CjJ Tl° o* 73 * w m > > 2017 < ŠTEVILKA 3 < JUL. flVG. SEP. < LETNIK XXV < ISSN 1318-1882 Izpitni centri ECDL ECDL (European Computer Driving License), ki ga v Sloveniji imenujemo evropsko računalniško spričevalo, je standardni program usposabljanja uporabnikov, ki da zaposlenim potrebno znanje za delo s standardnimi računalniškimi programi na informatiziranem delovnem mestu, delodajalcem pa pomeni dokazilo o usposobljenosti. V Evropi je za uvajanje, usposabljanje in nadzor izvajanja ECDL pooblaščena ustanova ECDL Fundation, v Sloveniji pa je kot član CEPIS (Council of European Professional Informatics) to pravico pridobilo Slovensko društvo INFORMATIKA. V državah Evropske unije so pri uvajanju ECDL močno angažirane srednje in visoke šole, aktivni pa so tudi različni vladni resorji. Posebno pomembno je, da velja spričevalo v 148 državah, ki so vključene v program ECDL. Doslej je bilo v svetu izdanih že več kot 11,6 milijona indeksov, v Sloveniji več kot 17.000, in podeljenih več kot 11.000 spričeval. Za izpitne centre v Sloveniji je usposobljenih osem organizacij, katerih logotipe objavljamo. LJUDSKA UNIVERZA MURSKA SOBOTA ACADEMIA VSEBINA UPORABNA INFORMATIKA 2017 ŠTEVILKA 3 JUL/AVG/SEP LETNIK XXV ISSN 1318-1882 B Znanstveni prispevki Katja Kous, Miha Pavlinek Longitudinalna raziskava dostopnosti spletnih mest slovenskih občin 135 Dimitar Ivanovski, Boštjan Sumak, Maja Pušnik Identifikacija mobilnih vzorcev za učinkovito in uspešno delo z mobilnim uporabniškim vmesnikom 153 B Strokovni prispevki Anton Pevec, Spela Urh Popoviž Projektno vodenje v digitalni dobi 161 Živa Rant, Dalibor Stanimirovic, Vedrana Matetic, Simon Indihar, Janja Zidarn, Mate Beštek, Lucija Tepej Jožic, Andrej Žlender eZdravje danes 169 Robert Leskovar, Goran Vukoviž, Alenka Baggia Pregled poklicev v informacijski dejavnosti 180 2017 - številka 3 - letnik XXV uporabna INFORMATIKA 133 UPORABNA INFORMATIKA 2017 ŠTEVILKA 3 JUL/AVG/SEP LETNIK XXV ISSN 1318-1882 Ustanovitelj in izdajatelj Slovensko društvo INFORMATIKA Litostrojska cesta 54, 1000 Ljubljana Predstavnik Niko Schlamberger Odgovorni urednik Jurij Jaklič Uredniški odbor Marko Bajec, Vesna Bosilj Vukšic, Sjaak Brinkkemper, Gregor Hauc, Jurij Jaklič, Andrej Kovačič, Jan von Knop, Jan Mendling, Miodrag Popovic, Katarina Puc, Vladislav Rajkovič, Ivan Rozman, Pedro Simöes Coelho, John Taylor, Mirko Vintar, Tatjana Welzer Družovec Recenzenti Alenka Baggia, Marko Bajec, Marko Bohanec, Renato Burazer, Janez Demšar, Dejan Dinevski, Saša Divjak, Nadja Dobnik, Jure Erjavec, Aleksandar Gavrič, Miro Gradisar, Aleš Groznik, Tanja Grubljesič, Mojca Indihar Stemberger, Jurij Jaklič, Mirjana Kljajic Borštnar, Monika Klun, Andrej Kovačič, Nives Kreuh, Marjan Krisper, Robert Leskovar, Luka Pavlič, Aleš Popovič, Uroš Rajkovič, Vladislav Rajkovič, Živa Rant, Andrej Robida, Niko Schlamberger, Marina Trkman, Peter Trkman, Tomaž Turk, Mirko Vintar, Borut Werber, Boštjan Žvanut Tehnična urednica Mira Turk Skraba Lektoriranje Mira Turk Skraba (slov.) Marvelingua (angl.) Oblikovanje KOFEIN DIZAJN, d. o. o. Prelom in tisk Boex DTP d. o. o., Ljubljana Naklada 600 izvodov Naslov uredništva Slovensko društvo INFORMATIKA Uredništvo revije Uporabna informatika Litostrojska cesta 54, 1000 Ljubljana www.uporabna-informatika.si Revija izhaja četrtletno. Cena posamezne številke je 20,00 EUR. Letna naročnina za podjetja 85,00 EUR, za vsak nadaljnji izvod 60,00 EUR, za posameznike 35,00 EUR, za študente in seniorje 15,00 EUR. V ceno je vključen DDV. Revija Uporabna informatika je od številke 4/VII vključena v mednarodno bazo INSPEC. Revija Uporabna informatika je pod zaporedno številko 666 vpisana v razvid medijev, ki ga vodi Ministrstvo za kulturo RS. Revija Uporabna informatika je vključena v Digitalno knjižnico Slovenije (dLib.si). © Slovensko društvo INFORMATIKA Vabilo avtorjem V reviji Uporabna informatika objavljamo kakovostne izvirne članke domačih in tujih avtorjev z najširšega področja informatike v poslovanju podjetij, javni upravi in zasebnem življenju na znanstveni, strokovni in informativni ravni; se posebno spodbujamo objavo interdisciplinarnih člankov. Zato vabimo avtorje, da prispevke, ki ustrezajo omenjenim usmeritvam, pošljejo uredništvu revije po elektronski posti na naslov ui@drustvo--informatika.si. Avtorje prosimo, da pri pripravi prispevka upoštevajo navodila, objavljena v nadaljevanju ter na naslovu http://www.uporabna-informatika.si. Za kakovost prispevkov skrbi mednarodni uredniški odbor. Članki so anonimno recen-zirani, o objavi pa na podlagi recenzij samostojno odloča uredniški odbor. Recenzenti lahko zahtevajo, da avtorji besedilo spremenijo v skladu s priporočili in da popravljeni članek ponovno prejmejo v pregled. Uredništvo pa lahko se pred recenzijo zavrne objavo prispevka, če njegova vsebina ne ustreza vsebinski usmeritvi revije ali če članek ne ustreza kriterijem za objavo v reviji. Pred objavo članka mora avtor podpisati izjavo o avtorstvu, s katero potrjuje originalnost članka in dovoljuje prenos materialnih avtorskih pravic. Nenaročenih prispevkov ne vračamo in ne honoriramo. Avtorji prejmejo enoletno naročnino na revijo Uporabna informatika, ki vključuje avtorski izvod revije in se nadaljnje tri zaporedne številke. S svojim prispevkom v reviji Uporabna informatika boste prispevali k širjenju znanja na področju informatike. Želimo si čim več prispevkov z raznoliko in zanimivo tematiko in se jih že vnaprej veselimo. Uredništvo revije Navodila avtorjem člankov Članke objavljamo praviloma v slovenščini, članke tujih avtorjev pa v angleščini. Besedilo naj bo jezikovno skrbno pripravljeno. Priporočamo zmernost pri uporabi tujk in -kjer je mogoče - njihovo zamenjavo s slovenskimi izrazi. V pomoč pri iskanju slovenskih ustreznic priporočamo uporabo spletnega terminološkega slovarja Slovenskega društva Informatika Islovar (www.islovar.org). Znanstveni članek naj obsega največ 40.000 znakov, strokovni članki do 30.000 znakov, obvestila in poročila pa do 8.000 znakov. Članek naj bo praviloma predložen v urejevalniku besedil Word (*.doc ali *.docx) v enojnem razmaku, brez posebnih znakov ali poudarjenih črk. Za ločilom na koncu stavka napravite samo en prazen prostor, pri odstavkih ne uporabljajte zamika. Naslovu članka naj sledi za vsakega avtorja polno ime, ustanova, v kateri je zaposlen, naslov in elektronski naslov. Sledi naj povzetek v slovenščini v obsegu 8 do 10 vrstic in seznam od 5 do 8 ključnih besed, ki najbolje opredeljujejo vsebinski okvir članka. Pred povzetkom v angleščini naj bo se angleški prevod naslova, prav tako pa naj bodo dodane ključne besede v angleščini. Obratno velja v primeru predložitve članka v angleščini. Razdelki naj bodo naslovljeni in oštevilčeni z arabskimi številkami. Slike in tabele vključite v besedilo. Opremite jih z naslovom in oštevilčite z arabskimi številkami. Vsako sliko in tabelo razložite tudi v besedilu članka. Če v članku uporabljate slike ali tabele drugih avtorjev, navedite vir pod sliko oz. tabelo. Revijo tiskamo v črno-beli tehniki, zato barvne slike ali fotografije kot original niso primerne. Slik zaslonov ne objavljamo, razen če so nujno potrebne za razumevanje besedila. Slike, grafikoni, organizacijske sheme ipd. naj imajo belo podlago. Enačbe oštevilčite v oklepajih desno od enačbe. V besedilu se sklicujte na navedeno literaturo skladno s pravili sistema APA navajanja bibliografskih referenc, najpogosteje torej v obliki (Novak & Kovač, 2008, str. 235). Na koncu članka navedite samo v članku uporabljeno literaturo in vire v enotnem seznamu po abecednem redu avtorjev, prav tako v skladu s pravili APA. Več o sistemu APA, katerega uporabo omogoča tudi urejevalnik besedil Word 2007, najdete na strani http://owl.english.purdue.edu/owl/resource/560/01/. Članku dodajte kratek življenjepis vsakega avtorja v obsegu do 8 vrstic, v katerem poudarite predvsem strokovne dosežke. 134 uporabna INFORMATIKA 2017 - številka 3 - letnik XXV ZNANSTVENI PRISPEVKI B Longitudinalna raziskava dostopnosti spletnih mest slovenskih občin Katja Kous, Miha Pavlinek Univerza v Mariboru, Fakulteta za elektrotehniko, računalništvo in informatiko, Inštitut za informatiko, Smetanova ulica 17, 2000 Maribor katja.kous@um.si; miha.pavlinek@um.si Izvleček Kljub temu da obstajajo priporočila, smernice in standardi za povečanje spletne dostopnosti, ti v praksi pogosto niso upoštevani ali pa so upoštevani le delno. Njihovo upoštevanje v celoti omogoča povečano spletno dostopnost predvsem za uporabnike, ki imajo zaradi svojih specifičnih lastnosti drugačne potrebe pri upravljanju s spletnimi vsebinami in storitvami. Namen raziskave, predstavljene v prispevku, je pridobiti vpogled v dostopnost in ugotoviti, kakšen je trend dostopnosti spletnih mest slovenskih občin v zadnjih petih letih. S pomočjo storitve arhiviranja podatkov in avtomatskega orodja za preverjanje skladnosti smo želeli preveriti skladnost vstopnih strani omenjenih spletnih mest s trenutno najbolj uveljavljenim standardom ISO/IEC 40500:2012, ki podaja smernice za spletno dostopnost. Rezultati raziskave, v katero je bilo vključenih 189 od 212 vstopnih spletnih strani slovenskih občin, so pokazali, da je bila popolna skladnost z omenjenim standardom zagotovljena le leta 2013 in 2014 pri eni vstopni spletni strani. Skozi leta se zmanjšuje število neskladnosti, ki bi v veliki meri ogrožale spletno dostopnost, kar je dober indikator za povečano upoštevanje priporočil. Ključne besede: spletna dostopnost, standard ISO/IEC 40500:2012, smernice WCAG, avtomatsko orodje, spletna mesta slovenskih občin. Abstract A longitudinal research of Slovenian Municipalities' website accessibility Although recommendations, guidelines and Standards for web accessibility enhancement exist, in practice they are usually not taken into account or are observed only in part. Their observance increases web accessibility, especially for users who have different needs for managing web content and services because of specific characteristics. The purpose of the research in this paper is to gain insight into website accessibility of Slovenian Municipalities and to determine the trend of changes regarding the accessibility of these websites in the last five years. Through web data archiving and automated tools, we wanted to verify the compliance of home pages of mentioned websites with ISO/IEC 40500:2012, which includes web accessibility guidelines. The results of the study, which encompassed 189 of 212 web pages of Slovenian Municipalities, have shown that only one web page was fully compliant in 2013 and 2014. Through the years, the number of non-compliances, which greatly endanger web accessibility, has been reduced, which is a reliable indicator for increased compliance with recommendations. Keywords: web accessibility, ISO/IEC 40500:2012, Web Content Accessibility Guidelines (WCAG), automatic tool, Slovenian Municipalities' websites. 1 UVOD V digitalni družbi je postal splet, vključno z informacijskimi in komunikacijskimi tehnologijami (v nadaljevanju IKT), nepogrešljiv in ključni faktor vsakdana. Podatki Statističnega urada Republike Slovenije kažejo, da se je odstotek rednih uporabnikov interneta, starih med 16 in 75 let, v prvem četrtletju leta 2016 v primerjavi z letom 2015 povečal za 2 odstotka, in sicer s 73 na 75 odstotkov (Statistični urad Republike Slovenije, 2017). Podatki prav tako kažejo, da se je leta 2016 uporaba spletnih strani javnih ustanov v primerjavi z letom 2015 v starostnih skupinah 34-44, 45-54 in 65-74 let povečala, število uporabnikov v starostnih skupinah 16-24 let, 25-34 let in 55-64 let pa je upadlo (Statistični urad Republike Slovenije, 2017). Prebivalstvo se v Sloveniji stara, kar vpliva tudi na strukturo in karakteristike uporabnikov - vedno več je tistih, ki imajo zaradi starosti spremenjene fizične in kognitivne sposobnosti, kar vpliva tudi na način rokovanja z IKT. Če k temu dodamo še osebe s posebnimi potrebami,1 dobimo skupine uporabnikov, ki jim nji- 1 Osebe z motnjami v duševnem razvoju (MDR), slepi in slabovidni, gluhi in naglušni, osebe z govorno-jezikovnimi motnjami, gibalno ovirane osebe, dolgotrajno bolne osebe, osebe z učnimi težavami, osebe s čustvenimi in vedenjskimi motnjami, osebe z motnjami avtističnega spektra. V Sloveniji se status oseb s posebnimi potrebami dodeli skladno z Zakonom o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (ZUOPP-1) (Uradni list RS št. 58/2011 2011). 2017 - številka 3 - letnik XXV uporabna INFORMATIKA 135 Katja Kous, Miha Pavlinek: Longitudinalna raziskava dostopnosti spletnih mest slovenskih občin hove specifične lastnosti onemogočajo običajen način uporabe spletnih vsebin in storitev. Da bi omilili razkorak med različnimi skupinami uporabnikov spletnih vsebin in storitev ter zagotovili njihovo uporabo čim širši množici uporabnikov (tudi starejšim osebam in osebam s posebnimi potrebami), se je že pred časom tako v politični kot tudi v tehnični sferi izoblikoval termin »spletna dostopnost«. V politični sferi se je pomembnost spletne dostopnosti povečala s sprejeto direktivo evropskega parlamenta in sveta o dostopnosti spletišč2 in mobilnih aplikacij organov javnega sektorja3 (v nadaljevanju direktiva) (Uradni list Evropske unije, 2016). Ta je nastala kot nadaljevanje sprejete zaveze večine članic EU o uvedbi ustreznih ukrepov za zagotavljanje enakopravnega dostopa do IKT in storitev invalidom4 ob ratifikaciji oziroma sklenitvi konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov. Direktiva zahteva, da »organi javnega sektorja sprejmejo potrebne ukrepe, da zagotovijo, da so njihova spletišča in mobilne aplikacije zaznavni, delujoči, razumljivi in robustnejši ter s tem dostopnejši« (Uradni list Evropske unije, 2016). Zagotovila za dostopnost je mogoče povezati z definicijo dostopnosti, opredeljeno v smernicah WCAG 2.0 (angl. Web Content Accessibility Guidelines), ki jih je izdal konzorcij za svetovni splet (angl. World Wide Web Consortium oz. W3C) in so se kasneje preoblikovale v standard ISO/IEC 40500:2012. Natančneje, zagotovila, opredeljena v direktivi, so preslikava načel5 spletne dostopnosti, opredeljenih v omenjenem standardu. Ob omenjenih smernicah oz. standardu se v tehnični sferi zavedanje spletne dostopnosti odraža tudi s preostalimi definiranimi priporočili, katerih namen je zagotoviti čim večjo tehnično podprtost dostopnosti in težnjo k univerzalni predstavitvi spletnih vsebin za vse skupine uporabnikov. V praksi je upoštevanje teh standardov, smernic in priporočil v veliki meri odvisno od razvijalcev in oblikovalcev spletnih mest. Čeprav se ti zavedajo, da morajo biti spletne vsebine 2 Skupek pomensko povezanih spletnih strani, angl. Website. (Vir: iSlovar) 3 V Direktivi Corgan javnega sektorja pomeni državne, regionalne ali lokalne oblasti, osebe javnega prava, kot so opredeljene v točki 4 člena 2(1) Direktive 2014/24/EU, ali združenja enega ali več takih organov oziroma enega ali več takih oseb javnega prava, če so ta združenja ustanovljena s posebnim namenom zadovoljevanja potreb javnega interesa in nimajo industrijskega ali komercialnega značaja je v Direktivi definiran kot državne, regionalne ali lokalne oblasti« (Uradni list Evropske unije, 2016). 4 »Invalidi so ljudje z dolgotrajnimi telesnimi, duševnimi, intelektualnimi ali senzoričnimi okvarami, ki jih v povezavi z različnimi ovirami lahko omejujejo, da bi enako kot drugi polno in učinkovito sodelovali v družbi.« (Generalna skupščina Združenih Narodov, 2006) 5 Prvo načelo: zaznavanje, drugo načelo: operabilnost, tretje načelo: razumevanje, četrto načelo: robustnost (ISO/IEC 40500, 2012). dostopne čim širšemu krogu uporabnikov (Boldyreff, Burd, Donkin in Marshall, 2001; Craven in Nietzio, 2007; McCarthy in Swierenga, 2009), tudi osebam s posebnimi potrebami, je bilo v raziskavi ugotovljeno, da le trije odstotki javnih spletnih strani (angl. public websites) na območju Evropske unije izpolnjuje minimalne standarde spletne dostopnosti, kar pomeni, da ovirajo uporabo in dostop do spletnih strani in storitev osebam s posebnimi potrebami, ki predstavljajo 15 odstotkov evropske populacije (Information Society Policy Link Initiative, 2010). Motivacijo za raziskavo smo črpali iz ugotovitev, ki so predstavljene v prejšnjem odstavku, in v dejstvu, da je od decembra 2016 v veljavi direktiva, ki opredeljuje spletno dostopnost za organe javnega sektorja (med katere spadajo tudi lokalne oblasti). Z raziskavo smo želeli dobiti vpogled v spletno dostopnost spletnih mest samoupravnih lokalnih skupnosti, natančneje slovenskih občin, oz. smo želeli preveriti, kako skladna so spletna mesta s standardom ISO/IEC 40500:2012. Na podlagi ugotovitev obstoječih raziskav, ki so preverjale spletno dostopnost skozi čas, smo se odločili za izvedbo longitudinalne raziskave spletne dostopnosti za zadnjih pet let, pri čemer smo s pomočjo avtomatskega orodja preverili skladnost spletnih mest, natančneje vstopnih spletnih strani slovenskih občin, s standardom spletne dostopnosti ISO/IEC 40500:2012, bolj poznanim kot smernice WCAG 2.0. V prispevku najprej predstavimo področja raziskave, pri čemer opredelimo izhodišče termina spletne dostopnosti, temu sledi predstavitev ključnih in za analizo nujno potrebnih vsebinskih elementov standarda spletne dostopnosti ISO/IEC 40500:2012. Razdelek sklenemo s povzemanjem sorodnih raziskav s področja preverjanja spletne dostopnosti spletnih mest javne uprave. V tretjem razdelku opredelimo namen in cilje raziskave ter predstavimo metodo pridobivanja podatkov in postopek analize podatkov. Sledijo ugotovitve in razprava ter omejitve raziskave. Prispevek se konča s sklepom, v katerem povzamemo poglavitne dele raziskave in podamo usmeritve za nadaljnje raziskovalno delo. 2 PODROČJA RAZISKAVE 2. 1 Spletna dostopnost Spletna dostopnost (angl. Web accessibility) v splošnem pomeni, da lahko splet uporablja vsakdo. To pomeni, da lahko vsakdo (tudi starejše osebe in osebe s 136 uporabna INFORMATIKA 2017 - številka 3 - letnik XXV Katja Kous, Miha Pavlinek: Longitudinalna raziskava dostopnosti spletnih mest slovenskih občin posebnimi potrebami) zaznava, razume, krmari in sodeluje s spletom (W3C, 2012). Čeprav spletna dostopnost v ospredje postavlja osebe s posebnimi potrebami in teži k njihovemu enakopravnemu sodelovanju v digitalni družbi, je namenjena tudi širši populaciji, saj je njeno temeljno načelo prilagajanje spletnih mest, da ustrezajo različnim potrebam in željam uporabnikov ter okoliščinam. Zavedanje nujnosti in pomembnosti spletne dostopnosti se kaže tako v politični kot tudi v tehnični sferi. Po napovedi, da bodo do leta 2020 vsebine dostopne skoraj izključno prek spleta (Evropska komisija, 2010), dobiva spletna dostopnost še večjo veljavo. Politični začetki spletne dostopnosti so se v Sloveniji izoblikovali že v dokumentu Strategija razvoja informacijske družbe v Sloveniji - i2010. Takrat sta se izoblikovala dva ključna termina - e-vključenost in e-dostopnost. Glavna ideja e-vključenosti v ospredje postavlja sodelovanje vsakega posameznika kot tudi skupnost, ki na podlagi uporabe IKT izkorišča njene prednosti. Cilji politike e-vključenosti se nanašajo na zmanjšanje razlik v uporabi IKT, spodbujanje rabe IKT za premagovanje izključenosti ter izboljšanje gospodarske uspešnosti, zaposlitvenih možnosti, kakovosti življenja, socialne vključenosti in kohezije (MVZT, 2007). Termin e-dostopnost je del termina e-vključe-nosti in je opredeljen kot premagovanje tehničnih ovir in težav, ki jih osebe s posebnimi potrebami in drugi (npr. starostniki) občutijo, ko želijo enakopravno sodelovati v informacijski družbi (MVZT, 2007). Nadaljevanje t. i. digitalne vključenosti (poleg pismenosti in spretnosti) opredeljuje šesti steber programa v Evropski digitalni agendi, ki ga je Evropska komisija vključila v segment strategije za tekoče desetletje. V tem stebru so predlagani ukrepi za uskladitev javnih spletnih strani in storitev v EU, ki so pomembne za udeležbo v javnem življenju, z mednarodnimi standardi spletne dostopnosti (Evropska komisija, 2010). Ukrepi težijo k povečanju spletne dostopnosti za potencialno prikrajšane skupine, kot so starejši, manj pismeni ter invalidne osebe. Komisija je v Evropski agendi tudi napovedala, da bi morala biti spletna mesta javnega sektorja v celoti dostopna do leta 2015, kakor je navedeno tudi v ministrski izjavi iz Rige z dne 11. junija 2006 (Uradni list Evropske unije, 2016). Nadaljevanje zavzemanja spletne dostopnosti se kaže s sprejeto direktivo decembra 2016. Ta poziva, naj »organi javnega sektorja sprejmejo potrebne ukrepe, da zagotovijo, da so njihova spletišča in mobilne apli- kacije zaznavni, delujoči, razumljivi in robustnejši ter s tem dostopnejši« (Uradni list Evropske unije, 2016). V tehnični sferi so se prve smernice za spletno dostopnost izoblikovale leta 1995 (Vanderheiden, 1995). V naslednjih letih se je pojavilo 38 različnih smernic spletne dostopnosti, ki so jih razvili različni avtorji in organizacije. Te so na univerzi Wisconsin-Madison združili v enoten dokument, imenovan Poenotene smernice dostopnosti spletnih strani (Vanderheiden in Chisholm, 1998). Osma različica tega dokumenta je izšla leta 1998 in je bila izhodišče za oblikovanje smernic WCAG 1.0 (angl. Web Content Accessibility Guidelines), ki so bile objavljene maja 1999 pod okriljem konzorcija za svetovni splet (angl. World Wide Web Consortium - W3C). Vse do danes so se oblikovali različni standardi, priporočila in smernice, ki omogočajo tehnično podprtost dostopnosti in univerzalno oblikovanje za vse skupine uporabnikov (npr. Design for all, Standard on Web Accessibility, ISO 9241-171:2008- Ergonomics of human-system interaction - Guidance on software accessibility, ISO 9241-20:2009 - Accessibility guidelines for information/communication technology (ICT) equipment and services, British Standard 8878 itd.). Med trenutno aktualnimi so še vedno smernice WCAG. Zadnja različica 2.0 je izšla leta 2008 in je bila leta 2012 preoblikovana v standard ISO/IEC 40500:2012 (ISO/ IEC 40500, 2012). Ključni in za raziskavo pomembni vsebinski elementi standarda so predstavljeni v na-daljevanju.6 2.2 Standard ISO/IEC 40500:2012 Namen standarda ISO/IEC 40500:2012 je podati priporočila za oblikovanje spletnih vsebin za povečanje spletne dostopnosti za vse skupine uporabnikov (predvsem pa za osebe s posebnimi potrebami). Priporočila so klasificirana v štiri načela, ki podajajo osnove cilje za zagotavljanje spletne dostopnosti (ISO/IEC 40500, 2012): 1) zaznavanje, 2) operabil-nost, 3) razumevanje in 4) robustnost. Vsa načela so tesno povezana z definicijo spletne dostopnosti, pri čemer vsako izmed njih vključuje smernice, ki so skupek meril uspešnosti. Merilo uspešnosti so dejanske izjave, na podlagi katerih je mogoče preveriti skladnost spletne strani glede na stopnjo skladnosti. Stopnje skladnosti se ločijo na tri ravni, in sicer: 6 Vsebina celotnega standarda je objavljena na spletni strani http://standards. iso.org/ittf/PubliclyAvailableStandards/index.html. 2017 - številka 3 - letnik XXV uporabna INFORMATIKA 137 Katja Kous, Miha Pavlinek: Longitudinalna raziskava dostopnosti spletnih mest slovenskih občin 1) A (najnižja) pomeni najvišjo prioriteto in vključuje merila uspešnosti, ki so zahtevana od razvijalcev. Če merila uspešnosti v okviru te stopnje niso zagotovljena, pomeni, da je onemogočen preprost dostop več skupinam uporabnikom. 2) AA (srednja) vključuje merila uspešnosti, katerih kršitev bi pomenila težjo dostopnost za nekatere skupine uporabnikov. 3) AAA (najvišja) označuje najnižjo prioriteto in pomeni, da bi upoštevanje meril uspešnosti izoblikovalo takšno spletno stran, ki bi bila lažje dostopna tudi za specifične skupine uporabnikov (npr. slabovidne, slepe, gluhe, naglušne itd.). Če je stran skladna s priporočili na višji stopnji, je prav tako skladna na vseh nižjih stopnjah. V nadaljevanju so predstavljena posamezna načela in smernice (le na prvi ravni), kot jih določa standard ISO/IEC 40500:2012. Prvo načelo: zaznavanje Načelo zaznavanja zagotavlja, da so vse informacije in komponente uporabniškega vmesnika predstavljene tako, da jih lahko zazna vsak uporabnik. To pomeni, da je treba: ■ zagotoviti besedilne alternative za nebesedilno vsebino (smernica 1.1); ■ zagotoviti alternativen dostop do avdio/video vsebin (smernica 1.2); ■ omogočiti prilagodljivost, ki ponudi uporabniku možnost izbire predstavitve vsebine na različne načine, pri čemer ne sme priti do izgube informacij ali strukture spletne strani (smernica 1.3); ■ zagotoviti enostavnost zaznave vsebin (smernica 1.4). Drugo načelo: operabilnost Načelo operabilnosti podaja smernice za navigiranje uporabniških vmesnikov, kar pomeni, da je treba zagotoviti: ■ dostopnost in upravljanje funckionalnosti prek tipkovnice (smernica 2.1); ■ dovolj časa za branje in uporabo vsebin (smernica 2.2); ■ vsebino, ki ne povzroča epileptičnih napadov (smernica 2.3); ■ načine za pomoč uporabnikom pri navigaciji, iskanju vsebine in ugotavljanju trenutne lokacije na strani (smernica 2.4). Tretje načelo: razumevanje Načelo razumevanja zagotavlja razumljivost predstavitve informacij na spletni strani in samega delovanja uporabniškega vmesnika. Zagotoviti je treba: ■ berljivo in razumljivo vsebino (smernica 3.1); ■ predvidljivo delovanje spletne strani (smernica 3.2); ■ pomoč uporabnikom pri identifikaciji in odpravljanju napak (smernica 3.3). Četrto načelo: robustnost Načelo robustnosti zagotavlja, da so vsebine uporabniku dostopne tudi takrat, ko se tehnologije razvijajo naprej. To načelo vključuje smernico (smernica 4.1), v okviru katere je treba zagotoviti kompatibilnost vsebin s trenutnimi in prihodnjimi uporabniškimi posredniki, vključno s podpornimi tehnologijami. 2. 3 Sorodne raziskave Na znanstvenoraziskovalnem področju je bilo opravljenih več raziskav spletne dostopnosti iz različnih klasifikacijskih domen spletnih mest (Ahmi in Mohamad, 2015; Alahmadi in Drew, 2016; Ismail in Ku-ppusamy, 2016; Kane, Shulman, Shockley in Ladner, 2007; Martins, Gonqalves in Branco, 2016). Na podlagi pregleda literature smo v nadaljnjo obravnavo vključili le domensko in metodološko primerljive raziskave (tabela 1), torej raziskave iz domene spletnih mest organov javne uprave, ki so temeljile na avtomatskem preverjanju skladnosti s priporočili/ standardi za spletno dostopnost. Pregledane sorodne raziskave prikazuje tabela 1. Kljub temu da so avtorji naslavljali spletna mesta, so bile v petih raziskavah (od 12) analizirane le vstopne strani (Akgul in Vatan-sever, 2016; Lazar et al., 2013; Pribeanu, Marinescu, Ruxandra-Dora Fogarassy-Neszly in Gheorghe-Moi-sii, 2015; Shi, 2007; Youngblood in Mackiewicz, 2012), samo ena raziskava pa je dodatno vključevala analizo spletnih strani na prvi ravni (Hackett, Parmanto in Zeng, 2004) (za preostale raziskave ni podatka), kar je razvidno iz tabele 1. Za preverjanje spletne dostopnosti so najpogosteje uporabljene smernice WCAG (11 od 12). Raziskave, ki so bile opravljene pred letom 2009, so preverjale skladnost s smernicami verzije 1.0 (Abanumy, Ali in Mayhew, 2005; Hackett et al., 2004; Hyun, Moon in Hong, 2008; Shi, 2007; Ter-rill, Burgstahler in Moore, 2010), raziskave, opravljene po letu 2009, so vključevale smernice verzije 2.0 (Akgul in Vatansever, 2016; King in Youngblood, 138 uporabna INFORMATIKA 2017 - številka 3 - letnik XXV Vir, leto Predmet raziskave Območje raziskave Raziskava skozi čas Št. spletnih mest Št. analiziranih spletnih strani Smernice (stopnja preverjanja) Stopnje WCAG Način analize Uporabljena orodja (King in Youngblood, 2016) Državna spletna mesta Alabama Ne 34 / WCAG 2.0 Sectlon 508 A, AA, AAA Avtomatsko AChecker (Akgül in Vatansever, 2016) Spletna mesta občin Turčija Ne 30 (od 1397) 30 (vstopna) WCAG 2.0 A, AA, AAA Avtomatsko TAW (Manas Ranjan Patra, Amar Ranjan Dash, 2014) Vladna spletna mesta Azijske države Ne 15 / WCAG 2.0, UAAG 2.0 / Ročno In avtomatsko AChecker, brskalniki, orodja za analizo barv (Patra, Dash in Prasanna Kumar, 2014) Spletna mesta vlade, Izobraževanja, komercialne Indija Ne 15 / WCAG 2.0 A, AA, AAA Ročno In avtomatsko AChecker, brskalniki, orodja za analizo barv (Lazar et al., 2013) Spletna mesta javne uprave Maryland Da 25 /(vstopna) Sectlon 508 / Ročno In avtomatsko / (Youngblood in Mackiewicz, 2012) E-uprava Alabama Ne 129 129 (vstopna) WCAG 2.0 A Avtomatsko WebAIM's WAVE 4.0 (Pribeanu et al., 2012) Spletna mesta občin Romunija Da 60 60 (vstopna) WCAG 2.0 A, AA Avtomatsko Total Validator (Kuzma, 2010) Spletna mesta javne uprave Velika Britanija Ne 150 / WCAG 1.0, WCAG 2.0 / Avtomatsko Truwex (Hyun, Moon In Hong, 2008) Vladne spletne strani Južna Koreja Da 77 (2005), 79 (2006), 326 (2007) / IVVCAG 1.0 (prirejena različica WCAG) / Ročno In avtomatsko KADO-WAH (Shi, 2007) Spletne strani lokalne uprave Kitajska Ne 324 324 (vstopna) WCAG 1.0 A Avtomatsko Bobby (Abanumy, All In Mayhew, 2005) E-uprava Savdska Arabija, Oman Ne 27 / WCAG 1.0 A Ročno In avtomatsko Bobby (Hackett, Parmanto In Zeng, 2004) Naključne strani, vladne spletne strani ZDA Da 240 NA (vstopna + 1. raven) WCAG 1.0 / Avtomatsko Bobby Legenda: / - ni podatka Katja Kous, Miha Pavlinek: Longitudinalna raziskava dostopnosti spletnih mest slovenskih občin 2016; Kuzma, 2010; Patra, Dash in Kumar Mishra, 2014; Patra, Dash in Prasanna Kumar, 2014; Pribe-anu et al., 2015; Youngblood in Mackiewicz, 2012). Izmed enajstih raziskav je ena (King in Youngblood, 2016) preverjala skladnost s kombinacijo WCAG 2.0 in smernicami Section 508, ena s kombinacijo WCAG 2.0 in UAAG 2.0 (Patra, Dash in Kumar Mishra, 2014) in ena z obema različicama smernic WCAG (Kuzma, 2010); ena raziskava (Lazar et al., 2013) je za preverjanje uporabila le smernice Section 508. Najpogosteje uporabljeno orodje za avtomatsko preverjanje spletne dostopnosti na podlagi WCAG 2.0 je bilo orodje AChecker (King in Youngblood, 2016; Patra, Dash in Kumar Mishra, 2014; Patra, Dash in Prasanna Kumar, 2014), za skladnost s smernicami WCAG 1.0 pa orodje Bobby (Abanumy et al., 2005; Hackett et al., 2004; Shi, 2007). Ugotovitve, predstavljene v tem odstavku, so bile podlaga za snovanje ključnih elementov izvedbe naše raziskave. Podrobnosti raziskave so predstavljene v razdelku 3 Raziskava. Rezultati pregledanih raziskav so pokazali, da je stanje splošne dostopnosti nizko in se razlikuje glede na državo oz. geografsko področje izvedbe raziskave. Raziskava spletnih mest javne uprave Velike Britanije, v katero je bilo vključenih 130 spletnih mest, je pokazala, da je le 7 (5 %) takšnih, pri katerih avto- matsko orodje Truwex ne identificira nobene neskladnosti s smernicami WCAG 2.0, vsa spletna mesta pa vključujejo priporočila za izboljšanje spletne dostopnosti (stopnje skladnosti AA in AAA) (Kuzma, 2010). V raziskavi (Abanumy et al., 2005) so ugotovili še nižjo spletno dostopnost na stopnji skladnosti A-smernic WCAG 1.0, in sicer je ta znašala le 3 odstotke (eno spletno mesto od 27 vključenih mest e-uprave v Omanu in Savdski Arabiji). Najnižjo spletno dostopnost navaja raziskava (Shi, 2007), po kateri je le eno izmed 324 vključenih spletnih mest kitajske lokalne uprave doseglo popolno skladnost s stopnjo A-smernic WCAG 1.0, kar znaša 0,3 odstotka. Rezultati raziskav, ki natančno opredelijo posamezna načela neskladnosti, so pokazali, da se pogostost pojavitve neskladnosti na spletnih mestih med raziskavami razlikuje. Dve raziskavi (King in Youngblood, 2016; Pribeanu et al., 2015) navajata, da je najpogosteje kršeno merilo 1.1.1 Nebesedilna vsebina (stopnja skladnosti A), pri čemer pa se pogostost pojavitve razlikuje. Veliko nasprotje omenjenih raziskav je raziskava (Patra, Dash in Prasanna Kumar, 2014), ki podaja ugotovitve, da so bila najpogostejša neskladja iz stopnje AAA. Pogostost pojavitev meril uspešnosti omenjenih raziskav prikazuje tabela 2. Tabela 2: Primerjava najpogostejših neskladij sorodnih raziskav King in Youngblood, 2016 Stopnja A % 1.1.1 Nebesedilne vsebine 85 Pribeanu et al., 2015 Stopnja A % 1.1.1 Nebesedilna vsebina 30 Patra et al., 2014 Stopnja A % 3.2.1. Odziv na fokusiranje 32 3.1.1 Jezik strani 68 1.4.1 Uporaba barv 25 3.2.2. Odziv ob vnosu 26 1.3.1 Informacije in povezave 41 2.4.2 Naslov strani 16 1.4.1 Uporaba barv 22 3.3.2 Oznake ali navodila 39 1.3.1 Informacije in povezave 10 1.4.1 Uporaba barv 26 2.4.4 Namen povezave 3 Stopnja AA Stopnja AA 1.4.4 Nastavljiva velikost besedila 41 1.4.3 Minimalni kontrast 66 2.4.6 Naslovi in oznake 29 Stopnja AAA Stopnja AAA 1.4.6 Povečan kontrast 53 1.4.6 Povečan kontrast 68 1.4.8. Vizualna predstavitev 60 2.4.8. Lokacija 46 2.4.10. Področje naslovov 45 Rezultati raziskave (King in Youngblood, 2016) kažejo največjo skladnost z načeli: 3.2.4 Dosledna identifikacija (5 %), 2.4.2 Naslov strani (4 %) in 2.4.5 Različni načini iskanja spletne strani (3 %). Merila, ki so bila najbolj upoštevana in imajo zanemarljive vrednosti pojavitve v raziskavi (Patra, Dash, in Pra- 140 uporabna INFORMATIKA 2017 - številka 3 - letnik XXV Katja Kous, Miha Pavlinek: Longitudinalna raziskava dostopnosti spletnih mest slovenskih občin sanna Kumar, 2014), so: 2.2.1 Prilagodljiv čas (3 %), 2.4.1 Izogibanje blokom vsebine (3 %), 2.4.2 Naslov strani (3 %) in 3.1.1 Jezik strani 1 (3 %). Med pregledanimi raziskavami so tudi longitudinalne raziskave (4 od 12). Te so pokazale različne ugotovitve spletne dostopnosti skozi čas. Lazar in drugi so v svoji raziskavi, ki je bila opravljena nad spletnimi mesti javne uprave zvezdne države Maryland, zaznali manjši napredek in manjše izboljšave spletne dostopnosti med letoma 2009 in 2012, vendar zasluge za to pripisujejo poenoteni predlogi za večino spletnih mest javne uprave (Lazar et al., 2013). Raziskava (Hyun et al., 2008) je prav tako pokazala, da se spletna dostopnost korejskih vladnih spletnih mest med letoma 2005 in 2008 povečuje. V raziskavi (Pribeanu et al., 2015), v kateri so primerjali dostopnost vstopnih spletnih strani občin v Romuniji v letih 2011 in 2014, je bilo ugotovljeno, da je bilo leta 2014 več neskladnosti kot leta 2011. Ko so raziskavo ponovili marca 2015, je potrdila upadanje dostopnosti skozi čas. V longitudinalni raziskavi (Hackett et al., 2004) so na podlagi arhivov iz storitve Wayback Machine analizirali naključne vladne spletne stani v ZDA v obdobju šestih let, pri čemer so hkrati ugotavljali korelacijo med kompleksnostjo in dostopnostjo. Rezultati so pokazali, da je kompleksnost z leti naraščala, kar pa ni vplivalo na poslabšanje dostopnosti. V nekaterih primerih se je dostopnost celo povečala. Obstoječe raziskave prihajajo do različnih ugotovitev. Raziskave, ki analizirajo spletno dostopnost le za posamezno leto, ugotavljajo, da je delež spletnih mest, ki so popolnoma skladna s smernicami dostopnosti, zelo nizek (Abanumy et al., 2005; Kuz-ma, 2010; Shi, 2007). Med vsemi raziskavami je smiselno izpostaviti raziskave, ki analizirajo gibanje spletne dostopnosti skozi čas, hkrati pa nakazujejo na izboljšanje stanja spletne dostopnosti skozi čas (Hackett et al., 2004; Hyun et al., 2008; Lazar et al., 2013). To je bilo tudi izhodišče, da smo v naši raziskavi obravnavali časovno komponento ter z longitudinalno raziskavo raziskali trend gibanja dostopnosti spletnih mest slovenskih občin. Podrobnosti raziskave so predstavljene v nadaljevanju. 3 RAZISKAVA V tem razdelku opredeljujemo namen in cilje raziskav ter opisujemo način pridobivanja podatkov in postopek analize. 3.1 Namen in cilji Namen raziskave je pridobiti vpogled v spletno dostopnost spletnih mest samoupravnih lokalnih skupnosti, natančneje slovenskih občin, v zadnjih petih letih, torej med letoma 2013 in 2017. Glede na aktualnost smernic WCAG 2.0 že vse od leta 2008 (oz. standarda ISO/IEC 40500:2012 od leta 2012) nas je zanimalo, ali so spletna mesta slovenskih občin skladna s priporočili standarda. Natančneje, zanimalo nas je, ali se je skozi leta spreminjala skladnost spletnih mest slovenskih občin z omenjenim standardom. Pridobljeni rezultati raziskave bodo služili kot pregled stanja spletne dostopnosti na področju slovenskih lokalnih oblasti, hkrati pa bo mogoče odkriti tiste pomanjkljivosti oz. neskladnosti, katerim bi razvijalci oz. oblikovalci spletnih mest morali nameniti večjo pozornost, če bi želeli povečati spletno dostopnost. Glavni cilj raziskave je s pomočjo avtomatskega orodja preveriti, v kolikšni meri so smernice standarda ISO/IEC 40500:2012 upoštevane v praksi. Glavni cilj je razdeljen na več parcialnih ciljev, in sicer smo v raziskavi želeli: 1) ugotoviti neskladnosti spletne dostopnosti za posamezno leto glede na stopnjo skladnosti in kategorizacijo problemov, kot jo določa uporabljeno orodje (razdelek 3.2 Metoda pridobivanja podatkov in postopek analize); 2) ugotoviti povprečno število neskladnosti na spletno stran glede na kategorizacijo problemov po letih; 3) ugotoviti najpogostejše neskladnosti meril uspešnosti glede na kategorizacijo problemov po letih; 4) ugotoviti, kakšen je odstotek spletnih strani, na katerih niso bila upoštevana posamezna merila uspešnosti, in 5) ugotoviti, kakšen je odstotek strani, ki odstopajo po številu zanesljivih problemov. 3.2 Metoda pridobivanja podatkov in postopek analize V nadaljevanju je opisan postopek pridobivanja podatkov, kar grafično prikazuje tudi slika 1. Spletne naslove občin smo pridobili na državnih straneh gov. si,7 in sicer s pomočjo ekstrakcije podatkov s spleta (angl. Web data extraction). V raziskavi smo se po zgledu sorodnih raziskav (tabela 1, stolpec Št. analiziranih spletnih strani) omejili na vstopne strani 7 Dostopno na http://www.gov.si/drzava-na-spletu/. 2017 - številka 3 - letnik XXV uporabna INFORMATIKA 141 Katja Kous, Miha Pavlinek: Longitudinalna raziskava dostopnosti spletnih mest slovenskih občin spletnih mest slovenskih občin, ker te v večini pomenijo prvi stik s končnim uporabnikom (Akgül in Vatansever, 2016), hkrati pa običajno ponujajo najbolj iskane informacije (Lazar et al., 2013). Da bi lahko analizirali njihovo dostopnost skozi čas, smo uporabili storitve Wayback Machine,8 ki jih upravlja nepro-fitno združenje Internet Archive in katerimi je bilo do leta 2017 ustvarjenih že 510 milijard arhivov. Storitve Wayback Machine tudi sicer pogosto uporabljajo v raziskovalne namene, saj poleg zgodovinskih podatkov zagotavljajo tudi ponovljivost eksperimenta (Arora, Li, Youtie in Shapira, 2015). V okviru naše raziskave smo prek teh storitev s pomočjo aplikacijskega programskega vmesnika (angl. Application Programming Interface - API) pridobili posnetke vstopnih strani za obdobje 2013 do 2017. Ker se posnetki spletnih strani arhivirajo redko, sicer pa v naključnih časovnih intervalih, smo kot izhodišče v iskalnih poizvedbah za vsako posamezno leto datum posnetka nastavili na 1. januar, iz storitve pa pridobivali časovno najmanj oddaljen posnetek. Wayback Machine arhivira le javno dostopne strani, ki ne preprečujejo dostopa spletnim pajkom (angl. Web Crawlers), na drugi strani pa so v arhivu shranjeni tudi Slika 1: Postopek pridobivanja podatkov posnetki strani, ki v času arhiviranja niso bile dosegljive. Tako smo od 212 spletnih strani občin v analizo vključili le 189 tistih, pri katerih smo pridobili popolne arhive za vsa leta. Za avtomatsko preverjanje spletne dostopnosti smo po zgledu sorodne literature (Ahmi in Mohamad, 2015; Alahmadi in Drew, 2016; Ismail in Kuppu-samy, 2016; King in Youngblood, 2016; Patra, Dash in Kumar Mishra, 2014; Patra, Dash in Prasanna Kumar, 2014; Youngblood in Mackiewicz, 2012) izbrali odprtokodno spletno orodje, imenovano Web Accessibility Checker9 (krajše AChecker). Orodje preverja zgolj skladnost s podanimi smernicami, pri čemer so smernice WCAG 2.0 podane neodvisno od jezika in kulture. Vpliv jezika na dostopnost so sicer že preverjali Abanumy in drugi (Abanumy et al., 2005) ter ugotovili, da sprememba jezika ne vpliva na rezultate dostopnosti. Čeprav orodje AChecker omogoča analizo skladnosti spletne strani z različnimi smernicami (npr. BITV 1.0, Section 508, Stanca Act, WCAG 1.0, WCAG 2.0), smo v raziskavi preverjali skladnosti vstopnih spletnih strani slovenskih občin s standardom ISO/IEC 40500:2012 oz. smernicami WCAG 2.0 na vseh treh stopnjah (A, AA, AAA). Orodje ugotovljene neskladnosti opredeli v tri različne kategorije problemov, in sicer: 1) zanesljivi problemi (angl. known problems) - so težave (oz. napake), ki jih orodje opredeli kot zanesljive in jih je priporočljivo takoj odpraviti; 2) verjetni problemi (angl. likely problems) - so težave, ki jih orodje opredeli kot verjetne, vendar jih mora pred odpravo preveriti človek, ter 3) potencialni problemi (angl. potential problems) - so težave, ki jih ni bilo mogoče natančno identificirati z orodjem. Za natančno opredelitev in pregled potencialne težave je potrebna človeška presoja. Orodje podatke generira v poročilo, ki podaja informacijo o: 1) smernici, 2) merilu uspešnosti, 3) opisu neskladnosti, 4) priporočilu za odpravo neskladnosti in 5) lokaciji neskladnosti v kodi. Ti podatki so nam služili kot podlaga za analizo raziskave. Iz pridobljenih podatkov za vsa leta in vse občine, vključene v raziskavo, je sledila analiza. Ta je bila razdrobljena na več delov in se navezuje na parcialne cilje, predstavljene v razdelku 3.1. Odgovore na opredeljene parcialne cilje 1, 2, 3 in 4 smo pridobili z Dostopno na https://archive.org/web/. 9 Dostopno na http://achecker.ca/checker/index.php. 3 142 uporabna INFORMATIKA 2017 - številka 3 - letnik XXV Katja Kous, Miha Pavlinek: Longitudinalna raziskava dostopnosti spletnih mest slovenskih občin deskriptivno analizo. Da bi zadostili zahtevam parcialnega cilja 5, pa smo po vzoru sorodnih raziskav (Ismail in Kuppusamy, 2016) glede na odstopanje od povprečne dostopnosti oblikovali tri kategorije spletnih strani. V ta namen smo najprej izračunali povprečno vrednost: H = iN i i« (^)i N pri čemer je z N izraženo število vseh analiziranih spletnih strani, |a (P,)\ pa predstavlja število zanesljivih problemov na posamezni strani. Na podlagi izračunanega povprečja smo določili srednje območje oz. interval: p = ¡i ± X, pri čemer je odmik od povprečne vrednosti določen z X, ki predstavlja 25 odstotkov vrednosti povprečja, kar je določeno z enačbo: X = 0,25 x i Tabela 3: Število, vsota in deleži neskladnosti po kategorijah problemov glede na stopnjo skladnosti po letih Leta '■{Š Kategorije '= -H problemov 4 REZULTATI V nadaljevanju so predstavljeni rezultati in njihova interpretacija skladno z definiranimi parcialnimi cilji (razdelek 3.1 Namen in cilji). Med rezultate raziskave smo po zgledu sorodnih del (Ahmi in Mohamad, 2015; Alahmadi in Drew, 2016; Ismail in Kuppusamy, 2016; King in Youngblood, 2016) vključili tudi verjetne in potencialne probleme, ki jih identificira uporabljeno orodje. 4.1 Spletna dostopnost glede na stopnjo skladnosti in kategorijo problemov Tabela 3 prikazuje število, vsoto in delež vseh identificiranih neskladnosti po kategorijah problemov glede na stopnjo skladnosti in leta. Iz skupne vsote vseh neskladnosti (tabela 3) je razvidno, da je skozi leta vse več težav z dostopnostjo na vseh stopnjah skladnosti. To bi pomenilo, da so spletne strani vse manj skladne s posamezno stopnjo in se odmikajo od želenega stanja spletne dostopnosti. Vendar z razčlenjeno analizo podatkov ugotovimo, da se število zanesljivih problemov iz leta v 2013 2014 2015 2016 2017 o .2 ^ JE cn in Št. Delež (%) Št. Delež (%) Št. Delež (%) Št. Delež (%) Št. Delež (%) Zanesljivi problemi 8.505 8,37 8.447 7,98 8.352 7,48 7.769 6,66 7.332 6,02 Verjetni problemi 244 0,24 328 0,31 277 0,25 259 0,22 192 0,16 Potencialni problemi 59.541 58,59 62.542 59,08 66.407 59,48 69.265 59,40 73.131 60,08 Skupaj 68.290 67,20 71.317 67,37 75.036 67,21 77.293 66,28 80.655 66,26 Zanesljivi problemi 1712 1,68 1.771 1,67 1.369 1,23 1.310 1,12 1.499 1,23 «t Verjetni problemi 2 0,00 3 0,00 8 0,01 14 0,01 17 0,01 «t Potencialni problemi 3.942 3,88 4.170 3,94 4.431 3,97 4.942 4,24 5.551 4,56 Skupaj 5.656 5,56 5.944 5,61 5.808 5,21 6.266 5,37 7.067 5,80 Zanesljivi problemi 1.549 1,52 1.424 1,35 1.026 0,92 1.323 1,13 925 0,76 «t Verjetni problemi 18.469 18,17 19.283 18,22 21.783 19,51 23.905 20,50 25.214 20,72 «t Potencialni problemi 7.663 7,54 7.893 7,46 7.989 7,16 7.817 6,70 7.857 6,46 Skupaj 27.681 27,23 28.600 27,03 30.798 27,59 33.045 28,33 33.996 27,94 SKUPAJ 101.627 100 105.861 100 111.642 100 116.604 100 121.718 100 2017 - številka 3 - letnik XXV uporabna INFORMATIKA 143 Katja Kous, Miha Pavlinek: Longitudinalna raziskava dostopnosti spletnih mest slovenskih občin leto zmanjšuje na vseh stopnjah skladnosti. Tako se število zanesljivih problemov na stopnji skladnosti A od leta 2013 do 2017 zmanjša za 1173 problemov (2,35 %), na stopnji skladnosti AA za 213 problemov (0,45 %) in na stopnji skladnosti AAA za 624 problemov (0,76 %). To dokazuje, da spletne strani vključujejo vse manj takšnih neskladnosti, ki bi zanesljivo potrebovale njihovo odpravo, saj bi sicer ogrožale spletno dostopnost. Število verjetnih problemov v stopnji skladnosti A niha (najmanj problemov (192) je v letu 2017, največ (277) v letu 2015) in se povečuje v stopnji skladnosti AA (od 2 problemov v letu 2013, do 17 problemov v letu 2017) ter stopnji skladnosti AAA (od 18469 v letu 2013, do 25.214 v letu 2017). Število potencialnih problemov, ki za presojo nujno potrebujejo človeški faktor, iz leta v leto narašča (v stopnji skladnosti A od 59.541 v letu 2013 do 73.131 v letu 2017; v stopnji skladnosti AA od 3942 v letu 2013 do 5551 v letu 2017 in v stopnji skladnosti AAA od 7663 v letu 2013 do 7857 v letu 2017), kar vpliva tudi na povečanje skupne vsote problemov. Skozi vsa leta v stopnjah skladnosti A in AA najmanjši delež neskladnosti predstavljajo verjetni problemi, sledijo zanesljivi problemi in potencialni problemi, ki dosegajo najvišji delež. V stopnji AAA skozi leta najmanjši delež predstavljajo zanesljivi problemi, sledijo potencialni in nato verjetni problemi. 4.2 Spletna dostopnost glede na povprečno število neskladnosti na stran Tabela 4 prikazuje podatke, ki s pomočjo opisne statistike nazorno prikazujejo stanje dostopnosti analiziranih spletnih strani po letih. Ti kažejo, da se povprečno število zanesljivih problemov na stran z leti zmanjšuje, pri čemer pa je potencialnih problemov vse več. Število verjetnih problemov se je v zadnjih petih letih v povprečju povečalo za 36 problemov na spletno stran. Največ zanesljivih problemov (597) in verjetnih problemov (847) na stran je bilo identificiranih v letu 2013, največ potencialnih problemov (1790) na stran se je pojavilo v letu 2015. Omeniti velja, da je bila samo ena spletna stran v letih 2013 in 2014 v celoti skladna s standardom ISO/IEC 40500:2012. Na tej strani avtomatsko orodje ni identificiralo nobenega problema neskladnosti iz nobene kategorije problemov. Tabela 4: Deskriptivna analiza dostopnosti po letih glede na kategorijo problemov Kategorije Povprečje Maks. št. Min. št. problemov neskladnosti na stran (stand. odkl.) neskladnosti neskladnosti 2013 Zanesljivi problemi 62 (± 80) 597 0 Verjetni problemi 99 (± 82) 847 0 Potencialni problemi 376 (± 191) 1143 0 2014 Zanesljivi problemi 62 (± 77) 492 0 Verjetni problemi 104 (± 70) 476 0 Potencialni problemi 395 (± 191) 1062 0 2015 Zanesljivi problemi 57 (± 69) 439 4 Verjetni problemi 117 (± 78) 540 0 Potencialni problemi 417 (± 202) 1790 17 2016 Zanesljivi problemi 55 (± 66) 419 6 Verjetni problemi 128 (±76) 600 10 Potencialni problemi 434 (±175) 984 87 2017 Zanesljivi problemi 52 (± 64) 428 6 Verjetni problemi 135 (± 80) 577 9 Potencialni problemi 458 (± 181) 1175 86 4.3 Najpogosteje kršena merila uspešnosti glede na kategorijo problemov V nadaljevanju smo v okviru analize povprečnega števila neskladnosti glede na merila uspešnosti v posamezni kategoriji (graf 1) ugotovili, da je v kategoriji zanesljivih problemov največ neskladnosti povezanih z merilom uspešnosti 1.1.1 (iz stopnje skladnosti A), ki zahteva, da je za vse nebesedilne vsebine ponujena tudi besedilna alternativa. Z leti je teh neskladnosti vse manj, sicer pa je najpogostejši vzrok za njihovo pojavitev neuporaba alternativnega besedila pri slikovnih vsebinah. Pogosta je tudi neskladnost, ki je povezana z merilom uspešnosti 1.4.4 (iz stopnje skladnosti AA), pri katerem je zahtevano povečevanje besedila, kar npr. slabovidnim osebam zagotavlja zaznavanje vsebin brez uporabe podpornih tehnologij. Naslednje merilo uspešnosti, ki mu velikokrat ni zadoščeno, je merilo 1.4.6 (iz stopnje skladnosti AAA). Pri tem je zahtevan kontrast v razmerju 7 : 1 za besedilne vse- 144 uporabna INFORMATIKA 2017 - številka 3 - letnik XXV Katja Kous, Miha Pavlinek: Longitudinalna raziskava dostopnosti spletnih mest slovenskih občin bine ter slike z besedilno vsebino, pri čemer so izključene vsebine z večjo pisavo, obrobne vsebine in vsebine znotraj logotipov. Z merilom uspešnosti 2.1.1 (iz stopnje skladnosti A), ki zahteva, da je vse funkcionalnosti mogoče upravljati s pomočjo tipkovnice brez časovnih omejitev pri uporabi kombinacij tipk, so spletne strani v zadnjem času bolj skladne. Ponovno pa so strani manj skladne z merilom 2.4.4 (iz stopnje skladnosti A), pri katerem je pomembno, da besedilo v povezavi smiselno opisuje ciljno povezavo. Graf 2 prikazuje povprečno število neskladnosti z merili uspešnosti v kategoriji verjetnih problemov. Med bolj verjetnimi problemi, ki so sicer težko pro- gramsko preverljivi, omenimo merilo uspešnosti 3.2.5 (iz stopnje skladnosti AAA), ki zahteva, da se spremembe v kontekstu ne pojavljajo samodejno in brez eksplicitne uporabniške zahteve oz. zahteva mehanizem za izklop samodejnih sprememb. Skladnost s tem merilom je vse slabša, najbrž tudi zaradi vse pogostejših zahtev po prilagajanju uporabniških vmesnikov na različne tipe zaslonov in dinamičnega prilagajanja vsebin. Ostala merila uspešnosti znotraj te kategorije imajo v povprečju zanemarljivo vrednost in se na straneh v povprečju ne pojavljajo niti enkrat. Tri merila izmed temi spadajo v stopnjo skladnosti A, eno pa v stopnjo skladnosti AA. Graf 1: Povprečno število neskladnosti v kategoriji zanesljivih problemov po letih Graf 2: Povprečno število neskladnosti v kategoriji verjetnih problemov po letih Graf 3: Povprečno število neskladnosti v kategoriji potencialnih problemov po letih 2017 - številka 3 - letnik XXV uporabna INFORMATIKA 145 Katja Kous, Miha Pavlinek: Longitudinalna raziskava dostopnosti spletnih mest slovenskih občin Graf 3 podaja povprečno število neskladnosti z merili uspešnosti v kategoriji potencialnih problemov. Najpogosteje neupoštevano je merilo uspešnosti 2.4.4 (iz stopnje skladnosti A), ki zahteva, da je namen povezave spletne strani jasen že iz vsebine povezave. Sledi mu merilo uspešnosti 1.1.1. (iz stopnje skladnosti A), ki zahteva, da je za vse nebesedilne vsebine ponujena tudi besedilna alternativa. Merilo uspešnosti 1.4.1 (iz stopnje skladnosti A) zahteva, da pri uporabi barv te ne smejo biti edini način posredovanja informacij, namigovanja na akcije, sugeriranja odgovora ali razlikovanja vizualnih elementov. Neupoštevanje tega merila uspešnosti skozi leta rahlo narašča. Merilo uspešnosti 1.4.6. (iz stopnje skladnosti AAA) se skozi leta upošteva v enaki meri. Skozi leta se povečuje upoštevanje merila uspešnosti 1.3.1 (iz stopnje skladnosti A), ki teži k predstavitvi vsebine na različne načine brez izgube informacij, natančneje teži k programski transformaciji informacij, strukture in povezav. 4.4 Spletne strani z neupoštevanim merilom uspešnosti V tabeli 5 je prikazan odstotek spletnih strani, na katerih je bilo ugotovljeno vsaj eno ali več neupoštevanj posameznega merila uspešnosti po letih. V kategoriji zanesljivih problemov je v petih letih v povprečju 99 odstotkov spletnih strani, na katerih se vsaj enkrat pojavi neskladnost meril uspešnosti 1.3.1, 2.1.1 in 3.3.2. Najmanjše povprečno število pojavitev ima merilo uspešnosti 2.2.2, 2.4.1 in 2.2.1 (1 % spletnih strani v petih letih). V kategoriji verjetnih problemov izstopa pogostost pojavitve neskladnosti merila uspešnosti 3.2.5 (na 99 % spletnih strani v petih letih). Vse spletne stani so v zadnjih petih letih v povprečju vključevale neskladnost merila uspešnosti 1.3.1, 1.4.1, 2.1.1, 2.3.1 in 3.2.3 v kategoriji potencialnih problemov. 4.5 Spletne strani z odstopanjem od povprečnih vrednosti Želeli smo preveriti še, kolikšen delež spletnih strani po dostopnosti odstopa od povprečja. V ta namen smo analizirane spletne strani klasificirali v tri ka- tegorije: spletne strani z višjo stopnjo dostopnosti, spletne strani s srednjo stopnjo dostopnosti in spletne strani z nižjo stopnjo dostopnosti. Klasifikacija je temeljila na povprečnem številu zanesljivih problemov. To je bilo izračunano po formuli ^ = 57,17 nad vsemi spletnimi stranmi skozi vsa opazovana leta (2013-2017). Nato je bil po formuli X = 14,37 izračunan odmik od povprečne vrednosti, ki predstavlja 25-odstotno vrednost povprečne vrednosti pridobljenih rezultatov. Nato smo določili še srednje območje, ki je p = 57,47 ± 14,37. Rezultate analize prikazuje graf 4. Kategorija »višja stopnja dostopnosti« vključuje spletne strani, ki z manjšim številom zanesljivih neskladnosti odstopajo od povprečja, kar pomeni, da dosegajo visoko stopnjo dostopnosti v primerjavi s spletnimi stranmi v preostalih kategorijah. Že leta 2013 je v to območje spadalo več kot 60 odstotkov spletnih strani, v zadnjih letih pa se je ta odstotek še nekoliko povečal. V srednjo stopnjo dostopnosti spadajo spletne strani iz srednjega območja. Te spletne strani so manj dostopne v primerjavi s tistimi iz kategorije z višjo stopnjo in bolj dostopne kot spletne strani z nižjo stopnjo dostopnosti. Takšnih spletnih strani je bilo leta 2013 le 11 odstotkov, nato pa je delež nara-stel in leta 2017 dosegel 17 odstotkov. Zadnja kategorija vključuje spletne strani z nižjo stopnjo dostopnosti, ki vsebujejo nadpovprečno število zanesljivih napak. Te spletne strani so precej manj dostopne kot v preostalih dveh kategorijah in imajo veliko potenciala za takojšnjo izboljšavo. Razvidno je, da je leta 2013 nadpovprečno število zanesljivih problemov vsebovalo kar 28 odstotkov spletnih strani, medtem ko je odstotek skozi leta padal in leta 2017 dosegel 16 odstotkov. Ti podatki kažejo, da je spletnih strani z višjo vsebnostjo zanesljivih problemov vse manj, na drugi strani pa je vse več tistih strani, ki imajo manjše število neskladnosti. Ugotovili smo še, da so odstopanja pri spletnih straneh s povišanim številom neskladnosti zelo izrazita, kar je razvidno iz grafa 4, na katerem je srednje območje pozicionirano nad 60 odstotki. 146 uporabna INFORMATIKA 2017 - številka 3 - letnik XXV Katja Kous, Miha Pavlinek: Longitudinalna raziskava dostopnosti spletnih mest slovenskih občin Tabela 5: Pogostost pojavitve neskladnosti v kategoriji problemov Leto ° § Merilo uspešnosti 2013 2014 2015 2016 2017 Povprečje CD _Q S ^^ Odstotek spletnih strani 1.1.1 Nebesedilna vsebina (A) 83 85 83 80 82 83 1.3.1 Informacije in povezave (A) 98 98 99 100 100 99 1.4.1 Uporaba barv (A) 10 8 7 6 4 7 1.4.4 Nastavljiva velikost besedila (AA) 43 47 49 46 46 46 1.4.6 Povečan kontrast (AAA) 43 36 35 32 33 36 "E 2.1.1 Tipkovnica (A) 98 98 99 100 99 99 25 o 2.2.1 Prilagodljiv čas (A) 1 1 1 1 1 1 2.2.2 Premor, ustavljanje, skrivanje (A) 1 1 1 2 2 1 CD 2.4.1 Izogibanje blokom vsebine (A) 2 2 1 0 0 1 CD r-^ 2.4.2 Naslov strani (A) 9 7 7 5 4 6 2.4.4 Namen povezave (v kontekstu) (A) 97 97 98 99 100 98 2.4.6 Naslovi in oznake (AA) 22 23 25 30 32 26 3.1.1 Jezik strani (A) 62 58 53 43 36 51 3.3.2 Oznake ali navodila (A) 97 97 98 99 100 99 4.1.1 Razčlenjevanje (A) 24 26 26 24 25 25 1.3.1 Informacije in povezave (A) 22 26 30 26 26 26 E CD 2.4.1 Izogibanje blokom vsebine (A) 0 1 1 1 1 0 CD c_ 2.4.2 Naslov strani (A) 2 2 1 1 0 1 'cz 3.2.2 Odziv ob vnosu (A) 3 3 3 2 1 2 'HT CD 3.2.4 Dosledna identifikacija (AA) 1 1 2 5 8 3 3.2.5 Sprememba na zahtevo (AAA) 98 98 99 100 100 99 1.1.1 Nebesedilne vsebine (A) 98 98 99 100 100 99 1.2.3 Zvočni zapis ali mediijska alternativa (A) 21 20 16 11 7 15 1.3.1 Informacije in povezave (A) 99 99 100 100 100 100 1.3.3 Senzorične lastnosti (A) 98 98 99 100 100 99 1.4.1 Uporaba barv (A) 99 99 100 100 100 100 1.4.6 Povečan kontrast (AAA) 98 98 99 100 100 99 2.1.1 Tipkovnica (A) 99 99 100 100 100 100 2.1.2 Brez pasti za kurzor tipkovnice (A) 22 21 17 13 8 16 2.3.1 Trije utripi ali manj (A) 99 99 100 100 100 100 2.4.1 Izogibanje blokom vsebine (A) 98 98 100 100 100 99 2.4.10 Področje naslovov (AAA) 98 98 100 100 100 99 EE in 2.4.2 Naslov strani (A) 98 98 98 98 99 98 o 2.4.4 Namen povezave (v kontekstu) (A) 98 98 99 100 100 99 c= 2.4.5 Različni načini navigacije (AA) 98 98 100 100 100 99 ■Č3 £= 2.4.6 Naslovi in oznake (AA) 73 76 79 84 88 80 O 2.4.8 Lokacija (AAA) 98 98 100 100 100 99 3.1.2Jezik določenih delov vsebine (A) 7 7 6 10 11 8 3.1.3 Nenavadne besede (AAA) 98 98 99 100 100 99 3.1.4 Okrajšave (AAA) 98 98 99 100 100 99 3.2.1 Odziv ob fokusiranju (A) 19 21 17 14 13 17 3.2.2 Odziv ob vnosu (A) 98 98 99 100 100 99 3.2.3 Dosledna navigacija (AA) 99 99 100 100 100 100 3.2.4 Dosledna identifikacija (AA) 98 98 99 100 100 99 3.3.1 Napaka identifikacije (A) 97 97 98 99 100 99 3.3.2 Oznake ali navodila (A) 97 97 98 99 100 99 3.3.3 Predlogi napak (AA) 97 97 98 99 100 99 3.3.4 Preprečevanje napak (AA) 97 97 98 99 100 99 2017 - številka 3 - letnik XXV uporabna INFORMATIKA 147 Katja Kous, Miha Pavlinek: Longitudinalna raziskava dostopnosti spletnih mest slovenskih občin 100,00 % 90,00 % 80,00 % 70,00 % 60,00 % 50,00 % 40,00 % 30,00 % 20,00 % 10,00 % 0,00 % 2013 2014 2015 2016 2017 ■ Višja stopnja ■ Srednja stopnja ■ Nižja stopnja Graf 4: Klasifikacija spletnih strani glede na odstopanja od povprečne vrednosti zanesljivih problemov 5 UGOTOVITVE IN RAZPRAVA V letih 2013 in 2014 je bila le ena vstopna spletna stran popolnoma skladna s standardom ISO/IEC 40500:2012, torej je bila spletna dostopnost le 0,5-od-stotna. Odstotek je bistveno nižji v primerjavi s sorodno raziskavo (Kuzma, 2010), po kateri je bila spletna dostopnosti spletnih mest javne uprave Velike Britanije 5-odstotna. Naša raziskava je pokazala, da v letih 2015, 2016 in 2017 nobena spletna stran ni v celoti zadostila smernicam standarda ISO/IEC 40500:2012 niti na najnižji stopnji skladnosti. Ugotovili smo tudi, da število zanesljivih problemov skozi leta predstavlja najnižji delež skupnega števila vseh problemov. Čeprav je odstotek spletne dostopnosti zelo nizek in skupno število neskladnosti skozi leta narašča, se število zanesljivih problemov iz leta v leto znižuje (od 2013 do 2017 v povprečju za 10 neskladnosti na stran), kar je dober znak, ki kaže na izboljšanje spletne dostopnosti skozi čas. Če je leta 2013 nadpovprečno število zanesljivih problemov vsebovalo kar 28 odstotkov spletnih strani, je ta delež do leta 2017 padel na 16 odstotkov. Zanesljivi problemi, ki najmanj ogrožajo spletno dostopnost in se v povprečju pojavijo na manj kot 10 odstotkih spletnih strani, so primerljivi s sorodnimi raziskavami (King in Youngblood, 2016; Patra, Dash in Prasanna Kumar, 2014). Ta merila uspešnosti so: ■ 2.2.1 Prilagodljiv čas (A) - 1 odstotek spletnih strani, kar je za 2 odstotka manj kot v (King in Youn-gblood, 2016), v (Patra, Dash, in Kumar Mishra, 2014) se merilo ni pojavilo na niti eni spletni strani; 148 uporabna INFORMATIKA ■ 2.2.2 Premor, ustavljanje, skrivanje (A) - 1 odstotek spletnih strani, v nobeni izmed omenjenih raziskav se merilo ni pojavilo na niti eni spletni strani; ■ 2.4.1 Izogibanje blokom vsebine (A) - 1 odstotek spletnih strani, kar je za 3 odstotke manj kot v (King in Youngblood, 2016) in 16 odstotkov v (Patra, Dash in Kumar Mishra, 2014); ■ 2.4.2 Naslov strani (A) - 6 odstotkov spletnih strani, kar je za 3 odstotke več kot v (King in Yo-ungblood, 2016) in 2 odstotka v (Patra, Dash in Kumar Mishra, 2014); ■ 1.4.1 Uporaba barv (A) - 7 odstotkov spletnih strani, kar je za 19 odstotkov manj kot v (King in Youngblood, 2016) in 15 odstotkov v (Patra, Dash, in Kumar Mishra, 2014). Iz kategorije zanesljivih problemov je najpogosteje neupoštevano merili uspešnosti 1.1.1 Nebesedil-na vsebina (A), ki teži k uporabi besedilnega opisa informacij za vse nebesedilne vsebine (npr. slike, zemljevide in druge grafične elemente), kar je skladno tudi z ugotovitvami v sorodnih raziskavah Kinga in Youngblooda (2016) ter Pribeanua in sod. (2015). Njegovo povprečno število skozi leta upada in se v povprečju pojavi na 83 odstotkih spletnih strani, kar je primerljivo s sorodno raziskavo (v raziskavi King in Youngblood (2016) na 85 odstotkih spletnih strani). Drugo merilo uspešnosti je merilo 2.1.1 Tipkovnica (A), ki zahteva, da je možno vse funkcionalnosti upravljati s pomočjo tipkovnice, in 2017 - številka 3 - letnik XXV Katja Kous, Miha Pavlinek: Longitudinalna raziskava dostopnosti spletnih mest slovenskih občin sicer brez časovnih omejitev pri uporabi kombinacij tipk. Njegovo povprečno število sicer skozi leta upada, vendar se v povprečju pojavi na kar 99 odstotkih spletnih strani, kar je bistveno več v primerjavi z raziskavo Kinga in Youngblooda (2016) (le 21 odstotkov spletnih strani). Naslednje merilo uspešnosti je merilo 1.4.6 Povečan kontrast (AAA), ki skozi leta variira in se v povprečju pojavlja na 36 odstotkih spletnih strani, kar je manj kot v sorodnih raziskavah (King in Youngblood, 2016; 29 %; Patra, Dash in Prasanna Kumar, 2014, 68 %). Merilo teži k uporabi dovolj velikega kontrasta med barvo besedila in barvo ozadja. Merilo uspešnosti 1.4.4. Nastavljiva velikost besedila (AA) med leti prav tako variira in se v povprečju pojavlja na 46 odstotkih spletnih strani, kar je primerljivo s sorodno raziskavo (King in Youngblood, 2016). Zadnje merilo je merilo 2.4.4 Namen povezave (A), katerega povprečna vrednost skozi leta narašča in se pojavlja na kar 98 odstotkih spletnih strani, kar je bistveno več kot v sorodnih raziskavah (King in Yo-ungblood, 2016; Pribeanu et al., 2015 - 3 % - in Patra, Dash in Kumar Mishra, 2014 - 13 %). Pri merilu je pomembno, da besedilo v povezavi smiselno opisuje ciljno povezavo. Iz zgoraj omenjenih meril uspešnosti lahko sklepamo, da razvijalci in oblikovalci spletnih mest v veliki večini uporabljajo ustrezno10 barvno shemo, vendar ne posvečajo dovolj pozornosti kontrastu med barvo ozadja in barvo pisave. Če k temu dodamo še v veliki meri neupoštevano merilo nastavitve velikosti pisave, lahko na podlagi potreb oseb s slabšim vidom, oseb z disleksijo in oseb z zmanjšanim zaznavanjem kontrasta sklepamo, da takšne spletne strani v veliki meri ogrožajo spletno dostopnost omenjenim skupinam. Uporaba neprimernega kontrasta in velikost pisave lahko pri teh skupinah oseb povzroči težave pri branju besedila, kar lahko vpliva tudi na razumevanje vsebine. Rezultati naše raziskave tudi nakazujejo, da razvijalci in oblikovalci spletnih mest v veliki meri poskrbijo za ustrezno in nedvomno poimenovanje strani, pri čemer pa besedilo v povezavi nesmiselno opisuje ciljno povezavo, kar osebam, ki so gibalno ovirane, oteži navigiranje, osebam z zmanjšanimi kognitivnimi sposobnostmi pa onemo- 10 Za skupino, ki jim zaznavanje barv povzroča težave, obstaja nabor definiranih barv, ki so za njih opredeljene kot ustrezne. Tako npr. osebam z disleksijo ustrezajo naslednje kombinacije (barva ozadja/barva pisave) (Davis Dyslexia Association International, 2012): bež/modra; marelična/ temno rjava; nebeško modra/črna; olivno zelena/črna; oranžna/temno rjava, rjava/črna itn. goči dosledno uporabo brez negotovosti, ki nastopi ob nepotrebnem navigiranju. Da bi omogočili večjo spletno dostopnost osebam, ki imajo težave z vidom (npr. slabovidni in slepi) in sluhom (npr. gluhi in naglušni), bi bilo treba bolj poskrbeti za alternativni način prikaza vsebine. Kadar so informacije podane s pomočjo grafičnega prikaza in jih oseba zaradi svoji težav ne zazna, mora imeti možnost, da informacije pridobi s pomočjo besedila. Ta alternativni način podajanja informacij je bistven tudi za osebe, ki uporabljajo podporne tehnologije (npr. Braillovo vrstico, bralnik zaslona itn.). Največ pozornosti bi bilo treba nameniti izboljšanju krmarjenja spletne strani s pomočjo tipkovnice, s čimer bi omogočili večjo dostopnost osebam, ki so slepe in ne morejo uporabljati miške, osebam s slabšim vidom, osebam, ki imajo težave z iskanjem ali sledenjem miškinega kazalca na zaslonu, in osebam, ki imajo težave z rokami (npr. tresenje). Če povzamemo zgornje ugotovitve, bi morali razvijalci in oblikovalci spletnih mest v večji meri težiti k: ■ pripravi in objavi besedilne vsebine za nebesedil-ne elemente; ■ izboljšanju krmarjenja spletne strani s pomočjo tipkovnice; ■ uporabi primernejše vizualne podobe z ustreznejšo izbiro barv ozadja in besedila ter velikosti in vrsti pisave; ■ smiselnemu poimenovanju ciljne povezave. 6 OMEJITVE RAZISKAVE V raziskavo smo vključili 189 od 212 (oz. 89 %) spletnih mest vseh slovenskih občin, torej tiste, pri katerih smo s pomočjo storitve Wayback Machine uspeli pridobiti popolne arhive za zadnjih pet let. Za avtomatsko preverjanje spletne dostopnosti smo po zgledu sorodnih del (Ahmi in Mohamad, 2015; Alahmadi in Drew, 2016; Ismail in Kuppusamy, 2016; King in Youngblood, 2016; Patra, Dash in Kumar Mishra, 2014; Patra, Dash in Prasanna Kumar, 2014; Youngblood in Mackiewicz, 2012) uporabili orodje Web Accessibility Checker. Orodje poda analizo le za posamezno spletno stran, zato smo po zgledu sorodnih del (Akgül in Vatansever, 2016; Lazar et al., 2013; Pribeanu et al., 2015; Shi, 2007; Youngblood in Mackiewicz, 2012) v raziskavo vključili le vstopne strani spletnih mest. Razloga sta d: 1) Vstopne strani predstavljajo prvi stik z uporabnikom, hkrati pa te strani običajno ponujajo najbolj iskane informacije (Akgül in Vatan- 2017 - številka 3 - letnik XXV uporabna INFORMATIKA 149 Katja Kous, Miha Pavlinek: Longitudinalna raziskava dostopnosti spletnih mest slovenskih občin sever, 2016). Če vstopne strani nimajo zagotovljene ustrezne spletne dostopnosti, uporabniki s posebnimi potrebami težko nadaljujejo z uporabo spletnega mesta (Akgul in Vatansever, 2016; Lazar et al., 2013). 2) Vse strani spletnega mesta temeljijo na skupni predlogi, kar zagotavlja enotno strukturo, sicer pa je razlika med vsebinskimi deli posameznih strani minimalna. Identificirane neskladnosti orodje opredeli v tri kategorije problemov, pri čemer ena kategorija z zanesljivostjo opredeli neskladnosti kot zanesljive probleme, drugi dve kategoriji pa potrebujeta človeško/ ročno preverjanje in presojo. Po zgledu sorodnih del11 postopka ročnega preverjanja in presoje nismo vključili v tokratno raziskavo in je predviden za nadaljnje raziskovalno delo. Enako smo glede na sorodna dela (Ahmi in Mohamad, 2015; Alahmadi in Drew, 2016; Ismail in Kuppusamy, 2016; King in Yo-ungblood, 2016) v analizo poleg zanesljivih vključili tudi potencialne in verjetne probleme, saj smo želeli preveriti njihovo stanje. V raziskavi nismo obravnavali kompleksnosti spletnih strani, ki z leti narašča in bi lahko pomembno vplivala na samo dostopnost. To korelacijo so preverjali avtorji Hackett in drugi (2004), ki pa so ugotovili, da se je kljub povečevanju kompleksnosti dostopnost spletnih strani celo povečevala. Ne glede na omenjeno raziskavo smo mnenja, da kljub tehnološkemu napredku in povečevanju kompleksnosti ne smemo zanemarjati dostopnosti. 7 SKLEP Če želimo zagotoviti spletno dostopnost širši množici uporabnikov (tudi starejšim osebam in osebam s posebnimi potrebami), je treba izoblikovati takšne spletne vsebine in storitve, ki bodo skladne z njihovimi specifičnimi potrebami. Za lažje doseganje spletne dostopnosti obstajajo že uveljavljeni standardi, smernice in priporočila, za katere pa se je izkazalo, da so v praksi redko upoštevane v celoti. To dokazujejo tudi rezultati naše longitudinalne raziskave o spletni do- stopnosti spletnih mest slovenskih občin, natančneje o skladnosti njihovih vstopnih strani s standardom ISO/IEC 405000:2013 med letoma 2013 in 2017. Skladnost 89 odstotkov (189 od 212) vstopnih spletnih strani, vključenih v raziskavo, smo preverjali z avtomatskim orodjem Web Accessibility Checker. Rezultati so pokazali, da je bila popolna spletna dostopnost zagotovljena le leta 2013 in 2014 in je znašala le 0,5 odstotka. Čeprav je ta podatek v primerjavi z obstoječimi študijami nizek, ugotavljamo, da se skozi leta zmanjšujejo neskladnosti, ki bi zanesljivo pomenile grožnjo spletni dostopnosti. To bi lahko bil dober znak, da so v Sloveniji smernice pri oblikovanju spletnih strani slovenskih občin vse bolj upoštevane. Žal pa še ne dovolj, zato je spletna dostopnost za določene skupine uporabnikov še vedno ovirana. Naše prihodnje raziskovalno delo bo usmerjeno v razširitev obstoječe raziskave z ročnim preverjanjem neskladnosti, ki jih je uporabljeno orodje opredelilo kot verjetne in potencialne probleme pri spletni dostopnosti. Raziskava bo vključevala tudi preverbo integrirane podporne tehnologije in vključenih funkcionalnosti (npr. sprememba kontrasta ozadja in pisave, nastavitev velikosti pisave itd.). Prav tako nameravamo raziskavo ponoviti z drugim primerljivim avtomatskih orodjem za preverjanje spletne dostopnosti z namenom identificiranja potencialnih odstopanj v rezultatih. Zraven predvidenih zgoraj opisanih dopolnitev obstoječa raziskava ponuja zanimive možnosti tudi za nadaljnje raziskovalno delo. Raziskovanje bi bilo smiselno usmeriti predvsem v odkrivanje vzrokov za spremembe spletne dostopnosti skozi čas, pri čemer bi med drugim veljalo natančneje preiskati ko-relacijo tehnoloških in vsebinskih lastnosti spletnih mest s spletno dostopnostjo. Prav tako bi bilo smiselno spletno dostopnost obravnavati z vidika razvijalcev in oblikovalcev spletnih mest ter z njihovo aktivno udeležbo v raziskavi identificirati vzroke za (ne)upoštevanje smernic spletne dostopnosti. 11 Le raziskave (Abanumy et al., 2005; Patra, Dash in Kumar Mishra, 2014; Patra, Dash in Prasanna Kumar, 2014) so poleg avtomatskega preverjanja vključevala tudi ročno, vendar niso preverjale potencialnih in verjetnih problemov. 150 uporabna INFORMATIKA 2017 - številka 3 - letnik XXV Katja Kous, Miha Pavlinek: Longitudinalna raziskava dostopnosti spletnih mest slovenskih občin 8 LITERATURA [1] Abanumy, A., Ali, A. in Mayhew, P. (2005). e-Government Website Accessibility : In-Depth Evaluation of Saudi Arabia and Oman. The Electronic Journal of E-Government, 3(3), 99-106. Dostopno na www.ejeg.com. [2] Ahmi, A. in Mohamad, R. (2015). Web Accessibility of the Malaysian Public University Websites. V Proceedings of the International Conference on E-Commerce. Dostopno na www. icoec.my. [3] Akgul, Y. in Vatansever, K. (2016). Web Content Accessibility of Municipal Web Sites in Turkey. Journal of Advances in Information Technology, 7(1). http://doi.org/10.12720/ jait.7.1.43-48. [4] Alahmadi, T. in Drew, S. (2016). An evaluation of the accessibility of top-ranking university websites: Accessibility rates from 2005 to 2015. V DEANZ2016 (str. 253). [5] Arora, S. K., Li, Y., Youtie, J. in Shapira, P. (2015). Using the wayback machine to mine websites in the social sciences: A methodological resource. Journal of the Association for Information Science in Technology, 67(8), 1904-1915. http://doi. org/10.1002/asi.23503. [6] Boldyreff, C., Burd, E., Donkin, J. in Marshall, S. (2001). The Case for the Use of Plain English to Increase Web Accessibility. V 3rd International Workshop on Web Site Evolution (WSE'01) (Vol. 1, str. 42-48). IEEE Computer Society Washington, DC, USA, 2001. [7] Craven, J. in Nietzio, A. (2007). A task-based approach to assessing the accessibility of web sites. Performance Measurement and Metrics, 8(2), 98-109. http://doi. org/10.1108/14678040710760603. [8] Davis Dyslexia Association International. (2012). DDAI. Retrieved January 1, 2015, http://www.dyslexia.com/ddai.htm. [9] Evropska komisija. (2010). Evropska digitalna agenda. Dostopno na http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ. do?uri=C0M:2010:0245:FIN:SL:PDF (4. 5. 2015). [10] Generalna skuščina Združenih Narodov. Konvencija o pravicah invalidov (2006). Dostopno na http://www.mddsz.gov.si/ si/delovna_podrocja/invalidi_vzv/konvencija_o_pravicah_in-validov/. [11] Hackett, S., Parmanto, B. in Zeng, X. (2004). Accessibility of Internet Websites through time. V ACM SIGACCESS Accessibility and Computing. http://doi.org/10.1145/1029014.1028638. [12] Hyun, J., Moon, J. in Hong, K. (2008). Longitudinal Study on Web Accessibility Compliance of Government Websites in Korea. In Computer-Human Interaction (str. 395-404). [13] Information Society Policy Link Initiative. (2010). ICT for all Technology supporting an inclusive world. Bruselj, 2010. [14] Ismail, A. in Kuppusamy, K. S. (2016). Accessibility of Indian universities' homepages: An exploratory study. Journal of King Saud University - Computer and Information Sciences. http://doi.org/10.1016/j.jksuci.2016.06.006. [15] ISO/IEC 40500. (2012). ISO/IEC 40500:2012 Information technology - W3C Web Content Accessibility Guidelines (WCAG) 2.0. International Organization for Standarization, 2012. [16] Kane, S. K., Shulman, J. A., Shockley, T. J. in Ladner, R. E. (2007). A Web Accessibility Report Card for Top International University Web Sites. V International World Wide Web Conference. [17] King, B. A. in Youngblood, N. E. (2016). E-government in Alabama: An analysis of county voting and election website content, usability, accessibility, and mobile readiness. Government Information Quarterly, 33(4), 715-726. http://doi. org/10.1016/j.giq.2016.09.001. [18] Kuzma, J. M. (2010). Accessibility design issues with UK e--government sites. Government Information Quarterly, 27(2), 141-146. http://doi.org/10.1016Zj.giq.2009.10.004. [19] Lazar, J., Wentz, B., Almalhem, A., Catinella, A., Antonescu, C., Aynbinder, Y., ... Seidel, M. (2013). A longitudinal study of state government homepage accessibility in Maryland and the role of web page templates for improving accessibility. Government Information Quarterly, 30(3), 289-299. http://doi. org/10.1016/j.giq.2013.03.003. [20] Martins, J., Gonçalves, R. in Branco, F. (2016). A full scope web accessibility evaluation procedure proposal based on Iberian eHealth accessibility compliance. Computers in Human Behavior, 1-9. http://doi.org/10.1016/j. chb.2016.12.010. [21] McCarthy, J. E. in Swierenga, S. J. (2009). What we know about dyslexia and Web accessibility: a research review. Universal Access in the Information Society, 9(2), 147-152. http://doi.org/10.1007/s10209-009-0160-5. [22] MVZT. (2007). Strategija razvoja informacijske družbe v Sloveniji - si2010. Ljubljana, 2007. [23] Patra, M. R., Dash, A. R. in Kumar Mishra, P. (2014). Accessibility Analysis of Government Web Portals of Asian Countries. V Proceedings of the 8th International Conference on Theory and Practice of Electronic Governance. [24] Patra, M. R., Dash, A. R. in Prasanna Kumar, M. (2014). A quantitative analysis of WCAG 2.0 compliance for some Indian web portals. International Journal of Computer Science, Engineering and Applications, 4(1), 9-24. [25] Pribeanu, C., Marinescu, Ruxandra-Dora Fogarassy-Neszly, P. in Gheorghe-Moisii, M. (2015). Web Accessibility in Romania: The Conformance of Municipal Web Sites to Web Content Accessibility Guidelines. Informatica Economic, 16(1). [26] Shi, Y. (2007). The accessibility of Chinese local government Web sites : An exploratory study. Government Information Quarterly, 24, 377-403. http://doi.org/10.1016/j. giq.2006.05.004. [27] Statistični urad Republike Slovenije. (2017). Statistični urad RS. Dostopno na http://pxweb.stat.si/pxweb/Database/ Ekonomsko/23_29_informacijska_druzba/10_IKT_gospodinj-stva/04_29740_dostop_internet/04_29740_dostop_internet. asp. [28] Terrill, T., Burgstahler, S. in Moore, E. J. (2010). Web accessibility: a longitudinal study of college and university home pages in the northwestern United States. Disability and Rehabilitation: Assistive Technology, 5(2). 2017 - številka 3 - letnik XXV uporabna INFORMATIKA 151 Katja Kous, Miha Pavlinek: Longitudinalna raziskava dostopnosti spletnih mest slovenskih občin [29] Uradni list Evropske unije. (2016). Direktiva (EU) 2016/2102 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. oktobra 2016 o dostopnosti spletišč in mobilnih aplikacij organov javnega sektorja. International Journal of Computer Science, Engineering and Applications, 4(1), 1-15. [30] Vanderheiden, G. C. (1995). Design of HTML (Mosaic) Pages to Increase their Accessibility to Users with Disabilities; Strategies for Today and Tomorrow. Trace Center, University of Wisconsin-Madison. Dostopno na Web_Content_Accessibi-lity_Guidelines. [31] Vanderheiden, G. C. in Chisholm, W. A. (1998). Unified Web Site Accessibility Guidelines. Retrieved from https://www. w3.org/WAI/GL/central.htm#REF.Ref. [32] W3C. (2012). Web Accessibility initiative. Dostopno na https://www.w3.org/. [33] Youngblood, N. E. in Mackiewicz, J. (2012). A usability analysis of municipal government website home pages in Alabama. Government Information Quarterly, 29(4), 582-588. http://doi.org/10.1016Zj.giq.2011.12.010. ■ Katja Kous je asistentka za področje informatike na Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko Univerze v Mariboru. Njeno raziskovalno področje zajema področje strateškega vodenja in upravljanja informatike. V zadnjih letih so njena raziskovanja usmerjena predvsem na področje uporabniške izkušnje in spletne dostopnosti. ■ Miha Pavlinek je asistent za področje informatike na Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko Univerze v Mariboru. Njegovo raziskovalno in razvojno delo se nanaša na strojno učenje, tekstovno rudarjenje, storitveno usmerjene arhitekture ter spletne tehnologije. V zadnjem času vse več pozornosti namenja področju inteligentnih sistemov in povezanim rešitvam. 152 uporabna INFORMATIKA 2017 - številka 3 - letnik XXV ZNANSTVENI PRISPEVKI B Identifikacija mobilnih vzorcev za učinkovito in uspešno delo z mobilnim uporabniškim vmesnikom Dimitar Ivanovski, Boštjan Šumak, Maja Pušnik Univerza v Mariboru, Fakulteta za elektrotehniko, računalništvo in informatiko, Smetanova ulica 17, 2000 Maribor dimitar. ivanovski@bintegra.com; bostjan.sumak@um.si; maja.pusnik@um.si Izvleček V prispevku smo raziskovali področje mobilne uporabniške izkušnje ter se osredinili na domorodne mobilne aplikacije. Cilj prispevka je bil raziskati, kaj je mobilna uporabniška izkušnja, identificirati pomembnejše mobilne vzorce ter določiti procese in smernice za snovanje in merjenje mobilne uporabniške izkušnje. Na podlagi pregleda literature smo ugotovili, da obstaja več elementov oz. dejavnikov, ki vplivajo na mobilno uporabniško izkušnjo. Ugotovili smo, da je velika prednost domorodnih aplikacij, da so namenjene samo za določeno platformo in zato obstaja več časa za ustvarjanje specifične uporabniške izkušnje za napravo, za katero je namenjena. Poglavitna ugotovitev prispevka je pokazala, da se mobilna uporabniška izkušnja razlikuje od namizne ter da obstaja veliko mobilnih vzorcev, ki lahko za različne ciljne skupine v veliki meri izboljšajo ali poslabšajo mobilno uporabniško izkušnjo. Ključne besede: mobilna uporabniška izkušnja, mUX, domorodne mobilne aplikacije, vzorci mUX. Abstract Identification of mobile patterns for efficient and successful work with the mobile user interface In the paper, we have explored the topic of mobile user experience and focused on native mobile applications. The goal of this paper was to research what the mobile user experience is, to identify important mobile patterns and define processes and guidelines for the design and measurement of the mobile user experience. Based on the literature review, it was established that there exist several elements, or factors, affecting the mobile user experience. Furthermore, it was discovered that a major advantage of native applications, which are designed for a specific platform, is that there is more time available to create a specific customer experience for the device for which it is intended. The main findings of the paper show that the mobile user experience differs from the desktop user experience and that there exist many mobile patterns which may improve or deteriorate the mobile user experience from the vantage points of different target groups. Keywords: mobile user experience, mUX, native mobile applications, mUX patterns. 1 UVOD Prodaja mobilnih telefonov na svetovni ravni ter število ljudi, ki uporabljajo izključno samo mobilne naprave, konstantno raste (Kerschberg, 2015). Kazalniki zadnja leta vztrajno kažejo na primerljive trende tudi v Sloveniji. V največji slovenski spletni trgovini, Mimovrste.com, so razkrili, da so med letoma 2010 in 2014 zaznali skoraj štirikratno zvišanje prodaje mobilnih naprav, kar je 381 odstotkov rasti (Mimo-vrste, 2014). Prav tako je bilo ocenjeno, da se bodo leta 2017 svetovni prihodki mobilnih aplikacij podvojili vse do 77 milijard v primerjavi z lanskimi prihodki, ki so znašali 35 mi- lijard (Go-Globe, 2015). Nedavna raziskava skupine IHS Technology po naročilu Facebook navaja, da je prihodnost v domorodnih oz. nativnih mobilnih aplikacijah (Marouli in Kent, 2016). Za našo raziskavo je prav tako zanimiv podatek, da 85 odstotkov uporabnikov daje prednost domorodnim mobilnim aplikacijam v primerjavi z mobilnimi spletnimi stranmi (Go-Globe, 2015). Posledično morajo razvijalci domorodnih aplikacij predvsem razumeti potrebe mobilnih uporabnikov ter se osrediniti tudi na zagotavljanje bogate mobilne uporabniške izkušnje (mUX). 2017 - številka 3 - letnik XXV uporabna INFORMATIKA 153 Dimitar Ivanovski, Boštjan Šumak, Maja Pušnik: Identifikacija mobilnih vzorcev za učinkovito in uspešno delo z mobilnim uporabniškim vmesnikom 2 PREGLED LITERATURE NA PODROČJE MOBILNE UPORABNIŠKE IZKUŠNJE Namen pregleda literature je bil raziskati, kaj je mobilna uporabniška izkušnja, identificirati pomembnejše mobilne vzorce ter določiti procese in smernice za snovanje in merjenje mobilne uporabniške izkušnje. Alben Lauralee je bila prva, ki je omenila termin uporabniška izkušnja ter definirala, da »zajema vse vidike: 1) kako ljudje uporabljajo interaktivni izdelek, 2) kako se počutijo, ko ga vzamejo v svoje roke, 3) kako dobro razumejo, kako deluje, 4) kako se počutijo, ko ga uporabljajo, 5) kako dobro služi svojemu namenu in 6) kako dobro se prilega kontekstu uporabe« (Alben, 1996). Po drugi strani Dunlop in Brewster naštevata pet glavnih izzivov interakcije, ki je zasnovana za mobilne naprave: 1) oblikovanje za mobilnost, 2) oblikovanje za širšo populacijo, 3) oblikovanje za omejene vhodno-izhodne naprave, 4) oblikovanje za (nepopolni, včasih spreminjajoči se) kontekst in 5) oblikovanje za večopravilnost, in sicer na ravni, ki je neznana za večino uporabnikov namiznih aplikacij [30]. Mobilne naprave imajo veliko omejitev, imajo pa tudi številne edinstvene funkcije; nekatere od njih so na voljo samo za domorodne aplikacije (Dunlop in Brewster, 2002). Povzeto po literaturi (Matzen, 2015): povprečni pametni telefon je opremljen z okoli desetimi senzorji. V nadaljevanju lahko trdimo, da dodatne funkcije in senzorji mobilnih naprav pomenijo edinstvene priložnosti pri snovanju intuitivne mobilne uporabniške izkušnje. Velika prednost domorod-nih aplikacij je, da so namenjene samo za določeno platformo, kar na koncu prinaša k ustvarjanju zelo uporabne, interaktivne, odzivne ter vizualno prijazne mobilne uporabniške izkušnje. 2.1 Elementi mobilne uporabniške izkušnje Ključni elementi mobilne uporabniške izkušnje so predstavljeni v delu Cerejo (2012), v katerem trdijo, da nas ustvarjanje mobilne uporabniške izkušnje prisili, da ponovno razmislimo o zasnovi mobilnih aplikacij, saj se precej razlikujejo od namizne uporabniške izkušnje. Navedli so različne elemente, kot so funkcionalnost, informacijska arhitektura, vsebina, snovanje, uporabniški vnos, mobilni kontekst, uporabnost, zanesljivost, povratne informacije, pomoč, družbeno in trženje. Vse opisane komponente v članku oblikujejo mobilno izkušnjo uporabnikov. Da bi imeli pozitivno mobilno uporabniško izkušnjo za vse uporabnike, se morajo razvijalci domorodnih aplikacij osrediniti na vsak posamezni element. Pomen vsakega elementa se bo spremenil glede na vrsto naprave, ki jo uporabljajo uporabniki, in glede na uporabniški vmesnik. 2.2 Vzorci mobilne uporabniške izkušnje Povzeto po literaturi (Neil, 2014; UXPin, 2014; Mendoza, 2013; Mobile User Experience Guidelines and Recommendations, 2016; Apple Inc, 2016; Google Inc, 2016) so mobilni vzorci uporabniške izkušnje formalizirana najboljša praksa, vodniki ali predloge, ki jih oblikovalci, razvijalci in upravljavci izdelkov lahko uporabijo za reševanje skupnih problemov pri oblikovanju domorodnih mobilnih aplikacij. Agregacija literature je pokazala, da jih lahko razdelimo v pet kategorij: osnovni vzorci, družbeno mreženje, slike in medij, pomoč in povratne informacije ter antivzor-ci. Ugotovitve pregleda literature so bile, da obstaja preveč vzorcev, da bi jih vse vključili v raziskavo. Prav tako smo ugotovili, da ne obstajajo dober ali slab vzorec, prava ali napačna kombinacija vzorcev, temveč morajo obstajati različne aplikacije, ki lahko ustrezajo različnim ciljnim skupinam mobilnih uporabnikov. V nadaljevanju so na kratko predstavljeni identificirani vzorci. Osnovni vzorci ■ Interakcija - Mobilni uporabnik želi vedeti, kako naj uporablja mobilno aplikacijo, da lahko izvaja naloge čim bolj enostavno. ■ Vnos podatkov - Mobilni uporabnik želi hitro vnašati podatke, da bo čim bolj uspešen pri svojem delu. ■ Navigacija - Mobilni uporabnik želi uporabljati različne funkcionalnosti aplikacije, da bi naredil čim več v najkrajšem času. ■ Plosko oblikovanje (Plosko 2.0) - Mobilni uporabnik želi, da je uporabniški vmesnik očem prijeten. ■ Personalizacija - Mobilni uporabnik želi prilagojeno vsebino glede svojih interesov, potreb in lokacije, da hitreje izvaja nakupe. ■ Igrifikacija - Mobilni uporabnik se želi počutiti srečnega, da zadovolji svojo tekmovalno naravo. ■ Trženje vsebine - Mobilni uporabnik želi kupiti nekaj s popustom, da bi prihranil denar. Družbeno mreženje ■ Družbeno - Mobilni uporabnik želi spremljati in biti vedno na tekočem s spremembami, da ostane v stiku s svojimi prijatelji. ■ Pripomočki - Mobilni uporabnik želi hiter dostop do informacij, da mu ni treba odpirati aplikacije. 154 uporabna INFORMATIKA 2017 - številka 3 - letnik XXV Dimitar Ivanovski, Boštjan Šumak, Maja Pušnik: Identifikacija mobilnih vzorcev za učinkovito in uspešno delo z mobilnim uporabniškim vmesnikom Slike in medij o Kamera - Mobilni uporabnik želi kadar koli in kjer koli zajeti vsebino, da jo deli s svojimi prijatelji. o Pretakanje - Mobilni uporabnik želi dobiti takojšni pregled v nedavna dejanja v aplikaciji, da čim hitreje sprejema vsebino. Pomoč in povratne informacije o Pomoč - Mobilni uporabnik se želi naučiti uporabljati aplikacijo, da bo delal manj napak pri izvajanju naloge. o Konstruktivne povratne informacije - Mobilni uporabnik želi vedeti, kaj se dogaja z aplikacijo, da se odloči za naslednji korak oz. odločitev. Antivzorci o Kompleksnost - Mobilni uporabnik želi, da v krajšem času naredi več. o Vodoravna segmentacija - Mobilni uporabnik želi več različnih stvari, da je zadovoljen. 2.3 Smernice mobilne uporabniške izkušnje V nadaljevanju bomo predstavili ključne smernice (slika 1) za domorodne mobilne aplikacije, povzete po literaturi (Tullis in Albert, 2013; Mobile User Experi- ence Guidelines and Recommendations, 2016; Marsh, 2016; Cao, 2015; Treder, 2012; UXPin Inc., 2015). Prva smernica se imenuje Spoznajmo svoje cilje. Ker si želimo razumeti namen svoje aplikacije z vidika stranke, si bomo pomagali z orodji, kot so platna poslovnega modela (Strategyzer AG, 2016) ali vitki okvir (Business Model Canvas Vs. Lean Canvas, 2015), ki nas bodo usmerjali pri identifikaciji ključnih funkcionalnosti aplikacije. Nato želimo spoznati cilje uporabnikov. V ta namen si bomo pomagali z uporabniški liki, scenariji, tokovi, mockups; začeli bomo pripravljati prototipe s končnim namenom pridobiti začetne povratne informacije od dejanskih uporabnikov. V fazi načrtovanja in razvoja moramo upoštevati iOS in smernice Andorid, spremljati obstoječe vzorce in an-tivzorce ter občasno preverjati skladnost aplikacije s formativno raziskavo. Zadnje »merjenje« uporabniške izkušnje aplikacije bomo opravili s pomočjo sumativ-ne raziskave. Smernice so predstavljene kot nenehno ponavljajoči se proces, ker »pravi podatki«, ki jih pridobimo od dejanskih uporabnikov, lahko vse spremenijo. Hkrati se moremo zavedati, da je uporabniška izkušnja aplikacije lahko vedno boljša. Slika 1: Smernice mobilne uporabniške izkušnje 2.4 Merjenje mobilne uporabniške izkušnje Merjenje uporabniške izkušnje (slika 2) smo v veliki meri povzeli po literaturi (Tullis in Albert, 2013). Prvi korak, ki je odvisen od življenjskega cikla razvoja aplikacije, je spoznavanje ciljev raziskave. Bolj natančno se moramo najprej odločiti, ali bomo merili uporabniško izkušnjo nove aplikacije ali pa želimo izboljšati uporabniške izkušnje že obstoječih aplikacij. Glede na odločitve obstajata dve možnosti: forma-tivna ali sumativna raziskava. V naslednjem koraku moramo spoznati cilje uporabnikov, pri čemer lahko merimo dva vidika mobilne uporabniške izkušnje: zmogljivost in zadovoljstvo. Pomembno je poudariti, da se učinkovitost in zadovoljstvo ne ujemata ved- no, kar pomeni, da moramo meriti oboje (Tullis in Albert, 2013). Glede na to, ali merimo zmogljivost ali zadovoljstvo, nadaljujemo s primerno izbiro metrike. Po izbiri prave metrike je naslednji korak izbira raziskovalne metode. Pri izbiri raziskovalne metode se je dobro zavedati, da ne obstaja »en sam najboljši način« za izvedbo raziskave ter da je izbira raziskovalne metode v veliki meri odvisna od narave raziskovalnega vprašanja. Ko izberemo raziskovalno metodo (ali kombinacijo raziskovalnih metod), nadaljujemo s procesom izvedbe raziskovalne metode. Podobno kot v prejšnjem razdelku je tudi merjenje mobilne uporabniške izkušnje predstavljeno kot nenehno ponavljajoči se proces. 2017 - številka 3 - letnik XXV uporabna INFORMATIKA 155 Dimitar Ivanovski, Boštjan Šumak, Maja Pušnik: Identifikacija mobilnih vzorcev za učinkovito in uspešno delo z mobilnim uporabniškim vmesnikom \ Spoznajmo cilje raziskave * Spoznajmo cilje uporabnikov * Izbira metrike * Izbira raziskovalne metode * Izvedba raziskovalne metode Slika 2: Merjenje mobilne uporabniške izkušnje 3 ZASNOVA ŠTUDIJE PRIMERA Izvedli smo sumativno raziskavo na že obstoječi mobilni aplikaciji s pomočjo študije primera in statistike. Raziskovalni proces je bil v grobem razdeljen na štiri faze: 1) izbor primerka, 2) načrtovanje, 3) zbiranje podatkov in 4) analiza. Omejitve raziskav so obravnavane na koncu tega razdelka. 3.1 Izbor primerka Namen študije primera prispevka je testiranje uporabniške izkušnje brezplačne mobilne aplikacije Preveri račun (Finančna uprava Republike Slovenije, 2015) z namenom raziskovati enostavnost sodelovanja v nagradni igri prek mobilne aplikacije. Enostavnost sodelovanja je v veliki meri odvisna od vnosa računov v aplikacijo ter uporabe tehnologije skenira-nja QR-kode. V tem namenu smo identificirali vzorce mobilne uporabniške izkušnje (tabela 1) in metrike za njihovo merjenje. Nato smo na podlagi identificiranih mobilnih vzorcev izdelali teoretični model, ki nam je omogočil, da jasno opredelimo koncepte in povezave med njimi (slika 3). Kot podlago za teoretični model smo uporabili model TAM (Davis, 1985). Pri teoretičnem modelu smo izločili spremenljivko namen uporabe (angl. Behavioral intention), ker nas namere uporabe aplikacije in vedenje uporabnikov ne zanimajo ter predvidevamo, da so v veliki meri odvisne od denarne nagrade. Tabela 1: Identificirani vzorci pri aplikaciji »Preveri račun« ter kako jih merimo «S U S 1 £ 1 £1.2 s. = H j^J^ «s 5 S =s S = i»I tnS Interakcija_x_x_x_x_x Vnos podatkov_x_x_x_x_x_ Navigacija x x x x Plosko oblikovanje x x x Kamera x x x x x x Pomoč_x_x_x_x Konstruktivne . , x x x x povratne informacije Teoretični model Hipoteze H1: PEOU pozitivno vpliva na PU H2: PEOU pozitivno vpliva na ATU H3: PU pozitivno vpliva na ATU H4: PUVp pozitivno vpliva na PEOU H5: PUVp pozitivno vpliva na PU H6: PUKAM negativno vpliva na PEOU H7: PUKAM negativno vpliva na PU H8: PUNAV negativno vpliva na PEOU H9: PUnav negativno vpliva na PU H10: PUpL pozitivno vpliva na PEOU H11: PUpL pozitivno vpliva na PU H12: PUpj negativno vpliva na PEOU H13: PUpj negativno vpliva na PU Slika 3: Teoretični model za aplikacijo Preveri račun 156 uporabna I NFORMATIKA 2017 - številka 3 - letnik XXV Dimitar Ivanovski, Boštjan Šumak, Maja Pušnik: Identifikacija mobilnih vzorcev za učinkovito in uspešno delo z mobilnim uporabniškim vmesnikom Teoretični model in hipoteze so bili načrtovani izključno za aplikacijo Preveri račun. Model TAM vsebuje te glavne konstrukte: ■ zaznana enostavnost uporabe (angl. Perceived Ease Of Use - PEOU), ki je definirana kot »stopnja, do katere uporabnik verjame, da bo uporaba določenega sistema enostavna oz. ne bo zahtevala dodatnih naporov« (Davis, 1985; Šumak, 2011); ■ zaznana uporabnost (angl. Perceived Usefulness - PU), ki je definirana kot »stopnja, do katere uporabnik verjame, da bo uporaba določenega sistema izboljšala njegovo storilnost« (Davis, 1985; Šumak, 2011). 3.2 Načrtovanje Splošni načrt študije primera je vključeval izvedbo pilotskega poskusa zbiranja kvantitativnih in kvalitativnih podatkov v prostorih Fakultete za elektrotehniko, računalništvo in informatiko na Univerzi v Mariboru. Teden kasneje je bilo izvedeno zbiranje podatkov na naključno izbranih testerjih. Ker je bilo načrtovano, da bo zbiranje podatkov anonimno, je vsak testiranec na začetku testiranja dobil svojo identifikacijsko številko. Vsak tester je moral izvesti dve nalogi, da bi zbiranje podatkov bilo uspešno. Ko je posamezni tester uspešno končal naloge, je lahko ocenil aplikacijo prek spletnega vprašalnika. 3.3 Pridobivanje podatkov Za zbiranje kvantitativnih podatkov smo uporabili mobilno štoparico in ročno zapisovali njihove rezultate, medtem ko so testiranci izvajali naloge. Za merjenje metrike Zavedanje smo uvedli kratek intervju za vsakega testiranca. Za zbiranje kvalitativnih podatkov so testerji odgovarjali na spletni vprašalnik. Za spremljanje in osnovno analizo spletnega vprašalnika in podatkov smo uporabili orodje Google Forms. 3.4 Analiza Nadaljnjo analizo smo opravili v programih Excel in XLSTAT. Tipični udeleženec, ki je sodeloval v procesu metodološke triangulacije, je bil moškega spola, star med 23 in 26 let, zelo izkušen pri uporabi pametnih telefonov. Prav tako je tipični udeleženec bil brez izkušnje pri uporabi aplikacije Preveri račun. Opisna statistika udeležencev je prikazana v tabeli 2. Tabela 2: Opisna statistika udeležencev (N = 27) Karakteristika Opisna vrednost Frekvenca Odstotek Veljavni odstotek Spol Moški 15 55,6 55,6 Ženski 12 44,4 44,4 Starost Manj kot 18 let 0 0 0 19-22 let 7 25,9 25,9 23-26 let 12 44,4 44,4 27-30 let 6 22,2 22,2 31-35 let 2 7,4 7,4 36-40 let 0 0 0 Več kot 40 let 0 0 0 Izkušnje z Brez izkušenj 0 0 0 uporabo Z manj izkušnjami 0 0 0 pametnih Izkusen-a 8 29,6 29,6 telefonov Zelo izkusen-a 19 70,4 70,4 Izkušnje z Brez izkušenj 12 44,4 44,4 uporabo Z manj izkušnjami 5 18,5 18,5 aplikacije Izkusen-a 6 22,2 22,2 Preveri račun Zelo izkusen-a 4 14,8 14,8 Vrednosti koeficientov asimetričnosti (skewness) in sploščenosti (kurtosis) so pokazale na veliko asi-metrijo in nenormalno sploščenost pri kvantitativnih in kvalitativnih podatkih. Prav tako je analiza testa normalnosti Shapiro-Wilk jasno pokazala, da podatki niso normalno distribuirani (tabeli 3 in 4), kar pomeni, da bomo v nadaljevanju izvedli Spearma-nov test korelacije (tabela 5) s končnim ciljem oceniti odnos oz. korelacijo med odvisnimi in neodvisnimi spremenljivkami. 2017 - številka 3 - letnik XXV uporabna INFORMATIKA 157 Dimitar Ivanovski, Boštjan Šumak, Maja Pušnik: Identifikacija mobilnih vzorcev za učinkovito in uspešno delo z mobilnim uporabniškim vmesnikom Tabela 3: Deskriptivna analiza neodvisnih spremenljivk (N = 27) Min. Maks. Uvrstitev Povprečje Std. odklon Varianca Skewness Kurtosis Shapiro-Wilk PU1VP 1 5 4 2.67 1.359 1.846 0.066 -1.333 0.004 PU2VP_1_5_2_3.26_1228_1.507 -0.268 -0.532_0.017 PU3VP_1_5_3_3.22_1502_2.256 -0.262 -1.423_0.002 PU4VP_1_5_1_3.37_1182_1.396 -0.345 -0.547_0.027 PU1KAM 2_5_2_478_0.641_0.410 -3.571_14.095 < 0.0001 PU2KAM 2_5_4_470_0.775_0.601 -2.621_6.102 < 0.0001 PU3KAM 3_5_1_4.89_0j424_0.179 -4.046 16.714 < 0.0001 PU4KAM 2_5_3_474_0.813_0.661 -3.182_9.183 < 0.0001 PU1NAV_1_5_2_3.96_1126_1.268 -0.970_0.352_0.001 PU2NAV_1_5_4_3.41_1248_1.558 -0.221 -1.289_0.003 PU3NAV_2_5_1_4.07_0.917_0.840 -0.478 -0.917_0.000 PU4NAV_1_5_3_3.89_1219_1.487 -0.735 -0.534_0.000 PU1PL_2_5_2_4.04_0:940_0.883 -0.678 -0.347_0.001 PU2PL_2_5_5_3.56_0.934_0.872 -0.480 -0.615_0.001 PU3PL_2_5_4_3.67_1074_1.154 -0.268 -1.123_0.003 PU4PL_1_5_6_3.07_0:997_0.994 -0.157_0.260_0.014 PU5PL_1_5_1_411_1086_1.179 -1.792_3.492 < 0.0001 PU6PL_1_5_3_3.81_1272_1.618 -0.715 -0.788_0.000 PU1PI_2_5_4.5_3.67_1100_1.231 -0.183 -1.290_0.002 PU2PI_2_5_3_3:78_0:847_0.718 -0.359 -0.209_0.003 PU3PI_1_5_2_3.89_0:974_0.949 -1.112_1798_0.001 PU4PI_2_5_6_3.52_10B7_1182_0.143 -1.255_0.002 PU5PI_1_5_4.5_3.67_1038_1.077 -0.595_0:24_0.008 PU6PI_2_5_1_4.00_0.832_0.692 -0.433 -0.347_0.001 Tabela 4: Deskriptivna analiza odvisnih spremenljivk (N = 27) Min. Maks. Uvrstitev Povprečje Std. odklon Varianca Skewness Kurtosis Shapiro-Wilk PEOU1 3 5 2 4.33 0.620 0.385 -0.348 -0.541 < 0.0001 PEOU2_2_5_3_4:26_0:813_0.661 -0.992_0.Z58_0.000 PEOU3_1_5_4_4.00_1144_1.308 -1.000 0.304_0.000 PEOU4_2_5_1_4.44_0:892_0.795 -1.402_0.838 < 0.0001 PU1_3_5_2_4.48_0.700 0.490 -1.019 -0.143 < 0.0001 PU2_3_5_3_4.44_0.698_0.487 -0.887 -0.350 < 0.0001 PU3_2_5_4_4.26_1829_1.046 -1.267 0.509 < 0.0001 PU4_3_5_1_4.59_0.572_0.328 -1.055 0.237 < 0.0001 ATU1_3_5_1_4.56_0.751_0.564 -1.380 0.358 < 0.0001 ATU2_1_5_2_419_1145_1.311 -1.387_1.165 < 0.0001 ATU3_1_5_4_3.30_1325_1.755 -0.058 -1.246_0.008 ATU4 2 5 3 3.59 0.888 0.789 0.231 -0.720 0.002 Iz kvalitativnih podatkov smo sklepali, da izkušnje z uporabo pametnih telefonov ter izkušnje za uporabo aplikacije Preveri račun niso vplivali na uspešnost, čas, napake in učinkovitost izvajanja naloge. Zanimivo opazovanje kvalitativnih podatkov je dalo ugotovitev, da je 85 odstotkov testirancev najprej opazilo okno kamere za skeniranje računov; 100 odstotkov testirancev je odgovorilo, da bodo v prihodnosti izključno uporabljali samo kamero za skeniranje računov. Spearmanovo testiranje kvalitativnih podatkov je pokazalo, kateri identificirani mobilni vzorci pri aplikaciji Preveri račun so pozitivno vplivali na zaznano enostavnost uporabe ter zaznano uporabnost aplikacije. Tabela 5 analizira hipoteze, in sicer po opravljenem Spearmanovem testiranju. V primeru, ko je bila 158 uporabna INFORMATIKA 2017 - številka 3 - letnik XXV Dimitar Ivanovski, Boštjan Šumak, Maja Pušnik: Identifikacija mobilnih vzorcev za učinkovito in uspešno delo z mobilnim uporabniškim vmesnikom vrednost Spearmanovega koeficienta korelacije rs > 0, smo hipotezo potrdili. V nasprotnem primeru za rs < 0 je bila hipoteza zavržena. Korelacijska nič pomeni, da ni povezave med spremenljivkama. Rezultati so bili pomembni oz. signifikantni v primeru p < 0.05, saj je nivo signifikance alfa = 0.05. Tabela 5: Spearmanova korelacija in analiza hipotez n - Korelacija Analiza hipotez PU ATU Hipoteza Rezultat rs - value 1.000 0.400 H1 Potrjena PEOU p - value N < 0.0001 27 0.750 27 H2 Potrjena ATU rs - value 0.400 PU p - value N 0.750 27 H3 Potrjena PEOU PU rs - value 0.400 0.400 H4 Potrjena PUVP p - value N 0.750 27 0.750 27 H5 Potrjena PEOU PU rs - value -0.400 -0.400 H6 Zavržena PUKAM p - value N 0.750 27 0.750 27 H7 Zavržena PEOU PU rs - value -0.400 -0.400 H8 Zavržena PUNAV p - value N 0.750 27 0.750 27 H9 Zavržena PEOU PU rs - value 0.435 0.435 H10 Potrjena PUPL p - value N 0.419 27 0.419 27 H11 Potrjena PEOU PU rs - value -0.132 -0.132 H12 Zavržena PUPI p - value N 0.803 27 0.803 27 H13 Zavržena Vrednosti v krepkem tisku so tiste, ki se razlikujejo od 0 za nivo signifikance alfa = 0.05. 3.5 Interpretacija in razprava Za potrebe študije primera smo s pomočjo naključno izbranih udeležencev zbirali kvantitativne in kvalitativne podatke za aplikacijo Preveri račun ter tako pridobili empirične podatke, na podlagi katerih smo preverjali postavljene hipoteze. Na podlagi kvantitativnih podatkov lahko sklepamo, da poteka skeniranje mnogo hitreje od ročnih vnosov podatkov, kar povečuje priljubljenost kamere, saj je 100 odstotkov testirancev po preizkusu obeh možnosti odgovorilo, da bodo v prihodnosti uporabljali izključno kamero za skeniranje računov oz. vnos podatkov. Zaradi razlike v hitrosti in enostavnosti so bile ugotovitve pričakovane. Sklepamo lahko, da je uporaba kamer za pridobivanje in prikazovanje podatkov pri mobilnih napravah dobra praksa; pridobljene podatke lahko prenašamo in ponovno uporabljamo, kar še dodatno izboljša uporabniško izkušnjo mobilne naprave. Analiza hipotez je pokazala, da smo zavrnili samo tiste hipoteze, ki so bile negativno zastavljene. Na podlagi raziskave sklepamo, da zaznana enostavnost uporabe, zaznana enostavnost ter zaznana uporabnost mobilnih vzorcev pozitivno vplivajo na dojeto mobilno uporabniško izkušnjo. Prav tako se moremo zavedati, da ne obstaja dober ali slab mobilni vzorec, ki vpliva na mobilno uporabniško izkušnjo; različne aplikacije ustrezajo različnim ciljnim skupinam mobilnih uporabnikov, kar se odraža tudi na vzorcih. Omejitve Omejitev pri zasnovi študije primera je bila, da se nismo zavedali, ali je bila aplikacija izdelana po identificiranih vzorcev ter ali so razvijalci imeli v mislih ciljno skupino, ko so snovali aplikacijo. Da bi dokazali večjo pomembnost in signifikantnost rezultatov, bi morali bistveno povečati število testerjev. 4 SKLEP 5 pregledom literature smo ugotovili, da obstajajo različni vzorci, ki lahko različno vplivajo na vtis mobilne uporabniške izkušnje. Idealna kombinacija vzorcev, ki tvorijo idealno aplikacijo, ne obstaja. Pomembna implikacija te študije je, da lahko za vsak vzorec generalno merimo dve metriki: zmogljivost in zadovoljstvo. Ker se ne ujemata vedno, moramo meriti obe. Metodološka triangulacija študije primera je pokazala, da potrebujemo večji vzorec, da bi dokazali večjo signifikantnost pri korelaciji med odvisnimi in neodvisnimi spremenljivkami. Na koncu raziskave lahko sklepamo, da moramo uspeh neke aplikacije meriti z zadovoljstvom uporabnikov. Da bi dosegli zadovoljstvo uporabnikov, pa se moramo truditi, da dosežemo in presežemo njihova pričakovanja. V sklopu nadaljnjih raziskav bomo razvili do-morodno mobilno aplikacijo in merili uporabniško izkušnjo s pomočjo dejanskih uporabnikov. Dodatno bi bilo zanimivo primerjati izkušnje posameznikov, ki se ukvarjajo z mobilno uporabniško izkušnjo. 2017 - številka 3 - letnik XXV uporabna INFORMATIKA 159 Dimitar Ivanovski, Boštjan Šumak, Maja Pušnik: Identifikacija mobilnih vzorcev za učinkovito in uspešno delo z mobilnim uporabniškim vmesnikom 5 VIRI IN LITERATURA [1] Alben, L. (1996). Quality of experience: defining the criteria for effective interaction design. Interactions, 3(3), 11-15. http:// doi.org/10.1145/235008.235010. [2] Apple Inc. (2016). Apple. Dostopno na http://www.apple. com/ (14. 1. 2017). [3] Business Model Canvas Vs. Lean Canvas. (2015). Dostopno na https://canvanizer.com/how-to-use/business-model-can-vas-vs-lean-canvas. [4] Cao, J. (2015). 7 tips to create awesome mobile app designs. Dostopno na http://thenextweb.com/dd/2015/07/01/7-tips--to-create-awesome-mobile-app-designs/#gref. [5] Cerejo, L. (2012). The Elements Of The Mobile User Experience. Dostopno na http://www.smashingmagazine.com/2012/ 07/12/elements-mobile-user-experience/ (15. 3. 2015). [6] Davis, F. D. (1985). A technology acceptance model for empirically testing new end-user information systems : theory and results. Massachusetts Institute of Technology. [7] Dunlop, M. in Brewster, S. (2002). The Challenge of Mobile Devices for Human Computer Interaction. Personal and Ubiquitous Computing, 6(4), 235-236. Dostopno na http:// eprints.cdlr.strath.ac.uk/2574/. [8] Financna uprava Republike Slovenije. (2015). Preveri racun. Google Play Store. Dostopno na https://play.google.com/sto-re/apps/details?id=si.gov.furs.cr.mobile.preveriracun&hl=sl. [9] Go-Globe, I. (2015). Mobile Apps Usage - Statistics and Trends [Infographic]. Dostopno na http://www.go-globe.com/ blog/mobile-apps-usage/. [10] Google Inc. (2016). Google Play. Dostopno na https://play. google.com/store?hl=en (14. 1. 2017). [11] Kerschberg, B. (2015). 5 Elements of A Killer Mobile App. Dostopno na http://www.forbes.com/sites/benkerschberg/ 2015/02/10/5-elements-of-a-killer-mobile-app/ (15. 3. 2015). [12] Marouli, E. in Kent, J. (2016). The future of mobile advertising is native. [13] Marsh, J. (2016). What is the most efficient process of creating a complex mobile app in terms of designing UX / UI? Retrieved from https://www.quora.com/What-is-the-most-ef-ficient-process-of-creating-a-complex-mobile-app-in-terms--of-designing-UX-UI. ■ Dimitar Ivanovski je razvijalec rešitev v vodilnem podjetju na področju razvoja programske opreme, lociranem v Mariboru. Končal je prvo stopnjo na studijskem programu Računalništvo in informacijske tehnologije ter drugo stopnjo na študijskem programu Informatika in tehnologije komuniciranja na Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko Univerze v Mariboru. Glavna strokovna področja: poslovne in mobilne aplikacije, uporabniški portali in portalne rešitve, spletne tehnologije in uporabniška izkušnja. ■ Boštjan Šumak je docent na Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko Univerze v Mariboru. Glavna strokovna področja: sodobne arhitekture, spletne tehnologije, uporabniška izkušnja, sprejetost in uporaba informacijskih tehnologij, tehnologije za prostoročno upravljanje računalnika, integracija informacijskih sistemov ter XML in povezane tehnologije. ■ Maja Pušnik je asistentka na Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko Univerze v Mariboru. Glavna strokovna področja: XML in povezane tehnologije, merjenje za vrednotenje kakovosti (procesov in programske opreme), optimizacija poslovnih procesov, orkestracija poslovnih procesov, operacijske raziskave in teorije odločanja. [14] Matzen, C. (2015). Your Phone and The Internet of Things. Dostopno na http://corneralliance.com/phone-internet-of--things/. [15] Mendoza, A. (2013). Mobile User Experience: Patterns to Make Sense of it All. Newnes. Dostopno na https://books. google.com/books?id=PZqDAAAAQBAJ&pgis=1. [16] Mimovrste. (2014). Prodaja mobilnih telefonov še vedno konstantno raste, prodaja tablic se umirja. Dostopno na https:// www.mimovrste.com/sj-2014-08-20 (15. 3. 2015). [17] Mobile User Experience Guidelines and Recommendations. (2016). Dostopno na https://www.digitalgov.gov/resources/ mobile-user-experience-guidelines-and-recommendations/. [18] Neil, T. (2014). Mobile Design Pattern Gallery: UI Patterns for Smartphone Apps, 2nd Edition. Dostopno na http://www. amazon.com/Mobile-Design-Pattern-Gallery-Smartphone/ dp/1449363636/ref=sr_1_fkmr1_1?s=books&ie=UTF8&qid= 1429098567&sr=1-1-fkmr1&keywords=Mobile+Design+Patt ern+Gallery%2C+2nd+Edition+UI+Patterns+for+Smartphon e+Apps. [19] Strategyzer AG. (2016). Business Model Canvas. Dostopno na https://strategyzer.com/canvas/business-model-canvas (23. 1. 2017). [20] Šumak, B. (2011). Domenski model ocenjevanja sprejeto-sti in uporabe e-storitev. Doktorska disertacija (m), Maribor: UM FERI. Dostopno na https://dk.um.si/IzpisGradiva. php?id=18006. [21] Treder, M. (2012). Beyond Wireframing: The Real-Life UX Design Process. Smashing Magazine. Dostopno na https:// www.smashingmagazine.com/2012/08/beyond-wireframing--real-life-ux-design-process/. [22] Tullis, T. in Albert, B. (2013). Measuring the user experience. Collecting, analyzing, and presenting usability metrics. Elsevier. [23] UXPin. (2014). Mobile UI Design Patterns 2014 - A Deeper Look At the Hottest Apps Today. [24] UXPin Inc. (2015). The guide to UX design process and documentation. Google. 160 uporabna INFORMATIKA 2017 - številka 3 - letnik XXV STROKOVNI PRISPEVKI B Projektno vodenje Anton Pevec, Špela Urh Popovic Noema Cooperating, d. o. o., Železna cesta 14, 1000 Ljubljana anton@noema-coop.si; spela@noema-coop.si Izvleček Transformacija v digitalno družbo se odraža tudi na projektnem vodenju, ne le v smislu uporabe informacijskih sistemov, temveč tudi v načinu vodenja projektov. Projektni timi so vse pogosteje sestavljeni iz strokovnjakov, ki delajo na različnih lokacijah, pogosto so tudi iz različnih držav. Za učinkovito izvedbo projektov si lahko vodja projekta in člani projektnega tima v veliki meri pomagajo s sodobno informacijsko in komunikacijsko tehnologijo. Na voljo je veliko aplikacij in sistemov, ki podpirajo projektno vodenje ter omogočajo skupinsko delo, telekonference in videokonferen-ce. Skladno s trendom se tudi ti sistemi čedalje bolj selijo v oblak in se zato spreminja vključenost in vloga deležnikov projekta. Vse bolj se uporabljajo tudi agilni pristopi in metodologije projektnega vodenja, kot je npr. SCRUM. Ta se je do sedaj največ uporabljala v informatiki, sedaj pa se širi tudi v druge panoge. Namen prispevka je razjasniti pomen veščin projektnega vodenja, saj mora vodja projekta tudi v digitalni dobi dobro poznati metodologije in pristope projektnega vodenja, dodatno pa slediti trendom na področju informacijske podpore, ki jo lahko uporablja pri svojem delu. Projektni informacijski sistem je lahko zelo učinkovito orodje v rokah vodje projekta, če ga zna ustrezno uporabiti. Še vedno pa je ključen človeški faktor, saj informacijski sistem ne more nadomestiti človeških vodstvenih aktivnosti, kot so organiziranje, komuniciranje, odločanje in podobno. Vodja projekta je odgovoren za projekt, ki ga vodi, in te odgovornosti ne more in ne sme kar prepustiti tehnologiji. Cilj prispevka je predstavitev glavnih značilnosti projektnega vodenja skozi njegov zgodovinski razvoj ter analiza sprememb, ki jih na tem področju prinaša digitalna doba. Ključne besede: rojektno vodenje, digitalna družba, informacijski sistem, metodologije. Abstract Project management in the digital era TheTtransformation into a digital society is also reflected in project managemen, not only in terms of use of information systems, it has also influenced project management. Project teams are more and more often composed of experts in different locations, often even different countries. They use modern information and communication technoloyies. There are many applications and systems that support project management and enable teamwork, teleconferencing and videoconferencing. These systems are being migrated into the cloud, thus revolutionising the involvement and roles of project stakeholders.oFurthermore, agile approaches and methodologies for project management, such as SCRUM, are on the increasg. SCRUM has been used primarily by the IT industry until this point in time, however nowadays, it is slowly being introduced also to otherssectors. The purpose of the article is to illustrate the importance of project management skills even in digital era, because a project manager needs to be aware of the different methodologies and approaches of project management. What is more, a project manager today should be observant of the trends in the field of information technology pertaining to their work. A project information system can be a highly effective tool in the hands of the project manager when they are capable of properly applying it. The human factor is still vital for succesr as an information system cannot replace human activities, such as organizing, communicating, deciding etc. The project manager is responsible for the project and cannot and should not simply relieve this responsibility to technology. The goal of this article is to outline the main characteristics of project management through its historical development and to analyse the changes brought about in the field by the digital era. Keywords: project management, digital society, information system, methodology. v digitalni dobi 2017 - številka 3 - letnik XXV uporabna INFORMATIKA 161 Anton Pevec, Špela Urh Popovič: Projektno vodenje v digitalni dobi 1 UVOD Transformacija v digitalno družbo se odraža tudi na področju projektnega vodenja, ne le v smislu uporabe informacijskih sistemov v oblaku, temveč tudi v načinu vodenja projektov. Informacijska tehnologija omogoča večjo transparentnost, boljše sodelovanje članov znotraj projektnega tima, kot tudi možnosti večjega vključevanja sponzorja in naročnika v projekt. Ker so projekti podvrženi pogostim spremembam, so se oblikovale bolj agilne metode projektnega vodenja, ki omogočajo večjo odzivnost na zahteve iz poslovnega okolja. Vloga vodje projekta je v primeru agilnih pristopov drugačna kot pri klasičnem projektnem vodenju, ki je bilo v veljavi do pred kratkim. Za kateri koli pristop ali uporabljeno metodologijo pa je pomembno, da imajo vodja projekta in ostali udeleženci projekta primerno informacijsko podporo. Uveljavitev digitalne podpore je za vodjo projekta po eni strani dobrodošla, saj njemu in projektnemu timu omogoča večjo transparentnost, hitrejšo pripravo planov, boljše sodelovanje in spremljanje projekta. Po drugi strani pa se je vloga vodje projekta vsaj delno spremenila. Vodja projekta mora biti dovolj dobro informacijsko pismen ter hkrati imeti organizacijske in vodstvene spretnosti, ki jih mora prilagoditi za delo ob uporabi sodobne tehnologije. Poznavanje in obvladovanje veščin projektnega vodenja je torej za vodjo projekta še vedno ključnega pomena, saj le uporaba informacijske tehnologije ni dovolj za uspešno izvedbo projektov. Članek je v nadaljevanju razdeljen na tri vsebinske razdelke. V drugem razdelku sta s teoretičnega vidika predstavljena področje projektnega vodenja ter pomen standardov in metodologij za uspešno realizacijo projekta. Tretji razdelek s praktičnega vidika opisuje informacijsko podporo za vodenje projektov s poudarkom na dveh pomembnih področjih, in sicer na podpori komuniciranju in obvladovanju projektne dokumentacije. V četrtem razdelku so prav tako s praktičnega vidika predstavljeni vloga vodje projekta pri različnih procesih projektnega vodenja (od zagona in planiranja prek izvajanja in spremljanja do zaključevanja projekta) ter njegova pooblastila in odgovornosti. 2 PROJEKTI IN PROJEKTNO VODENJE Projekt je začasno prizadevanje za uresničitev edinstvenega izdelka, storitve ali rezultata. To pomeni, da ima vsak projekt določen začetek in določen ko- nec. Konec dosežemo, ko so uresničeni cilji projekta ali ko postane jasno, da cilji projekta ne bodo ali ne morejo biti doseženi iz različnih razlogov. Projekt uresničuje edinstvene izdelke oz. delne rezultate, ki so lahko izdelki, storitve ali rezultati. Pri projektu sodelujejo različni udeleženci, ki so lahko posamezniki in organizacije, na katere tako ali drugače vplivajo rezultati projekta. Njihov obseg odgovornosti in pooblastil je različen in se lahko tudi spreminja tekom življenjskega cikla projekta. Ključni udeleženci projekta so vodja projekta, naročnik, uporabnik, izvajalec, člani projektnega tima, vodstveni tim projekta, sponzor, vplivneži in projektna pisarna (PMI, 2013). Osrednjo vlogo pri projektu ima vodja projekta, ki je odgovoren za realizacijo ciljev projekta in je vmesni člen med naročnikom projekta in izvajalci. Pri svojem delu mora uporabljati znanja, spretnosti, orodja in tehnike z različnih področij, ki so v splošnem priznani kot dobra praksa. Prav tako mora obvladati spretnosti v medsebojnih odnosih, kot so učinkovito komuniciranje, vplivanje na organizacijo, vodenje in motiviranje, pogajanja ter reševanje problemov in konfliktov. Ključnega pomena za vodjo projekta pa so njegove vodstvene sposobnosti in komunikativnost. Za uspešno doseganje rezultatov projekta je treba izbrati ustrezen način dela. Običajno pri projektih uporabljamo splošno uveljavljeno ali tudi prilagojeno metodologijo projektnega vodenja. Ta ima pomembno vlogo pri uspešnem doseganju ciljev projekta. Predvsem to velja za večje in kompleksnejše projekte. Večina standardov in metodologij projektnega vodenja je procesno usmerjenih in so dobre iztočnice za mnoge organizacije, da si pripravijo in razvijejo interne standarde za projektno vodenje. Standardi so dokumentirani dogovori, ki vsebujejo zahteve, specifikacije, usmeritve ali druge značilnosti, ki se smiselno uporabljajo, da bi materiali, izdelki ali storitve ustrezali ciljem projekta in pričakovanjem naročnika (Fakulteta za elektrotehniko, b. d.). 2.1 Standardi in metodologije projektnega vodenja Najbolj znani in največkrat omenjani standardi oziroma metodologije so PMBOK, PRINCE in IPMA. Svetovno najbolj razširjen in priznan vodnik po znanju projektnega vodenja je PMBOK (Project Management Body of Knowledge). Teorija in priporočila tega vodnika so bila podlaga za izdajo standarda ISO 21500. 162 uporabna INFORMATIKA 2017 - številka 3 - letnik XXV Anton Pevec, Špela Urh Popovič: Projektno vodenje v digitalni dobi Vodnik PMBOK opredeljuje projektno vodenje kot uporabo znanja, veščin, tehnik in orodij v procesih projektnega vodenja za izpolnitev projektnih ciljev. Projektno vodenje realiziramo z uporabo in integracijo procesov projektnega vodenja, ki so razvrščeni v pet skupin in povezujejo deset področij znanja (PMI, 2013): ■ skupina procesov zagona oziroma priprave projekta, ■ skupina procesov planiranja, ■ skupina procesov izvajanja, ■ skupina procesov spremljanja in kontroliranja ter ■ skupina procesov zaključevanja. Procesi pa povezujejo deset področij znanja, ki so: ■ obvladovanje integracije, ■ obvladovanje obsega projekta, ■ obvladovanje časa, ■ obvladovanje stroškov, ■ obvladovanje kakovosti, ■ obvladovanje človeških virov, ■ obvladovanje komuniciranja, ■ obvladovanje tveganj, ■ obvladovanje oskrbovanja ter ■ obvladovanje odnosov z udeleženci projekta. To ne pomeni, da je treba vse procese v vseh področjih znanja v vsakem projektu uporabiti na enak način in v enakem obsegu, temveč se vodja projekta, ki je odgovoren za realizacijo ciljev projekta, skupaj s projektnim timom odloči, v kolikšnem obsegu je smiselno in potrebno izvajati katere procese in kakšna je njihova pomembnost. Pri tem je treba poudariti, da mora biti odločitev, da se določenemu področju nameni manj časa, zavestno sprejeta in ne da se pozabi nanj ali se mu ne nameni dovolj časa. 2.2 Novejše - agilne metodologije projektnega vodenja V današnjem času se vse bolj uveljavljajo agilni pristopi in metodologije projektnega vodenja. Najbolj se je uveljavila metodologija SCRUM. Do pred kratkim se je največ uporabljala v IT industriji, ki je bolj izrazito podvržena spremembam, v zadnjem času pa se seli tudi v druge panoge. Metodologija SCRUM zmanjšuje tveganja dolgoročnega planiranja, saj se po klasičnem (t. i. waterfall) pristopu, plan projekta pripravi in potrdi na začetku projekta, v dolgem projektnem ciklu, ki v primeru nekaterih projektov traja tudi več let, pa se pojavi toliko sprememb, da prvotni potrjeni plan projekta ni več verodostojen. Neprestano ažuriranje plana projekta in druge projektne dokumentacije pomeni veliko dodatno obremenitev za člane projektnega tima (Kos, b. d.). Izvajanje projekta po metodologiji SCRUM omogoča boljši odziv na spremembe, saj se plan projekta pripravlja postopoma, po iteracijah. Pri tem je zelo pomembna aktivna vloga naročnika projekta, saj ta podaja zahteve ter preverja in potrjuje dostavljene delne rezultate. Zato mora biti naročnik v tesnem stiku s projektnim timom. Metodologija SCRUM predvideva redne kratke dnevne sestanke projektnega tima in redne, običajno dvotedenske sestanke širšega projektnega tima, pri katerih je vključen tudi naročnik projekta oz. produktni vodja. Ta je seznanjen z rezultati projekta ter podaja usmeritve in zahteve za naslednjo iteracijo (Scrum Aliance, b. d.). Iteracije so lahko tudi krajše ali daljše od dveh tednov, kar je odvisno predvsem od izdelka oz. rezultata projekta. V tem primeru igra tehnologija pomembno vlogo, saj je za tako intenzivno sodelovanje naročnika in izvajalca projekta oziroma tudi posameznih članov projektnega tima na strani izvajalca bistveno, da ni preveč izgubljenega časa s pripravo in predvsem logistiko sestankov. Projektni timi so vse pogosteje sestavljeni iz strokovnjakov, ki so locirani na različnih lokacijah, pogosto so tudi iz različnih držav. Sestanki zato čedalje pogosteje potekajo v obliki telefonske oz. spletne konference, med katero si sodelujoči delijo ekransko sliko in lahko vsi spremljajo dogajanje ali sodelujejo pri pripravi izdelkov projekta. Pri agilnem projektnem vodenju je ena od posebnosti tudi ta, da morajo biti člani tima zelo samoor-ganizirani in motivirani. Vodenje samoorganiziranih timov zahteva drugačen pristop kot pri vodenih timih. Pri samoorganiziranih timih sta pomembna motivacija članov in spodbujanje samostojnosti ter tekmovalnosti. 3 INFORMACIJSKA PODPORA ZA VODENJE PROJEKTOV Časi, ko so vodje projektov obvladovali projekte s pomočjo aplikacij ali orodij na svojih lokalnih računalnikih ali celo s pomočjo zapiskov v papirnih blokih, so že dolgo preteklost. Veliko projektnih informacijskih sistemov je bilo zaprtega tipa in namenjenih samo organizaciji, ki je bila zadolžena za izvajanje projekta. Dostop do podatkov o projektu so sicer imeli vsi člani tima te organizacije, vendar so 2017 - številka 3 - letnik XXV uporabna INFORMATIKA 163 Anton Pevec, Špela Urh Popovič: Projektno vodenje v digitalni dobi do sistema dostopali večinoma zaradi internih pravil (npr. vpisovanje opravljenega dela ali odlaganje dokumentacije). Sedaj se skladno s trendom tudi sistemi za podporo projektnemu delu čedalje bolj selijo v oblak. To omogoča sodelujočim dostop do podatkov prek spleta in ni več omejitev glede lokacije ali organizacija uporabnika. Še bolj pomembno je, da lahko do podatkov dostopa tudi sponzor ali naročnik projekta, ki lahko neposredno preverja napredek projekta ali razrešuje odprta vprašanja. Vodja projekta mora biti vsekakor usposobljen za uporabo informacijskega sistema predvsem v smislu organizacije projektnega mesta in postavitve organizacije in pravil za dostop in uporabo projektnega mesta za člane tima in po potrebi za zunanje udeležence projekta. Informacijski sistem vseeno ne more reševati organizacijskih in vodstvenih vidikov projekta. Ob tem lahko spomnimo na znani pregovor, ki se izvorno glasi »A fool with a tool is still a fool«. Torej je informacijski sistem lahko samo zelo učinkovito orodje v rokah vodje projekta, pod pogojem, da ga zna ta ustrezno uporabiti. V večjih organizacijah, v katerih poteka veliko število projektov, ali pri velikih projektih ima vodja projekta pogosto pomoč v projektni pisarni, ki mu zagotavlja administrativno in informacijsko pomoč pri vodenju projekta. V nekaterih primerih ima projektna pisarna tudi vlogo koordinatorja virov, strateškega usmerjevalca ipd. (Stare, 2011). Poleg določitev pristojnosti za uporabo in dostop do informacijskega sistema je še bolj pomembno določiti pristojnosti in odgovornosti pri projektu. To se običajno predstavi v matriki pristojnosti in odgovornosti. Predstavljena je v enostavni tabeli, v kateri so jasno opredeljene vloge (npr. sponzor, vodja projekta, analitik) ter aktivnosti oziroma izdelki. Za vsako aktivnost ali nalogo se pri vsaki vlogi določi njene pristojnosti in odgovornosti. Z matriko vodja projekta jasno določi vloge udeležencev in s tem prepreči kasnejše nesporazume in konflikte. V matriki je treba opredeliti tudi to, kdo dejansko potrdi ustreznost rezultatov in s tem konec neke aktivnosti. Matriko za razporeditev odgovornosti in pristojnosti imenujemo matrika RACI (angl. Responsible, Accountable, Consulted, and Informed). V nekaterih primerih lahko pristojnosti in odgovornosti definiramo tudi neposredno v gantogramu (terminskemu planu projekta). Za večje projekte je lahko matrika razdeljena na več ravni, za kar pa ni nekega splošnega pravila, ampak je to v presoji vodje projekta oziroma ožjega projektnega tima. V primeru večjih projektov ali projektov, pri katerih so udeleženci dislocirani (npr. mednarodni projekti), je še toliko bolj pomembno, da so vloge ter pristojnosti in odgovornosti jasno razmejene. V primeru manjših projektov, posebno če je projektni tim lociran v istih prostorih, pa ta matrika ni tako nujna (Stare, 2011). 3.1 Informacijska podpora za komuniciranje pri projektu Komuniciranje je prenos informacij med udeleženci projekta. Temeljni pogoj za uspešno delovanje tima je medsebojno komuniciranje vseh članov. Poleg prenašanja informacij je funkcija komuniciranja tudi to, da ustvarja vzdušje in zaupanje med člani tima. Ker obstajajo notranji in zunanji udeleženci, mora biti način komunikacije prilagojen njihovim vlogam in zahtevam. Komunikacija torej ni samo formalna, ampak tudi neformalna, in obvladovati je treba obe. Projektni vodja mora vzpostaviti ustrezne načine komuniciranja za člane projekta kot tudi okolje in pri tem upoštevati ustaljene načine komuniciranja organizacije, iz katere izhajajo posamezniki. Ključni dejavnik uspešnega projekta je tudi obvladovanje obsega komunikacije, saj lahko preveč komunikacije povzroči neučinkovitost, neupoštevanje vsebine in morebitne navzkrižne informacije, kar lahko škoduje projektu (Urh Popovič in Pevec, 2011). Po nekaterih ocenah porabi vodja projekta več kot 90 odstotkov svojega časa pri projektu za komuniciranje. Komunikacija se v širšem pomenu besede ne nanaša samo na govorno sporazumevanje, kot na primer sestanke, razlago in reševanje odprtih zadev, ampak tudi na pisno komunikacijo po elektronski pošti, z dopisi ipd. V področje komuniciranja spada tudi posredna komunikacija, kot so organizacija sestankov, priprava zapisnikov sestankov, priprava statusnih poročil za sponzorja in tudi za druge deležnike projekta, priprava in izvedba predstavitev, promocija projekta ipd. V tej luči lahko smatramo poznavanje in uporabo informacijskih orodij še bolj ključno za uspešno vodenje projekta. V nekaterih primerih vodja projekta nima možnosti uporabe centralnega projektnega informacijskega sistema, ki mu omogoča vse potrebne funkcionalnosti. V večini primerov podjetje tega še 164 uporabna INFORMATIKA 2017 - številka 3 - letnik XXV Anton Pevec, Špela Urh Popovič: Projektno vodenje v digitalni dobi nima implementiranega in bi postavitev takšnega sistema zahtevala določen čas ter finančne vire, ki jih ni mogoče hitro zagotoviti. V takšnih primerih pride do izraza iznajdljivost vodje projekta in poznavanje trga predvsem odprtokodnih informacijskih orodij oziroma modulov, ki jih lahko z dokaj majhnim časovnim in finančnim vložkom združi v celoto, ki mu bo nadomestila centralni projektni informacijski sistem. Primeri informacijskih orodij, ki se pogosto uporabljajo, so Slack, Trello, Dropbox, Google Hangouts in podobni. Z integracijo teh orodij lahko vzpostavimo zelo učinkovit projektni informacijski sistem, ki zagotavlja vse pomembne funkcionalnosti za sodelovanje projektnega tima. Vodja projekta mora zagotoviti, da posamezna orodja niso razpršena, ampak so medsebojno integrirana, da ne prihaja do podvajanja informacij in s tem po nepotrebnem porabe časa za vnos podatkov, ali še slabše, da ne pride do nasprotujočih si informacij. Na dolgi rok je integracija takšnih orodij zelo učinkovita, vsekakor pa se povrne začetna časovna investicija v zagotovitev integracije. Poleg novejših orodij so nepogrešljiva tudi že uveljavljena orodja za podporo pisarniškemu delu, kot so MS Office ali Open Office in podobna, ki vključujejo urejevalnik besedil, preglednice, orodje za pripravo predstavitev. 3.2 Informacijska podpora za obvladovanje dokumentacije pri projektu Posebno področje poleg komunikacije, pri katerem je ustrezen informacijski sistem v veliko pomoč pri obvladovanju projekta, je področje projektne dokumentacije. Dokumentacijo pri projektu lahko razdelimo na projektno, vsebinsko in tehnično. Pomembno je, da je vodena s centralnega mesta in na razpolago vsem članom projekta. Za vsak tip ali sklop dokumentacije je treba določiti pravila in pooblastila, kdo jo lahko ureja in kdo jo lahko pregleduje. Podjetja imajo pogosto v svojih pravilnikih določeno, katera je nujna projektna dokumentacija, ki jo je treba hraniti. V nekaterih panogah, kot na primer v gradbeništvu, je to celo zakonsko določeno. Pogosto je pri članih projektnega (razvojnega) tima zaslediti odpor do projektne ter tudi vsebinske in tehnične dokumentacije, češ da ta ne pomeni dovolj velike dodane vrednosti za hitrejše in lažje doseganje rezultatov projekta. Takšno mnenje je razširjeno pri manjših timih oziroma manjših projek- tih. V večini primerov pa je takšno mnenje posledica slabo strukturiranega projekta, slabo opredeljenih vlog, pristojnosti in odgovornosti ali pa zahtevanega tempa dela pri projektih, pri katerih sta lovljenje rokov in s tem povezani stres vsakodnevno prisotna dejavnika. Agilne metodologije so v svojem manifestu celo bolj naklonjene manjšemu obsegu dokumentacije pri projektu (delujoča programska koda pred preobsežno dokumentacijo), kar se pogosto zelo napačno interpretira, da dokumentacija sploh ni pomembna in da zadostuje programska koda. Takšno razmišljanje lahko vodi v slabo disciplino in ima lahko zelo velike posledice za projekt (Agilemanifesto, b. d.). Nedokumentirani rezultati projekta so prava mora za nadaljnje vzdrževanje in spremembe. Omenjeno zahtevo je treba razumeti kot spodbudo za pripravo razumnega obsega dokumentacije. Tehnično dokumentacijo lahko namesto kopice dokumentov vključimo kot komentarje v programski kodi. Za realizacijo tega pa je potrebna disciplina in dosledno dokumentiranje. Kljub temu pa morata obstajati tudi projektna dokumentacija (definicija in plan projekta, pogodba ipd.) in vsebinska dokumentacija (analiza zahtev, arhitekturni načrt, navodila za uporabo sistema ipd.), ki pa je ni mogoče prenesti kot komentarje v programsko kodo. Vodja projekta mora s svojo avtoriteto zagotoviti dosledno upoštevanje pravil ali dogovorov glede priprave in hranjenja dokumentacije, da je le ustrezno pripravljena, urejena in shranjena tako za potrebe tekom projekta kot tudi po koncu projekta za analize ali kot pomoč pri drugih, podobnih projektih ter vzdrževanju izdelkov projekta. Neurejena in nestrukturirana projektna dokumentacija ne omogoča dobrega pregleda nad projektom, prihaja do izgube pomembnih informacij in slabšega skupinskega dela. V veliko primerih se poveča tudi stopnja birokratizacije. K projektni dokumentaciji lahko uvrstimo tudi statusna poročila in poročila o napredku projekta, ki so z uporabo informacijske rešitve tako rekoč neprestano na voljo, zato vodji projekta ni treba za vsako poročilo posebej zbirati in analizirati podatkov ter pripravljati poročila. Projektni vodja mora poskrbeti za to, da so vsi podatki (plani, podatki o realizaciji, dokumentacija ipd.) vneseni v sistem in da podatki, ki so v sistemu, odražajo dejansko stanje projekta. 2017 - številka 3 - letnik XXV uporabna INFORMATIKA 165 Anton Pevec, Špela Urh Popovič: Projektno vodenje v digitalni dobi 4 SODOBNI VODJA PROJEKTOV Kljub vsej informacijski tehnologiji je vodja projekta tisti, ki je objektivno odgovoren za doseganje rezultatov projekta v dogovorjenem obsegu, času in z določenimi viri, kot to določa ožja definicija uspešnosti projekta. Poleg omenjenih glavnih dejavnikov uspeha je za uspešnost projekta pomembno še veliko drugih dejavnikov, predvsem dosežena pričakovanja naročnikov. Ta so glede na izkušnje velikokrat skrita na začetku projekta in pridobivajo svoj izraz šele v samem izvajanju projekta, včasih celo najizraziteje ob zaključevanju projekta (Urh Popovič, Svetek, 2015). 4.1 Vloga vodje projekta pri definiranju in planiranju projekta Ce je projekt dobro in pravilno definiran, je veliko več možnosti, da bo uspel. Seveda če se bomo tega pravilno lotili. Način, kako se bomo lotili izpeljave projekta, je metodologija projektnega vodenja. Metodologija projektnega vodenja opisuje procese skupaj z njihovimi rezultati, njihovo medsebojno povezanost in soodvisnost. Pomeni skupek orodij in praks, ki omogočajo projektnemu vodji, da uspešno vodi projekt. V metodologiji se skrivajo izkušnje iz preteklih projektov in tako preprečujejo ponavljanje napak iz preteklosti. Poleg tega pokriva vsa področja projektnega vodenja za zagotavljanje uspešnosti projekta. Vse prevečkrat se pojavlja prepričanje, da bo uporaba določenega orodja rešila vse težave pri projektih. Žal ni tako. Ugotovili smo že, da je prava metodologija zelo odvisna od organizacije, v kateri se izvajajo projekti. V primeru uporabe kupljenega orodja to pomeni, da se mora organizacija prilagoditi metodologiji, ki je skrita v orodju. To se vse prevečkrat zanemarja in pripelje do neučinkovite uporabe orodij, kar ima za posledico še slabše rezultate. Dejstvo je, da ustrezna metodologija projektnega vodenja bistveno vpliva na verjetnost uspeha projekta (Urh Popovič, Svetek, 2015). Pogosto se zgodi, da so cilji projekta med seboj nasprotujoči ali nerealni. Za razjasnitev in dokončno definicijo ciljev in prioritet projekta je odgovoren sponzor projekta. Naloga vodje projekta pa je, da opozori udeležence projekta na nejasnosti in morebitna nasprotujoča stališča. Cilje je mnogokrat težko jasno opredeliti, predvsem v smislu merljivosti, vendar se napor v njihovo definiranje vedno obrestuje. Jasno definirani cilji občutno pripomorejo k dobri zamejitvi obsega projekta in kakovosti pričakovanih rezultatov (Urh Popovič in Pevec, 2013). 4.2 Vloga vodje projekta pri izvajanju in spremljanju projekta Vsekakor bi moralo biti vodji projekta v interesu, da so podatki o projektu čim bolj transparentni in da so sponzor ter drugi ključni deležniki v vsakem trenutku seznanjeni z realnim statusom projekta, kajti slej ko prej se izkažejo pomanjkljivosti pri projektu, in najtežje je reševati projekt, ko je že globoko v krizi. Bistveno boljše je transparentno in preventivno ravnanje, saj za določene stvari vodja projekta nima dovolj pristojnosti za odločanje in reševanje, zato bi moral pravočasno vključiti sponzorja projekta. Namen spremljanja projekta je ugotavljanje odstopanj od planov in zahtevanih kriterijev. Le na podlagi zaznanih odstopanj lahko predvidimo posledice in sprejmemo korektivne ukrepe. Bistvenega pomena je, da se spremljanje projekta dogaja ves čas in sproti. Praviloma hitrejše zaznavanje odstopanj pomeni manjše korektivne ukrepe. Večji korektivni ukrepi pomenijo večjo verjetnost, da bo treba korigirati cilje projekta oziroma bo projekt celo ustavljen (Billows, 2014). V primeru zahtevnejših projektov je pomembno vzpostaviti tudi zagotavljanje in kontrolo kakovosti izdelkov. Običajno je največja napaka predvsem manj izkušenih projektnih vodij olepševanje dejanskega stanja ali celo skrivanje težav pred naročnikom, sponzorjem in drugimi deležniki projekta. Če projektni vodja na primeren način obravnava z vsemi deležniki tudi slabe novice in težave, poveča s tem svojo kredibilnost in zmanjša tveganja. Še bolj pomembno pa je, da mu lahko drugi deležniki velikokrat pomagajo sprejeti ustreznejše korektivne ukrepe. Seveda je treba različne deležnike obveščati na različne načine in o različnih odstopanjih. Vse izkušnje in dobre prakse, ki se skrivajo v metodologiji projektnega vodenja, ne pomagajo, če jih ne uporabljamo na pravi način. Najprej mora projektni vodja razumeti cilje projekta in obvladati metodologijo. Še pomembneje pa je, da zna metodologijo uveljaviti v praksi ali jo prilagoditi, če je to smiselno in potrebno. Pomembno je najti pravo ravnotežje. 4.3 Vloga vodje projekta pri obvladovanju tveganj in sprememb Pomembno področje projektnega vodenja je tudi obvladovanje tveganj in sprememb. Tudi pri tem ima- 166 uporabna INFORMATIKA 2017 - številka 3 - letnik XXV Anton Pevec, Špela Urh Popovič: Projektno vodenje v digitalni dobi jo informacijska tehnologija in definirani postopki precejšnjo vlogo in tudi pri tem informacijska tehnologija ne more povsem nadomestiti človeškega faktorja. Vodja projekta mora najprej pravilno identificirati tveganja ter sprejeti ukrepe za njihovo obvladovanje in tudi poskrbeti, da se ukrepi dejansko izvajajo. Vsaj del predvidevanj, planov in predpostavk se v izvajanju projekta izkaže za napačnega. Če je projekt pravilno zastavljen in voden, se med projektom zmanjšujejo tveganja in spremembe. Na začetku jih je več, proti koncu vedno manj. Bistvo učinkovitega sistema obvladovanja sprememb in tveganj je, da je vnaprej določen in se izvaja redno ves čas projekta. Torej je del metodologije, poteka sistematično in stalno v okviru rednega spremljanja projekta. Za uspešno obvladovanje sprememb in tveganj je nujno, da se vključijo tudi sponzorji (Urh Popovič, Svetek, 2015). 4.4 Vloga vodje projekta pri zaključevanju projekta Pomembna faza projekta je njegovo zaključevanje, na kar velikokrat pozabimo. Ko so predani in prevzeti vsi izdelki projekta, je treba projekt formalno končati, pohvaliti napore članov projekta ter arhivirati izdelke in izkušnje projekta. S tem omogočimo članom projekta, da se poslovijo in začnejo delo drugje, projektnim izdelkom predajo v uporabo in nadaljnje vzdrževanje, predvsem pa izgradnjo baze znanja, ki bo naslednjim projektom omogočila večjo uspešnost. 4.5 Pooblastila in odgovornosti vodje projekta Vodja projekta je s prehodom v digitalno okolje na neki način izgubil določen del svoje avtonomije, saj so vsi podatki o projektu sedaj transparentni. Sponzor projekta ali celo naročnik lahko neposredno sam preveri stanje projekta vsaj kar se tiče glavnih parametrov, in vodja projekta ne more več prikrojiti statusnega poročila, vsaj ne v takšni meri, kot je to mogoče, če podatki o projektu niso transparentni. Temeljni pogoj za uspešno delovanje tima je medsebojno komuniciranje vseh članov. Vodja projekta mora vzpostaviti način komuniciranja pri projektu, ki bo prilagojen uporabi informacijske tehnologije. Poleg prenašanja informacij je funkcija komuniciranja tudi ta, da ustvarja vzdušje in zaupanje med člani tima. Osebna komunikacija je kljub sodobnim digitalnim tehnologijam še vedno najučinkovitejša vsaj občasno, saj zagotavlja vzpostavljanje timskega duha ter razumljivejše sporazumevanje. Ker danes projektni člani večinoma niso na isti lokaciji oz. so lahko celo zelo oddaljeni, so novosti, ki jih je prinesla sodobna tehnologija, izjemno pomembne za delovanje pri projektih in zmanjšanje stroškov komunikacije. V današnjem času ima velik vpliv na komuniciranje sodobna informacijska in mobilna tehnologija, ki ponuja učinkovit, vendar bolj neoseben način komuniciranja po elektronski pošti, prek video- in telekonferenc. Vsi omenjeni načini zelo olajšajo sodelovanje in komuniciranje udeležencev projekta, ki so na oddaljenih lokacijah, kot tudi zmanjšujejo stroške projekta. Komunikacija ni samo formalna, ampak tudi neformalna, in treba je obvladovati obe. Vodja projekta mora vzpostaviti ustrezne načine komuniciranja za člane projekta kot tudi za okolje in pri tem upoštevati ustaljene načine komuniciranja v organizacijah, iz katerih prihajajo posamezniki (Urh Popo-vič, Pevec, 2011). 4.6 Vodja digitalnih projektov V zadnjih letih se je na področju projektnega vodenja pojavil izraz vodja digitalnih projektov (Digital Project Manager), ki se običajno nanaša na vodjo projekta razvoja ter implementacije spletnih strani in porta-lov, vzpostavitve spletnih mest na družbenih medijih in podobno. V tem primeru se poleg vodstvenih veščin od vodje projekta pričakuje tudi več vsebinsko tehničnih znanj, kot na primer sposobnost generira-nja marketinških besedil, poznavanje sistemov CMS (sistemi za upravljanje vsebin), poznavanje HTML, SEO (optimizacija spletnih strani) ter tudi na splošno bolj marketinška usmerjenost (HubSpot, 2013). 5 SKLEP Vodenje projektov tudi po prehodu v digitalno dobo ostaja v domeni vodje projekta, ki s pomočjo metodologije, spretnosti, znanj in osebnostnih lastnosti vpliva na uspešno realizacijo projekta. Sodobni informacijski sistemi so vodji projekta lahko v veliko pomoč, vendar mora biti usposobljen za njihovo uporabo. Sočasno z razvojem tehnologije so se razvile tudi sodobne agilne metodologije (ni nujno, da kot posledica tehnološkega razvoja), ki se jih mora vodja projekta naučiti in jih upoštevati pri svojem vsakodnevnem delu. Digitalna doba torej spet prinaša nova orodja in tehnologije, znanja projektnega vodje pa večinoma ostajajo enaka. 2017 - številka 3 - letnik XXV uporabna INFORMATIKA 167 Anton Pevec, Špela Urh Popovič: Projektno vodenje v digitalni dobi 6 LITERATURA [1] Billows, D. (2014, 6. november). Project Management Tracking. Pridobljeno 16. februarja 2015 na http://4pm.com/ project-management-tracking/. [2] The Digital Project Manager. (2017). 10 Project Management Hachs To Boost Your Productivity. Pridobljeno 19. julija 2017 na http://www.thedigitalprojectmanager.com/10-project-ma-nagement-hacks. [3] Fakulteta za elektrotehniko Univerze v Ljubljani. Pridobljeno 17. julija 2017 na http://lpvo.fe.uni-lj.si/fileadmin/files/Izobrazevanje/RES/Gradi-va/06/06_RES_Standardi.pdf. [4] HubSpot. (2013). Pridobljeno 19. julija 2017 na https://blog. hubspot.com/agency/top-20-skills-for-digital-project-mana-gers. [5] Kos, B. (b. d.). Scrum in agilne metode managementa. Pridobljeno 19. julija 2017 na http://www.blazkos.com/scrum-in--agilne-metode-managementa.php. [6] Manifesto for Agile Software Development. Pridobljeno 17. julija 2017 na http://agilemanifesto.org/. [7] Project Management Institute. (2013). A guide to the project management body of knowledge (PMBOK® Guide), 5. izd. Pennsylvania: Project Management Institute. ■ Anton Pevec, dipl. ekonomist, specialist managementa, ima več kot petnajst let izkušenj z vodenjem različnih IT projektov in uvajanjem informacijske podpore za projektno vodenje. V podjetju Noema Cooperating, d. o. o., je zaposlen kot vodja projektov in deluje kot vodja projekta ali vodja projektne pisarne pri projektih za zunanje naročnike. Pripravil je več člankov, predstavitev, predavanj in tečajev na temo projektnega vodenja. Je član Združenja za projektni management PMI Slovenija in imetnik mednarodnega certifikata PMP - Project Management Professional. ■ Špela Urh Popovič, dipl. ing. računalništva in informatike, je direktorica podjetja Noema Cooperating, d. o. o., in je v več kot dvajsetih letih strokovnega dela doma in v tujini vodila večje nacionalne in mednarodne projekte razvoja informacijskih sistemov in prenove poslovnih procesov v zdravstvu, zavarovalništvu, elektroenergetiki in bančništvu. Je imetnica certifikata PMP - Project Management Professional ter aktivna članica Združenja za projektni management PMI Slovenija. Sodelovala je pri prevajanju Vodnika po znanju projektnega vodenja (PMBOK). Izvedla je več predavanj in delavnic o projektnem vodenju ter sodeluje pri pripravah kandidatov za opravljanje izpita za pridobitev certifikata PMP. Je avtorica številnih člankov in prispevkov na domačih in tujih strokovnih konferencah. [8] Project Management Institute. (2014, februar). The High Cost of Low Performance. PMI's Pulse of the Profession, February 2014. Pridobljeno 19. julija 2017 na http://www.pmi.org/~/ media/PDF/Business-Solutions/PMI_Pulse_2014.ashx. [9] SCRUM Aliance. (b. d.). Pridobljeno 19. julija 2017 na https:// www.scrumalliance.org/why-scrum. [10] Stare, A. (2011). Projektni management - Matrika pristojnosti in odgovornosti (RAC / RAM). Pridobljeno 17. julija 2017 na https://projektni-management.si/2011/04/12/matrika-pristoj-nosti-in-odgovornosti-ram-rac/. [11] Stare, A. (2011). Projektni management - Projektna pisarna. Pridobljeno 17. julija 2017 na https://projektni-management. si/2011/10/15/projektna-pisarna-pmo/. [12] Urh Popovič, Š. in Pevec, A. (2010). Pomen učinkovite komunikacije za projekte. Zbornik mednarodne konference o razvoju organizacijskih znanosti 2010 [zgoščenka]. Portorož: Fakulteta za organizacijske vede, Kranj. [13] Urh Popovič, Š. in Svetek, P. (2015). 10 razlogov za neuspeh projekta. Zbornik konference Dnevi slovenske informatike 2015 [zgoščenka]. Portorož: Slovensko društvo Informatika, Ljubljana. 168 uporabna INFORMATIKA 2017 - številka 3 - letnik XXV STROKOVNI PRISPEVKI B eZdravje danes Živa Rant, Dalibor Stanimirovic, Vedrana Matetic, Simon Indihar, Janja Zidarn, Mate Beštek, Lucija Tepej Jočic, Andrej Žlender Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ), Trubarjeva cesta 2, 1000 Ljubljana ziva.rant@nijz.si; dalibor.stanimirovic@nijz.si; vedrana.matetic@nijz.si; simon.indihar@nijz.si; janja.zidarn@nijz.si; mate.bestek@nijz.si; lucija.tepej-jocic@nijz.si; andrej.zlender@nijz.si Izvleček eZdravje je na nacionalni ravni usklajen zdravstveni informacijski sistem. Rešitve eZdravja so nastale v okviru projekta, ki ga je vodilo Ministrstvo za zdravje Republike Slovenije. Sofinancirala ga je Evropska unija in je bil eden večjih projektov informatizacije javnih storitev. Nacionalni inštitut za javno zdravje je konec leta 2015 prevzel v upravljanje dvajset rešitev tega projekta. Rešitve so bile v različnih fazah uvedbe, kar pomeni številne izzive uvajanja v slovensko zdravstvo. V prispevku so predstavljene rešitve eRecept, eNaročanje, Centralni register podatkov o pacientih, portal zVEM. Podan je njihov opis in kritična analiza stanja. Ključne besede: eZdravje, eRecept, eNaročanje, Centralni register podatkov o pacientih, zVEM. Abstract eZdraujaytoday eZdravje is a health information systems co-ordinated at n national level. eHealth solutions were established in the framework of the projet, run by the Ministry of Health of the Republic of Slovenia. The project was co-financed by the European Union ant represented one of the largest projects of informatisation of public servicon. At the end of 2015, the National Institute of Public Healtr assumed the management of 20 solutions of this project. These solutions were in different stages of implementation, leading td numerous challenges in regard to their introduction into the Slovenian health system. The paper presents the most important solutions, such as ePrescription, eReferral, the Central Register of Patient Daa, and the zVEM portal. It also includee descriptions of these solutions and a critical situation analysis. Keywords: eHealth, ePrescription, eReferral, Central Register of Patient Data, zVEM portal. 1 UVOD Nacionalni institut za javno zdravje (NIJZ) je s 1. decembrom 2015 prevzel upravljanje rešitev projekta eZdravje. Projekt eZdravje, ki se je začel izvajati leta 2008, je do navedenega datuma vodilo Ministrstvo za zdravje Republike Slovenije. Projekt je sofinancirala Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada, s 15-odstotnim financiranjem pa je sodelovala tudi Republika Slovenija. Projekt eZdravje je bil eden večjih projektov informatizacije javnih storitev v Sloveniji. Ko je Evropski socialni sklad prenehal sofinancirati projekt, sredstva za nadaljnji razvoj in vzdrževanje rešitev eZdravja zagotavlja proračun Republike Slovenije (Stanimirovic, 2016). Zakon o zbirkah podatkov s področja zdravstvenega varstva (ZZPPZ, 2015) v svojem 14. členu opredeljuje eZdravje kot na nacionalni ravni usklajen zdravstveni informacijski sistem, ki z delovanjem na enotni informacijsko-komunikacijski infrastrukturi omogoča: ■ obdelavo zdravstvenih in drugih podatkov, podrobneje določenih v 14.b členu tega zakona in v Prilogi 2; ■ izvajanje storitev eZdravja, ki z elektronskimi sredstvi omogočajo obdelavo podatkov iz prejšnje alinee za namene, določene pri posamezni zbirki eZdravja. ZZPPZ je tudi osnovna pravna podlaga za rešitve eZdravja. Zakon določa obdelavo podatkov in zbirke podatkov s področja zdravstvenega varstva in eZdravja, njihove upravljavce ter upravičence do podatkov. Poleg tega zakona je za delovanje eZdravja pomemben tudi Zakon o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1-UPB1, 2007). Nacionalni inštitut za javno zdravje je v upravljanje prevzel rešitve, ki so nastale v okviru projekta eZdravje (Nacionalni inštitut za javno zdravje, 20172). Postopoma se širijo v uporabo po vsej Sloveniji. Prispevek opisuje nekatere najbolj odmevne rešitve eZdravja in njihovo trenutno stanje (Rant, 2017). 2017 - številka 3 - letnik XXV uporabna INFORMATIKA 169 Živa Rant, Dalibor Stanimirovič, Vedrana Matetič, Simon Indihar, Janja Zidarn, Mate Beštek, Lucija Tepej Jočič, Andrej Žlender: eZdravje danes 2 eRECEPT eRecept je nacionalna rešitev za elektronsko predpisovanje in izdajanje zdravil. Zanjo lahko rečemo, da je primer dobre prakse. Pri razvoju je v konzorciju sodelovalo sedem ponudnikov programske opreme. Rešitev je že uvedena na nacionalni ravni in se dnevno uporablja pri večini izvajalcev zdravstvenih dejavnosti. Prednosti eRecepta so v tem, da se je povečala varnost bolnikov in da so se odpravile napake, ki so bile posledice napačnega zapisa ali slabo berljive pisave. eRecept vključuje podporo za predpisovanje zdravil z generičnim imenom in izdajo zdravil z liste medsebojno zamenljivih zdravil. Zdravnik lahko pri predpisovanju zdravil preveri interakcije, kontraindikacije in prisotnost na listi prepovedanih snovi za športnike. Za obnovljive recepte pacientu ni treba obiskati vedno iste lekarne, ponovitve izdaje zdravil lahko dvigne v kateri koli lekarni v Sloveniji. Ponovno predpisovanje zdravila je poenostavljeno, zato zdravnik porabi manj časa, ki ga lahko posveti pacientu. Poenostavljen je tudi postopek v primerih, ko pacientu ni treba obiskati zdravnika samo zato, da prevzame recept. Spremljanje porabe zdravil je poenostavljeno, zanesljivost podatkov se je povečala. eRecept prinaša tudi manj administrativnih stroškov, npr. zaradi nakupa obrazcev, tiskanja in arhivov. Pri predpisovanju zdravnik pregleda seznam zdravil, ki jih pacient že jemlje. Iz seznama v pre- teklosti predpisanih ali iz centralne baze zdravil izbere zdravilo, ki ga želi predpisati. Zdravnik ima možnost preveriti interakcije in kontraindikacije. Rešitev omogoča tudi preverjanje ustreznosti zdravila za športnike zaradi uvrstitve na listo prepovedanih snovi, vendar podatki trenutno niso ažurni. Zdravnik tako pripravi podatke predpisa in preveri ustreznost. Paket podpiše z digitalnim potrdilom in ga pošlje v centralno bazo e-receptov. V lekarni s pomočjo kartice zdravstvenega zavarovanja farmacevt pridobi podatke pacienta, izbere recept in zdravilo za izdajo. Pripravi zdravilo in ga izda ter izdajo potrdi v centralni bazi e-receptov. Uporaba eRecepta na primarni ravni v celotni Sloveniji se je začela 2. novembra 2015. Od 1. februarja 2016 je njegova uporaba obvezna tudi na sekundarni in terciarni ravni. Tako danes lahko govorimo o utečenem sistemu, ki je v uporabi že več kot eno leto. V povprečju je več kot 85 odstotkov predpisov elektronskih. Za ilustracijo, v letu 2016 je bilo s pomočjo eRecepta predpisanih in izdanih več kot 12 milijonov e-receptov (glej sliko 1), od uvedbe do marca 2017 je vsaj en e-recept dobilo že 1,600.000 različnih pacientov. eRecept uporablja okvirno 1500 izvajalcev zdravstvene dejavnosti (torej različnih organizacij). Priloženi sliki nazorno prikažeta trend povečanja uporabe sistema (na slikah 1 in 2 - prekinjena črta predstavlja trend). 1.400.000 1.300.000 1.200.000 1.100.000 1.000.000 900.000 800.000 700.000 A 1.320.630 A 1.225.642 J» 1.240.842 /\ / \ iU.161.421 / \ 1.013.728_ _ A - J----- P67 1.051.000 X?8S.534-\ - - '966.221 ' ^54.02^ 985.671 973.691 i 936.635 ▼ 838.069 «772.217 -V v v nr csV nr v cnV # v <