SKUP3CINA OBCINE LJUBLJANA-ŠIŠKA Samoupravno sporazumevanje in družbeno dogovarjanje UVOD Skupnost slovenskih občin je 28. oktobra 1982 organi-zirala posvet na temo »Občina v sistemu samoupravnega sporazumevanja in družbenega dogovarjanja«, na katerem je bila podana ocena stanja na tem področju in prikaza-ne osnovne ugotovitve, stališča in predlogi. Da bi na tem področju lahko izoblikovali realnejšo oceno razmer in na tej osnovi zastavHi široko družbeno aktivnost, je bila dana pobuda, da skupščine občin na osnovi lastne analize, upo-števajoč ugotovitve posveta, čim bolj celovito obravnavajo problematiko samoupravnega sporazumevanja in družbe-nega dogovarjanja. V nadaljevanju podajamo prikaz glav-nih ugotovitev, predlogov, mnenj in stališč s posveta, ka-teremu je svoj prispevek dala tudi naša občina. Ambicija gradiva ni, da bi v podrobnosti analiziralo vso množico vprašanj, ki se pojavljajo v procesu samouprav-nega sporazumevanja in družbenega dogovarjanja, niti ne more zajeti vse širine tega instituta oziroma njegovih konč-nih oblik v temeljnih samoupravnih organizacijah in skup-nostih. Zato poglejmo stanje na tem področju bolj z vidika skupščine in njenih organov, kot ene udeleženk pri uskla-jevanju in sprejemanju odločitev na osnovi sporazumeva-nja in dogovarjanja. STANJE V OBČINI LJUBLJANA-ŠIŠKA Skupščina občine je v času od 1974. do 1982. leta skle-nila 53 družbenih dogovorov in 8 samoupravnih sporazu-mov. Družbeni dogovori so se nanašali predvsem na področ-je družbeno-ekonomskih odnosov in razvoja stanovanjske-ga in komunalnega gospodarstva, kmetijstva in krajevnih skupnosti, na področje kadrovske politike, splošne porabe, splošne Ijudske obrambe in družbene samozaščite, ureja-nja, varstva in vzdrževanja spomenikov NOB in kulturne dediščine, pravosodja in zagotavljanja pogojev za delova-nje pravosodnih organov in davčne politike. S samouprav-nimi sporazumi, ki jih je sprejela, je skupščina prevzela obveznost družbenopolitične skupnosti za razreševanje vprašanj predvsem na področjih urejanja, varstva in vzdr-ževanja spomenikov NOB, gradnje cest in ustanovila je nekatere organizacije oziroma zavode. V proces samoupravnega sporazumevanja in družbene-ga dogovarjanja je vstopal tudi izvršni svet občinske skupščine in je kot eden udeležencev v obdobju od leta 1974 do 1982 sprejel oziroma sklenil 54 družbenih dogo-vorov in 22 samoupravnih sporazumov. Vsebina družbe-nih dogovorov je bila predvsem splošna poraba, razpo-rejanje dohodka in osebnih dohodkov, izvajanje politike cen, pospeševanje kmetijstva, malega gospodarstva in izvoza, uravnavanje politike na področju stanovanjskega gospodarstva in zagotavljanje pogojev za delovanje pra-vosodnih in državnih organov. Izvršni svet je bil nosilec in predlagatelj dogovorov s področja načrtovanja nadaljnjega materialnega, social-nega in prostorskega razvoja občine, hkrati pa udeleženec teh dogovorov za območje republike, regije in mesta. S samoupravnimi sporazumi je izvršni svet prevzemal materialne obveznosti družbenopolitične skupnosti, pred-vsem na področju investicij v komunalne objekte in na-prave, s področja stanovanjske izgradnje v občini, zago-tavljanje pogojev za delovanje sredstev javnega obvešča-nja, razvoja kmetijske proizvodnje ter razvoja nekaterih športno-rekreacijskih središč. GLOBALNA OCENA Samoupravno sporazumevanje in družbeno dogovarjanje je od uveljavitve tega instituta doživelo izreden razvoj, kar potrjuje število sprejetih družbenih dogovorov in sa-moupravnih sporazumov. Bistvena značilnost dosedanjega razvoja je, da je sistem družbenega dogovarjanja in samo-upravnega sporazumevanja zelo široko in demokratično zastavljen, vendar nedosleden pri uresničevanju. Pregled sprejetih družbenih dogovorov in samoupravnih sporazumov kaže, da prevladujejo predvsem tisti, ki jih pogojuje pozitivna zakonodaja, oziroma katere so udele- ženci dolžni skleniti na podlagi različnih predpisov. V manjšini so torej tisti dogovori in predpisi, ki so resnično odraz potreb delovnih Ijudi in občanov ter pobud od spo-daj. Nadalje, večje je število tistih dogovorov in samo-upravnih sporazumov, v katerih občina nastopa kot ude-leženec skupaj z drugimi občinami in subjekti v ožjem ali širšem prostoru, zlasti pa v merilu republike. Upoštevajoč vsebino sprejetih družbenih dogovorov in samoupravnih sporazumov, lahko zaključimo, da vse bolj prevladuje ta oblika urejanja vprašanj na različnih pod-ročjih družbenega dela in življenja. Glede na ustavni po-men tega instituta, s katerim se volja delovnih Ijudi lahko najbolj neposredno uveljavlja pri urejanju določenih druž-beno-ekonomskih in drugih odnosov, bi morali uresniče-vanju teh aktov v dosedanjem razvoju posvetiti večjo skrb. To tembolj, ker smo z uveljavitvijo tega instituta začeli uvajati nov način urejanja družbenih razmerij. Naša pozornost je bila doslej usmerjena predvsem v samo uporabo. tega instituta, kar potrjuje že omenjeno število sprejetih dogovorov in sporazumov, manj pa v or-ganizirano in sistematično sprejemanje uresničevanja teh aktov ter v odpravo ugotovljenih slabosti in pomanjklji-vosti ter ustrezno ukrepanje v primeru neizpolnjevanja prevzetih obveznosti. Ta sistem bo postal v praksi bolj učinkovit, če bo prevladalo spoznanje po racionalizaciji uporabe tega instituta, odpravi formalizmov in pritiskov z različnih nivojev in od različnih struktur in če bo dosle-dno zaživel sistem odgovornosti ter spoštovanja ustavno-sti in zakonitosti. Premalo je uveljavljena zavest, da je treba dogovorjene obveznosti spoštovati oziroma pravo-časno začeti postopek za spremembo samoupravnih sploš-nih aktov, če to terjajo spremenjene družbeno-ekonomske in druge razmere. Naša pozornost naj bo zato posvečena tudi tistim dobronamernim predlogom, ki se zavzemajo za določene spremembe ne le pozitivnih predpisov, tem-več tudi ' našega ravnanja na sploh, katerih cilj je na-daljnji razvoj in krepitev sistema družbenega dogovarja-nja in samoupravnega sporazumevanja. VPLIV ZAKONODAJNE IN STATUTARNE UREDITVE NA DOGOVORE IN SPORAZUME Opozoriti je tudi treba na določene slabosti v zakono-dajni ureditvi, ki se negativno odražajo v procesu druž-benega dogovarjanja in samoupravnega sporazumevanja. Ugotavlja se neusklajenost med posameznimi zakonskimi področji ter prepočasno usklajevanje nekaterih zakonov s sistemskimi zakoni. Nadalje, da so nekatera zakonska določila preveč splošna, nejasna oziroma neprecizna ali so si celo v nasprotju, zaradi česar subjekti dogovarjanja ali sporazumevanja v njih nimajo dovolj jasnih in kon-kretnih temeljev za dogovarjanje in sporazumevanje. Ne-katere zakonodajne rešitve ne izhajajo dovolj iz stvarnega življenja, zato v praksi niso uresničljive, oziroma le z ve-likimi napori in po dolgotrajnih postopkih. Iz posameznih zakonskih opredelitev tudi ni vedno možno povsem jasno in nedvoumno ugotoviti, kdo so dejansko udeleženci druž-benega dogovora oziroma samoupravnega sporazuma ter vsebine teh aktov. Prevladuje mnenje, da statuti občin niso ovira za razvoj družbenega dogovarjanja in samoupravne-ga sporazumevanja, nasprotno, da ta razvoj celo spodbu-jajo. Statuti le načeloma urejajo to področje ter ne dolo-čajo konkretnih razmerij oziroma vprašanj, ki jih je treba obvezno urejati po tej poti. Razlogov za tak pristop je več in ga kaže tudi v bodoče ohraniti. Prisotna pa so tudi mnenja, da bi zaradi usmeritve in večjega poenotenja med občinami morda bilo umestno v statutih konkretneje opre-deliti področja oziroma sklope družbeno-ekonomskih raz-mer in vprašanj, ki naj bi jih urejali po tej poti. Ob tem naj opozorimo, da statut občine Ljubljana-Šiška daje občinski skupščini celo možnost predpisovanja obve-znega sporazumevanja posameznim samoupravnim orga-nizacijam, skupščina in njeni organi pa lahko podajo tudi predlog za sklenitev posameznega samoupravnega spora-zuma. Ob tej ugotovitvi naj omenimo, da se skupščina te svoje pristojnosti v preteklih mandatih ni posluževala. POBUDA, PREDHOONI POSTOPEK IN SPREJEM DOGOVOROV IN SPORAZUMOV Celovit postopek od pobude do sprejetja družbenega dogovora in samoupravnega sporazuma je iz strokovnega, družbenopolitičnega in organizacijskega vidika izredno odgovorna in zahtevna naloga. Dosedanja praksa kaže, da smo se tega do sedaj premalo zavedali in tudi premalo upoštevali, zato smo se srečali s številnimi težavami: ne-ustrezna gradiva, odsotnost vsebinskih razprav, čascvne stiske in v posledicah tega tudi pritiski za sprejem teh aktov, dolgotrajnost postopkov, neustrezno informiranje, malodušje in nezainteresiranost, občutek nemoči in vpliva na pomembne odločitve, neusklajenost interesov itd. Pre-vladuje ocena, da je manj težav pri sprejemanju tistih dogovorov in sporazumov, glede katerih je bila dana po-buda iz baze, oziroma v merilu občine. Družbeni dogovori in samoupravni sporazumi, ki so zakonsko pogojeni, se praviloma pripravljajo na višjih ravneh, predvsem v upra-vnih organih oziroma strokovnih službah SIS. Postopek priprave teh dokumentov traja predolgo, in to na škodo kvalitetne razprave pri udeležencih oziroma subjektih do-govarjanja in samoupravnega sporazumevanja. Ni spre-jemljivo, da se odprta vprašanja in dileme predolgo raz-čiščujejo oziroma obravnavajo le v ozkih krogih, namesto da bi bili predmet konstruktivne in demokratične razprave pn udeležencih. Zato bi moralo biti prvo gradivo, ki je dano v razpravo, tako zasnovano, da bi na poljuden, razumljiv način delov-ne Ijudi in občane seznanilo s cilji, ki jih želimo doseči (kar še posebej velja za dogovore), z rešitvami, novostmi in prednostmi v primerjavi z dosedanjo ureditvijo, kot tudi obveznostmi. Se ziasti pa bi morali poudariti širši oziro-ma splošni družbeni interes, ki narekuje določeno ravna-nje, hkrati pa tudi jasno prikazati odprta vprašanja in dileme, glede katerih je še posebej zaželjeno mnenje ozi-roma stališče širšega kroga delovnih Ijudi in občanov. Zato po mnenju nekaterih ni sprejemljivo, da se v tem predhodnem postopku, torej v postopku pred sprejetjem, gradiva pripravijo na klasičen način, v pravno-tehnični obliki kot zakoni oziroma odloki. Glede na mnoštvo teh dokumentov, še zlasti v določenih obdobjih (priprava planskih dokumentov), ni realno pričakovati, da bi lahko delovni Ijudje in občani resnično obvladali ta proces in se sami brez pomoči predlagateljev in subjektivnih sil temeljito seznanili z njihovo vsebino. Kar je, kot je bilo že omenjeno, družbeno dogovarjanje in samoupravno spo-razumevanje zahteven proces, bi morali biti predlagatelji zelo odgovorni pri predlaganju teh dokumentov in zato temeljito pretehtati. ali bomo določeno vprašanje urejali na tak način. Pred posredovanjem pobude v najširšo javnost bi mo-rali preveriti skladnost zamišljene rešitve z veljavno ure-ditvijo ter družbeno-politično usmeritvijo. Nadalje bi mo-rali ugotoviti, kakšen pomen in obseg zajema področje, ki naj bi ga po tej poti uredili in ga na tej podlagi opre-delili z vrsto samoupravnega akta ali pa zadevo urediti s pogodbo. Posebna pozornost naj bi bila posvečena smotrnosti vsebine in njeni realnosti, ki naj izhajata iz ocene dejanskih potreb in možnosti, opredeljenih v plan-skih dokumentih. Zato je treba ločiti fazo pobude oziroma priprave osnutka samoupravnega akta od faze sprejema-nja rešitev, ki predstavlja strokovno ter pravno-tehnično obdelavo problema. Sedanje izkušnje nam kažejo, da prav zaradi nezadovoljstva izvedbe predhodnega postopka pri-haja do zapletov v fazi sprejemanja oziroma celo do od-klonitev družbenih dogovorov oziroma samoupravnih spo-razumov ali do njihovega sprejetja z zavestjo, da prevzetih obveznosti ne bomo dosledno in odgovorno izpolnjevali. Zato je treba sprejete dogovore in sporazume ter njihovo uresničevanje ocenjevati tudi z vidika predhodnega po-stopka. Praksa kaže, da je bilo manj težav pri sprejemu in tudi uresničevanju, če je bil le-ta temeljito in solidno izpeljan. Upoštevajoč temeljna ustavna načela, načelo enako-pravnosti vseh subjektov, prostovoljnosti in svobodne vo-Ije, bomo morali temeljito spremljati naše ravnanje, da bomo resnično lahko govorili o samoupravnem sporazu-mevanju in družbenem dogovarjanju. Potem ne bomo več priče pojavom, da o teh aktih ne odloča delegatska baza oziroma o njih le formalno glasuje, dejansko pa o njih odločajo od družbene baze odmaknjeni organi, ki si pri-zadevajo predvsem po čimkrajši poti zagotoviti sredstva za izvajanje posameznih tekočih ekonomskih in drugih nalog, ki izhajajo bodisi iz srednjeročnih planov ali letnih resolucij. Taki pojavi, pa čeprav osamljeni, ne prispevajo k oblikovanju zavesti delovnih Ijudi in občanov, da je taka pot urejanja zadev potrebna in smiselna, ter k odgovor-nemu in discipliniranemu ravnanju udeležencev, še zlasti glede uresničevanja dogovorjenih nalog in obveznosti. Ne bo odveč, če opozorimo na mnenje, da je v na-šem družbenopolitičnem prizadevanju za dograditev siste-ma družbenega dogovarjanja in samoupravnega sporazu-mevanja preveč pravne naravnanosti, premajhna pozor-nost dana prav vsebini dogovorov in sporazumov, postop-ku sprejemanja ter njihovemu uresničevanju. To potrjuje tudi dejstvo, da številni družbeni dogovori in samouprav-ni sporazumi ne vsebujejo določil, ki jih predpisujeta ustava in zakon o združenem delu in tudi drugi predpisi. Tako zlasti ni določil o ukrepih za izvajanje, o material-nih in družbenih odgovornostih ter o pogojih in načinu za spremembo akta. PRAVNA SREDSTVA — SANKCIONIRANJE Ocene o tem, ali imamo učinkovit sankcijski sistem, so deljene. Upoštevajoč uvodoma omenjene prispevke, veči-na meni, da je sankcijski sistem jasno opredeljen in opo-zarja na ustavna določila, določila zakona o združenem delu, zakona o planiranju, o svobodni menjavi dela in drugih sistemskih zakonov. Zato sklicevanje na to, da odsotnost konkretne opredelitve sankcij v odgovorih in sporazumih pogojuje nespoštovanje teh aktov, ni sprejem-Ijivo, saj se v teh primerih lahko neposredno uporabljajo zakonite določbe. Zato je bolj umestno vprašanje, ali v vseh okoljih in na vseh ravneh poznamo veljavno zako-nodajno ureditev oziroma ali resnično želimo ukrepati proti kršiteijem. Praksa kaže, da je premalo razvit čut za ukrepanje in da se prepogosto zadovoljujemo z argu-mentiranimi ali neargumentiranimi pojasnili o tem, zakaj prevzetih obveznosti ni bilo možno realizirati. Kršitelji svoje ravnanje prepogosto argumentirajo le z objektivnimi faktorji, kot na primer z zaostrenimi gospo- • darskimi razmerami, spremenjenimi pogoji gospodarjenja, ukrepi ekonomske politike, limitiranjem splošne in skupne porabe oziroma pomanjkanjem sredstev, razkorakom med možnostmi in potrebami itd. Sankcijski sistem sam po sebi, pa naj bo še tako dodelan in konkretiziran tudi v družbenih dogovorih in samoupravnih sporazumih, ne bo prispeval k rešitvi problema nespoštovanja teh aktov, če ne bomo nenehno uveljavljali in krepili zavesti o pro-stovoljnem izpolnjevanju dogovorjenih obveznosti. Celo tisti organi, ki so jih udeleženci dogovarjanja in sporazumevanja zadolžili za spremljanje in izvajanje spre-jetih dokumentov, svoje vloge v celoti in zadovoljivo ne opravljajo. Tako podpisnike redno in sistematično ne ob-veščajo o njihovem uresničevanju, o težavah, ki se pojav-Ijajo na tem področju ter o ukrepih, ki bi jih bilo potrebno sprejeti za izboljšanje stanja. Za zadovoljivo stanje glede spremljanja in uresničevanja teh dokumentov pa niso odgovorni le-ti organi, ampak tudi ostali dejavniki, sami udeleženci, organi družbeno-političnih skupnosti in druž-beno-političnih organizacij, ki v mejah svojih pristojnosti niso dovolj dosledno uporabljali danih pravnih sredstev in tako prispevali k utrjevanju in razvijanju sistema spo-razumevanja in dogovarjanja. Opozoriti je treba na pomembnost vloge družbenopoli-tičnih organizacij, posebej sindikata, ki ima v tem pro-cesu poseben položaj. Sindikat ima pravico, da sproži postopek za ponoven preizkus že sklenjenega samo-upravnega sporazuma, ki pa se le redko oziroma izjemo-ma uporablja. Aktivnost družbenopolitičnih organizacij bi se morala odvijati zlasti med delovnimi Ijudmi in občani, manj pa v forumih. Tudi iz poročil o delu sodišč zdru-ženega dela, upoštevajoč strukturo sporov, lahko ugoto-vimo, da so izjemni primeri uveljavljanja izpolnitve samo-upravno dogovorjenih obveznosti pri teh sodiščih. Taka opozorila pa še ne pomenijo, da bi v bodoče morali te-žiti za čimširšo uporabo sankcij, temveč jih je treba ra-zumeti kot poziv, da bi storili več za ravnanje v skladu z načeli socialistične morale in za utrjevanje zakonitosti in odgovornosti. Kar zadeva reševanje sporov, do katerih prihaja in bo prihajalo, prevladuje mnenje, da je treba izbrati najprimernejši način, še zlasti pa je treba uveljav-Ijati še ne dovolj razvito obliko samoupravnega sodstva — arbitraže. EVIDENCA DRUŽBENIH DOGOVOROV IN SAMOUPRAVNIH SPORAZUMOV To vprašanje nedvomno zasluži posebno pozornost, še zlasti ob ugotovitvi, da te evidence ponekod ni. Tudi ti-sti, ki to evidenco že imajo, ocenjujejo, da ni zadovo-Ijiva. Pri tem ne gre le za evidence tistih dogovorov in sporazumov, ki sta jih sprejela občinska skupščina in njen izvršni svet, oziroma so bili sprejeti v merilu občine, tem-več tudi evidenco teh aktov v samem združenem delu. Brez solidne evidence tudi ni možno učinkovito sprem-Ijanje in uresničevanje teh dokumentov in oblikovanje predlogov za zagotavljanje učinkovitejšega sistema druž-benega dogovarjanja in samoupravnega sporazumevanja. Torej evidenca ne more biti sama sebi namen, temveč je potnemben instrument, ki naj prispeva k našemu učin-kovitejšemu in racionalnejšemu delovanju ter večji disci-plini pri izvajanju samoupravno sprejetih obveznosti. Zato ne bo odveč izmenjati mnenja o tem, kdo naj to evidenco vodi, in to tembolj; ker občina vstopa v proces dogovar-janja in sporazumevanja na različnih ravneh. Danes to evidenco vodijo različni organi; v nekaterih občinah pravna služba sekretariata občinske skupščine, upravni organi za posamezna področja oziroma za to po-sebej zadolženj upravni organi. Glede na vse širšo upo-rabo teh aktov ter njihovo razvejanost po področjih in nivojih bi kazalo spregovoriti tudi o metodologiji eviden-tiranja. Solidna evidenca bi omogočila, da bi lahko pro-blematika družbenega dogovarjanja in samoupravnega sporazumevanja bila večkrat predmet razprav v skupščini in njenih telesih, in to celovito, ne pa !e parcialno, kot se to dogaja sedaj, in še to izjemoma. ¦"¦V :'¦'¦'..¦ '¦'•¦ . V : ENAKOPRAVNOST POLOŽAJA DELAVCEV IN OBČANOV V gradivu za posvet je posvečena posebna pozornost pojavom nepristopanja k družbenim dogovorom, zlasti pa k samoupravnim sporazumom in posledicam takega rav-nanja v vsakodnevnem življenju. Prevladuje mnenje, da nepristopanje oziroma odklonitev sprejema določenih vrst samoupravnih sporazumov povzroča neenakopraven po-ložaj delavcev kot tudi občin, oziroma postavlja v privile-giran položaj tiste, ki nočejo spoznati širših družbenih interesov in potreb. Osvetljeni so konkretni primeri še zlasti na področju svobodne menjave dela SIS družbe-nih dejavnosti ter materialne proizvodnje posebnega druž-benega pomena. Zastavlja se vprašanje, ali je obstoječa ureditev za tiste, ki ne ravnajo tako kot večina, sprejem-ljiva, in to tembolj, ker so deležni storitev in dobrin v ena-kem obsegu kot tisti, ki izpolnjujejo obveznosti. Po mne-nju nekaterih taka rešitev ni sprejemljiva in predlagajo, naj bi za njih veljal strožji režim oziroma manjše boni-tete. Vprašanje je tudi, ali so smiselni nekateri statusni samoupravni sporazumi (posebej na področju družbenih dejavnosti) v tistih primerih, ko je ustanovitev SIS pred-pisana z zakonom, hkrati pa samoupravni sporazum po ustavi predpostavlja svobodno voljo. To so glavne splošne ugotovitve skupnosti slovenskih občin, ki naj nam služijo za podlago v konkretni analizi problematike samoupravnega sporazumevanja in družbe-nega dogovarjanja v občini Ljubljana-Šiška. Pregled vključevanja organizacij k nekaterim samoupravnim sporazumom samoupravnih interesnih skupnosti o temeljih plana 1. Samoupravni sporazum o temeljih plana komunalne-ga gospodarstva oziroma komunalne dejavnosti in ureja-nje stavbnih zemljišč za obdobje 1981—1985, katerega predlagatelj je Komunalna skupnost občine Ljubljana-Ši-ška. V času obravnave samoupravnega sporazuma je bilo v občini Ljubljana-Siška registriranih 211 TOZD. Od teh je k sporazumu pristopilo 164 organizacij oziroma 77 °/o. Skupna obveznost podpisnikov sporazuma znaša 61 mi-lijonov 266.405,90 din; do 21. 12. 1982 se je zbralo iz na-slova tega združevanja 51,340.887,90 din, svojo obveznost tnora poravnati še 16 organizacij podpisnic sporazuma, kar znaša 8,868.302,55 din. Kolikor bi vse organizacije pri-stopile k sporazumu, pa bi znašala njihova skupna vred-nost 73,207.600 din. 2. Samoupravni sporazum o temeljih plana SIS za že-lezniški in luški promet SRS za obdobje 1981—1985 za področje ŽELEZNISKEGA PROMETA ter o pristopu k aneksu samoupravnega sporazuma. Samoupravni sporazum ter aneks k sporazumu sta bila posredovana po selektivni izbiri 171 organizacijam. Od te-ga jih je sporazum podpisalo 146 organizacij oziroma 85,4 7o. V obravnavi je ta sporazum še v 23 organizaci-jah, 2 organizaciji pa sta odklonili podpis sporazuma. Aneks k temu sporazumu pa je podpisalo 106 organizacij oziroma 62%, v obravnavi je še v 58 organizacijah, 7 of-ganizacij pa je odklonilo podpis aneksa. 3. Samoupravni sporazum o temeljih plana SIS za že-lezniški in luški promet SRS za obdobje 1981—1985 za področje LUSKEGA PROMETA ter o pristopu k aneksu samoupravnega sporazuma. Samoupravni sporazum ter aneks k sporazumu sta bila posredovana po selektivni izbiri 171 organizacijam. Od teh je sporazum podpisalo 80 organizacij oziroma 47,9 %>. V obravnavi je ta sporazum še v 82 organizacijah, 7 organizacij pa je odklonilo podpis sporazuma. Aneks k sporazumu je podpisalo 106 organizacij, v obravnavi je še v 63 organizacijah, 2 organizaciji pa sta odklonili pod-pis aneksa. Podatki za oba sporazuma in aneksa veljajo na dan 10. 12. 1982. 4. Samoupravni sporazum o temeljih srednjeročnega plana SIS za letališko dejavnost SR Slovenije ter aneks k samoupravnemu sporazumu. Samoupravni sporazum ler aneks k samoupravnemu sporazumu sta bila posredovana 131 organizacijam, od teh je sporazum podpisalo 52 organizacij, 36 jih ni pod-pisalo sporazuma, o čemer so SIS pisno obvestile, 43 or-ganizacij pa se ni odzvalo na razpravo o sporazumu. Aneks k sporazumu je podpisalo 11 organizacij. Podatki za sporazum in aneks veljajo na dan 31. 12. 1982. Pri pripravi na kritično obravnavo dosedanjega razvoja samoupravnega sporazumevanja in družbenega dogovar-janja delegacije in delegate opozarjamo na naslednje: — Ugotoviti bi bilo potrebno resnično nujnost spreje-manja nekaterih sporazumov, oziroma v katerih primerih bi lahko določene odnose opredelili v celoti s srednje-ročnimi in letnimi planskimi dokumenti. Pri tem pa se nujno postavlja vprašanje odgovornosti v planiranju. — Pri ocenjevanju sporazumov je pomembno vpraša-nje vsebinskega dela tega akta. V praksi se često kaže, da je v takšnih sporazumih mnogo splošnih opredelitev, premalo pa konkretnih obveznosti (finančnih in drugih) in odgovornosti za uresničevanje. — V OZD morajo z enako odgovornostjo sprejemati in uresničevati sporazume, ki so jih sprejeli znotraj asocia-cij združenega dela oziroma z drugimi OZD. — Opozarjamo delegate, da v pripravi na to točko spodbudijo razpravo v delovnih sredinah, da konkretno ocenijo uresničevanje sporazumov in dogovorov glede teh usmeritev, oziroma ocenijo vzroke za nesprejemanje. — Potrebno je ugotoviti, kakšen pregled imajo delavci nad sprejetimi dogovori in sporazumi in kako je zagotov-Ijeno tekoče nadziranje in odgovornost za njihovo ures-ničevanje. — V vseh primerih bi bilo potrebno politično oceniti, v kakšni meri ima ali zakaj nima pri samoupravnem spo-razumevanju in družbenem dogovarjanju odločujoče vloge delegatski sistem. NACRT ZAPOSLOVANJA V OBČINI LJUBLJANA-SIŠKA ZA LETO 1983 Načrt zaposlovanja tvori s samoupravnim sporazumom o usklajevanju letnih načrtov celoto, ki naj bi skupno z resolucijo o izvajanju družbenega plana za leto 1983 vpli-vala na' obseg in kvaliteto zaposlovanja v letu 1983. Med-tem ko samoupravni sporazum o usklajevanju letnih na-črtov zaposlovanja opredeljuje kriterije, merila in osnovne usmeritve za kadrovanje in zaposlovanje, pa načrt zapo-slovanja vsebuje konkretne kazalce zaposlovanja v letu 1983. Samoupravni sporazum sprejemanjo organizacije združenega dela na svojih samoupravnih organih (pred-vidoma bo sprejet v februarju 1983), načrt zaposlovanja pa delegati občinske skupščine in skupščine skupnosti za zaposlovanje glede na to, da je spremljajoči dokument resolucije o izvajanju družbenega plana za leto 1983. Priprave načrta zaposlovanja za leto 1983 so se začele že avgusta 1982, ko je bil vsem organizacijam združenega dela posredovan poseben vprašalnik »Načrt zaposlovanja za leto 1983 — predhodna ocena kazalcev«. Na osnovi zbranih in obdelanih podatkov je v novembru in decem-bru potekala v združenem delu akcija usklajevanja, v ka-tero so se poleg skupnosti za zaposlovanje vključevali tu-di drugj nosilci politike zaposlovanja v občini (občinski sindikalni svet, ZSMS, izvršni svet občinske skupšči-ne itd.). Usklajene napovedi kazalcev načrtov zaposlovanja za le-to 1983 so bile organizacije združenega dela dolžne po-sredovati do konca leta 1982. Zaradi odstopanja nekate-rih OZD od tega roka bodo rezultati znani šele v prvi polovici februarja. V predloženem osnutku načrta zapo-slovanja za leto 1983 so tako vključene predhodne ocene kazalcev organizacfj združenega dela. Usklajeni kazalci pa bodo vgrajeni v končno besedilo dokumenta. Razumljivo je, da bodo lahko nepredvidljivi razlogi vpli-vali na določena odstopanja od trenutnih ocen, zaradi če-sar bo spremljanje izvajanja načrta zaposlovanja in sa-moupravnega sporazuma o usklajevanju letnih načrtov zaposlovanja zelo pomembna naloga v okviru skupnosti za zaposlovanje in podlaga za ustrezno ukrepanje.