratko, kakor le mogoče na kratko, gospod marki. Nisem bil vedno zaseben učitelj, profesor, kakor mi pravijo. Vi ste mladi in jedva pomnite, da je rod Fambri pripadal najpremožnejšim rodovom; malo plemstvo, dejalo se je res, toda malo plemstvo je bilo bogato, bogatejše od starih rodov, katerih niti imenovati ne urnem. Bil sem poleg malenkostne razlike v nazivu le plemič;
umeje se, da je naše imetje pomoglo preskočiti ta sicer neprestopni prepad. Ali staro plemstvo je takrat potrebovalo novcev. Nikakor ne navajam tega, da bi hotel pomanjšati idejalnost svojega razmerja k mladi grofici Roccagliji, a omeniti moram to, zakaj
0	oni demokratski smeri, ki je za našo dobo tako značilna, ni bilo pred tridesetimi leti v krogih naše diplomacije niti sledu. Vroče sem ljubil vašo gospo tetko, in bila sva blizu tako daleč skupaj kakor vi z gospodičino Nelo. Malenkosten slučaj naju je razdražil.“
Profesor je prenehal pri tem odstavku svojega pripovedovanja; bilo je še zdaj videti, da se bojuje z notranjo ganjenostjo.
„Teresita — dovolite, da v tem spominu vašo gospo teto tako imenujem —Teresita je bila jako nezaupna in ljubosumna, jaz pa sem bil zopet kakor vedno jako ponosen in, kar zdaj nisem več, domišljav. Takrat so bili predpustom v modi ko-stumni venčki. Vršili so se v ozkem krogu, v po-zameznih hišah, vsak je bil v drugačnem stilu, a v tem je bilo izvršeno vse do podrobnostij. Bilo je slikovito in jako zabavno. Z obleko je bil vedno v soglasji način plesa in godba, ki ga je spremljala. V nekaterih hišah so sezali celo lako daleč, da so
1	prigrizke in pijače, katere so med plesom podajali v krepčilo, napravljali in nudili v posodah strogo po zlogu dotične dobe. Na jednetn takem venčku nisem mogel biti navzoč, dasi me je to dosti zanimalo, in vedel sem, da bo Teresita zbok tega žalostna. Mene je vabilo drugo nego ples. Bil sem in sem še zdaj strasten meloman. Štirje prijatelji smo se zgovorili in vsak teden smo skupaj igrali izbrane in nove glasbene točke. Kraj koncerta se je redno menjal. Na nesrečo je bil rokokov venček isti dan kakor naš godbeni večer. Mene je zanimal Bach in
Haendel in sosebno baš takrat v naj večji svoji slavi se žareči Chopin. Žrtvoval sera venček, spremil sem Teresito do vhoda one hiše, kjer so takrat plesali, in hitel sem, ne zmenivši se za njen jezni obraz, v naročaj božanske godbe. Bilo je v svečanu, in mraz je bil nenavadno hud. Koncert je bil pri prijatelji, ki je stanoval na drugem konci mesta v petem nadstropji postranskih odleglih, temnih ulic. Rekel sem, da je bila Teresita nezaupna in ljubosumna. Ali bi verovali, da se je, nikar da bi šla v plesno dvorano, obrnila in šla za menoj ? V lahki plesni obleki rokokovega kroja, samo z lahkim kožuškom preko ramen, šla je na pot skozi puste ulice. Bila je takrat mnogo bolj ekscentrična nego vaša nevesta, ki je počastila s kitico vijolic predavanje starega moža. Oster veter je bril po ulicah. Jaz seveda nisem y.edel, da gre Teresita za menoj, šel sem kar mogoče naglo. Sodite sami, kako zdrava je bila mladi deklici taka nočna šetnja. A ne da bi imela tega dovolj; ko je stopila v hišo, ko se je z zim-nično brzino splazila do petega nadstropja, ko je začula za durimi, v katerih sem izginil, ubrane zvoke raznih godal in prve pasaže veličastnega larga — vrnila bi se bila lahko, verjela vsaj zdaj lahko, jaz bi ne bil zvedel o ničemer, in vse bi moglo biti dobro. Čemu je v svoji razburjenosti ostala Teresita dolgi dve uri našega koncerta na ledenem hodniku, držeč se krčevito ograje in stopnic —• to mi je do denašnjega dne uganka. Ali je hotela morda zasledovati še moj povratek domov?
Ko je koncert minil, izkušala je uteči. Došel sem jo v hišni veži, višnjevo od mraza in drhtečo. Iz kratka, kar je sledilo. Preskrbel sem kočijo in jo odpeljal na pol mrtvo domov. Drugega dne sem vrnil njenima roditeljema besedo in nič več se nisva videla — do mojega odhoda od včerajšnj ega predavanja,
Iz prva sem se kesal svojega dejanja, a pozneje sem bil jako zadovoljen ž njim. Našo rodbino je zadela velika nesreča, po slabih spekulacijah in propadu neke banke smo obubožali. Jaz sem odšel v tujino. Ta udarec bi me bil zadel baš po poroki, ako bi se ne bil prigodil oni slučaj. In ako bi se to tudi ne bilo zgodilo, kakšno življenje, recite sami, pričakovalo bi me bilo ob taki ženi? Ni jeden moj korak bi ne bil gotov, oba bi imela živ pekel na svetu. Vidite torej, da sem ravnal prav. Vaša tetka me je hotela razžaliti, pozabila ni, kaj"’ se je zgodilo med nama. Bila sva si doslej tuja in ostala si bodeva nadalje, vam pa iz srca privoščim Nelo in mnogo, mnogo prave sreče, gospod marki!“
San Giorgio je nenavadno ganjen poslušal starca. Čutil je, kako zdrav pouk je čul iz ust Fam-brijevih. Koliko je bil on boljši od svoje tete — ali ni hotel radi vijolic učinki nekaj sličnega? Kako lahko bi bil uničil svojo srečo z malenkostno ljubosumnostjo !
Profesor je vstal, zavil kitico zopet, v popir in se priporočil.
Za trenutek je San Giorgio klečal pred Nelo in rosil nje ročice s solzami. Priznal ji je svojo ljubosumnost, in ko sla bila sama, povedal ji je v svarilo povest profesorja Fambrija.
„Ti ljubosumni porednež.“ smijala se je Nela, „za kazen povabiš profesorja na najino svatbo.“
Giorgio je storil tako, ali profesor ni prišel, poslal je samo dolgo svatovsko pesem v latinskih šestomerih.

Luči se je zopet dobro zazdelo, da psuje mrak. Imenovala ga je sina terne, krinko zla, plašč greha, duri pogubljenja.
Ona je bila žareča duša vesmira, iz katere se razlivajo bogati prameni reke hranilnega soka in življenja — on je bil dete pokvarjenosti in groba, obsojen, da predstavlja vsako zanikanje.
Mrak je dolgo molčal. Ko so ga pa ognjene pušice luči prebadale brez usmiljenja, vprašal je luč s tiho ironijo:
„Kdo je zagrnil in s hladom osvežil gorečo glavo velikega preroka luči, na križi umirajočega Odrešenika? Samo z mojih obrvij je kanil na njegovi senci poljub smrti, katera je mir in oproščenje.“
In premagana luč je takoj umolknila.

sladkoimiča.
Izza svoje mladosti nimam ničesar tako živo pred seboj nego malenkost, da je stala na mizi pri obedu, ko sem štirileten deček odhajal z ocetnega doma, žolta sladkornica.
Čemu se je baš ona vtisnila v moj spomin?
Medna, preprosta sladkornica mi plava v barvah najživejše domišljije — ako bi danes vedel za njo, šel bi ponjo, ako treba za morje, in kadar bi uprl nanjo pogled, bodisi v trušči dnevnega dela, bodisi v dolgih, brezsenih nočeh, vselej bi se spominjal časa, ko sem prvikrat ostavljal ocetni dom.
In gledajoč žolto sladkornico, poslednjo pričo minulih otroških let, oprostil bi morda usodi, da je pozabila nekoliko bolj osladiti življenje moje.
Gospod upravnik Kristijan Taube je sedel na svoji ogoljeni, nekdaj s črnim usnjem prevlečeni zofi in vtikal zardeli, s koščenimi naočniki okrašeni nos globoko v ormenele, pred sabo razložene popirje. Čuden ptič je bil gospod upravnik!
V spoštljivi oddaljenosti od njega je stal, le časih plaho škileč čez črno mrežo starodobne pisalne mize, grajski mušketir. Stal je vojaški, s petami skupaj in z rokami, povešenimi ob straneh ponošene suknje.
Jako dolgo je stal ravno; gospodu upravniku se ni zdelo vredno dvigniti glavo. Naposled je blagovolil zanosljati in rekel je nato z dolgim, zateglim, jako slovesnim, da, strogim glasom:
„Teh ciganov mi ne bo trpel tu •— ali umeje?“ Mušketir se niti ni genil, molčal je.
„Ali je talar? Ciganov mi ne bo trpel tu, iz-poditi jih dh za mejo grajskega posestva. Ali je slišal?“' Mušketir se zopet ni zgenil.
„Jaz bom dal njega izpoditi!“ zagrmel je gospod upravnik razjarjen zbok nepremičnosti mušketirjeve.
„Kakor drago, milost,“ odgovoril je mušketir, „kakor drago, ali cigani ostanejo v Dobji.“
„Ostanejo, ako jaz nečem?“ vzvihral je gospod upravnik. „To bi bilo lepo. — Ali ve, s kom govori?“
„Cigani ostanejo v Dobji,“ ponovil je mušketir mirno, „zakaj Nje Svetlost je blagovolila sama tako odločiti. Nje Svetlost, prejasna gospa kneginja bo sama kumica novorojenemu cigančetu. In zato cigani ostanejo v Dobji.“
„Zblaznel je — sliši!“ siknil je gospod upravnik.
„Nikakor ne, to je volja prejasne gospe kneginje,“ odgovoril je mušketir ponosno.
„Misli li on, da se dam kar tako nalagati? Jaz? Jako se moti! Umeje! — Takoj grem v grad in izpregovorim z gospo kneginjo. To bi bilo lepo! Nje Svetlost knmica — tej sodrgi! Kje pa je to slišal? No, mislil sem, da je vender pametnejši, pa vidim, da je neumna klada, mušketir!“
Neumna klada je ostala mirno na svojem mestu. Upravnik se od jeze niti pomiriti ni mogel. Iskal je tolažbe v tobačnici, bil ob mizo, premetaval vse popirje, končno je vstal in zagrmel na odrevenelega mušketirja:
„Saj se bom prepričal, umeje? Saj se bom prepričal, in ako ni tako, Bog se ga usmili! Ali je slišal? — In zdaj, hajdi!“
*
* *
V zatisnem, kitajski opravljenem salončku, v onem, ki je imel najlepši razgled na grajsko posestvo, sedela je oblačnega listopadovega popoldne majhna družba.
Gospa kneginja je stregla. Knez je sedel pri oknu, kadeč dišečo smodko in na videz se niti bri-neč za pogovor, ki je šumel pri mizi. Okrog nje je bila nekoliko pisana družba: grajski oskrbnik Tauseh, droben okrogel možiček, župnik Roštlapil, vesel sel-jak z večno smehljajočim se širokim obrazom, jako ponižen kantor, ki se je neprestano priklanjal in opraščal, dasi sam ni vedel zakaj, gozdar Fuchs, ki se je vedno jako dolgočasil — rad bi bil igral ljubljeni tarok, a to ni šlo brez višje inicijative.
Knezu se je videlo, da se mu je zdela vsa družba premalenkostna, žvižgal je glasno med pogovor in ostentativno gledal na megleno posestvo.
Kneginja je sama delila čaj.
Govoril je baš gospod župnik.
„Niti bi ne verjeli, Svetlost, kako cigani veru-
jejo v Boga. Po včerajšnjem dogodku sem vam iz-premenil nazore in misli o njih.“
„Kaj pa se vam je pripetilo, gospod župnik?“ vprašala je kneginja nasmehoma.
„Ravno na Vseh svetnikov dan je bilo, ko je prišel k meni cigan. Rekel ni ni bev ni mev in položil goldinar na mizo. Kaj hočete? rekel sem precej ostro. — ,To je za mašo, prečastiti gospod, jutri so Verne duše.1 — Genilo me je. Obdržite goldinar, rekel sem, bolj ga potrebujete nego jaz, vaših pokojnikov se spomnim v jutranji skupni molitvi. Z Bogom! — ,0 ne,‘ branil se je cigan, ,ne bodete se jih spomnili, in jaz hočem, da darujete mašo, vi pa bi je ne darovali/ — In pustil je goldinar na mizi ter pobral kopita. — Vidite, z najboljšo voljo mu nisem mogel vrniti goldinarja, moral sem darovati mašo,“ pristavil je župnik srkaj e čaj.
„Jaz tudi mislim, da niso hudobni ljudje,“ rekel je učitelj.
„Ali v gozdu so vender nepotrebni, .in ne vidimo jih radi,“ branil se je gozdar, „kamor pridejo, povsod ostanki njih ognjišč in časih še hujši spomeniki.“
„Ali prosim vas, kaj hočete ž njimi,“ ugovarjal je oskrbnik Tausch, „desetkrat jih izženete, in vrnejo se iz nova, bolje jih je prezirati, so li tu ali ne. Kaj je na tem!“
„Gospod oskrbnik govori prav,“ rekla je kneginja, zibaje se na otomani in sladkosnedo srkaje čaj, „popolnoma prav, da, lahko vam rečem, da imam pravd simpatijo do teh siromakov, da, odločila sem se, da grem cigančku za kumico . .
„Gospod upravnik Taube,“ javil je z zlatom obšit sluga.
Upravnik je vstopil, globoko se priklanjaje.
Nihče se ni zmenil zanj, ostal je pokorno pri durih, in kneginja je nadaljevala:
„Da, grem za kumico cigančku, ki se je včeraj narodil v Dobji.“
„Plemenito dejanje je to, Svetlost,“ rekel je župnik ganjen.
„Bo vsaj kaj zabave,“ pristavilje gozdar ironično.
Knez je malomarno bobnal po oknu.
Upravnik Taube je koprnel ob durih.
„Aj, naš gospod upravnik,“ dejala je kneginja.
„Svetlost . . zaječal je Taube ...
„Le sedite — veste li, da imamo jutri slavnost — ciganski krst, gospod župnik bo krstil, jaz bom kumica, niti ne veste, kako se veselim!“
„Res, nenavadna misel Svetlosti je to, venderako račite —“
„Gospod upravnik ne mara ciganov,“ pristavil je župnik Roštlapil zbadljivo.
„Istih mislij sem z gospodom upravnikom,“ rekel je gozdar, „midva motriva stvar trezneje.“
„Nič ne pomaga, Svetlost, nič ne pomaga,“ dejal je oskrbnik, „ako se tudi nazori nasprotujejo . .
„Poravnamo njih nasprotstva s partijo taroka, ali ni res?“ segla na kneginja nasmehoma v govor.
„Gotovo, izvrstno, Svetlost,“ razveselil se je gozdar, „cigani so tudi ljudje . . .“
„Res je, toda taroka ne igrajo,“ rekel je ironično knez pri oknu.
Igralo se je.
,,In kako se imenuje srečni oče?“ vprašal je za nekaj časa oskrbnik.
„Miša mu pravijo,“ rekel je župnik, „dete se bo najbrže imenovalo po Nje Svetlosti Marija Evgenija . .
Ostali govor je zamrl v šumu igre.
*
* *
„Kaj pa dela moje kumče?“ vprašala je kneginja zagorelega, pod balkonom stoječega moža, ki je, stiskaje čepico v roki. gledal z izrazom nenavadnega spoštovanja k nji navzgor.
„Hvala, Svetlost,“ odgovoril je Miša. „Dobro se ima, in kako bi se ne, taka sreča . . .“
Kneginja je stala na balkonu, oprla se je ob ograjo, ob heraldične leve svojega grba in pušila cigareto. Bilo je kakih pet dnij po krstu. Slavno so ga izvršili, nihče v vasi ni pomnil kaj takega. Ci-ganče so v istini krstili na ime Marije Evgenije, vsa tolpa je bila bogato obdarjena, in novorojenka je baje dobila za krst trideset zlatov.
Pravični moramo biti. Miša se ni dalje vsiljeval kneginji. Samo slučajno ga je ugledala kneginja pri fižolovem plotu fazančnice in ga sama poklicala. Kakor poparjen je stal tu. Bil je v istini krasen mož, močnega telesa, ravne rasti in temno-črnih brkov.
Kneginja je puhala modre oblačke cigaretine in radostno gledala zdaj Mišo, zdaj rmeneče vrhove sosednih dreves.
„Ali se ima otročnica tudi dobro, Miša ?“
„Ima se popolnoma dobro,“ odgovoril je vpra-šanec mirno.
„Ima li vse, česar potrebuje?“
„Vse, Svetlost.“
„Ali vidiš, Miša, nečesa vender nima.“
„Ne vem, Svetlost.“
„Kokoši z rezanci,“ nasmijala se je kneginja.
„Ne, te nima, kje bi jo ubožica tudi vzela.“
„No, vzemi si jo torej sam. Glej, tam pri plotu baš jedna brska, lepo debela je, ujemi jo in skuhaj svoji ženi kokos z rezanci.“
Miša se je obotavljal.
„No, kaj stojiš?“ smijala se je kneginja. „Ko-
koš ti vender smem dati! Kako si bedast! No, ujemi si jo in zbeži!“
Čudovito okretno je poskočil Miša k fižolovemu plotu in predno je pet naštel, izginila je kokoš brez glasu v njegovem nedriji. Kneginja se je glasno žasmijala.
„Dobro znaš, Miša,“ zaklicala je za njim, za-vrgši ostanek svoje cigarete.
Miša je ni slišal več, izginil je bil že.
*
* *
To je bila njegova nesreča.
Ako je hotel priti od gradu v gozd, moral je mimo upravnikovega bivališča. Bilo je jednonad-stropno, s trsjem obrasteno poslopje. Vaščani so ga v obče imenovali „kvartir.“ Miša je moral mimo kvartirja, izogniti se ni bilo moči.
Toda kaj, kako se-že zmuzne, in ako ne, kokoš mu je darovala kneginja sama, in ako treba, potrdimu to.
Miša je torej korakal brez strahu. Upravnik Taube je stal med durimi in pušil iz dolge pipe.
„Kam pa, dečko?“ zagrmel je na Mišo.
„Domov, milostni gospod, v Dobje k ženi.“
„Kaj pa imaš v nedriji, lopov?“
Predno je mogel Miša odgovoriti, izdala ga je kokoš; stisnil jo je gotovo s preveliko ljubeznijo k svojemu nedriju.
„Ali ne pravim,“ zakričal je upravnik, „cigan je tat! Sem s kokošjo!“
„Dobil sem jo od gospe kneginje,“ zastokal je cigan boječe.
„To lahko reče vsak tat. Sem ž njo!“
Ali Miša je zbežal na svojo nesrečo in tako le potrdil upravnika v njega sumnji.
„Tat! Zgrabite tatu! Zgrabite ga!“ kričal je upravnik, kar je mogel.
Miša je bežal.
„Cigan je ukradel kokoš, zgrabile ga, zgrabite ga!“ kričal je upravnik, mahaje z dolgo pipino cevjo.
Miša je bežal.
Posli so se vračali s polja. Nekateri so obstali in gledali za Mišo, drugi pripravljenejši so pohiteli, videč, da beži, za njim.
„Tolar dobode, kdor ga privede!“ kričal je upravnik.
Nato so pohiteli tudi ravnodušnejši za njim.
In Miša je bežal.
Začel se je divji, obupen lov na človeka. Grajski posli so bili močni in nagli; poleg tega nada, da dobodo tolar in da bodo pri upravniku dobro zapisani, vrhu tega preprostemu narodu prirojena antipatija do ciganov, morda tudi zavist, katero je rodilo kneginjino kumstvo, vse to je vplivalo, in posli so hiteli, kar so mogli.
In Miša je bežal.
Začetkoma mu je bilo precej lahko. Tem naj bi ne ušel? Sin puste je imel krila na petah. Toda posli so bili, dasi jim je bil dokaj naprej, kmalu za njim. Izgnali so ga na polje, kjer so nedavno kopali krompir. V zemlji je bila luknja pri luknji, in Miša se je neprestano' spotikal. Obupno je stisnil kokoš k nedriju, skoro ni pazil na smer poti, samo bežal je, bežal, bežal.
Slišal je za seboj glasove, Niti ozrl se ni. Ako bi se bil, videl bi bil, da ni treba tako blazno hiteti, hranil bi nekoliko svoje sile, lepo daleč so bili zdaj za njim. Toda ni se ozrl, in njih krik ga je varal; mislil je, da so mu za petami, in zato je podvojil blazno svojo hitrost.
Najboljši vaški tekači so dirjali za njim. Temu,
kar smo omenili, pridružila se je še razžaljena kmetska čast — oni naj bi ne ujeli cigana! Ves okraj bi govoril o tem, vse bi se jim posmehovalo. Tako je! In zato za njim!
In Miša je bežal neprestano . . .
Pred njim se je razprostirala v daljavo ravna krajina, tu so jo razdirale brazde novo izoranih polj, tu jame, kjer so kopali krompir, izdajna, slepilna, nevarna tla ubežniku. Jedva je lovil sapo, pred očmi se se mu delali krogi, v ušesih mu je šumelo, prsi so se divje dvigale, mrzel pot mu je lil po sencih, ali bežal je neprestano. Pogledal je proti nebu. Sivo je bilo, kakor bi bil kdo pritrdil nanje velik, nepremičen pokrov velikanske rakve. Mračilo se je, semtertja je padla velika, pojedina kaplja kakor solza v razorano glino. In Miša je bežal neprestano.
Ves svet se je zdaj vrtil ž njim. Posli so morali že biti za njim, slišal je topot in krik. Toda le naprej, tam na obzorji je črnel gozd, tam je doma, tam se potegnejo tovariši zanj . . . jutri se vse razjasni, žena pa se bo danes venderle okrepčala.
Ni domislil do konca. Krogi okolo njega so bili pestrejši in hitreje so se vrstili, nekaj mu je krčevito kakor pest stisnilo grlo, bilo je, kakor bi mu bilo v glavi nekaj počilo, in Miša je obležal v vlažni glini, stiskaje pod sabo kokoš.
A to ni bilo zadnje. Še se je dvignil, morda bi bil še utekel, ako bi se držal pravca svojega bega, toda zmočen, kakor je bil, krenil je baš na nasprotno stran — v naročaj svojim zasledovalcem.
V tem ga je zadel prvi kamen v glavo.
Kar zablisnilo se je, niti ni čutil bolesti, samo nekaj toplega mu je teklo v veliki sragi čez obličje. Niti segel ni po tem, da bi ne izpustil kokoši, bežal je dalje.
Dež kamenja in polen je sledil. Miša je padel na zemljo z obrazom v glino. Posli so planili z divjo radostjo nanj ter ga poteptali in pohodili v pravem pomenu besede v zemljo.
Še je zadihal, še se je obrnil; ko je hotel pogledati proti nebu in izreči ime svoje žene in svojega otroka, padla mu je na obraz težka gruda in zadušila vse.
Pustili so ga ležečega ondu, kjer je padel, izruvali so samo mrtvo kokoš izpod njega in jo nesli kakor trofejo gospodu upravniku.
Kmalu je jelo gosto deževati, a Miša ni čutil več hladne kopeli, zapoznelega sočutja nebes, njegov obraz je bil še hladnejši, in v taboru ga žena ni pričakala.
*
* *
Potrt je stal drugega dne gospod Taube v kitajskem salončku. Lepo pri durih je stal, niti dihal ni, niti se ni upal dvigniti očij.
Pri oknu je stal župnik Roštlapil, dobrovoljno njegovo lice je bilo nagubančeno, in časih je globoko vzdihnil.
Kneginja je hodila po salončku nervozno razburjena. Da, solze so bile videti na njenem krasnem, bledem obrazu.
Zdajci je obstala pred upravnikom in izpregovo-rila z ostrim glasom. Upravniku je segel do mozga, zakaj vzdrhtel je.
„Ali pa on ve, da je včeraj umoril človeka?“
Upravnik ni odgovoril. Samo globlje je povesil glavo.
Župnik je resno prikimal z glavo, in kneginja je nadaljevala:
„Naj gre in naj se mi ne usodi, kadar pri-
dem sem, stopiti pred oči, groza me ga je. — Niti videti ga nečem, kar bom živa! Ali umeje?“
Krez besede, globoko se priklonivši, odšel je upravnik.
*
*	X-
Na hodniku ga je srečal knez. Upravnik se je hotel kolikor mogoče izogniti, toda knez se je nasmehnil, obstal pri njem, potrkal ga po rami in rekel prijazno:
„Izvrsten dečko je, dragi Taube, veselje mi dela!“
no c.
Ne vem, zakaj — ali vedno me zasleduje slika tihe, mirne, sanjave mesečne noči v znani krajini.
Bilo je koncem junija ali začetkom julija, kadar so še one bele, ožarjene noči, ko je ves svet potopljen v bodrost, v belino lilije, v vonj in blesek.
Šli smo, ne vem že, kdo, v kraji, ne vem že, kje, po dolgi, dolgi cesti. Na obeh straneh drevored slokih topolov, črnih v mesečnem svitu, in med njimi cesta v daljavo podobna rimski cesti nad našimi glavami v čistem azurji poletne noči.
In krog in krog ravnina, ravnina, ravnina. Niti ne vem več. ali je žito stalo ali je bilo požeto, vidim le belo cesto v belem meseci z njenim brezkončno dolgim drevoredom črnih šumečih topolov.
Šlo nas je nekaj. Kakor bi se vračali z božjega pota, kjer smo se zakesnili dolgo v noč. Ne spominjam se več obrazov in postav ljudij, ki so šli z menoj; vem samo, da nam je na čelu korakal droben možiček v črni obleki, obrit in skrbno ob-
lečen, da je bil to vaški učitelj in da je nesel pod pazduho stare gosli. Dalje vem, da je nedaleč od mene korakala deklica, da je bila mlada in krasna
—	ne vem, kdo je bila, kako se je imenovala, ne vem tudi, kaj naju je zvedlo na tej selski božji poti, s katere mi je ostala v spominu samo povratna pot v tihi mesečni noči — ali slučaj ali znanje najinih sorodnikov? Ničesar ne vem, samo slabo se spominjam, dasi nimam temu nikakih povodov, da sva se z deklico razumela.
Tudi ne vem, kaj se je govorilo na dolgi poti med črnimi, v lunin srebrni svit raztopljenimi, šumečimi topoli, a vedno še slišim glasove in zvonki smeh, in danes se mi zdi, da je bila takrat mladost na svetu.
A natanko se spominjam, kako je vaški učitelj zdajci obstal, kako je oprl obrito brado ob svoje gosli, kako je začel igrati — vidim njega na pol smešno, na pol resno silhueto, kako se je gibala pred nami na cesti, med topoli, v mesečim, škrijci njega suknje razprostrti, roka z lokom v zmagoslavnem gibanji, klobuk globoko na čelu . . . Igral je narodne pesmi, koprneče, proseče . . . nam se je zdelo, da mojsterski, nam se je zdelo, da sveti mesec čarobneje in da so topoli ponehali šumeti in poletna noč oddihavati se.
Zdajci na beli cesti rdeče luči in črne sence
—	hiše, kočice, gospodarska poslopja, tu in tam je zalajal pes, tu in tam se je odprlo okno, in tuja glava je pogledala na- cesto, kjer je nam pojočim na čelu korakal kakor zamaknjen na gosli igrajoči pol smešni, pol strašni možiček ....
In zopet je izginilo vse, in na okrog ravnina in tihota in črni topoli in bela mesečna noč na nebu in na zemlji, in samo zvoki goslij žalujoči in
koprneči kakor večna, v vesmiru poletujoča pesem hrepenenja in ljubezni.
Ne vem, kaj se je zgodilo z deklico, ki je korakala ob meni v oni topli, poletni noči — morda še živi. morda bo tudi čitala te vrstice —■ ali se bo spominjala, ali bode spoznala ... ali bo istotako občutila čarobo mladosti in radosti?
Čudna stvar — take noči preživimo samo jedenkrat, a vedno se jih spominjamo!
Čuden je bil sveti večer, katerega sem prebil leta 187* v Livornu.
Dan kakor spomladi, nikjer snežnega kosmiča, da, celo okrog oddaljenih gor je bil tako čisto moder kakor zrcalo morsko njemu nasproti, in temni hrbti oddaljenih otokov so se izražali v ostrih, vi-jolčastih konturah na zlatem dnu zapadnega neba kakor v toplih poletnih večerih, ko je hitela vrsta kočij mimo našega hotela z Ardenze k mestnim durim. Razloček v prizorišči je bil samo ta, da je bil breg danes prazen, da ni šel nihče z domi, kdor ni moral. Stoprav zvečer se je zgrnila lahka megla nad mesto in pristanišče in veter je zapihal.
Tudi večerja in vse, kar je na sveti večer navadno v zvezi ž njo, ni imelo onega posebnega izraza, katerega smo vajeni severniki. Jedlo se je po peti uri kakor navadno, otroci so sicer imeli okrašeno drevesce v sosedni sobi, a nas odraslecev njih veselo rajanje ni preveč zanimalo. Sedela sva po večerji sama, jaz in hišni duhovnik Don Pavlo pri prigrizkih. Grof je sedel ves večer ob postelji svoje
bolne žene, čitaje ji (Bog ve, katerikrat že) zvezek Montepinovih romanov, guvernantka, Francozinja, pa je šla za otroki v sosedno sobo. Ko so gledali darove, sedla je v kotiček; videl sem jo skozi priprte duri, kako si je otirala solze — gotovo se je spominjala daljnega doma.
Don Pavlo, sicer nenavadno ¡zgovoren, bil je danes, kakor bi bil onemel. Kadil je cigareto za cigareto in besno mahal z dolgimi nogami v črnih, tesno prilegajočih nogovicah. Sutano.si je dejal na kolena in mrko gledal v dim.
Zamolčati nisem mogel nezadovoljnosti, da ni prave božične radosti, in hrustaje orehe, izrekel sem nekaj, kar je vidno užalilo narodni ponos Dona Pavla. Trdil sem tudi, da smo severniki mnogo bolj pesniški in da se bolj in trajneje držimo podedovanih navad in običajev, da sveti večer brez snega in hudega mraza ni pravi sveti večer, da nima pol one čarobnosti, one scenerije, onega vzdušja, ki je potrebno, da osveži stare vtiske izza mladih let in pričara pravo božično razpoloženje.
„Vi sodite po tem, kar vidite okrog sebe“, rekel je nekoliko ironično, pokazavši z roko na okolico, „a po tem ne morete soditi vsega naroda. Kar vidite tu, to je kozmopolitičen Božič, ali če bi prebili Božič pri meni, ko sem bil župnik v gorah, kakor je imel redno to navado moj prijatelj Onorato, tedaj bi lahko kaj pripovedovali.“
„Onorato,“ rekel sem zvedavo. „Onorato Fave, s katerim smo v Modeni večerjali?“
„Da, Onorato Fave, saj sem vas predstavil.“ „Demokratski poslanec?“
„Da.“
„Oni z dolgimi črnimi brki, s surovim, ogo-relim obrazom, z vedenjem berserkerskim . . .“
„In z otroško dušo,“ rekel je Don Pavlo.
„Protikandidat našega grofa?“
„Da, njegov premagovalec v zadnjih volitvah.“ „Ta Garibaldinec je vaš prijatelj ?“
„Da moj najstarejši prijatelj,“ nadaljeval je Don Pavlo. „In zdaj glejte, ta demokratski poslanec, ta berserker, ta Garibaldinec, bil bi skoro žrtev božične poezije, o kateri ste nam baš očitali jezno in nekoliko prenagljeno, da je nimamo prav nič.“ „Kako to, povejte.“
„Kako, nekamo dolga povest je, toda kaj se hoče,“ rekel je Don Pavlo, dolivaje si steklenico, „dokazati vam hočem, kako je tudi pri nas močno čustvo za božično poezijo, katero, dasi sem duhovnik, zmatram samo za ojačeno čustvo rodbinskega življenja, ki se baš v tej dobi prebudi in oglasi za svoje pravo, ne glede na to, je li človek ateist ali vernik. Ostanki naše mladosti so, ki čarajo toliko poezije v prid svetega večera, in spomin na dobo, ko smo še kaj hoteli in za čim koprneli, zaduši ta dan ves trud in vse prevare istinit.ega življenja. Dokaz temu je moj prijatelj Onorato, kateremu je bil sveti večer usoden v pravem pomenu besede —“ „Nenavadno radovednega me delate —“ „Torej poslušajte. Onorato Fave je moj tovariš izza mladih let. Oba sva iz D . . ., njegovo obi-telj sem 'poznal kakor svojo, hodila sva skupaj v vaško šolo in nekega krasnega dne meseca kimov-ca sva se sestala na klopeh deškega semenišča v M . . . Njegov oče je bil pravi lombardski kmet, v svoji zunanjosti nekoliko surov, toda čist značaj. Mati je bila nenavadno mehka in čutapolna žena. Njena pobožnost se ji je časih izpremenila v sanjarstvo. Mimo gorečega češčenja Marije je živela samo svojim otrokom, in izmed teh je bil jedini deček, Onorato, njen ljubljenec. Onorata so kakor mene roditelji odločili za duhovski stan, izpolnil bi
bil morda voljo svojih roditeljev, da ni neki sveti večer kar šiloma zavil njegovega življenja v popolnoma drug tir.
Vi ne poznate italijanske mladeži. To je ogenj, to je sila in vzlet! Bili smo mali semeniščani dečki med devetim in dvanajstim letom in bili smo takrat vsi navdušeni za slobodo in jedinost Italije, katero danes, ko je dobljena, jedva cenimo. Malo pred Božičem se je dogodil slučaj, ki je bil za Ono-rata tako usoden. Odkriti se je imela slavnostna plošča na hiši, kjer je nekdaj Garibaldi prenočeval. Zložili smo za venec in ga poslali, ker se nismo mogli sami udeležiti izprevoda, slavnostnemu odboru z gorečim in navdušenim pismom. Tako neoprezni smo bili, da smo v svojem imeni govorili za vso bodočo duhovščino „velike Italije.“ Toda vse se izda, in tako se je zgodilo tudi nam. Začela so se dolga preiskavanja, s katerimi vas ne,bom dolgočasil ; bili smo jedini kakor jeden mož, in uspeh je bil ničev. Spirituval niti ni zvedel, kdo je provzro-čil dejanje, niti kdo je pisal ono pismo. Vsa stvar je zaspala, in mislili smo, da smo že na dobrem — v tem nam je prišlo kakor strela z jasnega naznanilo, da mora vse semenišče ostati v klavzuri, da nihče ne sme oditi na božične praznike.
Lahko, si mislite, kako nas je to zadelo. Najbolj pa je ta novica potrla Onorata. Opoldne se niti ni doteknil jedi, pri učenji je sedel nepremično, z glavo oprto ob dlan, in ponoči je, legaje v skupni spalnici na svojo posteljo poleg mene, samo vzdihoval.
„Kaj jaz,“ rekel mi je, ko sem ga tolažil in bodril, „mene se to ne tiče, ali moje uboge matere! Nijeden sveti večer še ni bila brez svojih otrok in brez mene — tega ne prebije!“
Videl sem, da je Onorato plakal, in slišal sem, kako dolgo v noč se je premetaval po postelji.
Rano sem mu svetoval, naj gre k ravnatelju in izjemoma prosi dovoljenja. Zmajal je malodušno z glavo in molčal, vedel je sam, da bi jedva pomagalo. Priznati moram, da sem šel sam k ravnatelju in prosil za Onorata. Imel me je rad — a takrat je bilo vse zaman. „Izjem ni mogoče delati, in kazen mora biti v strah ne samo za vas, temveč tudi za bodoči rod,“ rekel je ravnatelj suho.
Onorato ni zvedel za korak, katerega sem storil brezuspešno za njega. Drugi dan je bil še pri zajutreku, pri obedu ga ni bilo več, izginil je. Vse iskanje je bilo zaman. Jaz sem takoj slutil, da je Onorato pobegnil, da bi mogel biti na sveti večer pri svoji materi.
Toda kako pride domov, bilo je drugo vprašanje. Zima je bila nenavadno huda, ceste takrat še ni bilo k nam, in Onorato ni imel novcev. Premišljal sem, in strah me je premogel. Onorato je moral preiti šestnajst ur, da bi mogel biti doma pri svetovečerni večerji. Pripovedoval bom zdaj. kakor mi je sam pravil. Doma so ravno sedali k mizi, v tem je jela gospa Livija, mati Onoratova, krčevito jokati, da je sezalo do nebes, in cule so se besede: „Moje dete, ubogo moje dete!“ Vsi člani obitelji so osupnili. Oče se je zresnil in jo je karal, da je preobčutna, dokazoval je, dasi sam v sebi nikakor ni bil prepričan, da je Onoratova kazen iz cela zaslužena — toda zaman, gospa Livija je jedva ponesla prvo žlico juhe k ustom, zakričala je glasno in se zgrudila kakor mrtva. Toliko da jo je oče prestregel. Tisti hip se je začulo zunaj lajanje. Pes Sambo je javil gosta, lajanje se je zdajci izpremenilo v radostno cviljenje in vitje, čuti je bilo, kako pes poskakuje in veselo pozdravlja prihajača. Odprle so se duri, in Onorato je hitel v naročaj svoje omled-levajoče matere.
Še jeden vzklik, a ta je prihajal iz dna srca, in sin ter mati sta tisti hip okušala nadzemsko veselje. Prekrižanih rok je stal Onoratov oče Bonaventura pri peči in niti zinil ni, prestrašene sestre so stale poleg, družina med durimi. Sin in mati sta glasno plakala.
„No, torej so se vender dali omehčati!“ začel je čez nekaj časa oče, „pustili so te . .
„Ne,“ odgovoril je Onorato mirno.
„Ti si torej pobegnil? — Ti si tajno ušel?“ vzkriknil je Bonaventura divje in planil proti svojemu sinu.
Ali materino nedrije je varno zatočišče. Gospa Livija se je vzravnala kakor levinja in stisnivši svojega Onorata na srce, strla je z jednim pogledom soprogovo jezo.
„Lepo pozdravljaš svojega sina,“ rekla je vzdorno, vedno še ihteč, „nikar da bi ga pritisnil na srce, skrbel, da se preobleče in posuši — hočeš ga kaznovati za njegovo ljubezen!“
Stari Bonaventura se je zopet umeknil k peči. Mrmral je nekaj o ženskah, o njih prenapetostih in občutnostih. Mati je v tem kar najbolje postregla svojemu dečku. Moral se je preobuti in preobleči, in potem stoprv se je pričela večerja. Onorato je sedel poleg matere, vso večerjo je držal nje roko v svoji, nihče njiju ni govoril, in jedva sta se do-teknila jedil, toda kar sta čutila, kar sta prebila teh nekoliko ur, preseza vse naše pojme o človeški blaženosti. Tudi stari Bonaventura je nehal mrmrati, in ko je šlo na polnoč, bilo je jedva na širem svetu srečnejših ljudij.
Kaj je prišlo potem, umejete. Onorato ni smel več nazaj v semenišče. Stari Bonaventura se niti za to potezal ni. Zal mi je bilo Onoratovega odhoda, zakaj imel sem ga najrajši od vseh. Ven-
der sva ostala prijatelja. Po izvršenem liceji se je učil prava. Njegova mati ni dočakala doktorata njegovega. Preskočil bom vrsto let. Ril sem župnik v svoji rojstveni vasi in pripravljal sem se na prvo polnočnico. Javilo se mi je, da želi tuj gospod govoriti z menoj. Šel sem nekoliko nejevoljen iz sobe, a takoj se mi je razjasnil mračni obraz. Pred mano je stal moj prijatelj Onorato.
„Kako, ti tu, in danes?“ ušlo mi je iz ust . . .
„Kakor vsako leto,“ rekel je mirno. „Ostal sem zvest spominu onega svetega večera. Odkar mi je mati umrla, prihajam na sveti večer k nje grobu, Leto za letom. Osupel sem čul, da si ti tu župnik. Zatožilo se mi je po mladosti, in nisem se mogel premagati. Najini potje in nazori se sicer križajo — ne zahtevam ničesar in grem zopet — videl sem te, in to mi zadošča.“
Glas se mu je tresel, bil je nenavadno ganjen.
„Prijatelj, brate!“ vzkliknil sem, in že sva se objela. Ostal je. Takrat sem imel krasen sveti večer. V prostorni družinski sobi vaškega župnišča sva sedela skupaj do polnočnice. Pri polnih kozarcih sva pogrevala mladostne spomine, in mogel nisem, da bi ne bil izdal, kaj sem storil takrat v prid Ono-ratov. Prijatelj je bil ganjen, stisnil mi je roko in me spremil do cerkve. Ko sem stopil v žagrad, uzrl sem ga klečečega na grobu materinem.
Takih svetih večerov sva prebila še celo vrsto. Leto za letom sem pričakoval Onorata na sveti večer, leto za letom je prišel na večerjo v moje ■oskromno župnišče, z jedinim razločkom, da je pozneje prihajala ž njim mlada krasna gospa njegova in še pozneje njegovo dete. To so bili pravi sveti večeri, in kako so nam potekale ure do polnočnice lepše nego danes (nasmehnil se je pri tem trpko), kako smo cenili čarobo božične poezije,
kako smo bili v istini ljudje in srečni ljudje, in brez vseh koristij samo radi ljubezni se ljubeči!“
Don Pavlo se je zdajci zamislil nad ugaslo smodko. Tiho je bilo, samo zunaj se je čul šum morja in žvižganje vedno močnejšega vetra.
,,In potem je to prestalo?“ vprašal sem ganjen.
„Da, potem je prestalo. Politika, da bi jo vrag! — In potem sem šel jaz delat v Rim doktorat, potem sem šel za vzgojitelja, potem sem bil pozvan za predstojnika kongregaciji marijanski; svojega rojstvenega kraja od tiste dobe nisem več videl. Toda s prijateljem Onoratom se nisva razstala. Videli ste, kako sva v Modeni skupaj večerjala, kakor bi ne bilo ničesar med nama. O, mladost je sladka in močnejša nego vse drugo!“
„Ali hodi Onorato še dandanes na grob svoje matere?“ vprašal sem ga.
„O tem ne dvojim,“ rekel je -Don Pavlo, „demokratski poslanec je in ima glavo po tem. Toda glejte!“
Obrnila sva se k oknu. Morje je bilo posuto z lučicami. Črne sence zasidranih ladij so migljale v blišči in svitu vseh barev.
„Kaj je to?“ vprašal sem začuden.
„Mornarji tujih ladij slave sveti večer,“ rekel je Don Pavlo in snel baržunasto čepico z glave.
„Mir ljudem dobre volje,“ rekel sem, podajaje mu roko.
„Da, naj živi najin prijatelj Onorato Fave,“ odgovoril je dvigaje čašo, „zdaj“, ozrl se je na uro, „kleči z vso svojo obiteljo na materinem grobu — o, lepši sveti večer je bil v mojem župnišči!“
Trčila sva molče.
>scina.
V angleškem parku Z***skpga gradu se je iz-prehajala stara kneginja. V spoštljivi razdalji za njo je korakal tolst komornik. Na ovinku drevoreda je stala starka, opiraje se na berlo. Njena obleka je bila siromašna, ali čisla, obraz zguban, ali plemenit. Bila je jedna izmed hišnih ubožic stare in zbok dobrotnosti znane gospe.
Ko je kneginja zavila v drevored, stala je pred starko. Dve starki sta si stali nasproti. Bogastvo in uboštvo.
„Oprostite, Svetlost, da hodim do sem za vami,“ izpregovorila je z drhtečim glasom beračica, „ali odšli ste iz Prage na kmete, predno sem mislila. Stanarino imamo za durimi, in jaz sem se osmelila priti po vaš navadni prispevek.“
„Da, prav pravite in dobro ste storili,“ rekla je kneginja prijazno. „In peš ste prišli do sem?“ „Kako drugače, Svetlost, saj vender ne morem zavoziti po železnici, kar dobodem od vas. Po osmi uri sem odšla iz mesta.“
Na grajskem stolpu je v tem bilo dvanajst,. „Baptista,“ obrnila se je kneginja k tolstemu komorniku, kateri je stal kakih pet korakov za njo, „dajte mi dva goldinarja.“
Baptista je stal mirno z obritim tolstim licem in niti trenil ni.
Prosim vas, Baptista, dveh goldinarjev,“ rekla je kneginja s poudarkom.
Obraz sluge se je v tem hipu izpremenil v nesramnega. Podprl se je še v bok in odgovoril drzno: „Nimam listnice pri roki, Vraša Svetlost!“ „Na moji pisalni mizi leži,“ rekla je kneginja uljudno, „bodite tako ljubeznivi in skočite v grad, počakala bom s to gospo tukaj.“
Trenutek je bilo tiho. Kneginja je čakala odgovora. Končno se je Baptista nasmijal in rekel mirno z veličastnim gibom:
.,E kaj, kdo bi se tako trudil!“
In zopet je bilo trenutek tiho. Stara kneginja je sočutno gledala beračico, kakor bi hotela reči: „Draga moja, kdo je ubožr.ejši, kdo bednejši od naju?“ Starka se je opotekala jedva dušeč solze iz parka.
Baptista si je mirno gladil podbradek. Kneginja se je zgrudila na najbližji stol. „Baptista,“ govorila je ihte, „tega bi mi ne smeli storiti, teh nekoliko korakov je bila vender vredna sreča uboge ženske.“
„Storiti ali ne storiti,“ zamrmral je Baptista. „Svetlost že oprostite, toda nekaj sem moral reči vpričo ženske, zakaj nisem mogel v grad; saj ji vender nisem mogel rčči, da nimamo ničesar, v resnici ničesar . . . seveda,“ pristavil je, kakor bi se bil upal predaleč, „priti bi morala po prvem, danes je osemindvajsetega, ali do prvega nimamo ničesar.“
Stara kneginja je molčala in gledala samo v pesek čisto pometene stezice na sledove, katere je pred hipom ondu ostavila nje „hišna ubožica.“
11. He knjige!
Gospod Ciprijan Hrastecki je stopil s kolodvora državne železnice. V roki je imel majhen ročni kovčeg. Ne zmenivši se za vrsto vsiljivih postreščkov, krenil je v sosedne ulice. Tako je bil zatopljen v misli, da ni opazil, kako je poleg njega capljal primeroma desetleten, siromašno a vender čisto oblečen deček.
Gospod Hrastecki se je vračal s kmetov od pogreba svoje matere. Umrla je na posestva njegovega brata Fabijana. (V obitelji Hrasteckih so imeli iz davna čudna, dandanes že nekoliko smešna imena.) Bila je tam na letovišči, odpotovala je že precej spomladi iz Prage od Ciprijana, s katerim je delila lepo stanovanje v svoji trinadstropni hiši v dole-njem Novem mestu. Iz prva ji je bilo dobro na svežem vzduhu, potem se ji jepohujšalo, in nada, da ozdravi, minevala je očividno.
Ciprijana so dvakrat brzojavno pozvali k bol-ničini postelji, končno v začetku jeseni je ugasnila sedemdesetletna starka tiho kakor dogorela lučica.
Gospod Ciprijan je bil zdaj svoj gospod. Brat Fabijan je dobil posestvo, na katerem je že nekoliko let. gospodaril v družbi čvrste žene in nekoliko otrok; njemu, Ciprijanu, pripadla je praška hiša. To tudi ni bilo drugače, saj je Ciprijana vezal urad na mesto. Ne smejte se! Gospod Ciprijan je samo tako za ime, za naziv delal v dopoldanskih urah v pisarni zavarovalne družbe. Kar so mu plačevali, zadoščalo je jedva za smodke, gospod Ciprijan tega res niti računjal ni.
Bal se je skoro bodočnosti. Navadil se je jed-noličnega in tihega življenja ob materi, in lahko rečem, da je skrb za njo izpolnovala popolnoma vse njegove proste ure. Sam sebe je vpraševal v duhu, kako to zdaj, kako se bo navadil te samote. Bal se je dolgih večerov. V gostilno ni gospod Ciprijan nikdar hodil. Izdal bom čitat.elju, da je bil v prvi svoji mladosti sicer član jedne iz onih mno-gobrojnih, častivrednih družeb, katere oživljajo ugašujoče domoljubje praške družbe in imajo razna zvonka in pesniška imena — toda dolgo ni bil; gospod Ciprijan ni bil baš' najdovtipnejša glava, vedno zbadanje drugih članov ga je kmalu razje-
žilo, in polagoma se je ločil kakor polž v svojo hišico. Seveda je bila njega hiša trinadstropna, brez dolgov, skoro nova, in tu se lahko dobro odloči. Niti s pisarniškimi tovariši gospod Ciprijan ni občeval posebno. Gledali ga sicer niso čez rame — ali nekako tuje, bil jim je prevelik gospod.'Niti razumeti ni mogel želj in kopernenj drobnih teh ljudij.
Zaglobljen tako v misli o načinu svojega bodočega življenja, ni zapazil dečka, ki je s strastno vztrajnostjo capljal za njim. Stoprav na oglu prve ulice, ko se je deček skoro vanj zaletel, obrnil se je k njemu. Izpoznal je takoj iz njegovega vedenja, kaj je tajna želja dečkova, ali — zatožiti moram svojega junaka — gospod Ciprijan je bil nekoliko varčen in nerad je trosil po nepotrebnem, odklonil ga je, odmignivši z roko.
„Ni treba,“ pristavil je nejevoljno, „kovčeg je skoro prazen.“
Toda deček ni prišel v zadrego.
„Ali prosim vas, gospod Hrasteeki, dajte mi ga.“
Gospod Ciprijan je obstal. Deček ga je torej poznal. Gospod Ciprijan se je zagledal v njegovo bledo, drobno, skoro dekliško obličje z očmi, modrimi kakor plavica. Stala sta baš pod svetilnico na oglu ulic.
„Kaj, ali me poznaš?“ nagovoril gaje, poda-jaje mu kovčeg.
„Kako bi vas ne — naš hišni gospodar ste.“
Gospodu Ciprijanu je to nekoliko dobro delo.
„Torej poznaš pot do doma, idi.“
Deček je veselo zgrabil kovčeg in capljal pred Ciprijanom.
Gospod Ciprijan je nekoliko premišljal. To je bilo umevno. Poznati ni mogel vseh najemnikov svoje hiše, a oni so ga poznali; sosebno otroci so bistri in imajo dober spomin. Motril je dečka, in
ugajal mu je. Zdajci se mu je vzbudila prirojena varčnost.
„Koliko pa hočeš, ker nosiš kovčeg ?“ vprašal je pol resno pol šaljivo.
„Kolikor mi daste,“ odgovoril je deček oskromno.
Šla sta molče drug poleg drugega.
„Ali te mamica pošilja na tak zaslužek ?“ vprašal je gospod Ciprijan.
„Aj, aj — ali bi dobil, ako bi vedela!“
„Torej služiš to zase?“ vprašal je gospod Ciprijan, „za slaščice, kaj ne, ali morda celo že kadiš?“
„Ne“, odgovoril je deček temno. A v njega kratkem odgovoru je tičalo več, toda gospod Ciprijan ni bil tako velik psiholog.
„Kaj torej delaš s temi novci?“ vprašal ga je dalje.
„Spravljam jih.“
„In za kaj?“
Tihota. Dolga tihota. Deček vidno ni hotel povedati resnice. Gospod Ciprijan ni silil dalje. Prišla sta polagoma oba molče do doma gospoda Ciprijana. V veži je deček obstal in oddal kovčeg. Gospod Ciprijan je izvlekel dvajsetico, pokazal mu jo med palcem in kazalcem ter rekel resno:
„Glej, to dobodeš, ker si nesel kovčeg.“
Dečkove oči so se zasvetile v temi.
„In še jedno ti pridam, ako mi poveš, za kaj spravljaš. Ako mi tega ne poveš, ne dam ti ničesar in povem tvoji mamici, kaj delaš brez njene vednosti in proti njeni volji.“
Gospod Ciprijan se je vidno šalil, toda deček je zmatral položaj tragiškim. Ko je slišal o materi, zalile so mu solze oči, in boječe je rekel:
„No, ako hočete vedeti — rad bi si kupil „trleca“, zato spravljam.“
Gospod Ciprijan ni poznal drugega trleca (nussknacker) kakor onega, s katerim se tro orehi. Pred njegovim pogledom so se zabliščali oni nestvori z bizarno rezanimi, štirioglatimi obrazi in z brki od mahu.
Otrok, mislil si je in segel v žep še po še-stico ter jo dal dečku. — „Tako, kupi si trleca“, rekel je jemaje kovčeg.
Deček je skoro poskočil od radosti.
„In še nekaj, čegav pa si?“
„Sehnoutkov.“
,,ln ime ti je?“
„Peterček.“
In že je izginil na temnem dvorišči.
*
* *
Gospod Ciprijan je že davno pozabil preprosti dogodek.
Bila je zima, nekako pred Božičem, zunaj je padal droben sneg, okna so bila zamrzla, in oster veter je bril po ulicah. V sobi gospoda Ciprijana je bilo jako prijetno: lepa toplota in poseben, nekoliko dišeč in zopet tako domač vzduh; znan zrak v sobi, kjer se po poštenem prezračenji dobro zakuri.
Bilo je morda ob osmih zjutraj. Gospod Ciprijan ni šel v urad, bil je nekako bolehen, prav za prav mu ni bilo nič, toda javil je, da ne pride, da je bolan. Kaj mu je bilo, sam ni vedel, neka teža je legla nanj, nenavadno čustvo samote se ga je lotilo danes prvikrat s tajinstveno silo.
Sedel je v spalni suknji na zofi in kadil iz dolge pipe, srkaje vroči čaj. Stara Katarina, njegova gospodinja, opraševala je drobnjavo na toaletni mizici. Opravila je sicer že davno vse, toda
delala je, kakor bi Bog ve kaj še potrebovalo nje prisotnosti. Hotela je že nekolikokrat začeti pogovor, a vselej ji je jezik odrekel; vedela ni, kako bi se lotila stvari, in zato je bila nejevoljnejša nego sploh kdaj.
Gospod Ciprijan je imel veliko knjigo odprto pred sabo. V nji so bile same rubrike in same številke. Gitatelj je gotovo že ugenil, da je bila to knjiga njegovih gostačev, kamor je zapisoval stanarino. Izpuščaje dolge kolobarje dima, obračal je mrzko liste. Zdajci je prenehal, čelo se mu je še bolj zmračilo, in rekel je nevoljno:
„Prosim vas, Katarina, kakšni ljudje so Seh-noutkovi? Dve četrtletji so že dolžni — dalje to ne more trajati.“
To je bila voda na mlin stare Katarine.
„Seveda ne more, jaz tudi pravim“, odgovorila je, strogo. „Požurite se in vrzite jih na cesto-, zakaj lahko se zgodi, da umro od lakote, predno pridete do tega.“
Gospod Ciprijan je izpustil knjigo iz rok in debelo pogledal.
„Jaz sem že toliko ljudij pometal na cesto, kaj ne. Katarina!“ Srdil se je v istini. Bil je sicer varčen gospod, a trdega srca ni imel.
„1 no, videti je, da se vam zdaj precej ljubi“, ugovarjala je Katarina vedno ostro.
Ciprijan je dobro poznal Katarino in se ni jezil dalje.
„Veste“, dejal je čez hip, „kar se tiče onih ubogih grošev — ne rekel bi nič, ali ako bi se prišel vsaj kdo oprostit, ako bi mi rekel, da ne more plačati; i no, saj me poznate — vedel bi vsaj, pri čem sem, a to je malobrižnost, in zato jim odpovem.“
„No, torej jih vender že vrzite iz hišel“ si-
lila je Katarina. „Cim prej, tem bolje, bodo že vsaj prebili! — Oprostiti, oprostil naj bi se, ali kdo? Starka že leži dva meseca, deček to slabo umeje, in deklica —• ona vender ne more s tako stvarjo k ,neženatemu gospodu1. To vender ne pristoja.“
Katarina je posebno poudarjala „neženatega gospoda.“
„Ali sem tak Don Juan, kaj ?“ branil se je gospod Ciprijan. — „Star samec sem in ostanem, umejete!“
„Ti so ravno najhujši. Cilka iz kratka k vam ne more, to ne pristoja, takoj bi bila vsa hiša polna tega, škodilo bi nje dobremu imenu — kdo je še kdaj slišal, da je šla mlada deklica starega samca prosit, naj jih počaka s stanarino! A ko tega ne storite, razglasijo vas za trdosrčneža, ako storite, govorili bodo še hujše stvari, zastonj se pač ne daruje lepemu dekletu stanarina.“
Gospodu Ciprijanu je ugasnila pipa. Zaprl je svojo knjigo in rekel na videz malomarno:
„Ali je dekle res lepo, Katarina?“
„Lepo, i no, po mojem ukusu ravno ni. Zato pa ona ne more.“
„Česa pa ji nedostaje?“
„Ubožica je vsa upadla — ali prosim vas, ta beda! Na zunaj dela še tako, tako, toda verjemite mi, da izkuša več nego najubožnejši dninar. Cilka je dobro dekle in oskromno, ima lepe modre oči, škoda, da zdaj vedno objokane. Ne vem, kako se bo končalo ž njimi, ne vem, toda veselega Božiča ne bodo imeli.“
„Kakšni ljudje pa so prav za prav, Katarina?“ vprašal je čez hip ne brez živega zanimanja.
„Siromaštvo je to, gospod Ciprijan, zgolj siromaštvo. Oče je bil poštni oficijal. Umrl je nenadoma, in že takrat niso bili brez dolgov; stara gospa je
bila hči iz dobre rodbine, vzela je pokojnika proti volji roditeljev in dobila ni niti novca. Znano vam je, kjer ni nič, tam se slabo gospodari. Prišli so otroci, na srečo so vsi pomrli, ostala sta samo najstarejša Cilka in najmlajši Peterček. Pridna otroka, dobro vzgojena. Cilka se ne sramuje dela, ali kje ga dobiti? Prosim vas, vbada od jutra do večera, ali kaj izda to dandanes, še oči si popolnoma pokvari! Deček je nekoliko divji, ali kako hoče drugače, deček je. In radi se imajo ti ljudje, in dečka imata obe, stara in mlada, najrajši. Deček bi rad študiral, toda kako; siromaki nimajo niti jesti — kar je starka tako težko zbolela, imajo vse zastavljeno.“
,,ln kaj bo iz dečka?“
„Dali ga bosta baje učit knjigarstva.“
„In zakaj ravno knjigarstva?“
„To je tako. Deček je ves neumen na knjige“, razkladala je Katarina, „podedoval je baje to po očetu. Neverjetno je, kaj dela, kaj more storiti za knjigo. Starka je govorila : ,Te knjige, te knjige, to bo naša nesreča!' Stari oficijal je moral biti na vse naročen, kar je kje videl, kar mu je prišloma v roke. Ostalo je tudi dosti knjig za njim. Večin so jih prodali takoj po njegovi smrti, ali videti bi bili morali hrup, ki ga je delal Peterček! Za vsako knjigo so se morali v pravem pomenu besede ž njim ruvati. Plakal je glasno in jedno je rajši popolnoma raztrgal, nego bi jo oddal. To ima gotovo v krvi. In tudi zdaj, ko se jim godi tako slabo, Peterček rajši ne je, toda knjig ne pusti dotekniti. In starka je rekla: ,Knjigar boš, on ima vse življenje dosti knjig v roki, ako tudi niso njegove! Te knjige!' “ Katarina je odšla. Gospod Ciprijan je ostal sam. Vse ga je tako čudno dimilo. Sam sicer ni sosebno ljubil knjig, najljubši mu je bil kak koledar,
a blazna, v rodbini dedna ljubezen do knjig ga nikakor ni žalila. Hodil je nekaj časa po sobi in se potem zagledal ven v širi svet. Tam je bilo jako neprijetno. Gospod Ciprijan je premišljal. Prišlo mu je na misel bledo ličece Cilkino, o katerem mu je pripovedovala Katarina, videl je v duhu modre, za-plakane oči, utrujene od večnega vbadanja, in slikal si je k temu vso drobno postavico polno ljubeznivosti. Iz vsega sklepajoč, morala je biti Cilka lepo dekletce; da je pridna, čul je iz Katarininih ust, in ona je nerada koga prehvalila.
Misli gospoda Ciprijana so se zamotavale čimdalje bolj. Sam ni vedel, kako se je zgodilo, je li radi zimskega dneva, radi osamelosti, katero je danes prvič čutil mučneje, začel misliti o ženitvi v obče in o ženskah posebe.
Doslej se s tem vprašanjem nikdar ni bavil resno. Čutil ni te potrebe in premišljati tudi ravno ni bil vajen. Danes pa mu je bila neobična kopelj premišljanja in sladkega sanjarstva nenavadno dobrodošla. Zdelo se mu je, da mu je bolje, nekaka dobra volja se ga je polastila, ko si je predstavljal, da se okrog njega vznaša čisto, vzdušno bitje, polno nežnosti in dobre volje, polno one sladke, tihe poezije družinske, ki ne moti burno, temveč sanjavo teši vsa naša kopernenja in čustva, katera je, ne da bi sama vedela, kraljica srca in gospodarica življenju našemu. Gospod Ciprijan se je spomnil, ne brez očitanja, nekaterih prenapetostij svojega staro-samskega življenja in takoj se je zardel, ko je njim primerjal tiho in tako povzdigujočo poezijo družinsko, katere prava ljubezen je zakon in jedro in blaginja, sicer ne ravno brezpogojno ali vender dobrodošlo krasilo. Kaj pa bi me oviralo, da bi se ne oženil? Imel je res malo znanja, skoro nikakih zvez v družbi, toda čemu je imel ta njegov vzor
modre oči? Katarina bi ga v ženitvi gotovo ne ovirala, to se umeje, da bi jo liki sveto dedščino po pokojni materi pustil v hiši do smrti, da, Katarini bi se pri tem godilo še bolje . . . Toda Katarini ne zaupa tega, smijala bi se mu itak.
Prozajični obed je razpršil te misli in od vsega je ostal gospodu Ciprijanu le sklep, da pomore tej obitelji; kako, ni še dobro vedel, vsekakor bo morala tu Katarina posredovati, žalostnega Božiča ne smejo imeti; odpusti jim, ako treba, vso stanarino in kupi še Peterčku knjigo z barvanimi slikami.
Ljubezen in stanarina, ljubezen in knjiga z barvanimi slikami! Gospod Ciprijan seje motil, jako motil. Tako se ni dalo z vršiti. Globlje v njegovem bitji in v vsem njegovem značaji je tičalo to. Branil se je, kolikor je mo^el, toda zaman. Prozajično atmosfero poldansko je pregnalo sladko lenuhanje pri črni kavi in z dišečo smodko. Gospod Ciprijan je navzlic svoji navadi zopet sanjaril, in zopet se je dvigala pred njim ljubka postavica Cilkina z modrimi, nekoliko utrujenimi očmi, polna divne dražesti.
Ura je bila blizu štirih, in gospod Ciprijan se je odločil, da se gre izprehajat. Videl je skozi okna, kako so že polagoma prižigali luči. Snežni metež je ponehal, in le semtertja je poletaval osamel kosmič po zraku kakor srebrna rosa s peruti božičnega angelja.
Gospod Ciprijan je oblekel zimsko suknjo, lepo ovil vrat z volneno ruto, vzel v roko svojo palico z velikim srebrnim gombom in stopal polagoma po stopnicah v vežo.
*
■fr	*
V tem se je zagibala pred njim sloka dekliška postava. Prišla je s temnega dvorišča in se kakor vetrec zibala mimo njega. Kolikor je mogel
razbrati v temi, bila je preprosto, toda ukusno oblečena, jednolični, poletni klobuček je čepel gizdavo, kakor bi kljuboval zimi, na množici zlatih, v bogato kito zvitih las. Čez nežni a lepo ustvarjeni rami je bila ogrnjena nekoliko stara, velika ruta, in pod njo je skrivala deklica nekako culo. Stopala je naglo, in videti je bilo na hoji, kako je bila vesela, da se je izmuznila skozi vežo. Še jedenkrat se je ozrla, in gospod Ciprijan je ugledal modre oči, snive in globoke, da se mu je zvrtelo v glavi.
,,Da, to je ona, to je Cilka“, pomislil je.
Še jedenkrat bi ji rad pogledal v obraz, a ni se dalo, kakor veter je bila pred njim.
Odločil se je in šel za njo. Še nikdar v svojem življenji ni lazil za dekletom. Novo nenavadno sladko in vabljivo čustvo je bilo to zanj. Lahke njene nožiče so se jedva dotikale snežne zemlje; gospod Ciprijan se je učil teh nožič na pamet, posebno tam pred kupom snega je dvignila drobna, bela ročica krila nekoliko više. Gospod Ciprijan je proučeval vso Cilkino postavo. Ni bila tako popolnoma malenkostna in drobna, lepo je bila vzrasla, in gospod Ciprijan si je po obrisih na obleki dopolnjeval ostalo.
Šel je neprenehoma za njo. Truditi se je moral, da jo je v gneči velikih ulic dohajal in da je ni izgrešil.
Deklica je zavila v ulice proti Staremu mestu. Kam je neki šla? Izgubil je ni iz očij; trenutek je bilo videti, da deklica nečesa išče, ozirala se je po hišah, napisih in tvrdkah in je končno obstala v K . . . ulicah pred — starinarsko prodajalnico.
Gospod Ciprijan je tudi obstal nekoliko oddaljen. Začudenost njegova je rasla. Deklica je nekoliko premišljala in potem boječe vstopila. Gospod Ciprijan je stopil k bližnji krznarski prodajalnici in
zatrt z velikim, zunaj obešenim kožuhom gledal v starinarjevo prodajalnico. Steklene duri so bile precej čiste in samo do polovice zakrite s kričeče barvastimi anoncami. Videl je torej vse, kar je hotel videti.
Seveda je bilo to najprej Cilkino sladko obličje, katero ga je vsega očarovalo. Na njem so bili videti sledovi nočij, prečutih nad šivanko, veka so bila nekoliko rdeča in otekla, ali izraz potez je bil tako rahel, tako predahnjen, da je gospod Cipri-jan vzdrhtel.
' Da, to je bila ona, kakor si jo je bil vse dopoldne slikal v snu! Notri pa se je v tem vršil jeden onih mučnih prizorov, katerih mrzkosti in neprijetnosti ne umeje, kdor jih ni prebil sam.
Starinarji so posebna vrsta ljudij. Ljubeznivi proti onim, ki kupujejo, ali trdi in brezozirni proti siromakom, ki prodajajo. Takšen starinar se na hip izpremeni. Poskusite, kupite nekaj in idite isto stvar čez nekaj časa prodajat: spoznali bodete dva človeka v jednem!
Cilka je stala pred pultom, razvezujoč svojo culo. Videti je bilo, da ponuja knjige na prodajo. Usta so ji krčevito drhtela. Gospod Ciprijan je videl, kako starinar z očesom ?vedenčevim motri deklico in culo, in v gospodu Ciprijanu je začela vreti kri, ko je mislil, da bi ji ta volkodlak v človeški podobi — tak se mu je zdel ta hip starinar —• utegnil reči kaj neprijetnega ali celo surovega.
Starinar je odpiral knjigo za knjigo, majal z glavo, zopet pregledoval knjige in potem porinil vso culo od sebe; videti je bilo, da neče, da takih rečij ne kupuje.
Cilki je pritekla iz modrega očesa velika solza in se splazila po bledem lici. Zbrala je knjige in začela culo zavezavati. Gospod Ciprijan je dobro videl,
da poskuša nekaj reči, a ni ji šlo. Ta boj bledih,, drhtečih usten je bil grozen. Gotovo ga je tudi starinar zapazil, zakaj ne da bi kaj rekel, segel je po knjigah, odložil jih na stran na pult, odprl miz-nico in položil pred deklico — dva goldinarja.
Za toliko knjig!
Zdaj je moral gospod Ciprijan dobro paziti, da bi ga Cilka, ko pride iz sobe, ne zapazila. Umeknil se je na nasprotni hodnik, in toliko da je izstopila, planil je kakor jastreb v prodajalnico. Stal je zdaj na istem mestu kakor ona, stal je tu odprtih ust in molčal. Jako neumen je moral biti videti.
„Česa želite?“ vprašal je starinar.
„Rad bi kupil neke knjige“, izbruhnil je gospod Ciprijan naglo. Nikdar ni bil v taki prodajal-nici, vse mu je bilo nenavadno, novo.
„Kakšne pa?“ vprašal je starinar začuden.
Pogled gospoda Ciprijana je obstal na kupu knjig, ležečih na strani. Na vrhu je ležal majhen sešitek z žoltimi platnicami, in čital je veliki naslov knjižice „Trlee“ in niže pod njim s šolarsko roko zapisano: „Iz knjig Petra Sehnoutka.“
Nekaj uprav genljivega je bilo v tem. Gospodu Ciprijanu je bilo, kakor bi blisek z jasnega razjasnil položaj. To je bil torej oni trlee! Nenadoma je vzšel pred njim ves prizor z ulic, katerega je doživel dan po pogrebu svoje matere. Videl je brzega dečka živo pred seboj. Nasmijal se je in po-kazavši kup knjig, rekel preprosto:
„Te-le!“
„Vse te hočete?“ vprašal je starinar.
„Da, vse!“
In ne pogledavši niti napisov ostalih, segel je po njih z nestrpno drhtečo roko.
„Gotovo mu jih je deklica ukradla“, pomislil je starinar, „ali pa je blazen.“
Gospod Ciprijan je imel že knjige skupaj, zgenil je čeznje odprti popir, v katerem so ležale, in hotel oditi. V svoji razburjenosti niti pomislil ni, da se pri starinarjih knjige plačujejo.
„Pet goldinarjev petdeset novcev!“ rekel je starinar poudarno.
Sicer bi bila to za gospoda Ciprijana vsota — toda danes je vrgel molče na mizo šest goldinarjev, počakal niti ni, da dobodekaj nazaj, in žeje zdirjal iz prodajalniče proti oni strani, kamor je bila odšla Cilka. Hitel je po ulicah, kjer sta šla prej, kakor bi bila morala iti naravnost domov. Hitel je, da se je zaletaval v ljudi, in skoro bi bil na oglu prevrnil ženski pečico s pečenimi kostanji. Posrečilo se mu je, da je došel Cilko, baš ko je stopila v vežo.
Zdaj je zbral ves svoj pogum.
„Gospodičina!“ rekel je s slabim glasom.
Slišala ni in je hotela dalje; bil je poleg nje in dejal proseče:
„Gospodičina Cilka!“
Obrnila se je prestrašena. V njegovi roki je videla zavitek v znanem popirji in zatrepetala je.
„Gospodičina, oprostite — pred mano ste bili pri starinarji in pozabili ste te knjige na pultu — poznam vas in ponudil sem se mu, da vam jih oddam. Prosim, tu so.“
Stala mu je ves čas molče nasproti, on ji je podal zavitek in bil takisto v zadregi.
„Motite se, ničesa nisem pozabila tam“, rekla je čez hip z glasom, v katerem je drhtela solza.
„In vender, nekaj, gospodičina Cilka, ako ničesar, tedaj gotovo to drobno knjižico tu-le ,Trleca‘; to je knjižica vašega bratca, in težko bi je pogrešal. Vsaj to vzemite od mene!“
„Vse so Peterčkove“, rekla je ihte, „vzeli sva
mu jih, da ni vedel —- mamica ni imela za zdravila. Ubogi deček . .
Hotela je že nekaj reči, toda slabost in bolest sta jo premogli, zgrudila se je, gospod - Ciprijan je izpustil knjige na tla in jo prestregel. Sam ni vedel, kako se je zgodilo, da je v veži svoje hiše poljubljal in pil solze, tekoče iz dragih, modrih oeij, da je stiskal k svojim prsom. glavico z zlatimi kodri, bilo mu je tako čudno, tako neizrečno dobro, čutil je, da je našel svojo srečo.
*
* *
„Te knjige!“ rekla je zopet ozdravela gospa Sehnoutkova, „te knjige!“ A izrekala je to z drugačnim izrazom nego pred leti, ko je dal pokojni njen mož zadnji vinar za naročila na mesečne publikacije. Cilka je bila namreč srečna gospodinja, najsrečnejši pa je bil Peterček, mogel je študirati.
Knjigam so ostali vedno hvaležni. Tudi Gospod Ciprijan se je spoprijaznil ž njimi — le vprašajte po njegovem računu pri praških knjigarjih!
12. Žalostno
Nedeljsko popoldne . . .
Kako je prebiti? Nekaj časa gledam z okna na odhajajoče tramvaje in parnike. Tudi to je končno dolgočasno. Ne vem kako, in v spalnici sem. Okna so na dvorišče. Pogledam tj k in uzrem v drugem nadstropji pri oknu nasprotne kuhinje — celo dramo.
Sedela je ondu kakih pet deset, let stara ženska, služkinja, pestunja ali gospodinja v slikoviti kmetski obleki s holubinko na glavi, sedela je
pri oknu in težko, naporno pisala. Gotovo kako pismo.
Razločil sem tudi veliki švabah — a ne več.
Žena je pisala zateglo in počasi. Takoj je vzbudila vso mojo pozornost. Njen v polnem svitu k meni obrnjeni obraz je bil bolestno zategnjen. Vsak hip je prenehala s pisanjem, zastirajoč čelo in obraz z grobo, izdelano dlanjo. Kaj je delala v tem? Plakala. In kako počasi je sestavljala svoje žalostno pismo in zopet je plakala in pisala počasi in naporno.
Nekaj korakov dalje pa je šumelo življenje velikomestnega nedeljskega popoldneva. Prenapolnjeni tramvaji so drdrali po cesti, kočije in drožke so se prehitevale, parniki in vlaki so sičali in žvižgali, odhajajoč na razne izletne kraje. Morda je tudi gospoda te ženske kam odšla, ona pa, kateri so poverili dom. porabila je tako prosto popoldne, sedela je v kuhinji in pisala in plakala — Bog sam ve, kaj je pisala in zakaj je plakala.
Nesrečna je bila gotovo.
Ali je pisala sinu ali možu, od katerega je živela oddaljena, kdo ve? Sin ali mož se je morda v tem hipu bolje zabaval nego ona.
In nisem mogel dalje gledati žene z belo ho-lubinko, s trdimi, izdelanimi rokami, žene pišoče tako težko in naporno žalostno pismo neznane mi vsebine, čutil sem nje nesrečo, spustil sem rajši zavese in se zatopil v valove mraku in sanj ....
Po grebenu streh, po robovih žlebov se izpre-hajajo v tihi zimski noči mačke, bajne ljubljenke noči, katere sta tako ljubila in opevala Gautier in Baudelaire.
To niso mačke tihih domačih ognjišč, katerih toplo ležišče je podnožka modrih gospodov ali muf krasnih gospa in katerih mehka dlaka se sveti kakor svila, kadar jo obsije solnce — ne, mačke potepenke so, brez gospodarjev in domov, mačke, živeče ob plenu in tatvini, mačke parije, zasledovane in preganjane, trgajoče se za oglodano kost s podgano in mišjo, boreče se za ped življenja z življi in človekom.
Po grebenu streh, po robovih žlebov se izpre-hajajo v tihi zimski noči mačke, bajne ljubljenke noči, katere sta tako ljubila in opevala Gautier in Baudelaire.
Njih hrbti, vedno razježeni, kakor bi jih bil razmršil vihar, črtajo se ostro v žareči srebrni plošči velikega meseca, kateri se, podoben ščitu načelnika divjih rodov afriških, polagoma dviga za ostro silhueto starih streh. Oči se jim svetijo kakor razžarjeno oglje, kakor smaragdi in topazi, njih mehke šapice od podloženega baržuna se polagajo gracijozno in gotovo na rob opek, ki se raztezajo v krivi črni črti po bledo presevajočem, skoro opa-lovem nebu. Naglo hodijo in tiho kakor v snu, pregibajo se skoro kakor prikazni, kakor sence, ujete s čarovno svetilnico v temno komoro.
Tako se po grebenu streh, po robovih žlebov izprehajajo v tihi zimski noči mačke, bajne ljubljenke noči, katere sta tako ljubila in opevala Gautier in Baudelaire.
Ti ubogi stvori poznajo vso okolico, gledajo
na svet iz ptičje perspektive, in tako majhen jim je, tako malenkosten in smešen, da le iz redka stopajo v labirinte krivih ulic, kamor jih samo v najhujši sili izvabi suh vrabček. Vsako okno v podstrešji poznajo, kakor zla vest gledajo vanja skozi špranje zamazanih in raztrganih, davno brezbarve-nih zastorov. Dobro vedo. tu za tem prešteva suh Harpagon svoje novce, za drugim piše dolgolas mladenič dolgo v noč, časih tudi do zore, dolge, pravilne vrstice na ormenel popir, za onim spe v jedni ubožni posteljci tri otroške glavice kakor jab-lanovo cvetje, in za drugim pogledava dobro naličena, fantastično skodrana dekliška glava, poslušajoč boječe prihajajoče in odhajajoče korake po iz-hojenih hodnikih v poltemnih ulicah, mrzlih in kakor od lahke megle zasneženih. Gledajo čez žleb dol. Novi koraki se bližajo. Zaman, zopet se oddaljujejo, in deklica gleda neprestano v daljo. Zdaj novi koraki, morda je isti hodec, ki se vrača, bela ročica pomigne za zastorom, v durih zaškriplje ključ, glava izgine. In stari načelnik vse mačje družbe se zagleda v mesec in zacvili strašen, obupen, kosti prodirajoč tremolo.
Po grebenu streh, po robovih žlebov se izpre-hajajo v tihi zimski noči mačke, bajne ljubljenke noči, katere sta tako ljubila in opevala Gautier in Baudelaire.
Divja godba ne prestane. Kakor dete,. katero hoče kdo šegetati do smrti, kriči in pišče to v blaznem smehu, ki je zajedno obupen jok. Zdaj je podobno kapljam, padajočim kakor dež naglo druga za drugo na razbeljeno ploščo, zdaj kakor bi deset diletantov pri sami kobilici na gosli obupno igralo kak pizzicato. In zopet zateglo in elegijski kakor plakanje za izgubljeno srečo, preroški kakor prerokovanje bližnje nesreče, zamolklo kakor kli-
canje in zaklinjanje neznanih duhov. In zopet oni smeh in grohot, pretrgan s posameznimi neskončno dolgimi glasovi, tako zveni kakor perziflaža Wag-nerjevih disonancij in prihaja v strašno zmes, iz katere razbereš i lajanje i don pločevinastih pladnjev. Zamolkel pok. Odprlo se je okno v nasprotnem slemeni, in pri njem se je prikazal dolgolasi mladenič ter vrgel z nerazločno kletvijo svoj zajec v to gnečo. Jeden zategel krik, in mrtva tišina zimske noči se razprostre po ulicah. Okno je zopet zaškripalo, in pesnik je pisal dalje nesmrtne svoje stihe!
Tako se po grebenu streh, po robovih žlebov izprehajajo v tihi zimski noči mačke, bajne ljubljenke noči, katere sta tako ljubila in opevala Gau-tier in Baudelaire.
Po kakih petnajstih letih sem zašel v slikovit kot jugozapadnega Češkega, kjer sem nekdaj prebil nekaj najkrasnejših let svoje mladosti.
Bila je ravno nedelja.
Dopoldne sem igraje in naglo uredil svoje stvari. Lahko bi se bil še neutrujen odpeljal s pol-danskim vlakom v Prago, a ni se mi dalo. Posebna čarobnost spomina me je vlekla v kraje, kjer sem se nekdaj začel ozirati po življenji in svetu. Minulost z vso družbo prvih sanj in koprnenj, mladostnih iluzij, zmag in prevar je bila močnejša, in ostal sem.
Nisem dolgo premišljal, kako prebiti popoldne. Kaki dve uri za mestom se dvigajo iz venca zamišljenega borovja precej razsežne razvaline grajske. Tja se navadno ob nedeljskih popoldnevih zateka vsa boljša mestna družba. Pot se vije skozi gozd,
o
in steza na grič ne utrudi preveč. Poleg tega se gori toči dobro pivo iz skalnate kleti. Med podrti-nami zidu in nasipov so postavljene precej preprosto, vender dokaj slikovito mize in klopi; kjer pa je bila grajska kapela, postavljeno je dokaj dobro kegljišče — tako je bilo vsaj pred petnajstimi leti. Videli bodemo, kaj se je izpremenilo.
Počakal sem, da je odšla glavna tolpa izletnikov, in stoprav proti četrti uri sem se odpravil na pot. Dan je bil prekrasen. Drevesni vrhovi so se zibali v lahkem vetreci, mah in trava sta dehtela, na deblih so se lesketale, kakor zlate kaplje, velike smolne solze. Lepo se je šlo po sladko šumečem gozdu.
V polovici položnega brda se zavije pot, ki drži na grad, iz gozda, in treba je za kake pol ure žrtvovati hladne sence in mehki, prožni mah. Raztreseno kamenje, med katerim predirajo velikanski grmi malin s trnjevimi vejami, napravlja pot precej neprijetno. Seveda to ne traja dolgo, toda zbok gozdnega čara razvajeni hodec čuti nagli prehod dvojno in upira koprneče pogled proti višavi, kjer šumi med razvalinami mogočno drevje, obetajoč nov hlad in novo krepilo.
Nekamo na pol pota te kamenite steze me je došel mlad mož. Bil je majhne in okrogle postave. Tolsti nos je izzivajoče čepel med svetlimi in od zdravja kipečimi lici. Kostanjevi lasje so se nabirali okrog senec v čope, brki so bili bledi, in videti jim je bilo. s kakim trudom in s kako veliko silo se je njih posestniku posrečilo, da jih je privlekel na božji dan. Težek zlat ščipec z debelima stekloma se je blestel na črni niti pod zamišljenim čelom. Njegova obleka je bila popolnoma modernega kroja, lahko in dobro se mu je prilegala. Na manšetih pod polpodvihanimi rokavi in na prsih pod
globoko izrezanim telovnikom se je svetilo nekaj kakor briljantovi gombi. Mož je vsak bip obstal in si s svilenim robcem otiral pot s čela, obraza in vratu. Pri tem se je glasno oddihaval.
Šla bi bila popolnoma mirno drug mimo drugega. Toda v tem je mali mož zopet obstal, in oti-raje si pot, rekel skoro bolj sam zase:
„Sapristi — toplo je!“
Beseda ,.sapristi“ in naglas ter kretanje, s katerim je bila izrečena, vse to me je osupnilo. Takoj sem vedel, koga imam pred sabo. Hrepenel nisem ta hip baš po družabniku in prvi trenutek sem hotel zadušiti prvo svojo osuplost in ravnodušno iti mimo prijatelja izza davnih dijaških let. Toda v tem sem si to že trpko očital in se karal v duhu radi pretiranega samotarstva. Stopil sem možu na pot in posnemaje, kolikor sem mogel, njegov način, rekel sem:
„Sapristi, zdaj-le bo padlo!“
Spomin izza dijaških let, kakor je ugenil čita-telj. Skoro pred vsako uro, pred vsakim izpitovan-jem, kadar je profesor vlekel iz žepa usodni katalog, vzdihnil je prijatelj Labutka glasno: „Sapristi, zdaj-le bo padlo !“ Cesto je dosegel s tem nenavaden uspeh, in kakeršne volje je bil profesor, ali preprečil ali časih tudi podvizal svoj poklic.
Jedva sem izgovoril to frazo, ležal mi je že debeluh na vratu, ne meneč se za to, da si zmečka ovratnik z veliko kričečo pentljo. Malo da me ni zadušil. Komaj je spravil iz sebe:
„Sapristi, to je slučaj!“
Ko sem na kratko razjasnil, zakaj sem tu in kaj delam, začela se je vrsta očitanj. Zakaj nisem dal tako dolgo ničesar slišati o sebi, zakaj se nisem po prihodu v mesto takoj oglasil pri prijatelji in se pri njem nastanil. Veliko hišo ima z vsemi udob-
nostimi in je pripravljen na goste, in sosebno njegova gospa bi rada poznala prijatelja izza mladih let, o katerem ji je toliko pripovedoval in kateri danes v literaturi — kdo bi bil to takrat mislil . . .
Zamašil sem prijatelju šiloma usta in obrnil naglo govor na druge predmete in razmere.
Šla sva govoreč polagoma, da, skoro sva več stala nego šla, in tako sem bil, predno sva dospela ha vrh, odkoder se je culo v razni zmesi glasov in zvokov ropotanje krogel, po Labutkovi zgovornosti dovoljno poučen o vseh mestnih razmerah in govoricah.
„Saj dovoliš, da te predstavim naši družbi,“ rekel je zasopli tovariš, ko sva stala pred prvimi vrati bivšega gradu.
Izgovarjal sem se, kakor sem se mogel. Opozarjal sem na vrsto let, katera me deli od nekaterih znancev, na razliko nazorov in družbinskega stališča, katero bo gotovo druge oviralo, motiti nisem hotel navajene, drage zabave, zbral sem iz kratka vso iznajdljivost, le da bi Labutki dokazal, da se bo njegova nedeljska družba popolnoma dobro zabavala brez moje malenkostne osebice, delal sem iz kratka, kar sem mogel, a ni šlo. Bil sem v pasti in moral sem se udati.
Hotela sva stopiti na bivše grajsko dvorišče, ko naju je osupnil vesel krik, spremljajoč padanje kegljev.
„A, gospod davkar je podrl vseh devet,“ rekel je nasmehoma Labutka in popravljal razmršeni ovratnik.
„Gospod davkar, kdo je to?“ vprašal sem malomarno.
„Ali za Boga, Srbek, ne veš li, dolgi Srbek, neumni Srbek, kakor smo mu rekah! Iz njega se je naredil čudak, saj boš videl. Ne čudi se, ako te ne
nagovori ali ako ti komaj odzdravi na pozdrav. Niti v uradu ne govori z nikomer, in ako bi ne bilo kegljev, jedva bi ga videli.“
„Ali kakor se vidi, keglja pač izvrstno,“ opomnil sem nasmehoma.
„In kako,“ odgovoril je Labutka. „Toda veruj mi, Srbek ni tako neumen, kakor smo na gimnaziji mislili o njem. Naopak sumim o njem, da jedini on iz nas vseh, kar nas iz naše sredine živi tu v mestu, živi resnično, globoko notranje življenje.“
„Kako misliš to?“ vprašal sem nehote.
„I no, povedal ti bom odkritosrčno. O Srbku pravijo, da je čudak, surov, nepristopen človek, ako hočeš, norec, ali Srbek čila in premišljuje o vsem, ima svojo sodbo, katero sicer vedno boječe skriva, on je iz kratka v vsem sam svoj. Toda to je umevno. Ostal je star samec, čita in študira gotovo iz dolgega časa. Pri nas, ki imamo obitelj, je to vse drugače. Jaz, ki sem se v mladosti, kakor veš, precej pečal z literaturo, utegnem jedva, da najhitreje preletim med jedjo časnike. Ilustrirani listi pa se itak ne čitajo, oni so za ženo in za otroke. Ali pri Srbku je drugo. — Samo škoda, da ne more nihče izhajati ž njim.“
„Tudi pri kegljanji ne ?“ vprašal sem.
„Ne, tudi tu ne. Ne prepira se z nikomer, toda vse porazi in vedno dobi. In kako pri tem žali svoje soigralce! Malomarno, le kakor slučajno, postavi se in prime kroglo, jedva se nekoliko nakloni in že jo zatoči, v svesti si, da je zmagal. Potem se ironično zasmeje, in to je vse.“
„Saj dijak vender ni bil takov,“ rekel sem nato, „bil je navaden, popolnoma navaden deček, čital ni in tudi mnogo se ni učil, saj je le po milosti izhajal, nikomur ni bil na poti in nikogar tudi
ni zanimal. Kdaj in kako se je pač razvilo to čudaštvo v njem?“
Labutka ni odgovoril. Med pogovorom sva se izognila glavnemu vhodu in korakala ob bivšem grajskem zidu. Zdajci sva stala nad veliko odprtino bivšega okna, katero je samo do polovice zastiral velik grm razcvelega črnega bezga. Od tu je bila videti vsa družba. Nekaj jih je sedelo pri mizah, nekaj je bilo zbranih okrog kegljišča. Pri srednji mizi se je skoro vse vrtelo okrog dame sloke rasti in elegantne, skoro velikomestne toalete. Pri kegljišči je bil središče davkar Srbek. Baš je prišla na njega vrsta kegljati. Iz svojega skrivališča sem mu gledal naravnost, v obraz. Imel je izraz bolestne resignacije. Dolgi, sloki, ogoreli mož, pravilen v obleki in v kretanji z nerazrešno senco na duhovitem obličji me je zanimal mnogo bolj nego deček pred leti. ko sva sedela skupaj na šolskih klopeh. Baš se je pripognil s kroglo v roki, da jo zatoči. Mrmral je nekaj zase. Bolj, nego slišal, ugenil sem besede Čelakovskega iz „Rože stoliste:“
S takim ništercem se bavi Um, ki višjega ne zna;
Igra s kroglo, šah in kvarte Dičijo najmenj moža.
V tem se je zatočila krogla, in za njo se je oglasil obični halo, zvenel je kakor ironija na pesnikove besede. Zopet je ležalo vseh devet.
„Glej, ali bi prepoznal onega tarn-le, ki prerokuje moji gospe iz kvart?“ vprašal je Labutka ostentativno. „To je Styblik, adjunkt Styblik,“ popravil se je naglo.
„Tvoji gospe?“ vprašal sem vedno bolj začuden. „Srečni človek, ti si mož Nekvasilove Mine ?“
Labutka je pokimal z glavo z nasmehom, ka-
terega nisem razumel. „Glej,“ pristavil je, „tam-le se moji hčerki igrata z obroči.“
Delal sem, kakor bi gledal otroka, ki sta se nekaj korakov dalje na trati valjala, v tem pa sem motril Mino Labutkovo. Bila je ona sloka krasotica, ki je bila središče vsemu krogu gospodov in deklic nasproti kegljišču. V tem času se je znatno izpre-menila, to je res, ali krasna je ostala še vedno. V duhu nisem mogel verovati, da bi bila ona Labut-kova žena. Ta hip nisem hotel žaliti svojega prijatelja, bil je dober človek in gotovo tudi popoln mož, toda on in Mina! Ne tega nisem mogel dobro razumeti. Hipoma sem se čutil v dobi dijaških svojih let ko je bila Mina os našega malega sveta. Hči predsednika okrajnemu sodišču, deklica na vzornem glasu, nenavadne krasote, bogate nadarjenosti in velikih umetniških aspiracij zdaj žena prijatelja Labutke — ne, to ni šlo po navadni poti. Pol osme šole je norelo za njo, in pozneje v letih naših vse-učiliških naukov, ko je po našem trudu bila vabljena na plese akademičnega društva v Prago, katerih se je rada udeleževala, razširil se je krog njenih častilcev in oboževalcev še bolj. Ona je mogla vender izbirati. Nji bi mnogo bolj pristojal šum velikega mesta s koncerti, gledališči in zabavami, poletno bivanje v modnih kopališčih, lepa potovanja po tujini, diletanstvo v umetnosti in velika naloga v družbi nego to zatišje malomestno, kjer adjunkt Styblik prerokuje nedeljo za nedeljo damam na izletih iz kvari in davkar Srbek igra čudaka in je kralj na kegljišči.
Toda morda smo takrat jaz in vsi tovariši pretiravali v navdušenosti prve mladosti, morda je bila Mina Nekvasilova popolnoma vsakdanji pojav, ki se je lahko s svojo zunanjostjo in zbok stanu svojega očeta dvigal nad svojo okolico, morda ni
zaslužila več in morda tudi ni hotela več nego La-butko, tega prijatelja „Sapristi“, ki ni bil navzlic vsi neomadeževanosti občanski in navzlic prirojeni srčni dobroti nič več nego govornik, kakeršnih dvanajst šteje dvanajstorico, z lahkim nadihom velikomestnega gizdalinstva.
Vprašal sem se končno sam, kaj je mogla ta deklica več hoteti. Dobila je odvetnika in dobrega odvetnika z dobro pisarno in lepo prakso, odvetnika, kateri se je — vsaj njegova zgovornost ga je na to zvajala in opravičevala — pripravljal na politično karijero,'kateri je korteševal za poslanca v državni zbor, kateri bi bil lahko župan v rojstvenem mestu in poveljnik strelcev, kateri bi bil lahko . . .
„Pesnik, pesnik,“ vzdramil me je Labutka iz mislij, poteptavši me po rami, „pojdi vender dalje! Nektar se že peni v čaši, povedal sem vsi družbi, da si tu, v istini se vesele, pojdi —“ in že me je vlekel za suknjo na grajsko dvorišče.
Sestanek in vzajemno predstavljanje. Nato smo naglo rekli nekaj navadnih fraz. Hitro sem spoznal, da zabava zbok prirastka tujega življa jako resno peša. Trenutek je bilo popolnoma tiho, samo od kegljišča so se culi razni kriki, ali pa sta otroka na trati glasno klicala. Gledal sem, da bi se, kar najbolj mogoče izgubil v ozadje — zaman, močena družba ni mogla priti več v pravi tir navadne svoje zabave. Nehote sem zapazil, daje prijatelj Labutka, kakor bi mignil, zdajci vpričo soproge izgubil dar navadne zgovornosti, bil je nekako nemiren, raz-mišljen in v zadregi. Mina se je polglasno zabavala z adjunktom Styblikom, kateremu so padle kvarte na tla. Pričkala sta se o jako zanimljivi stvari — o cmokih z aprikozami; Mina je trdila, da so izvrstni, gospod adjunkt je ugovarjal, češ, da so medli, brez pikantnosti, prav tako kakor ljubezen v za-
konu. To je vidno vzbudilo senzacijo. Nekaj zrelejših deklic, ki so vidno morale igrati dovolj težko nalogo najivnih, delalo je obraze, kakor bi bile v neizmerni zadregi, gospe Mini je dovtip vidno ugajal, smijala se je glasno kažoč krasne zobe, nekoliko gospodov s smodkami v ustih si je pomembno pomignilo, kakor bi hoteli reči:	„Umeje se,
Styblik je dovtipna glava, ne da se osramotiti vpričo tega Pražana — da, jeden iz njih — povedalo se mi je pozneje, da je prijatelj St,yblikov — prijemal se je v bok, glasno kričeč: ,.Izvrstno, to je dovtip za veselo igro, dovoli prijatelj, da ga kar najprej porabim na pristojnem mestu!“
Najmenj je ugajal Styblikov dovtip Labutki, neprestano se je prestopal. Dvakrat trikrat je zaman holel obrniti družbino pozornost na mojo osebo, ali vedno se mi je posrečilo, da sem navedel pravočasno govor na drugo občejšo stvar.
Ušlo mi ni, da davkar Srbek biva s pogledom bolj pri naši mizi, rekše pri gospe Mini, nego na kegljišči, kjer je bilo prav za prav polje njegove delavnosti. Labutka je kmalu odšel k sosedni mizi, držal se je čaše in pušil smodko za smodko, trdovratno kakor star kadilec. Zdajci je začela zabava zopet resno pešati.
„Igrajmo družbinsko igro,“ predlagal je adjunkt.
„Vse so tu že prevsakdanje,“ ugovarjal je mladi poštni oficijal Želisko, kateri se je po vsem, kar sem videl, zaman trudil, da izpodrine Styblika s trdnega stališča v naklonjenosti gospe Labutkove, in je zato iz opozicije vedno polemiziral z adjunktom.
„Delajmo stike“, vteknil se je okrajni pesnik v pogovor.
Nikdo mu niti odgovoril ni.
„Nekaj boljšega vem“, oglasil se je zopet gospod oficijal. „Tu smo skoro jedina odločena družba.
Delajmo žive podobe — kakeršnekoli, jako fantastične, razvaline in drevje nam bodo izvrstno ozadje . .
Ni dogovoril. Na obrazih vseh je bilo videti, kako neroden, neprimeren predlog je bil to. Gospa Mina se je zaničljivo obrnila od njega, gospe in go-spodičine so menjavale pomenljive poglede in nasmehe, najbolj se je radoval adjunkt St.yblik. Gospod oficijal si je vidno škodoval in jako škodoval. Kar je s trdovratno vztrajnostjo sezidal ves dan, podrl je nenadoma skoro z jedno besedo.
„Žive podobe, kako je to starodobno!“ rekel je adjunkt. posmehljivo.
„Labutka, poglej ni li že naša kočija tu, čakati mora pri gozdarjevi hiši, pojdemo“, rekla je zase gospa Mina.
„Kako, premilostiva gospa, že domov?“ za-čulo se je vsaj iz desetih ust.
„Konec“, zakričal je nekdo na kegljišči, „basta in dosti! Srbek pobere, to se umeje.“
„Da igrate ž njim!“ rekel je nekdo drug.
„Plačati“, začulo se je zopet od druge mize.
„Kegljajmo še sami“, predlagal je zopet nekdo drug.
Niti Srbka niti Labutke ni bilo več v družbi. Ta je gotovo pohitel gledat h gozdarski hišici, je li tam kočija; Srbka sem videl, kako je malomarno vrgel veš dobiček v čepico dečku, ki je postavljal keglje, in naglo krenil v goščavo, ki se je temnela za razvalinami. Družba se je razhajala. Izgubil sem se kar najhitreje, kar je bilo jako lahko, zakaj nihče me ni zadržaval.
Šel sem na dobro srečo, nalašč pustivši v stran stezo in cesto, po gozdu. Zdajci sem obstal pri preseki, kjer se je odpiral prost razgled v širi kraj. Nedeljski mir je ležal po poljih in njivah, po
brdih in gozdatib, zmerno se nižajočih pobočjih gorskih. Solnčni svit. pri mojih nogah, tu slabši tam ostrejši, padal je med listjem in slikal v mah množico čipek, krogov in mrež. Doli v dozorevajočem žitu so se pestrile rute in obleke kmetic kakor oživeli poljski cvetovi. Na senožeti pred mano so se lesketali pred mano veliki kameni, katere je prepen-jalo malinovje, in samo kobilica je zafrčala časih, razprostrši purpurna krilca, nad klasjem žoltih, uvelih trav. Po cesti, vijoči se v serpentini, pregibali so se deli naše družbe; temne obleke gospodov so delale črne madeže v smijočem se zelenji in mestne, svetle toalete dam in rdeči solnčniki so se premikali, ko je stopala družba s hriba, v pestrem meandru ob starih, temnih smrekah, obrobljajočih precej ozko in kamenito pot. Razločeval sem posamezne osebe; gospod adjunkt Styblik je dirjal zmagoslavno naprej, oficljal Želisko je bil v nemem srdu trnje ob poti, za tolpo mlajših deklic je korakal sam s sklonjeno glavo okrajni pesnik. Zdaj je obstal, izvlekel zapisno knjižico in si nekaj zapisal. Gotovo nov pesniški motiv, s katerim bo gotovo kar najhitreje jezil vsa praška uredništva. Doli pri gozdarjevi hišici je zaropotala kočija. Tam se je odpeljala gospa Mina Labut-kova v družbi svojega krotkega soproga, katerega vidno ni ljubila, in kateri je svojo domačo nesrečo zastiral s svojim bogastvom in z apatijo, kadar je bila ona prisotna ter s slapom svoje zgovornosti in hlinjene jovijalnosti, kadar je bil brez nje med ljudmi.
Zamislil sem se v usodo, ki se igra z nami. Labutka, kako vesel, čil, glasen deček je bil, koliko je obetal v bodočnosti! Njegov spomin je bil nenavaden, za najoddaljenejše in najraznejše predmete je imel jednako bistro in gotovo glavo. Njegova, časih ekscentrična sodba, bila je zanimljiva in pri-
merna. Iz kratka, bil je bistra, odprta glava, poleg tega njegov veseli, družni značaj kakor storjen, da ovlada svet in ljudi. In kaj je iz njega? Malomesten klepetec, ki jedva imponira svojim volilcem, fan-faron, ki je krotek samo, ako se njegova žena prikaže, in se skoro stidi prijateljev iz mladih let, dasi jih je pred hipom, ko je bil sam z njimi, skoro strl, ko jih je objemal.
In Mina, katero smo pred leti pogledovali liki boginjo in kraljico ljubeznivosti in krasote? Krasoto je še ohranila, toda ljubeznivost je zbežala z mladostjo. Junakinja diletantskih predstav, navdušena interpretka slavnostnih proslovov, poetična sanjarka se zabava danes celo uro o cmokih z aprikozami, gospoduje svojemu možu, malomarna in ravnodušna je napram otrokoma, neznosna kakor ves krog, v katerem se giblje vsakdanje življenje teh ljudij.
In Srbek? Uganka . . .
„Vidite, tako se zabavamo nedeljo za nedeljo“, začul se je za mano glas, „poleti še gre, priroda vsaj sočutno obrobi dolgčas z okvirjem svoje ljubeznivosti,“ pri tem pokazal je z roko na čarobno okolico, smehljajočo se v žarkih zapadajočega solnca, „toda pozimi, o groza, groza, groza!“
Bil je Srbek. Vstal je z mahu, na katerem je bil počival, odprta knjiga je še vedno ležala ondu. Obličje njegovo je kazalo, dasi se je poskusil smehljati, vedno oni trpki izraz resignacije in žalosti.
„No, morda v istini ni tako hudo“, začel sem ga tolažiti. „Zdi ze mi, da ima življenje na kmetih tudi svoje zanimljivosti in da ni tako žalostno, kakor je slikate samo meni, velikomeščanu.“
„Naopak, prijatelj, hujše je, nego si mislite“, ugovarjal je Srbekt'„Pogledali ste samo skozi špranjo vanje, ali pridite sem in nastanite se tu za leto dnij ali dve, in potem bodete govorili.“
„Ali greste že v mesto-?“ vprašal sem davkarja. „Da, pojdem.“
„Ali smem z vami?“
„Jako hvaležen vam bom za to.“
„Ali vas pa ne motim v vaši samoti?“ „Toliko je užijem, da se časih kar bojim, češ, da se potopim v nji, dragi gospod.“
Dvignil in vteknil je knjigo naglo v žep, da nili nisem utegnil pogledati, kaj je stalo z zlatom zapisanega na nje hrbtu.
Šla sva molče skozi gozd.
„Labutka ni srečen v zakonu“, začel sem razgovor.
„Ni, in nihče bi ne bil z Mino.“
„Niti vi?“ vprašal sem odločno.
„Jaz najmenj“, odgovoril je temno.
„In vender jo ljubite!“
„Skoro dvajset let jo že ljubim.“
„Prosim vas, kako se je to zgodilo, da je vzela Labutko? In še nekaj, kako je obogatel Labutka, tega ne umejem.“
„Saj vender veste, da je imel Labutka bogato teto.“
„Torej je podedoval?“
„Ne ravno, a dobil je nje imenje.“
„Prosim vas, vi vzbujate mojo pozornost.“ „Govori se mnogo o tem, toda jedva bi vam kdo povedal resnico, ker je nihče ne ve popolnoma.“ „Tn vi jo veste?“
„Res me je ta stvar zanimala, in poskusil sem vse, da bi prišel resnici na sled. Imel sem skoro pravico do tega, zakaj bil sem z Mino že na pol zaročen.“
„Vi z Mino?“
„Da, in gotovo bi bilo prišlo do poroke. V tem pa je umrla ona teta Labutkova. Ostavila je
tako zamotano oporoko, da je prišla stvar pred sodišče.“
„Že razumevam.“
„O, tega ne uganete“, branil se je Srbek. „Stvar je bila popolnoma drugačna, kakor mislite.“ „Vedel sem vedno, da je stari predsednik kovarnik.“
„Prosim vas, moral je, kaj mu je preostajalo ? Ubila ga je vzgoja mnogobrojne rodbine — čudno gospodarstvo, stari dolgovi. Bila je večna partika. Tu je prišla ostavščina po Labutkovi teti. Kdo bi se prolivil temu? Predsednik je pomagal s svojim vplivom Labutki do dedščine.“
„In Labutka je vzel Mino iz hvaležnosti, alini res?“ „Stvar še ni šla tako lahko in gladko, kakor si je mislil stari Nekvasil. Labutka Mine ni nikdar ljubil, dasi ji je dvoril kakor večina mladih ljudij v mestu. Uljudno toda odločno je odklonil predsednikove predloge.“
„Tedaj je imel že dedščino v roki?“
„Imel. Ali stari predsednik se ni mogel ločiti misli, da bi moral tako iz lahka ostaviti svoj načrt. Potem, kakor sem zvedel, moralo se je zgoditi. Moralo bi bilo že počiti s predsednikom. Širile so se govorice o nekaki preiskovalni komisiji, katera naj bi prišla iz Prage, bil je skrajni čas, da so se uravnale neprijetne novčne stvari.“
„In Labutka je privolil?“
„Nikakor, ujeli so ga in precej neoprezno ujeli z dedščino vred. Ali ste zapazili pozornost, katero je vzbudil Želiskov predlog, naj se delajo žive podobe? — Želisko ni dolgo tu, ne pozna položaja jn je napravil grozno neumnost s svojim predlogom. Gotovo se spominjate, da so bile pri Nekvasilovih šumne popoldanske družbe in zabave. Labutka je bil tam kakor doma in dovolj neoprezen je bil pri
tem. Nekega dne so predstavljali žive podobe. Mina — takrat v cvetu svoje dekliške krasote — bila je naravno njih središče, Labutka je vse vodil. Ne vem že, pri kateri podobi je to bilo, dovolil sije majhno zaupnost — poljubil je golo roko Minino. Morda je naposled to tudi podoba zahtevala, ne vem, toda fakt.um je, da ga je predsednik, kateri ga ni izpustil iz vida, zasledil pri tem dejanji in še tisti večer po ostrem, ali tihem zasebnem prizoru naznanil vsi družbi velikansko presenečenje: gospod doktor Labutka in gospodičina Mina sta bila zaročenca. Čez štirinajst dnij je bila svatba končana, čast gospoda predsednika je bila rešena, naznanjena komisija iz Prage ni prišla in pri Labutki se je začel roman, čegar dolgočasno jedno poglavje ste predelali danes.“ „Po tem bi sodil, da je bila Mina poučena o vsi igri?“ rekel sem malomarno.
„Tudi jaz sodim tako. Mina se je stoprav po svatbi pokazala v pravem svitu. Toda ne govoriva o tem. Verujte mi, ako bi bila vsaj res nezvesta svojemu soprogu, imelo bi to zmisel, ali to prazno, brezzmoterno koketiranje s Styblikom, ves ta dvor parazitov okrog nje — tega ne umejem, to se mi gnusi, to je vsakdanjost in najhujša banalnost.“ „Dovolite, prijatelj“, rekel sem ganjen, „ali vi jo vender ljubite . . .“
„Moram. Uvažujem na vse strani in vidim, da je prav za prav dobro, ker se je vse tako izteklo. Z Labutko je dobila Mina vsaj imetje, lože zadošča svojim poželjenjem, in Labutka to trpi, do jeze ali prepirov med njima v resnici niti ne pride. Labutka se gre izgovorit v gostilno ali v mestno starej-šinstvo k občinski seji. Kar bi se žalostno končalo z mano ali s kom drugim, to je za njega samo dolgočasna, vsakdanja proza, more se v tem dihati — ali kako, tega ne vprašajte.“
„In vi ste vsemu temu nem svedok ? Zakaj pa ne prosite, da vas prestavijo na drugo mesto?“ „Nem, dobro ste rekli, popolnoma nem, ali očiten, vsakdanji svedok. Neizrečno trpim, toda odtod ne morem, morda bi me stalo življenje. Vsaj videti moram Mino. Zato hodim v nje banalne družbe. Verjemite, ako ne govori, tedaj je neizrečno krasna, in meni zadošča jeden sam pogled nanjo. Morda sem ravno tako smešen kakor adjunkt Styblik ali oficijal Želisko, ki se zaman bori za nje naklonjenost, ali smešen sem samo pred sabo, dočim sta onadva smešna vpričo vsega sveta.“
„In Labutka je miren pri tem?“
„Popolnoma. In lahko je, kar se tiče časti svoje žene, popolnoma varen. V tem je Mina preveč malomeščanka, nezmožna je velikega greha, ženska partika je v malem, kakor je bil nje oče. Labutki bi bilo najbolje, ako bi postal deželni in državni poslanec, večino časa bi bil z domi in bolje bi mu potekal čas. No, morda se vender dokoplje do tega.“
,,In vi?“ pristavil sem sočutno.
„Jaz? Prosim vas“, rekel je nasmehoma. „Človek vedno popušča, in v tem je prav za prav vsa filozofija življenja: Popuščati od idejalov svojih in od mladostnega sanjarstva, da ostane glava cela in želodec sit. Ali kdo more to? Kako srce pri tem oledeni in se duša povsakdanji! Kdo bi to vzdržal, ako bi ne bilo knjig in dela . . .“
„in pogleda na krasno lice gospe Mine“, segel sem mu v besedo.
„Da, dokler ne govori“, pristavil je Srbek trpko. „Eh, koliko žalostnih podob stori iz nas življenje, dragi prijatelj!“
. Stisnil sem mu molče desnico.
Hip
Opat Fulgencij je stal naslonjen ob zid samostanskega vrta in gledal razmišljen v daljo. Brevir mu je padel iz roke v gosto, nepohojeno travo.
Bilo je malo pred solnčnim zatonom. Stara drevesa svežega samostanskega vrta so se žarila v večerni zarji kakor rubinovi stebri, njih listje se je svetilo kakor smaragdi, ves vrt je bil skoro videti bajen, o kakeršnih tako rado pripovedujejo stari zapiski. Ako je letel časih ptič ali metulj mimo, bil je bolj podoben letečemu cvetu ali utrnivši se zvezdi.
Vse se je svetilo in žarilo, vse se topilo v nenavadno silni in prodirni vonjavi.
Bil je tajinstven trenutek prehoda, ko se dan kloni na večer, ni več dan in ni še popolnoma večer; trenutek, ko duša, ako je še tako zakleta v vsakdanjost, ne čuti tako teže svojih vezij in veruje, da more imeti krila in odleteti s sveta.
Opat je bil nenavadno žalosten. A to ni bila žalost ljudij, ki so se dobrovoljno odrekli svetu in iščejo, da v askezi zaduše poslednjo iskrico pozem-skega veselja. Bila je žalost za življenjem koprnečih duš, žalost, ki se oprijemlje poslednje bilke, na ka= teri bi se rešila potapljajoča duša, žalost, ki se rodi, ker bi radi zazvonili z vsemi zvonovi svojih prsij v veličastno zvonjenje, slaveče ljubezen, zmago dobrega, krasote in vzvišenosti, a samo, da nam za to ne dostaje jedine zmožnosti — pozabljenja minulosti.
Opat je dvignil glavo iz globoke zamišljenosti in se zagledal v krasoto zahajajočega solnca. Pred njim je stal mož v romarski obleki, na glavi je imel širok klobuk z navadnim okrasilom — školjko, v roki berlo, ob boku vrečo in bučo. Rasti je bil sloke in plemenite, obraz je imel izraz mirne in Iju-
beznive udanosti. Opat mu je prijazno pokimal. Romar se je približal. Delil ju je zdaj precej nizek, tu in tam razsut, z gostim grmičjem porasten zid samostanskega vrta.
„Od daleč?“ vprašat je opat tujca.
„Da, od daleč.“
„Davno so bile moje sanje in moje koprnenje, da posetim svete kraje“, govoril je opat, „ali vedno so mi branile redovne dolžnosti in moj čin. In jedva bi verovali, daje to, kar je bilo težko novicu in fratru, skoro nemogoče opatu. Leta in leta sem stal pri tem zidu, gledaje tja, ker se cesta izgublja na obzoru, gledaje za banderi in križi romarjev. Njih petje me je čestokrat genilo do solz, čutil sem, kako se je nekaj dvigalo v prsih, kakor peroti, ali vedno sem moral zadušiti to koprnenje in čustvo ter se z bridkostjo v srci vrniti v samostan, ko je zapel glas zvona, kličočega k večernicam. In tako sem se polagoma navadil, .bridkost se je umek-nila tihemu sočutju, pozneje sem celo mirno gledal na množico romarjev, idočih v sveto deželo, privoščil sem jim — vender nekaj mi je le ostalo v duši.“
Opat se je pri teh besedah zamračil; opazil niti ni, da je romar nenavadno upiral vanj oči, kakor bi hotel predreti v vse njegovo bitje. Ne ča-kaje odgovora, nadaljeval je opat:
„Mislil sem si, da bi bil srečnejši od vseh romarjev, ako bi se mi posrečilo najti ono, o čemer sanjari ves naš vek, za čimer se odpravljajo na daljna pota siromaki in bogataši, mladeniči in starci.“
Oči romarjeve so skoro prebodle opata. Pod njih magnetiškim vplivom je nadaljeval opat.
Bilo mu je, kakor bi se izpovedoval višjemu bitju in kakor bi s tem odkladal s svoje duše davno
težo, katere doslej niti imenovati ni mogel. Govoril je mirno, tiho, z malo trepetajočim glasom.
„Vsi trpimo na tej misli. Koliko mornarjev se je zbok nje potopilo v neznanih morjih! Kaj pripovedujejo samostanske legende in kronike o vitezih, ki so šli iskat tega čuda! In niso ga našli, niso ga našli, meni pa nekaj tajno šepeta, da bi bil jaz vender srečnejši . . .“
Romarjeve oči so se svetile kakor žareče zvezde, in njih žarki so se upirali tja, kjer je pod raševim habitom bilo nemirno srce opatovo.
„Vir mladosti mislim. Verujem, daje, ali kje? Verujem, da se kdaj najde, ali kdo bode oni srečnik in potem, ali ga bode mogel izkoristiti za vse ljudstvo? Ali ga bode mogel izkoristiti tudi zase? Kako brezdno vprašanj in kdo jim odgovori?“
Zdaj je izpregovoril romar.
„In ti, opat, misliš, da bi ti vir mladosti po-mogel in koristil, tudi ako bi ga našel? Kako se motiš! Poglej na dno duše in odgovori mi na jedino vprašanje: Ali si brez krivde?“
Opat je o teh besedah vzdrhtel. Čutil je stid, kako mu je z rdečico stopal v obraz, in povesil je glavo.
Romar je nadaljeval:
„Kaj bi tebi in tebi jednakim ljudem koristil vir mladosti? Napili bi se res iz njega, omla-deli bi, ali s tem bi se tudi pomladila zavest krivice, s katero ste obtežili svojo vest. Čas nas ne dela starih, mariveč krivica naša, ono, s čimer smo se kdaj pregrešili proti svoji odločenosti, proti dostojnosti človeški, da hočemo dobro in smo dobri. Z napojem mladosti bi vzrasla samo ta zavest in ta težka krivda v vas in stanje vaše bi bilo še hujše nego prej. In taka usoda bi zahitela vse, zakaj, reci, kdo izmed nas je brez krivde?“
„Nikdo, nikdo,“ zaječal je opat globoko. „Toda povej sam, kaj nam preostaja?“
„Boljši pomoček vem in našel sem ga na svojem potovanji“, rekel je romar. „Tudi to je vir, ne sicer oni vaš čarobni, izmišljeni pramen osvežujoče mladosti — grenko vino je, ali zdravo, ono jedino more ozdraviti človeka, ki je zbok krivde izgubil jedino, pravo mladost svoje duše.“
Opat je dvignil oči k romarju; velike so bile, in v njih je gorel ogenj divjega koprnenja.
„Ti si našel čudo, in kje in kdaj ?“
„Na tem ni nič“, odgovoril je izogibaje se romar. „Dovolj tega, da je imam in da ti morem ponuditi, ako hočeš in se ne bojiš, požirek.“
„Ne bojim se, hočem!“ dejal je opat.
V tem je romar že razvezal vrečo. Vzel je iz nje leseno čašo in nalil vanjo iz buče, viseče mu ob boku, neke črne tekočine. Poslednji žar zarje je osvetljeval njegovo bledo obličje in se zaman trudil v črni tekočini zanetiti slab odsev barve starega jantarja. Vrhovato kupo je podal opatu.
„Kaj je to?“ vprašal je opet, nesoč čašo kustom. „Vir pozabljenja“, dejal je romar.
Zarja je ugasnila, sive sence so se razpenjale po zemlji. Opat je izpil.
Trenutek je zrl v sive sence, romar se je raz-plival v njih, potem ves kraj in vsa okolica, potem so mu legle na oči in prsi, potem je še čutil, kakor bi mu mrzla roka trgala iz srca ono, kar ga je ondu leta težilo, bilo mu je lahko, voljno, bil je v istini osvežen in mlad, nasmehnil se je iz sanj, potem se mu je sklonila glava in sence so se podile okrog njega in nad njim, naposled je bil sam senca in je izginil v njih nedogledni družbi ...
Pozno ponoči so ga našli ob samostanskem zidu prestrašeni menihi. Kapljice studene rose so
se mu vpletle kakor briljanti v lase in brado, na prsih, kjer je prej srce nemirno bilo, ležal mu je bel cvet jasminov, in na obrazu se mu je žaril nasmeh neizrečne blaženosti.
fe črepinje!
Na moji mizi je stala krasna vaza.
Nevidna in neprevidna dotika — in ležala je na tleh. Kup črepinj. Zaklical sem skozi odprte duri: „Odnesite te črepinje!“
V tem je obstalo moje oko na nekaterih iz njih. Na kakih treh so ostale lepe arabeske cele. Na jedni razcvela mandljeva vejica z odletajočim žoltim metuljčkom, na drugi jednodnevnica s smaragdnimi krili, zibajoča se nad trstjem, na tretji, ne vem več, kaj.
Žal mi je bilo lepo slikanih podobic, izbral sem nekaj črepinj in jih shranil v pisalno mizo. Druge so odnesli.
Čez leta sem urejal svoje popirje. Med množino orumenelih listov in starodobnih slik sem naletel tudi na one kosce razbite vaze, motril sem jih zopet in zdajci uvidel, da so popolnoma banalne stvari, vrgel sem jih na tla in zaklical kakor nekdaj skozi odprte duri: „Odnesite te črepinje!“
Nato sem se zamislil.
Kako cesto nas vara poslednji svit krasote, morda tudi dobrote in koristi!
Pene . . .
In videl sem, kako se nad vesmir iz raztrganih oblakov, na črepinje planetov in nad ohladelo našo zemljo sklanja nekdo v žarkih, in slišal sem, kako zveni po prostoru strašni sodni glas:
„Odnesite te črepinje!“
II o z o 10.
Stran.
1.	Barvaste črepinje............................3
2.	Uspeh.......................................10
3.	Maščevanje snovi............................11
4.	Kitica, vijolic.............................11
5.	Zmaga mraku.................................26
6.	Žolta sladkornica ..........................26
7.	Radi kokoši ................................27
8.	Mesečna noč.................................36
9.	Sveti večeri prijatelja Onorata.............38
10.	Miloščina...................................46
11.	Te knjige ..................................47
12.	Žalostno pismo..............................61
13.	Mačke.......................................63
14.	Žive podobe.................................65
15.	Vir pozabljenja.............................81
16.	Odnesite te črepinje........................85