park
9'7 71408 718002
KNJIŽNICA MIRANA JARCA
Rozmanova 26
NOVO MESTO
* US!r 'ina plačana pri Pošti 8101 Novo mesto
13. PREMIERA ANTON PODBEVSEK TEATRA:
10 MINUT VZHODNO
Produkcija: EN-KNAP; Koprodukcija: Anton Podbevšek Teater, SNG Maribor opera in balet, VVorkshop Foundation in Zagrebački Plesni Ansambl. Režiserji in koreografi: Snježana Abramovič, Matjaž Berger, Edward Clug, Laszlo Hudi in Iztok Kovač.
www.antonpodbevsekteater.si
Sreda, 25. novembra 2009, ob 20. uri, Španski borci, Ljubljana - PREMIERA 1
v	v
Četrtek, 26. novembra 2009, ob 20. uri, Španski borci, Ljubljana Petek, 27. novembra 2009, ob 20. uri, Španski borci, Ljubljana
Četrtek, 3. decembra 2009, ob 20. uri, Anton Podbevšek Teater - PREMIERA 2 Petek, 4. decembra 2009, ob 20. uri, Anton Podbevšek Teater	I
•	informiranje in svetovanje v zvezi z zagonom, poslovanjem in razvojem podjetij
•	registracije, spremembe in izbrisi za s.p. in za »enostavne« d.o.o. preko e-VEM
•	svetovalne storitve po subvencioniranih cenah (program vavčerskega svetovanja)
S
razvojni
center
novo mesto, d.o.o.
(e) VEM
JAPTI
Javna agencija RS za podjetništvo in tuje investicije
Razvojni center Novo mesto, d.o.o.
Aktivnost je sofinancirana s strani JAPTI in Ministrstva za gospodarstvo.
www.rc-nm.si
•	Razvojni center Novo mesto se že vrsto let ukvarja z razvojem podjetništva na Dolenjskem in v Beli krajini, usmerjenim predvsem na majhna podjetja in podjetnike.
•	Ponuja storitve vstopne točke VEM, kjer lahko pridobite vse informacije o registraciji dejavnosti za s.p. in d.o.o. ter opravite postopek registracije dejavnosti.
•	Že enajsto leto zapored razpisuje ugodna investicijska posojila in garancije iz sredstev Garancijske sheme za Dolenjsko ter posojila za nova delovna mesta.
•	Več informacij o koriščenju storitev, vstopne točke VEM, pridobitvi posojila po ugodni obrestni meri ali pa o vključitvi v inovativno podjetniško okolje inkubatorja, pridobite na sedežu Razvojnega centra Novo mesto d.o.o., na Ljubljanski cesti 26, Novo mesto, v TPC Hedera ali pokličete na številko 07/33-72-980.
Membranska čistilna naprava Gospodična
co
Janez Trdina je v svojih Bajkah in povestih pisal o čudežni vodi z Gorjancev. Že nekaj časa pa voda ne ustreza več kriterijem za pitje. Komunala Novo mesto je zato zgradila in postavila novo čistilno napravo, ki bo pripomogla, da bo voda spet pridobila svojo moč.
Čistilna naprava je postavljena na mestu nekdanje greznice. Gre za najspodobnejšo tehnologijo, membransko ultrafiltracijo, ki omogoča dezinfekcijo in je prva tovrstna naprava na Dolenjskem. Ta tehnologija čiščenja odpadnih voda se je pojavila v zadnjih letih in je v strmem
porastu, ker omogoča zelo kvalitetno očiščeno odpadno vodo. Vrednosti parametrov so v povprečju pod 50 % dovoljenih vrednosti, v nekaterih primerih pa celo do 80 % nižji.
Postavitev naprave je potekala v okviru projekta "Obnova planinskega doma pri Gospodični - LIN 2009". Vrednost čistilne naprave je 14.388,00 EUR, od tega je Komunala Novo mesto pridobila za 63,62 odstotka nepovratnih sredstev Evropske unije. Gradnja je potekala v septembru 2009, vsa dela pa so bila končana v dveh tednih. Komunala Novo mesto je pri projektu sodelovala s Planinskim društvom Novo mesto, Razvojnim centrom Novo mesto ter RIC Bela Krajina.
Malo katero hribovje na Slovenskem ima tako bogato mitologijo in toliko izvirov zdrave pitne vode kakor
Gorjanci. Zares živ in večen božji dar Gorjancev pa je voda, ki je neoporečna in čista in ki ji nekateri pripisujejo tudi zdravilno moč. Posebna znamenitost Gorjancev je vsekakor znameniti izvir Gospodična pri Koči Vinka Paderšiča, ki je čarobni napitek za večno mladost, kakor je izpričano v davni pripovedi. Z novo čistilno napravo želimo, da pravljice postanejo resničnost in da vsem obiskovalcem tukajšnja čista narava daje novo življenjsko moč.
Prižgimo okolju prijazno svečo
V Sloveniji zaradi uporabe nagrobnih sveč letno nastane 8000 ton odpadkov, ki končajo na deponijah za komunalne odpadke.
Med odpadki, ki nastajajo na pokopališčih je vse več odpadnih sveč. Nova zakonodaja na tem področju določa, da se morajo odpadne sveče na pokopališču ločevati, torej ločeno odlagati od ostalih, predvsem bioloških odpadkov (ostankov cvetja). Uredba o ravnanju z odpadnimi nagrobnimi svečami (Ur. 1. RS, št. 78/08) predpisuje cilje ravnanja z nagrobnimi svečami, načine ravnanja in glavne značilnosti predvidenega ravnanja z omenjenimi odpadki. Med cilji so predvsem zagotoviti ločeno zbiranje odpadnih nagrobnih sveč na kraju njihovega nastanka (pokopališčih), zagotoviti prevzem in predelavo odpadnih nagrobnih sveč in zagotoviti financiranje ravnanja z odpadnimi nagrobnimi svečami z uvedbo okoljske dajatve.
Od 01.01.2010 se morajo odpadne sveče zbirati na pokopališču kot posebna frakcija odpadkov s pokopališč ločeno od ostalih odpadkov v zabojnikih, na kate-

v
4
rih je vidna oznaka z napisom »samo za odpadne nagrobne sveče«, ki so namenjeni prepuščanju odpadnih nagrobnih sveč za nadaljnjo predelavo. Te odpadke ni dovoljeno več odlagati kot doslej in mešati z drugimi odpadki.
Odpadne sveče, ki so izdelane iz različnih plastičnih materialov, predvsem PP (polipropilen, sodobnen in ekološki material z razpolovno dobo, ki je vsaj dvakrat krajša kot pri PVC, je tudi izdelan s pomočjo okolju prijazne tehnologije) in PVC je potrebno reciklirati in tako iz njih pridobiti nove surovine za druge izdelke. Poleg plastičnih materialov je v odpadni sveči še vosek in kovina. Vse te komponente se v procesu reciklaže ločijo in ločeno predelajo. Odpadne nagrobne sveče niso nevaren odpadek, vendar pa njihovo odstranjevanje lahko škodljivo vpliva na okolje. Več kot 95%

KOMUNALA NOVO MESTO
vseh sveč v Sloveniji ima ohišje iz PVC plastike, ki zaradi neustreznih lastnosti niso primerne za snovno reciklažo. Zato je trenutno edini način odstranjevanja odpadnih sveč odlaganje na deponijah, kar pa ima pri razkrajanju PVC plastike negativen vpliv na okolje, saj se pri tem sprošča škodljivi klor.
V vseh članicah EU je uporaba PVC plastike že strogo omejena, k čemur je kot članica EU posredno zavezana tudi Slovenija. Nagrobne sveče so izdelane iz poli-propilena (PP) ali polyethylene terephthalate (PET), ki ga je lažje predelati kot material iz katerega so narejene tradicionalne sveče.
Za mojo lepo dolino, vaša Komunala Novo mesto.
park
regionalni mesečnik
številka 2, letnik 13, november 2009
ISSN 1408-7189
odgovorni urednik: Uroš Lubej kreativni urednik: Damir Skenderovič
uredništvo: Marijan Dovič, Nejc Gazvoda,
Sandra Hrovat, Gašper Klančar, Iztok Kovačič, Tomaž Levičar, Uroš Lubej, Gregor Macedoni, Katja Martinčič, Natalija Mikec, Boštjan Pucelj, Maja Regina, Mitja Sadek, Mitja Simič,
Damir Skenderovič, Damijan Šinigoj,
Nina Štampohar, Jaka Šuln
urednik rubrike FotoPub: Boštjan Pucelj urednica Študentske kamre: Katja Martinčič naslovnica: FRAGMENT&Nejc Smodiš lektorica: Nina Štampohar oblikovanje: Sandra Hrovat
spletna stran: www.park.si gospodar spletne strani: Marko Dvornik
vodja trženja: Boštjan Volk 040 804 083 bostjan.volk@park.si
Revija Park je bila v letu 2008 podprta na razpisu Ministrstva za kulturo Republike Slovenije za sofinanciranje programskih vsebin medijev.
DTP: ŠPES & CO., d. n. o. Novo mesto tisk: Tiskarstvo Opara, Mali Slatnik naklada: 1000 izvodov izdajatelj: Revija Park v. d. direktorja: Uroš Lubej
kontakti:
Revija Park Prešernov trg 6 8000 Novo mesto
tel: 07 393 08 12, m-tel urednika: 031 626 326 e-pošta: park@park.si
naročila in distribucija: 07 393 08 12 park@park.si
SPREHODI SE.
Naročnina se plačuje za obdobje od naročila do konca tekočega leta. Prekinitev naročila je možna s pisnim preklicem in sicer deset dni pred koncem naročniškega obdobia Naročniki imajo 10 % popust, dijaki in študentje, brezposelni ter matere na porodniškem dopustu 20 %.
Nihče več noče biti Muhič (še on sam ne)
Uroš Lubej
»En mandat je gotovo prekratek, da bi izpeljal vse tisto, kar si zamisliš, zato je največja slabost v Novem mestu to, da se prepogosto menjajo župani. Dolgoletni župani so veliko bolj uspešni kakor mi, saj se je vsak mandat menjal župan, zato praktično nihče ni uresničil svojih ciljev. Enako se dogaja tudi meni.« S temi besedami je novomeški župan Alojzij Muhič v Vašem mesečniku napovedal kandidaturo na naslednjih županskih volitvah, ki bodo jeseni prihodnje leto. Prav neverjetna je njegova argumentacija, da so uspešni tisti župani, ki so dolgo na oblasti. Kot da bi volilci podeljevali županom dva ali več mandatov, zato da bi ti postali uspešni. Res je namreč obratno - uspešnim županom volilci ponavadi podelijo naslednji mandat, neuspešnim pa ga ponavadi pač ne podelijo. Ni čisto jasno, ali Muhič podcenjuje inteligenco bralcev ali v resnici verjame v to, kar je izrekel. Podcenjevanje inteligence volilcev ni najbolj modro. Vendarle bodo želeli slišati, kakšni so njegovi rezultati v tem mandatu in ne več toliko o tem, kaj misli storiti v naslednjem.
Skorajda takoj po napovedi kandidature je Muhič potegnil tudi svojo prvo »odločno« potezo. Odstavil je direktorja občinske uprave Saša Murtiča in vodjo oddelka za razvoj Janeza Cvelbarja. Onadva naj bi bila po njegovem najbolj odgovorna za slabo stanje v občini. Glede na to, da je do občinskih volitev manj kot leto dni, je povsem jasno, da gre za populistično potezo, ki hoče breme odgovornosti prenesti na primerno žrtev (ki sicer ni brez krivde). Nerodno pri tem je nekaj drugega. Župan je odstavil ravno tista dva človeka, ki ju je na občino pripeljal prav on - večina ostalega vodstvenega kadra je bila tam že v mandatu Boštjana Kovačiča. Skratka, Muhič s to potezo sporoča predvsem to, da se želi distancirati od tistega, kar je on sam: vodenje občine in ekipa, ki jo je na občino pripeljal.
No, problemov s samim sabo pa nima le Muhič. »Simptom Muhič« je tako rekoč prepreden skozi novomeško politično sceno. Novomeški podžupan Ivan Grili županu že grozi s tem, da bo zapustil podžupansko mesto, če se način vodenja ne bo bistveno spremenil. Ampak, spomnimo se, Grili se je pred drugim krogom lokalnih volitev, ko je za SDS po porazu v prvem krogu obstajala dilema Muhič - Pezelj, odločil za prvega, češ da ga je prepričala »boljša ekipa«. Le kako bodo naslednje leto pojasnili svojo vlogo v vodenju občine, ki ga sedaj čedalje bolj odkrito kritizirajo? In, hej, katera ekipa!? Gasilec? Policaj? Cirkusant?
Čeprav v SDS še nočejo razkriti županskega kandidata, bo to zelo verjetno postal direktor Komunale in državni svetnik Bojan Kekec. Prav gotovo dober kandidat za stranko, ki je imela v Novem mestu vedno težave z iskanjem prepričljivih kadrov. Ampak tudi on je del obstoječe oblasti. Sedel je v občinskem svetu in omogočal tisto, kar je počel župan. Javnost bo zanimalo, zakaj danes ne prevzame odgovornosti za svoje odločitve.
Jasno je, da je Muhič s svojo kandidaturo znotraj koalicije povzročil veliko preglavic. Sedaj se bodo koalicijski partnerji morali opredeljevati do tega, kar se je dogajalo v zadnjem mandatu. In Muhič jim bo na morebitne kritike lahko odvrnil, da so bili zraven, da niso oni nič storili, da bi se kaj spremenilo, da so ga pustili samega in podobno.
Župan Muhič je s svojo kandidaturo preglavice povzročil tudi novomeški SD. Pred dvema letoma jih je namreč reševal iz zagate pred državnimi volitvami. Socialni demokrati vse do zadnjega nikakor niso našli ustreznega kandidata, ki bi nastopil v dolenjski metropoli. In pomagal jim je novomeški župan, s tem da je kandidiral na njihovi listi. In prinesel soliden rezultat. Sicer ni bil izvoljen, toda morda je ravno on pripomogel k temu, da je SD za las premagala SDS, pravijo v krogih blizu Muhiča. In prav bi bilo, da SD vrne uslugico s tem, da sedaj podpre njegovo kandidaturo. To se najverjetneje sicer ne bo zgodilo, saj se novo vodstvo SD (ki je sicer ravno tisto, ki je skrbelo za Muhičevo državnozborsko kampanjo) prav gotov noče »proslaviti« s tem, da podpre kandidata, ki ga je podpirala stara garda znotraj SD z Igorjem Perhajem na čelu. Imeli pa bodo precej preglavic takrat, ko bodo soočeni, da ocenijo sedanji mandat, v katerem so bili - hočeš nočeš - del oblasti in katerega vrednost so potrdili s tem, da so dejavno promovirali Muhiča kot državnozborskega kandidata.
Na prizorišča pa tiho vstopa neka »nova« politična sila. Novomeške Julije. V zadnjem letu pred volitvami se napovedujejo številne akcije. In - težko je dvomiti v to - zadnja med njimi bo najverjetneje politična: nestrankarska lista za občinski svet in kandidatka za županjo. Nočejo še razkriti, ali se bo to v resnici zgodilo, toda med dejavnimi Julijami čedalje pogosteje nastopa direktorica zdravstvenega doma Milena Kramar Zupan. Le težko pa si bo kateri koli kandidat upal na volitve brez podpore še kakšne stranke. Morda bodo Mileno Kramar Zupan povabili ravno h kandidaturi pod okriljem SD? In bodo Julije kandidaturo podprle kot civilna združba, ki s politiko nima nič in kandidaturi daje širšo legitimacijo? Toda tudi Julije imajo zgodovino. One so bile pravzaprav prve v vrsti tistih, ki nočejo več biti Muhič. Bile so del vodstva Zveze za Dolenjsko, podprle so Muhičevo kandidaturo in ga bolj ali manj neslišno podpirale v občinskem svetu. Je leto in pol pred volitvami - takrat so namreč izstopile iz stranke - dovolj zgodaj, da njihovo slovo jemljemo resno?
Tako kot je slab tisti šahist, ki v pohlepu »požre« nasprotnikovo figuro, takoj ko se mu ponudi priložnost, ne da bi videl, da ga bo ravno ta poteza potegnila v neizogibni poraz, tako ne smemo zaupati politikom, ki brezglavo sprejmejo odločitev, ki jim sicer prinese takojšnjo korist, ne vedo pa, da jim bo jutri to potezo nekdo drago zaračunal.
NADLISTEK
Je čas za županjo?
Damir Skenderovic, foto Boštjan Pucelj
Kakor koli ze, kandidat za župana bi moral predstavljati alternativo Muhičevemu vladanju, ki deluje kot nekakšna kontinuiteta - » loška usedlina« iz najslabših LDS-ovih časov, če ne še iz katerih drugih predhodnih političnih sistemov.




■
Že čez slabo leto bodo lokalne volitve. Se pravi hitro. Na novomeški politični sceni ni opaziti nekih vidnejših premikov v tej smeri. Vse po starem, večina strank, zvez in društev je zadovoljna sama s seboj. Ne mudi se jim recimo predstaviti svojih kandidatov za župana ali predstavljati programa, bog ne daj vizije, ki bi se dotikala vodenja občine v naslednjih let. Vse korespondence na to temo potekajo za zaprtimi vrati, v glavah vodilnih, pri večini pa verjetno sploh ne potekajo. Treba je še malo taktizirati, malo počakati, kaj bo na to temo rekla konkurenca, ki je sicer v mestnem svetu in zunaj njega največkrat kar zaveznica, malo ali celo še bolj se je treba dogovarjati in usklajevati tudi med seboj. Najbolj konkretni so bili spet pri Zvezi za Dolenjsko (ZZD).
Župan Alojzij Muhič je že junija na zadnjem kongresu dejal, da bo odločitev o vnovični kandidaturi povezana tudi z voljo članov ZZD. Na istem kongresu je dobil soglasno podporo, brez glasu proti in celo brez razprave za nov štiriletni mandat vodenja stranke. »Dogodek«, ki je povedal skoraj vse. Kar je pustil odprto, je Muhič zaprl v oktobrskem Vašem mesečniku, ko je tudi uradno najavil kandidaturo. In če bi malo bolj analizirali početje župana v zadnjem letu, bi hitro ugotovili, da so Muhič, Kuljaj in prijatelji že dolgo v volilni kampanji, v vsakem primeru mnogo dlje in globlje od kakršne koli konkurence in tistih, ki mislijo, da je v trenutnih razmerah moč dobiti volitve v Novem mestu v pol leta. Morda celo vse od takrat, ko so si prvič opomogli od zadnje volilne zmage in ko so ugotovili, da je laže še enkrat zmagati, kot občestvu razlagati, kaj se je zgodilo z vsemi silnimi pred- in povolilnimi obljubami. Cas in pa njihov »objektiven« medijski pristop bi v tem primeru naredila svoje. Ob koncu njihovega drugega mandata in ob tem, kako stvari stojijo danes, bi si verjetno vsi šteli za uspeh že, da občina sploh še je. Dvomim, da bi se bil kdo še sposoben vprašati, kako je.
Če se vrnem k drugim morebitnim kandidatom. Kje dobiti primernega človeka? Kandidat za župana Novega mesta »mora« izpolnjevati praktično več pogojev kot kandidat za predsednika republike. Kot bi reklo vodstvo novomeške SD, išče se človek, ki uteleša te lastnosti: gospodarstvenik, mlajši (ni nujno), ambiciozen (v vseh vidikih poslovnega delovanja), ki bo znal vnesti svežino v novomeško politično okolje in ki se ne bo podredil starim političnim strukturam in njihovim principom delovanja. Problem tovrstnih kandidatov je v tem, da jih je malo, in če kakšen že je, se bo moral pomeriti s svojim origina-
lom, aktualnim županom Muhičem. Kot še pomnimo, so nas na zadnjih lokalnih in državnozborskih volitvah (prav SD) prepričevali in nas še prepričujejo, da je Muhič ravno to. Dober, sposoben, gospodaren, nosilec sprememb in »svež«. Bilanca občine (med drugim nekaj milijonov EUR dolgov in kup neizpeljanih ali delno izpeljanih projektov) sicer tega ne kaže, zato nas istočasno prepričujejo in nas bodo še prepričevali, da ni problem v županu, ampak v vseh drugih nesrečnih dejavnikih, ki so se zgrnili nad nas.
Ko bodo politične združbe končno le definirale svojo strategijo in skavtirale voljnega kandidata, bo treba preveriti še, če je kandidat v teoriji sploh izvoljiv. Saj veste, nekateri kandidati so izvoljivi, nekateri so napol izvoljivi, nekateri niso izvoljivi. Teh zadnjih je verjetno največ na zalogi. Zato bo treba preveriti utrip novomeškega volilnega telesa. Tu pa zna nastopiti resen problem. Novomeško volilno telo je po kalvariji, v kateri se je po treh letih na osem let podlage Muhiča, ZZD in prijateljev znašla MO Novo mesto, napol mrtvo. Ali pa napol živo, v vsakem primeru hudo apatično, depresivno, pasivno, odmaknjeno, utrujeno, vdano v usodo in posvečeno svojim konjičkom, ki ga še ohranjajo pri življenju: vinogradništvu v vseh možnih aplikacijah, košnji vrtne travice, rekreaciji, nedeljskim kosilom, ribolovu, šahu, športnim stavam, sprehajanju hišnih ljubljencev, »enostavnim« komedijam, Kmetiji slavnih, Facebooku, anonimnemu bljuvanju in širjenju nestrpnosti po forumih, poliranju avta, šanku domače gostilne... V najboljšem primeru je samo cinično. Zato bi znali biti rezultati tovrstnega preverjanja hudo zmedeni. V takšni klimi lahko zlahka predpostavimo, da ljudstvo pulzira tudi k kandidatom tipa Mama Manka, z ali brez Rock Otočec fantov, kar ne bo olajšalo dela volilnim strategom.
Po vsem tem predalčkanju, kupčkanju, sondiranju, glihanju in dilanju, in ko bo tudi »izvoljiv in primeren« kandidat dahnil svoj usodni da, se bo - vsaj pri tistih, ki mislijo resno vstopiti v volitve - začelo iskati podporo v okviru neke širše strankarske in nadstrankarske pobude, ki si želi korenitih sprememb pri vodenju občine, kot se je izrazil eden od morebitnih kandidatov za župana Gregor Macedoni, zaenkrat neuradni adut stranke ZARES in Francija Keka. Pri tem se strinjam, da bi bil Gregor Macedoni primeren župan, bolj se mi zdi problematična Kekova teza, da je tudi izvoljiv. Bojim se namreč, da bo volitev prej konec, preden bosta tako široka strankarska iniciativa kot ljudstvo dojela, kdo je Gregor Macedoni. Je res dovolj, če rečemo, da je nekdanji direktor Založbe Goga,
DNŠ-ja in nekdanji občinski svetnik, daje izvršni direktor v zagorskem podjetju Oria, ki zaposluje približno petdeset ljudi? Vprašati se je treba, ali je Gregor Macedoni že danes tak kader, ki bo skomuniciral z zgoraj omenjeno apatično in depresivno javnostjo, jo prepričal, da je on tisti, še posebej, če pomislimo, da mu bo nasproti stal proti koncu svojega mandata čedalje vitalnejši aktualni župan Muhič z vso svojo cvičkasto-enološko-podeželsko-ideološko mašinerijo, s Kuljajevimi »nadzvočnimi« PR prijemi, gasilsko, lovsko, veteransko, športno in polharsko druščino in drugimi zvestimi političnimi podporniki.
Po drugi strani pa se po novomeških ulicah in političnih kuloarjih šepeta, da bo za županjo kandidirala tudi Milena Kramar Zupan, direktorica Zdravstvenega doma Novo mesto, sicer popolna politična neznanka. Je pa zato toliko bolj prisotna v javnosti. V dveh leti je uspela finančno sanirati in organizirati zavod, ki je bil tudi zaradi pasivne občinske politike v zadnjih letih, grehov prejšnjega župana in anemične državne politike tik pred razsulom. Kot vidna predstavnica Julij, ene redkih dobro organiziranih in dejavnih civilnih pobud v Novem mestu, je dejavna tudi v civilni sferi. V zelo kratkem času si je v javnosti uspela ustvariti podobo uspešne, sposobne in vztrajne poslovne ženske, ki ve, kaj dela, in ki ji potem, ko zapre vrata svoje pisarne, ni vseeno, kaj se dogaja z okoljem, v katerem živi. Mogoče se motim, toda zdi se mi, da med njo in od dosedanje tradicionalne lokalne politike že nekoliko naveličanih novomeških medijev poteka pozitivna sinergija, kar ni najmanj pomembno v primeru, da se dejansko odloči za kandidaturo.
Kakor koli že, kandidat za župana bi moral predstavljati alternativo Muhičevemu vladanju, ki deluje kot nekakšna kontinuiteta - »arheološka usedlina« iz najslabših LDS-ovih časov, če ne še iz katerih drugih predhodnih političnih sistemov - že danes prisoten v javnosti in prepoznan s strani ljudstva, da ne bo večino svoje kampanje porabil za razlaganje, kdo sploh je. Predvsem pa bo moral imeti karizmo in verjeti v to, da je možno doseči pozitivne spremembe in biti v tem smislu sposoben motivirati stare in mlade, žive in napol žive, podeželje, Rome, enajst prebivalcev mestnega jedra in tudi tiste, ki še nikoli niso volili, in tiste, ki so se zaradi minulih razočaranj zakleli, da ne bodo več volili. Išče se kandidat, ki bo s svojimi idejami sposoben prodreti v vsako mikro poro novomeškega volilnega telesa in ki je to sposoben narediti z neko resno, strateško in sodobno zasnovano volilno kampanjo, ki bo osredotočena na to, kaj je treba narediti, da se bodo stvari začele odvijati na bolje. Novo mesto potrebuje kandidata, ki je dokazano učinkovito vodil velike poslovne sisteme in ki je vešč komuniciranja z mediji. Kandidata, ki je dejansko nadstrankarski, še več, ki je sposoben strankarske vodje postaviti pred dejstvo: če ste res za alternativo, me podprite. Potrebuje kandidata, ki se Muhiča ne boji, ampak si ga želi za protikandidata, ker ve, da bo s tem, ko bo pometel z njim in njegovimi, pometel tudi z vrednotami, ki to mesto tiščijo dol. Kandidata, ki bo dovolj prepričljiv, da bo za razliko od vseh prejšnjih volitev predstavil svojo ekipo sodelavcev že med kampanjo in jo skupaj z njo izpeljal do konca. In išče se kandidat, ki verjame v zmago v prvem krogu, zato da se bo lahko takoj lotil dela in mu ne bo treba sklepati gnilih kompromisov v drugem.
Dodal bi samo še, da če se malo obrnete naokrog, ima Novo mesto ogromno žensk, ki nadpovprečno uspešno vodijo tako javne zavode kot zasebna podjetja. Morda je prišel čas, da prevzamejo tudi vodenje MO Novo mesto.
Zakon o varovanju gospodarskega okolja Mestne občine Novo mesto
(Odprto pismo poslancema in županu Mestne občine Novo mesto)
Zakon bi lahko pokril naslednja področja: izgradnja univerzitetnega kampusa z visokošolsko in raziskovalno infrastrukturo, sedež katere od novih nacionalnih ustanov s področja raziskovanja ali visokih tehnologij v Novem mestu, cestna infrastruktura, turistični razvoj, ohranjanje naravne in kulturne dediščine ...

• 1 ;
?2f
'i -v^r^r	-;|r
\ *
m
j	•
Gregor Macedoni, foto Boštjan Pucelj
mv:.	r



&
Jr

j* « /i
r.JHt,
'iZ .•
r
* ^
'


J.	;;
rsTopi
i
BL:'
SšS
''
. -
S tT * •
. .	v







Spoštovani g. Grili, g. Kek in g. Muhič, v zadnjem obdobju smo bili seznanjeni, da je vlada predlagala dva nova zakona, ki sta neposredno odgovarjala na nerešena vprašanja v enem primeru lokalne skupnosti (Mestne občine Ljubljana) in v drugem primeru regije (Pomurje). Že nekaj časa poslušamo, kako je pred leti spremenjeni Zakon o financiranju občin prizadel peščico najuspešnejših občin v Sloveniji (in med njimi je tudi Mestna občina Novo mesto), ki naj bi, po meni znanih podatkih, bila v zadnjih letih zaradi spremembe financiranja lokalnih skupnosti prikrajšana za od 5 do 6 mio EUR na leto. Pa vendar še kar naprej stojimo v vrsti z vsemi slovenskimi občinami in upamo, da se bo zgodil čudežni dvig glavarine (del dohodnine, ki pripada glede na obseg prebivalcev posamezni občini). Medtem je Mestna občina Ljubljana z odločnim nastopom župana dobila del zahtevanih sredstev neposredno (z Zakonom o glavnem mestu), nikoli pa tudi ne bomo vedeli, koliko je bilo »vrnjenih« sredstev posredno prek financiranja raznih ljubljanskih projektov in investicij. Zato vas, spoštovani poslanca in župan, prosim, da izstopite iz gruče in zastopate naš, novomeški in dolenjski interes. Ker Novo mesto nima težav z brezposelnostjo, temveč z razvojem. Z razvojem, ki bo tudi v prihodnje ohranjal vrhunsko kondicijo novomeškega gospodarstva.
Za razvoj pa so potrebna sredstva. In za specifične razvojne namene je zelo težko pridobiti sredstva splošnih razvojnih ukrepov. To lahko uredi nov, namenski zakon. Tako kot na primeru Ljubljane in Pomurja. In zato od vas, kot najodgovornejših oseb za nadaljnji razvoj Novega mesta, pričakujem, da boste pripravili Zakon o varovanju gospodarskega okolja Mestne občine Novo mesto, ki ga
boste prek vladne procedure ali neposredno v parlamentu predložili v sprejem državnemu zboru.
Namen zakona je zelo enostaven. V Mestni občini Novo mesto imamo unikatno in neprecenljivo gospodarsko okolje, ki ga je treba s posebnimi ukrepi zaščititi in zagotoviti njegovo dolgotrajno ohranjanje, ki je v interesu tako lokalnega prebivalstva kot celotne Slovenije. Verjamem, da mi posameznih področij in določil predloga Zakona ni treba navajati, saj verjamem v vašo modrost in strateško usmerjenost, poleg vsega pa so vam na voljo tudi materialna sredstva za take naloge. Naj vseeno navedem nekaj področij, ki bi jih lahko tak zakon pokril: izgradnja univerzitetnega kampusa z visokošolsko in raziskovalno infrastrukturo, sedež katere od novih nacionalnih ustanov s področja raziskovanja ali visokih tehnologij v Novem mestu, cestna infrastruktura, turistični razvoj, ohranjanje naravne in kulturne dediščine...
V nadaljevanju navajam nekaj najbolj izpostavljenih dejstev, ki govorijo o nadpovprečnosti trenutnega gospodarskega stanja v Novem mestu. V spodnji tabeli je prikazana primerjava z nekaterimi podobnimi lokalnimi
skupnostmi glede na število prebivalcev oz. status regijskega središča.
Številke so jasne in dovolj zgovorne. Novo mesto po gospodarskih kazalcih (gledano na prebivalca) v večkratniku presega gospodarstva drugih regionalnih središč. Zato je upravičeno do posebne skrbi za ohranjanje dobre gospodarske kondicije. Tudi zato ne more Novo mesto stati v vrsti z ostalimi občinami. In prav tako je treba jasno zahtevati dejanja od gospodarskega ministra, ki pravi, da bo pomagal dobrim, in ne reševal slabih. Morda je tudi čas, da kdo pove na glas, da ne zmore MO Novo mesto sama zagotavljati razvoja na področju visokega šolstva in raziskovalne dejavnosti na dostojni ravni novomeškega gospodarstva, če je občinski proračun okoli 3-krat manjši od sredstev, ki jih država kot davek na dobiček pobere novomeškim podjetjem.
Predlog zakona lahko pripravite in predstavite kot povsem svojo idejo. Se odpovem pravicam iz naslova avtorstva ideje. Imam pa majhno željo. Ko boste sestavljali zakon, si požvižgavajte Kreslinovo Nocoj bomo mi prižgali dan. Srečno!
	Št. prebivalcev	Prihodki na tujih trgih v 2008	Čisti dobiček v 2008
		(na preb.)	(na preb.)
MO CELJE	49 501	9721 EUR	1547 EUR
MO KOPER	50 708	26 461 EUR	2053 EUR
MO KRANJ	53 872	15 125 EUR	1373 EUR
MO NOVO MESTO	35 653	64 909 EUR	6298 EUR
SLOVENIJA	1.964.036*	12.166 EUR	1711 EUR
Vir: poročila Ajpesovih izpostav v Celju, Kopru, Kranju in Novem mestu (‘popis prebivalstva 2002).
INTERVJU
Bojan Indija: »Imamo skupne želje in interese
Romsko naselje Šmihel je primer urejenega romskega naselja. Pred časom so v njem gostili celo predsednika republike Danila Turka. Kako živijo Romi v naselju Šmihel, smo se pogovarjali s »šefom« naselja Bojanom Tudijo. Ta je poleg tega tudi podpredsednik Zveze Romov Slovenije in novomeški mestni svetnik, sicer pa podjetnik. Najbrž sta njegova vpetost v širše okolje ter ugled v prostoru botrovala, da se je med šmihelskimi Romi v zadnjih letih marsikaj spremenilo na bolje.
Kdo je Bojan Tudija?
Prihajam iz 9-članske družine. Bili smo zelo revni. Mama je Belokranjka, do mojega 6 meseca smo živeli v Beli krajini, potem pa se je družina preselila v Šmihel. Bil sem najstarejši, zato sem moral že v času osnovne šole poprijeti za marsikatero delo. Pomagal sem pri kmetih na polju in si tako kupil šolske potrebščine in dal kakšen dinar mami za nakup hrane v trgovini. Nikoli nismo živeli v šotoru, spomnim pa se življenja v baraki.
Kako ste uspeli kot Rom?
Imel sem priložnost spoznati Neromske prijatelje, ki so mi pomagali, da sem kasneje uspel. Za začetek sem moral spremeniti priimek. Posebej se moram zahvaliti filmskemu ustvarjalcu Filipu Robarju Dorinu, ki je romski skupnosti dal pomemben delež pri vključevanju Romov v družbo. Ko sem spoznal Robarja in mu predstavil stanje Romov na Dolenjskem, me je vključil v nastajanje dokumentarnega filma Opre Roma, ki je prikazoval življenje Romov na obrobju družbe.
Kako se je v KS Šmihel začela gradnja mostov med krajani in Romi?
Romi v Šmihelu nismo nikoli imeli težav s krajani. Vedno smo bili korektni. Nismo pa imeli človeka, ki bi se z Romi pogovarjal
za lepše in boljše razmere v naselju. Ko se je v Bučni vasi zapiralo krožišče, se je naš nekdanji predsednik sveta krajevne skupnosti David Štefan odločil, da romske tematike ne bo reševal po vzoru Bučne vasi, ampak se je odločil za reševanje težav z dialogom za skupno mizo. Niso vedno Romi krivi za vse kritike. Našli so mene in me vključili v razreševanje romske problematike. Priznam, da je včasih bila tudi kritika, ki je bila na mestu. Vedno pa smo bili za to krivi Romi. Tudi Romi si ne želijo, da se v naselju strelja, kuri, da se vozi z neregistriranimi vozili, da se motita nočni mir in red. Ko smo naredili spisek stvari, ki ljudi motijo, smo ugotovili, da gre za skupne želje in skupne interese. Že tri leta sem član sveta KS in romsko vprašanje rešujemo v okviru krajevne skupnosti. V tem času je naše naselje dobilo kanalizacijo, asfaltirano cesto. Imamo razparcelirane parcele, ki bodo najbrž še letos šle v odkup Romom.
Kaj bo s »hišo strahov« na desni strani vpadnice v naselje?
Poznam problem. Gre za objekt, ki ga je mestna občina Novo mesto dala zgraditi leta 1979 za osem romskih družin. Mislim, da je bila storjena velika napaka, ko so dali Romom objekt v uporabo, niso pa ti mogli postati lastniki. Nihče za objekt ni skrbel, zato je objekt tak, kot je. Danes je to res
hiša strahov. Kolikor vem, mestna občina Novo mesto že ima odločbo, da naj bi objekt še letos porušili.
So barake za vas moteče?
Moj predlog je in prav tako naših Romov in vodstva KS, da se objekt v najkrajšem času poruši, na istem mestu pa naj bi zrasel nov objekt, kamor bi naselili tudi tiste Rome, ki živijo v barakah. Pod objektom bi bil tudi večnamenski prostor za različne delavnice v romskem naselju Šmihel.
Se vam zdi, da odkup parcel poteka dovolj hitro?
Vsi se zavedamo, da je za pridobitev določenih dokumentov potreben čas. Spomnite se, da smo aprila v Zvezi Romov pozvali mestno občino, da se pospeši postopek parcelacije. Kolikor vem, je cenilec že ocenil vrednost kvadratnega metra parcel, morebiti že v prihodnjem mesecu naj bi se parcele prodajale. V tako kratkem času moramo biti veseli, da smo prišli že tako daleč.
Koliko gradbenih parcel vključuje zazidalni načrt?
Gre za 16 parcel. Na nekaterih že stojijo objekti, ki sojih na črno zgradili Romi.
Romsko naselje naj bi dobilo ulico?
Naš predlog je, da bi se ulica poimeno-
vala po prvem prebivalcu naselja, mojem starem očetu, ki je sem prišel leta 1956. Govori se o Rudijevi ulica ali Ulici v gaj. Drugi predlog so dali Neromi, saj je naselje vzorčno urejeno.
Lahko vaše naselje postane turistična atrakcija?
Naselje je čisto in normalno urejeno. Odprto je za vsakega obiskovalca. Ne verjamem pa, da je naselje dovolj atraktivno za turiste. Turisti bi si želeli npr. muzej, postavljene romske šotore ... Šele to bi bilo zanimivo za turiste. Poleti pogosto vidimo, da ljudje zaidejo k nam, ne vem, morda so se celo izgubili.
Kaj si še želite šmihelski Romi?
Želimo si urediti javno razsvetljavo, ki bi jo zgradili prihodnje leto. Radi bi imeli pločnike. Osebno si želim drevored z lipami ali kakšnimi drugimi drevesi.
Pred dnevi vas je obiskal predsednik države Danilo Turk.
Zanimalo ga je, kako nam je uspelo zgraditi komunikacijo med KS in Romi. Veliko je vedel o naših družabnih srečanjih v naselju. Že lani sem zaprosil predsednika republike, da bi nas obiskal na našem srečanju, a je bil takrat službeno zadržan, zato je prišel med nas letos. Želel sem tudi, da bi se predsednik sam prepričal, v kakšnih razmerah živijo dolenjski Romi, saj je v medijih slika o Romih pogosto izkrivljena. Ogledal si je stari del romskega naselja Brezje, vrtec Pikapolonica in bil gost na našem vsakoletnem srečanju v Šmihelu. Bili smo zadovoljni in počaščeni, da smo dobili v naselje tako visokega gosta, čeprav nam je malce ponagajalo vreme.
V Novem mestu smo dobili romsko svetnico. Očitki so, da je Nerominja.
Res je, da sem bil njen predlagatelj. Ko sem hodil po romskih naseljih in iskal primernega kandidata, ga nisem našel. Odločiti sem se moral in verjamem, da sem se odločil pravilno, ko sem predlagal Dušico Balažek. Gospa Balažek že 18 let dela z otroki v romskem naselju Pikapolonica in verjamem, da bo pomagala vsem novomeškim Romom.
Bosta dva romska glasova v občinskem svetu dovolj, da se bo slišal glas Romov?
Dva glasova v mestnem svetu ne pomenita skoraj nič. 28:2 je toliko, kot če bi pljunil v morje. Volile! so nam zaupali mandat in od nas pričakujejo nekaj dobrega. Pričakujem, da bomo ob točkah o romski problematiki uspeli prepričati tudi ostale svetnike, da bodo podprli naše predloge.
Vaše stališče do civilne iniciative pod vodstvom Silva Mesojedca?
Živimo v demokratični državi, ki nam omogoča, da govorimo vse, kar mislimo, da je prav. Pri romski problematiki pa gre malo čez rob. Mislim, da si civilna iniciativa pod taktirko Silva Mesojedca zbira
Zavedati se moramo, da Romi nimamo dobre izobrazbe, prav zato si ne najdemo službe. Morali bi jim dati možnost zaposlitve, morebiti z zbiranjem odpadnega železa ali gob. Mnogi ljudje ne vedo, da bi Romi delali, če bi imeli možnost. Svoje pa prispevajo še mediji, ki ustvarjajo vtis, da Romi samo čakajo na socialno pomoč.
politične točke. Njegova namera, da preseli Rome iz Žabjaka, ni v redu. Najprej bi bilo treba za mnenje vprašati Rome. Gospod Mesojedec se dobro zaveda, da se tukaj Romi rojevajo, živijo in umirajo. Gospod Mesojedec bi moral vedeti, da bi bilo veliko bolje, če bi Romi živeli v hiši. In Rom, ki ima svojo lastnino, spoštuje tudi sosede. Me pa moti, da gospod Mesojedec kot podjetnik še nobenemu Romu ni ponudil zaposlitve, o kateri tako rad govori. Zavedati se moramo, da Romi nimamo dobre izobrazbe, prav zato si ne najdemo službe. Morali bi jim dati možnost zaposlitve, morebiti z zbiranjem odpadnega železa ali gob.
Zakaj Romi ne delajo?
Pred tremi leti sem skušal najti posel za pet Romov, a mi to ni uspelo . Mnogi ljudje ne vedo, da bi Romi delali, če bi imeli možnost. Svoje pa prispevajo še medijo, ki ustvarjajo vtis, da Romi samo čakajo na socialno pomoč.
Koliko Romov želi živeti na svojem?
26 družin imamo v Šmihelu. Jaz vem, da 20 družin želi odkupiti parcelo in graditi.
So Romi v Novem mestu nezaželeni?
Nezaželeni je lahko širši pojem. Tudi mi nekaterih ne maramo in ne bi želeli, da so med nami. Če je človek pošten in priden, ga običajno ljudje cenijo. Pogovarjal sem se z romsko družino, ki danes živi v Mirni Peči, kjer je kupila hišo. Po enem letu sem
izvedel, da so krajani z njimi zadovoljni in da so jih lepo sprejeli. Če si dober človek, te ljudje sprejmejo. Pred kratkim sem bil na praznovanju svakovega abrahama. Na praznovanje je prišlo 29 njegovih sodelavcev s centra za socialno delo. Naj potem rečemo, da Romi nismo zaželeni?
Kako so se spremenili dolenjski Romi?
Barakice so se spremenile v lepe in urejene hiše. Veliko se da zaslužiti z odpadnim materialom ali pa štorovkami. Ni težko narediti lepe hiše, če je romska družina pridna.
Zakaj romski učenci osnovne šole ne obiskujejo dovolj redno?
Izobrazba je pogoj za izboljšanje razmer, v katerih živijo Romi. Romski starši bi otroka morali redno pošiljati v šolo in se zavedati, da je le izobrazba naša prihodnost. Hkrati menim, da se premalo pogovarjamo s pristojnimi službami, da bi vedeli, kaj govori eden in kaj drugi, da bi v izobraževanje vključili čim več Romov. Sistem omogoča, če imaš otroka doma, dobiš višjo socialno pomoč, kot če ga pošiljaš v vrtec! Tu bo treba narediti spremembe.
Kakšni so odnosi med Romi in policijo?
Z vrhom policije dobro sodelujemo, vendar imam občutek, da naše predloge premalo prenesejo na policiste, ki so še vedno preveč napadalni, ko pridejo v romska naselja.
Vaša zgodba o uspehu, kako postati tako uspešen, kot je Bojan Tudija?
Do vsakega moraš biti odprt in pošten. Je pa potrebno več vloženega napora, če želiš kot član manjšine uspeti. Se nekaj uspešnih podjetnikov je med Romi, a se o njih ne govori veliko.
Kdaj bomo dobili predsednika republike Roma?
(smeh)... Morda pa res kdaj. Morda takrat, ko bo v Sloveniji milijon in pol Romov. Tudi če bi bil Rom zelo sposoben, bi težko pridobil naklonjenost volivcev. Ko je Barack Obama kandidiral za predsednik ZDA, so v Ljubljani spraševali 200 ljudi, če bi volili Obamo za predsednika. Dobil je 160 glasov. Na vprašanje, če bi podprli Baracka Obamo za slovenskega predsednika, pa so bili vsi odgovori ne.
Novomeški vrtci
Med obnovljenimi in razpadajočimi zidovi
Tomaž Levičar, foto Petra Juvan
Vrtci v letu 2010 spet pristajajo na nekdanji ravni proračunskega financiranja, ki pa se je izkazal kot povsem nezadosten za ohranjanje objektov na primerni ravni vzdrževanosti. Seveda to pomeni tudi to, da župan ne bo izpolnil niti obljube o prenovi štirih vrtcev v enem mandatu, kaj šele o prenovi osmih ali kar vseh, kakor je govoril v evforičnem času
,—
Obljuba, ki jo je na volitvah leta 2006 v zvezi z vrtci izrekel župan Muhič s svojimi koalicijskimi partnerji, je bila privlačna. »V mojem mandatu bom obnovil vse vrtce v občini«, je dejal v časopisu Vaš mesečnik novembra 2006. Je pa svojo obljubo v neetični maniri stereotipnega politika že kmalu po volitvah precej oklestil. Po volitvah je namreč povedal, da bo poskrbel za obnovo dveh vrtcev na leto. Se malo kasneje pa je v programu dela, ki ga je objavil na občinski spletni strani, celo zapisal, da bo poskrbel za obnovo le enega vrtca na leto. A realnost, ki nas je pričakala po treh letih njegovega županovanja, je še malce slabša. Resno se je namreč lotil celovite prenove zgolj dveh enot vrtcev, tj. enote Ciciban na Ragovski ulici ter enote Ostržek na Ulici Danila Bučarja pri Osnovni šoli Bršljin. A četudi je župan s partnerji daleč od tega, da bi izpolnil katero koli različico svoje predvolilne obljube, je moč trditi, da je na tem področju vsaj do letos vendarle zaznati obrat na bolje.
Kar 23 % proračuna gre v vrtce
V letu 2009 za področje predšolske vzgoje občina namenja skoraj 5 milijonov evrov za delovanje, poleg tega pa še prek 3 milijone evrov za investicije v objekte. Take so vsaj ocene proti koncu proračunskega leta. Pri tem žal ne smemo pozabiti, da je občina hud kršitelj plačilne discipline in da torej finančnih obveznosti do izvajalcev prenove vrtcev, ki so deloma zamaknjene že iz leta 2008, v celoti tudi letos najverjetneje ne bo poravnala. Pa vendarle, v približno 34 milijonskem občinskem proračunu za leto 2009 (taka je županova ocena višine občinskega proračuna, a žal ni nujno pravilna) pomenijo finančna sredstva, ki so namenjena za vrtce, že okoli 23 % celotnega proračuna. To je zelo obilen delež proračuna, ki ga občina namenja skupini v vrtce vključenih otrok (ti pomenijo le okoli 3,6 % celotne občinske populacije) in pa seveda nekaj prek 200 delavcem v vrtcih ter tudi objektom na 14 lokacijah. K tem številkam primaknejo za izvajanje programov vseeno še starši, in sicer v višini blizu 1,5 milijona evrov letno.
Ne le da gre v letu 2009 za vrtce zelo velik del občinskega denarja, ampak je moč opaziti tudi trend močnega zviševanja proračunskih financ zanje skozi zadnjih par let. Proračunsko področje »predšolska vzgoja«, kakor kažejo zaključni računi, je še v letih 2006 in 2007 zaobjemalo »le« okoli 13 % proračuna, leta 2008 je že zlezlo na 17 %, v letošnjem letu pa naj bi torej dobilo kar okoli 23 % razpoložljivega občinskega denarja. Tako stanje in trend sta sicer dobra za vrtce, je pa to precej slabo za mnoga druga področja življenja v občini, na katerih mora ta s svojim denarjem tudi participirati.
Se vračamo na stara pota?
A v letu 2010, kakor beremo iz županovega predloga proračuna za prihodnje leto, bodo stvari šle že precej na slabše oziroma na neprimerna stara pota. Za področje predšolske vzgoje župan namreč načrtuje nekaj prek 4,9 milijona evrov, za investicije v vrtce pa celo zgolj zelo skromnih 62 000 evrov. K temu lahko prištejemo še določen delež sredstev zaradi predvidenega začetka priprave prenove osnovne šole na Malem Blatniku, ki obsega tudi prenovo pripadajočega vrtca. Vrednost teh del je v letu 2010 ocenjena na 100 000 evrov. Vendar se tudi s tem dodatkom razmerja ne spremenijo bistveno.
Župan ocenjuje višino proračuna za leto 2010 na dobrih 53 milijonov evrov (proračun 2009 je ocenjen na nekaj manj kot 35 milijonov evrov), od česar je predvidenih kar prek 17 milijonov evrov transfernih prihodkov, gre za denar države in Evropske unije (v letu 2009 bo teh po trenutnih ocenah le dobre 3 milijone ). To pomeni, da bo v letu 2010 za vrtce namenjeno le še okoli 9,2 % celotnega občinskega proračuna, oziroma če transferne prihodke ocenimo raje nekako na ravni leta 2009, namreč na okoli 3 milijone evrov, bo za vrtce namenjeno le še slabih 13 % proračuna. Kakor koli že obračamo te županove, kakor se na koncu vsakega leta izkaže, z mnogih vidikov povsem nerealne proračunske načrte, se nedvoumno kaže, da vrtci
v letu 2010 spet pristajajo na nekdanji ravni proračunskega financiranja, ki pa se je predvsem na ravni investicij izkazoval kot povsem nezadosten za ohranjanje objektov na primerni ravni vzdrževanosti. Seveda to pomeni tudi to, da župan ne bo izpolnil niti obljube o prenovi štirih vrtcev v enem mandatu, kaj šele o prenovi osmih ali kar vseh, kakor je govoril v evforičnem času volitev.
Stanje vrtcev terja še kar nekaj investicijskih sredstev občine. Večinoma so bili zgrajeni v sedemdesetih in v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja (ali pa celo še prej) in so bili dolga leta preslabo vzdrževani.
Najzahtevnejša projekta, gre za vrtca na Ragovski in v Bršljinu, sta sicer v gradbenem smislu za nami (kot rečeno ne tudi v finančnem, saj njuni prenovi še vedno nista plačani). Pa vendar več vrtcev še rabi obsežnejša poseganja. Vsi pa terjajo vsaj spodobno redno vzdrževanje.
Med bolj perečimi objekti zaradi slabega gradbenega stanja ali neustrezanja normativom so denimo vrtci v Podgradu, na Lešnici in Malem Slatniku pa tudi na Smrečnikovi ulici in denimo na Seidlovi cesti (v Plavi laguni). Tako silovita prekinitev toka investicijskih sredstev za potrebe prenove vrtcev, kakor jo kaže proračun za leto 2010, torej (še) sploh ni na mestu. Bilo bi kajpada zaradi ostalih potreb v občini prav tako nevzdržno še kako leto ohranjati področje predšolske vzgoje na ravni okoli 23 % deleža v proračunu.
Nizka vključenost otrok v vrtce
Ob navedenih prenoviteljskih nalogah pa tako novomeško občino kot še mnoge slovenske čaka še izziv povečevanja vključenosti otrok v vrtce. Kakor kažejo podatki Statističnega urada Slovenije, je bila v vzgojnem letu 2008/2009 v novomeški občini vključenost otrok v vrtce (le) 71,1-odstotna. Vključenih je bilo 1309 otrok. Vključenost v vrtce se sicer zvišuje z višanjem starosti otrok oziroma bližanjem vstopa v osnovno šolo.
Podatek o kar 30 % v vrtce nevključenih otrocih je zaskrbljujoč ali vsaj neprijeten, pa čeravno statistično gleda-
l>*
h 'i<«
^ 9 j: v
f ^	' * |P^£


: -. .
ttBMrfŠaHi&F^* v»
Vrtec na Smrečnikovi ulici je eden bolj skromnih v občini, premalo prostora v notranjosti, Vrtec Ciciban na Ragovski ulici je bil lani celovito prenovljen. Razmere v njem so sedaj za igrišče pa uporablja kar igrišče soseske, kjer se v nočeh neredko znajdejo tudi nevarni odlične. Tudi fasada objekta je dobila novo podobo. Da pa ne bi vse ostalo vzorno, so že nroHmoti	kmalu po obnovi nekateri poskrbeli z bedno spray kulturo.

____- S? 01
«»«
ml £7
is 1
*

V vrtcu na Lešnici je tako tesno, da je od umivalnice oziroma stranišča dobesedno le Mali Slatnik: levo stranišče za otroke, desno za zaposlene. Bi lahko bilo še manj dostojan korak do bralnega kotička.	stveno?
Le malo je najbrž kuhinj v novomeških stanovanjih, ki bi bile bolj skromne od kuhinje vrtca na Malem Pri vrtcu na Smrečnikovi ulici je shramba za igrala v razpadajoči baraki. V po-Slatniku. Vrtčevska mora kajpada služiti za precej številčnejše jedce kot tiste v navadnih gospodinjstvih, dobno slabi baraki poleg te je še prostor za hišnika. Temu še posebej pozimi Vsaj glavne obroke na srečo vozijo iz centralne kuhinje.	nihče ne zavida delovnega prostora.
no ni vključenost na ravni države prav nič boljša. Novo mesto je sicer en odstotek nad državnim povprečjem, hkrati pa moramo ugotoviti, da glede deleža v vrtce vključenih otrok za kar 10 % zaostaja za Ljubljano, zaostaja pa tudi za občinami, kot so Murska Sobota, Postojna, Celje, Koper, Maribor itd.
Ambicija Evropske unije, ki jo je postavila na začetku tega desetletja, je, da bi bilo v prvi starostni skupini, torej v starosti od 0 do 3 let v vrtce vključenih vsaj 30 % otrok, v drugi starostni skupini, to je od 3 let do vstopa v šolo, pa kar 90 % otrok. Novomeška občina, to velja tudi nasploh za slovenske občine, prvi kriterij že izpolnjuje, drugega pač ne.
Navedeni cilj je povezan s kakovostjo razvoja otrok, obenem pa tudi z zaposlitvenimi možnostmi žensk. Te se zaradi družinskih obveznosti, pomanjkanja mest v vrtcih ali predragih vrtcev neredko namreč morajo odreči svoji zaposlitvi in doma skrbeti za otroka. To dejstvo pa mimogrede izdaja še posebno družbeno krivico, ki govori, da se zbrana javna sredstva skozi financiranje predšolske vzgoje
ne prelivajo nazaj tudi do vseh socialno ogroženih družin, ki bi dejansko še najbolj potrebovale to družbeno storitev, ampak le do tistih, ki svoje otroke zmorejo in seveda tudi želijo vključiti v vrtce. Če pogledamo tako, vidimo, da občina v letu 2009 za v vrtce vključene otroke namenja sredstva v obsegu okoli 225 evrov na prebivalca občine na leto oziroma debelih 600 evrov na povprečno gospodinjstvo. Za posamezno družino to najbrž ni zanemarljiv znesek.
Navedeni cilj glede vključenosti otrok v vrtce, če se pač ne »zanašamo« preveč na še slabšo rodnost ali nizko stopnjo priselitev, pred občino postavlja nalogo, da poleg nadaljnje prenove in bolj kakovostnega rednega vzdrževanja objektov vrtcev poskrbi tudi za dodatna mesta za otroke v vrtcih, da bi tako lahko dosegli vsaj navedeno višjo raven vključenosti otrok v vrtce v celoti, posebej pa v drugi starostni dobi. Obenem bo treba tudi ustrezno kadrovsko obogatiti vrtce, kar bo terjalo še dodatna proračunska sredstva.
Glede na to, da so v Novem mestu letos ob trenutni vključenosti otrok v vrtce zmogljivosti v javnih in zasebnih vrtcih praktično povsem zasedene, bo treba za dosego
cilja večje vključenosti otrok v vrtce zagotoviti dodatna prosta mesta. To bi bilo v prvi vrsti smiselno dosegati z vlaganji v prostor javnih, občinskih vrtcev, še posebej v smislu prostorskega razvoja mreže vrtcev, torej z novimi enotami, s čimer bi lahko zagotavljali tudi boljšo prostorsko dostopnost. V primeru, da bi iznad določenega obsega zagotavljanja dodatnih mest v javnih vrtcih postal projekt finančno prezahteven za občinski proračun, to žal ni nemogoče, pa se občina lahko loti projekta tudi s podeljevanjem koncesij zasebnikom, za kar je bil oktobra sprejet občinski odlok.
Zdi se pač, da so v mnogih ozirih prav dostopni in kakovostni vrtci z vsem, kar uspejo nuditi otrokom, torej od prehrane, igrač in igrišč, socializacije, varnosti pa denimo vse do angažiranosti strokovnih delavcev, danes najprimernejša rešitev za razvoj otrok v njihovi občutljivi dobi ter seveda primerna rešitev tudi za razvoj družin oziroma staršev. Zato je na mestu, da je ta pomembna naloga ustrezno zastopana tudi v občinskih glavah in financah.
Novo mesto - mesto situl
Zgolj vzdevek?
Tekst in foto Tomaž Golob, Zavod za varstvo kulturne dediščine, Območna enota Novo mesto
V Novem mestu smo priča svojevrstnemu paradoksu: na eni strani znaten gospodarski razvoj mesta in celotne regije, po drugi strani opazno nazadovanje kakovosti tako urbanega prostora kot življenja v njem. Skratka, manjka vezni člen, identiteta mesta, ki bi v mestu vse to bolj ali manj samemu sebi prepuščeno dogajanje, vso to raznolikost ponudbe in povpraševanja, vse bogastvo in potenciale, ki jih mesto prav gotovo premore, povezala v enotno zgodbo.

Detajl notranje ureditve Hostla Situla. Foto Boštjan Pucelj
Je naše mesto prepoznavno?
Občinski svet Mestne občine Novo mesto je na 26. seji 9. marca 2006 sprejel sklep, da se Novo mesto poimenuje Novo mesto - mesto situl. Novo mesto je pridobilo vzdevek, ki ga je mogoče strokovno utemeljiti, in se v tem lahko primerja z mnogimi drugimi slovenskimi mesti (npr. Celje - knežje mesto, Nova Gorica - mesto vrtnic, Ptuj - mesto muzej, Ljubljana - mesto heroj, Idrija - mesto naravoslovne in tehnične dediščine), ni pa bilo v mestu nikoli ambicije, da bi svetovno prepoznavne dosežke t. i. cvetočega dolenjskega halštata nadgradili s premišljeno in celostno izoblikovano trženjsko znamko.
Pa naj bom tokrat malo prizanesljiv. Dejstvo je, da le v malo mestih - in pri tem ne mislim le slovenskih mest -najdejo dovolj energije za razvoj svoje blagovne znamke, še manj pa so uspešni pri izoblikovanju lastne identitete. Identiteta mesta seveda ne pomeni le formalno določenega in širše prepoznavnega logotipa, temveč predvsem komunikacijsko znamko, ki odraža osebnost mesta. Da se to ne zgodi v širšem obsegu, je posledica dejstva, da si le malo katero mesto vzame dovolj časa za analizo, ki bi podala odgovor na sledeči temeljni vprašanji: v čem je naše mesto posebno in drugačno od drugih ter kaj od tega lahko ponudimo in uspešno tržimo.
Na ravni države so seveda prizadevanja, da bi bila ta obiskovalcem privlačna, vendar ti nikoli ne obiščejo določene države kot take, temveč se vedno zadržujejo v določenem območju te države, ponavadi v nekem mestu. Zato so seveda razumljiva prizadevanja za večjo prepoznavnost lokalnih trženjskih znamk. In ravno tu je priložnost Novega mesta kot regijskega središča z boga-
to zgodovino, da se začne poglobljeno ukvarjati s svojo mestno identiteto, brez katere ni mogoče izoblikovati tr-ženjske znamke, in da bo lahko tako uspešno konkuriralo večjim mestnim središčem in bolj znanim turističnim krajem ne samo v Sloveniji, temveč tudi izven meja. Kaj pa prepoznavnost mesta navznoter? Koliko prebivalcev mesta sploh ve, da je Novo mesto imenovano za mesto situl in predvsem: kaj to situla sploh je? Isto vprašanje seveda velja tudi za stalne ali občasne obiskovalce mesta, med katere prištevamo tudi turiste. Če bi na ulici o tem naredili naključno anketo, bi bili rezultati prav gotovo porazni.
Zakaj mesto potrebuje trženjsko znamko?
Iskanje »mestnih brandov« je zlasti značilno za Združene države Amerike, saj je treba v tem velikem talilnem loncu narodov mestom vedno znova najti določeno identiteto, ki naj bi večnacionalni, kulturno, socialno in ekonomsko zelo slojevit spekter meščanov povezovala in združevala v kolikor toliko zaokroženo urbano zgodbo. Nuja po oblikovanju podobnih zgodb se je sčasoma preselila tudi v Evropo, zlasti v večetnične mestne konglomerate v zahodni Evropi.
Kot v mnogih drugih slovenskih krajih smo tudi v Novem mestu v tem pogledu priča nekoliko bolj mili obliki suburbanizacije, ki se je začela intenzivno odvijati zlasti v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko se je temeljito spremenila demografska sestava naših mest. Mnogi meščani so zapustili stara mestna jedra in se raje naselili v udobnejših novih hišah na obrobju mest, po drugi strani pa so se mesta širila, gospodarsko razvijala in posledično privabljala vedno več ljudi, zlasti s kmečkega okolja pa
tudi z drugih krajev tedanje Jugoslavije. Če se je »stari, predvojni meščan« še identificiral z mestom, je novi prebivalec mesta (in pri tem se zavestno izogibam besede meščan), zakoreninjen v svojem starem svetu, v mesto prinašal navade iz svojega okolja, obenem izkoriščal vse ugodnosti, ki mu jih je mesto nudilo, mestno okolje pa mu po drugi strani ni bilo nikoli povsem domače. In tako smo bili tudi v Novem mestu priča svojevrstnemu paradoksu: na eni strani znaten gospodarski razvoj mesta in posledično celotne regije, po drugi strani pa vse do današnjih dni opazno nazadovanje kakovosti tako urbanega prostora kot življenja v njem. Skratka ves čas manjka vezni člen, vsem nam skupna identiteta mesta, ki bi v mestu vse to bolj ali manj samemu sebi prepuščeno dogajanje, vso to raznolikost ponudbe in povpraševanja, vse bogastvo in potenciale, ki jih mesto prav gotovo premore, povezala v enotno zgodbo.
Za vizualno identiteto mesta sta bistvena dva oblikovna elementa: logotip mesta in barvna paleta. Logotip mora biti edinstven in obenem razločen vizualen element mesta in ga ni mogoče enačiti z mestnim grbom. Lahko se ga vstavlja na turistične oznake in promocijski material, na elemente mestne opreme, na izdelke, lahko je sestavni del aranžiranja izložb ipd. Prav tako pa je treba mestu določiti najprimernejše barve, ki so sestavni del usmerjevalnih tabel in drugih elementov mestne opreme, z njimi se oblikuje promocijski material, so zanimive za celostno podobo lokalnih medijev, športnih in kulturnih ustanov in društev, lahko v kombinaciji z logotipom ali pa kot samostojen element.
Celostna podoba mesta z izdelano trženjsko znamko
je pomembna zlasti za razvoj turizma kot ene največjih industrijskih panog na svetu. Vendar ni dovolj, da turizem omejimo le na njegov ekonomsko-razvojni okvir, ki se odraža v novih delovnih mestih, prihodku z naslova turističnih taks in v drugih finančnih ugodnostih. Turizem seveda prinaša denar, vendar turizem zgolj opogumlja ponudnike turističnih izdelkov, da so v tem prizadevni - in nič več. Tem namreč manjka priložnosti, da bi z ustrezno ponudbo pripomogli k predstavitvi in ohranitvi mestne identitete. In ravno zgodovinska mesta imajo to prednost pred drugimi turističnimi destinacijami, da imajo vire za oblikovanje zgodbe. Ta mora biti izvirna, in kakor vemo iz prakse, je unikatnost prodajni izdelek kulturnih, naravnih in zgodovinskih prednosti posameznega prostora. V tej ponudbi so za obiskovalce zanimivi muzeji, kulturni spomeniki in naravne znamenitosti, kulturne in športne prireditve, še zlasti če so tradicionalne in same po sebi trženj-ske znamke. To so izdelki, v katere je treba investirati, in ta investicija mora biti tako konceptualna (kaj je izdelek?) kot finančna (kako ga lahko tržimo?). Torej govorimo o ustvarjanju izdelka, posledično pa tudi o procesu ustvarjanja s kulturnim izročilom prežetega mestnega prostora.
Ali znamo v Novem mestu ustvariti zgodbo o uspehu?
In kako bi se lahko v Novem mestu kot mestu situl za oblikovanje trženjske znamke mesta naslonili na bogato prazgodovinsko izročilo halštata? Za mestni logotip bi lahko izbrali katerega od likovnih detajlov situlske umetnosti, za oblikovanje barvne palete pa bi lahko kot osnovo vzeli zlato barvo tolčene bronaste pločevine, s katero so izdelovali situle, na voljo pa je tudi pestra barvna paleta živopisnih, prav tako za to obdobje značilnih steklenih jagod.
Drugi vidik pri izoblikovanju trženjske znamke je seveda bolj vsebinski. Dolenjski muzej je z rezultati vsakoletnih zaščitnih arheoloških izkopavanj, ki sistematično potekajo že od druge polovice osemdesetih let prejšnjega stoletja na Kapiteljski njivi na Marofu, ter s kakovostnim strokovnim delom dosegel, da so najdbe iz halštatskega obdobja svetovno prepoznaven umetniški izdelek. Če sta mesto in muzej pred časom končno pridobila stalno arheološko razstavo, ki prikazuje izbor iz bogate arheološke zapuščine mesta in ožje Dolenjske, pa prizadevanja za izgradnjo arheološkega parka na Marofu še vedno niso obrodila sadu. Arheolog Borut Križ iz Dolenjskega muzeja je pojasnil, da je zamisel o parku stara že okoli 30 let, na njegovi zasnovi pa se intenzivneje dela zadnja tri leta, tudi na pobudo urbanistov kot dodatni argument za zaščito Marofa pred pozidavo. Partnerji v projektu, Dolenjski muzej Novo mesto, Javni zavod za turizem Novo mesto, Razvojni center Novo mesto, d. o. o., ter Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Novo mesto, so pred časom za potrebe pridobivanja evropskih sredstev iz kohezijskega sklada za razvojne programe jugovzhodne regije za obdobje 2010-2012 za arheološki park na Marofu izdelali projektno nalogo, ki predvideva, da bi morala Mestna občina Novo mesto kot nosilec projekta v letu 2010 pridobiti OPPN (občinski podrobnejši prostorski načrt) za območje parka, odkupiti zemljišča ter pripraviti strokovne podlage za izvedbo javnega natečaja. Park naj bi združeval rekreacijske površine, prezentira-ne arheološke ostaline, kot so gomile, obzidje gradišča ipd., ter muzej, v katerem bi deloval osrednji turistično informacijski center za Dolenjsko, v muzeju pa bi bila postavljena tudi stalna zbirka. Z dodatno ponudbo bi se v program parka vključila tudi bližnja Klemenčičeva domačija, kjer bi bila do izgradnje muzejske stavbe na ogled tudi arheološka zbirka. V predlogu Odloka o proračunu Mestne občine Novo mesto za leto 2010 Mestna občina Novo mesto sicer omenja izdelavo podrobnejšega občinskega prostorskega načrta (OPPN) za park, ni pa v njem predvidela odkupa zemljišč in izvedbe javnega natečaja.
Ena lastovka še ne pomeni pomladi, po njej pa le nekoliko zadiši. Hostel Situla je prav gotovo zgled vsem tistim, ki bodo želeli graditi svojo podobo na edinstveni prazgodovinski zgodbi Novega mesta. Foto: Tomaž Golob.
V turistično informacijskem centru na Glavnem trgu imajo, to je treba priznati, že kar bogat izbor spominkov in drugega promocijskega gradiva, ki se napaja iz zapuščine halštatskega obdobja. Foto: Tomaž Golob.
Figuralno okrašena bronasta situla, svetovno prepoznaven umetniški izdelek halštatskega obdobja in vir za izoblikovanje nove identitete mesta. Situle so bile izdelane iz tolčene pločevine zlate barve, ki je sčasoma zaradi oksidacije pozelenela. Dokumentacija Dolenjskega muzeja Novo mesto.
Detajl jezdeca z okrašenega plašča situle kot ena od idej za novi mestni logotip. Dokumentacija Dolenjskega muzeja Novo mesto.
Prepričan sem, da 99,9 odstotka mimo vozečih ne ve, kaj sploh situla je. Veliko nerodnost bi se dalo popraviti že s tem, da bi k veduti mesta pridali še fotografijo ali grafiko situle. Foto: Tomaž Golob.
Glede na dejstvo, da se leto 2013, ko se bo evropska finančna pipica za vedno zaprla, neizprosno bliža, z resnejšimi dejavnostmi okoli oblikovanja arheološkega parka pa naj bi se začelo šele naslednje leto, se resno bojim, da naša občina ne bo uspela pravočasno izkoristiti za ta projekt razpoložljivih »evropskih denarjev«.
Načrtovani in - iskreno upam, da kdaj tudi - uresničeni arheološki park na Marofu bo vsekakor velika pridobitev za mesto, obenem idejno središče nove mestne identitete ter vir zamisli za oblikovanje trženjske znamke mesta in ustvarjanja tržno zanimivih proizvodov. V ta namen bo
treba spodbuditi ocenjevanje in nagrajevanje najboljših primerov iz prakse, saj so nagrade in priznanja vedno velika spodbuda vsem vpletenim v projekt, še zlasti tistim, ki so pri tem nekoliko omahljivi, ter neizčrpen vir novih idej. Tovrstna prizadevanja bi bilo seveda treba nadgraditi tudi z uvedbo znaka kakovosti. Proces izoblikovanja trženjske znamke mesta mora biti skupni projekt mesta, vanj morajo biti vključene vse za mesto pristojne ustanove, grafični oblikovalci, arhitekti, druga strokovna in najširša javnost, predvsem pa tisti, ki svojo prihodnost vidijo v novi celostni podobi mesta.
Pogled z druge strani
Za mesto situl
Stanko Medved, foto Boštjan Pucelj
Občinski svet Mestne občine Novo mesto je leta 2006 sprejel sklep, da se Novo mesto poimenuje Novo mesto - mesto situl. Opazovalcu se zdi, da Novo mesto razen tega formalnega sklepa ne izkorišča dovolj svetovnega pomena svoje arheološke dediščine. Na Mestni občini Novo mesto sicer priznavajo, da večina turističnih in gostinskih akterjev pomembne arheološke najdbe še ni vzelo za svoje, po drugi strani pa občina predvsem prek dveh svojih zavodov - Dolenjskega muzeja in Zavoda za turizem - arheologijo promovira kot zaščitni znak dolenjske prestolnice.
»Dolenjski muzej je tako lani odprl novo stalno arheološko razstavo z vsemi pomembnejšimi situlami z našega območja. Do konca leta pripravljajo še obsežen katalog stalne razstave, v katerem bodo objavljene tudi situle. V prihodnjem letu načrtujejo snemanje dokumentarnega filma Arheološka podoba Dolenjske, v katerem se situlam kot najpomembnejšim arheološkim spomenikom Novega mesta in Dolenjske prav gotovo ne bodo izognili. Za leto 2012 načrtujejo izid monografije o novomeških situlah in situlski umetnosti. Dejavno pa sodelujejo tudi pri projektu Arheološki park Marof, ki je tudi končni cilj predstavitve novomeške arheološke dediščine javnosti, ki je ena pomembnejših v kontekstu evropskega arheološkega prostora,« pojasnjujejo v županovem kabinetu.
Dodajajo, da je tudi zavod za turizem v zvezi s promocijo mesta situl izvedel številne aktivnosti. Med drugim v Turistično informativnem centru ponujajo turistom bogato gradivo iz Dolenjskega muzeja in druge informacije v zvezi s tem, ponujajo nabor spominkov, znak situle je postal del celostne podobe zavoda, na spletnem portalu www. dolenjska.net arheološka dediščina zavzema osrednje mesto, izdelali so rekonstrukcijo ženske obleke - kneginje iz halštatskega obdobja, ki so jo predstavili na turističnem sejmu v Ljubljani. Zavod za turizem je bil, potem ko je propadla pobuda o postavitvi table Dežela cvička ob dolenjski avtocesti, vendarle uspešen pri pobudi, da se tam postavi tabla Novo mesto - mesto situl. V sodelovanju z Dolenjskim muzejem pa so oblikovali tudi zgibanko z naslovom Novo mesto - arheološki biser sredi Evrope, »katere osnovni smoter je navezati stike in posledično v vseh pogledih povečati zanimanje arheoloških kateder vseh svetovnih univerz za arheološko dediščino mesta situl. Glede tega so že vzpostavili banko podatkov«.
Bosta v krožišču spomenik in v rotovžu situla?
Očitno bo Novo mesto v kratkem dobilo še en okrasek na svojih novih krožiščih. Zavod za turizem se je namreč dogovoril s Šolskim centrom, da bodo izdelali in postavili »spomenik situla«. Pošta Slovenije je avgusta letos pripravila priložnostne znamke Novo mesto - mesto situl, mestna občina Novo mesto pa že pripravlja novo celostno grafično podobo, ki bo temeljila na promociji Novega mesta kot mesta situl. Če bodo sredstva dopuščala, pa bo v avli rotovža postavila še repliko situle.
»Menimo, da se je promocija »situlske umetnosti« in Novega mesta kot mesta situl v zadnjih desetih letih spremenila na bolje. Res pa je, da turistični/gostinski ponudniki in podjetniki te naloge še niso vzeli za svoje. Zato se na posameznih izdelkih ali predmetih ne pojavljajo drobne oznake, na katerih bi bili natisnjeni simboli oz. silhuete situl (npr. na prtičkih, jedilnih listih, sladkorčkih, bonbonih, čokoladkah, svinčnikih, krožnikih, skodelicah, brošurah). Dolenjski muzej je ob odprtju velike stalne arheološke razstave posebej za to priložnost naročil izdelavo ovitkov s simbolom situle, kar bi lahko storili tudi gostinci in ostali ponudniki turističnih izdelkov. Tako bi bilo mesto preplavljeno s situlskimi simboli in vsak, ki bi prišel v Novo mesto, bi to lahko takoj opazil in začutil. K temu pa bi ne nazadnje lahko prispevali tudi novinarji, ki bi občasno lahko zapisali, da se je določen dogodek zgodil v mestu situl, kot je to primer v Celju (v novinarskih zapisih večkrat zasledimo, da se je nekaj zgodilo v knežjem mestu). Razumljivo je, da se vsega ne more postoriti naenkrat, pač pa postopoma - s ciljem, da bodo leta 2012 (Evropska prestolnica kulture) prebivalci Novega mesta in drugi opazili bistveno spremembo,« komentirajo dogajanje v kabinetu novomeškega župana.
Za odkupe zemljišč je še prezgodaj
Mestna občina Novo mesto pripravlja Občinski prostorski načrt, v katerem je predviden tudi Arheološki park Marof. Vendar v predlogu proračuna za naslednje leto ni videti, da bi občina imela resen namen narediti tudi naslednji korak, namreč odkup zemljišč, na katerem bi stal ta vsekakor atraktiven arheološki park. Brez resnejših korakov pa bo le težko priti do evropskih sredstev, ki se počasi zapirajo. V kabinetu župana pojasnjujejo, da je zato še prezgodaj.
»Mestna občina Novo mesto je letos začela aktivnosti v zvezi z realizacijo projekta ureditve Arheološkega parka. V ta namen je bil pripravljen prvi osnutek projektne naloge, ki se je usklajevala s predstavniki Dolenjskega muzeja in Zavoda za kulturno dediščino Slovenije, DE Novo mesto. Hkrati se je proučevala možnost pridobitve nepovratnih sredstev v okviru naslednjega razpisa za sofinanciranje projektov regionalnih razvojnih programov. Priprava vloge na napovedani razpis za sofinanciranje določenih sestavin bodoče ureditve parka bi bila izvedljiva. Vendar pa gre za urejanje res izjemnega in posebnega prostora, zato bi predhodna realizacija lahko omejila nabor mogočih različic bodoče ureditve, ki se bodo oblikovale v javnem natečaju za prostorsko ureditev, ki bo podrobneje načrtovana z Občinskim prostorskim načrtom Arheološki park Marof. Zato je Mestna občina Novo mesto za napovedani javni razpis za sofinanciranje regionalnih razvojnih projektov ponudila druge, že pripravljene projekte. Za urejanje Arheološkega parka Marof pa bo po uveljavitvi Občinskega prostorskega načrta imenovala posebni projektni svet, ki bo zadolžen za usmerjanje priprave nadaljnjih strokovnih gradiv v zvezi z urejanjem navedenega območja, podrobnejšim prostorskim načrtovanjem in nenazadnje nad načinom fazne izvedbe, glede na razpoložljive finančne vire v prihodnje. Značilnosti arheološkega najdišča Marof, njegova vklju-
čenost v mestno urbano tkivo in odločitve o njegovem nadaljnjem urejanju pa dopuščajo fazno urejanje, za katero bo mogoče v prihodnje pridobiti nepovratna sredstva tudi iz različnih finančnih mehanizmov; poleg regionalnih razvojnih programov so za specifične in širše evropsko pomembne projekte na voljo tudi neposredna sredstva iz Bruslja. Sredstva regionalnih razvojnih programov je mogoče koristiti do leta 2013 + 2 leti, s tem da bo Slovenija določena sredstva pridobila tudi za naslednjo finančno perspektivo. Zato Mestna občina Novo mesto nepovratna sredstva, kot pomemben vir financiranja ureditve Arheološkega parka Marof, vidi tudi v prihodnje. Gotovo pa je tudi to, da glede na dosedanje razpisne pogoje in pogoje najavljenega razpisa regionalnih razvojnih programov Službe Vlade za lokalno samoupravo in regionalni razvoj, nakup zemljišč - razen res omejenega deleža - ne bi bil upravičen strošek,« odgovarjajo na MONM.
Muzej, park, razgledišča, otroška igrišča...
Na Marofu se vsekakor obeta velik projekt. Predlog prostorskega akta predvideva načrtovanje Arheološkega parka Marof z muzejem, ki bo varoval, ohranjal in predstavljal kulturno dediščino na kraju samem. Hkrati pa bo park tudi v funkciji kulturnega in doživljajskega turizma. Arheološki park se bo navezoval na Kettejev drevored in mestno jedro ter na stanovanjska območja in območja šol ob vznožju Marofa. Na stavbnih zemljiščih je predvidena postavitev arheološkega muzeja (tako da njegova lokacija ne bo posegla v evidentirano najdišče), gostinski program in podobni javni programi v povezavi z vsebinami arheološkega parka. Parkovne ureditve in ureditve za predstavitev arheoloških ostalin, počivališča, razgledišča, otroška igrišča, sprehajalne in druge tematske poti, opazovalnice in podobno pa naj bi predvidoma uredili tudi na kmetijskih zemljiščih. Park bo oblikovan kot območje različnih prostočasnih izobraževalnih in turističnih programov in kot eden od nosilcev prepoznavnosti Novega mesta. Na robovih območja bodo urejeni vstopi in dostopne poti. Vse gradnje, vključno z objekti in ureditvami okoljske infrastrukture ter enostavnimi objekti, bodo morale biti podrejene funkciji parka, tako da ne bodo zmanjšale kakovosti naravnih in ustvarjenih razmer ter s tem razvojnih potencialov parka. Zagotovljena bosta visoka raven oblikovanja in oblikovna skladnost vseh objektov, ureditev in posegov ter urbane opreme na območju parka. Obvezna bo pridobitev celovitih urbanističnih, arhitekturnih in krajinsko-arhitekturnih strokovnih rešitev z javnim natečajem. Ker je v enoti razglašen kulturni spomenik (registrirano arheološko najdišče), pa je treba pri pripravi OPPN vse posege predhodno uskladiti s pristojno službo za varstvo kulturne dediščine.
Novo mesto bo torej nekoč - upamo, da se bo to zgodilo še preden bomo Novomeščani postali arheološka dediščina - res postalo mesto situl.
►M
Novo mesto bo torej nekoč - upamo, da se bo to zgodilo še preden bomo Novomeščani postali arheološka dediščina - res postalo mesto situl.
PACKA
Sprehod za plezalce
Tekst in foto Tomaž Levičar


ČRNAPACKA
Iz občinske stavbe v reklamni pano
Stavba na Novem trgu 6 je še nedolgo nazaj služila kot prostor za delo delavcev občinske in tudi državne uprave. Delovnega vzdušja v stavbi že precej mesecev ni več. Zdaj ji je namenjeno rušenje. Na njenem mestu pa naj bi zgradili nekakšen nov objekt. Kakšen ta bo, ne ve še nihče, je pa že zelo jasno, daje nesposobnost reševanja problema pripeljala do tega, da so ta stari, razpadajoči objekt preobličili kar v reklamni pano. Teh v mestu vse prej kot manjka. V Novem mestu kakšnih reči, ponavadi ne tistih vsem najbolj ljubih, očitno ni nikoli dovolj. Ko bodo to, da lahko reklame nekaznovano obešajo po fasadah svojih hiš, ugotovili še tisoči ostalih lastnikov nepremičnin v Novem mestu, bo mesto najbrž postalo reklamni in s tem verjetno tudi poslovni raj.
Neurejena frizura MIC Stylinga.


Luščenje ulice
Paderšičeva ulica je le ena izmed več deset novomeških ulic. Vse imajo seveda tudi svoje tablice. Na njih je zapisano ime ulice. Toda ime Paderšičevi ulici odpada iz tedna v teden po malem. Morda ga čez nekaj mesecev že več ne bo. Kakor še marsikatera druga tabla z imeni ulic po mestu. Bi znalo biti, kakor stvari tu gredo, da so to le postopne priprave Novomeščanov in prišlekov na nov preživetveni izziv, tokrat orientacijski
Na Smrečnikovi še vedno zanemarjene garaže.
Bogdan Miklič, romski novinar
Dobra, a pozna poteza MO Novo mesto
Prav je, da je mestna občina Novo mesto končno spoznala, da so urejene, dostojne bivalne razmere osnovni pogoj za uspešno vključevanje Romov v družbeno življenje, škoda je le, da to spoznanje med lokalnimi politiki ni dozorelo že kakšno leto prej. Resnično pa se postavlja vprašanje, koliko Romom bo ponudba mestne občine pomagala, da bodo lahko prikolico, brunarico ali šotor spremenili vzidano hišo.
Romi v Šmihelu in na Ruperč Vrhu so dočakali obljubljeno ponudbo, ki naj bi jih popeljala v bolj urejeno življenje in boljšo prihodnost. Občinski svet mestne občine Novo mesto je sklenil, da Romi lahko pod določenimi pogoji postanejo lastniki zemljišč, ki jih zasedajo in tako začnejo postopek za legalizacijo svojih črnih gradenj. Vprašanje pa je, kako hitro se bodo postopki za odkup zazidanih in nezazidanih parcel začeli.
Prav je, da je mestna občina Novo mesto končno spoznala, da so urejene, dostojne bivalne razmere osnovni pogoj za uspešno vključevanje Romov v družbeno življenje, škoda je le, da to spoznanje med lokalnimi politiki ni dozorelo že kakšno leto prej. Morda bi katera družina zaživela urejeno že prej, si uradno uredila »papirje« skladno z zakonom, ki velja. In morda s poprejšnjo gradnjo celo prehitela gospodarsko krizo, ki tudi Romov ni zaobšla.
Romi bodo morali za kvadratni meter zazidane parcele plačati v Šmihelu 17,14 , na Ruperč Vrhu pa 13,14 evra, za kvadratni meter nezazidanih zemljišč pa bodo kupci v Šmihelu odšteli 20,56 in na Ruperč Vrhu 15,76 evra. Še dobro, da bodo obveznosti zainteresirani lahko poravnali v petih letih z najmanjšim obrokom 200 evrov. Ta cena kljub temu ni majhna, če se zavedamo, da so »romsko« zemljo v Kerinovem grmu v občini Krško prodajali pred leti po bistveno nižji ceni, le po 6 oziroma 7 evrov za kvadratni meter.
Resnično se postavlja vprašanje, koliko Romom bo ponudba mestne občine pomagala, da bodo lahko prikolico, brunarico ali šotor spremenili v zidano hišo. Samo socialna podpora ni in ne bo dovolj. Zneske bodo zmogli le redki. Kdo pa bo pomagal tistim, ki so ekonomsko čisto na robu in tega ne bodo zmogli? Bo v njihovem imenu lahko zemljišče kupil kdo drug? Sosed?
Zanimivo se mi zdi, da se je tudi tokrat v romske zadeve vtaknil podpredsednik sveta KS Bučna vas Silvo Mesojedec, ki s Šmihelom niti z Ruperč Vrhom nima nobene neposredne povezave. Kot vemo, je županu Alojziju Muhiču celo poslal odprto pismo in zahteval od občinskih svetnikov, da predlog za odkup parcel zavrnejo do sprejetja celovitega programa reševanja romske problematike na državni ravni. Svetniki so vendarle ravnali modro in se odločili za prodajo parcel (z izjemo enega svetnika, to je bil Gregor Klemenčič). Tako Mesojedčeve recepture tokrat župan niti svetniki niso upoštevali in romska skupnost se veseli, da bo lahko - pa kakor koli že - postala lastnica zemlje, ki jo tako in tako že zaseda. Romi bodo končno postali gospodarji na svojem, da jih nihče več ne bo mogel preganjati ali pehati v negotovost, kot se je dogajalo do sedaj. Morda bosta ti dve naselji model, ki se bo kasneje prenesel še na KS Bučna vas, ker se za Rome v Brezju in Žabjaku ne zmenijo prav radi, še najraje bi jih kam preselili, a jim to ne uspe.
Z dovoljenjem za nakup parcel v Šmihelu in na Ruperč Vrhu se začenja prvi in odločilni korak za legalizacijo romskih domov. Če namreč ne narediš prvega koraka, ne moreš niti drugega. Morda bi bilo treba le še nekoliko poenostaviti postopke pri pridobivanju dokumentov in postopek legalizacije bi stekel veliko hitreje.
Katja Martinčič
Ne verjemi v Nič
Direktor Gulič je pač ateist. Strah in groza? Niti ne, vse skupaj zveni še kar relativno demokratično, ker če ne verjameš v nič, potem te ne more nihče obtožiti, da simpatiziraš z Jezusom, Marijo, Alibabo, s tibetanskimi jogiji in z jaki, s scientologijo Toma Cruisa ali z Luciferjem.
Težko je biti aktualen, težko je zadržati ostrino in hkrati še verodostojnost, ne da bi sčasoma postal navaden nergač, čigar besede ne sprožijo niti kritike več, ampak so preprosto preslišane. Zato večina medijev igra na karto lažne aktualnosti, ki se manifestira prek neštetih šokantnih naslovov, s katerimi vsak dan za zajtrk razburja javnost in meče vedno nove kosti za glodanje. Kosti brez mesa sicer, ampak javnost potrebuje rahlo paniko in evforijo, strah, da bo jutri razpadel svet zaradi nevemkatereže reforme ipd, da lahko preživi. Tako sistem deluje, ljudje so ravno prav razburjeni, da vsako naslednjo novico še lažje vpijejo, jo projicirajo nase in jemljejo kot usodno.
Potem se zgodi tole: »Gospod, težko sem ponižen...«suvereno poje Magnifico (jaz bolj poredko), nekateri pa pihajo in ritajo, ker je novi direktor urada za verske skupnosti Aleš Gulič, ki Gospoda iz prvega stavka prav nič ne upošteva, kaj šele da bi bil pred njim ponižen. Direktor Gulič je pač ateist. Strah in groza? Niti ne, vse skupaj zveni še kar relativno demokratično, ker če ne verjameš v nič, potem te ne more nihče obtožiti, da simpatiziraš z Jezusom, Marijo, Alibabo, s tibetanskimi jogiji in z jaki, s scientologijo Toma Cruisa ali z Luciferjem. Se pravi, še ena po nepotrebnem prah dvigajoča novica, ki premore ravno toliko fatalnosti, kolikor ji jo pripišemo mi. Ampak mi smo doma pod isto lipo kot včeraj in najbrž še vedno kdaj pa kdaj na vrtu zagori kakšna grmada za zlobno sosedo, če ne gre drugače. Zato se na trgih in pločnikih med drugim šušlja, daje človek z dolgimi lasmi in v črni zlobni majici zagotovo satanist. Ateist, satanist, to je »isti šmorn«! Mi smo pa ja krščanski narod, Črtomir se ni zastonj krstil, zato je to sporno in malodane grozljivo. Bogec je povsod in nas gleda, tisti čudni tipi v oblekah s kravatami, ki strašijo povsod, tudi po Novem mestu, češ da so mormoni, so pa najbrž zmešani. Saj ni važno, v kaj verjamejo, važno je, da to ni naše.
Vse globoko verne Slovenčke je zaskrbelo za njihovo versko identiteto, ker novi direktor ne skaklja naokoli z molitvenikom, temveč vozi motor in izgleda kot odpadnik iz ameriškega filma, čeprav se pri nas Cerkev in država sicer strogo ločujeta in se potemtakem ni treba bati ničesar. Prav tako je različnih registriranih verstev na Uradu RS že triinštirideset, obstaja pa še vsaj sto drugih, ki sicer niso uradna, se pa prakticirajo, in vsa so enakopravna. Seveda, na papirju. V resnici vsi dobro vemo, daje državna politika še vedno navaden boj med običajno levico in desnico, kamor pa te zlahka razvrstijo tudi po tvoji veri v »nekaj« ali v »nič«. Ta konflikt se pase tako v višjih vladnih krogih kot v manjših uradih in direktoratih, zato je v primeru Guliča bolj važno, kateri politični stranki pripada, kot kako bo vodil Urad za verske skupnosti, čeprav vera in politika bojda hodita vsaka zase. Trenutno liberalni samooklicani intelektualci ploskajo, medtem ko konzervativne staroste puhajo od jeze.
Za piko na i ironiji me je presenečenje podobno okostenele vrste pričakalo še na faksu. Točneje na korekturni vaji, kamor sem prinesla svojo dokaj žalostno - v poznih nočnih urah zrisano - kompozicijo petih kvadratov, ki je doživela neslaven epilog predvsem zato, ker je gospoda profesorja spominjala na križ. »Saj, saj, to je že lep, estetski, sakralni in zelo uporabljan simbol, ampak mi tega tukaj ne bomo delali.« Dejstvo, da na listu ni bilo nobenega križa, kvečjemu pokrivljena črka T, ga ni zanimalo, ker je »videl, kar je videl«. Kar je hotel videti. Skica je bila torej zanič, sem se pa naučila, da ne smem niti po nesreči izgledati kot nekdo, ki ob nedeljah hodi k maši in postavlja jaslice, če hočem sploh kdaj pozitivno izdelati ta predmet. Pa profesor nikakor ne spada med fosilni inventar, da bi mu takšne striktne nazore pripisala na prvi pogled in ga obtožila zastarelosti.
V glavnem, ker nikoli ne veš, v katerem grmu tiči tiger, moraš tudi sam neprestano tičati v grmu, sicer te tiger požre. Toleranca je preslab izgovor, nihče ne mara neopredeljenih in nevtralnih, med drugim zato, ker so preslabe žrtve. Če si etikete ne nalepiš sam, ti jo bo pa kdo drug, tako kot so jo Guliču, tako kot so jo moji malenkosti na faksu. Pa še napačno za povrh.
Gospod Borštnik
in neka gospa
Tekst in foto Boštjan Pucelj
Na koledarju je pisalo december 2006. ko je Novo mesto v dvorani Novomeške pomladi doživelo krst svojega prvega profesionalnega gledališča, gledališča Anton Podbevšek Teater - APT. Slabe tri leta zatem se je z 11 avtorsko predstavo Portret neke gospe uvrstil na letošnje Borštnikovo srečanje. Ta tradicionalni festival v štajerski metropoli učinkuje kot nekakšno državno prvenstvo gledaliških predstav minule sezone, ki so izbrane na podlagi strokovne komisije. V izbor je se je prebilo 11 predstav, ki so bile vnovič aktivirane v Slovenskem narodnem gledališču Maribor. Ob koncu festivala žirija podeli dvanajst nagrad. S temi se je letos okitilo pet predstav, med njimi tudi novomeški APT, ki je prejel dve nagradi. Predsodek o nagradah za posebne dosežke govori o drugorazredno-sti. pa vendar ravno te nagrade izkazujejo kreativnost, sodobnost in razvoj gledališča v širšem pomenu, kar daje novomeškemu gledališču posebno čast. Seveda pa ostaja pomislek lokalnih posameznikov, ki skozi prizmo svoje birokratske logike ne ločijo metle od smetišnice ter nenehno dvomijo in dvomijo. Mogoče jim bo ta dokaz izostril pogled v razsežnost in globino nadarjenosti lokalnih vizionarjev. In še to. zavedno ali nezavedno, v boj so jih povabili s portretom, najbolj klasično obliko podobe, in to še z žensko, gospo. V odrski adaptaciji romana Henryja Jamesa, v katerem ni vizualnega nasilja, golote, vulgarnosti in populističnega primitivizma, so napolnili vse ponovitve. Žal pa v predstavi ne bo več igral cenjeni Akira Hasegawa alias Caspar Goodvvood. ki se je odločil, da reče slovo vsemu zahodnemu svetu in njenim vrednotam ter odide na vzhod. Govori se. da je kriva ljubezen. V upanju, da v predstavi ni igral samega sebe. mu želim srečno popotovanje. Sedemčlanski kolektiv pa v prihajajočem letu premika svoje koordinate v Bologno in Split ter nazaj v Novo mesto, tam med tržnico in škofijo, kjer se bo znova iskrilo. Da je naključje na ključ, pove tudi okrajšava APT, ki je sicer v medicinski terminologiji okrajšava za adeno-zin trifosfat. To je najpomembnejši kemični prenašalec energije v telesu.
V \

IM
2	Kako iz romana nastane uprizoritev v gledališču, je zapleten proces. Za lažje operiranje z množico podatkov in logističnimi zankami si režiser in ekipa pomagata z enostavnimi interpretacijami posameznih dejanj, da izločijo želeno bistvo.
3	Končna podoba gledališke igre se izčisti z vsemi igralci na bojnem polju.
4	Igralka Jana Zupančič je vzporedno, poleg vloge Isabel Archer, igrala v petih predstavah in nastopila tudi v nagrajenem aktualnem filmu 9:06 režiserja Igorja Šterka. Včasih se zgodi, da imajo igralci v istem dnevu celo več različnih predstav. Nenapisano pravilo pa je, da je igralec, ki nastopi na predstavi Borštnikovega srečanja, tisti dan oproščen vseh ostalih gledaliških obveznosti.
5	Predstave Anton Podbevšek Teatra v veliki meri uporabljajo zapletene sodobne tehnologije in znanosti, za katere skrbi neutrudna ekipa.
6	Četudi so tiskovne konference večinoma dolgočasne, v gledališču APT vedno poskrbijo za dinamično in kreativno debato.
7	Vizualni prevod navadnega človeka v igralca.
8	Alan Hranitelj, kostumograf predstave Portret neke gospe, sicer pa hrvaški modni oblikovalec, ki kreira za svetovno kanadsko gledališče Ciraue du Soleil.

im"' v '•?,
:;	* M
'ir \
r

i
-- ~Zf:.
]
a

L

St-
fotoštorija
9
10
9	Pred izvedbo predstave na 44. Borštnikovem srečanju režiser Matjaž Berger v vlogi športnega trenerja vliva samozavest ekipi.
10	Bergerjeve predstave težijo k čim bolj neposrednemu stiku gledalca z uprizoritvijo. Njegove predstave doživiš različno v različnih glediščih. Kompleksnost in celostno dogajanje ter množico drobnarij težko zajameš v enem pogledu, zato zna biti vnovičen obisk predstave še kako prvinski.
11	Na predstavi boste videli pravega sokola, sicer pa so živali pogost inventar Bergerjevih predstav. Ribe, konji, želve, psi...
O
12
13
12	Na Borštnikovem srečanju se zbereta lokalna (mariborska) oblast in slovenska gledališka smetana.
13	Režiser Matjaž Berger ob podelitvi nagrade za avtorski uprizoritveni diskurz uprizoritve Portret neke gospe.
14	Nagrajenca Polona Juh za vlogo v predstavi Oresteja in Peter Penko, avtor glasbe v Portretu neke gospe.
15	Prehrambena razuzdanost in prestiž na Borštnikovem srečanju letos ni bila pretirana. Kranjske klobase niso bile v smislu koncepta prireditve, ampak sponzorska materija.
16	Dobitnica Borštnikovega prstana za leto 2009 Minu Kjuder.
		
		
		
		
		
		
M©®
eAlbum
Fotoknjiga v foto kvaliteti
Nič več kompromisov med kvaliteto in dizajnom
f )' fJ \ D

Partner
Sedaj vam ni več potrebno izbirati med kvaliteto [ fotografijami ] in med svobodnim oblikovanjem [ fotoknjiga ].
Na voljo imate eAlbum, ki omogoča oblikovanje kot fotoknjiga, vendar so strani, za razliko od običajne fotoknjige, izdelane izključno iz klasičnih FOTOGRAFIJ in s posebnim postopkom lepljene v knjigo.
Zaradi obstojnejšega, kvalitetnejšega fotopapirja je stran trša in debelejša, saj jo sestavljata dve posamezni fotografiji.
iNikonl
Hajboijla izbim za bKjof&timhb
w w w.dt-foto. s i
www.foto-asja.si
Foto Asja d.o.o. - posl. enota DT FOTO Rozmanova ulica 5,8000 Novo mesto tel.št: 07 / 393 55 00
RICEV KOTIČEK
Ra%i>ojno izobraževalni center Novo mesto
KOLIKOR JEZIKOV ZNAŠ,
TOLIKO VELJAŠ...
V Razvojno izobraževalnem centru že vrsto let izvajamo programe tujih jezikov po različnih metodah in vsebinah. Posameznikom in skupinam ponujamo programe tujih jezikov, ki so verificirani in se lahko zaključijo z izpitom za pridobivanje javnoveljavne listine na Državnem izpitnem centru. V to skupino spadajo angleščina, nemščina in italijanščina za odrasle. Našo ponudbo smo obogatili tudi z neverificiranimi programi (ruščina, portugalščina, španščina, kitajščina in japonščina).
Prijave na tečaje zbiramo čez celo leto. S programi začenjamo ob zapolnitvi skupin oz. na željo posameznika. Vabimo vse, ki bi radi aktivno preživeli dolge zimske popoldneve in počeli nekaj koristnega za sebe, da se nam pridružite.
Dodatne informacije dobite pri Brigiti Herženjak in Karmen Jenič.
SREDNJEŠOLSKO IZOBRAŽEVANJE NA RIC-U
V šolskem letu 2009/10 čez celo leto vpisujemo v 1. in 2. letnike prenovljenih programov in višje letnike dosedanjih. Vpisujemo v:
3-letni program Trgovec (stari in prenovljeni program),
4-letni program Ekonomski tehnik (3. in 4. letnik starega programa) in 2-letni program Ekonomski tehnik pti (prenovljeni program).
Vse informacije dobite pri Brigiti Herženjak in Stanki Papež.
Dodatne informacije o vseh programih Razvojno izobraževalnega centra Novo mesto lahko dobite vsak delavnik med 8. in 18. uro, na Ljubljanski cesti 28 v Novem mestu, po telefonu 07/393 45 50, na spletnem naslovu www.ric-nm.si ali po elektronski pošti na ric@ric-nm.si.
Rozmanova ulica 28, 8000 Novo mesto http://www.nm.sik.si
M
i
I R
A N
A R C
A
A
DAN SLOVENSKIH SPLOŠNIH KNJIŽNIC V KNJIŽNICI MIRANA JARCA
Sekcija za splošne knjižnice pri Zvezi bibliotekarskih društev Slovenije je leta 2000 dala pobudo za praznovanje 20. novembra kot Dneva slovenskih splošnih knjižnic, katerega namen je v prvi vrsti povečati prepoznavnost splošnih knjižnic v slovenskem prostoru in opozoriti na pomen knjižnic pri širjenju bralne kulture, znanja, informacij in kulturnih dobrin. Glede na aktualno problematiko razvoja knjižnic je vsako leto izbrana druga osrednja tema Dnevov; letošnja nosi naslov »Kako diši moja knjižnica«. Dan slovenskih splošnih knjižnic pa ni le praznik knjižnic in knjižničarjev, temveč tudi knjižničnih uporabnikov, zato ob tej priložnosti ljubitelje knjig vabimo, da praznujete z nami
V četrtek, 19. novembra 2009, ob 18. uri vabljeni na kulturno prireditev, ki se bo odvijala v Trdinovi čitalnici Knjižnice Mirana Jarca Novo mesto, v petek, 20. novembra 2009, pa na Dan odprtih vrat, ki bo v Knjižnici Mrana Jarca Novo mesto potekal med 8. in 19. uro.
Vljudno vabljeni!


NOVI TRG 5, NOVO MESTO • 07 393 0 390 • WWW.KCJT.SI



ZMAGO BATINA, MESAR ZA VSE VEČNE ČASE
špasteater	ponedeljek, 30. november 2009, ob 19.30



KRIZANTEMA NA KLAVIRJU torek, IS. december 2009

NOVOLETNI KONCERT PIHALNEGA ORKESTRA KRKA
šPasteater	sobota, 19. december 2009




l[«KRKK




Vasica Caraiva leži med morjem na levi in sladko vodo na desni strani.
Čisto na dnu, na skrajnem jugovzhodu brazilske zvezne države Bahija, leži ena njenih najlepših obmorskih vasic Caraiva. Najdemo jo ob ustju istoimenske reke, ki se izliva v Atlantik. Njene skromne ribiške hišice so kot barvite tropske ptice nanizane na dolgem ozkem peščenem pomolu, ki ga z ene strani obdaja sladka, z druge pa slana voda. Mostu med vasjo in kopnim ni, zato lahko reko prečkate le s čolnarji, ki svoja plovila še vedno poganjajo po starem - z dolgimi lesenimi koli, s katerimi čolne odrivajo od rečnega dna. V okolici vasi se razprostira mata atlantica, to so redki še ne izsekani predeli primarnega atlantskega tropskega pragozda, ki so gosto posejani z močvirji in s sladkovodnimi lagunami. Življenje v tem odmaknjenem okolju utripa v ritmu časov, ko se človeštvu še ni mudilo. Morda je tudi zato Caraiva šele pred dobrim letom dobila električno napeljavo. Tudi cest, tako kot v številnih podobnih obmorskih zaselkih, ni. Skozi vas so speljane le poti, na katere morski veter nenehno sipa pesek, zato je hoja počasna, utrujajoča in se ugreza ob vsakem koraku. Čevljev nima smisla nositi in tudi plastične japonke, nacionalno obuvalo tropskih Brazilcev, so tu bolj v oviro kot v pomoč. Kjer koli, popoldne na
plaži, zvečer v restavraciji ali ponoči na plesišču, so tako domačini kot obiskovalci najraje bosi. Življenje v vasi v vročih opoldanskih urah zastane. Pesek je tedaj namreč tako razbeljen, da podplate rani skoraj do opeklin. Če je res treba na pot, vas čez vas prepelje eden od treh vaških »taksijev«. To seveda niso avtomobili, kajti ti v vas ne morejo - caraivski taksiji so mali vprežni vozovi, ki jih vlečejo mule. Tudi ti kažejo, da so prebivalci Caraive -podobno kot drugi revni Brazilci - presenetljivo iznajdljivi ljudje. Medtem ko se Zahodnjakov v času recesije loteva depresija, ti ne obupujejo, ampak hitro pograbijo vsako poslovno priložnost, ki bi lahko njihove skromne dohodke povečala za nekaj realov.
Le nekaj kilometrov od Caraive je krajinski park, ki je v lasti indijanske skupnosti Pataxo. Brazilski Indijanci so ljudstvo zelo negotove prihodnosti. Predstavljajo okoli 0,2 odstotka brazilske populacije in njihovo število ne dosega niti pol milijona. V primerjavi z mehiškimi, s perujskimi ali z bolivijskimi ljudstvi brazilski staroselci niso razvili velikih močnih civilizacij z utrjenimi mesti, cvetočo umetnostjo in znanostjo, zato se je njihova kultura precej slabše ohranila. Danes so razdeljeni na dobrih dvesto etničnih
skupin in raztreseni po različnih koncih države. Njihova najpomembnejša središča so v Amazoniji, na srednjem zahodu in jugu države, vendar so se nekatera ljudstva ohranila tudi na drugih koncih Brazilije. Med drugim tudi v Bahiji, kjer danes živi okoli 3500 Pataxojev. Kar polovica jih biva v vasi Barra Velha, ki je v soseščini Caraive. Le malo avtentičnega je ostalo v vasi. Arhitektura njenih skromnih, grobo ometanih hiš - enaka kot v kateri koli drugi revni brazilski vasi - gotovo ne deluje kot etnološka posebnost. Tudi velike nerodne satelitske antene, ki jim je odmerjen osrednji prostor na dvoriščih, ne. Še najbolj zanesljivo znamenje, da tu biva indijanska skupnost, je bila resnost in nezaupljivost na obrazih vaščanov, ki je tako značilna za ameriška staroselska ljudstva. Od nekdaj mi je bilo neprijetno obiskovati kraje, v katere bi si prišla ogledovat le eksotičnost domačinov. Ne želim raniti njihovega že tolikokrat ponižanega dostojanstva ter jih postavljati v vlogo muzejskih eksponatov, ki naj bi tešili radovednost in fotografske ambicije turistov. Tudi pred odhodom v Barro Velho sem dolgo oklevala, čeprav sem imela dober razlog, zakaj bi jo rada obiskala. V njej naj bi, kot so pisali različni mediji, živeli zadnji pataxojski zdra-
vilci, ki so poznali skrivnosti zdravilnih rastlin v okoliških gozdovih. Z njimi naj bi uspešno zdravili vse od preprostih glavobolov do neplodnosti in astme. 0 zdravilcih mi je že pred tedni pripovedovala tudi neka Salvadorka,_ki je trdila, da so s svojimi zeliščarskimi metodami ozdravili tudi njeno bolno hčer. Že vse odkar sem zapustila bahijsko prestolnico, sem upala, da mi bo kdo od njih naklonil kratek pogovor in me tako obogatil za novo izkušnjo.
Ker cest do Barre Velhe ni, je tja mogoče le na tri načine: po reki z najetim kanujem, po kopnem z najetim terenskim vozilom ali peš. Verjetno ni treba posebej poudarjati, katerega ima popotniški proračun najraje. Po dveh urah hoje po peščenem kolovozu sem le prispela na osrednji vaški trg. V sicer tihem naselju, ki ni kazalo znakov življenja, je kar naenkrat zabrenčalo. Na tleh trga je ležala skupina klepetavih vaščank, ki je pletla ogrlice, rezljala uhane ter drugo bižuterijo, ki jo bodo kasneje prodali na tržnicah bližnjih turističnih krajev. Vaščani živijo pretežno od te drobne ročne umetnosti, del dohodka pa jim prinesejo še ribištvo ter redki turisti. Vaški otroci, ki so postopali naokoli, niso bili običajni. Vsaj četrtina jih je imela resne težave - med njimi so bili slepi, gluhi, nemi in drugače prizadeti. Ker se Pataxoji večinoma poročajo le v krogu svoje majhne skupnosti, se jih mnogo rodi z različnimi genskimi napakami. Tudi te so eno od prekletstev izumirajočega ljudstva. Njihove
Ko so končali, so slekli krila iz bambusa, se preoblekli v kavbojke in odkolesarili domov. Simpatično, vendar obenem ganljivo. Bodo njihovi vnuki še premogli vsaj toliko zavesti o svojem poreklu ali pa bodo v dveh generacijah že povsem asimilirani?
matere, ki so bile pri delu sicer zgovorne, sem zaman spraševala po zdravilcih. Vse po vrsti so zatrjevale, da v vasi ni nobenega. So hotele morda le odgnati vsiljivko ali pa je zdravilski poklic med Pataxoji res izumrl, kot so opozarjali različni članki? Kakor koli že, odgovora od njih nisem dobila. Uspele pa so me prepričati, naj obiščem pataxojski kulturni center na robu vasi. Postavili so ga na sveti zemlji, na kateri so njihovi predniki stoletja opravljali verske obrede. Kot so trdile, se skupnost ob praznikih tam zbira še danes. Čeprav v številnih vidikih živijo kot moderni ljudje, naj bi Pataxoji ob večjih ceremonijah še vedno pripravljali iste svete jedi, prepevali iste tradicionalne pesmi ter plesali plese, posvečene starim bogovom. Enega od plesov so mladi domačini v centru tudi demonstrativno zaplesali. Ko so končali, so slekli krila iz bambusa, se preoblekli v kavbojke in odkolesarili domov. Simpatično, vendar obenem ganljivo. Bodo njihovi vnuki še premogli vsaj toliko zavesti o svojem poreklu ali pa bodo v dveh generacijah že povsem asimilirani?
Vrnitev v Caraivo je spet vzela dve naporni uri po ugrezajočem se pesku, pa vendar je bila večerna hoja poživljajoča. Človek v tropih ne more drugače, kot da se razveseli svežine, ki jo prinaša noč. Bila pa so še druga pričakovanja, ki niso bila povezana le z ohladitvijo vročine. Večeri so bili čas, ko je vaške lokale napolnilo nekaj sto turistov in domačinov, čas, v katerem so se vsi veselili vzajemnega druženja, na kratko - to je bil čas za testo. Kje drugje mi grenki okus, ki ga je za sabo pustil obisk umirajočega ljudstva, ne bi dovolil sproščene zabave. V Braziliji pa je bilo drugače. Pesta je tu nacionalno zdravilo za najrazličnejše tegobe. Bolj ubogi ko so Brazilci, bolj sloveče in pogoste so njihove teste. Najboljše naj bi se organizirale ravno v mestnih favelah in na severovzhodu države, kjer živi največ socialno deprivjligiranega prebivalstva. Od koder koli že prihajajo, Brazilci brez zabave ne morejo. Še posebej na počitnicah. Nočno življenje v Caraivi je bilo zato kljub majhnosti vasice presenetljivo živahno. Vsako noč ga je popestrila skupina gostujočih glasbenikov, katerih bi se razveselili celo boljši mednarodni glasbeni festivali. Muzikante so si vaški gostinci podajali med sabo, tako da so danes igrali v tem, jutri pa v drugem baru. Vse poletje so preigravali iste melodije sambe in chorrinha, ki so se jih hitro naučili tudi obiskovalci. »Ogum ... tadadada tadadada ... Oguuuum,« je začelo vsako noč okoli desete predvidljivo odmevati po vasi. Po koncertu se je testa preselila v klub, kjer so vrteli forro. Forro je preprosta plesno-glasbena zvrst, ki je še posebej priljubljena na severu in severovzhodu Brazilije. Prvotno je bila to glasba revnejših slojev, vendar so jo kmalu vzljubili tudi drugi. Kako je ne bi, saj prepeva o življenjskih zadregah, ki jih vsi občutijo podobno. Ritmični forro poje o ljubezenski strasti, objokuje nekdanje ljubimce ter tolaži domotožne, ki se podajajo od doma s trebuhom za kruhom. Zabave forroja so se začenjale pozno in pred drugo uro zjutraj v klub ni imelo smisla vstopiti. Številni so zato po večerji oz. večernem pivu legli ter zadremali, dokler jih ni v ranih jutranjih urah prebudila budilka. Ko so omotični od spanca ali česa drugega prispeli do plesišča, jih je tam pričakal sanjav prizor. Prvi pari bosonogih plesalcev so priviti drug ob drugega počasi drseli po lesenem podu. Plesalke v lahnih frfotavih poletnih oblekicah so bile kot čudoviti eterični metulji in bolj kot erotičnost so z drobnimi koraki poudarjale svojo milino, nežnost ter gracioznost. Neskončna, hipnotična improvizacija otožne harmonike, ki je v temi znova in znova ponavljala isto melodijo, je prisotne uročila. Igrala se je z njihovimi mislimi in čustvi, ki so nenehno nihala med sladkostjo in melanholijo. Navdihovala je tudi najrazličnejša sanjarjenja, med drugim tista, da bi sladkost poletja, počitnic in trenutnega pozabljenja trajala in trajala...
Težka, ljubljena roka »vrtnarja človeške sreče
Ni torej nobeno presenečenje, da ljubezen do »briljantnega genija človeštva« in »velikega arhitekta komunizma« ne pojenja. »Oče narodov«, ki ga je, kot je sam dovolil oznanjevati, odlikovala tudi »izjemna skromnost, značilna za resnično velike ljudi«, namreč ni bil le »korifeja znanosti«, torej briljanten in nedosegljiv um, temveč tudi »vrtnar človeške sreče« ...
T' f "L ,885-^
Lp™.	1898-1937 Upr«	I880-I93T
Tekst in foto Marijan Dovič
1
nwsan(SPi*MmcPK3
Ni veliko možnosti, da bi kdo izmed bralcev tega prispevka znal dešifrirati črke gruzinske abecede, ki se pojavljajo na sliki ob članku. To abecedo si lahko mislimo kot figuro zahodnjaške panorame na celotno deželo - njen jezik, iz katerega še nismo neposredno prevajali v slovenščino, njena bogata kulturna in verska zgodovina so namreč nekaj enkratnega, izjemnega, tako kot je izjemna avtokefalna gruzinska pravoslavna cerkev s svojo arhitekturo, z liturgijo in s petjem. Danes samostojna Gruzija, ki so jo v moderni evropski miselni okvir v času caristične kolonizacije Zakavkazja zmagoslavno vpeljali ruski romantični pesniki, očarani nad lepoto Kavkaza (predvsem Puškin in Lermontov), še danes ostaja uganka, skrivnostna prakrščanska zmes Vzhoda in Zahoda, orientalskega in evropskega.
Toda vrnimo se k sliki: poleg znamenj gruzinskega črkopisa na njej lahko preberemo tudi letnice; ni težko sklepati, da gre za imena in priimke posameznikov z letnicami rojstva in smrti. Hitro je mogoče opaziti, da jih povezuje skupna letnica smrti, in sicer leto 1937. Kdor vsaj nekoliko pozna sovjetsko zgodovino, se bo morda spomnil, da gre za leto t. i. velike čistke, ki je z obličja zemlje na hitro pospravila stotisoče »sumljivih« osebkov. Arhitekt čistke je bil ocnbgft &gbi6om6ob d g	(prečr-
kovano: loseb Besarionis dze Jugashvili), oziroma po rusko Hocncf) BuccapnoHOBUH (losif Vissarionovič), oziroma »Kobi«, »Ivanov« ali »Stalin«, kot so ga imenovali revolucionarni boljševiški kameradi. Bogata gruzinska zgodovina sicer premore niz slavnih vladarjev, prerokov in umetnikov, a bržkone se s Stalinovim slovesom ne more meriti nihče od njih.
Samozaverovani diktator, rojen v mestu Gori severozahodno od živahne gruzinske prestolnice Tbilisi, je uzurpiral boljševiško oblast in jo zgostil v svojih rokah. Obdal se je s pretanjeno mrežo skrivnih služb in agentur, v kateri se je komunistični imperij spremenil v družbo ovaduhov, strahu in preganjanja, v družbo najhujše totalitarne cenzure. V svojih nenehnih čistkah je kot po tekočem traku izumljal nove in nove skupine notranjih sovražnikov, rovarjev, izdajalcev, špijonov, »teroristov« - res, že Stalin je znal uporabljati ta izraz, ko je bilo treba upravičiti NKVD-jevske »troike«, ki so v ad hoc procesih na hitro pečatile usodo sumljivcev te ali one vrste. In kakšen Bush se zdi v tem pogledu nedolžen amater. Niti najmanj ni okleval pred tem, da radikalno »očisti« majhen, čudovit košček imperija, iz_ katerega je izhajal - gruzinsko socialistično republiko. Že leta 1921 je bil med boljševiškimi strategi rdečearmejske »osvoboditve« Gruzije, ki se je po prvi
svetovni vojni skušala postaviti na lastne noge in osamosvojiti, prizadeta od 120-letne ruske kolonizacije.
Ce bi hoteli popisati dimenzije pregonov le v eni izmed najmanjših sovjetskih republik, bi kmalu zapadli v bedno statistiko, ki ne more prebuditi empatije, saj med tisoč, deset tisoč in sto tisoč ponuja le dodatne ničle. Toda v našem primeru ne gre za usode anonimnežev. Imena na plošči so v resnici imena »nesmrtnikov«, velikih Gruzincev iz sveta znanosti, umetnosti ali politike. So imena ljudi, katerih usoda po letu 1937 ni jasna in katerih grobovi so neznano kje - verjetno v daljnih gulagih Sibirije. Mala plošča na zidu je izjema v čudaškem parku na hribčku nad gruzinskim glavnim mestom, kjer so sicer častno pokopani drugi veliki možje - tisti, ki jih paranoja »Strica Joeja«, kot so Stalina imenovali zahodnjaki, ni odnesla.
Dejstva, ki jih o Stalinu odkrivajo zgodovinopisci, so neizprosna. Čeprav se ocene o številu umrlih v čistkah, med krutimi mučenji, med deportacijami, v bedi sibirskih gulagov in med množičnimi etničnimi čiščenji razlikujejo, saj povsem zanesljivih podatkov ni, verjetno gre za približno dvajset milijonov žrtev, po mnogih ocenah pa tudi bistveno več. Ne glede na to, ali k temu dodamo kontroverzne podatke o množičnem stradanju kot posledici zgrešenih kmetijskih politik v začetku tridesetih let (zloglasni »Holodomor«, v katerem je od gladu umrlo več milijonov Ukrajincev, ti interpretirajo kot načrten genocid), ter od 30 do 35 milijonov ubitih med drugo svetovno vojno (večinoma velja, da bi človeški davek lahko bil precej manjši), gre za pretresljive številke. Stalinova dejanja kažejo enovito sliko neskrupuloznega, makiavelističnega diktatorja, ki ne izbira sredstev, ki mu je popolna oblast edini cilj, ki mu za človeška življenja in integriteto ni mar, ki ves čas paranoično odstranjuje najožje sodelavce, se poslužuje goljufij, prevar, sodnih poneverb in zavratnih umorov ter brezobzirno manipulira z domačim in s tujim javnim mnenjem. Trd in neizprosen pogajalec v mednarodni politiki, ki se po potrebi ne ustraši niti najbolj umazanih in nenačelnih paktiranj, se je doma z logiko moči, blatenja in tajnih služb najprej znebil tistih boljševiških kameradov, ki so bili boljši, bolj pošteni in pametnejši od njega, da bi se obdal z inferiornimi in brezvestnimi primitivci. Lenin naj bi ga tik pred smrtjo zgrožen prebral, a njegovo zadnje svarilo ni več moglo preprečiti Gruzinče-vega zmagoslavja.
Mislili bi si lahko, da danes pritlikavi robatež iz Gorija potemtakem ne more biti kaj prida priljubljen pri Rusih in pri vseh ostalih sovjetskih ljudstvih, ki jih je tlačil njegov policijski režim - saj so najbrž redke družine, kjer ne živi spomin na vsaj kakšnega člana, ki je neke noči izginil
neznano kam ... Toda tu bi se grdo ušteli. Stalinova priljubljenost je kljub curljanju resničnih podatkov v javnost komajda omajana. Ne le v rodni Gruziji, kjer so ljudje pač ponosni na uspešnega sina domače zemlje, tudi nedavne anketne raziskave kažejo, da bi dobra tretjina Rusov volila zanj, če bi še živel, več kot pol pa jih meni, da je naredil več dobrega kot slabega. In celo med intelektualci spravljiva stališča niso neobičajna. Kako si je mogoče to razlagati?
Edini smiselni odgovor: »destalinizacija« ni končana. Ali obrnjeno: stalinizacija je pustila pregloboke sledi in zgolj odstranitev večine spomenikov in kroženje novih podatkov v znanstvenem diskurzu ne zadošča. Kot mnogi uspešni diktatorji je Stalin manipuliral z javnim mnenjem in zgradil izjemen kult osebnosti, ki so ga sistematično podpirali nadzorovani in centralizirani množični mediji (celo opismenjevanje neukih obrobnih plemen nekateri razlagajo s potrebo po tem, da vsi znajo dekodirati komunistično propagando), mogočen represivni aparat in profilirana propagandna mašinerija, v katero se je vključila tudi režimska umetnost, ki je Stalina upodabljala kot vzorčni lik, junaški model. Šolski sistem je skozi desetletja bodočim državljanom že v rani mladosti vcepljal takšno zgodbo o »modrem vodji«, ki jo danes mnogi dekodirajo kot simulaker hagiografije, žanra svetniških življenjepisov, tako popularnega v pravoslavnih deželah; njena krona je bil seveda organiziran romarski obisk rojstne hiše in muzeja v Goriju.
Ni torej nobeno presenečenje, da ljubezen do »briljantnega genija človeštva« in »velikega arhitekta komunizma« ne pojenja. »Oče narodov«, ki ga je, kot je sam dovolil oznanjevati, odlikovala tudi »izjemna skromnost, značilna za resnično velike ljudi«, namreč ni bil le »korifeja znanosti«, torej briljanten in nedosegljiv um, temveč tudi »vrtnar človeške sreče«, kajti socialistična družba je bila vendar družba srečnih ljudi (nesrečne velja hitro pospraviti). V takšnih okoliščinah se popularne primerjalne debate o komunizmu in nacizmu na neki način kažejo kot prezgodnje, vključno z dilemo, ali je mogoče ločiti med »plemenitim ciljem« in »napačno potjo«. Stalin pač pooseblja eno od mračnih poti, morda tudi zamujeno priložnost, da komunizem prikaže drugačen obraz... A ob vseh možnih hipotetičnih scenarijih vendarle nudi dve neizprosno trdi zgodovinski lekciji. Ne le resignirano ugotovitev, da je zgodovina magistra vitae kvečjemu tistim, ki jih na koncu nihče ne posluša, temveč tudi spoznanje, da je roka, ki najbolj trdo bije, obenem brez težav najbolj ljubljena.
Cestni promet med obema svetovnima vojnama
»Z brzino enega dobro izurjenega konja«
Do začetka 30-ih let je bila v večjem delu Novega mesta največja dovoljena hitrost 8 km/uro. Ko se je inženir Hribar iz Ljubljane septembra leta 1931 s svojim avtomobilom peljal po Glavnem trgu okoli 24 km/uro, je s tem trikrat prekoračil dovoljeno hitrost. Zgrožen nad nerazumnimi omejitvami v tem provincialnem mestu, je brž vložil ugovor...
Mitja Sadek
Eden prvih avtomobilov v Novem mestu, 1908 (fotografija je last Dolenjskega muzeja).
Če primerjamo ceste nekoč in danes, lahko ugotovimo, da so bile ceste v preteklosti predvsem od ljudi. Ljudje so živeli s cesto, na cesti in ob njej. K cestam so tudi težili. Zraven cest so si postavljali hiše, na cestah so srečevali znance, se tam zadrževali in sklepali posle. Danes pa od cest bežimo. S cest so nas pregnale velike grozeče pošasti. Če se osredotočimo na obdobje med obema svetovnima vojnama, lahko sklepamo, da je bil cestni promet takrat sicer dosti manj intenziven kot danes, vendar dosti bolj pisan, morda celo najbolj pisan v vsej svoji zgodovini. Na cestah, ki so bile večinoma iz navadne zemlje in še zdaleč niso nudile takšnega udobja, varnosti in čistoče kot današnji asfalt, si lahko vsak dan videl zelo pisano druščino. Tam sta se srečala konjska vprega in kolo, drugod je avtobus ustavila čreda ovac, ponekod so pred avtomobili bežali pešci, ob cesti so se pasle krave. Celo cestno sankanje ni bilo nič neobičajnega, vsaj pozimi leta 1932 ne: »V zadnjem času se je v Novem mestu po cestah in ulicah pričelo splošno sankanje, kar je nevarno ne samo za človeško telo, temveč tudi za življenje športnikov samih, še bolj pa za ostale pasante. Na Trdinovi cesti je zvečer od 17.30 pa do 21. ure toliko sankarjev, da se ljudje skoraj bojijo iti v večernem času po imenovani cesti in to radi tega, ker sta se pripetili že dve nesreči.«
Iz prijav kršitev, ki so v omenjenem medvojnem času prišle na novomeško Okrajno glavarstvo, si lahko ustvarimo približno predstavo o stanju na tedanjih cestah. Velika nadloga so bili očitno kolesarji. Pravzaprav ne moremo biti ravno presenečeni, da je bil kolesar nekakšen nebodigatreba tudi v preteklosti, če naše mesto do danes ni poskrbelo za »dokončno rešitev kolesarskega vprašanja«. Kakšen paradoks! Po eni strani neizmerne količine ponosa nad uspehi dolenjskega kolesarstva, po drugi strani pa izredno negostoljubna, da ne rečem smrtno nevarna podoba
v mestu, ki kolesarjev ne upošteva za enakovredne udeležence v prometu. Število kolesarjev pa je kljub vsemu hitro naraščalo in z ozirom na majhno število avtomobilov lahko rečemo, da so bili v tistem času med najpogostejšimi uporabniki cest. Kot lastnike enega najhitrejših prometnih sredstev jih je oblast obravnavala kar se da resno in birokratsko. Vsako kolo je namreč moralo biti prijavljeno na pristojni občini, opremljeno s t. i. evidenčno tablico, kolesar pa je moral imeti pri sebi še prometno knjižico. Iz ohranjenih knjižic je razvidno, da so morali kolesarji vsako leti plačevati tudi prometni prispevek. Ob branju omenjenih prijav dobi človek občutek, da je v mestu vladala prava protikolesarska gonja. Poleg kršitev zgoraj omenjenih predpisov so kolesarjem očitali, da se ponoči vozijo brez luči, da zasedajo pločnike ter druge prepovedane površine in škropijo pešce. To je razvidno tudi iz neke prijave leta 1930: »Navzlic prepovedi se vozijo kolesarji po pešpotih, ki vodijo proti kolodvoru In proti mestnemu pokopališču. Pri tem pa se vozijo čestokrat tako brezobzirno, da ogrožajo varno hojo po teh pešpotih. Če se pa potniki radi tega zgražajo, dožive neprijaznost ali nepriliko. Tudi opazujem, da se kolesarji vozijo po mestnih ulicah in trgih, vozeč se z največjo naglico.«
la razliko od divjanja kolesarjev pa bi nekoč vsakdanji prizor »živinske okupacije« danes vzbudil nemalo začudenja. Znano je, da so tako človek kot njegove živali včasih veliko hodili peš. Živina je lahko potovala iz kraja v kraj le po cestah, kar seveda ni moglo biti prepovedano. Prepovedano je bilo le nepovezano in neurejeno gonjenje živine, ki bi zaustavljalo ali močno oviralo druge udeležence v prometu. Tudi Janezu Bohtetu niso očitali, da je junija 1934 po državni cesti prek Novega mesta gnal 12 govedi, ampak to, da goveda med seboj niso bila povezana in da niso šla po desni strani ceste, saj je njegova živina po
celi širini ceste ovirala promet. Če bi se recimo 4. oktobra pred 72 leti ob 12. uri peljali z avtom iz Novega mesta proti Ljubljani, bi vas nekje na tej poti pričakalo devet med seboj nepovezanih volov. V najboljšem primeru bi morali le malce počakati, da gonjač Franc Žužek med voli naredi špalir za prehod vašega avtomobila, najbolj črn scenarij pa prepuščam vaši domišljiji.
Težko bi bilo z gotovostjo trditi, kdaj je prišel v Novo mesto prvi avtomobil. Slavko Dokl v svoji knjigi Utrip nekega časa navaja, da se je prvi v Novo mesto z avtomobilom pripeljal trgovec z lesom Hajnikar iz Škofje Loke. Baje so se njegovega prihoda davnega leta 1910 najbolj razveselile ženske, ki so drle na Glavni trg vohat prijeten vojn po bencinu. V Dolenjskem muzeju pa hranijo fotografijo, datirano v leto 1908, na kateri avtomobil v Novem mestu prehiteva konjsko vprego. Šele leta 1923 se v registru Davčne uprave Novo mesto prvič pojavi registracija osebnega avtomobila, forda s 14 konji, s katerim se je ponašal Josip Matko iz Gotne vasi. Čeprav se v 20-ih letih v mestu pojavijo tudi avtobusi, tovornjaki, taksiji in še prej motocikli, je bil promet do 2. svetovne vojne zelo redek, zato je bilo tudi »parkirnih prostorov« za vse dovolj. Že omenjene prijave prekrškov pa govorijo predvsem o novi nevarnosti, tj. o hitrosti.
Do začetka 30-ih let je bila v večjem delu Novega mesta največja dovoljena hitrost 8 km/uro. Ko se je inženir Hribar iz Ljubljane septembra leta 1931 s svojim avtomobilom peljal po Glavnem trgu okoli 24 km/uro, je s tem trikrat prekoračil dovoljeno hitrost. Zgrožen nad nerazumnimi omejitvami v tem provincialnem mestu, je brž vložil ugovor, v katerem je trdil, da je vozil od 12 do 15 km/ uro: »l/ zakonu predpisana hitrost za strnjene naselbine do 15 km/uro in na križiščih 6 km/uro se je v praksi vse dosedaj smatrala le kot normo - toleriralo se je pa 30 oz.
Novomeški župan Marijan Polenšek na saneh s konjsko vprego, okoli 1937 (fotogra- Izlet novomeškega obrtniškega društva, 1931 (fotografija je last Dolenjskega muzeja).
fija je last Marka Polenška).
15 km/uro. V Ljubljani, kjer je prometa več kot v Novem mestu, včasih niti te hitrosti ne zadostujejo in prometni stražnik celo zahteva zvišanje hitrosti in to iz prometnih ozirov. V Novem mestu predpisana brzina 8 km/uro je nesmiselna in zastarela, ker doseže vsak voz, čigar konj stopa v koraku, in vsak kolesar večjo brzino in zato ni kaznovan, kljub temu, da lahko moderni avto s štirimi zavorami ustavi veliko preje kot omenjena vozila.«
Če se vam zdi 8 km/uro malo, kaj porečete o omejitvi na mostovih, križiščih in drugih nevarnejših odsekih, kjer je bilo dovoljeno peljati največ 6 km/uro. Nad to omejitvijo je bil presenečen tudi šofer Vladimir Franke iz Ljubljane, ki je po besedah mestnega stražnika februarja 1928 po Kan-dijskem mostu »vozil z brzino enega dobro izurjenega konja v močnem trku, to je z brzino preko 15 km na uro. Na omenjenem mostu je določena počasna vožnja, to je 6 km na uro. Ker se most vsled hitre vožnje, teže in sunkov avtomobila udaja in giblje, bi se na mostu lahko napravila kaka nesreča oziroma škoda«. Tudi Franke, ki je imel že 20 let šoferskih izkušenj, in to brez vsakršnega prekrška, se je zaman zagovarjal, da je »brzina 6 km/uro brzina pešca, katero je z avtom skoro nemogoče vzdržati in da brzino 15 km/uro dozvolavajo vse občine v Sloveniji«. Da so prav ljubljanski vozniki očitno zelo pogosto pozabili, da niso doma, dokazuje tudi »divjanje« Ljubljančana Aleksa Levanca, ki je maja leta 1930 na prej omenjenem mostu več kot osemkrat (!) prekoračil limit in ga prevozil s 50 km/uro, kar bi bila tam še danes prav zavidljiva hitrost.
Nenavaden je bil tudi način ugotavljanja omenjenih hitrosti. Sprva je bil »radar« stražnik s svojim nezmotljivim občutkom za hitrost, kasneje pa so razvili bolj sofisticirano obliko merjenja hitrosti s pomočjo ure. Ta način, ki je bil uporabljen tudi pri zgoraj omenjenem inženirju Hribarju, je neki stražnik opisal takole: »Proga odnosno cesta, katero
je prevozil g. Hribar kritičnega dne v Novem mestu, tj. od začetka državnega mosta v Kandiji in po trgu Kraljeviča Petra1 do začetka Ljubljanske ceste, meri v dolžini 400 m. Torej dolžino od 400 m je prevozil imenovani v dobi 1 minute, kar je bilo ugotovljeno na podlagi žepne ure, katero ima vsak stražnik pri sebi, da lahko v mestu, kjer mu je dolžina poznana, ugotovi hitrost vožnje. V drugem slučaju pa je podpisani sam izprašan vozač ter je v precenjevanju brzine tudi brez ure dobro izvežban« Na podlagi takšne računske metode so kaznovali tudi voznika motornega kolesa, ki je oktobra leta 1938 med vožnjo po Novem mestu prekoračil takrat že posodobljeno najvišjo dovoljeno hitrost. »Na vseh cestah pri vhodih v mesto je na vidnem prostoru postavljen svarilni napis, da je dovoljeno voziti samo 15 km/uro, za kar pa se vozač ni brigal. Brzina vožnje se je izračunala s pomočjo ure in sicer je vozil na izmerjenem prostoru 100 m točno 7 sekund, kar znese okroglo 51 km/uro.«
Kaj pa pešci? Poleg kolesarjev so bili pešci edini, ki sem jim je nekoč gotovo godilo bolje. Če je bila v preteklosti zanje največja nevarnost umazanija, so danes, ko na ulicah brez pločnikov mimo pešcev drvijo avtomobili, ogrožena njihova življenja. Bomo kdaj le dočakali tisti dan, ko bo Novo mesto, sedaj mesto avtomobilov, spet postalo mesto ljudi?
VIRI IN LITERATURA:
Dokl, S., L/tr/p nekega časa (1909-1920), Ljubljana: Magnolija, 2001, str. 17.
OPOMBA:
1 Danes Glavni trg.
Zvone Simončič je eden izmed petih mladih raziskovalcev, ki je za svoje doktorsko delo prejel letošnjo Krkino nagrado za posebne dosežke na področju raziskovalnega dela. Njegov življenjski moto se glasi, da je pomembna vsebina in ne forma. Pravi, da to dobro izrazi kitajski rek, ki ga spremlja že nekaj časa in je zelo enostaven: »Ni važno, kakšne barve je mačka, važno je, da lovi miši.« V Krki je zaposlen dobrih šest let, glede idealne službe pa pojasni: »Moja idealna služba je tista, ki me zjutraj spravi v dobro voljo in pri kateri se dela in izzivov veselim. Obenem ob koncu delavnega dneva vem, da sem delo opravil dobro, da sem premaknil velike stvari in sem ob tem osebnostno naredil korak naprej.«
Prejeli ste Krkino nagrado za posebne dosežke na področju
raziskovalnega dela. Je to prvo priznanje na področju raziskovanja?
Raziskovalno delo me spremlja že dlje časa, praktično skozi celo šolanje, zato to ni prva nagrada. V srednji šoli sem za raziskovalno nalogo, ki sem jo opravil v sodelovanju s Krko, že prejel Preglovo nagrado, med študijem na Fakulteti za farmacijo pa Krkino in Prešernovo nagrado. Zadnja nagrada, ki sem jo prejel za doktorsko nalogo, Krkina nagrada za posebne dosežke, je krona vseh pridobljenih nagrad in ima zame posebno vrednost.
Vaše zanimanje za naravoslovje se pokazalo že v gimnazijskih letih. Kdo vam je bil za navdih?
Naravoslovja nisem vzljubil zaradi posameznikov, ampak zaradi lepote naravnih zakonitosti, ki vedno veljajo na enak način in ki jih z vsakim poizkusom vse bolj in bolj odkrivamo. Seveda pa so mi navdih in motivacijo za poglabljanje znanja dali profesorji naravoslovnih predmetov. Tukaj bi rad prav posebej izpostavil prof. Florjančičevo, prof. Hočevarja in prof. Hadla. Hvaležen sem jim, da naravoslovja nisem zasovražil in se ob učenju nisem učil samo podatkov, ampak predvsem načina razmišljanja in sklepanja, ki ga v življenju zelo pogosto uporabljam.
Kaj vam taka nagrada pomeni?
Vsaka nagrada pomeni najprej veselje, nato osebno čast in priznanje v družbi. Torej neki način osebnega plačila za vložen čas in opravljeno delo. V primeru Krkine nagrade za posebne dosežke pa lahko rečem, da je še
veliko več. Predstavlja priznanje v domačem okolju, saj sem med petimi dobitniki nagrade za posebne dosežke edini krkaš. Ker se vsakodnevno pri delu ne ukvarjam neposredno s področjem, ki sem ga raziskoval, je bilo pri izvedbi treba vložiti veliko energije in odrekanja. Prav zaradi tega mi nagrada pomeni še toliko več. Podiplomski študij in raziskovalno delo sem izbral sam in sem se sam tudi zavestno odločil, da ju bom končal. Zato je bila v prvi vrsti ob zaključku prisotna osebna sreča. Krkina nagrada pa je na koncu vseeno potrditev, da je bila odločitev pravilna in večinoma popoldansko delo ter delo ob vikendih vredno svojega namena.
Naslov vaše doktorske naloge je Uporaba mikrokalori-metrije pri vrednotenju stabilnosti zdravilnih učinkovin in farmacevtskih oblik na primeru nekaterih zaviralcev angiotenzinske konvertaze. Kaj je pravzaprav tema vaše naloge? Na kaj ste se osredotočili in do kakšnih zaključkov ste prišli?
Pri doktorski nalogi smo preučevali analizno metodo izotermne mikrokalorimetrije za vrednotenje stabilnosti v razvoju novih zdravil. V vsakem zdravilu neprestano potekajo izbrani kemični in fizikalni procesi, ki jih moramo čim bolj omejiti, da je zdravilo lahko uporabno daljši čas. Lastnost omenjene metode je merjenje porabljanja oziroma sproščanja energije v obliki toplote mikro vrednosti. Iz kinetike oziroma hitrosti nastajanja ali porabljanja toplote v vzorcu posameznega zdravila, ki je v zgodnji raziskovalni fazi lahko v kratkem času in na relativno enostaven način, sklepamo na stabilnost vzorca. Tako lahko hitro pridobimo podatke o kemijskih ali fizikalnih procesih v
Ko neki korak postane rutinski, gaje navadno treba spremeniti, saj to navadno pomeni, da ni več dovolj učinkovit.
zdravilu, kar lahko posledično pomeni bistveno skrajšanje razvoja novega zdravila. Torej metoda izotermne mi-krokalorimetrije lahko pomaga pri razvoju kakovostnega, varnega in učinkovitega zdravila v krajšem času in z nižjimi stroški. V današnjih časih konkurenčnega boja pa je za uspešno zdravilo pomembno, da čim prej preide skozi vse faze raziskav ter registracije do pacienta, ki mu na koncu pomaga.
Ste to metodo raziskovali samostojno? Kako pa je z uporabnostjo rezultatov v proizvodnji?
Raziskave smo izvajali na Fakulteti za farmacijo in v Krkinih razvojnih laboratorijih. Iz teme raziskav smo objavili več člankov v mednarodnih strokovnih revijah. Uporabnost metode in pristopa smo pokazali v primeru zgodnjih faz raziskav novega zdravila, pri katerih se raziskovalci srečujejo z velikim številom vzorcev potencialnih zdravil in jih morajo čim hitreje ovrednotiti. Seveda zaradi omenjenih lastnosti tudi za Krko metoda pomeni priložnost za še učinkovitejše delo. Eno večjih priznanj oziroma dokazov, da so naše raziskave aktualne za razvoj novih zdravil, je bilo elektronsko sporočilo, ki sem ga dobil kot odziv na enega od objavljenih člankov. Za sodelovanje je prosil eden od raziskovalcev največje farmacevtske družbe na svetu, ki je tudi razmišljala o uporabi te metode v razvoju.
Gotovo je za takšno delo potrebno precej znanja. Kje ste pridobivali tako znanje kot tudi izkušnje?
Za uspeh je najprej potrebna predanost delu in jasna odločitev, da začeto tudi dokončamo. Te lastnosti sem pridobil doma v družini in sem zanje zelo hvaležen. Znanje in izkušnje, ki pa so_ orodje za dosego cilja, pa sem pridobival najprej v OŠ Šentjernej, v Gimnaziji Novo mesto in nato na Fakulteti za farmacijo na dodiplomskem in podiplomskem študiju. Pri izdelavi doktorske naloge sem prebrskal predvsem veliko tuje literature. Veliko dragocenega znanja in izkušenj sem dobil od mentorja in somentorice ter od ljudi, s katerim sem vsakodnevno sodeloval. Tukaj bi predvsem rad izpostavil doc. dr. Roberta Roškarja s Fakultete za farmacijo, ki ni bil moj formalni mentor, sva pa v laboratoriju preživela veliko ustvarjalnih in prijetnih trenutkov.
V Krki ste zaposleni kot vodja skupine razvojnih projektov. Kaj vse vas na tej poti navdihuje?
Raznolikost, saj je moje delo sestavljeno iz koordinaci-
je razvojnih projektov novih zdravil od najzgodnejše faze raziskav do proizvodnje in prodaje izdelka. Vsak razvoj zdravila je nekaj posebnega in pri vsakem je potrebno veliko iznajdljivosti in prilagajanj, da vse poteka po najučinkovitejši poti. Torej vsak dan nekaj novega. Ko neki korak postane rutinski, ga je navadno treba spremeniti, saj to navadno pomeni, da ni več dovolj učinkovit. Seveda je poseben občutek, ko po več letih dela na novem zdravilu ta začne na trgu vračati vložena sredstva. Je tudi velika odgovornost, saj se s časoma z novim zdravilom poistovetiš.
Kaj pa prosti čas? Menda igrate tudi v orkestru?
Ja, res je. V Pihalnem orkestru Občine Šentjernej igram že 20 let. Sprostitev in dobra družba sta razloga za tako dolgo vztrajanje. Vaje in nastopi mi predstavljajo tudi pristen stik s krajem, iz katerega sem se odselil najprej na študij v Ljubljano, potem pa v sosednje Novo mesto. Sicer svoj prosti čas najraje preživljam dejavno. Rekreativni tek je moja strast, ki pa je zaradi poškodbe trenutno na stranskem tiru. V zimskem času rad smučam, poleti pa kolesarim, hodim v hribe. Vse še posebno rad, če sem v dobri družbi.
Kakšne izzive ste si zastavili v prihodnje?
V prihodnje si želim, da me volja po pridobivanju znanja in volja do dela ne mineta. Zanima me veliko stvari s področja poslovnih znanj oz. ekonomije, zato upam, da si ta znanja čim prej približam. Sicer si osebne izzive postavljam sproti, na drugi strani pa delam v tako živem okolju, daje izzivov neprestano dovolj.
ZGODBA
Mestna občina zalajala nazaj
Vendarle do živali prijazno mesto?
_ Na občini opozarjajo, da področje zakonsko ni v ce-V '' loti dorečeno in da obstaja precej nejasnosti in odprtih vprašanj.
V prejšnji številki Parka smo opozarjali, da naše mesto v mnogih pogledih ni preveč prijazno do naših štirinožnih prijateljev in prijateljic. Zelo pereča je problematika prosto-živečih mačk, ki v občinskem zavetišču za male živali nekako ne najdejo svojega mesta. Prav tako smo opozorili na to, da Novo mesto ne le da nima parka za ljudi, tudi parka za pse po vzgledu nekaterih evropskih mest nima.
Zato smo potrkali na vrata Mestne občine Novo mesto in povohljali za dodatnimi informacijami. Tam so nam pojasnili, da ima celotna zgodba širši zgodovinski, proračunski in veterinarski kontekst.
Mestna občina Novo mesto je bila za mestnima občinama Ljubljano in Celjem tretja občina v državi in prva na Dolenjskem, ki je novembra leta 2002 uradno odprla zavetišče za zapuščene živali. Za izgradnjo zavetišča je novomeška občina namenila tudi znatna finančna sredstva. Skrb za živali se je v naši občini začela takoj po sprejetju zakonodaje za področje zaščite živali. Gre za Zakon o zaščiti živali in Pravilnik o pogojih za zavetišča za zapuščene živali, ki je v veljavo stopil 4. junija leta 2000. Občina tako že nekaj let za oskrbo zapuščenih živali namenja povprečno približno 22 000 evrov letno.
Novo mesto v vlogi psa nasproti mačkam v vlogah mačk
Tatjana Harlander iz Društva za zaščito živali Novo mesto je v prejšnji številki Parka opozorila, da bi morala Mestna občina Novo mesto glede na veljavno zakonodajo poskrbeti za prostoživeče mačke, kar pomeni, da bi morala poskrbeti za ulov, prevoz, namestitev in oskrbo zapuščenih živali ter skrbeti za iskanje novih skrbnikov najdenih živali. Če je za izgubljene lajavce še nekako poskrbljeno, pa v naši občini mijavkavci ostajajo bolj ali manj prepuščeni lastni »svobodi«, kar pa velikokrat pomeni predvsem prenašanje različnih bolezni in nevarnost za okolico.
Glede na odgovore novomeškega Zavetišča za male in velike ljudi, tj. Mestne občine Novo mesto, se kaj dosti tudi v prihodnje ne bo spremenilo. Na občini opozarjajo, da področje zakonsko ni v celoti dorečeno, saj obstaja precej nejasnosti in odprtih vprašanj. 17. marca letos je v Vojniku potekal strokovni seminar republiške veterinarske uprave, na katerem so ugotovili naslednje: 1. Zakon o zaščiti živali (ZZZiv) določa, da so zapuščene živali najdene, oddane ali odvzete hišne živali (in ne prostoživeče). 2. Ni dorečeno, kdo na terenu odloča o tem, ali je mačka zapuščena ali je izgubljena ali pa je prostoživeča (prijavitelj, lastnik zavetišča ...)? 3. Po definiciji Zakona o zaščiti živali so prostoživeče živali živali prosto živečih živalskih vrst, kot
jih določa zakon, ki ureja ohranjanje narave. Tako izraz »prostoživeče mačke« na drugih področjih (področje ohranjanja narave, biologija, ekologija ipd.) označuje prostoživeče vrste iz družine mačk, kot so levi, tigri, risi in divje mačke. V veterinarskih predpisih pa izraz prostoživeče mačke pomeni mačke, ki so potomke udomačenih in zapuščenih mačk, ki nimajo lastnikov in živijo prosto v okolici. 4. Elektronsko označevanje (čipiranje) mačk ni v celoti vzpostavljeno. 5. Ni evidence mačk, označenih s čipi, tj. ni baze podatkov, kakršna je za pse (Centralni register psov). 6. Kaj je definicija »prerazmnožitve mačk« v določenem okolju? Kdaj je zaradi prerazmnožitve porušeno biološko ravnovesje v tem okolju? 7. Kako ugotavljati lastništvo (zapuščenih) živali, prostoživečih mačk? Veliko je primerov, ko te živali ljudje hranijo, potem pa se jih želijo znebiti; a po Zakonu o zaščiti živali lastnik živali postane tisti, ki ima žival več kot osem dni.
»Osnovni problem je ta, da v primeru mačk zakonodaja ni dorečena, kot to velja na področju psov, za katere sta obvezna čipiranje in vpis v Centralni register psov, zato je na ta način tudi vzpostavljen nadzor. Mestna občina Novo mesto bi zato ob trenutnem finančnem stanju, ko primanjkuje sredstev za oskrbo zapuščenih psov, težko predvidela oz. zagotovila večja dodatna sredstva še za zapuščene mačke,« pravijo v Kabinetu novomeškega župana.
Občina je tudi nekako skeptična do sodelovanja z Društvom za zaščito živali Novo mesto pri postavljanju programa in mehanizma odločanja za prostoživeče mačke, ki si ga želijo pri omenjenem društvu seveda ob sodelovanju zavetišča za male živali. »Na že omenjenem seminarju o izvajanju ukrepov zaščite živali, ki ga je marca letos pripravila republiška veterinarska uprava, so udeleženci tudi izpostavili, da društva ali občani ne morejo opravljati odlova, prevzema in namestitve zapuščenih živali pri začasnih oskrbnikih ter oddajati te živali novim skrbnikom. Zakon o zaščiti živali pa v 31. členu tudi določa, da če se društvo ukvarja z oddajo oziroma prodajo zapuščenih živali, mora glede namestitve in oskrbe živali izpolnjevati pogoje, ki so predpisani za zavetišča, v kar so vključene tudi različne evidence in ustrezno označevanje oddanih živali. Iz navedenega izhaja, da nista niti Mestna občina Novo mesto niti Društvo za zaščito živali Novo mesto strokovno usposobljena za navedene naloge v zvezi s prostoživečimi mačkami. Reševanj omenjene problematike je v prvi vrsti naloga zakonodajalca, da to področje konkretneje opredeli in odpravi številne nejasnosti,« pravijo v Kabinetu novomeškega župana.
Stanko Medved, foto Boštjan Pucelj
Pa še tisto, kar je zares pomembno: pasji kakci
Na mestni občini so nas tudi razsvetlili, kdo za vraga je kustos umetniške razstave slik z motivom kakajočega psa, ki so postavljene na številnih novomeških zelenih površinah. »Mestna občina Novo mesto je zaradi osveščanja prebivalcev in lastnikov psov postavila 20 tabel, ki opozarjajo, da na javnih površinah ni dovoljeno puščati pasjih iztrebkov. Table so bile postavljene na mestih, kjer je bila, glede na izkušnje, onesnaženost s pasjimi iztrebki največja. Od vseh dvajsetih tabel pa jih je po enem mesecu postavitve ostalo le še pet, saj so jih vandali tako ali drugače uničili ali pa lastninili.«
Kljub temu ima oblast še nekaj skritih adutov v rokavu: »Mestna občina Novo mesto ima zakonske podlage, na osnovi katerih lahko ukrepa proti lastnikom psov oziroma nadzira lastnike, ali pospravljajo pasje iztrebke. Občinski inšpektorat nadzor psov in njihovih iztrebkov opravlja na podlagi dveh občinskih odlokov, in sicer gre za Odlok o urejanju in čiščenju javnih površin ter Odlok o urejanju zelenih površin. Do sedaj je občinski inšpektorat Mestne občine Novo mesto prejel eno tovrstno pisno prijavo. Po izvedenem dokaznem postopku je bila v prekrškovnem postopku izdana Odločba o prekršku z izrečeno globo 417,29 evra in stroški postopka 41,73 evra. Proti Odločbi o prekršku pa je bila podana zahteva za sodno varstvo. Okrajno sodišče v Novem mestu je s sodbo v imenu ljudstva leta 2008 kot neutemeljeno zavrnilo zahtevo za sodno varstvo in dodatno naložilo plačilo 80 evrov stroškov postopka, nastalih v odločanja o zahtevi za sodno varstvo. Zaradi neplačila globe v pravočasnem roku je bil Okrajnemu sodišču v Novem mestu podan še predlog za določitev uklonilnega zapora, Davčni upravi Republike Slovenije pa predlog za prisilno izterjavo zaradi neplačila stroškov postopka v pravočasnem roku. Globa je bila nato plačana, stroški postopka pa še niso izterjani.« Še malo pa bo zlo v celoti iztrebljeno, bi lahko dodali mi.
Sicer pa: kazen za napačno parkiranje je 40 evrov. Glede na to, da je to desetkrat manj od kazni za nepospravljanje pasjih kakcev, podajamo občinskemu redarstvu predlog, da se vsaj en občinski redar začne dejavno ukvarjati z omenjeno problematiko. Ni dvoma, da je narobe parkiranih kakcev veliko več kot narobe parkiranih avtomobilov. Morda je pa to tista rešilna bilka za obubožan občinski proračun!
Nej pasjega parka v Novem mestu ne bo
Številna mesta imajo urejene javne zelene površine, ograjene parke, ki so namenjeni lastnikom psov in v katerih je dovoljeno živali spustiti tudi brez povodca. Zanimalo nas je, ali občinska uprava predvideva tak park za male živali tudi v Novem mestu. Na mestni občini Novo mesto so nas najprej želeli peljati kot mačko okoli vrele kaše: »Kinološko društvo Novo mesto ima svoj prostor na Grabnu ob reki Krki in v Pogancih za žago Gozdnega gospodarstva, kjer lahko lastniki prosto spuščajo svoje pse.« Ko smo jih opozorili, da sta omenjena prostora, namenjena pasjim šolam, velikokrat zasedena in nikakor nista namenjena prostemu spuščanju psov, ampak njihovemu učenju, so pojasnili, da na Oddelku za prostor Mestne občine Novo mesto ne načrtujemo ograjenega javnega parka samo za potrebe lastnikov psov. »Takšne pobude tudi nikoli nismo prejeli. Parke načrtujemo za različne skupine uporabnikov, med katerimi so seveda tudi lastniki psov, ki jih na zelenih površinah sprehajajo. V ta namen pa je treba na novo načrtovanih zelenih površinah predvideti primerne rešitve tudi za njihove potrebe, pa naj bo to urejen sistem zbiranja iztrebkov ali del ograjene površine,« zaključujejo. Hov hov in mijav mijav, bi lahko dodali mi.
Dežela Juju - nova dimenzija v življenju mesta in otrok
IflMI	Tekst in foto Sandra Hrovat
ft
....^	,., . ;i:l;
■"»i- ».4,1 •8*»-- j ■•■ •
m
tii.
:5-: :.sš- :*
;
«	.	rt-
'tiski:.;? iti .ttii-i	?;¥:■
• '	■	M :


:*‘ :• ’
JM:- s4
v-?-	^.i.
■ v	-> r,.;	.» ■»
’’"" *." " ’: T’" |V- "	:;••••
^	-
..V!	“ V j ??.
V
4, i

1
iitife fi»
ili!

v :r.
»	—tf-T-l
M ¥ £ 1 ,
Ob prihajajočem novoletnem obdobju in z njim povezanimi radostmi sta društvo Julija in Kulturni center Janeza Trdine s projektom Dežela Juju začela udejanjati zamisel, da bi Novo mesto dopolnilo svojo kulturno podobo s povezanim spletom decembrskih kulturnih prireditev in dogodkov za otroke. Ta splet dogodkov naj bi postal stalnica prednovoletnega kulturnega dogajanja v mestu, Dežela Juju pa bo - vsaj taka je zamisel - zaživela tudi v ostalih letnih časih, torej štirikrat na leto. Dogajanje bo umeščeno v park pred Kulturnim centrom Janeza Trdine.
Novo mesto ima mestni park
Park pred Kulturnim centrom Janeza Trdine je ena zelo redkih ozelenjenih ureditev v Novem mestu, sploh pa edina večja parkovna površina na območju mestnega jedra. Njegova velika prednost je ravno umeščenost na sam rob starega mestnega jedra in na križišče poti med območji Bršljina, Ločne in Šegove. Tako je enakomerno dostopen vsem prebivalcem mesta in hkrati na dovolj odprti lokaciji, da lahko njegovo notranje življenje pronica tudi navzven in oživlja mestni utrip. Poleg tega je ta lokacija strogo omejena in ograjena proti prometnim potem in s tega vidika zelo varna.
Oživljanje mestnega jedra ne sme biti samo oživljanje za izvedbo prireditev precej zahtevnega Glavnega trga. Pri organizaciji dogodkov na Glavnem trgu predstavlja največji problem promet in z njim povezana varnost, saj so denimo lani tu potekale prireditve za otroke brez zapore prometa, kar je ogrožalo tako izvedbo prireditev kot udeležbo na njih; obiskovalcem je grozila reka avtomobilov, ki se je valila mimo in onemogočila tudi užitek v dogajanju samem zaradi motečega hrupa, ki ga je povzročala. Te težave so v primeru parka pred KCJT rešene.
Poleg tega, da je ta prostor osvobojen avtomobilske pločevine, pa je, žal, »osvobojen« tudi mestnih prebivalcev. Park kot prostor v mestu nasploh predstavlja veliko bivanjsko kvaliteto; nikoli ne more biti vsebinsko izpraznjen, tudi če se v njem nič ne dogaja; osmišlja mesto kot kontrast zidanemu in zgoščenemu, ga zrači in ohranja zdravo klimo - tako v smislu izboljšanja zraka kot vzdušja. Hkrati pa je uporabna platforma za raznovrstne prostorske akcije, umetniška izražanja, družabne prireditve in začasne postavitve.
Dežela Juju združuje prijetno s koristnim; poleg tega, da park vrača mestnemu življenju, tudi parku vrača življenje. Spreminja ga v čarobni kraj; deželo pravljic, deželo veselja, igre, srečanj, okušanja zimskega prazničnega vzdušja.
Odmik od vsakdanjika, a vendar drugi dom
Dežela Juju bi lahko postala osrednji kulturni dogodek za otroke v MO Novo mesto, ki se dogaja vedno v istih terminih; spomladi od 21. do 23. marca, poleti od 21. do 23. junija, jeseni ob tednu otroka in pozimi od
26. do 30. decembra.
Vsebinsko je projekt zamišljen kot sklop treh do petih nosilnih dnevnih dogodkov (predstav na temo pravljic, gledališča, pesmi, glasbe in plesa) ter vzgojno-didaktičnih spremljevalnih dogodkov (likovne, gledališke, glasbene, plesne in gibalne delavnice). Vsi nastopajoči so izbrani na podlagi priporočil, vključijo se lahko najboljši domači in tuji profesionalni in amaterski ustvarjalci otroških prireditev. Programsko celoten projekt stremi k najbolj kakovostni ponudbi, velik poudarek pa sloni predvsem na dobrih zgledih, ki naj bi jih v Deželi Juju prevzemali otroci; kvalitetno in kreativno preživljanje prostega časa, spodbujanje domišljije, gibanje na prostem, skrb za čisto in urejeno okolje, ljubezen do mesta.
Prostorsko je projekt členjen na prireditveni, sejemski in družabni del. Osrednje dogajanje je umeščeno na ploščad in parkirišče pred Kulturnim centrom Janeza Trdine, kjer je postavljen oder, ki deluje kot podaljšek ploščadi in dogajanje na njem interaktivno približa občinstvu. Na parkirišču se nahaja tudi pokrit in v zimskem času ogrevan prostor za kreativne delavnice. Dovoz do KCJT je prost in spremenjen v promenado. V samem parku bo poskrbljeno za zabavo z različnimi igrali, predvsem pa je v parku na voljo dovolj prostora za igro in tek. Ob robovih parka zahodno in južno poteka sprehajalna pot, ki v času Dežele Juju služi sejmu; predvidenih je deset stojnic s ponudbo kakovostnih igrač in igral, knjig in rokodelskih
izdelkov, dve med njimi pa v hladnih decembrskih popoldnevih nudita brezalkoholne tople napitke in slastne prigrizke (palačinke, kolački, piškoti in še mnogo dobrot).
Decembrsko Deželo Juju zaznamuje tudi novoletna okrasitev in osvetlitev; društvo Julija je že sprožilo akcijo zbiranja sponzorskih sredstev za izvedbo programa in nabavo svetlobnih verig, s katerimi namerava okrasiti drevje, ki raste v parku.
Že čez dober mesec dni!
Kdor obišče Deželo Juju, postane Jujujček in letos bo vabilo na obisk Jujujčkom veljalo od 26. do 30. decembra. Vsak od petih pisanih dni bo imel svoje ime: Čira čara dan, Lutkovni dan, Murijev dan, Plesni dan in Silvestrski večer v Deželi Juju, štirikrat pa jo bo obiskal tudi dedek Mraz.
Spremljevalni program se bo vsak dan odvijal med 16. in 20. uro na stojnicah in med 16.30 in 18. uro v didaktičnih delavnicah za otroke: vsak dan bon a sporedu Izdelovanje okraskov, po dnevih pa izdelovanje in pisanje voščilnic, pismo za dedka Mraza, kaj nastane iz balonov.
Aktivistke društva Julija so poskrbele za novo mestno pridobitev, saj bo pestro decembrsko dogajanje zagotovo prerodilo in oživilo ta mestni predel, ki zasluženo dobiva večjo pozornost, hkrati pa vneslo malce prazničnega duha, ki ga prebivalci že nekaj let ob času povsod veselega decembra močno pogrešamo.
OPREMA PROSTORA

4
-O 0;
90 10 Q
a #
, topli napitki 6 prigrizki

6 * *
^ ' >.; * -
•< o <
delavnico*
°der	/ \y WC kabine
13
I vhod
KUL I UMNI CENTEH JANU IHOINA

LEGENDA OPREME PROSTORA: 1-10/STOJNICE 11 / ODER
12/PROSTOR DELAVNIC 13/WC KABINE 17 okrašenih dreves v parku pred KCJT
Herstory*: Ko obrneš čas nazaj
Pisalo se je daljno leto 1983 in kot strela z jasnega je švignilo skozi srednješolsko srenjo, da imamo mladi Novega mesta novo glasilo. Valj je že s svojim imenom provociral ne zgolj lokalno javnost, marveč tudi širše, saj je s pomenljivim »j-jem« opozarjal na tedaj žgočo kosovsko problematiko (črka »j« naj bi bila namreč značilnost albanščine).
Že v naslednji številki so objavili moje anonimno pismo polno hvale in dobrodošlice, in to skupaj s sramežljivim vprašanjem ali se da objavljati anonimno. Ni mi šlo namreč za to, da bo moje ime v časopisu, marveč da so moje misli in ideje sploh objavljene. Podpisala sem se z Gimnazijka in še danes mi ni jasno, kako so me člani uredništva izsledili. Nekega dne kmalu zatem mi je enostavno na hodniku Gimnazije pristopila Polona Jaki in me povabila k sodelovanju.
Prvi mentor časopisa Valj je bil Janez Pezelj, ki je bil že tedaj izurjeno novinarsko pero in je znal delati z mladimi (nenazadnje: bil je trener novomeškega kluba košarka-šic dve leti pred tem, ko sem kljub majhni postavi zaradi simpatije tudi jaz tekala za košarkaško žogo na Loki in si pri tem uničila koleno). Tudi glasbeni novinar Drago Vovk je našel čas za zastonj pisanje. Pa brata Lukšič, ki sta tedaj že študirala in za katera je tedaj krožila šala v strokovnih krogih, da se točno ve, katero poglavje marksizma sta preštudirala, saj sta nato o tem pisala v Valju. A bila sta tudi vizionarja. Pomnim, da sem si na filozofski fakulteti izposodila Igorjev članek nekaj let pozneje in citirala njegovo vizijo učinkovitega upora proletariata v navezi s študentskim gibanjem, ker obe populaciji nimata česa izgubiti. To se je konec osemdesetih v Sloveniji tudi udejanilo.
S svojo tenkočutnostjo in pronicljivostjo je bil alfa in omega že od vsega začetka glavni urednik Stojan Pelko. Z njim se je dalo debatirati o čemer koli, tudi če oziroma ko je zastalo ustvarjalno novinarsko pero. Tudi to je namreč del novinarskega vsakdana, kadar pisanje ni zgolj šablonska rutina. In kakšne debate smo imeli! Nekoč ob mojem godrnjanju je Andrej predlagal, naj kar ustanovim svoje gibanje... Bolj kot izdelek namreč cenim proces nastajanja, ideje, ki so se porajale, izzive, ki smo si jih zastavljali, čeprav takoj nismo bili prepričani ali bomo temu kos. Tandem Bregar - Berger. Matjaž mi je kot prvi dal izziv, da intervjujam Zorana Predina, ki je prvič v svoji karieri nastopil z Lačnim Franzem v Mokronogu. Predinu se je zarekla nerodna malenkost v intervjuju, in da je bila zadrega popolna, je bila citirana v tedanji reviji Antena. Bilo je kar nekaj nelagodja ob naslednjem srečanju z Zoranom, a mikrofon pač ne laže. Ker so vsi pohvalili moj prvenec z intervjujem, naj bi ga naredila še s Pankrti. A ko sem na koncertu videla, da so vsi popljuvani od publike, me je minilo.
Z Mojco Osolnik sva napisali članek Usmrajeno izobraževanje, saj sva pripadali prvi generaciji usmerjenega izobraževanja, ko smo od gimnazijskih starosti dnevno poslušali, da smo zafurana generacija poskusnih zajcev. Pri skupnem pisanju je šlo za to, da sem spet skrila svoje ideje pod okrilje močnejše osebe. Hecno naključje v najinih študentskih časih z Mojco pa je enkrat hotelo, da me je nekoč pobrala v svojem belem »pejčku«, tako ko sem štopala v Ljubljano kot tudi domov v Novo mesto istega dne.
Brali so nas tudi v Ljubljani, kar pove podatek, da so moj naslov v Valju - namreč Nemogoče je mogoče
Natalija Mikec, foto Boštjan Pucelj
►M
Škoda bi bilo, da utonejo v pozabo čas in ideje neke generacije, ki ni samo pisala o tem, kako je, marveč je tudi imela vizije, kako bi lahko bilo.
(marec 1987) - uporabili kot reklamni slogan čez dobre pol leta za ljubljansko veletrgovino Metalka. Leto 1988 pa je bilo za vse slovenske novinarje zelo tvegano. Že leto poprej, decembra, se je v ljubljanskih številkah študentskih časopisih pisalo o »noči dolgih nožev«, ko naj bi šlo za množično aretiranje alternativnih piscev. Spet je naključno srečanje znanca naneslo, da sem se v začetku junija znašla na ustanovnem sestanku Odbora za zaščito človekovih pravic v podporo procesu JBTZ. Ker sem podpisala Valj in sebe, je Gregor Golobič predlagal mene za v. d. odgovorne urednice Valja, ki je bil tedaj v kadrovski krizi, saj so že navedeni nosilci uredništva tistega leta preprosto umolknili in se zakopali v svoje ljubljanske projekte. Prevladovalo je mnenje, češ da bom »javnega tožilca samo pogledala s svojimi lepimi očmi, pa bo šel članek v objavo«.
Tako je številka nastajala tisto vročično poletje in jesen. Stremela sem za tem, da izide na občinski praznik 28. oktobra in tudi je, dasi me je v tiskarni čakalo neprijetno presenečenje. Nekdo je v pisarni pripomnil, da imam zanimive podnaslove intervjuja, in ko sem jih spet pregledala, sem ugotovila, da so povsem popačeni. Tudi moja časovna referenca za razgovor v maju ni ustrezala. Ker je bilo tudi nekaj ostalih člankov skorumpiranih (zamenjava avtorjev, odstavek članka pri drugem avtorju itd.), me je šef proizvodnje preklinjajoč oblikovalca Bojana Radoviča vso solzno zapeljal domov po izvirne zapise in rešila sva, kar se je rešiti dalo. (Naj še omenim, da sva se pred železniškimi zaporami znašla v primežu treh belih goltov, ki se jim je moj voznik, ko se je proga sprostila, maneversko izognil. Tedanji novinarji vedo, kaj je to pomenilo.) Vendar sem doživela živčni zlom, v katerem sem nehote izgubila 4 mesece star zarodek, sledila je tudi moja prva hospitalizacija v zloglasni bolnišnici na koncu mesta. Diagnoza: reaktivno paranoidno stanje. Nadaljnje psihiatrizacije mojega življenja (zaenkrat) raje ne bi omenjala.
Valj se je izpel tistega leta 1988 z mojim odhodom. Zdi se mi, da je izšla zgolj še ena številka. Sem pa vsaj dosegla njegovo preimenovanje, da ni bil več zgolj glasilo Občinske konference mladine, marveč časopis dolenjske mladeži. Mnogi nekdanji člani uredništva nostalgično gledamo na tiste čase. Nekateri najdejo njegove paralele v časopisu Park, saj je nevtralen poligon za izmenjavo mnenj in s tem nadaljuje valjevsko tradicijo. Vsake toliko se porodi ideja, da bi sestavili zbornik najbolj zanimivih člankov. Zakaj pa ne? Škoda bi bilo, da utonejo v pozabo čas in ideje neke generacije, ki ni samo pisala o tem, kako je, marveč je tudi imela vizije, kako bi lahko bilo. Razkol teorija - praksa pa je itak klasika.
* Besedna igra med »history«, ang.: zgodovina; ozadje; in »herstorv«, ang.: njena zgodba (op. ur).
Stojan Kerbler
Dvorišča
včasih, v belih nočeh, ko pišem, časa ni, čas se drobi, pelje čez nas, še vedno je ta čarobnost, ta žar, zato vztrajam...
Franjo Frančič se je rodil leta 1958 v Ljubljani, živi in dela v Istri. Je pesnik in pisatelj z izjemnim opusom, ki šteje več kot deset romanov, prav toliko knjig kratke proze in štiri pesniške zbirke, ne gre pa zanemariti tudi njegovih otroških in mladinskih del ter radijskih iger in dramskih besedil. Leta 1984 je izšel njegov prvenec Ego trip, sledili so Domovina, bleda mati, NE, Jeb, Istra gea mae, Trkaj, trkaj na nebeška vrata, Ledeni ogenj resničnosti, Hipo, Kam se skrijejo metulji pred dežjem, Kondor (izbor 1984-2008 ) in še mnoge druge. V zadnjih treh letih je bilo petnajst njegovih knjig prevedenih v angleščino, nemščino, srbščino, slovaščino, albanščino.
Po poklicu je galvanizer, to izobrazbo je dobil v po-boljševalnici, kjer se je po lastnih besedah samo poslabševal, kasneje je diplomiral kot socialni delavec, a je bil zaposlen in delal kot socialni delavec komaj dva meseca, »ker mi ne znese delati z ljudmi in njim ne z mano, žal«. Rojen torej pred več kot petdesetimi leti, vmes je pisal, pisal in spet pisal. Pisal ni preveč, objavljal pa, pravi. Status svobodnjaka ima že od leta 1983, a biti svobodnjak ni vedno nekaj, kar bi mu ljudje lahko zavidali. »Honorarji so pač taki, kot so, vse nižji in nižji, naj se še tako trudim, ne zaslužim več.« »Kot snažilka brez ene noge,« prostodušno potoži, a se ne da. Njegovo življenje so zaznamovale tudi selitve, selil se [e več kot sedemdesetkrat, da včasih ni več vedel, kje je. Živi v Istri, brez nje ne more, trenutno
Franjo Frančič:
»Čarobnost, ta žar, tam v drugi polovici noči, ko časa ni, ta strast, kot dihanje, pisati.«
Damijan Šinigoj, foto Boštjan Pucelj
spet podnajemnik z »zjebanim zdravjem, nimam ničesar materialno vrednega, a tako pač to gre pri nas«. Upa, da si v kratkem uredi »en kažun« v Istri. Upal je na pisateljsko štipendijo, »a delovne štipendije ne bo od JAK, zavrnjene so bile vse prošnje in pritožbe, bo pa dal DSP, nekaj manj,« hvaležen jim je vseeno. Zakaj piše, pravzaprav ne ve natančno, »morda sem bil dober pripovedovalec, a je še vedno ta čarobnost, ta žar, tam v drugi polovici noči, ko časa ni, ta strast, kot dihanje, pisati«. Različne substance so včasih pomagale, včasih škodile, včasih jih je bilo veliko, preveč, zdaj konzumira le še vino, tu in tam tudi cviček. Med hobiji je najpomembnejši, ki mu daje energijo, delo na zemlji, to dela rad, kar veliko pridela, ravno te dni je pobiral oljke, poleti pa tako ali tako nič ne kupuje, zemlja namreč diha, ti vrača. Pri enainpetdesetih še vedno upa, da izpiše kakšen nov tekst, čaka na izid pravljic pri Modrijanu, »načrtov je veliko, moči malo«, potoži, a se, ko je treba, moč vedno znova vrne, najde! »Strokovna« javnost njegove knjige v glavnem prezre, večkrat popljuva, »Kondorja«, ki ga je pisal trideset let, je raztrgala »neka kao kritičarka, a ne samo tekste, napisala je, da sevam shizofrenost, ko mi človek seže v roke, a se nisva nikdar srečala. Neka druga kao novinarka me je preganjala s policaji in tožbo, pa iz vsega ni bilo nič, neka tretja mladoletnica je zapisala v Dnevniku skonstruirane laži in seveda par sočnih pljunkov v ksiht, je pač tako, ko spustiš knjigo v svet, jo lahko popljuva vsaka podpov-
prečna kreatura«! Moti ga, če pljuvajo po njem, knjige se pač morajo boriti same, če imajo oči, noge, srce, preživijo, če ne, pač utonejo v pozabo. Vsako od svojih knjig ima rad, ene bolj, prvenec Ego trip in Kondor, Kam se skrijejo metulji pred dežjem, seveda pa še sanjari in upa, da »smetana« šele pride. V tujini je skorajda bolj znan kakor doma, prav te dni je dobil nemški prevod romana Ledeni ogenj resničnosti, preveva ga »fajn občutek«. Več prijateljev jma na Dunaju, v Beogradu, Bratislavi kot pa v Ljubljani. Če
dobro pomisli, nima nikogar, mora pa omeniti svojega prevajalca Erwina Koestlerja, ki je krasen človek, prevedel je celega Cankarja v nemščino, pa ga v Sloveniji komaj kdo pozna ali povabi. Angeli, demoni in kurbe, knjiga, ki je pred kratkim izšla pri Gogi, mu je ljub tekst, v »bistvu gre za fragmentarni daljši prozni tekst, v začetku, osnutek je bil čisto nekaj drugega, nek dolg do knjig, ki sem jih prebral, ki me spremljajo v življenju, potem pa se je zgodil tisti potop, Beograd, zdaj Beograd dvajset let nazaj, neke paralele časa«. »Posamezni koščki so
res močni, kar v redu,« skromno priznava. Franjo Frančič je čudovit pisatelj, s težkim otroštvom, včasih zaradi poti, ki si jo je izbral, tudi s težko sedanjostjo, včasih zna biti jezen ali hud, včasih mil in prijeten, vedno pa je zanimiv in njegove knjige nikogar ne pustijo hladnega, naj se mu njegovo pisanje dopade ali pač ne.
Franjo Frančič ... okruški iz knjige Angeli, demoni in kurbe
POSTEUA, LADJA IZ LEDU
Povej, kaj sploh naju še veže, postelja, ta ladja iz ledu, molk je najin odgovor, ni več pravih in nepravih rabljenih besed, rekla si, da mi je vseeno, da ne čutiš ničesar več, vrata so odprta in noč se naseli v srcu, nimam vprašanj, najino sonce je zašlo brez šuma, najin otrok je za sabo zaprl vrata, razbite črepinje sanj, nič več ne čutiš, samo gladek, hladen led.
BELALATRINA
Takrat sem bil spet na tleh, ne samo da ti telo, ta popoln stroj, vedno izstavi račun za izlete, zato ker si popival dolge dneve, mesece, leta, ker ob jutrih ne moreš brez rakove paličice med zobmi, ki zverinsko pomirja, zato ker si grdo delal z njim, ker, ko si močan kot bik, ne verjameš, da se material utrudi, in tu ni kaj. Ker ponavadi se dogaja, da ima hudič mlade in se scene kopičijo ena za drugo. Seveda je tu še to večno životarjenje, ker si izbral poklic, ki ga plačujejo, da si vedno na robu preživetja, da vedno znova prosjačiš in fehtariš razno razne
urednike, tajnice za drobiž. Samo urednik brez oči, prav tisti, ki tako dobro obvlada trgovino, manipulacijo in marketing, ni pozabil, ne zato ker bi bil zamerljiv, ker je pa tako v dolini šentflorijanski, da najprej poskrbi zase in potem še enkrat zase in potem za svoje znance, ki mu v vezani trgovini vračajo usluge. Zato je vedno bilo tako in bo, da so eni pri koritu nažrti in drugi, ki prosjačijo okoli in se ponižujejo. Samo roman si je ponatis resnično zaslužil, brez težav je preživel tri desetletja in zaživel v prevodih novo življenje. Od njega in založbe Bela Latrina ni bilo moč pričakovati ničesar. Znova so se ukvarjali s strateškim projektom iskanja slavnih piscev tik pred smrtjo in ponatiskovanjem pravkar umrlih slavnih piscev. Posel jim je dobro šel, pobirali so nagrade, slavo in predvsem denar.
Denar jim ni veliko pomenil, samo za njega bi naredili prav vse.
In tako ni bilo druge poti, kot oddati nove tekste pri obskurni založbi, ki naj bi plačala beden drobiž od prodaje. In tako ni bilo druge poti od vlačenja po čakalnicah in hodnikih bolnic. Ona iz dvojca brez krmarja je kot vedno napadla takrat, ko si bil na tleh. Da ne moreš živeti niti sebe, da ni čudno, da je tako, kot je, ko pa se z vsemi
spreš, potem pa, tvoj periodični alkoholizem, kaj, kaj pa si pričakoval drugega?!
Ko si na tleh, se vedno najde kakšen dober človek, da te še malo dodatno zbrca.
GOSPA PRAŠIČA
Jebe te direktno v možgane.
»Lepo življenje imate, toliko svobode, nobenega šefa, res. Povejte mi, ali kaj ustvarjate, kaj novega, veste, jaz sem brala vaše stvaritve, kar odkrita bom, vedno se tako lepo začne, potem pa vse črno, ta strah, mar ne morete napisati kaj vedrega, kaj sončnega? Saj, ne rečem, nekoč sem tudi jaz pisala, pesmi, niti niso bile tako slabe, moje življenje pa, to vam je en sam roman, tu bi imel človek kaj napisati. No, če boste imeli kdaj čas, rade volje vam bom povedala, rade volje,« zaključi gospa Prašiča.
Franjo Frančič Angeli, demoni in kurbe 104 strani, trda vezava Založba GOGA 2009 21,9 eur
Z demitologizacijo lepote, značilne za avtorjevo pisanje, nas v Angelih, demonih in kurbah znova prepriča, da ima averzijo do zlaganega estetskega idealizma. Njegova morfologija se zato ne brani banalnosti in neestetskosti, temu ustrezajo tudi jezikovni kodi. Vendar ta Frančičeva drža ne izhaja iz teoretskih modernističnih ali postmodernističnih izhodišč, ampak je izraz njegovega videnja in doživljanja sveta, je organska in zato živa.
Če bi delo vsaj približno hoteli umestiti v literarni prostor, bi ga morda lahko postavili ob bok tistim delom zahodne umetnosti 20. stoletja, katerih namen ni navduševati z lepoto in popolnostjo, ampak te klasične atribute odličnosti demitologizirajo, »nam dajo misliti« in nam nudijo možnost prespraše-vanja v smislu osebnega in družbeno-sistemskega premisleka.
KNJIGE
so me vedno reševale, kot potovanje je, ko se potopiš, moji angeli, demoni in sorodniki. Ne vem, kdaj se je začelo, takrat za štreko, ko sem se skrival pred starcema, kasneje na gradu, ves čas, vedno in povsod, vedno na dosegu roke. Že takrat sem vedel, da je v knjigi življenje, v enih več, v drugih manj, ta mala pajkova znamenja so me zasvojila. Branje je bilo potop, zbežati, pozabiti na resničnost. Branje je enako dihanju, spanju, hrani. Vedno sem si želel napisati knjigo, ki bo kot reka. Odprl bi katero koli stran in lahko začel brati.
Knjige in ženske.
BUKOVVSKI
Nekajkrat sva se srečala in vsakič zapila ko svinji, potem so seveda robovi sveta veliko bolj mehki, svet postane naenkrat obvladljiv in prijazen, samo pičke se je pijača takoj prijela, ni je zajela pohota, fukala bi kar tako, iz navade, ker to paše zraven, videlo se ji je, da je dala skozi veliko kurcev, kar mi je bilo čisto vseeno, tudi to, da je švercala drogo v trebuhu iz Kolumbije, kot to, da se je nekaj časa prodajala, sem ji rekel, kdo se pa ne, vsak prodaja, kar pač ima, pisatelji so največje pizde, ker prodajajo same izmišljije in laži, samo ji je pasalo, ga je imela rada v ustih, ga je znala pocuzat, ji je pasalo od zadaj, samo je bila preširoka, razen če si jo nabil v rit, sicer je jamrala, da ne ve, kaj počne na tem planetu, da je nesrečna, da rabi ljudi, sem ji rekel, da kdo pa ve, kaj počne na tem planetu, kdo pa ni nesrečen, kdo pa ne rabi ljudi, samo mi je šlo na kurac, ker ji ni in ni prišlo, pa sem ji rekel, naj si jo izdrka zraven, je bila čisto druga pesem, samo potem je zablejala o tem, kako naj bi živela skupaj, rolalo se ji je, po enem litru vina je plesala en korak naprej in dva nazaj, folk po ulicah je samo zijal, je rekla, da bi vse storila zame, je že gorela rdeča luč, mater, pizda, sem si rekel, je treba spizdit, čimprej spizdit, kam, v kakšno znosno gostilno, na kakšen vrt, v pizdo materino, samo da se lahko kadi, da zjutraj lahko prešteješ vse mrtve in pozabiš, da si več kot napol mrtev tudi sam, ker v bistvu naju je bilo strah življenja, tako prekleto strah.
S. RIJAVEC
Spomnim se, kot da bi bilo včeraj, kamor koli sva vstopila, v minuti, dveh je bil vihar, tvoj meč je bil tako oster, a kaj, ko je večino časa zamahoval le po sebi. Predstavljali so knjigo Umiranje na obroke, dovolj je tega vrtičkanja, si zaklical iz ozadja, završalo je in stare kokoši so bile pripravljene, da te popljuvajo, ostareli, pozabljeni taboriščnik pa je vztrajal: naj mladi mož razloži, naj pove, kaj je s tem mislil?! A v tvojih svinčenih mislih ni bilo ničesar, pred meseci so ti natisnili knjigo Odgovornost za praznike, vprašal sem te, kaj pomeni naslov. Bedak, bedak si, si mi odgovoril, kaj misliš, da bi nama tista kurba na Belem križu dala fukat? Preveč pijan sem bil, da bi zaigral osuplost, tudi takrat, ko sem
prebral drobni časopisni tisk na strani kriminal: Skočil pod vlak. To je bil tvoj odgovor, tvoja odgovornost za praznike.
»NE BOJIM SE SMRTI,
samo žal mi je, da je šlo mimo tako v prazno,« je rekla. Ni jih dopolnila štirideset, njeno telo je bilo izmučeno, njena duša hlepi po počitku. Mnogo let je minilo od časov, ko sva spala v bunkerju za štreko.
»Zablodila sem,« reče.
»Vsi smo na neki način zablodili,« jo poskušam tolažiti.
Dokaj točno ima zamejen in odmerjen čas. Večina nas ves čas odriva misel na smrt, nekje daleč je, a v bistvu vedno tu. Smrt se rodi z našim rojstvom.
Od tri do šest mesecev, ji je napovedal zdravnik.
Deklica, ki se je vsa drobna, nekoč, davno, gola stiskala k meni na vlažnem jogiju. Njene velike lešnikove oči in nebeške besede hrepenenja: »Povej, Jani, nekoč pa odpotujeva, daleč, a ne Jani?«
»Ja, Maja, zagotovo, nekoč odpotujeva, daleč, daleč.«
ŠTREKA
je bila komaj sto metrov stran od bloka, za njo so bili samo še polja in vrtički vse tja do Zelene jame. Pod starimi hrastovimi pragovi sem izkopal za meter globok in tri metre dolg bunker. Počasi sem navlekel tja deske, kartone, sveče, baterije, stare žimnice, odejo, stripe, knjige, celo majhno petrolejko. Potem so prišli Cigani z luna parkom in ves čas sem se bal, da odkrijejo moje zatočišče, ki je bilo dobro zakamuflirano. To je bil čudovit luna park z vrtiljakom, s hišo strahov in streliščem. Črnolase cigančice, ki so se prodajale, so ves čas imele čik v ustih. Brkati mož nam je prvi dan razdelil brezplačne vstopnice za vožnjo z vrtiljakom, ki ga je poganjal star ropotajoč motor. Nobenega denarja nisem imel, zato sem se prikradel do babice, ki je popoldneve dremala v svojem kabinetu. Če je bil doma oče, se je zaklepala. Edina je bila, ki je dobivala denar, svojo trdo prigarano pokojnino v Tobačni tovarni. Denarje velikokrat skrivala v elastičnih žabah, tako da si videl le izboklino. Vzel sem žiletko in prerezal žabe, tako da v spanju ni niti opazila, kdaj sem ji izmaknil rdeči bankovec za sto dinarjev. Do zadnjega sem zapravil v luna parku. Vedel sem, da bo kazensko ekspedicijo prevzela mama, njega včasih ni bilo s pivskih turnej po nekaj dni. Dve noči sem prespal v bunkerju za štreko, šprical sem pouk na osnovni šoli Jožeta Potrča, samo tretji dan me je lakota prignala pred zelena vrata, kjer sem neštetokrat oprezal in prisluškoval, kaj se dogaja na oni strani. Mama me je brez besed prijela za lase, v drugi roki je imela leseno poleno, udarjala je v norem besu in sikala: Pankrt, pankrt, ki sem te posrala, tvoj stari je pijanec, krade pa ne, ne, ne boš pri meni, ne boš, te raje ubijem, ne boš, ne boš ...!
Ves v modricah sem se nekako iztrgal in zbežal v bunker za štreko.
Iz kartona sem izbrskal knjigo Jezdeci škrlatne kadulje in zaman poskušal odjezditi.
»Nič, ni pardona, oba bo treba likvidirati, ona ni nič boljša,« sem ves čas ponavljal.
STEKLENICA
v očetovi roki je poletela z bliskovito naglico in ne spomnim se ničesar drugega razen teme. Je takšna smrt? sem se kasneje spraševal. Neopisljiv nič. Kako lahko misel umre? Zdaj je to, prepredena s podobami, z glasovi, barvami, potem pa samo gola, popolna tema, brez odmeva ali odseva.
Po tistem se očeta nisem več bal, edino, kar je še ostalo, je bilo, da me ubije, za temo pa sem zdaj dokončno vedel, da je veliko boljša varianta od življenja. Bolj me je ubijalo čakanje, tistih sedem najslabših let, ki sem jih preživel na Vodmatu v bloku F, čakanje, v kakšnem agregatnem stanju se prikotali. Kopičilo se je, strah se je levil v bes, čas je bil na moji strani, maščevalec v meni pripravljen. Včasih sem tako razmišljal, da bi ju zaplinil, ko sta ležala na boku objeta na preklopnem kavču kuhinje, ki je bila obenem dnevna soba. Razmišljal sem, da bi samo njemu nasul zelene kroglice podganjega strupa v steklenico vina. Samo kaj bi bilo, če bi opazil spremenjen okus? meje skrbelo. Zdaj sem bil že toliko odrasel in močan, da bi bila dva udarca s sekiro po glavi dovolj, enkrat takrat, ko je bil negiben v pijanski komi. Ubijal sem ga dan za dnem, njo le ob dnevih, ko meje izdala. Že same misli na krvavo, kruto maščevanje so me pomirile.
A globoko v sebi sem vedel, da mi bo nekoč plačal.
B«vi|a Park. november 20M »> *wwpark si
Tovarišija
Ura je bila zgodnja, a ne prezgodnja. Zame prerana, jasno, saj sem znan voluhar, ki rad potegne globoko v toplo sonce, za ostale pač ne. Malce starejši so se v posteljo odpravljali malce bolj zgodaj, po TV dnevniku in kakšni družinski razvedrilni oddaji, ki se ne konča prepozno in ki ne zahteva kakšne posebne možganske dejavnosti za spremljanje in razumevanje, zato so bili ob omenjeni uri čili, spočiti in urejeni. Že dolgo v penziji, a kljub temu lepo in skrbno oblečeni (ok, malce demode, to že) in sveže obriti, z lasno vodico urejenimi frizurami, le tu in tam s kakšnim neubogljivim kodrom, ki pa nikogar ni preveč motil. Jaz sem bil popolnoma iz drugega sveta. Z nekajdnevno brado, neprespan, utrujen, tečen. V raztrganih kavbojkah, ki so še bolj poudarjale razliko med mano in njimi v oblekah ali ženskih kostimih ... Pustimo ob strani dejstvo, da so bile moje raztrgane kavbojke zagotovo dražje od katere koli njihove obleke, kajti tega jim za noben denar ne bi povedal, le še bolj čudno bi me gledali! Saj rekel ni nihče nič, jasno, so kulturni ljudje, a po njihovih občasnih pogledih sem lahko točno vedel, kaj si mislijo o mojih oblačilih...
Le kaj mi je tega treba bilo, sem pomislil, ko sem si menda že stotič zaželel cigarete. Saj včasih so vsi prisotni tudi kadili, jasno, a zdaj so bili drugačni časi in leta in skrb za zdravje pa to...
Premlevali smo o aktualno politični situaciji in zadnjih potezah aktualnega predsednika vlade in o porkarijah za-krnjenih in zapriseženih nasprotnikov; jaz sem bil bolj v bolimek*** stanju. A grem ven na čik ali se ne spodobi? A grem? Al moram ostati?
V prostor je vstopila starejša ženska s polnim pladnjem dišečih turških kavic. V skodelicah, ki sem jih menda nazadnje videl v tovarniški restavraciji, ko sem kot srednješolec opravljal obvezno delovno prakso. Bele, z debelimi stenami in modro črto okoli in okoli. In bile so tako slabo izdelane, da nobena črta ni bila enako debela in da nobena ročka ni bila popolnoma enaka. Pravzaprav, če bolje pomislim, to je danes totalno in, unikatnost pa to, industrijsko oblikovanje in uniformiranost je za reveže, šljakarje, ki si unikatnosti pač ne morejo privoščiti!
Pladenj je pristal na mizi, kava se niti v eni skodelici ni prelila prek roba. Fascinantno, glede na to, da jo je prinesla gospodična v zelo zrelih letih! Evo, pa je bilo malo akcije v tem mojem ždenju v tistem prostoru, za hip sem celo pozabil na čik. Mimogrede sem še pogledal noge omenjene gospodične in rahlo razočarano vzdihnil. Ni imela obutih rjavih najlonk, prek njih kratkih belih nogavičk, stopala pa v modre ortopedske čevlje z izrezano peto in prsti. Eh, to so bili časi. Ko si ženske še niso depilirale nog in ko visoke pete niso po modnem ukazu uničevale stopal brhkih in manj brhkih mladenk!
Debata je za trenutek zastala, ko so se vsi prisotni zagrebli za kavice. Hitrost in nuja absolutno nista bili potrebni, kajti ko so vsi dobili opojni napitek razen mene, je bila na pladnju še vedno ena skodelica. Gospodična je zadevo natančno preštela!
Vzel sem skodelico in pomislil na Japonca, ki je pred desetletji obiskal Jugoslavijo in pravilno napovedal, da bo šla zadeva prej ko slej u kurac. Kako je to vedel? Ker so ga vodili s sestanka na sestanek in s prezentacije na pre-zentacijo in vedno so mu vsi porinili kavo, ki je sploh ni pil in nikoli je ni rabil plačati... In je kar tako iz glave izračunal, koliko smo Jugoslovani samo na njem vrgli stran ...
OK, jaz kavo pijem, ne, jaz kavo obožujem in sem skodelico vzel. Turška kava. Ze sto let je nisem pil. Z očmi sem preletel prostor, da bi našel sladkornico in mleko. Ne enega ne drugega ni bilo. Sladkor je out, ker kvari kri in zobe (no, večina prisotnih razen mene je že imela umetno zobovje, ki ga samo spraviš v kozarec z vodo in vržeš vanj še eno kemijo, kakor pravi Ditka Habrl, pa je!), mleka pa ni bilo, ker baje kombinacija mleka in kave po štiridesetem letu ni dobra kombinacija za želodec. Nikogar, žal vključno z mano, ni bilo pod štirideset, a le jaz očitno še želim živeti nevarno in sem ponižno vprašal za mleko. Ga ni. Enostavno in kratko. Pa jebi se, recimo. No, ne, brez tega zadnjega, nobene zlobe ni bilo v tem, mleka pač ni in o tem ni treba več izgubljati besed. Zaključena zadeva...
Bomo začeli? Bomo. Glavni je vključil nekakšen aparat, ki se ga spomnim le iz muzeja ali kakšnega starega ČB filma. Velik kot manjši avtomobil, na katerem sta bila dva kolutna trakova. Osemkanalni snemalnik ali kaj. Fasciniran nad še delujočo antikviteto sem preslišal prve pol ure in vmes še malce oddremal, ko so glasovi prešli na višjo oktavo in pritegnili mojo pozornost.
Kaj pa če bi tistega iz tam... Ne, je že umrl! Aha. Če bi pa onega, saj veste, ga vsi poznamo, kako se že piše... Ne, žal ne, sva bila zadnjič pri njem, so mu odrezali nogo in res ne more več... Kaj pa če bi Črmošnjicam priključili in... Črmošnjice so prazne, žal!
Nič nisem razumel. Zavladala je tišina. Vsi so gledali v tla, jaz sem gledal v vse in ničesar nisem razumel. Potem je glavni z žalostjo v glasu izrekel zgodovinske besede: »Tovariši, soočimo se. Nič se ne da storiti. Bučka bo padla!«
Jep, to je težava organizacij s starajočim se članstvom. Ljudje umirajo...
Situacija je bila žalostna, vsi smo razmišljali o izrečenem, ko je nenadoma zazvonil telefon. Glasno. Zelo glasno. Z neko melodijo, ki sem se je bežno spomnil iz mla-
dosti. Slovenska popevka, zimzelena, pela jo je ženska z visoko natupirano frizuro...
Vsi prisotni (razen mene, seveda!) so začeli brskati po žepih in iskati telefon. Najprej mi je bilo to malce čudno, potem sem opazil še, da imajo vsi enake modele telefonskega aparata. Aha, jasno, penzion paket s prednasta-vljeno melodijo telefonskega zvonjenja!
Ko so vsi pogledali na ekrančke svojih telefonov in videli, da ni njihov, je nekdo ruknil tovariša v kotu, ki mu je po logiki stvari edinemu lahko zvonil. Mirno je vzel telefon iz žepa (čeprav je zvonil že dlje kot minuto in pol!), pritisnil na zeleno tipko, povedal v aparat, da naj kličoči trenutek počaka, potem pa kulturno vstal in zapustil prostor. Pri tem je seveda moralo vstati pet drugih tovarišev, ki so tudi že starejši in je trajalo kakšne tri minute, da je zapustil prostor. Zaprl je vrata za sabo, potem pa zavpil v telefon, da je na sestanku in da se slišita kasneje. In se vrnil na svoj prostor, kar je spet trajalo tri minute...
Sestanek borčevske organizacije je trajal še dobri dve uri in moram reči, da je moje prvotno pristno začudenje kmalu zamenjalo občudovanje. Počutil sem se, kot da potujem v času nazaj. Ko smo izčrpali dnevni red in prešli na neformalen pogovor, v katerem sem lahko potešil svojo radovednost, kako je bilo takrat, je pa sploh postalo čudovito. Sedel sem namreč z ljudmi, ki so se borili z najbolj organizirano vojsko, ki je podjarmila celo Evropo! In preživeli, da so lahko pripovedovali...
Sem vprašal enega tovariša (ja, poskušal sem biti duhovit in poznavalski!), če so imeli italijanski tanki res eno brzino za naprej in šest za nazaj, pa ni dojel šale in enostavno odvrnil, da ne ve, in potem mimogrede še dodal, kako se uniči nemški in kako italijanski tank!
Opazoval sem te ljudi in lahko sem jih samo občudoval. Res! Slovenski pisatelj Ivan Cankar je nekoč zagrenjeno zapisal, da smo Slovenci hlapci, za hlapce rojeni in za hlapce vzgojeni. Ne vem, mogoče je bilo to kdaj v zgodovini res, a temu že zelo dolgo ni več tako, najmanj pa temu ni tako od leta 1941, tudi zaradi tovarišic in tovarišev v tistem prostoru, kajti s partizanskim bojem smo Slovenci odložili svoja hlapčevske cote in si nadeli uniformo upornika, ki se je skupaj z zavezniki postavil na pravo stran zgodovine.
Zdaj imam za melodijo zvonjenja naštimano partizansko Na juriš! in se včasih, ko mi zazvoni na kakšnem javnem prostoru, zabavam z mislijo, ali je kakšen kolabo-rantek v bližini in ali je zaradi te pesmi narinil v plenice...
SFSNŠini
ELDORADO
K/DO e>i'
VEDEL
(i(OKUZ.'£NI
dLI
Svinjska gripa: Morda jo že imate
Gašper Klančar
FOTZAC
lokalno trobilo
Neverjetno, senzacionalno, aviatično!
Kuli napovedal letalski miting na Glavnem trgu
PREBIVALCI PREČNE ZGROŽENI - ROMSKA SKUPNOST GROZI Z ZRAČNO OBRAMBO - PODŽUPAN RAFAEL KRIŽANI: ŠE KAR GA NI
Minister za turizem, prvi ideolog, promotor in pivec cvička, znameniti novomeški urbanist in največji lovec na največjo divjad, najlepši brk južno od Alp in novomeški intelektualec je v sporočilu za javnost sporočil, da bo v času od 20. do 27. novembra na novomeškem Glavnem trgu in v njegovem zračnem prostoru potekal 1. tradicionalni mednarodni dolenjski letalski miting, krajše. 1. TMDLM.
Na njem naj bi se predstavili vsi največji izdelovalci letal, helikopterjev, balonov in kar je podobne leteče tehnologije. Prav tako bo za časa mitinga predstavljena vsa leteča vojaška tehnologija, kar jo premorejo zveza NATO, Rusija, Kitajska in Čile. Kuli je v obvestilu za javnost, ki ga je forvvardiralo vodstvo Tedna cvička s pomočjo Zavoda za turizem Novo mesto, še zapisal, da si MO Novo mesto od dogodka obeta veliko turistično promocijo, prav tako pa pričakuje, da si bo izdatno finačno opomoglo tudi tako imenovano javno- zasebno partnerstvo trenutne oblasti, kar naj bi se na koncu (ne ve se še točno, kako in kje) odrazilo pri prihodkih ali odhodkih občinskega proračuna. Kuli je zatrdil, da organizacija prireditve občine ne bo stala nič, razen tistih nekaj deset tisoč EUR, ki bodo potrebni za promocijski, zabavni in degustacijski program.
Kot se za tovrstne dogodke spodobi, se bodo na mitingu predstavili tudi združeni dolenjski pridelovalci cvička. Zaključna enološko-etnološko-zabavna
prireditev bo potekala na letališču Prečna, kjer bo koncert znamenite novomeške skupine Four plejers.
Uspeli smo še izvedeti, da so priprave na veli-častnen dogodek v polnem zamahu, organizacijski odbor pa v polnem pivskem, se opravičujemo, delovnem elanu v eni izmed zidanic rešuje še zadnje malenkosti. Zatika se menda pri romski skupnosti Center - Brezje, ki grozi, da bo s svojim, v tem delu Evrope najsodobnejšim, sistemom za nadzorovanje zračnega prostora ROLAND 4/7 sestrelila vsak leteči objekt in tudi vsak leteči brk, ki ne bo imel podpisane pogodbe za uporabo suverenega romskega zračnega prostora. Pogajanja potekajo.
Za časa letalskega mitinga oziroma pristajanja in vzletanja letal na Glavnem trgu bo obvoz kot vedno ob tovrstnih elementarnih dogodkih urejen za Mladinsko knjigo, mimo glasbene šole do puba Pri vodnjaku. Nebo nad Glavnim trgom pa bo zaprto za ves zračni promet, izvzemši sodelujočo aviacijo. Večjih težav s prometom Kuli ne pričakuje.
Kmetija slavnih na MO Novo mesto
Župan Muha je na svojem zabavnem portalu novomesto.org sporočil, da se MO NM skupaj s soproducentom Vaša kanalizacija pripravlja na snemanje resničnostnega sova Vaša kmetija slavnih po vzoru Kmetije slavnih na POP TV.
Muha je prepričan, da bo novomeški resničnostni šov prava uspešnica, saj na občini v dobro občanov vegetira kar nekaj političnih zvezd, ki si vsekakor zaslužijo večje pozornosti javnosti. Poleg tega produkcija občine ne bo stala nič, razen tistih nekaj deset tisoč EUR, ki bodo potrebni za promocijski, zabavni in degustacijski program. Manjši strošek bodo predstavljale tudi pogodbene obveznosti do Vaše kanalizacije, drugih televizij, ki jim bodo plačevali, da bodo oddajo predvajale, in pa dodatni honorarji nastopajočih. V zakulisju oddaje se sicer govori, da imajo problem z enim izmed zvezdnikov, dvakratnim dosmrtnim direktorjem športne agencije in podžupanom Rafaelom Križanim. Rafaela Križanega namreč še ni, zato razmišljajo o najetju dvojnika. Ta naj bi imel tudi kaskaderske sposobnosti in opravljeno 7. stopnjo joge, saj je plastično upodobiti lik Križanega izredno zahtevno opravilo. Vse gre namreč zelo počaaaaaasi. (Za vse je kriv cviček tlač)
Anonimna svetniška skupina proti »beli« romski svetnici
Anonimna svetniška skupina anonimnih svetnikov je v ustavno presojo podala izvolitev naturalizirane novomeške romske svetnice.
V sporočilu za javnost so zapisali, da ni v redu, da so se civili začeli spreobračati v Rome in se potem celo politično udejstvovati. Po njihovem je izvolitev nove romske svetnice nepravilna, ker je rojena kot civilka. Poleg tega so podali tudi ovadbo varuhinji človekovih pravic, saj se bojijo, da gre v primeru »bele« romske svetnice za načrtno in hinavsko naturalizacijo večinskega prebivalstva s strani manjšinskega, se pravi sprevračanje civilov v Rome. V anonimni svetniški skupini anonimnih svetnikov so izrazili skrb, da se bo zaradi ugodnih življenjskih razmer v romski skupnosti do leta 2011 več kot polovica Novomeščanov deklarirala za Rome. (Vrnite nam Brajdiča Trtiča tiač)
BI	irn
JANUAR I MAREC I MAJ I JULIJ I SEPTEMMR
FEbIuAR	AKIL	JWJIJ	AVlUST	I OKTOBER

y
•Potlač, lokalno trobilo • Direktor: Dr. Novšek • Ureja Urad za raziskovanje rudnin in izgubljanje časa: Jebul in Big Fak (suspendiran) • Oddelek za ideološko indoktrinacijo in fizični razvoj: razpuščen* Specialna enota. Šizi (poveljnik), Metadom (v. d. fizični), Bacek in Kečap Tomasso (topovska hrana) • Tajnik: Nacek Pacek • Servis: Trixy Deelight • Glavni štab: Rotovž • e-mail: ni.
Revija Park november 200« »> wwwpa»k st
ARHITEK
Novi trg 9, 8000 Novo mesto tel.: 07 33 71 520 fax: 07 33 71 521 V gsm: 041 671 338
Avtohiša Berus
Podbevškova 1, Novo mesto Servisno prodajni center vozil Volkswagen in Audi
07 371 98 00
Avtošola Riba
Ulica stare pravde 15 Novi trg 11, Novo mesto tel: 07/ 33 26 722 m-tel: 041 671 480
AVTOŠOLA
<RIBA<
d.o.o.
__________S
V
Branko Tratar s.p.
projektiranje.
posl. posredovanje, nadzor Ul. talcev 2. Novo mesto tel.: 07 33 80 900
PROJEKT biro
SOPHOS
SOPHOS ANTI-VIRUS Pooblaščeni distributer za Slovenijo www.sophos.si
ORIKS 1
VODENJE POSLOVNIH KNJIG ZA PODJETJA IN SAMOSTOJNE PODJETNIKE TER POMOČ OD USTANOVITVE DO REGISTRACIJE PODJETJA
Mira Lalič
Danila Bučarja 22 tel.: 07 / 33 73 380,33 73 381 8000 Novo mesto	fa\:07 / 33 73 382
GSM: 041 / 682 - 470
UPOŠTEVAMO KARTICO OBRTNIK OBRTNIKU! j
Podružnica Žužemberk	tel.: 07 / 36 91 960 ^
"Hf MARJAN ŠMALC s.p.
~	' X'T' 041/671-461,fax:07/33-25-968
n RO\r Ae-mail: marjan.smalc@siol.net
VARNOST PRI DELU - POŽARNA VARNOST
A F< O
■ računmvdske n knjisomdske siorine - bajanje'm ntubv gradbenih instalacij
Gradbeno projektiranje ^	I
in inženiring d.o.o.	R
Ljubljanska cesta 26, Novo mesto tel.: 07 33 77 630, www.gpi.si
(inf tehna)
Glavni trg 20, Novo mesto tel.: 07 39 30 600
S
Rozalija Judež s.p.
Velika Cikava 12B 8000 Novo mesto
tel ./faks: 07/33 72 930, mobitel: 031 293 6 delovni čas: od pon. do pet. od 8. do 15. ur e-mail: darabiro@siol.nel
I ZavarovalnicaTIUA, d. d. Seidlova cesta 5 8000 Novo mesto
I www.zav-tilia.si
TILIA
Zavarovalnica Tilia. d.d.
Claiuta skupine SjvaKr
MONTAŽA IN POPRAVILO VODOVODNIH INSTALACIJ
Jernej Jakše s.p.
Bršljin 32, Novo mesto gsm: 041 650 700
HLHulu
3
!0K
Jesbo.mizarstvo@volja.net -
Jože Bogovič, s.p.
Izdelava masivnih postelj in posteljnih vložkov
V tel: 07/33 46 586. gsm: 041 385 670, tax: 07/33 46 587 y
(agencija 0*0^ servis ^
Novo mesto: Prešernov trg 6, Trebnje: Baragov trg 1, Črnomelj: Kolodvorska c. 35, Brezplačna tel.št.: 080 22 16 www.mservis.si
3L~renner
W O O D C O A T I N G S
J AICO Novo mesto, d. o. o.
J
RENAULT
tim
d.o.o. Novo mesto Smolenja vas 10 a. Novo mesto Tel: 07/3374-200, fax: 3374-202
•	POOBLAŠČENI SERVIS VOZIL RENAULT
•	AVTOELEKTRIKA • VULKANIZERSTVO
- f/s
•I^masažniSalon
Grobič David s.p.
Kandijska cesta 34, Novo mesto
T: 051 325 270 W: www.masazni-salon.si
PONUDBA DARILNIH BONOV!
fine cars
®
d.o.o.
Prodaja vozil Bajčeva 6, Novo mesto Tel./fax: 07 33 80 860
PRODAJ« IN SERVISIRANJE RAČUNALNIŠKE OPREME
PRODAJALNA LOČNA, Seidlova 48 Tel.: 07/30 20 190 • www.tomas.si
UO
<
U
O
regionalni televizijski program
www,vaskanal,com
Televizija Novo mesto d.o.o,, Podbevškova 12,8000 Novo mesto, tel.; +386 7 39 30 876
(—	VARNOSTNI INŽCNiniNG	\
tel./fax: 07 33 44 220
' -m	VARNOSTNI IN2KNIHINO	-
[PA^MA
jp/^-TJcS-lauva
PARMA Rudi IVANČIČ s.p.
JSKI MONT
OESTABUSHE0 1M3 č
ing as®

MAJCEN
Rozmanova ulica 10, Novo mesto Tel.: 07 33 71 470.041643 969 c.mailidpm.mojcal @siol.nct www.drustvopm-mojca.si
Društvo prijateljev mladine ''Mojca " Novo mesto
^ACER
Prostorsko načrtovanje, projektiranje in varstvo okolja Novo mesto, d.o.o.
DAgN|
m
Lubcon d.o.o.
Adamičeva 26 Novo mesto tel.: 07 33 80 760

ROLETARSTVO MEDLE d o.o.
8000 Novo mesto • Podbevškova ulica 31 •tel.: 07/3 930 930 E-mail: roletarstvo.medle@siol net
lOKNA - VRATA - SENČILA,
<2LED
reklamna agencija
| j
projektiranje, načrtovanje, oprema, design Ljubljanska cesta 26, 8000 Novo mesto tel 07 30 -79-811, 041 671-321
1 1
72 šola tujih jezikov 72
100 Glavni trg 11, Novo mesto 102
g 041
m,
722 801
S O R E X d.o.o.
Foersterjeva 10.8000 Novo mesto e-mall: info@sorex.sl, www sorex.si
Samolepilne etikete • Foto papir
www.Luminus.si
RSL v a
WWW KSI PROOUCTION.COM
Vse na enem mestu: Izlet! potovanja, sejmi, letovanja, zimovanja, letalske vozovnice za posameznike In skupine!
Si KOMPAS NOVO MESTO d.o.o.
tel. 07/39 31 520


1
NOVO MESTO, ŠEGOVA 90, TEL: 07/33 75 960, FAKS: 07/33 75 961, e/mail: koda »siol.net
VODENJE KNJIGOVODSTVA ZA PODJETJA IN SAMOSTOJNE PODJETNIKE ZA DOMAČI IN TUJI TRG
Športi d.o.o.
Košenice 83, Novo mesto 'pniTX-Jl
® 3TAV
Izbrane informacije d.o.o.
•	Poslovni iotormocijski sistemi (IMmvs okolje, SOI odjemalec/Mi)
•	Razvoj nove programske opreme po meri uporatmika
•	Razvoj Internet aplikacij in web gostovanje
Tel: 07 393 56 16 • www.3tav.si
KMIF!®SI!ŠW®
> Marjan LUKŠIČ s.p.

Košenice 92, Novo mesto, Tel./fax: 07 33 47 015, gsm: 041 720 102

OS Dragotin Kette
šegova 117, 8000 Novo mesto 1 ^ T: 07 373 085°- F 07 373 0860 TW4Mi r«T rteAVljL Taintstvoos dk@guest arnes si
»K At. A N SOHAH s.p.
hlcklroinsUlacijc Rugovuka 2 8000 Novo meslo Tel, fiu 07/334 12 93 Mob: 041 /616 762
$

m
GOZDNO GOSPODARSTVO NOVO MESTO d.d.
Gubčevo 15, 8000 Novo maslo Tolofon: h c. 07/33 21 065
atmosferacaffe
moba
Moba
Izdelava posteljnih vložkov Latoflex Stopiče
sfo*
Inloustla.sl
v Kol.: 07 39 34 780 • lax: 07 30 34 789
<T\
m m
^33 VMiV Novo mesto
n" nn
“n Tel: 07 33 22193, Fait 07 33 70 601

Forex Commerce d.o.o.
Smrečnikova ulica 19 8000 Novo mesto
Vislo d.o.o.
Metelkova 7b, Ljubljana
M
HRANILNICA
LON
d.d., Kranj PE Novo mesto TEL.: 07 337 10 10
( Slovenska demokratska stranka \	
SDS	Mestni odbor
v		Novo mesto	J
REAL, d.o.o. Novo mesto
Kočevarjeva 2 8000 NOVO MESTO
5
2
e |
9 E xj o
= ■00
LDS
Mestni odbor Novo mesto
KNJIGOVEŠTVO
Kelbič Pavel, s. p.
Delavnica: Pod Trško goro 11,1:07 3325 718 Doma: Mestne njive 6,1:07 3325 926 GSM: 041 726 644
M AVKO PAVUTKC tp.
GALERIJA
GOSPODIČNA
OKVIRJANJE SLIK PRODAJNO RAZSTAVNA GALERIJA
II. takev 2. Novo mulil lrl..f*x: 07 .30-21-12*
h
Foersterjeva ulica 10 8000 Novo mesto tel: 07 3382 900 t-ttp //www Harlem si/
hnrlnm “r
ZAPIS PLUS
Podjetje za poslovne storitve d.o.o.
-	Vodenje poslovnih knjig
-	Poslovne študije in načrti
-	Podjetniško svetovanje
Tel. 0733 70 150*Fax. 0733 70 151 e-mail: zapis@insert.si
Pleskarstvo Tomazin d.o.o.
Gorenja vas 9a 8220 Šmaiješke Toplice GSM: 041 619 625
SIlveR
Novi trg 1, Novo mesto BTC Ljubljanska 27, Novo mesto J
Iboplo/t
■ pvc aiu tci ■ okar m vrrtn zr vaj oom | Krko 57,8000 Novo mejto / T: 07 J371370, F: 07 3371371
fv H DTITI n SPECIALIZIRANA I5B| TRGOVINA S PERILOM rimi \J \/	| (vtrgovski hiši Bršljin)
jJ tel.: 07/393-17-96 LjSCA
^VZAJEMNA
Jaz zate, ti zame.
steklarstvo 8000bZLsio
^Vidmar Tei.: o? 337 90 90
dacomm
KERAMIKA
CEMENTNI IZDELKI BREZNIKAR

Straža 13,8232 Šentrupert Tel.: 07/ 34 34 590 Fax: 07/ 34 34 5911 Mobitel: 04] 427652
davni trj H Tat.! 0733 n 7*9
^ELBLEB
I r^ovina in servis z računalniško opremo
Tel: 07/30-99400, http://wHw.belbled.si
O BSEH
Računalmiko izobraževanj«.	Kodinotrdkc
svetovanje in inženiring	jijbčw«Jo
AAalko/\a
Ljubljanska 1, Novo mesto tel.: 39 31 470
Š€)Jl(m motrmmjje. vmoči
www.eilciryu.si _______
kikintericr <; siol.net
'lUElsIpiA
SANITARNE NARIN IN GARDEROBE
v, „ . k i k i riliritr.si
INTE
^SK RIER
X i. i ,. i■ .
kNAUf (Armstrong
fermaceil
MAVČNE STENE IR OBLOGE	SPUŠČENI STROPI	NAPUŠCl INP0DSTREŠ1A
NK Interier Hm. Bršliin 18 a 8000 Novo mesto, tol 07/33 21028,33 22 944, GSM: 041612 505

VRTEC CICIBAN NOVO MESTO Bogovska ulica 18, 8000 Novo mesto
DOLENJSKIMI/ZE/
Muzejska 7, Novo mesto www.dd.muzej.com

Slavka Gaima 63, Novo mesto tel.: 07/ 39 35 860 fax: 07/ 39 35 876 e-mail: info@os-drska.si
Rozmanova 26/28, Novo mesto tel: 07 393 46 74
K N J I Ž N I C ,
, ' R
Ml	R J A N A
I A	C A^/
ib Investbiro
Ulica Mirana Jarca 33, Novo mesto 07 332 81 97
Osnovna šola CENTER
Seidlova cesta 7 8000 Novo mesto
Zarja d.d.
Stanovanjsko podjetje Prešernov trg 5 Novo mesto
ZARJA
Z'
Osnovna šola GRM
Trdinova ul.7, 8000 Novo mesto Tel.: 07 39 35 900
GIMNAZIJA NOVO MESTO
Seidlova cesta 8 8000 Novo mesto
v	I		
	Dijaški dom Novo mesto \ Šegova ulica 115 8000 Novo mesto
i			17
Srednja šola
ZA GOSTINSTVO IN TURIZEM
Ulica talcev 3
Tel.: 07 332 15 27

Ulico talcev 3/a 07 3933 264
EKONOMSKA ŠOLA
Novo mesto
AAKO d.O.O. NOVO MESTO KOVINSKE KONSTRUKCIJE
Kočevarieva ulica i, 8ooo Novo mesto
Telefon:( + 386 7)39 30 480, 39 30 490 Fax: ( + 386 7)39 30 491, E-mail: mko@mko.si .__________http: //www.mko.si/_______j
r..
Plesni center Dolenjske
Novi trg 7, Novo mesto gsm: 041 754 911
£
N D V > medij O
Glavni trg 14 8000 Novo mesto E: novi.medij@siol.net

Glavni trg 3, Novo mesto

triglav
"^^.Nova KBM
Nova Kreditna banka Maribor
Podružnica Novo mesto, Novi trg 7, Novo mesto
I
NLB
RIC Novo mesto
Novi trg 5, Novo mesto
tel.. 07 39 34 550 lUmojnouobrritmlni
WWW.riC-nm.Si	center Novo mesto
r- ;
Šolski center
Visoka šola za upravljanje in poslovanje
Dodiplomski in podiplomski visokošolski programi
Na Loko 2, Novo mesto	lfm\ J
tel.: 07 39 30 020
Novo mesto
Šegova 112 Novo mesto
^Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije''
Območna enota Novo mesto
t^V
2;	0$ Brusnice
Velike Brusnice 101 Velike Brusnice
KULTURNI CENTER JANEZA TRDINE
Novi trg 5, Novo mesto www.kulturnicenter.com

&
glasbena Šola OUapana CKozmc &iorv mesto
%
Center biotehnike in turizma Sevno 13 Novo mesto
OŠ Šmarjeta
Šmarjeta 1, Šmarjeta V * tel.: 07 38 44 180	//p

GASILSKO REŠEVALNI CENTER NOVO MESTO
VSeidlova cesta 29, 8000 Novo mesto/
Mestna občina Novo mesto
Seidlova 1, Novo mesto
i
L!
Slovenska ljudska stranka Mestni odbor Novo mesto
	ii			Galerija Božidar Jakac Grajska cesta 45, 8311 Kostanjevica na Krki m ■?'
■^7	j	m		111	^	Tel. : 07/49 87 008, Fax: 07/49 87 335
	11		11	Ogled razstav in stalnih zbirk: vsak dan razen ponedeljka od 9. do 18. ure.
KOSTANJEVICA NA KRKI	www.qalerlja-bi.sle-pošta:inlo@aaleriia-bi.si				
orstrtotN	FREERSta
MAROLOGI	SALON
SAMO NARAVNO JI DOVOLJ DOBRO ZA VA$E LASE	NOVO MESTO
031607 966	
E
ID - INTERIER DESIGN d.o.o. ARHITEKTURA & DESIGN GERMOVA 3, 8 000 NOVO MESTO t: +386 (0)7 393 20 80 f: +386(0)7 393 20 89 e: mfo@id-ciesign.si w: www.id-design.si________________
Frizerski salon Jure
Kandijska 19, Novo mesto
Gostilna Bučar
D ~ l r ,	TUDI
Bozenko Grah, s.p.	ŠT1IDFNT5KA
Šmihel 14, Novo mesto	o I UUtN lot\A
Tel,: 07 33 75 325, gsm: 031 647 084 KOSILA
d.o.o.
Prepih
Gornja Težka voda 19
Stopiče	PREPIH
tel.: 07 30 89 404	'	’ '
SAKS
mednarodni transport, logistika, inženiring in storitve Novo mesto d.o.o.
tel.: 07/ 33 70 700; fax: 07/33 70 701
Trženje in servis računalniške opreme Ljubljanska 8, Novo mesto tel.: 07 3321 638
KAVKA PUB T
DOBRA KAVA IN DOBRO VZDUŠJE.
Primož Polak s.p.
Ljubljanska cesta 26 (TC HEDERA) 8000 Novo mesto • tel:07/33 28 041
DELOVNI ČAS
Ponedeljek - srede 7h 23fi ■ Petek in sobota 7h 03h Četrtek	7h 01h Nedelja 16h 23ti,
TOT AL
&iwwemm
^y\
ZAVAROVALNICA MARIBOR
Kandijska cesta 60 Tel.: 07 302 01 00

Zwittrova ulica 1,8000 Novo mesto tel:+386 7 332 53 30 fax:+386 7 332 53 31 e-mail. pe-novo-mesto@zav-mb.si
TOTAL
TOTALČEK

□RUSINJ HDNOHESKIH STUDEHTOM
UDELEŽBA ZA BRUCE OBVEZNA.
za ostale Študente nujna
19.12.
LokalPatriot
20:00
PLES IGRE J/
PIJAČA DOBRODOŠLICE ZA VSE BRUCE
KRST BRUCEV
SLAVNOSTNA ZAPRISEGA BRUCOV
+ KONCERT <k£