Nataša Golob PRVO STOLETJE ODDELKA ZA UMETNOSTNO ZGODOVINO Ljubljana 2020 Prvo stoletje oddelka za umetnostno zgodovino Zbirka: Historia facultatis Uredniški odbor zbirke: Tine Germ, Janica Kalin, Ljubica Marjanovič Umek, Gregor Pompe, Jure Preglau, Matevž Rudolf, Tone Smolej Odgovorni urednik: Tine Germ Glavni urednik: Tone Smolej Avtorica: Nataša Golob Recenzenta: Sonja Ana Hoyer, Milček Komelj Lektorica: Irena Hvala Prevod povzetka: Jason Blake Tehnično urejanje, oblikovanje in prelom: Jure Preglau Fotografije na naslovnici: Narodni muzej Slovenije, Ljubljana, in fotografska dokumentacija oddelka za umetnostno zgodovino Izdala in založila: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Za založbo: Roman Kuhar, dekan Filozofske fakultete Tisk: Birografika Bori d. o. o. Ljubljana, 2020 Prva izdaja Naklada: 300 izvodov Cena: 24,90 EUR Knjiga je izšla s podporo Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. To delo je ponujeno pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 4.0 Mednarodna licenca (izjema so fotografije). / This work is licensed under a Creative Commons Attribution-ShareAlike 4.0 International License (except photographs). Prva e-izdaja. Publikacija je v digitalni obliki prosto dostopna na https://e-knjige.ff.uni-lj.si/ DOI: 10.4312/9789610603320 Kataložna zapisa o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani Tiskana knjiga COBISS.SI-ID=16522243 ISBN 978-961-06-0333-7 E-knjiga COBISS.SI-ID=16452355 ISBN 978-961-06-0332-0 (pdf) Vsebina Predgovor . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 5 Prolog o zgodovini in predavanjih . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 17 Nastajanje Univerze v Ljubljani in ustanovitev oddelka za umetnostno zgodovino . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 17 Prvo desetletje Filozofske fakultete . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 25 Seminar, stolica in oddelek za umetnostno zgodovino; prostori in selitve . . 30 Zgodnja leta stolice za umetnostno zgodovino. . . . . . . . . . . . . . . . . . . 34 Predavanja na dunajski univerzi . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 45 Predavanja v Seminarju za umetnostno zgodovino do II. svetovne vojne . . 60 Umetnostnozgodovinski seminar po letu 1945. . . . . . . . . . . . . . . . . . . 82 Čas Staneta Mikuža, Luca Menašeja in Naceta Šumija . . . . . . . . . . . . . . . 99 Od okoli 1970 do novega tisočletja . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 111 Bolonjska reforma in nove generacije . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 132 Od skioptikona do powerpointa . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 149 Nezanesljive številke. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 154 Ubesediti umetnostnozgodovinsko misel . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .161 Nastajanje strokovnega in znanstvenega jezika . . . . . . . . . . . . . . . . . 161 Zgodnji zapisi: Cigale, Radics in Flis . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 165 Nekaj detajlov iz Stegenškove topografije . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 177 Umetniški slogi: Josip Mantuani . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 179 Cankarjeva in Steletova dela . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 184 Moletovi prispevki v slovenščini . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 207 Povojna generacija. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 216 Govoriti navzven . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 245 Povzetek . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .265 Summary . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .273 Navedena literatura . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .283 Viri. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 283 Sekundarna literatura . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 284 Seznam slik . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .303 3 Imensko kazalo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .311 Priloge . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .321 Dodatek 1: Prepis dokumenta o ustanovitvi Univerze v Ljubljani: . . . . . . 323 Dodatek 2: Pomen Univerze v Ljubljani za Slovence in državo SHS . . . . . 326 Dodatek 3: Predavanja, ki so jih na Filozofski fakulteti Univerze na Dunaju poslušali Izidor Cankar, Vojeslav Molè in France Stelè . . 330 Izidor (Isidor) Cankar . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 330 Vojeslav (Hermann) Molè . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 332 France (Franz) Stelè. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 335 Dodatek 4: Listine Filozofske fakultete Univerze Dunaj ob zaključku študija. . . 340 Dodatek 5: Seznam predavanj in nosilci vsebin na Filozofski fakulteti od 1920 dalje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 346 Predgovor Ko je pred nekaj leti na Filozofski fakulteti pričela izhajati knjižna zbirka z naslovom Historia facultatis, so se kolegice in kolegi oddelka za umetnostno zgodovino odločili, da ob bližajočem se jubileju, stoletnici Filozofske fakultete, pripravimo zapis o prvem stoletju oddelka za umetnostno zgodovino. Izhodišče predstavljata dve letnici, 1919 in 1920: znano je, da je začasno narodno predstavništvo v Beogradu 16. julija 1919 sprejelo Zakon o Univerzi Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani in za ustanovitveni datum velja 23. julij 1919, ko je regent Aleksander podpisal zakon. 27. januarja 1920 je bila ustanovljena katedra za umetnostno zgodovino in v maju 1920 je prvič stopil za predavateljski pult na novoustanovljeni stolici za umetnostno zgodovino stopil prvi profesor, doktorand dunajske Filozofske fakultete, Izidor Cankar.1 Torej je bil okvir tej publikaciji postavljen z letnicama, ki sta pomembni za zgodovino umetnostne zgodovine, ko je bil ustanovljen oddelek in so se pričela predavanja na univerzitetni ravni. Lahko se vprašamo, zakaj odločitev za to besedilo? Ali niso dovolj pregledi, ki zaokroženo po desetletjih razgrinjajo dogodke pravkar minulega časa in so objavljeni v posameznih zbornikih Filozofske fakultete? – Ko je leta 1970 France Stelè v Zborniku za umetnostno zgodovino objavil pregledni članek Slovenska umetnostna zgodovina po l. 1920,2 nam je dal oseben in natančen pogled na razvoj 1 Nečak in dr., 2019, 47. 2 Stelè, 1970, 27–44. 5 celotne stroke v prvih petih desetletjih. Za to smo mu hvaležni, saj bi se brez njegove besede izgubilo celovito, zaokroženo védenje o dogodkih, odločitvah, razlogih in okoliščinah; njegova pojasnila so bistvena za razumevanje javno dostopnih dokumentov. S Steletovim obsežnim besedilom ne more tekmovati noben dotlej napisan pregled razvoja umetnostne zgodovine, je sijajen vzor objek-tivnega pogleda in poštene rekapitulacije. In tako rekoč vse opisano dogajanje je osebno doživel. Po Steletovem pregledu prvega pol stoletja so se nanizali mnogi dogodki: to je druga polovica prvega stoletja oddelka za umetnostno zgodovino. Sedaj so oporo glede dela in utripanja celotne fakultete ter posebej oddelka za umetnostno zgodovino po 1970 dajali zapisi, na voljo v zaporedju omenjenih slavnostnih zbornikov. Izhajali so ob okroglih desetletnih jubilejih, po značaju se sicer razlikujejo, saj je akcent vedno dajala roka urednika, a so dokumentarni temelji, brez katerih bi se marsikaj pozabilo ali porazgubilo. Ko so se pred nekaj leti pričele priprave na proslavitev stoletnice Univerze v Ljubljani, se je Filozofska fakulteta namenila uresničiti načrt, da bi sto dogodkov počastilo naših fakultetnih sto let. Zgodovina je objektivna danost, kadar je podprta z dokumenti, je pa tudi subjektivna, temelječa na osebnih izkušnjah.3 In tudi ta ima svojo vrednost. Na te osebne spomine je opozoril dekan Roman Kuhar, ko je 30. septembra 2019 ob večernem pogovoru »Sto let – tisoč spominov« opogumil starejše in mlajše kolege, da bi bilo prav, če bi na papir prelili spomine na osebe, dogodke, besede, skratka na vse, kar se je v nas nagnetlo po desetletjih življenja (in dela) na Filozofski fakulteti. V spominih nas, ki smo med najstarejšimi, se je nabralo v teh petih ali še več desetletjih kar precej utrinkov in anekdot, dogodke in posledice poznamo skozi osebne izkušnje; ker smo bili udeleženi ali prisotni, razumemo razvoj fakultete in oddelka vsak po svoje. Temu 3 V jeseni 2019 je izšel Slavnostni zbornik ob 100-letnici Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani (ur. Gregor Pompe), dragocena in živahno utripajoča predstavitev preteklega in sedanjega življenja. V decembru 2019 in januarju 2020 pa sta bili predstavljeni še dva zbornika, pri katerih je sodelovalo več avtorjev: Zgodovina Filozofske fakultete v Ljubljani (Dušan Nečak in dr., že naveden v op. 1) in Zgodovina doktorskih disertacij slovenskih kandidatov na Dunajski Filozofski fakulteti (1872 – 1918), (ur. Tone Smolej). V tem zborniku je študijski proces, teme in ocene doktorskih disertacij Josipa Mantuanija, Vojeslava Moleta, Franceta Steleta in Izidorja Cankarja popisal Luka Vidmar: Doktorske disertacije s področja umetnostne zgodovine, 241–261. – Ker so navedene knjige izšle v času, ko je bilo besedilo Prvo stoletje Oddelka za umetnostno zgodovino že dokončano, sem na ustrezne odlomke opozorila z opombo in navedbo strani. Poleg tega je 23. in 24. januarja 2020 oddelek za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani gostil simpozij Umetnostna zgodovina v Srednji Evropi leta 1918 – prelom ali kontinuiteta? ; prispevki bodo objavljeni v Zborniku za umetnostno zgodovino, predvidoma 2020. Kolegom, ki so mi dovolili vpogled v njihova besedila pred objavo, se zahvaljujem in sem jih ustrezno navedla. 6 bi rekla »neuradni drobiž«, ker je drugačen glas v zgodovinskem toku, kakor ga pokažejo samo zapisi uradnih dokumentov, poročil, statistik in sorazmerno prizanesljivih, povečini vljudnih ocen, zapisanih v letnih poročilih. Osebni spomini so nekakšne opombe pod črto, ki spremljajo zapis o glavnem toku dogajanja, dodajajo esejistično noto. Vendar sem na naslednjih straneh želela predstaviti razvoj skozi najpomembnejše trenutke in biti pri tem objektivna. Hkrati pa je snovi, ki je sestavila stoletje zgodovine oddelka za umetnostno zgodovino, izjemno veliko. So zunanje okoliščine, ki so vplivale na delovanje Univerze v Ljubljani in posledično Filozofske fakultete, so osebe, ki so s svojim znanstvenim, raziskovalnim in pedagoškim opusom usmerjale tok umetnostne zgodovine, so dela, ki so natisnjena in so ohranila misel tudi potem, ko žive besede ne moremo več slišati. Nepristranska predstavitev je pomembna, na drugi strani pa je zapisovalec tisti, ki skozi svoje oči gleda na zgodovino in se odloča, čemu bo posvetil več pozornosti: upoštevati je bilo treba časovni lok, ki je pokazal, kateri dogodki so imeli daljnosežen pomen, a tudi pri tem je bil prisoten osebni razmislek. Poleg tega sem morala upoštevati še druge omejitve in s tem tudi priznati, da je cilj popolne objektivnosti nedosegljiv. Meje glede obsega besedila so narekovale izbor: bil naj bi smotrn, uravnotežen in ob zavestnem izpuščanju dejstev naj se zgodovinska podoba ne bi zrušila. Navsezadnje se mora vsak avtor ukloniti diktatu gradiva in v procesu izbiranja pristane pri neki meri subjektivnega ocenjevanja. Kljub načelni odločitvi, naj bo besedilo zaznamovano s stvarnim in nadosebnim opisom, se pri takem pisanju vrinejo osebna stališča. Pregledovala sem podobne zgodovinske zbornike, ki so nastali kot skupina člankov na oddelčno temo: za vse, kar sem prebrala, sem kolegom, avtorjem z drugih oddelkov hvaležna, a odgovora, ali je lahko večavtorska predstavitev povsem objektivna, si nisem mogla ustvariti. Tudi skupinsko avtorstvo vsebuje pasti ne-objektivnosti. V takem primeru je zgodovinska podoba oddelka mozaična, navzven povezana s skupnim okvirjem, a hkrati so med posameznimi besedili cezure. Pogled na zgodovino oddelka za umetnostno zgodovino bi bil v večavtorski knjigi drugačen od pričujočega, na izdelek bi vplivali dogovorjeni vsebinski koncepti in predvsem pogledi oseb, ki imajo različna stališča in vrednotenja minulega dela. Načelo, da objektivnost najbolj podpirajo številčni podatki, je marsikdaj merodajno, a dogodkov in njihovih posledic ne moremo 7 razporedili v tabele. S takimi podatki sicer izvemo, koliko člankov in monografij je v nekem letu objavil član oddelka (ali vsi skupaj), a o pomenu objavljenih del nam razpredelnice ne govorijo. Na naslednjih straneh sem navedla nekatere prispevke kolegov z oddelka in omenila sem dela tistih, ki so več let zapored kot »pridruženi zunanji člani« sodelovali pri predmetnih sklopih. K objektivnosti dosti pripomore beseda samih kolegov. Zato so vključeni odlomki iz njihovih besedil in to so predvsem tisti, ki govorijo o značaju in poslanstvu umetnostne zgodovine. Prepričana sem, da je bolje, če je načelna stališča mogoče prebrati v govorici avtorja samega kot v povzetku, zapisanem dosti let pozneje. Uporabljeni citati so hkrati dokumenti umetnostnozgodovinske besede v knjižni slovenščini iz zvečine odmaknjenega časa in so spomeniki jezikovnega razvoja, ker pa gre predvsem za strokovne vsebine, so odlomki tudi pričevanja o terminološkem napredku. * * * Oris prvega stoletja oddelka za umetnostno zgodovino temelji na dokumentaciji, dosegljivi v različnih arhivih in knjižnicah, ter publikacijah kolegov iz preteklega in sedanjega časa. Ker predstavitve minulih dogodkov zahtevajo označitev okoliščin, ki so vplivale na razvoj, se pogledi na zgodovino umetnostne zgodovine pričnejo že nekaj desetletij prej. Zapisana so nekatera dejstva, ki so sedanjim (starejšim) umetnostnim zgodovinarjem splošno znana, vendar ni nujno, da jih enako dobro poznajo mlajši bralci, tudi tisti iz drugih strok. Vedno znova pa se mi je vračalo spoznanje, da je neprecenljivo delo, ki so ga opravili starejši rodovi: brez njihovega prodornega razmisleka in širokega znanja ne bi bila umetnostni zgodovini utrta tako čvrsta pot. Mesece sem preživela med časopisi in arhivskimi dokumenti.4 Nekateri so še iz 19. stoletja ter so ohranili besede tistih, ki so sooblikovali razmere v slovenski kulturi in umetnosti, ki so objavili podatke o umetnostnih spomenikih in umetnostno pomembnih dogodkih. Ti sorazmerno zgodnji zapisi v slovenščini so podstava za začetke naše umetnostno zgodovine. Iz množice revijalnih člankov, 4 V vseh pogledih so me podpirali kolegi iz Zbirke rokopisov in redkih tiskov ter Glasbene zbirke Narodne in univerzitetne knjižnice, sodelavke in sodelavci v Arhivu Univerze v Ljubljani, v Arhivu Filozofske fakultete, v Arhivu Republike Slovenije ter člani Oddelka za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete. Vsem se iskreno zahvaljujem za podporo, dodatne informacije in prijaznost. 8 leposlovnih odlomkov, poročil in zapisov sem lahko izbrala samo nekatere. Zreti na dogodke iz poznega 19. stoletja ter brati o njih objektivne in subjektivne zapise, jih videti v povezavi s tedanjimi gledališkimi in glasbenimi dogodki, velikimi javnimi slovesnostmi, se ustaviti ob imenih, ki jih današnji gimnazijci ne slišijo več – to mi je razgrnilo kulturno in intelektualno prizorišče, kjer je vzniknilo razpoloženje, ki me je prevzelo s svojo močjo in iskrenostjo: vse za slovenstvo. Poudarjanje nepretrganega razvoja slovenske umetnosti – spomnimo se na Steletove besede v Orisu 5 –, pomena slovenskega jezika in zavedanja zgodovine Slovencev so vsebine, ki so stalnica v mnogih člankih. So hrbtenica, so bistvo. Slovenstvo kot izraz življenja v in z narodovo identiteto. Ni naključje, da so stolice za slovenski jezik, zgodovino in umetnostno zgodovino med prvimi ustanovljenimi in delujočimi, s habilitiranimi profesorji. Na seji fakultetnega sveta 19. januarja 1926 so jasno povedali, da slovenski značaj ljubljanske Univerze temelji prav na Filozofski fakulteti, ki ima med fakultetami posebno mesto. Spomnimo se, da je bilo to v času, ko so bili načrti za ukinitev ljubljanske Univerze posebno ostri. V takih političnih danostih ima poudarjanje slovenstva še tehtnejši izraz. Vsem težavam in umetno postavljenim oviram navkljub je Univerza v Ljubljani ostala in ohranila obstoječo strukturo: modrost njenega rektorja in profesorskega zbora jo je obvarovala pred okrnitvijo. V vsakem primeru je pričujoči oris prvega stoletja kratek in nepopoln. V minulih desetletjih se je nabralo veliko vsebin, dogodkov, uresničenih in neuresničenih načrtov, lahko bi napisali posebno knjigo o razmerju med političnimi odločitvami in humanistiko v celoti, ter tragičnimi dimenzijami divjanja II. svetovne vojne, ko je vsa slovenska znanost, ne le umetnostna zgodovina, izgubila svoje ljudi. Politični pritiski so obstajali pred vojno, pa tudi po njej, nekaj je bilo tudi napisanega o vmešavanju politike v humanistiko, ki je – le kako drugače – ostala svobodomiselna, tako da pritiski na umetnostno zgodovino in njene profesorje pravzaprav ne izstopajo. Iz časopisnih člankov je mogoče razumeti, da je bilo mnogoglasje znanstvenih idej pogosto okrnjeno zaradi političnega vmešavanja, tudi prav grobega, kar je vplivalo na vzdušje in znanstveno delo. Poteze eminenc iz političnega zaodrja so že bile tema nekaterih 5 Stelè, 1966, 21: V mislih imam njegove besede, da moramo »frazo, da Slovenci nimamo lastne umetnosti, prav tako položiti definitivno ad acta, kakor smo to napravili z drugo, sorodno krilatico … da nimamo svoje zgodovine.« 9 člankov,6 ki se nanašajo tudi na ta segment zgodovine naše stroke. V njih se rišejo ideološki postulati, ki so umetnostni zgodovini določali »gibalni prostor«. Ko je Luc Menaše predstavil, kako so v umetnostnozgodovinskem seminarju razpravljali in ovrednotili Cankarjevo delo, je iz besed razumeti, da so tehtali o »nazorskem« pogledu.7 Ideologija je bila postavljena nad znanstveni domet. V skladu s politično napetostjo časa je dodal pol stavka o zaostajanju na področju »marksistične umetnostne zgodovine«,8 nato je to temo posul z rožicami o tem še »neuresničenem vzoru« in odstavek naglo zaključil. To dosti pove, gre za »štimungo«, ki jo je s tako zasukano besedo orisal on, ki ni izstopil iz Zveze komunistov, ampak je iz nje »frčal«. In to dvakrat. Filozofska fakulteta se ni mogla ogniti političnim smernicam. Kdor je vsaj nekaj let sodeloval pri oblikovanju zgodovine svoje inštitucije, je s svojim delom sooblikoval značaj in vsebino enega dela stroke. Zgodovina oddelka ni zgodovina umetnostne zgodovine, čeprav ima v njej pomembno vlogo. Umetnostna zgodovina v Sloveniji ima svoj razvoj, svoje smeri in naloge v različnih ustanovah, ima obveznosti, ki se razlikujejo od oddelčnih: za vse umetnostne zgodovinarje je bil oddelek na Univerzi v Ljubljani (do ustanovitve oddelka za umetnostno zgodovino na Filozofski fakulteti v Mariboru in Univerzi na Primorskem v Kopru) začetek, izhodišče, zibelka temeljne vednosti, okvir metodoloških, strokovnih in znanstvenih principov. S svojim študijskim programom je oddelek vselej dajal popotnico za mnogotere naloge. Poleg tega so bili dejavniki, s katerimi smo se ubadali na oddelku, specifični za univerzitetno delo, škarje, ki so krojile naše pedagoško in raziskovalno platno, so bile le redkokdaj prizanesljive, vendar smo se vseskozi odločali z mislijo na posledice za stroko v celoti ter za naše sedanje in prihodnje kolege. Univerzitetni in raziskovalni ideal, ki ga je prevzela moja generacija, pa ni zaradi vmes pretečenega časa niti najmanj zastarel, ostal je zapisan kot načelo Alexandra Wilhelma von Humboldta, da se mora znanstveno delo razvijati v vzdušju svobode poučevanja in učenja, torej sprejemanja in dajanja odličnih dosežkov človekove misli. Tudi to je humanistična podstat in nam dana dediščina, ki je vtkana v formiranje značaja naše stroke in oddelka za umetnostno zgodovino. 6 Murovec, 2014, 143-154. 7 Gl. str. 188–189. 8 Menaše, 1969, 148. 10 Slika 1: Patriarhi umetnostne zgodovine na Univerzi v Ljubljani: Izidor Cankar, France Stelè in Vojeslav Molè v reliefnih upodobitvah Janeza Boljke 11 Na naslednjih straneh se zvrstijo zapisi o dogodkih, ljudeh in delih, vendar so samo okrušek velike celote. V tem stoletju se je za predavateljskim pultom zvrstilo veliko kolegic in kolegov. Imena utemeljiteljev naše umetnostne zgodovine, Izidorja Cankarja, Franceta Steleta in Vojeslava Moleta, so pogosteje zapisana kot druga. Vsi vemo, da so s svojim znanstvenim opusom, delovanjem v stroki, mnogostranskim pedagoškim delom in organizacijskimi odločitvami postavili temelje stroke na ljubljanski Univerzi ter zakoreninili umetnostno zgodovino v vsem kulturnem življenju. Umetnostna zgodovina se je po njihovi zaslugi izoblikovala kot humanistična znanost, mladi doktorandi stare dunajske univerze so svoje temeljito znanje prenesli v Ljubljano in izkristalizirali cilje in horizonte naše stroke, prispevali so k določitvi metod dela, raziskovanja, nastopanja v javnosti ter izčistili strokovni jezik, tako da sta prvi dve desetletji tudi čas, ko si je umetnostnozgodovinska veda ustvarila svojo terminologijo. Njihova dela so prva znanstvena umetnostnozgodovinska dela v slovenščini in so vplivala na vse naslednje generacije. Orisati je bilo mogoče tudi tiste pozneje delujoče kolege in kolegice, katerih opus je sedaj že zaključen, pri čemer me mnogi spomini na delo mojih profesorjev Staneta Mikuža, Luca Menašeja in Naceta Šumija še vedno tesno povezujejo z leti, ko sem bila njihova študentka. Upam, da nisem pogrešila pri tistih, ki so t. i. srednja generacija in ki so svoje raziskovalno delo ter pristope k razreševanju velikih in zapletenih sklopov prenesli v predavalnice. Nikakor pa nisem želela prehitevati časa ter opredeljevati konceptov dela in razmišljanja mlajše generacije, ki še stoji v zenitu svojih načrtov. Vsekakor gre le za skope predstavitev kolegic in kolegov z oddelka za umetnostno zgodovino, za tiste, ki so bili ali so redno zaposleni. Na oddelku pa je bilo vselej več »zunanjih sodelavcev« ali »predavateljev z dopolnilnim delom«, ki so svoje posebne izkušnje in znanje posredovali z zavedanjem, da s predavanji, mentorstvom in objavami prispevajo k razvoju in značaju stroke v celoti. Bibliografija, znanstvena, strokovna in tista, ki je namenjena najširšemu krogu bralcev zaradi pedagoških razlogov ali zaradi povečanja prepoznavnosti in vpliva stroke, je ogromna in vsaj pomembnejša dela so zapisana v podatkovnih bazah. V tem okviru sem navedla samo kakšno monografijo ali članek in je nesporno, da je navedenih dosežkov dosti premalo. Z odmaknjenostjo nekaj desetletij je pomen in vpliv nekaterih del videti v drugačni luči kot ob objavi; 12 Slika 2: Sergej Vrišer, Nace Šumi, Stane Mikuž in Luc Menaše v Madridu 1973 prvotno priznanje avtorju za nov pogled, nove ugotovitve se je čez čas marsikdaj prelilo v priznanje, da je bilo besedilo prelomno in sicer zato, ker je odprlo vrata novega strokovnega področja, tako da je pomen prenekatere objave vsebovan v nadaljnjem procesu znanstvenega razvoja. Pri takem tehtanju sem prepoznavala tudi vsebine, ki bi se jim morali zaradi zgodovine oddelka natančneje posvetiti; ni jih malo in nekatere sem omenila na naslednjih straneh. Podobno kot se pripravlja faksimilirana izdaja Seminarske kronike s komentarjem, bi bilo umestno poskrbeti za komentirane ponatise disertacij, ki so jih na dunajski Univerzi predložili Vojeslav Molè, France Stelè in Izidor Cankar; ne bi bilo prav, če bi pozabili na doktorat Josipa Mantuanija. To so prvovrstni dokumenti o zgodovini umetnostnozgodovinske misli in bi bilo prav, da jih pridobimo in dodamo k dosegljivemu opusu njihovih avtorjev. To so z vidika zgodovine umetnostne zgodovine dela, iz katerih se je razraslo poznejše delo. 13 * * * Seminar, katedra, oddelek, pedagoško znanstvena enota in spet oddelek za umetnostno zgodovino9 – pod tako različnimi imeni se ne glede na administrativne predpise nadaljujejo prizadevanja za enake cilje. Vsebine, poti in pristopi treh kateder se tesno prepletajo, katedri za »domačo« in »občo« umetnostno zgodovino sledita podobnim stilističnim in ikonografskim konceptom ter vidikom sociologije in antropologije umetnosti; znanje, pridobljeno pri teh predavanjih pa je neločljivo povezano z nalogami konservatorstva. Na Univerzi v Ljubljani je bila zasnovana konservatorska doktrina, ki so jo prevzele univerze v drugih jugoslovanskih republikah.10 Pomena ljubljanskega oddelka ne moremo meriti in odmeriti samo s slovenskim ozemljem, pečat je bil bistveno tehtnejši in vse do 1990 širše prisoten, kakor se danes spominjamo. Pregled prvega stoletja oddelka za umetnostno zgodovino ni zapisan linearno, to nalogo so opravili zborniki, ki so izhajali ob desetletnih jubilejih Filozofske fakultete. V njih so predstavljene faktografske podrobnosti o dogodkih in razvoju v pravkar minuli dekadi ter so vestno sestavljeni pregledi. Teh podatkov nisem ponavljala, temveč sem oris prvega stoletja oddelka za umetnostno zgodovino razdelila v dve poglavji, ki ne opisujeta vseh vidikov znanstvenega in metodološkega razvoja, ampak se ustavljata le ob nekaterih poudarkih. – Prvo poglavje, Prolog o zgodovini in predavanjih, orisuje razmere v Ljubljani oz. na Kranjskem pred ustanovitvijo oddelka, ustanovitev Univerze ter povezanost umetnostnozgodovinskih predavanj s strukturo in vsebino na dunajski univerzi. Leta med koncem I. svetovne vojne in pričetkom II. je sicer zaznamovala ustalitev stolice, a tudi umik Josipa Mantuanija ter odhoda Vojeslava Moleta in nato Izidorja Cankarja. S Steletovim prihodom se je pedagoško delo povezalo s konservatorskimi izkušnjami in bodočimi nalogami, ki so narekovale popis in opredelitev spomeniškega gradiva ter samoumevno delo pred spomeniki, ob njih in za njih. Vsaka profesorska generacija je pripomogla k napredku stroke in usklajevanju z razvojem v mednarodnih okvirih, zato je prav predavanjem, njihovim okvirom in pristopom namenjenega največ prostora. Ta oris dopolnjuje seznam predavanj z nosilci in številom ur. – V drugem poglavju, Ubesediti 9 Pogosti so bili – tudi v uradnih zapisih – nesporazumi glede pomenskih razlik med »zgodovino umetnosti« in »umetnostno zgodovino«. 10 Gl. str. 257–259. 14 umetnostnozgodovinsko misel, je precej strani namenjenih razvoju terminologije in predstavitvam ključnih publikacij, za zaključek pa tudi razstavam in projektom, ki so zelo razgibali znanstveno in pedagoško delo. V tem trdem delu na fakulteti ni – kar lahko rečem zaradi lastnih izkušenj – niti sledu o »lagodni šolski strokovnosti«,11 nasprotno, pogoji za delo so bili le občasno blagi in brez resnih skrbi, a za vse na oddelku so veljali enaki pogoji in enaka določila. Pozna osemdeseta leta so nas vse zelo prizadela, ni bilo denarja za nove publikacije, gospodarsko razsulo je prizadelo izvedbo terenskega dela, saj razen zasebnih bencinskih bonov ni bilo bonov, ki bi jih lahko uporabili za strokovne poti do odmaknjenih lokacij, a stroka kljub temu ni zastala, ampak je ohranila svoje mesto znotraj razvojnih tokov v evropskem okviru. Naglo bi se lahko znašli na obrobju romansko-germanskega centra, vendar smo stalno objavljali in dokazovali tehtnost naših raziskovalnih dosežkov. Umetnost in znanost v pokrajinah okoli velikega centra sta vedno korektiv centra. Dovolim si reči, da današnja politična realnost namenja humanistiki veliko lepih besed, a nisem prepričana, da jih tudi resno misli. Osnovni gradniki slovenstva – jezik, zgodovina, umetnost –, ki so strnili in ponesli celotno slovenstvo v nastop za obstoj, so danes obdrsani. Tri temeljne znanosti, na katerih je zrastla zavest o naši identiteti, so skupaj z drugimi humanističnimi vedami še vedno osrednja polja kritičnega mišljenja o našem bistvu, etiki in celoviti prihodnosti. Ko spremljam dnevno dogajanje, se sprašujem, ali je vrednost vednosti oz. znanja pozabljena spričo usmerjenosti v dobičkonosnost. Verjamem, da so družbeni tokovi podvrženi zakonom spreminjanja, menjavi boljših in slabših let. In želim si, da bi še doživela boljše čase. Zapisano besedilo se ob stoti obletnici pridružuje poklonom Univerzi v Ljubljani in oddelku za umetnostno zgodovino ter se s spoštljivim občudovanjem klanja delu velikih umetnostnih zgodovinarjev, ki so oblikovali to humanistično znanost. A naj bo hkrati tudi razlog za razmislek o prihodnosti humanistike v celoti.12 * * * 11 Demokratično okolje dovoljuje kritike. 12 Ko je bilo besedilo končano, je izšlo več publikacij, ki osvetljujejo različne vidike zgodovine Filozofske fakultete, a jih nisem mogla več upoštevati. Publikacijam, navedenim v op. 3, se pridružuje večje število monografij, zbornikov z besedili, predstavljenimi na tematsko osredotočenih srečanjih, ter samostojnih člankov, ki so povezani z jubilejem. 15 Potem ko je minilo več kot petdeset let, odkar sem vstopila v predavalnico oddelka za umetnostno zgodovino, in potem ko sem skoraj trideset let preživela s pedagoškimi, raziskovalnimi in drugimi nalogami, sem si dovolila zaprositi kolegice in kolege, da so si vzeli čas in prebrali napisano. S pozornim očesom in velikim znanjem so pripomogli, da smo popravili napake in dodali kakšen pomemben detajl. Brez tega bi bilo besedilo prikrajšano za marsikatero misel. Za njihovo sodelovanje in dobro voljo sem jim iskreno hvaležna, z združenimi močmi – viribus unitis – smo zaokrožili pogled na prvo stoletje oddelka za umetnostno zgodovino. Ob strani so mi stali: Anka Aškerc, Tine Germ, Sonja Ana Hoyer, Matej Klemenčič, Stanko Kokole, Milček Komelj, Majča Korošaj, Katja Mahnič, Alenka Puschner, Samo Štefanac, Rebeka Vidrih, pri željah po slikovnem gradivu pa sta mi bila v veliko pomoč Saša Šumi in Jakob Klemenčič. 16 Prolog o zgodovini in predavanjih Nastajanje Univerze v Ljubljani in ustanovitev oddelka za umetnostno zgodovino Prvega avgusta 1353 je cesar Karel IV. Luksemburžan izdal listino, s katero je dovolil ustanovitev univerze v Čedadu, namenjene deželi Furlaniji in študentom Alemannie, Ungarię, Sclavonie atque Italiae, vendar se njegova namera ni uresničila.13 Kolikor mi je znano, je to najstarejša omemba univerze, ki bi bila v naši bližini in nedvoumno odprta za študirajoče iz slovenskih (in verjetno tudi hrvaških) krajev. Zamisel o ustanovitvi ni bila niti nepričakovana niti nova, ampak je nasledek predavanj iz sedmih svobodnih veščin in prava, ki so potekala pri kapitlju od 13. stoletja. Patriarh Bertrand je papežu Klemnu VI. že leta 1342 pisal, naj dovoli studium generale, da bo raven izobraževanja višja in število izobraženih večje. Dve leti pozneje je še mestni svet poslal papežu pismo in mu zagotovil, da je mesto kar se da primerno za univerzitetno ustanovo. Vprašamo se sicer lahko, koliko je bilo že dotlej mladih iz primorskih krajev in dežele Kranjske, ki so v šoli pri čedajskem kapitlju užili dovolj znanja, da so pridobili možnost službovanja v cerkvenih in mestnih ustanovah ter se po možnosti vrnili v domače kraje, in koliko bi šele bilo tistih, ki bi v univerzitetnem okolju prišli do zaželene odličnosti, o kateri je pisal patriarh Bertrand. Navsezadnje je šlo za mladino 13 Scalon, 1987, 33–34; Scalon, Pani, 1998, 17. 17 iz krajev v oglejskem patriarhatu in zanjo je hotel patriarh dobro poskrbeti. Število dotlej šolajočih mi ni znano, a že navedek odprtosti do slovenskih oz. slovanskih krajev v cesarjevem dokumentu pove, da jih ni bilo malo in da je bil cesar seznanjen s pritokom šolajočih v Furlanijo in ne samo na pet let starejšo univerzo v Pragi. Ko je dr. Danilo Majaron v kranjskem deželnem zboru 4. februarja 1898, torej celih 545 let pozneje, zahteval »ustanovitev slovenskega vseučilišča z bogoslovno, modroslovno in pravoslovno fakulteto v Ljubljani«, je naštel »avstrijske kronovine«, ki so tako srečne, da imajo popolne ali nepopolne univerze ter dodal, da sta Moravska in Solnograška že dolgo zahtevali vsaj delno univerzo. Vsekakor je res, da je Avstrija glede na svoj geografski obseg premalo poskrbela za razširjanje univerzitetnega pouka in zato so bile posamezne univerze preobremenjene, kar zlasti velja za dunajsko. In je dodal, da je ves jug države »od Kotora pa do Gradca« brez univerze ter poudaril, da je prav »Ljubljana primerno mesto za univerzo, ki bi služila vsem deželam južno od Slovenije ter bi se dalo urediti tako, da bi se na njej predavalo razen v slovenskem jeziku še v nemškem, srbsko-hrvaškem in italijanskem«. Danilo Majaron je ob tej priložnosti poudaril, da je treba upoštevati predvsem potrebe Slovencev.14 Nekaterih poudarkov in podobnosti ni mogoče spregledati: v obeh dokumentih je prisotna zavest o praznem prostoru, odsotnost višjih šol na tako velikem ozemlju pa je v nebo vpijoča. Naslednji skupni element je izrazita navedba potreb za slovensko oz. slovansko prebivalstvo, ki je ubesedena kot posebna skrb za študij, ta pa naj bo urejen na temelju celovite državne politike,15 14 Benedetič, 1999, 56–57. 15 Izraz odrivanja slovenskih študentov je očiten v govoru grofa Antona Aleksandra Auersperga (Anastasius Grün) v kranjskem deželnem zboru 6. januarja 1863, kjer poudarja odličnost nemškega duhà, nemške omike itd.: »Tako je bilo in tako, če Bog da, naj tudi ostane. Kaj ima Kranjska blaginje, duševnih dobrin, pravnih inštitucij in drugih prednosti, ki jo v njeno dobro razlikujejo od drugih slovanskih rodov, se mora zanje zahvaliti vplivu nemškega duhà … Nemški jezik je dota vsakega izobraženca, postal je splošno premoženje, poleg deželnega jezika živi živahno življenje, daje našemu ljudstvu, ključ do bogastev znanosti, ključ do zvez s svetom …«. V nadaljevanju članka sta Vasilij Melik in Peter Vodopivec strnila oris razmer v 2. polovici 19. stoletja zlasti v Ljubljani, kjer se je vprašanje slovenske univerze presojalo z nemškega ali slovenskega nacionalnega vidika, pri čemer je umanjkala stvarna presoja in ni bilo posluha za vmesne, kompromisne rešitve. »Najbolj pogosto navajani argument, da Slovenci za univerzo še niso dovolj zreli, ker nimajo dovolj razvite znanstvene literature, je vedno bolj izgubljal veljavo. V 19. stoletju so, v začetku zelo skromno, potem pa čedalje hitreje, nastajala slovensko pisana znanstvena dela, in se je oblikovala slovenska znanstvena terminologija.« Melik, Vodopivec, 1986, 270. 18 skupni element obema zapisoma je tudi navzkrižen pogled na intelektualni razvoj pokrajine in dvig kulturne ravni pro omnibus. Patriarhu Bertrandu je bilo jasno, da ne more prenašati premajhnega števila univerzitetno izobraženih in skrbeti za dobrobit celotne pokrajine, še manj si obetati primerne prihodnosti. Njegova odločitev in akcija sta bili prepojeni z odločnim korakom v prihodnost na že dani osnovi, a jo je bilo treba nadgraditi s papeževo in cesarjevo naklonjenostjo. D. Majaron pa je moral – kot eden od mnogih – ob koncu 19. stoletja opozarjati državne in deželne oblasti, da z zaviranjem izobrazbe škodijo same sebi, neposredne višješolske kontinuitete pa ni mogel predstaviti kot temelja, ki ga je treba dozidati.16 V obeh dokumentih se je zamenjal – brez posebnih omemb – poudarek na jeziku: v 14. stoletju in še dolgo zatem je bila latinščina jezik učenih (in učečih), ki s svojo nadčasovnostjo in nadnacionalnostjo ni bila nikomur v posebno oporo niti v posebno spotiko, po letu 1848 pa je bilo v spremenjenih državnih in političnih okoliščinah zanikanje sposobnosti slovenskih akademskih izobražencev in izoblikovanosti slovenskega jezika težko breme, bilo je krivično, napačno in ga ni bilo mogoče prenašati. Odsotnost višjih in visokih šol v Ljubljani sicer ni bila nepretrgano in trajno stanje. Ko je Francè Stelè leta 1909 v dvojni številki krakovske revije za kulturo Świat Słowiański 17 zapisal svoj plaidoier za ustanovitev slovenske univerze v Ljubljani, je razgrnil zgodovinsko dogajanje. Članek je napisal kot mladenič, ki je nekaj let poprej maturiral (1906) in je takrat dopolnil 23 let: Stelè je pričel predstavljati izkušnje z višjimi in visokimi šolami z letom 1594 oz. 1596, z uvedbo predavanj na jezuitskem kolegiju. Ker pa je pisal za bralce, katerih okrnjeno poznavanje preteklosti Slovencev in sosednjih narodov je za prepričljivost zahteve terjalo več primerov, je svoj članek je zelo nazorno zastavil in je poudaril pomembne danosti, npr. da je bila Ljubljana v času Napoleona prestolnica ilirskih provinc in da je general Marmont 4. julija 1810 v Ljubljani in Zadru ustanovil Écoles centrales s predavanji v francoščini, italijanščini in latinščini. Naslednje leto se je vsebina razširila in na voljo so bile štiri osnovne smeri, teologija, filozofija, pravo in medicina, ki so bile temeljne vede, na katerih je bila dobro stoletje pozneje ustanovljena današnja univerza. Poleg tega je Stelè navedel probleme, ki so jih sredi 19. stoletja ubesedili 16 Reisp, 1962, 167–168. 17 Stelè, 1909, 238–261. 19 Matija Sporer,18 Anton Mažgon, Ernest pl. Lehmann19 in drugi, največ prostora pa je namenil dejanjem in objavam Luke Svetca, Danila Majarona, Ivana Hribarja, predstavitvam društvenega in obče narodno-zavednega delovanja, povezavam med Ljubljano in Trstom, posebno podpoglavje je namenil pesnikom in pisateljem, ter znanstvenikom (Jurij Vega, Valentin Vodnik, France Prešeren, Josef Stefan, Fran Miklošič, Jernej Kopitar itd.), tako da je do izraza prišla njegova trditev, da je slovenščina vseskozi izoblikovan jezik, ki je bil v sredini 19. stoletja jezik univerzitetnih predavanj v Gradcu. Verjetno je hotel svoj zagovor glede nujnosti ustanovitve slovenske univerze v Ljubljani podčrtati s številkami, zato je navedel število pravnikov, zdravnikov, inženirjev, notarjev in drugih akademsko izobraženih Slovencev, zaposlenih na Kranjskem, Štajerskem in v drugih notranjeavstrijskih deželah ter dodal zgoščen odlomek o najpomembnejših knjižnicah in obsegu njihovih fondov. – Stelè se je v več politično-programskih vidikih naslonil na članek »Naša znanstvena organizacija«, ki ga je Fran Ilešič malo prej objavil v Slovanu,20 nedvomno zato, ker je jasno formuliral nekatera politična stališča, ki jih je Stelè tudi obilo citiral.21 Steletu je nedvomno šlo za razgrnitev prizadevanj glede ustanovitve slovenske univerze ter za predstavitev znanstvene in kulturne osnove, ki se je oblikovala in zorela. 18 V Novicah, 1848, št. 91, je dr. Sporer objavil spomenico pod naslovom »Vseučilišča nam je v Ljubljani treba«, kjer je zapisal: »Kranjcam pa tudi vsim Slovencam sploh v prevdarik. Naprava vseučilišča v Ljubljani je silno koristna in imenitna reč za celo deželo. Pa le, če združena moč ta namen doseči pomaga, se zamore ta naprava vstanoviti. Ako pa ta namen bolj natanko prevdarimo, se na eni strani velika dobrota te naprave – na drugi pa tudi težave in stroški pokažejo, katere njeno vstanovljenje on ohranjanje terja. … Zavoljo pomanjkanja vikših šol pa narod gotovo velike zgube terpi, če bistre glave zavoljo tega svoje omikanje v ptujih deželah in v ptujih jezikih pišejo, svojo imenitnost tam dosežejo in ptujim narodam zapadejo, de tako domačija svoje narboljši moči zgubuje in v svoji dušni dremoti le zunanje spodbude pričakuje. Koliko je bila Kranjska dežela po ti poti slavnih glav zgubila, imamo v pretečenih in zdanjih časih dovelj prič in ta zguba narodnosti se mora pomanjkanju samostojnih pomočkov šolskega izobraženja pripisati.« Stelè je v krakovski reviji ta del zapisal v nemščini in je vsebinsko najpomembnejše akcente (npr. da slovenski prispevek k znanosti bo »ein Gemeingut fremder Völker werden«, da je odtujevanje slovenskih izobražencev »Raub an dem Nationalgute«) dal natisniti v razprtem tisku. Ni mi znana publikacija, v kateri je zapisana nemška različica besedila, ki jo je navedel Stelè, sicer pa je članek bolj opremljen z opombami v tistih odstavkih, ki se nanašajo na zadnja desetletja. 19 Večkrat je izpostavil vzklike, da je sladko poslušati učeno besedo v jeziku očetov, navedel pa je tudi prevode – Mažgon in Lehmann sta predavala pravne vsebine – zakonikov in drugih aktov v sloven- ščino ter nastavke terminološkega slovarja. 20 Ilešič, 1909, 42–44. 21 »Gotovo je, da se akademija težko rodi brez vseučilišča. 1) Z vseučiliščem bi dobili več znamenitih delavcev … zato so slovanska vseučilišča kot prehajališča naših docentov važna. Končno pa je ipak reči: Strimo, kar moremo! Vseučilišča ne moremo sami začeti ustvarjati, to je stvar države in politike. Nikdo pa nam ne more zabraniti, da bi se znanstveno ne organizirali. S tako organizacijo bi pretrgali circulum vitiosum, kakor smo ga pretrgali pri šolskih knjigah.« Ilešič, 1909, 42. 20 Od koder je že prišla pobuda za ta članek, z njim je Stelè prenesel v krakovsko in širše poljsko okolje oris situacij, ki ovirajo Slovence.22 Isto leto je Mihajlo Rostohar, včasih imenovan »glavni ideolog slovenskega univerzitetnega vprašanja« v »neki brošuri«23 objavil svoje stališče, da so »naše priprave na vseučilišče … pomanjkljive in površne … ker odločilni faktorji ne poznajo bistva in ustroja univerze in so zato tudi pota, po katerih hodijo za našim najvišjim kulturnim idealom tako medla in zmedena. … Prava priprava za vseučilišče obstoji: 1. v pridobivanju kvalificiranih sil, taka kvalifikacija pa se more danes dobiti le na vseučilišču; 2. v slovenski znanstveni literaturi; 3. v potrebnih učnih sredstvih, kakršna so npr. knjižnica, seminarji in instituti ….« Rostoharjeve besede so kritične in pomembne, sicer pa se ni nikoli obotavljal postaviti se za univerzo, če je bilo potrebno in umestno.24 Ob drugi priložnosti se je zavzel za nadstrankarski vseučiliški odsek, za osrednjo, eno univerzo, kjer bi lahko docenti uspešno predavali in si v kratkem izpilili »znanstveni predavateljski jezik«, a pristavil je, da je to tisti hip mogoče uresničiti le v Pragi. V članku »Vprašanje slovenskega vseučilišča«, objavljenem na prvi strani Slovenskega naroda, 25 je dodal, da je »slovensko dijaštvo … podalo lani senatu češke univerze v Pragi spomenico, v kateri ga je prosilo, naj dovoli, da bi se priprave na slovensko vseučilišče vršile na češkem vseučilišču, in sicer tako, da bi se slovenski znanstveniki smeli na tem vseučilišču habilitirati in tudi v slovenskem jeziku predavati. To spomenico je senat, kakor je znano, tudi povoljno rešil. Mnogo zaslug ima brez dvoma tudi ljubljanski župan Hribar. To je pa tudi edini uspeh naših prizadevanj v zadnjih desetih letih.« Ker je bilo v notranjeslovenskih razprtijah dosti navzkrižnih predlogov glede procesa ustanavljanja slovenske univerze, ne preseneča Rostoharjevo nadaljevanje: Vprašanje je samo, na kateri univerzi se naj te priprave vrše. – Ogromen del slovenskega dijaštva in vsa napredna inteligenca smo v tem edini, da pride tu edino češka univerza v Pragi v poštev, 22 Ni izključeno, da je bila pobuda izrečena v okviru dijaške sekcije katoliške stranke, ki se je zavze-mala za ustanovitev slovenske univerze v Krakovu oz. Lvovu. M. Rostohar je v članku, objavljenem v Slovenskem narodu 1909, gladko zavrnil ustanovitev univerze, ki bi bila tako oddaljena od slovenskega ozemlja. 23 Benedetič, 1999, 238–239. 24 Dekleva, Polič, Rožman, 2019, 6 dalje. 25 Rostohar, 21. oktober 1909, 1–2. 21 zlasti ker se je že v principu izjavila. Tok slovenskega dijaštva je danes obrnjen v Prago in tega ni mogoče več zadržati, ker je Pra-ga naravno ognjišče slovenskega dijaštva. Slika 3: Na seji univerzitetnega sveta so 26. 11. 1918 sestavili seznam kandidatov za profesorje na Filozofski fakulteti; v skupini zgodovinskih ved je za arheologijo imenovan dr. Josip Mantuani Z razpadom Avstro-Ogrske ob koncu I. svetovne vojne so nastale okoliščine, da smo leta 1919 dobili slovensko univerzo v Ljubljani, pospremljeno z opti-mizmom zaradi novih državno-političnih pogojev. Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev, ki je nastala 1. decembra 1918 z združitvijo Države Slovencev, Hrvatov in Srbov ter Kraljevine Srbije, je obetala mnogo: večkrat so slovenski akademiki zapisali: »Mi Slovenci, Hrvati in Srbi smo v korenu en narod.«26 M. Rostohar je ustanovil novo Vseučiliško komisijo, ki se je prvič zbrala 5. decembra 1918; skupaj z Narodno vlado Slovenije je vodila postopke za ustanovitev slovenske 26 Ilešič, 1909, 42. 22 univerze v Ljubljani. Nedvomno so bili poklicani za vodstvene naloge odlični možje, za predsednika je bil imenovan Danilo Majaron, za tajnika Fran Ramovš, medtem ko je program vseučiliške komisije sestavil Mihajlo Rostohar. Kakor je znano, je 16. julija 1919 začasno narodno predstavništvo v Beogradu sprejelo Zakon o Univerzi Kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani, medtem ko 23. julij 1919, ko je regent Aleksander podpisal zakon, velja za ustanovitveni datum Univerze v Ljubljani. To je dogodek, ki je v zgodovini Slovencev manjkal in je postal temeljni kamen na poti k modernemu, kulturno in politično suverenemu narodu. Prvih 18 profesorjev na Univerzi v Ljubljani je bilo imenovanih 31. avgusta, 3. decembra 1919 pa je imel ob devetih dopoldne Fran Ramovš prvo predavanje o slovenskem jeziku kot temelju zgodovinske in sodobne identitete slovenskega naroda ter o zgodovinski slovnici slovenskega jezika. Na Filozofski fakulteti so bili takrat imenovani štirje profesorji: matematik Josip Plemelj, slavist in filolog Rajko Nahtigal, literarni zgodovinar Ivan Prijatelj in jezikoslovec Fran Ramovš. Slika 4: Zakon o ustanovitvi Univerze v Ljubljani. Pod členi je lastnoročni pripis: »Ta tekst sta določila in spisala v Narodni kavarni v Ljubljani dne 25. maja 1919 gg. R. Petković načelnik opšteg odel. Min. prosvete v Beogradu in dr. F. Ramovš, tajnik Vseučiliške komisije v Ljubljani. Ramovš« 23 V zbirki Muzeja in arhiva Univerze v Ljubljani (Fond IV. Rektorat) je v zaporedju gradiva, nanašajočega se na čas pred uradno ustanovitvijo, dokument št. 592 Zakon o ustanovitvi Univerze (ki ima štiri člene) in ga je podpisal F. Ramovš.27 * * * Če sledimo takemu zaporedju, potem v letu 2019 praznujemo stoto obletnico ustanovitve Univerze v Ljubljani. A vrnimo se k dogodkom štiri stoletja poprej, ki jih je navedel tudi Stelè v omenjenem članku. V zborniku, izdanem ob 70. obletnici ljubljanske univerze oz. Filozofske fakultete je Vasilij Melik v članku »Predhodniki in začetki ljubljanske Filozofske fakultete«28 obnovil zgodovinske vire o dogajanju v poznem 16. stoletju. Gre za akcijo ljubljanskega škofa Janeza Tavčarja, ki je leta 1593 predlagal takratnemu papežu Klemnu VIII. in nadvoj-vodu Maksimilijanu29 ustanovitev jezuitskega kolegija v Ljubljani.30 Znano je, da so jezuiti, ki so leta 1597 prišli v Ljubljano, takoj pričeli z gimnazijskim poukom, nato so ob cerkvi sv. Jakoba – na nekdanji posesti kostanjeviškega samostana v Ljubljani in nasproti stiškega dvorca – pozidali nova poslopja, ki so služila tudi predavanjem. Ta so se pričela leta 1619 in Vasilij Melik navaja kot prva predavanja vsebine iz moralne teologije (kazuistike). To so univerzitetne vsebine. »Začetek naslednjega stoletja je prinesel prizadevanja razširiti teološki študij, zasnovati filozofskega in pridobiti v celoti univerzitetni rang. Kar se tiče filozofskega študija je akcija uspela. Jeseni 1704 so se pričela predavanja iz logike, v naslednjih letih še iz fizike, metafizike in matematike. Tako se je začel triletni, lahko bi rekli popoln filozofski študij, kakor je bil v navadi na tedanjih filozofskih fakultetah. Leta 1721 je bilo vseh ljubljanskih visokošolskih študentov 221.« V zborniku Petdeset let slovenske univerze v Ljubljani pa je Fran Zwitter zapisal, da ne kaže gledati na univerzitetni študij s sedanjimi merili, ampak so bile vsebine na jezuitskih in protestantskih univerzah drugod prav takšne.31 In treba se je nasmehniti komentarju Valentina Bucika, da razlage obeh akademikov, 27 Gl. Dodatek 1: Prepis dokumenta o ustanovitvi Univerze v Ljubljani. 28 Melik, 1989, 9–15. 29 Za ustanovitev popolne univerze je bilo potrebno soglasje cerkvenih in posvetnih oblasti, conditio sine qua non pa so bili teološki predmeti. 30 Glede priprav in študijskih razmer v Rimu gl. Belić, 1989, 2 in 3. 31 Zwitter, 1969, 13–51, zlasti 19–32. 24 Melika in Zwittra, »povzročajo univerzi težave, saj pravzaprav ne vemo, katero obletnico naj praznujemo.«32 Da, spomniti se moramo tudi na 400. rojstni dan. Prvo desetletje Filozofske fakultete Kot sem že navedla,33 je leta 1909 Mihajlo Rostohar zapisal, da je za ustanovitev in delovanje univerze treba poskrbeti za ustrezno kvalitetne profesorje, za znanstvene publikacije v slovenščini in da mora univerza imeti knjižnice, seminarje in institute. Ko je ob 10. obletnici Univerze v Ljubljani izšel prvi jubilejni zbornik, je v poglavju o Filozofski fakulteti – avtor ni naveden – podan oris, kakšne so bile razmere oz. kako se je v normativnih zahtevah oblikovala fakulteta in kaj je dosegla v tem prvem desetletju. Če strnem celotni zapis, so bistveni poudarki naslednji:34 Slika 5: Rektorat Univerze kralja Aleksandra prvega: Zgodovina slovenske Univerze v Ljubljani do leta 1929 32 Bucik, 2009, 8. 33 Gl. str. 21. 34 Zgodovina, 1929, 285. 25 Filozofska fakulteta ima dve sekciji, prvo za humanistične vede (filozofija, filologija, zgodovina) in drugo za matematično-prirodoslovne znanosti, kar je v skladu s temeljno uredbo z dne 1. februarja 1906 za filozofsko fakulteto Univerze v Beogradu. Ta uredba je določala tudi katedre, seminarje, inštitute in izpitni red.35 Naloga prvoimenovanih profesorjev ljubljanske univerze je bila: izpopolnitev stolic v takem obsegu, da se slušatelji izpopolnijo za pouk na srednjih šolah, ustanovitev in ureditev seminarjev, pritegnitev znanstvenikov, ki naj bi stolice zasedli ter uredili potrebne institute in seminarje. Skrbeti je bilo treba seveda tudi za upravo fakultete.36 Ker se je od uredbe iz leta 1906 do let po I. svetovni vojni dosti spremenilo v družbenem in političnem pogledu ter so znanosti napredovale, je posebej opisana skrb za študente, ki so dotlej obiskovali predavanja v bivši Avstriji. Fakultetni svet jim je s sprejetjem novega izpitnega reda omogočil, da lahko opravljajo izpite, s katerimi bodo dokazali strokovno znanje in ustregli pogojem za poučevanje v tedanjih srednjih šolah v Sloveniji, ter poskrbel, da je bil izpitni red usklajen s srednješolsko strukturo, kakršna je ostala iz predvojnih časov.37 Naslednja točka je posebej pomembna: »da se nekaterim disciplinam dadó samostojne stolice, kar velja predvsem za one stroke, ki se pečajo s kakršnimkoli udejstvovanjem narodovega življenja.«38 Temu je namenjen nov izpitni red in izpopolnitev kateder. S tem je povezana skrb za vsaj začetni študij na Filozofski fakulteti in zato so v prvem semestru39 potekala predavanja iz splošne slovanske filologije, slovenskega jezika, novejše slovenske literature in matematike. V nadaljevanju je zapisano, da je »fakultetni svet začasno in supletorično organiziral po 2 do 3 ure na teden še iz primerjalne gramatike indoevropskih jezikov s posebnim ozirom na grščino, latinščino in pa germanščino …Tako je bil pouk na fakulteti kljub vsi skromnosti vendarle celoten in je obsegal snov za slušatelje vseh osmih semestrov.«40 35 Zgodovina, 1929, 285. 36 Zgodovina, 1929, 285. 37 Zgodovina, 1929, 285. 38 Zgodovina, 1929, 285. 39 Gre za zimski semester akademskega leta 1919–1920. 40 Zgodovina, 1929, 285. 26 Število učnih moči je tekom prvega študijskega leta znatno naraslo in že ob početku drugega študijskega leta41 je bilo v glavnem do-seženo stanje, ki ga ima fakulteta še danes42 in kar predstavlja najnujnejše ogrodje. Poleg gori omenjenih stolic so bile tedaj zasedene še te-le: teoretična filozofija, pedagogika, klasična filologija, ger-manska filologija, romanska filologija, starejše slovanske literature, zgodovina starega veka, zgodovina srednjega veka, umetnostna zgodovina, antična in novejša, teoretična fizika, geologija, geogra-fija, zoologija in botanika. Na njih so predavali ali pravi akademski učitelji ali pa pomožne sile z določenim honorarjem …43 Hkrati so se urejevali seminarji in instituti, kolikor je to bilo takrat v tesnih prostorih bivšega deželnega dvorca sploh mogoče … Delo na fakulteti se je dokaj hitro razveseljivo razmahnilo.44 V nadaljevanju je izražena skrb za proučevanje razvoja srbskega in hrvat-skega naroda ter posebej, da je dosti študentov prišlo iz slovenskega Primorja in Dalmacije.45 Zato, ker »mora slovenska univerza proučevati stalne in dolgotrajne stike ter vplive sosednjega romanskega elementa na Slovence, je treba misliti na predavanja iz italijanskega jezika in književnosti.«46 Italijanskega lektorata zaradi denarnih težav ni bilo mogoče uresničiti, zato pa je bil ustanovljen lektorat za angleški in ruski jezik, lektor za francoščino je predaval tudi novejšo francosko literaturo, v tretjem študijskem letu pa je bila ustanovljena tudi »stolica za primerjajoče indoevropsko jezikoslovje, kasneje pa stolica za grški jezik, knji- ževnost in starožitnosti.«47 Nekateri načrti (glede ustanovitve katedre za izreko slovenskega književnega jezika, izpopolnitve katedre za etnologijo in etnografijo, 41 Mišljeno je akademsko leto 1920–1921. 42 Zapisovalec je mislil na število profesorjev, predavateljev in za potek predavanj potrebnih sodelavcev, ki so bili na Univerzi med leti 1920 in 1929. 43 Zgodovina, 1929, 286. 44 Zgodovina, 1929, 286. 45 Ta dikcija spominja na utemeljitev cesarja Kralja IV. v listini iz leta 1353: tako kot tedaj je bila sedaj spet prisotna skrb za bodoče študente v kulturno povezanem prostoru, ki sega čez vsakokratne politične meje. 46 Zgodovina, 1929, 286. 47 Zgodovina, 1929, 287. 27 za prazgodovino in antropologijo, za primerjalno književnost in literarno vedo, za eksperimentalno fonetiko itd.) so se kljub prizadevanju fakultetnega sveta odmaknili v naslednja leta.48 Ta sestavek o Filozofski fakulteti navaja še več disciplin, ki so naravoslovne, zato se ustavljam samo ob izpostavljenih strokah in predmetih, ki so še vedno v študijskih programih FF: ... današnji ogromni obseg romanske in germanske filologije, veliki vpliv romanskih in germanskih kultur zahtevajo vsaj poseb-no stolico za romansko in germansko jezikoslovje in drugo za romanske oziroma germanske literature (anglistika); zgodovina novega veka še nima svojega zastopnika. Ker je slovanska, mora fakulteta polagati večjo važnost tudi slovanskim starožitnostim ter zgodovini severnih in vzhodnih Slovanov … arheologija in epigrafika49 sta doslej le pastorki stolice za zgodovino starega veka; stolici za teoretično filozofijo se mora pridružiti stolica za zgodovino filozofije, lingvističnim stolicam pa stolica za fonetiko z laboratorijem za eksperimentalno fonetiko ...50 V tem poročilu, zapisanem ob končanem prvem desetletju Univerze v Ljubljani, je navedeno, da ima fakulteta ob svoji desetletnici 12 rednih profesorjev, 4 izredne profesorje, 4 docente, 1 kontraktualnega rednega profesorja, 5 predavateljev s honorarjem, 4 lektorje in direktorja botaničnega vrta. Od str. 288 do 292 so podrobno opisani razlogi za nov izpitni red in sama struktura, poteki, pogoji, promocijski red, razmerja med predmetnimi skupinami (A, B in C) itd.; kakor piše, je bil izpitni red sprejet 25. junija 1920.51 48 Zgodovina, 1929, 287. 49 Medtem je Stelè že objavil obsežen, v več člankih obravnavan pregled srednjeveške epigrafike v slovenskem gradivu in s tem razširil vidike te pomožne zgodovinske vede čez okvire starega veka; Stelè, 1925 in 1926. 50 Zgodovina, 1929, 287. 51 V samostojni publikaciji z naslovom Izpitni predpisi filozofske fakultete kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani je na str. 17 natisnjeno, da je sklep sprejel fakultetni svet 24. junija 1925, mini-strstvo prosvete v Beogradu pa ga je odobrilo 12. septembra 1925. Predmetne skupine s predmeti A, B in C so urejene tako, da je nosilni predmet neizpodbiten, medtem ko so pod B in C predmeti, ki jih je treba opraviti za dosego diplomskega ali doktorskega naslova, navedeni v izboru več enakovrednih predmetov. Umetnostna zgodovina je zapisana v alineji C in sicer v skupinah XV, XVI in XVII, kjer so glavni predmeti obča zgodovina, primerjalna književnost s teorijo književnosti oz. bizantologija, odprta pa je možnost tudi za skupini XVII in XIX, kjer sta glavna predmeta filozofija in psihologija. 28 Slika 6: S. n.: Pomen Univerze v Ljubljani za Slovence in državo SHS, [Ljubljana] 1928 Toliko iz prvega monografskega pregleda o zgodovini Univerze v Ljubljani in razvoju posameznih fakultet ob dopolnjenem prvem desetletju. Nedvomno je bilo prvo desetletje organizacijsko naporno in zapleteno zaradi pridobivanja (v tujini) habilitiranih profesorjev in drugih visokošolskih predavateljev, zaradi prostorskih zadreg, saj takrat ni bilo posebnega poslopja, namenjenega zgolj študiju disciplin Filozofske fakultete, zaradi skromnih knjiž- nic, ki so kot znanstvene knjižnice za posamezne stroke šele morale nastati: to je samo odmev Rostoharjevih treh temeljnih točk. Iz besedila v resnici izstopa stališče fakultetnega sveta, »da se nekaterim disciplinam dadó samostojne stolice, kar velja predvsem za one stroke, ki se pečajo s kakršnimkoli udejstvovanjem narodovega življenja.« Zato je tolikokrat omenjena katedra za slovenski jezik in slovansko jezikoslovje, zgodovina, arheologija, etnologija z etnografijo in umetnostna zgodovina: to so bile za slovensko samozavest in samozavedanje osrednje znanstvene discipline. 29 Res, naglo se je pokazala prava plat nove politične tvorbe, Kraljevine SHS, in to se je izrazilo tudi pri dogovarjanju o drugih skupnih dogodkih. V obdobju med obema vojnama je bila ljubljanska univerza kot najmanjša in najmlajša med tremi univerzami prikrajšana za proračunska sredstva. Vsega je bilo premalo, vendar beograjska vlada ni enakovredno poskrbela za ljubljansko univerzo, kot je za beograjsko in zagrebško, saj so centralistično naravnane stranke menile, da so tri univerze za Kraljevino SHS nepotrebno razkošje. Zato so se ob določanju proračuna ponavljali poskusi, da bi nekatere fakultete v Ljubljani ukinili; na udaru sta bili medicinska in tehniška fakulteta. Javni shodi, protesti, v katerih so se združili intelektualci in politično napredni Slovenci, profesorji in študenti, so bili zunanji izraz skrbi in vzdušja negotovosti. Leta 1928 je bila pripravljena knjižica Pomen Univerze v Ljubljani za Slovence in državo SHS: anonimno delo je na uvodnih straneh analitično utemeljilo zgodovino visokega šolstva pri nas od Napoleonovih časov dalje, zahteve po slovenskem jeziku v visokošolskem pouku, orisalo razmere pod pritiskom nemškega nacionalizma, navedlo razloge, zaradi katerih je ljubljanska univerza v prid tudi Hrvaški in Srbiji; v poglavjih, ki se nanašajo na posamezne fakultete, pa je opisano poslanstvo Filozofske fakultete in v tem času doseženi preboji nekaterih znanosti, med njimi tudi umetnostne zgodovine.52 Ko se je spomladi leta 1929 Univerza pripravljala na jubilejne slovesnosti ob desetletnici, je bila zaskrbljenost zaradi prihodnosti tako globoka, da je takratni rektor dr. Milan Vidmar zaprosil kralja Aleksandra I., naj vzame ljubljansko univerzo pod svojo zaščito. Kralj je sprejel protektorat in zato je ljubljanska univerza do italijanske okupacije leta 1941 nosila njegovo ime: Univerza kralja Aleksandra I. v Ljubljani / Universitas Alexandrina Labacensis. Seminar, stolica in oddelek za umetnostno zgodovino; prostori in selitve Kaj je prvo desetletje pomenilo za stolico za umetnostno zgodovino, ustanovljeno 27. januarja 1920, povesta med drugimi zapisi še dva vira : Seminarska kronika, ki jo je najprej pisal Izidor Cankar od študijskega leta 1922/1923 do 13. septembra 1936. Takrat je zapisal, da »(sem bil) razrešen učiteljske službe na univerzi in sem seminar zapustil s težkim srcem«. Drugi vir je Seznam predavanj na Univerzi 52 Gl. Dodatek 2: Pomen Univerze v Ljubljani za Slovence in državo SHS. 30 kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani, kjer so za umetnostno zgodovino evidentirani predmeti od leta 1920 dalje. V tej publikaciji je za prvo leto predavanj za stolico Zgodovina umetnosti napisan kot predavatelj samo doc. dr. Izidor Cankar z naslednjimi predmeti: Zgodovina starokrščanske umetnosti, 3 tedenske ure; Notranji pogoji umetnostne oblike (teoretski kurz), 1 tedenska ura; Seminar: Umetnostno-zgodovinske vaje, 2 tedenski uri. In pristavljeno je, da se čas in kraj določi pozneje. K predavanjem, vsebinskemu razvidu in profesorjem se vračam nekoliko pozneje. Slika 7: Zapisovanje dogodkov v Seminarju za umetnostno zgodovino je vpeljal Izidor Cankar. Prvi vpis v Seminarsko kroniko je iz leta 1922 31 O prostorskih danostih je Cankar v Seminarski kroniki 53 zapisal takole: Po svojem imenovanju za docenta spomladi l. 1920 sem poiskal umetnostno-zgodovinskemu seminarju prostore v profesorski knjižnici učiteljišča (na Resljevi cesti) v Ljubljani. Nabavil sem knjižnico po umrlem Avgustu Stegenšku. … Vaj sta se udeleževala 2 ali 3 slušatelji, redkokdaj več. … Seminar je dobil eno sobico v dež. dvorcu l. 1921, ki je bila tako zastavljena z opravo in knji- žnico, da se semin. vaje niso mogle redno vršiti. Po dolgih bojih sem nam dobil še sosednjo sobo in sobo za laboranta, v poletnem semestru 1922. Prav o teh prostorskih zadregah pa piše tudi Vojeslav Molè: … in Cankar me je venomer priganjal: 'Poišči si drug lokal na univerzi, da se razmahneva.' Iskal sem ga … in navsezadnje se mi je le posrečilo dobiti kot prostor za umetnostno zgodovino por-tirjevo ložo pri stranskem vhodu iz Vegove ulice, pač najnepri-mernejši prostor, ki je z njim razpolagala univerza: teman, ozek, dve sobi, kjer naj bi gnezdilo vse: soba za profesorja, asistenta, čitalnica za študente in predavalnica. Najlepše pa je bilo, da je Cankar takoj, ko sva se vselila izjavil: 'Tako torej, Molè, zdaj si pa še ti sam poišči prostor zase.'54 Predavati, voditi seminarske vaje, komentirati z umetnostjo in umetnostno zgodovino povezane dogodke, spomenike in študentska dela v opisanem okolju je moralo biti neznosno in take razmere je bilo treba prenašati 19 let, zato so s predavanji in vajami morali gostovati še kje drugje oz. je bilo napovedano, da bo kraj sporočen pozneje ali »po dogovoru«.55 Naj na kratko omenim še naslednje tri selitve: seminar za umetnostno zgodovino se je prostorsko opomogel leta 1941, ko 53 Seminarska kronika, 1922/3, 3. 54 Molè, 1970, 299. 55 Npr. v fizikalni dvorani na učiteljišču, v Narodnem muzeju in v študijskih letih 1934/1935 in 1935/1936 je Cankar imel vaje ob delih v Narodni galeriji ob izbranih delih. 32 Slika 8: Selitev oddelčne knjižnice iz prostorov Narodne in univerzitetne knjižnice na Aškerčevo cesto 2, 5.–7. junij 1961 se je med 12. in 19. majem iz »mrkih pritličnih prostorov v starem univerzitetnem poslopju preselil v novo univerzitetno knjižnico v drugo nadstropje krila ob Vegovi ulici«,56 ki je bilo za potrebe seminarja ob tistem času dovolj prostorno: »pri selitvi so pomagali učenci, predvsem gg. Gregorič, Cevc in Sadnikar ter služitelj Preša.«57 Seminarske vaje so se prvič odvijale v novih prostorih 24. maja 1941. V Seznamu predavanj na univerzi v Ljubljani 58 je bila poslej navedena Turjaška 1 kot naslov seminarja za umetnostno zgodovino in France Stelè kot upravnik. Dokončanje sedanje Narodne in univerzitetne knjižnice je predstavljalo enega največjih infrastrukturnih projektov za univerzitetni vzpon v medvojnem času. Leta 1960 se je Seminar za umetnostno zgodovino preimenoval v Oddelek za umetnostno zgodovino in ta se je naslednje leto preselil na nov naslov, to je Aškerčeva 2: od 5. do 7. junija 1961 je potekala selitev iz prostorov v Narodni in univerzitetni knjižnici v poslopje, kjer je oddelek še sedaj. Najprej so bili prostori oddelka v 3. nadstropju v zahodnem traktu; to sta bila dva, med seboj 56 Menaše, 1969, 145. 57 Stelè v Seminarski kroniki, dat. 1. avgust 1941, 28. 58 Mišljene so publikacije po II. svetovni vojni. 33 povezana manjša prostora za tajništvo in knjižnico (ki je zaradi naraščajočega števila knjig kmalu zasedla proste police tudi v profesorskih kabinetih), predavalnica in trije kabineti, fotolaboratorij je imel prostore v kleti. Leta 1993 je oddelek dobil več prostorov v vzhodnem traktu: večja knjižnica, večja predavalnica, pet kabinetov, dva kabineta za fotolaboratorij, ki sta ob upokojitvi Matije Juroviča postala prostora za tajništvo in fotodokumentacijo ter seminarske vaje za manjše skupine. Že po dobrem desetletju se je pokazalo, da se je obseg pedagoških in raziskovalnih nalog tako povečal, da je postalo delo v kabinetih zelo obremenjeno, v vsakem je bilo več stalnih profesorjev in zadrege so bile posebej velike v času izpitov. V kabinetih bi morali imeti vsaj skromno »pristanišče« za govorilne ure in izpite vsi kolegi iz zunanjih inštitucij (kar ni bilo vsem omogočeno), svoj delovni prostor bi morali imeti tudi mladi raziskovalci. Bilo je veliko načrtov o selitvi nekaterih oddelkov v bližnja šolska in fakultetna poslopja na Aškerčevi cesti: spreminjali so se študijski programi in s tem zahteve po laboratorijih, dokumentacijskih zbirkah, manjših seminarskih prostorih za individualno delo s študenti in takrat so zrastla nova poslopja za nekatere študijske smeri, a Filozofska fakulteta ni dobila zaželenih, potrebnih in pričakovanih prostorov. Načrti se niso uresničili, menda so se izjalovili zaradi nepremostljivih finančnih preprek. A nekaj let smo upanje delili vsi, ki smo delali na Filozofski fakulteti. Zgodnja leta stolice za umetnostno zgodovino Umetnostna zgodovina se je kot samostojna znanstvena disciplina s svojimi nalogami in cilji zasidrala na univerzah v sredini 19. stoletja. Takrat sta bili vodilni katedri v Berlinu in na Dunaju. Berlinska je bila ustanovljena leta 1844 in njen prvi mož je bil izredni profesor Gustav Waagen, dunajska pa je bila ustanovljena leta 1852. Vodil jo je izredni profesor Rudolf Eitelberger von Edelberg, ki se je v spomin zapisal kot velikan tradicionalne umetnostne zgodovine, ki je združeval izjemen instinkt za umetnost in bil ob tem vrojenem poznavalskem značaju na drugi strani znanstvenik s precizno postavljenimi metodami.59 To so bila tudi leta, ko se je po zaslugi Aloisa Riegla in Heinricha Wölfflina umetnostna zgodovina teoretsko in metodološko izoblikovala ter vplivala daleč naokrog. Ta 59 Végh, 1992, 20. 34 koncept se je uveljavil posebej zaradi močne Wölfflinove prezence na različnih univerzah v nemškem govornem območju.60 Čeprav v obstoječih študijskih programih filozofskih in humanističnih ved na evropskih univerzah dotlej stroka ni bila posebej imenovana, so bila slogovna in ikonografska vprašanja sestavni del zgodovinskih pregledov, poglavij v literarni zgodovini, umetnostnozgodovinske teme so imele svoje mesto v pregledih filozofije, na njih so temeljile ekspozicije o estetiki, dela starejših obdobij so bila vključena v arheološka poglavja posebej starega veka in seveda so bile umetnostnozgodovinske analize, slogovne in ikonografske opredelitve s pripadajočimi podatki vključene v študij arhitekture, gradbeništva in urbanizma. Umetnostnozgodovinske vsebine so bile dostopne marsikje: ne samo knjige, strokovni in poljudni članki so bili – vključno z ilustracijami – dosegljivi v koledarjih, v časnikih in revijah, namenjenih kulturi in umetnosti, v lokalnih publikacijah, v spremljevalnih tiskih ob razstavah, prav gotovo v mnogih tu-rističnih vodnikih, ki so imeli svoje posebne cilje, a so z navajanjem odličnih umetnin pripomogli k prenikanju informacij v široke kroge. Posebno široka tema je prisotnost umetnostne zgodovine oz. mesto umetnin v leposlovju z mnogoterimi izhodišči in razlogi za to ali ono besedilo.61 O začetkih in razvoju umetnostne zgodovine kot humanistične znanosti in zgodovine našega oddelka posebej je bilo dosti napisanega,62 tako v obliki prispevkov, ki so zaobjeli širše poglede kot v obliki leksikalno jedrnatih opozoril.63 S pogledom na mesto stroke v širšem slovenskem kontekstu, kjer je bilo po sredini 19. stoletja slovenstvo tista vsebina, ki je dvignila pomen tradicij, ustvarjalnosti, jezika, ki je osvetlila delo osebnosti in njihovih konceptov, je treba dobrega pol stoletja pred ustanovitvijo Univerze v Ljubljani šteti za čas 60 Vidrih, 2008, uvodna poglavja v disertaciji, pri čemer je analiza teoretskih pristopov dunajske umetnostne zgodovine posebej pomembna. O celotni analizi teoretske podstati, izoblikovane na Dunaju, in sprejema oz. modifikacij na ljubljanski stolici za umetnostno zgodovino gl. Vidrih, 2020. 61 Takrat je pri nas izhajalo veliko časnikov, revij in občasnih publikacij, ki so sooblikovali razpoloženje do umetnosti in sprejemanje umetnostnozgodovinskih spisov ( Letopis Matice Slovenske, Zvon, Dom in svet, Ljubljanski zvon, Slovenec, Slovenski narod, Slovan, Zgodnja Danica, Slovenski narod, Vesna, Zora itd., Koledar Mohorjeve družbe, ki je izhajal pod variantnimi naslovi). Brejc, 2006, posebej Besede in slike: zapiski iz 19. stoletja, 12–113. 62 Pomembna je pregledna Steletova označitev razvoja umetnostne zgodovine v Sloveniji, ki jo je objavil v Enciklopediji likovnih umetnosti IV., 1966, 227–245, globok uvid je podal v dveh člankih, objavljenih v Zborniku za umetnostno zgodovino (1955 in 1970), tehten vir podatkov so oddelčna poročila in zborniki, ki jih je Filozofska fakulteta objavljala ob desetletnih jubilejih. 63 Komelj, 2000, 38–42. 35 neformalizirane, a vseeno široke prisotnosti umetnostne zgodovine:64 bila je, vendar brez znanstvene podstati in vseobsegajočih, ciljno usmerjenih predstavitev. Bila so javnosti namenjena izbrana predavanja, razstave, srečanja, ki so ustvarjala ozračje, naklonjeno umetnosti v celoti, likovni umetnosti s posebnim poudarkom in umetnostni zgodovini kot vedi. Potem ko je bila leta 1853 na Dunaju ustanovljena K.k. Central-Commission zur Erforschung und Erhaltung der Baudenkmale, se je vse bolj izražalo zanimanje za spomenike, ki jih je dotlej javnost ohranjala v spominu svojega ožjega okolja. Z načeli dunajske komisije je postajala čedalje izrazitejša potreba, da bi bili spomeniki ustrezno dokumentirani, opisani, znanstveno opredeljeni in vključeni v širše sklope po merilih strokovne klasifikacije. Stelè je to na kratko strnil: Takrat je prišlo do prvih poskusov, da bi bili napisani zgodovinski pregledi domače umetniške preteklosti. To dejavnost so podpirali pokrajinski muzeji, ki so bili takrat ustanovljeni, zgodovinska društva in različne ustanove, ki so objavljale centralna avstrijska in pokrajinska zgodovinska glasila. Cilj teh ustanov je bil, kakor je izpostavljeno npr. ob ustanovitvi Deželnega muzeja v Ljubljani leta 1821: 'raziskovanje in odkrivanje specifičnosti neke pokrajine.' Z namenom, da bi propagiralo delovanje muzeja, je bilo leta 1839 osnovano Muzejsko društvo za Kranjsko, ki je – po nekaj poskusih v petdesetih in šestdesetih letih – od leta 1889 redno objavljalo Mittheilungen des Musealvereines für Krain; njim so se leta 1891 pridružila Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko v slovenščini. To glasilo, ki je izhajalo v različnih oblikah in v dveh jezikih, se je obdržalo vse do konca I. svetovne vojne, ko se je pretvorilo v Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo in razširilo delovanje na vso Slovenijo…65 Kakor je zapisal leta 1955, lahko štejemo ta leta za prestop iz nespoznavnega stanja spomenikov in z njimi povezanih strokovnih spoznanj v znanstveno porabno 64 Več str. 161 dalje. 65 Stelè, 1966, 242. 36 luč,66 seveda pa je ustanovitev stolice za umetnostno zgodovino na ljubljanski univerzi leta 1920 rojstna letnica slovenske umetnostne zgodovine kot humanistične znanosti, ki temelji na raziskovanju arhitekturnih, kiparskih, slikarskih in z njimi povezanih likovnih stvaritev ter na preverjenih, objektivnih podatkih. Če je šele v zadnjem času strokovni in širši javnosti omogočeno – po zaslugi prevodov, natisov in ponatisov – uživati ob starejših besedilih, ki kot Santoninovi Popotni dnevniki 67 ali Dolničarjeva Zgodovina ljubljanske stolnice, 68 avtentično popisujejo spomenike in njihov videz, izraznost in nastanek, je zavest ali vsaj občutek o kulturni in umetniški tvornosti splošno prisotna več stoletij. Ko je Stelè leta 1966 v Enciklopediji likovnih umjetnosti v podpoglavju »Razvoj historije umjetnosti«69 zapisal periodizacijo v treh časovnih in konceptualnih segmentih, se je pri tem naslonil na Ložarjev članek70 (in se vrnil k tej periodizaciji v članku leta 1970).71 Razdelitev v večja obdobja je smotrna, ker se je značaj stroke oz. strokovnega dela, dosežkov, nalog in možnosti spreminjal, zamenjale so se okoliščine in ključne osebe. To periodizacijo razvoja umetnostne zgodovine, ki je strnjena v tri obdobja, z jedrnatimi Steletovimi dopolnili še vedno uporabljamo, a dodajmo poskus oznake za poznejša desetletja. Prvo obdobje, ki ga je imenoval »enciklopedijsko«, zaznamujejo avtorji kot so Janez Ludvik Schönleben, Janez Gregor in Aleš Žiga Dolničar, Janez Vajkard Valvazor, Heinrich Georg Hoff, Janez Sigismund Breckerfeld, Marko Pohlin in Jožef Kalasanc Erberg.72 Njihovi spisi so različni po pristopu in namenu, vendar so dragoceni dokumenti o umetninah in ustvarjalcih, ki so sporočali tudi o prisotnosti in recepciji del v posameznem ožjem okolju ali regionalno zaokroženi panorami, o kritičnosti do videnega v tujini. Nekateri spisi so ostali le v rokopisu, drugi so bili natisnjeni kot samostojne obravnave ali kot sestavina domoznanskega pregleda. Ložar govori o »poznorenesančnem enciklopedizmu«, ki je brez težav »združeval pod isto streho predmete naravoslovske, zgodovinske in kulturne stroke, na drugi strani pa obravnaval tudi zgodovinska in kulturna 66 Stelè, 1955, 236. 67 Santonino, 1991. 68 Dolničar, 2003. 69 Stelè, 1966, 242–244. 70 Ložar, 1937, 19–35. 71 Stelè, 1970, 27–44. 72 Prim. Reisp, 1968, 18–38, zlasti 33 dalje. 37 Slika 9: Peter pl. Radics: Umételjnost in umételjna obrtnost Slovencev, Letopis Matice Slovenske za leto 1880 področja v smislu tedanjih zgolj opisujočih in naštevajočih naravoznanstvenih principov.«73 Vpliv, ki ga je širila Academia operosorum, je presegal eno samo znanstveno disciplino, nedvomno pa je prispeval k nastajanju odličnejše umetnosti in večji senzibilnosti zanjo.74 Drugo obdobje je Ložar razdelil v dva odstavka, prvi je naslovljen »Doba dunajske centralne komisije«, naslednji pa »Osamosvojitev raziskovanja slovenske umetnosti pod kons. Steletom«, zato pa je Stelè ta čas zaokroženo imenoval »konservatorsko obdobje« in je sledilo ustanovitvi dunajske K.k. Central-Commission zur Erforschung und Erhaltung der Baudenkmale, Central-Commission für Denkmalpflege (1853, poznejše K.k. Central-Commission zur Erforschung 73 Ložar, 1937, 21. 74 Ložar je spomnil, da je Akademija »vzdrževala tudi posebno risarsko šolo, tedaj neke vrste umetniško akademijo, kar je za one čase in razmere pri nas drzna in moderna misel.« Ložar, 1937, 22. Natanč- neje Vidmar, 2013. 38 und Erhaltung der Kunst- und historischen Denkmale),75 ki je bilo – kakor je povsod primerno poudarjeno – pomembno za ustanovitev strokovnih društev in ustanov ter za zavedanje o pomenu strokovne obravnave umetniških del.76 Ložar je izpostavil pomen Radicseve razprave Umételjnost in umételjna obrtnost Slovencev iz leta 1880, ki je sicer sinteza tedanjega znanja, prav zato – gre za čas pred sistematičnim raziskovalnim delom in znanstvenim vrednotenjem – ima dosti belih lis. Pomanjkljive navedbe arhivskih virov ohranjajo Radicsevo delo na ravni zelo izobraženega in za kulturo zavzetega avtorja, ki je ustvaril polje za razmišljanje in delovanje širše javnosti, in to je neprecenljivo.77 Pozabimo na napake, ki jih najde današnja umetnostna zgodovina, a spomnimo se, da se je zavzel za ustanovitev Narodnega muzeja in Narodne galerije ter razpravo bodro zaključil: A sedaj je zopet primeren čas, da se znova poprimemo te ideje ter da bi ustanovili Narodno galerijo in tako odprli narodu nov izvor prosvete, sedaj je tudi tista 'zanikujoča moč' precej oslabela, in da je volja naroda oziroma njegovih zastopnikov, ozbiljno rešiti vpra- šanje o ustanovitvi pravega Slovencem v čast služečega narodnega muzeja, skoro bi se povzdignil na domači zemlji takov hram, v katerem bi se gojilo čuvstvo za umeteljnost in umeteljnost sama in na kakršne se ponosno ozirati imajo pravico sosednje dežele. V to svrho Bog pomozi!78 Časovno gre Radicseva razprava v korak z objavami v Mittheilungen. Te je treba upoštevati kot prispevke k ustvarjanju okoliščin oz. pogojev za ustanovitev pokrajinskih konservatorskih služb; v tem procesu se je izražal pomen spomenikov iz naših krajev in tehtnost besedil domačih avtorjev, poročevalcev, kot so bili 75 Več Höfler, 2007, 463–469. 76 Spomnimo se, da je bilo leta 1894 v Ljubljani ustanovljeno Društvo za krščansko umetnost, ki je imelo predvsem versko-praktičen namen, ne pa znanstvenega; pobuda za umetnostno topografijo je prišla z Dunaja, za kar ima veliko zaslug Josip Dostal. – Avguštin Stegenšek ima največ zaslug za podobno delovanje na Štajerskem, spomniti se je treba na Spomeniški svet za lavantinsko škofijo, ki je leta 1914 začel izdajati časopis Ljubitelj krščanske umetnosti, a je izšla samo ena številka. Gl. str. 62, op. 119 in: Studia Historica Slovenica, 2007, št. 3-4 je posvečena Avguštinu Stegenšku. 77 Gl. str. 168–171. 78 Radics, 1880, 58. 39 Konrad Črnologar, Avgust Stegenšek, Ivan Franke, Janez Veider itd. Bili so sami izobraženci, z izkušnjami, poznali so »svoj« umetnostni okoliš in bili so v oporo Steletu, takrat še mlademu konservatorju.79 Razvoj je privedel do ustanovitve Deželnega konservatorskega urada za Kranjsko leta 1913; France Stelè je strnil dogajanje z besedami, da so pobude prišle iz okvirov domoznanskih teženj, »ki so se od srede XIX . stol. uveljavljale v vsej srednji Evropi. Njihovi nositelji pri nas so bili predvsem konservatorji in korespondenti avstrijske Centralne komisije za varstvo spomenikov. Bil je to čas nesistematičnega odkrivanja in opisovanja domačih umetnostnih spomenikov, kar je dobilo prvo znanstveno fundirano oporo šele l. 1913, ko je bil v Ljubljani ustanovljen Deželni konservatorski urad za varstvo spomenikov.«80 Slika 10: Zbornik za umetnostno zgodovino, 1921, I. letnik, številka 1-2 79 Cevc, 1975 (1976), 60. 80 Stelè, 1970, 27. 40 Tretje ali znanstveno obdobje se pričenja z letom 1920, ko so na Univerzi stekla Cankarjeva predavanja, istega leta je ustanovil Umetnostno-zgodovinsko društvo in naslednje leto je izšla prva številka Zbornika za umetnostno zgodovino. Ložar je zapisal naslov: »Osamosvojitev akademskega studija umetnostne zgodovine«. To je bil prelomni trenutek, ko so bili opredeljeni najpomembnejšimi cilji, na eni strani razvoj znanstvenega in raziskovalnega dela z vsemi iz tega izhajajočimi nasledki (publikacije, razstave, povezave in gradnja strokovne skupnosti), na drugi pa pedagoške naloge. Steletova utemeljitev ljubljanske umetnostnozgodovinske šole je sama po sebi spomenik zgodovinskega ovrednotenja delovanja katedre za umetnostno zgodovino v petdesetih letih od ustanovitve, 1920–1970.81 Jasno je izpovedal razmerje do dunajskih predavanj, vplivnost Dvořákovih predavanj, njegovega širokega in humanistično osončenega pogleda, zavezanost akribiji znanstvenega dela, vpliv dunajskih umetnostnozgodovinskih načel, zaradi česar »je treba pojmo-vati slovensko umetnostno zgodovinsko šolo za neposrednega potomca tako imenovane 'prve dunajske šole', ki jo je kot eksaktno usmerjeno šolo ustanovil Dvořákov učitelj Franz Wickhoff, Dvořák pa jo je bistveno obogatil z duhovno znanstveno usmerjenostjo.«82 Stelè je v zaviti frazi povedal, da sta Cankar in on navezana na dunajsko šolo in je s tem slovenska umetnostna zgodovina tako po znanstveno-metodološki kot konservatorski plati tesno povezana s študijskimi izviri in to je Alma mater Vindobonensis. Dunajska umetnostna zgodovina je zrasla v vzdušju univerze humbold-tovskega značaja, ki je stala na treh temeljih, ki so znanost kot razmah omike, svoboda znanosti ter enovitost poučevanja in raziskovanja. Geslo Bildung durch Wissenschaft je zasnovano na veri v zmožnost in dolžnost človekovega duha, da preuči bistvo stvari in se z doslednim znanstvenim delom dvigne na višjo raven. Ta visoka načela Alexandra Wilhelma von Humboldta, ki so sinonim svobodne misli in širjenja znanstvene misli, so oblikovala tudi naše študente in doktorande.83 81 Stelè, 1970, 27–44. 82 Stelè, 1970, 27–28. Karl M. Swoboda je v Neue Deutsche Biographie zapisal, da se je Max Dvořák iz zgodovinskih študij preusmeril v umetnostnozgodovinske, ker ga je impresionirala Wickhoffova osebnost. Leta 1898 je postal Wickhoffov asistent, 1902 privatni docent, leta 1905 pa je kot naslednik Aloisa Riegla postal izredni profesor in 1909 kot Wickhoffov naslednik redni profesor na dunajski univerzi. Swoboda, 1959, 209–210. 83 Vidrih, 2008, 4; Humboldt 1990, 273–274. 41 Tudi to je dediščina, ki je sodelovala pri oblikovanju značaja oddelka za umetnostno zgodovino. Cankarjeva in Steletova samozavest pri obravnavanju spomenikov, tenkočutno osvetljevanje slogovnih in estetskih kvalitet izražajo pomen umetnosti in z njo umetnostne zgodovine v slovenski javnosti, kažejo pa tudi, kako je bila umetnostna zgodovina cenjena kot humanistična znanost nacionalnega pomena v zboru univerzitetnih disciplin. Znanstveno obdobje umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti v preteklem stoletju ni enovito in ga stroka sama deli v več faz. Glede na znanstveno in vse drugo napredovanje, na razvijanje vsebin in metod, ostro postavljene letnice ne morejo biti na mestu, saj gre za kontinuiran proces. Kakor je Luc Menaše zapisal ob »domala šestdesetletnem življenju umetnostne zgodovine na ljubljanski univerzi«, je ta leta mogoče strniti v dve ali štiri obdobja, »ki pa se kljub vsestransko dominirajočima osebnostima obeh pionirjev, 1920–1936 vladajočega Izidorja Cankarja (1886–1958) in 1938–1958 vodečega Franceta Steleta (1886–1972), kljub cezuri 1936–1938, ne ravnajo po njunih razdobjih in razdobjih njunih naslednikov, ampak se nam iz retrospekcije današnjega dne preprosto delijo v prvih petindvajset let do osvoboditve in v čas po njej, ki ga spet lahko razdelimo v dve krajši obdobji; v dobo od osvoboditve do Steletove upokojitve in v zadnja dva decenija, ki se – naključna kot vse okrogle številke – nadaljujeta in ne pomenita nobene zaključene časovne enote.«84 Od Menašejevega prispevka Umetnostna zgodovina – včeraj, danes, jutri 85 je minilo pol stoletja. V tem času se je princip dela na oddelku vsaj delno spremenil in izrazil z novimi znanstvenimi interesi, na razvoj pa so vplivali tudi več let trajajoči neugodni (finančni, kadrovski in duhovno prosti) in dolgoročno nestabilni pogoji. Če se je s Steletovo upokojitvijo iztekla – po Menašejevih besedah – druga faza znanstvenega obdobja, potem je treba dodati, da je takrat prvi prodorni val znanstveno utemeljene umetnostne zgodovine predal štafetno palico naslednjemu rodu. Izidor Cankar in France Stelè sta objavila svoja temeljna dela, ki so ne samo pomembna, pedagoškemu delu namenjena besedila, ampak so besedila s teoretično izoblikovanimi koncepti in zaobjemajo celotnost likovne umetnosti od pozne antike dalje, teoretske in filozofske vidike, celovita konservatorska načela in razvide nepremične in premične kulturne dediščine. 84 Menaše, 1969, 142–143. 85 Menaše, 1969. 42 Še vedno pod znamenjem znanstvenega obdobja bi – po moji presoji – sledile naslednje faze: čas okoli 1960 opredeljujejo tehtne monografije, ki so rezultati raziskovalnega dela njunih mlajših kolegov in učencev. Ti so bili s svojimi pogledi osredotočeni na vsebinsko zaokrožene sklope ali na časovne segmente posameznih strok, gotskega kiparstva in arhitekture, baročne arhitekture in plastike, renesančno-baročnega rezbarstva itd. Širina tako rekoč svetovnega pregleda se je poglobila v posamezna poglavja in hkrati, ko je zamejila razprostranjenost, je iskala neposredne stike-vzore-dialoge z umetnostjo bližnjih pokrajin, posvetila se je posameznim smerem, šolam in opusom posameznih umetnikov. Čas med približno 1960 in 1990 je s časovno odmaknjenostjo videti sorazmerno homogen. Po prvih skopih letih se vendar kaže kot čas stalne rasti, po 1970 tudi večjega števila članov oddelka in pridruženih kolegov ter obogatitve študijskega programa. Ta desetletja so hkrati zaznamovana s političnimi smernicami oz. diktati in prizadevanji, za subvencioniranje študija, za publikacije, borili smo se za obstoj Zbornika za umetnostno zgodovino in naši dopisi na ustrezne inštance so se pogosto končali s sklepnim sporočilom, da je to in to delo potrebno in pomembno zaradi dobrobiti »naše socialistične samoupravne skupnosti«. Takrat smo malone predpisano formulacijo sprejeli kot anahronizem, vrinjen svobodi akademske skupnosti, 40 let po končani II. svetovni vojni se nam je zdela ta fraza zastarela, vendar je učinkovala. Na dušo nam je (vsaj meni) leglo iskanje priporočil o »družbeno-politični primernosti prosilca« za kakšno štipendijo (k sreči pa smo takrat že brez kopice vprašanj in potrdil svobodno potovali po Evropi). In tako je v letih, ko smo poslušali izrekanje kritičnih intelektualcev, zrastlo tudi spoznanje, da je med kvantitativno (uradno) oceno in kvalitativnimi dosežki zrastla gluha stena dveh svetov. A to so bile zunanje razmere, delo na oddelku je teklo dalje, ob branju člankov v periodiki iz drugih držav pa smo se zavedali tesnih, pravzaprav revnih razmer. – Ta tri desetletja bodo čez čas dobila primerno poimenovanje, zaenkrat bi jim lahko zaradi družbeno-politično prisotnih meja, ki so vplivale na širino raziskovanja in pedagoškega dela, rekli povojna ljubljanska šola. Naslednja faza ima svoje temelje v Šumijevi genialni ideji, da je na Filozofski fakulteti vzpostavil Znanstveni inštitut (pod tem imenom ustanovljen 8. marca 1979, poznejši Znanstvenoraziskovalni inštitut) in uveljavil program Raziskovanje kulturne ustvarjalnosti na Slovenskem, ki je omogočil »na primerni ravni poglabljati delež stroke v nacionalni kulturi ter prispevati k našim nastopom na mednarodni 43 Slika 11: Slavnostni zbornik razprav, preprosto naslovljen: Šumijev zbornik. Raziskovanje kulturne ustvarjalnosti na Slovenskem. Posvečen je Nacetu Šumiju in njegovi zamisli o povezovanju raziskav na področju humanistike ter uresničenju Znanstvenega inštituta Filozofske fakultete; Ljubljana 1999 sceni«.86 Šumi je delovanje Znanstvenega inštituta zasnoval tako, da so s projekti lahko sodelovali tudi kolegi iz drugih ustanov in so za svoje raziskovalno delo imeli dvojno nagrado: bili so vključeni v jedro stroke in s tem v širši krog raziskovalcev, poleg tega so bili upravičeni do ne velike, a stabilne vsote, ki jim je omogočala kritje materialnih stroškov. Dosegel je koherenten razvoj stroke prek fakultetnih nastavitev in implicitno prisotnost vseh, ki so raziskovalno delovali in imeli kaj pokazati. – V devetdesetih letih se je oddelek predstavil z nekaj odmevnimi nastopi, ki so povezali oddelek z raziskovalci in inštitucijami v tujini. Že v tem desetletju so objave, razstave in simpoziji87 pokazali, da raziskovalno in pedagoško 86 Šumi, 1987, 51; gl. tudi str. 109, 256–257, 269. 87 Kljub skopemu pregledu je nekaj opozoril na razstave in simpozije najti pri orisu dela kolegov z oddelka in v poglavju Govoriti navzven, str. 245 dalje. 44 delo na oddelku za umetnostno zgodovino teče na visokem nivoju, primerljivo z rezultati kolegov na uglednih tujih univerzah; vse tesnejše so bile povezave in postali smo cenjeni kot partnerji, sodelavci in redni gostje. In ta znanstvena rast se nadaljuje. – Tej fazi, ki jo smemo pričeti okoli leta 1990 in je do sedaj ni nič prekinilo, bi lahko rekli čas mednarodne uveljavitve. Vsa obdobja so kljub neprekinjenem delu zaznamovana s premenami študijskih konceptov, struktur predavanj. Kljub jasni znanstveni misli je bil oddelek za umetnostno zgodovino vselej podvržen zakonom, določilom, predpisom in finančnim možnostim, to je razvidno tudi v seznamih predavanj, v razponu vsebin, odmerjenih urah, v prostorskih in tehničnih možnostih. Predavanja na dunajski univerzi Univerzitetna predavanja so os, okoli katere se je osnoval sistematični razvoj stroke: marsikateri pisni izdelek, članek, knjiga, razstavni katalog in druge objave dajejo avtorju veliko več svobode kot predavanja, ki morajo biti zastavljena kot večdelna celota s koherentno strukturo, znanstveno brezhibnostjo, teoretsko in podatkovno preverjenostjo ter jezikovno popolnostjo. Za formiranje študijskega koncepta v Ljubljani je bila struktura predavanj na dunajski univerzi odločujoč vzor,88 kjer je bila strokovnim ciljem in predavateljskim konceptom v veliko oporo založena knjižnica, slikovno gradivo, diapozitivi in umetnine v cesarskih zbirkah. Odveč je pripomba, da je v tem pogledu pri nas vladala nekaj časa precejšnja suša. Preden so Izidor Cankar, Vojeslav Molè in France Stelè postali študentje dunajske univerze, je nekatera umetnostnozgodovinska predavanja obiskoval Josip Mantuani.89 Potem ko se je z gozdarstva in prava prepisal na Filozofsko fakulteto, je v študijskih letih 1890/1891 in 1891/1892 med drugim obiskoval predavanja Josefa Strzygowskega, v naslednjem letu Otta Benndorfa, Franza Wickhoffa, Aloisa Riegla in Eduarda Hanslicka. Znano je, da je Alois Riegl s predavanji o umetni obrti in poznoantični umetnosti pri njem sprožil zanimanje za umetnostne tehnike; pri Rieglu je leta 1894 dokončal disertacijo Über die Kleinkunst und Kunstgewerbe des X. und Beginns des XI. Jahrhunderts, katere nasledek 88 Branje publikacije Öffentliche Vorlesungen an der k.k. Universität zu Wien, ki so jo izdajali za vsak semester posebej, pokaže, za kako močan zgled gre, saj so objave predavanj v Ljubljani v več vsebinskih in oblikovnih detajlih sledile temu konceptu. 89 Dodatno: Vidmar, 2019, zlasti 243–244. 45 Slika 12: Obrazec Nationale, ki je semestrski indeks, vpisni list, na katerega je Josip Mantuani leta 1891 vpisal imena profesorjev in naslove predmetov za 5. semester je študija o Tuotilu, sanktgallenskem kostorezcu, ki je avtor nekaj imenitnih slonokoščenih reliefov, predvsem pa reliefa za Evangelium longum.90 Kot odličnemu mlademu znanstveniku so mu na Dunaju zaupali različne pomembne naloge in napisal je več tehtnih znanstvenih del, saj se je izkazal kot prodoren, analitičen raziskovalec. Prav je, da se spomnimo, da je med Mantuanijevimi zgodnjimi umetnostnozgodovinskimi študijami tudi eden od komentarjev k rokopisu, na kratko imenovanem Dunajski Dioskurid; 91 nekatera Mantuanijeva dela so po 90 O Mantuaniju gl. tudi str. 179–184. Popoln naslov disertacije se glasi: Tuotilo und die Elfenbeinschnitzerei am 'Evangelium longum' (= Cod. Nr. 53) zu St. Gallen: eine Untersuchung, Strassburg 1900. – Mnogo vidikov Mantuanijevega dela (še posebej izčrpen je pogled na muzikološki opus) je predstavljenih v Mantuanijevem zborniku, 1994. Gl. Lavrič, Resman, 1994, 87 – 100, njegov pomen iz-raža že naslov »Josip Mantuani – starosta slovenskih umetnostnih zgodovinarjev«. Gl. tudi Höfler, Cerkovnik, 2012, 167–175. 91 Karabacek, Joseph von, Premerstein, Anton von, Wessely, Carl, Mantuani, Josef, De codicis Dioscuridei Aniciae Iulianae, nunc Vindobonensis Med. Gr. I.: historia, forma, scriptura, picturis etc. , Lugduni Bata-vorum 1906. 46 celem stoletju še vedno referenčna.92 V Ljubljani je bil ravnatelj Narodnega muzeja, predaval je v seminarju za umetnostno zgodovino in na Glasbeni matici ter bil izjemno aktiven, a med njim na eni strani ter Cankarjem in Molètom na drugi, ki sta bila nastavljena na univerzi, je vladala zadržanost. Slika 13: Protokoliran vpis, da je disertacija Josipa Mantuanija, Ueber die Kleinkunst und das Kunstgewerbe des X und Beginn des XI Jahrhnderts, 28. VI. 1894 sprejeta; istega dne je opravil dveurni rigoroz, 11. VII. 1894 dodaten, enourni rigoroz; na koncu je pripis, da je bil promoviran 21. julija 1894 Tako Mantuani kot poldrugo desetletje pozneje Izidor Cankar, Vojeslav Molè in France Stelè so od dunajskih let veliko vzeli, prekvasili in ogromno dali naprej. Nikoli se nismo posebej spraševali, kakšni so bili njihovi stiki s študent-skimi kolegi. Iz univerzitetne dokumentacije je razvidno, da so bili vrstniki z nekaterimi znamenitimi umetnostnimi zgodovinarji, med katerimi je npr. Hans Folnesics (promoviran je bil istega dne kot Stelè) ali še znamenitejši Fritz Saxl, ki je dve leti, 1907/1908 in 1908/1909, obiskoval večino istih predavanj kot Stelè. Dobra univerzitetna skupnost. 92 Gl. str. 179–184. 47 Slika 14: Disertacija Josipa Mantuanija o sanktgallenskem kostorezcu Tuotilu je izšla v Strassburgu v seriji Studien zur Deutschen Kunstgeschichte deset let po rigorozih Študijska leta so zaokrožena v svojem poteku, pri Cankarju in Moletu tudi s predavanji na drugih univerzah, je pa razumljivo, da so vsebine izbranih predavanj vplivale na njihovo strokovno oblikovanje in da so odmevale pozneje v delovnih letih. Kakor je razvidno iz Öffentliche Vorlesungen an der k.k. Universität zu Wien (brošur, ki so bile objavljene vsak semester) in osebnih semestrskih vpisnic, imenovanih Nationale, 93 so se študentje svobodno odločali za nabor predmetov.94 Svoboda je namenjena izbiri, a se vselej neha z vpisom seminarjev in predmetov, ker je treba opraviti predpisane naloge. Kakor je Izidor Cankar 15. novembra 1911 pisal svojemu bratrancu Karlu, je takrat sodeloval pri dveh seminarjih, ki sta jih 93 Nationale für ordentliche Hörer der philosophischen Fakultät; na obrazec so napisali predavanja za vsak semester posebej. To je obrazec, na katerem so vpisani osebni podatki študenta, imena profesorjev in število tedenskih ur predavanj. Ljubljanska univerza je te formularje imenovala Osebni izkaz; v strukturi podatkov in oblikovanju so malone identični z dunajskimi. 94 Seznam predavanj, ki so jih Cankar, Molè in Stelè obiskovali na Dunaju, je objavljen v Dodatku 3. 48 vodila Josef Strzygowski in Max Dvořák, ki da sta »zverini učenosti in postopata po zverinsko«.95 Pri enem je moral izdelati seminarsko nalogo, pri drugem pa opraviti kolokvij; in priznal je, da ga mučijo umetnostnozgodovinske sanje. To je komentar, ki dosti pove o zahtevnosti študija: čeprav je bil zimski semester 1911/1912 prvi Cankarjev semester na Dunaju, je za sabo vendarle imel že veliko opravljenih študijskih obveznosti in je bil odlično izobražen. Slika 15: Študijski kolegi Izidor Cankar, Vojeslav Molè in France Stelè, 1912 Cankar, Molè in Stelè so se odločali med različnimi predavanji in vajami, njihov izbor pa se nekoliko razlikuje. Zato naj navedem nekaj podatkov o predmetih, za katere so se odločili, ker je dunajski odmev prišel prek njihovih izkušenj v ljubljanski seminar.96 Na videz suhoparni podatki o predavanjih so v resnici tehtni dokumenti o stanju umetnostne zgodovine v nekem obdobju, o ponujenih vsebinah in odločitvah študentov za ta ali oni predmet, ki pa je ob izbiri neločljivo povezan z osebo profesorja in njegovega načina v posredovanju tematike. Izidor Cankar, ki je na dunajskih dokumentih zapisan kot »Isidor Cankar«,97 je naklonjenost za umetnostno zgodovino najprej skušal izpopolniti na katoliški 95 Pismo Izidorja Cankarja bratrancu Karlu, 15. 11. 1911, Zbirka dr. I. Cankarja, AS SI 1660 F 1, T. e. 2. Tudi Smolej, 2012, 185. 96 Gl. tudi Smolej, 2012, 177–196. 97 Predavanja, ki jih je poslušal Izidor Cankar, so navedena v Dodatku 3. Gl. tudi Vidmar, 2019, 252–254. 49 univerzi v belgijskem Louvainu. V akademskem letu 1909/1910 je poslušal predvsem predavanja iz arheologije, čeprav ga je nadvse zanimala estetika. Steletu je napisal: »Estetika je specialno moja bolezen, ki jo arheološki profesor skuša zastonj ozdraviti: mislim, da sem zapisan estetični smrti.«98 Zatem je na bruseljski univerzi vpisal vsebine iz filozofije umetnosti, estetike ter španske in italijanske renesanse. V Gradec se je preselil za dva semestra (1910/1911) zaradi napovedi, da bo tam predaval sloveči Josef Strzygowski, ki ga je takrat še živo zanimal. A ta je dobil mesto na dunajski univerzi in v Gradcu prav takrat niso imeli nadomestnega profesorja za umetnostno zgodovino. Cankar je v vsakem semestru izbral 12 ur predavanj iz estetike (pri Hugu Spitzerju) in filozofije (verjetnostno teorijo je poslušal pri Alexiusu Meinongu99), psihologije, posebej psihologije barv (predaval je Vittorio Benussi), iz antičnih vsebin so ga zanimala predavanja epigrafike, interpretacije Teokrita in Aristotela; vpisal je tudi poglavja o nemški romantični šoli, a nobene umetnostnozgodovinske vsebine. Slika 16: Cankarjeva vloga za pristop k rigorozom ima datum 7. julij 1913. V zadnji vrstici pripominja, da je po maturi zaključil teološki študij na Semenišču v Ljubljani 98 Smolej, 2012, 183. 99 Meinongovo knjižnico je kupil seminar za filozofijo FF UL, Seražin, 2007, 670. 50 Naslednji štirje dunajski semestri (1911/1912 in 1912/1913) so tako rekoč v celoti zaznamovani z umetnostnozgodovinskimi vsebinami, ostal pa je cikel predavanj o estetiki pri Heinrichu Gomperzu.100 Zanimala so ga predavanja o antični umetnosti in diskusije oz. »vaje« ob stvaritvah, ki jih je vodil arheolog Hans Schrader, ter cikel arheologa Emila Reischa z umetnostnozgodovinskimi pogledi na antična dela. Največ predavanj je vpisal pri Josefu Strzygowskem, Maxu Dvořáku in Juliusu von Schlosserju, ki so bili osrednji profesorji za umetnostno zgodovino. Tudi Molè in Stelè sta vpisala predavanja pri njih; naslovi predavanj so dobra informacija o temah, ki so jih njihovi profesorji takrat postavili v središče analiz in predstavitev. Predavane vsebine hkrati tudi ilustrirajo odprtost do celovite discipline, do umetnostne zgodovine kot mnogostranske humanistične znanosti. Strzygowski – pri katerem je Cankar je vpisal 13 različnih predavanj, vaj in seminarjev, – je intenzivno posegal v umetnost Vzhoda, od Sirije prek Armenije do prostranih pokrajin budistične umetnosti, tako da je umetnost v času križarskih vojn po svoje most med latinskim Zahodom ter večkulturnim in večjezičnim prizoriščem vzhodnega Sredozemlja. Strzygowski je redno izpostavljal primerjalne vsebine, kakršna so bila tudi poglavja o renesansi na Zahodu in Vzhodu, še izraziteje pa v predavanjih, v katerih je evropsko umetnost podajal skozi prizmo primerjalne metode. Poleg posebnih tem med predavanji Strzygowskega, kot je razbiranje duševnega razpoloženja v Leonardovih delih ali sistematika umetnostne zgodovine, kakor se predstavlja skozi pomembne spomenike, so bile vsebine o poteh in ciljih raziskovanja umetnosti in tiste o metodiki pristopa k umetninam dostopne Cankarju le na Dunaju. Očitno pa so ga predavanja Josefa Strzygowskega razočarala, ker je nekajkrat pripomnil kakšno pikro. Cankarju so dosti več pomenila predavanja in vaje Maxa Dvořáka, razlage so dale dober vpogled v bistvo slogovne kritike, v formalno in ikonografsko analizo, kar je bilo za Cankarjevo zorenje bistveno in je na tem gradil tudi svojo disertacijo o Giuliu Quagliu. Pri njem je skupaj z umetnostnozgodovinskimi vajami vpisal 10 predavanj in vsa so bila strnjena na Evropo: na univerzitetnih dokumentih so eksplicitno navedene vsebine iz renesančne in baročne umetnosti v Italiji ter staronizozemskega slikarstva, sicer pa se je pri vajah (poslušal je tri 100 Heinrich Gomperz: Hauptprobleme der Ästhetik. 51 Slika 17: Giulio Quaglio. Prispevek k razvoju baročnega slikarstva: Izidor Cankar je svojo disertacijo objavil leta 1922 v mesečniku Dom in svet cikle) ter v okviru predstavitev in interpretacij ključnih del vsaj dotaknil tistih, ki jih je omenil ali predstavil še kje drugje. Kot poseben sklop predavanj je treba šteti oris razvoja grafične (»reproducirajoče«) umetnosti. – V šestih ciklih von Schlosserjevih seminarskih vaj, ki jih je vpisal, se je Cankar odločil za dva sklopa, za branje in interpretiranje Vasarijevih biografij ter za cikel opisnih in interpretativnih predstavitev umetniških del. Cankar je nekatere vsebine »obnovil« v ljubljanskem seminarju, najti jih je pod podobnimi, skorajda enakimi naslovi, kot so Umetnostnozgodovinske vaje ali Notranji pogoji umetnostne oblike. Vsa dunajska predavanja so bila pomembna in zanj je bil velik privilegij študij na eni najboljših univerz, kakor je tudi za nas privilegij, da je ljubljanski seminar za umetnostno zgodovino mogel kljub skromnejšim pogojem in skromnejšemu obsegu nadaljevati in po svoji meri razvijati koncepte dunajske umetnostnozgodovinske šole. Ob odličnem zgledu 52 so izgovorjene misli lahko dosti učinkovitejše in daljnosežnejše, kakor se kaže v natisnjenih seznamih, Cankar pa je bil briljanten predavatelj. Ne Molè ne Stelè se nista odločala samo za predmete, navedene v razdelku za umetnostno zgodovino, ampak sta vpisala tudi vsebine, katerih predavanja so potekala na zgodovini, arheologiji, slovanski, romanski in klasični filologiji – italijanščina je bila pozneje za Steleta in Moleta zaradi branja Vasarijevih biografij v von Schlosserjevem seminarju še kako pomembna –, filozofiji in psihologiji, kar je dalo širino njunim študijskim težnjam in dodalo posebne obogatitve v vsebinskem in metodološkem pogledu.101 Vsak naslednji semester je bila prisotnost novih umetnostnozgodovinskih vsebin še močnejša. Molè, v univerzitetnih dokumentih vpisan kot Hermann, je dunajska predavanja obiskoval od jeseni 1906.102 V zimskem semestru si je izbral pretežno vsebine slovanskega jezikoslovja, ki jih je v 4 ciklih predaval Vatroslav Jagić, pri Josefu Konstantinu Jirečku je vpisal zgodovino narodov na Balkanskem polotoku v srednjem veku in posebej v Dubrovniku, vpisal je tudi vzgojno psihologijo pri znamenitem Wilhelmu Jerusalemu. Slovanska oz. južnoslovanska jezikovna in obča zgodovina sta bili izrazito zastopani. Ta predavanja so mu dala dobro osnovo za disertacijo o rokopisu, ki vsebuje prepisa Krščanske topografije Kozme Indiko-plevsta in Šestodnev bolgarskega eksarha Joana, ki jo je pisal pri Strzygowskem.103 Kakor je v svojih spominih večkrat omenil, ga je zelo privlačila filozofija, zato je poslušal predavanja Hansa von Arnima o Aristotelu in Friedricha Jodla o veliki trojici, Heglu, Schopenhauerju in Feuerbachu. Prav tako je bil njegov profesor Stefan Hock, odličen poznavalec avstrijske literature v 1. polovici 19. stoletja; imel je priložnost poslušati Maxa Dietza o nemški in italijanski operi. V poletnem semestru je poleg Jagićevih predavanj obiskoval tudi predavanja 101 Predavanja, ki jih je obiskoval na Dunaju in so navedena na vpisnih dokumentih Nationale, so v Dodatku 3. 102 Tudi Vidmar, 2019, posebej 245–246, 251–252. 103 Ocena, vložena v mapo Rigorosenakt (št. 3496) v Arhivu Univerze na Dunaju, je opremljena z datumom 24. junij 1912. Pozneje je disertacija izšla kot članek: Mole Vojislav, Minijature jednog srpskog rukopisa iz 1649 sa Šestodnevom bugarskog eksarha Joana i Topografijom Kozme Indikoplova v reviji Spomenik Srpske kraljevske Akademije, Razred 2, XLIV, knjiga 38, 1922, 40–87 in XXV listov s slikovnim gradivom. Gl. tudi Slovenska biografija, geslo »Molè, Vojeslav« (France Stelè). Molè, 1970, 97 dalje. – »Šestodnev« je heksaemeron, precej standardna vsebina srednjeveških eksegetov latinske in grške cerkve, odprta za osebne razlage prvih verzov Geneze, v obravnavanem rokopisu pa so pomembne slikovne interpretacije, ki presegajo teološko doktrino, ker so odmev antičnih ilustracij, npr. Ptolemajevega Almagesta in visokosrednjeveških stilizacij nebes oz. vesolja, ki pa prav tako slonijo na sredozemski tradiciji kozmogenijskih predstav. 53 Slika 18: Disertacija Vojeslava Moleta ni izšla v slovenskem, ampak v srbskem jeziku; iz nje je izbral celostransko ponazoritev gibanja zvezd v vesolju in miniaturo skupaj z nekaj stavki omenil v knjigi Umetnost Južnih Slovanov, Ljubljana 1965 Laurenza Müllnerja o Platonu, osem ur na teden je posvetil predavanjem o francoskem jeziku in literaturi, predavanja o operi je zamenjal s pogledi Jakoba Minorja na nemško dramatiko. Naslednja tri leta je bil odsoten; najprej so ga v jeseni 1907 vpoklicali v enoletno vojaško službo, zatem je eno leto študiral v Krakovu in nato v Rimu. Na dunajsko univerzo se je vrnil v zimskem semestru 1910/1911. Pri Josefu Strzygowskem je takrat vpisal devet predavanj, vaj in seminar, a kakor piše v spominih, se z njegovimi hipotezami ni v celoti strinjal, čeprav so bile nekatere zamisli fantastične.104 Strzygowski se je v svojih predavanjih spre-hajal po manj znanih lokacijah od maloazijskih obal proti severu in vzhodu, kar je Moletu in drugim študentom povzročalo težave pri razvozlavanju in umeščanju spomenikov na zemljevid. Strzygowski je pridajal večjo težo poznoantičnim kulturnim impulzom z Bližnjega vzhoda kakor evropskim krajem in Rimu, in bolj ga je zanimalo vprašanje, »kje« in »od kod« izvirajo 104 Molè, 1970, 91–95. 54 duhovni in likovni vzgibi, kakor pa »kaj« in »kako« je izraženo v izbranem umetniškem delu – to so bila Dvořákova vprašanja. Naklonjenost do antike, ki se je pri Moletu izostrila v času rimskega študija, se je ujela s Schraderjevim arheološkim seminarjem in Reischevimi predavanji o grško-rimski umetnosti na tleh avstro-ogrske monarhije. Ta navezanost je ostala vseskozi prisotna in se je izražala v prenekateri poznejši publikaciji.105 Slika 19: Vojeslav Molè: Helenizem na Vzhodu. Nekoliko metodike;106 rokopis je osnova za članek, ki ga je objavil leta 1922 v mesečniku Dom in svet 105 Poleg umetnostnozgodovinskih člankov je prišla njegova naklonjenost do antike do izraza v pesniški zbirki Tristia ex Siberia, 1920, med pomembnejšimi študijama pa sta npr. Helenizem na vzhodu, 1922, Pisma o stari umetnosti: intimna antika, 1923. 106 Rokopis hrani Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani, Zbirka rokopisov in starih tiskov, Ms 1952, Stelè, France, IV. Mapa: Tuja dela, Vojeslav Mole. 55 Cenil je von Schlosserja,107 vaje iz Vasarijevih biografij – »kjer smo po navadi brali mi, trije Slovenci …, ki smo znali italijansko«108 – so šle odlično v korak z Dvořákovimi predavanji o poznosrednjeveški in renesančni umetnosti. Tu je bila v ospredju umetnina in razpoloženje na njegovih predavanjih je bilo vedro, primerjal ga je z vzdušjem, ki zaznamuje Rafaelovo Platonsko akademijo, kjer se čez celoto razpenja umirjenost, dostojanstvo in sončnost. – Moletu so pri pisanju disertacije nedvomno prišla prav znanja, ki jih je pridobil na predavanjih pri Hermannu Juliusu Hermannu o knjižnem slikarstvu, bil pa je edini iz trojice, ki je vpisal predmet Museumskunde pri Moritzu Dregerju. France Stelè se je na dunajsko univerzo vpisal eno leto za Moletom in brez prekinitve nadaljeval študij do rigorozov in promocije. 109Seznami vpisanih predavanj so obsežni, marsikaj je hotel spoznati. V začetnih semestrih se je osredotočil na jezikoslovne in literarne vsebine, npr. na starocerkvenoslovanski jezik, na splošno slovansko jezikoslovje, češko, rusko in italijansko književnost. Vendar je že v prvem semestru sodeloval pri umetnostnozgodovinskih vajah Franza Wickhoffa in Maxa Dvořáka ter poslušal Dvořákovo interpretacijo beneške umetnosti, obiskoval je von Schlosserjeva predavanja o umetnostni topografiji Italije, o geografskem zaokroževanju umetnostnega izraza posameznih pokrajin. Tudi drugi semester je – bolj kot poznejši – vseboval različna jezikoslovno-literarna predavanja, ki so se razvijala več semestrov, npr. interpretacija staroruske Nestorjeve kronike ali predavanja o češki književnosti v interpretaciji Wenzla Vondráka. V tem semestru se je seznanil s srednjeveškimi listinami iz Miklošičeve zbirke in poslej je so bile vsebine iz srednjega veka izraziteje prisotne: Dalmacija v srednjem veku, Bizantinci in južni Slovani v srednjem veku (Josef Konstantin Jireček), Pokristjanjevanje in germanizacija jugovzhodnih alpskih pokrajin (Josef Hirn), Zgodovina papeštva od ustanovitve cerkvene države (Ludwig Hartmann), pri Alfonsu Dopschu je sedem semestrov 107 Molè, 1970, 96: »Ne Riegla ne Wichoffa mi ni bilo dano več videti in poslušati, duh obeh pa je bil še vedno živ. Deloval pa je na dunajski univerzi – vsaj deloma – še neki pripadnik dunajske šole, ki je bil predvsem direktor zbirke renesančne plastike v Dvornem, pozneje Narodnem muzeju, Julius Schlosser. Postaven, lep mož, delaven kot mravlja, nenavadno izobražen, poznavalec renesančne plastike, zlasti tudi rezbarij slonokoščenih in glasbenih instrumentov ... historiograf umetnostne zgodovine, avtor znamenite 'Kunstliteratur' ter male, a izredno dragocene knjige o umetnosti srednjega veka v seriji 'Sieben Bücher der Kunst.'« - Presenetljivo je, da nihče od njih ne omenja von Schlosserjevega načela o avtentičnem stiku z umetniškim delom, ki je osnova za kompetentno znanje. 108 Molè, 1970, 96. 109 Gl. Vidmar, 2019, 246–247, 249–251. 56 obiskoval predavanja o virih za srednjeveško zgodovino, pri Emilu Ottenthalu je pet semestrov poslušal latinsko paleografijo, pri Oswaldu Redlichu več ciklov iz srednjeveških arhivskih in zgodovinskih poglavij, pri von Schlosserju cikel o srednjeveških kraljevskih listinah itd.: tako se je temeljito seznanil z vsebinami, ki so mu dobro služile pri njegovem medievističnem delu. Slika 20: Nationale z vpisi profesorjev in naslovi predavanj v letu 1911, ki jih je France Stelè poslušal v 8. semestru 57 Literarna zgodovina s predavanji Alfreda Wolfganga Wurzbacha o Boccacciu in Milana Rešetarja o Maruliću je zaokroževala koncept kulturno celovitega pogleda na neko obdobje. Pa tudi umetnostnozgodovinskih poglavij iz srednjega veka je bilo obilo: Hermann Julius Hermann, ki je prav takrat pisal kataloge o iluminiranih rokopisih v Avstrijski dvorni knjižnici, je seveda predaval o knjižnem slikarstvu, tako da je velik del Hermannovega pristopa k analizi rokopisov in strukturiranju rokopisne estetike je zaznati v katalogu, ki ga je deset let pozneje pripravljal skupaj z Milkom Kosom.110 Hermann je bil – spet zaradi italijanskega knjižnega slikarstva – odličen poznavalec kiparstva in drugega slikarstva in nedvomno je bilo vznemirljivo poslušati teme iz italijanske umetnosti pri več profesorjih, tudi von Schlosser in Dvořák sta se k tem vsebinam pogosto vračala. Baročne vsebine sicer niso bile stalnica v dunajskih predavalnicah, a nedvomno so bile tehtno pripravljene in podprte z vajami pred originali v cesarskih zbirkah: gre za predavanja o španskem slikarstvu v 18. stoletju, o slikarstvu Rubensa in Rembrandta, o delih njunih sodobnikov ter seveda za predavanja o italijanski umetnosti v času baroka. Bil je tudi študent Hansa Tietzeja, odločil pa se je tudi za več predavanj in vaj iz arheologije in umetnosti starega veka. Stelè je edini vpisal predavanja, kakršna so Uvod v znanstveno literaturo in njeno rabo pri Robertu Arnoldu, ali Časopis: zgodovina in njegov pomen kot zgodovinskega vira v novem veku (Zeitschrift) pri Wilhelmu Bauerju in pri Maxu Dvořáku Denkmalpflege, Spomeniško varstvo, ter se odločil za dva cikla, namenjena bodočim pedagogom: Šolska higiena (Roland Graßberger) in Psihologija za šolske kandidate (Adolf Stöhr). Steletova disertacija ima nekaj sledov von Schlosserjeve topografije Italije z označevanjem pokrajinskih potez, sicer pa je z vsebino disertacije o stenskem slikarstvu na Kranjskem v sredini 15. stoletja povezal stilne in regionalne dis-pozitive z razmisleki o odkrivanju in varovanju spomenikov. Vsi trije, Cankar, Stelè in Molè, so ohranili pristne stike s svojimi dunajskimi profesorji tudi po promociji; Stelè je v članku ob petdeseti obletnici oddelka zapisal, da se je Cankar le malo pred Dvořákovo prezgodnjo smrtjo (8. februarja 1921) mudil pri njem. To je bilo pozimi 1919/1920, ko je Cankar pripravljal habilitacijo in takrat sta skupaj izoblikovala metodična vodila za ljubljansko 110 Kos, Stelè, 1931 in pred tem posamezna poglavja v Zborniku za umetnostno zgodovino od leta 1921 dalje. 58 Slika 21: Zapisnik o rigorozih, ki jih je opravil France Stelè z oceno »enoglasno potrjeno«, in predstavitvi disertacije Wandmalerei in Krain um die Mitte des XV. Jhrh.; dveurni rigoroz je opravil 10. maja 1912, na koncu je pripis, da je bil promoviran 5. junija 1912 stolico.111 Tudi Molè se je po vrnitvi iz Sibirije oglasil na Dunaju; Dvořák je bil odlično seznanjen z razvojem univerzitetnih načrtov in uresničitev. Predstavil mu je tri možnosti, in sicer nadaljevanje konservatorske službe v Splitu (Dalmacija se je zasidrala v Moletovo srce), mesto generalnega konservatorja v Beogradu ali nadaljevanje dela na stolici za klasično arheologijo v Ljubljani, kjer bi lahko v sodelovanju s Cankarjem in Steletom pripomogel k ustvarjanju umetnostnozgodovinske šole na osnovah dunajske. Dvořák mu je dejal, da bi bila Ljubljana najboljša izbira,112 a ni bil samo on prek kroga dunajskih študentov iz Kranjske seznanjen z razvojem humanističnega študija na ljubljanski univerzi, tudi Ramovš in Plemelj sta bila že obveščena o Moletovih načrtih in kandidaturi.113 Steletu je takoj, ko se je vrnil iz ruskega ujetništva, podaril svojo 111 Stelè, 1970, 27–28. 112 Molè, 1970, 293–294; Kokole, 2017, 191–214. 113 Ložar, 1974, 137; Novaković, 2004, 23. 59 knjigo Kathekismus der Denkmalpflege; Stelè, ki je s srčno hvaležnostjo in toplino opisal šolanje in prijateljevanje z Maxom Dvořákom, je objavil nekaj dopisnic iz njune korespondence, ki se je od naslavljanja »Dragi gospod doktor« (leta 1917) spremenila v »Dragi prijatelj«, kar zrcali medsebojno toplino.114 Po Steletovih besedah je ljubljanska šola prevzela dvojno dediščino, po Wickhoffovih načelih se je oblikovala kot eksaktno zgodovinsko usmerjena znanost, ki jo je njegov učenec Dvořák »bistveno obogatil z duhovno znanstveno usmerjenostjo.« Predavanja v Seminarju za umetnostno zgodovino do II. svetovne vojne Leta 1912 in 1913 so bili promovirani na dunajski univerzi vsi trije »očetje slovenske umetnostne zgodovine«: prvi je bil promoviran France Stelè (5.junija 1912), dober mesec pozneje Vojeslav Molè (23. julija 1912) in naslednje leto tudi Izidor Cankar (9. decembra 1913), medtem ko je bil Josip Mantuani promoviran 18 let poprej, 21. julija 1894. Slika 22: Dvořákova ocena Steletove disertacije o stenskem slikarstvu na Kranjskem v 15. stoletju s sopodpisom Josefa Strzygowskega 114 Stelè, 1966, 30–37. 60 Slika 23: Ocena Moletove disertacije o srbskem rokopisu iz leta 1649, prvi podpisnik je mentor Josef Strzygowski, pozitivno mnenje je dodal Max Dvořák Slika 24: Dvořákova ocena Cankarjeve disertacije o Giuliu Quagliu, Strzygowski je sopodpisnik 61 Rostoharjeve besede, da je pogoj za univerzitetno delo odličnost habilitiranih profesorjev, so se vsaj glede univerzitetnih profesorjev za umetnostno zgodovino uresničile.115 Cankar se je mudil na Dunaju, ko je sporočil, da bo sredi meseca maja 1920 pričel s predavanji, sicer pa je takrat dodeljena sredstva namenil za nakup knjižnice nedavno preminulega Avguština Stegenška ter za nakup približno 2000 diapozitivov in skioptikon.116 – Avguštin Stegenšek,117 ki je bil leta 1906 promoviran na Univerzi v Gradcu in je bil doktorand Josefa Strzygowskega, je bil prvi, na katerega je Karel Verstovšek kot član univerzitetne komisije (in poverjenik za pouk in bogočastje Narodne vlade v Ljubljani) decembra 1918 naslovil vprašanje, ali bi sprejel mesto na ljubljanski stolici, saj je umetnostno zgodovino že predaval na mariborskem bogoslovju. Ponudbo je najprej zavrnil, ko pa si je poleti 1919 vseeno premislil in je bil pripravljen sprejeti mesto na ljubljanski univerzi, je že bil sklenjen dogovor z Izidorjem Cankarjem.118 Stegenšek je bil prvi univerzitetno izobraženi umetnostni zgodovinar med Slovenci in je začetnik slovenske spomeniške topografije, leta 1909 ga je dunajska Centralna komisija za varstvo spomenikov imenovala za častnega konservatorja na Štajerskem.119 Mladega, še ne petinštiridesetletnega, je premagala bolezen in ni dočakal niti prvega uradnega – Cankarjevega – predavanja na novi stolici za umetnostno zgodovino v Ljubljani.120 115 Vidike odločanja med kandidati za profesorje na stolici za umetnostno zgodovino osvetljuje Klemenčič, 2020 (v tisku). 116 Seražin, 2007, 669. V času raziskave je bilo mogoče identificirati 443 knjižnih enot, avtorica pa je zapisala, da bi se sčasoma lahko število knjig, ki so bile v Stegenškovi lasti, povečalo, ker jih je več ugotovila tudi v drugih knjižnicah, kar pomeni, da je Cankar kupil samo del Stegenškove knjižne zbirke. 117 Lukman, 1955 in Studia Historica Slovenica, 2007. 118 Lukman, 1955, 216. 119 Molè, 1922, 60 – 62: V predstavitvi 1. številke Zbornika za umetnostno zgodovino se je Molè uvodoma ozrl k Stegenškovemu delovanju in zapisal: »Na domačih tleh je hotel predvsem zbuditi zanimanje za naše lastne spomenike in se je lotil dela, ki tvori nekakšen temelj ali vsaj začetek topografije umetnostnih spomenikov na naših tleh. Ustanovil pa je tudi glasilo 'Ljubitelj krščanske umetnosti', ki naj bi bilo širilo zanimanje za to stvar in seznanjalo naš narod s tem, kar je izraz našega umetnostnega hotenja v preteklih dobah in kar je bilo zanimivega tudi v novejšem času na polju cerkvene umetnosti (seveda pa velezaslužni Stegenšek tudi ni ušel kritiki naših malih vseznalcev, toda to je nekaj tako eminentno slovenskega, da bi bilo čudno, ko bi tega ne bilo). Toda vojna in prezgodnja smrt sta preprečili nadaljevanje tega podjetja. – Stegenškovo glasilo pa je imelo le ozko začrtan krog: bilo je poljudno (v prejšnjih razmerah sicer ne bi bilo imelo uspeha) in posvečeno samo cerkveni umetnosti; namenjeno je bilo več ali manj cerkvenim krogom. Z ustanovitvijo nove države pa je postala potreba dela na tem polju tako nujna, da se ni smelo več odlašati. In tako se je 30. aprila 1921. l. ustanovilo 'Umetnostno-zgodovinsko društvo v Ljubljani', čigar namen je: pospeševanje umetnostno-zgodovinskega študija, zlasti študija umetnostne zgodovine na Slovenskem, in razširjanje umevanja za umetnost in nje zgodovino.« 120 Gl. tudi str. 177–179. 62 Na ljubljanski univerzi pa je organizacija študija naglo potekala. Že naslovi predavanj za prve semestre podajajo nekaj temeljnih podatkov: za akademsko leto 1919/1920 je v poletnem semestru kot edini predavatelj naveden Izidor Cankar, študenti so imeli 6 ur predavanj in vaj,121 že naslednje leto pa 16 ur in tri predavatelje. V letih do II. svetovne vojne je bolj kot pozneje videti tesno povezanost med predavanimi vsebinami in publikacijami, ki so takrat izhajale: predavanja so v govorjeni obliki posredovala strukturo umetnostne zgodovine, knjige pa so posredovale izčiščeno strokovno bistvo.122 Poleg tega se je kar takoj pričela uresničevati zahteva fakultetnega sveta do vseh strok, naj so predavanja zastavljena tako, »da se slušatelji izpopolnijo za pouk na srednjih šolah.«123 S tem je povezano sodelovanje Josipa Mantuanija, ki je že imel predavateljske izkušnje, ker je od 1894 dalje predaval zgodovino umet nosti na 4 dunajskih licejih, na eni višji dekliški šoli in na učiteljski akademiji.124 Na sestanku Univerzitetnega sveta 26. novembra 1918 je Mantuani naveden med izbranimi oz. predvidenimi profesorji in sicer za arheologijo.125 O Mantuanijevih univerzitetnih predavanjih si lahko zlasti za predavanja starega veka ustvarimo sliko na temelju obsežnih izpiskov iz novih in tehtnih publikacij. Ekscerpte je podprl z navedbo (in kakšnimi komentarji) uporabljenih virov. Pogosto je ključne ugotovitve zapisal z rdečilom. Vsebine so napolnile liste z drobno, enakomerno pisavo in s finim peresom se besedila razprostirajo po papirju do skrajnega roba. Vmes so imenitne risbe predmetov, ki najbolje orisujejo neko kulturo, ob katerih so prerisi arhitekturnih in naselbinskih sklopov kot Stonehenge ali Mikene, Troja itd.126 – Po vrnitvi je imel številna predavanja 121 O prvih kolegijih Izidorja Cankarja gl. Brejc, 2015, 641–665. 122 Gl. zlasti str. 184 dalje. 123 Molè je v 1. številki Zbornika za umetnostno zgodovino objavil učni načrt za pouk umetnostne zgodovine v srednjih šolah, ki ga je sestavil Max Dvořák. Uvodoma je poudaril, da to vprašanje tudi njega samega zelo zanima in ga šteje za enega najpomembnejših vprašanj glede vzgajanja v umetnostni kulturi. Dvořák je napisal vsebine, razdeljene po razredih (V. do VIII. razred, torej gre za višje razrede srednjih šol), kjer je celo zadnje leto namenjeno »domači umetnosti« v povezavi z ogledom izbranih umetnin. Molè je navedel Dvořákove besede, da je namen srednješolskega pouka v uvajanju, učencem naj pokaže »pot, po kateri morajo iti, da si pridobijo toplo razmerje napram umetnosti in razumevanje hotenja umetnikov. … Sporni umetnostni nazori in nerešeni problemi nikdar ne smejo tvoriti predmeta razpravljanja … Jedro Dvořákovega načrta je torej zahteva, naj se učenec nauči gledati in opazovati umetnino, naj tem potom naveže vezi, ki tvorijo do razumevanja in notranjega preživljanja umetnine.« Mole, 1921, 1–2, 107–108. 124 Lavrič, Resman, 1994, 89. 125 Gl. sl. 3, str. 22. 126 Narodna in univerzitetna knjižnica Ljubljana, Glasbena zbirka, inv. št. 41/47, Mapa 4/1. 63 Slika 25: Stran iz knjige promocijskega protokola z Mantuanijevim podpisom, da je 21. julija 1894 prevzel doktorsko diplomo Slika 26: Dve strani iz zapiskov Josipa Mantuanija za univerzitetna predavanja v letu 1922 64 Slika 27: Josip Mantuani: dve risbi (Troja, zlatarski izdelki) iz mape z zapiski in izvlečki za univerzitetna predavanja v letu 1922 65 za širše občinstvo; znanih je več v rokopisnih snopičih ohranjenih predavanj, s katerimi je nagovarjal ljubitelje umetnosti. Vsebine so raznolike, predaval je o glasbi, pa tudi o arheologiji, Tutankamunu, starem Rimu, epigrafiki, starokrščanski umetnosti, o ohranjanju zgodovinskih spomenikov in »vzgoji za umetnost« itd., v času med 1910 in 1925 je mogoče slediti vsaj dvanajstim javnim predavanjem.127 Že v poletnem semestru 1920/1921 je prevzel predmet Umetnost v šolskem pouku; to bi lahko šteli kot prvi korak v nabor poznejših pedagoških predmetov.128 Nikakor ne smemo prezreti predavanj za širše kroge, ki so ustvarjala naklonjenost do umetnosti in tradicij, ohranjanja umetnin, pa tudi seznanjanja umetniških dosežkov v celoti.129 – O Mantuaniju ter njegovih znanstvenih in osebnih etičnih načelih govori tudi tipkopis predavanja o dr. Franu Buliću: poleg pretehtane opredelitve Bulićevega delovnega opusa, so vmes odlomki, ki jih razumem kot zapis tudi Mantuanijevih načel (ne samo Bulićevih) glede bistva znanstvenika, glede dela v javnosti v dobro spomenikov in vsem pripadajoče umetnostne zgodovine.130 * * * 127 Popolnejši razvid: Lavrič, Resman, 1994, 94–95. Mantuanijeva rokopisna zapuščina, kar je premore Narodna in univerzitetna knjižnica, je v celoti shranjena v Glasbeni zbirki in sicer s signaturo Inv. št. 41/47; navedena predavanja so shranjena v Mapi 4/I in Mapi 4/II. Signatura Mantuanijevih zapisov je nastala v Zbirki rokopisov in redkih tiskov; po prenosu oz. združitvi muzikoloških in vseh drugih zapisov leta 1998 signature niso spreminjali. 128 Predmeti in nosilci predavanj od študijskega leta 1919/1920 dalje so navedeni v Dodatku 4. 129 Naslove rokopisno ohranjenih predavanj za širšo javnost navajata v omenjenem članku Lavrič, Resman, 1994, 94 – 95. Na skoraj vsaki naslovnici je tudi naveden datum kdaj in kje je vsebino predaval. Tako je predavanje »Naloge in pomen arheologije (S posebnim ozirom na aktualno 'Jugoslovansko vprašanje')« zaradi obsežnosti razdelil v štiri zaporedne dele, predavanje »Tuet-anch-'Amûn« pa je ponovil šestkrat (prvič 16. aprila 1923), nedvomno zaradi le dobro leto starega Carterjevega odkritja. 130 Tipkopis obsega 22 strani, od tega je 20 strani v celoti natipkanih in so čistopis, zadnja dva lista pa posredujeta s svinčnikom napisane skice vsebinskih poudarkov, s katerimi je zaključil svoje besedilo. Predavanje, razdeljeno v več oštevilčenih podpoglavij, je prebral 2. aprila 1922. Na str. 9–10 piše: »Kar naš učenjak ni dosegel z živo besedo, to so izpopolnile pisane razprave. Te odlikuje vse, kar moremo pričakovati od dozorelega znanstvenika: široka podlaga, poznavanje virov, živa a brzdana fantazija, dar kombinacije, akribija, duhovito zaključevanje, lahko čitljiv in razumen slog, ki se odlikuje – posebno v italijanščini – tudi po eleganci; takega nima kmalu kak arheolog – izvzemši grofico Gaetani – Lovatelli. In koliko je napisal!« Str. 11–12: »Bulić je posebno napisoslovec. To znači samo ob sebi njegovo globoko znanstveno smér. Drži se v prvi vrsti nepotvorjenih, prvotnih virov, kajti pri njem napisoslovje ni smoter za-se, ampak sredstvo za preiskovanje zgodovine in ugotavljanje historičnih dejstev. Pri Buliću se pretvarja vse njegovo delo v praktično zgodovinsko poučevanje, zato je izkopo-valec, umetnostni zgodovinar in povestničar v splošnem smislu. – [5.] Kaj je torej naravneje, kakor da se je zanimal že s početka svojih študij za shranjevanje in urejevanje izkopanih predmetov in tako postal muzejnik? Kot znanstvenik ve, da ne zadostuje, ako ima predmete združene na enem mestu, ampak da morajo biti tudi na razpolago za nadaljno proučevanje.« 66 Osnovne podatke o vsebinah in poteku študija na oddelku posredujeta dva vira, uradni Seznami predavanj in Seminarska kronika. Slednja o predmetih ne govori z vidika izpeljave predavanj, imenovanih v najavah, ampak se dogajanje zrcali v pripombah o razdeljenih seminarskih temah, o pogovorih s študenti, o sprejetih pisnih izdelkih, o opravljenih izpitih, sem in tja se pojavijo podatki o vsebinah predavanj, ki se ne ujemajo vedno z uradnimi seznami. Tako so v Seznamu predavanj za leto 1920 navedena naslednja predavanja: Zgodovina starokrščanske umetnosti (3), Notranji pogoji umetnostne oblike (teoretski kurz) (1), Seminar: Umetnostno-zgodovinske vaje (2). Cankar je v Seminarski kroniki zapisal: »V poletnem semestru 1920. so se slušatelji vadili v datiranju slik v zvezi z glavnim predavanjem [Rembrand (!)]«. Njegovo poročilo se po naslovu sicer ne ujema z uradno napovedanimi predavanji ne za leto 1920 ne za 1920/1921, a verjeti je treba njegovemu zapisu. Domnevati smemo, da so bili naslovi predavanj sporočeni vnaprej, se je pa med študijskim letom drugače zasukalo in Rembrandt je bil vendar pogosto tema predavanj, zato ni izključeno, da se mu ni posvetil v okviru teoretskega predmeta Notranji pogoji umetnostne oblike. Slika 28: Izidor Cankar: Uslužbenski list 67 Slika 29: Vojeslav Molè: Uslužbenski list V letu 1920/1921 in v naslednjih dveh letih so za predavateljskim pultom stali Cankar, Molè in Mantuani. Po naslovih sodeč so bile vsebine starejših zgodovinskih slogov od antične umetnosti naprej časovno in geografsko odprte – na Cankarjevem seznamu so bile že za drugo študijsko leto navedene vsebine iz impresionizma in ekspresionizma, torej povsem sodobnega dogajanja, kar bi utegnilo biti povezano z njegovimi obiski razstav v Belgiji, Franciji in Nemčiji. Naslovi predavanj kažejo usmerjenost v zahodnoevropsko umetnost, ob njih pa so nekateri predmeti – Ikonografične vaje, Umetnostnozgodovinske vaje, Metoda spoznavanja likovne umetnosti ipd. – pokazali, da nadaljujejo preskušen pristop celovito zaokrožene umetnostne zgodovine po dunajskih zgledih. Zdi se, da so si v teh zgodnjih letih prizadevali sestaviti predavanja tako, da bi v nekaj študijskih letih pokrili večino slogovnih sklopov od antike dalje in da ni manjkalo teoretsko-metodoloških vsebin, ki so imele tudi druge nastavke, za didaktiko, varstvo spomenikov, prepoznavanje tehnik, kritično branje strokovne literature pod naslovom Slovstvo o umetnosti na Slovenskem itd. Vendar so vsi trije predavali le do konca študijskega leta 1922/1923, 68 v naslednjem letu sta bila v seminarju samo Mantuani in Cankar, nato pa samo Cankar.131 S tem se je zožil tudi nabor vsebin: najprej so umanjkala tista poglavja iz antične in bizantinske umetnosti, ki jih je predaval Molè (ker je zaprosil za študijski dopust); njegova predavanja so bila mestoma blizu Mantuanijevim,132 kakor da bi med njima tlelo rivalstvo tudi glede pristojnosti nad temi ali onimi vsebinami. Mantuanijeva predavanja so se usmerjala tudi k umetniškim tehnikam od antike dalje, a potem so poniknila tudi ta. V odlomku, kjer je obujal spomine na ta leta, je Molè omenil, da si je hotel pri Mantuaniju sposoditi nekatere muzealije za delo v seminarju, a je njegova prošnja naletela na gluha ušesa, saj je Mantuani odvrnil, da jih potrebuje on sam pri pisanju.133 Slika 30: Prepis listine, s katero je C.kr. Centralna komisija za spomeniško varstvo na Dunaju 23. avgusta 1913 imenovala Vojeslava Moleta za provizoričnega umetnostnozgodovinskega praktikanta za Dalmacijo 131 Molè je bil imenovan za docenta za klasično arheologijo in bizantinsko umetnost že 30. avgusta 1920; najprej je predaval v seminarju za umetnostno zgodovino, seminar za arheologijo je bil ustanovljen pozneje in predavanja so stekla v zimskem semestru 1923/1924; tako je Molè prvi univerzitetni habilitirani predavatelj za arheologijo. 132 Molè je od 1921 do 1923 med drugim predaval poglavja iz grške in bizantinske umetnosti, Mantuani pa tudi o grški in helenistični umetnosti ter latinski epigrafiki. 133 Molè, 1970, 298. 69 Slika 31: Prepis listine, s katero je Rektorat Univerze Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani 22. marca 1924 imenoval Vojeslava Moleta za izrednega profesorja Molè je o svojih predavanjih v teh letih napisal le nekaj opomb, ki jih najdemo v avtobiografskem delu Iz knjige spominov. V poglavju »II. Docent na univerzi v Ljubljani. Moje pesmi 'Tristia ex Sibiria' in kritika«134 beremo, kako je nakupil »Brunn-Bruckmannove« reprodukcije grške in rimske plastike, ki jih je potreboval pri predavanjih o antičnem kiparstvu; zapisal je tudi, da je knjige podaril Lucien Tesnièr, prvi direktor leta 1923 ustanovljenega Francoskega inštituta v Ljubljani itd. Vsekakor mu je manjkalo slikovno gradivo, da bi ob reprodukcijah lahko študentom predstavil bistvo spomenikov. Tako je bil pri oblikovanju svojih predavanj – v teh letih skromnih možnosti – primoran 134 Molè, 1970, 298–304; podrobneje Lovenjak, 2004, 120-121: naslov se glasi »Denkmäler griechischer und römischer Skulptur«, Verlangsanstalt F. Bruckmann, München 1888 dalje. Prvih šest map, ki so izšle od 1888 do 1906, bi lahko nakupil že Vojeslav Molè, enako dva od treh zvezkov spremnih besedil k tabelam. Reprodukcije v bakrotisku so bile vložene v mape, listi so formata 63 x 46,5 cm. Nekaj listov je reproduciranih v članku M. Lovenjaka, str. 121. 70 predavati vsebine glede na literaturo, ki je bila takrat na voljo. In to je malone vse.135 Molè je pedagoške izkušnje pridobival vsaj od leta 1913, ko je bil imenovan za provizoričnega praktikanta za Dalmacijo in je moral nastopati v javnosti; leta 1924 je bil imenovan za izrednega profesorja za klasično arheologijo in bizantinsko umetnostno zgodovino. Vendar ga to napredovanje ni umirilo, da bi se odločil spoprijeti z ljubljanskimi danostmi. Njegovo predavateljsko sposobnost in domet osvetljuje tudi dokument, ki je naslovljen Dodatek k fakultetnemu mnenju z dne 13. VI. 1923 in je stališče glede Moletove vloge za izvolitev v naziv izrednega profesorja. Utemeljitev, kako primeren je za delo profesorja klasične arheologije in zgodovine bizantinske umetnosti, je podprta s podatkom, da je njegova predavanja v poletnem semestru 1922/1923 obiskovalo 24 slušateljev: Cankar ni mogel navesti tako visokega števila študentov, a tega podatka, zapisanega v uradnem dopisu, ki se nanaša najbrž na seštevek študentov na katedri za arheologijo in na katedri za umetnostno zgodovino, ni Molè nikoli navedel.136 V ljubljansko univerzitetno dogajanje je posegla ponudba iz Krakova: prof. Kazimierz Nitsch ga je vprašal, ali bi bil pripravljen na Inštitutu za slovanske študije, ki bo kmalu ustanovljen, sprejeti stolico za umetnostno zgodovino slovanskih narodov s posebnim ozirom na Jugoslovane.137 Tudi ob Steletovem komentarju, da je v Krakovu mogoče ustvariti nekaj novega in večjega, pa spoznanju, da so v Ljubljani možnosti, da bi polno zaživel z umetnostno zgodovino, manjše, se je odločil za odhod. Od jeseni 1923 do jeseni 1940 Molè ni predaval v Ljubljani, ko pa se je vrnil, je že divjala II. svetovna vojna: v spominih je napisal, da je tik pred imenovanjem za profesorja v Ljubljani dokončal slovenski prevod svoje 135 Novaković, 2004, 30–31, je v orisu Moletovega prispevka zapisal, da je bila njegova pozicija znotraj umetnostne zgodovine, ki mu je tudi sicer bila bližja od arheologije, dosti pomembnejša. »Resda je bil prvi profesor arheologije na ljubljanski univerzi, toda zunaj akademskih in predvsem umetnostnozgodovinskih krogov je bil njegov vpliv zelo majhen. Poleg tega je ostal na univerzi le dobri dve šolski leti in v takratnih zelo skromnih razmerah pravzaprav ni mogel veliko storiti. Prav tako moramo reči, da je Molè v Ljubljani deloval v času, ko se tudi Narodni muzej ni tako intenzivno ukvarjal z arheologijo. … Moletovo mesto v zgodovini univerzitetne arheologije je zato bolj simbolne narave – ostal bo znan kot prvi habilitirani učitelj arheologije in ustanovitelj katedre za klasično arheologijo.« Novakovićeve besede ne upoštevajo Moletovih besedil o antični umetnosti in njeni sporočilnosti, o pomenu njegovih predavanj govori tudi za tiste čase veliko število študentov, pomembno je upoštevanje njegovih univerzitetnih kolegov; Moletovo mesto pa bistveno dopolnjuje Lovenjakova dokumentacija o njegovem delu v seminarju za arheologijo. Prim. Lovenjak, 2014, 119–136. 136 Arhiv in muzej Univerze v Ljubljani, osebna mapa »Molè, Vojeslav«. Dokument (ohranjen je prepis z dne 3. X. 1923) so podpisali rektor Jovan Hadži ter Nikola Radojčić in Ivan Lunjak. 137 Molè, 1970, 317–319. 71 knjige Umetnost. Njeno obličje in izraz,138 o predavanjih pa je le v nekaj vrsticah opisal, da je poglavje o umetnosti Bizanca podprl s širokim uvodom.139 Po odhodu Moleta in Mantuanija je postal seznam predavanj za zimski semester leta 1924/1925 zelo skromen: naveden je le en predavatelj, Cankar, in le en predmet, Zgodovina zapadnoevropske in bizantinske umetnosti v zgodnjem srednjem veku (3). Cankar je za poletni semester v oddelčno kroniko vpisal, da je 9. marca 1925 pri seminarskih vajah prebral »kritiko metode dela sedanjega umetnostnozgodovinskega naraščaja,« ki jo je objavil Veno Pilon v 1. številki revije Kritika (ustanovil in urejal jo je Josip Vidmar). V Seminarski kroniki je zapisal: »Ugotovili smo, kaj je naloga umetnostne zgodovine, kaj nje predmet in kakšna metoda, in označili razmerje umetn. zgodovinarja do sodobne umetnosti.« Cankar, ki v Seminarski kroniki ni niti enkrat omenil ne Moleta ne Mantuanija, pa tudi »zunanjega dogajanja« ne in je pisal samo o študentih, se je ustavil ob Pilonovih besedah.140 Kakor je razumeti zapisani komentar, je želel v seminarju glede na Pilonovo pisanje preveriti študijski koncept in razvoj stroke, ki jo je na univerzi zastopal prav on. Pilon se je oglasil v času, ko je minilo manj kot pet let od prvega predavanja na stolici za umetnostno zgodovino, prav tako se je izognil podatku, 138 Gl. str. 98, 208, 212. 139 Molè, 1970, 484. 140 Pilonov članek »Ljubljanske marginalije« je v prvem delu spregovoril o razstavi v Jakopičevem paviljonu (v decembru 1924), nato o nastopu Podbevška in Kocjančiča v Narodnem domu in sledil je tretji del s podnaslovom 'Kritika': »V Ljubljani je sorazmerno mnogo kulturnega proletarijata. Družabno zbiranje in medsebojni prijateljski odnošaji so ustvarili ozračje tolerance in neiskrenosti, kjer zgubi nepristranska beseda kritike svojo svobodo in ostrost. Politični razmah povojne dobe ter avtonomizacija domače kulture je dala tudi mnogo kritikov. Mnogo jih je, ki gledajo na vsako ma-nifestacijo umetnosti z očmi provincijalnega ljubitelja in kritizirajo brez širšega zanosa in trdnega prepričanja. Razven tega je seminarski kult umetnostne zgodovine ustvaril v zadnjih letih cel kader najmlajšega naraščaja, ki se vežba edinole v arhivih, v Don-Kišotskem boju z misterijozno zvenečimi frazami. Poznajo sicer provinienco in definicijo posameznih um. veroizpovedi, toda le iz mrtvih črk tujih revij. Nerazumljivo jim pa ostane ono ozračje, iz katerega se iztakajo življenjski soki umetnine in dokazujejo njeno nujnost, t. j. ona vez, ki gre skozi dobe, uničuje in ustvarja nove umetnine. – Z ozirom na dejstvo, da imamo na eni strani sorazmerno razkošne umetniške revije, posvečene skoro izključno preteklosti, na drugi pa popolno odsotnost svobodnega organa za sodobno ustvarjajočo umetnost, smatram tako razdelitev za neekonomično in neživljenjsko napram splošnim potrebam. Na tak način se vzgaja naraščaj kritikov do večje komodnosti: postavljati diagnozo šele na mrtvecu, ker se zde simptomi na živem organizmu preveč nestalni in se boje lastne zmotljivosti. – In tako gredo z zavezanimi očmi preko najbolj perečih aktualnih življenjskih vprašanj. To je ponižanje sodobnega ustvarjanja do skromne notice dnevne kronike; povsod mora prositi le gostoljubnosti, vsled česar ne more biti dovolj ekspanzivna. Toda temu je kriva največ pomanjkljiva organizacija mlajše umetniške generacije. – Skratka: naraščaj je neživljenjski, manjka mu širšega horizonta, zanosa in požrtvovalnosti, da bi se z mladostnim ognjem, če treba tudi za ceno lastne kože, vrgel v boj za to ali ono stvar. – Veno Pilon«. Pilon, 1925, št. 1, 14–16. Ni odveč primerjati razvoja s knjigo Irene Mislej, Alenka Puhar , Listi z roba: kaj sta si pisala Izidor Cankar in Veno Pilon, Ljubljana 2015. 72 koliko študentov je bilo v seminarju. V letu 1923/1924 je Cankar zapisal naslednja imena: Ložar, Spreizer, Mesesnel, Šijanec, S. Vurnik, A. Vodnik, iz leta 1925/1926 je opomba: »Vaj se redno udeleževala 2 slušatelja in 2 slušateljici,« v naslednjem letu pa »2 slušatelja in 1 slušateljica«. Taki so podatki, ki prizemljijo Pilonove besede o »celem kadru najmlajšega naraščaja,« kateri da nima stika z resničnimi umetniškimi deli. In šele v letu 1928/1929 je Cankar zapisal: »Prva generacija naših umetnostnih zgodovinarjev je odšla iz seminarja in je že na delu; pričenja se nova.« Branje samo naslovov iz Seznama predavanj nam ne bi pokazalo, da je Cankar namenjal veliko časa in interpretacij slovenski umetnosti. Če nič drugega, je treba prebrati njegove umetnostnozgodovinske razprave v Zborniku za umetnostno zgodovino, in članke, ki jim je pridobil prostor v najbolj znanih revijah. V seminarju pa je med prvimi temami za naloge že v letu 1922/1923 najavljena vsebina »Arhitekt Joža Plečnik«, naložil je poročila o »umetn.-zgod. literaturi, nanašajoči se na Slovenijo ter arhivalne raziskave o Francescu Robba.« Spomladi 1923 so o slovenskih spomenikih, imenovanih v avstrijskem znanstvenem časopisju, poročali Anton Vodnik, Rajko Ložar, Janko Spreitzer, Stanko Vurnik, pozneje tudi Fran Šijanec o Valvazorju, za vaje je razdelil obravnavanje različnih del oz. skupin spomenikov – kot so gotske slike na Kranjskem. V letu 1925/1926 je Anton Vodnik za delo »Francesco Robba, arhivalna studija« prejel svetosavsko nagrado in bil leta 1927 prvi doktorand seminarja za umetnostno zgodovino. Svetosavsko nagrado je prejel tudi Gustav Ogrin z »Gotsko arhitekturo na Kranjskem«, za njim pa še Anton Stupica za »Gotsko arhitekturo na Štajerskem«. 1933/1934 je Franc Kos prevzel raziskavo o Fortunatu Bergantu, Stane Mikuž pa o Langusovih risbah v Narodni galeriji. Imena študentk so redka: v študijskem letu 1928/1929 je navedena gdč. Šonc, dve leti pozneje ga. Robič in gdč. Prunk, v letu 1932/1933 gdč. Gulič, gdč. Bevec in gdč. Bukovec. Medtem ko je pri nekaterih študentih pripisal kakšno besedo o kakovosti referata, seminarja, obveznostih, nagradah itd., je pri študentkah kvečjemu napisal o prevzemu ali branju referata. V letih do odhoda v diplomacijo je bil Cankar edini predavatelj, praviloma je predaval šest ur tedensko, v zadnjih letih so vaje potekale tudi v Narodni galeriji. Ob »klasičnih« vsebinah so za leto 1929/1930 navedena poglavja iz umetnosti v Dalmaciji, v zadnjem aktivnem letu je v zimskem in poletnem semestru naveden predmet: Sistematika stila, ki se tudi prek naslova povezuje z njegovim opusom.141 141 Gl. str. 74, zlasti str. 184–189 in seznam predavanj str. 348–351. 73 Slika 32: Izidor Cankar: Uvod v umevanje likovne umetnosti / Sistematika stila/, Ljubljana 1926 Slika 33: Izidor Cankar: Moja sistematika stila 74 Cankarjeva leta na univerzi so tekla skozi umetnostno zgodovino kot stroko, postavljeno v slovensko realnost, in kot znanost, ki je univerzalna ter je v tedanjem kulturnem življenju in razvoju slovenske humanistike postala zelo pomembna, disciplina s središčnim položajem, ki je imela svoje veliko mesto v državotvorni in narodnozavedni triadi slovenščina – zgodovina – umetnost. O njegovem konceptu umetnostne zgodovine kot široke in močne humanistične znanosti pričajo zapisi, ki jih je pripravljal za svoje kolegije.142 Takrat so tudi za druge humanistične vede nastajali temeljni teksti in »… ko razmišljamo o Cankarjevem Uvodu v umevanje likovne umetnosti, moramo vedeti, da je tudi to tekmovalno univerzitetno okolje eden od vzrokov za nastanek te znamenite knjižice.«143 V rokopisnih predlogah za ta predavanja je že za poletni semester 1920 najti teme, ki jih je pozneje razvijal in izoblikoval v knjigah, začel pa je s ključnimi vsebinami, kaj je umetnostna zgodovina, kaj je umetnostno pomembno, kakšna je umetnostnozgodovinska metoda, katere so naloge te discipline, kako gledati umetniško delo, kaj je harmonično itd. – Ta leta so spremljala nekatera ključna dejanja: leta 1920 je ustanovil Umetnostno-zgodovinsko društvo144 in 1921 je pričel kot prvi urednik izdajati društveno glasilo, to je Zbornik za umetnostno zgodovino, spodbudil je reorganizacijo Narodne galerije, leta 1922 je pripravil zgodovinsko razstavo slovenskega slikarstva in 1925 razstavo portreta na Slovenskem, pričele so se priprave za postavitev Moderne galerije, za katero je načrte naredil Edvard Ravnikar, bil je pobudnik in urednik prvih zvezkov Slovenskega biografskega leksikona, in za ta velikanski projekt je moral delovno angažirati številne sodelavce. V letih svojega univerzitetnega delovanja je poleg številnih člankov objavil Uvod v umevanje likovne umetnosti, izhajati so pričeli snopiči Zgodovine likovne umetnosti v Zahodni Evropi, kjer pa ni uspel objaviti celote v zaželenem oz. na- črtovanem obsegu, ampak se je natis ustavil pred barokom. Ko je dosti pozneje nadaljeval pisanje naslednjih poglavij in za leto 1954 predvidel natis naslednje knjige s poglavji o umetnosti 17., 18. in 19. stoletja,145 pa njegovega besedila niso sprejeli z naklonjenostjo in načrt se je ustavil pri zvezkih, natisnjenih pred II. 142 Brejc, 2006, 12–113; Brejc, 2015, 641–665. 143 Brejc, 2015, 643–644. 144 Pravila Umetnostno-zgodovinskega društva so objavljena v 1. številki Zbornika za umetnostno zgodovino, 1921, in Cankar je edini podpisani. 145 Gl. str. 190–191. 75 svetovno vojno.146 Leta 1970 je Nace Šumi v Zborniku za umetnostno zgodovino opredelil, kaj sta v medvojnih letih pomenili Cankarjevi knjigi Uvod v umevanje likovne umetnosti in Zgodovina likovne umetnosti v Zahodni Evropi: Znano je, da obe navedeni knjigi pomenita jedro Cankarjevega znanstvenega dela, zakaj utemeljitelj umetnostne zgodovine na ljubljanski univerzi se je le redko spuščal v aktualna vprašanja do-mačega raziskovanja. Tragično je, da je evropski strokovni publiki namenjeno delo izšlo samo v jeziku majhnega naroda; Slovencem je Cankar odprl oči za velike splošne probleme umetnosti, v svetu pa je ostal domala neznan, čeprav bi ga po tehtnosti prispevka morali šteti med vodilne evropske raziskovalce v dvajsetih in deloma tudi tridesetih letih.147 Slika 34: Slovensko umetnostnozgodovinsko društvo od leta 1999 bienalno podeljuje nagrade, priznanja in častna priznanja Izidorja Cankarja za izjemne zasluge pri preučevanju umetnostne dediščine. Najvišje priznanje je prav nagrada Izidorja Cankarja. Izmed članov oddelka sta jo prejela Nace Šumi in Janez Höfler 146 Menaše, 1969, 143; gl. tudi str. 190–191. 147 Šumi, 1970, 5. 76 Sodelovanje v življenju Univerze je bilo in je samoumevna naloga vsakega člana in Cankar se temu ni izogibal. Za leto 1927/1928 je zapisal: »Izdelali so se novi izpitni predpisi, po katerih je tudi umetnostna zgodovina postala glavni izpitni predmet diplomskega izpita. Zato je bilo seminarsko življenje postaviti na novo podlago.« Da je umetnostna zgodovina v nekaj letih dosegla ugled glavnega predmeta samostojne znanstvene discipline in v univerzitetnih dokumentih ni bila navedena kot samo vzporedni oz. fakultativni spremljevalni predmet pri diplomskih izpitih na drugih stolicah, je zrcalo prepoznavne in prepoznane kakovosti, tehtnosti vprašanj, ki si jih zastavlja, ter vsebin, ki jih obravnava. V naslednjem letu, ko so na Univerzi stekle priprave za proslavo desete obletnice, je Cankar prevzel naloge poslovodje Univerzitetnega sveta, eno leto pozneje dekana Filozofske fakultete, v letu 1931 pa prodekana. Cankar je bil 13. septembra 1936 na svojo prošnjo razrešen profesorske službe; v Seminarski kroniki sta pod eno letnico, 1936/1937, dva vpisa. Arheolog Balduin Saria je zapisal: Po odhodu g. prof. Cankarja v Buenos Aires sem interimistično prevzel vodstvo seminarja. Predavanj in seminarskih vaj ni bilo. (V novem odstavku:) Dne 8. II. 1938 sem komisijski izročil seminar novo imenovanemu zastopniku umetnostne zgodovine g. prof. dr. Fr. Steletu.148 V Seminarski kroniki beremo Steletove besede, da je seminar prevzel ob navzočnosti dekana Jakoba Kelemina. Luc Menaše, ki je od 1. maja 1947 delal v Steletovi neposredni bližini, najprej kot knjižničar in t. i. provizorni asistent, je menjavo označil z besedami »Aristokratsko renesančno jasnost je zamenjal hkrati slikoviti in ljudski barok.« In pozneje: Uglajeni Cankarjev in siceršnji red je zamenjala na oko nekoliko neurejena mešanica razmišljajočega in praktičnega življenja, ki pa je v resnici po svoje odsevala tudi Steletov sinkretistični pogled na svet. Čeravno katoliško vzgojen je od nekdaj znal poslušati in upoštevati tudi druga mnenja in bil podobno dober poslušalec, 148 Seminarska kronika, 21. 77 Slika 35: Tri strani iz indeksa Ivana Siliča, študenta umetnostne zgodovine na ljubljanski Filozofski fakulteti. Vpisi predmetov, predavateljev in njihovi podpisi za akademsko leto 1941/1942, ki je bilo Siličevo prvo študijski leto kot je bil Cankar dober govorec. Tudi zato so bili Steletovi učenci ne samo številnejši od Cankarjevih, ampak tudi bolj neodvisni in obenem pisani.149 Steletova predavanja so se pričela tako rekoč tik pred II. svetovno vojno in nastopno predavanje 18. marca 1938 je bilo povezano s slovensko umetnostjo v srednjem veku: »Gotske dvoranske cerkve v Sloveniji«. Slovenska srednjeveška umetnost je vseskozi ostala Steletova osrednja tema, po naslovih sodeč pa so bila njegova predavanja sprva usmerjena v srednje- in zahodnoevropsko umetnost od 149 Menaše, 1969, 144. 78 zgodnjega srednjega veka do izteka klasicizma. Stelè, ki je na Dunaju vseh osem semestrov poslušal predavanja Maxa Dvořáka – in na samem začetku je obiskoval vaje pri Franzu Wickhoffu –, je dobil vse horizonte evropske umetnosti, kar jih je dunajska umetnostnozgodovinska šola dajala v prvem in drugem obdobju. V tem pogledu je nadaljeval vsebinske postulate, ki jih je Cankar ob odhodu prekinil. Ob predavanjih so tekle vaje, namenjene branju in interpretiranju virov, ki so bile 1937/1938 povezane s predavanji o Giottu, sledil je referat o Vasarijevi biografiji Ghibertija, pozneje še drugi, o Leonardu in Verrocchiu itd. Natančno, četudi s skopimi podatki je popisoval vsebine seminarjev in dela študentov, ki pa jih ni bilo več kot prgišče, v poprečju pet ali manj. Pri vajah so se opirali na Cankarjeve »stilske kategorije« ter ob fotografijah razvrščali spomenike in se vadili v datiranju. Seminarske ure je s študenti pogosto preživljal na razstavah in v ateljejih Mateja Sternena, Božidarja Jakca in Gojmira Antona Kosa, »vsi začetniki so imeli po en metodološki referat«. V poletnem semestru 1939/1940 je z veseljem zapisal, da je Stane Mikuž »predložil disertacijo o Francu Jelovšku, ki je vsestransko uspela. Konec šol. leta je bil promoviran v doktorja.« V poletnem semestru so se »slušatelji organizirali v Klubu slušateljev umetnostne zgodovine, ki je štel 12 članov pod predsedstvom J. Gregoriča.« Takrat se je Steletu pridružil kot honorarni predavatelj France Mesesnel, ki se je po dokončani odlični disertaciji o bratih Šubic (1939) vrnil iz Skopja, kjer je bil izredni profesor. Naslednje leto se je pridružil še Molè kot redni profesor, ki je bil dotlej ravnatelj Slovanskega inštituta v Krakovu. Nekaj semestrov so vsebine Mesesnelovih in Moletovih predavanj, ki jih je bilo po urah več kot polovico, kazale vzhodnoevropski značaj, ker so bile posvečene bodisi bizantinski umetnosti bodisi umetnosti slovanskih dežel na južnem Balkanu bodisi na širšem vzhodnoevrop-skem območju; pozornosti vredno je, da so v njunih predavanjih imela velik delež poglavja iz umetnosti v srednjem veku. Za leto 1940/1941 je Stelè v Seminarsko kroniko zadovoljno zapisal, da je bil v zimskem semestru študij bistveno obogaten zaradi Moletovih in Mesesnelovih predavanj ter Ložarjevih iz arheologije: »V tem okviru je bil nakazan zelo lep razvoj za našo stroko na univerzi.«150 150 Lucijan Menaše je izbral Mesesnelove članke, študije, uvod v knjigo »Janez in Jurij Šubic«, kritike in daljše spise itd. za knjigo, ki v loku predstavlja Mesesnelove spise, vredne večkratnega branja. V predgovoru, ki orisuje Mesesnelovo življenje, njegovo intelektualno rast in znanstveni prodor je zapisal: »Strogo znanstveno, na podlagi najskrbnejšega zbiranja in proučevanja gradiva, z živim in 79 Slika 36: Fotografija Franceta Mesesnela iz časa okoli leta 1929 in knjiga Umetnost in kritika, Ljubljana 1953 Iz tega upanja je v realnost treščil začetek II. svetovne vojne: »Nad Ljubljano prve nemške štuke«, Univerza je začasno zaprla svoja vrata, dijaštvo se je razpršilo na vse strani. »Sebi in seminaristom pri tem neprostovoljnem slovesu ne želim nič bolj kakor da bi se zopet vsi sestali in nadaljevali delo, ki mi je že bilo priraslo k srcu. Ljubljana 9. IV. 1941. Fr. Stelè«. Po podaljšanih velikonočnih praznikih ni bilo predavanj, bili so izpiti in rigorozi. Predavanja so se nadaljevala 12. maja, takrat pa se je pričela selitev seminarja v nove prostore Univerzitetne knjižnice, neposrednim razumevanjem za dialektiko umetniškega procesa zaznavanja, kopičenja predstav in tema sledečega, v bistvu vedno revolucionarnega ustvarjanja, pa tudi z veliko intuicijo je dr. Mesesnel vnašal svežega duha v slovensko umetnostno življenje. Umetnostna zgodovina in umetnostna kritika sta postali v njegovem jasno pisanem delu enakovredni, ko nam je umetnost preteklosti neprisiljeno približal, do sedanjosti pa omogočil objektiven pristop, obenem živ in brez predsodkov. Če sta se tako živa zgodovina in brezkompromisna kritika združili v enovito celoto kot nikoli poprej pri kakem drugem našem umetnostnem piscu, je s samim tem dejstvom napravil dr. Mesesnel ogromen korak naprej. Zgodovina likovne umetnosti, ki so jo izvajali iz nepreračunljivih navdihov, jo razlagali kot zgodovino čiste forme, kot izraz nekega neznanega umetnostnega hotenja ter je navsezadnje s čisto tavtologijo postala pri dunajski šoli 'zgodovina duha', ta umetnostna zgodovina je pri njem spet vsakomur razumljiva zgodovina delca materialistično pojmovane duhovne nadstavbe, to pa brez cenenih citatov in vulgarizirajočih poenostavljanj, ampak kot neposreden odsev globokih opažanj in logičnih sklepanj umetnika in znanstvenika, ki ju je dr. Mesesnel neločljivo povezoval v svoji osebi.« Mesesnel, 1953, 12. 80 v 2. nadstropje trakta ob Vegovi ulici, kjer sedaj domuje Zbirka rokopisov in redkih tiskov. Ko je Stelè 8. februarja 1938 prevzel seminar in začel predavati, je bil gospod, star 52 let, ki je rastel iz konservatorskih izkušenj, kjer je svoje najdbe in odločitve presojal skozi prizmo srednjeevropskega prostora, ki je imel poleg terenskega dela tudi obsežno bibliografijo in več let izkušenj s predavanji na Tehniški fakulteti. Nikomur v umetnostnozgodovinski skupnosti se niso izmaknila njegova ključna dela, ki so izšla v knjižni obliki: Oris zgodovine umetnosti pri Slovencih: Kulturno zgodovinski poskus (1924), v dveh delih napisana Monumenta artis Slovenicae (1935) ter v istem letu objavljena še Umetnost zapadne Evrope: Oris njenih virov in glavnih dob njenega razvoja.151 Prvič je bila Zgodovina umetnosti pri Slovencih navedena kot samostojen predmet v zimskem semestru 1943/1944 in enako kot Zgodovini zahodnoevropske umetnosti sta ji bili namenjeni dve tedenski uri predavanj. Svoje dotedanje konservatorsko delo je prepustil prav Mesesnelu in nanj je računal, zato je bila smrt Franceta Mesesnela – 4. maja 1945, zares na koncu vojne – za razvoj celotne stroke in oddelka nenadomestljiva izguba. Predavanja in delo s študenti ter njihove medvojne usode je Stelè beležil, kolikor je mogel. Za leto 1941/1942 je zapisal, da je »vpis nenavadno velik, čeprav smo pričakovali, da bo zelo zmanjšan. V začetniškem tečaju okr. 15.« V seminarju so bili 4 stalni slušatelji, brali so Teofila Prezbitra Schedula diver-sarum artium. V semestrskih počitnicah so nadaljevali s seminarskimi vajami in pritegnil je »vse, ki imajo umetnostno zgodovino pod A«. V naslednjem študijskem letu pa se je število slušateljev čedalje bolj zmanjševalo: »Pri raznih vojaških perturbacijah so bili odpeljani v Italijo, predvsem v Gonars, najboljši učenci, Sadnikar, E. Cevc, Pogačnik; bibliotekar J. Gregorič je bil skoraj ves čas odsoten; odpeljana sta bila Klemenčič in Sever.« 15. avgusta 1942 je zapisal, da je Veider prevzel nalogo o umetniški zgodovini ljubljanske stolnice, Šoukal pregled gotske plastike v Ljubljani, Cevc pa ljubljanski barok in posebej model za križniško cerkev. V naslednjem letu 1942/1943 se je število študentov – kot na vsej univerzi – močno zmanjšalo, vendar se je delo v seminarju dobro razvijalo, začetnikov je bilo 15, vadili so branje in razlaganje tlorisov, pohvalil je referat Fr. Demšarja. V višjih letnikih so brali in prevajali Ghibertija; med njimi je 151 Gl. str. 207. 81 imenoval Emilijana Cevca, ki »je prebil poletje v partizanskem ujetništvu na Dolenjskem in Kočevskem in se je od Italijanov ujet vrnil k delu ter prevzel skrb za knjižnico. Vpisati pa se radi novih predpisov kot Kamničan, ki nima domov. pravice v Ljublj. pokrajini, ni mogel. Prav tako ne Veider, čeprav sta se udeleževala redno univ. dela«. Po tem vpisu 1. marca 1943 je nadaljeval z opisi seminarja ob ljubljanski stolnici, komentarjih Dolničarjeve Zgodovine ljubljanske stolne cerkve – čemur je sledil seznam petih referatov – ter ogledov slik v ateljejih G. A. Kosa in M. Sternena. 3. oktobra 1943 je v letalskem napadu na Novo mesto umrl bibliotekar Jože Gregorič, ki ga je rad in pogosto omenjal, v seminarju pa so se mu poklonili z žalno sejo. Umetnostnozgodovinski seminar po letu 1945 Po premoru, ko je v študijskem letu 1944/1945 general Rupnik odredil, da vsa predavanja na ljubljanski univerzi odpadejo, so se v jeseni 1945 nadaljevala. Tisto pomlad je Stelè lahko zapisal, da so »dne 9. V. 1945 Titove jugoslovanske čete osvobodile Ljubljano. Za univerzo prva ugodna posledica je bila, da je slovenska vlada z dnem 25. V. zopet odprla univerzo v celem dosedanjem obsegu. Pravo delo pa se še ne bo moglo takoj pričeti, ker je bil bibliotekar E. Cevc poklican v propagandno službo.« – Predavanja so se pričela z zamudo in za zimski semester 1945/1946 je zapisal, da je »vpis presenetljivo številen. Nad 50 pri meni. V seminarju za starejše 5 članov, od katerih pa so Tatjano Fischer sredi decembra odpeljali kot Nemko preko državne meje. … Prvo uro smo posvetili spominu žrtvam naše stroke v svetovni vojni † Mesesnelu, † Gregoriču in † Fr. Golobu. … Diplomiral je E. Cevc; rigoroziral je z disertacijo o stavbni zgodovini ljubljanske stolnice J. Veider.« V naslednjih letih se je dogajalo mnogokaj, študenti so sodelovali pri izkopavanjih in v Kostanjevici »prišli do znanstveno pomembnih odkritij«; za leto 1947/1948 je vpisal podatek, da je študentov izredno veliko – čez 30, kar je bilo glede na minula leta oz. minuli dve desetletji vredno njegovega čudenja. A za katedrom je bil Stelè ponovno sam in tako je ostalo do 1950/1951.152 Zato ni presenetljiva osredotočenost na bistvene vsebine, na pregledna predavanja 152 Moletova predavanja na ljubljanski univerzi so zadnjič navedena v študijskem letu 1943/1944. Takrat je predaval Zgodovino bizantinske umetnosti in vodil Seminar. Strokovne stike z ljubljanskim seminarjem oz. oddelkom je ohranil, pa tudi osebne v družinskih in prijateljskih krogih, obdržali so se 82 Slika 37: Kostanjevica na Krki: delovna akcija študentov umetnostne zgodovine, verjetno poleti 1946 o zahodnoevropski umetnosti, o zgodovini umetnosti pri Slovencih, na uvod v študij umetnostne zgodovine, vaje in seminarje, na branje in komentiranje virov. Takrat je postala Zgodovina umetnosti pri Slovencih stalen predmet, naslovi pa so se malce spreminjali. Tako je v Seznamu predavanj za poletni semester 1949/1950 v podnaslovu že zapisan smoter: Slovenska umetnost, osnove raziskovanja. V zimskem semestru 1950/1951 se je cilj predmeta razširil: Slovenska umetnostna zgodovina, osnove raziskovanja in izbrana poglavja. živi stiki z intelektualci iz njegovega kroga. Po vrnitvi na Poljsko pa se je večkrat oglasil na prijateljski obisk pri tedanjem veleposlaniku Francetu Hočevarju v Varšavi in nekajkrat zaprosil, da je smel sam ostati v salonu pred Jakopičevo sliko Sava. 83 Slika 38: Redko objavljena dokumenta: Učni načrt za dvopredmetni študij etnologije in umetnostne zgodovine, odobren 7. XII. 1949 in Učni načrt za študij umetnostne zgodovine, sprejet 30. V. 1951 84 Tisto leto se je v seznamu pojavil predmet Muzeologija in varstvo spomenikov: Stelè ga je videl kot nujnost, ne samo zato, ker je bil v povojni pokrajini, posuti s poškodovanimi spomeniki, nadvse potreben, predmet je prevzel naloge pomembne nacionalne hrbtenice za zaščito in obnovo umetnostnega patrimonija, vgrajenega v temeljno študijsko shemo. Te vsebine je od pomladi 1951 dalje predaval Franjo Baš. Naslednje leto je v zimskem semestru vaje za začetnike prevzel asistent Luc Menaše, v poletnem semestru pa je Stane Mikuž pričel s predavanji o zahodnoevropski novoveški umetnosti s poglavji o italijanski renesansi. Mikuž, ki je bil Cankarjev študent, je doktoriral pri Steletu 1939/1940; v Seminarsko kroniko je zapisal pohvalne besede o vsestransko uspešni disertaciji o Francu Jelovšku.153 Po več letih premora je bilo mogoče ponovno poslušati predavanja o antiki in antični umetnosti, ki jih je v jeseni 1952 prevzel Josip Klemenc. Pedagoško jedro umetnostnozgodovinskega seminarja so takrat tvorili Stelè in asistent Menaše, Mikuž in dva zunanja sodelavca, Klemenc in Baš. Slika 39: Seminarska kronika: Steletov povzetek dogajanja na oddelku, zapisan po upokojitvi 1. oktobra 1957 Takšna zasedba je ostala do jeseni 1957, ko je bil Stelè upokojen. Po desetih letih je spet vzel Seminarsko kroniko v roke in zapisal: 153 Seminarska kronika, 24. 85 »Jesen 1957. Zanemaril sem pisanje letopisa. V teh 10 letih je bilo v seminarju zelo živahno. Število novincev je naraščalo, tako da z asistentom Menašejem nisva več zmagovala dela. Težnje po reor-ganizaciji učnega načrta so povzročale neprestane spremembe v študijskem redu. Večji poudarek na diplomski nalogi pa je povzročil, da se je nivó teh izdelkov zelo dvignil. Boljše naloge dosegajo včasih stopnjo nekdanjih doktorskih disertacij. Tov. Menaše je kot asistent dobil pomoč v demonstratorju Mirku Juteršku; dr. Stane Mikuž pa je bil imenovan za univerzitetnega predavatelja in prevzel umetnostno zgodovino novega veka. Uspehi so bili v splošnem dobri in smo priborili več Prešernovih nagrad. Asistent Menaše je s štipendijo v Parizu izdelal obsežno disertacijo o zapadno evropskem portretu in bil 1955 promoviran za doktorja. Druga štipendija 1956/57 mu je omogočila študij v Italiji, kjer je izdelal habilitacijsko delo o avtoportretu, ki jo je fakulteta sprejela ter mu po opravljenem kolokviju pred vso fakulteto priznala habilitacijo. Od rednega službovanja sem se poleti poslovil s prvo povojno inozemsko ekskurzijo s študenti, v Italijo. Udeležba 30 študentov z zelo povoljnim uspehom. Spremljala sva jih s prof. Menašejem. Z dnem 1. okt. 1957 sem bil upokojen. Za eno študijsko leto 1957/58 sem podpisal pogodbo, da bom še naprej učil do največ 6 ur tedensko. Istočasno se pripravlja razpis za učne moči za srednjeve- ško splošno umetnostno zgodovino, za splošno umetn. zgodovino novega veka in za jugoslovansko umetnostno zgodovino. Stolico za umetnostno zgodovino zapuščam po skoraj 20 letih z zavestjo, da se s tem končuje druga faza v razvoju 'ljubljanske šole' in da novi čas zahteva svoje, kar bo sevé tudi šoli dalo drug, želim samo, da še bolj uspešen značaj. Dne 29. 1. 1958 sem v navzočnosti asistenta dr. Menašeja in fakultetnega sekretarja Fr. Novaka izročil vodstvo seminarja univ. predavatelju St. Mikužu. FStelè«154 154 Seminarska kronika, 40–42. 86 Tako kot piše v Seminarski kroniki, je v letu 1959/1960 predaval šest ur: za zimski semester je bilo napovedano Poglavje iz jugoslovanske umetnostne zgodovine in v poletnem Poglavje iz slovenske umetnostne zgodovine, pa tudi Problemi iz umetnostne zgodovine srednjega veka itd.155 – Stelè je predaval še skoraj celo desetletje po upokojitvi in predstavljal poglavja o umetnosti Srbije in Makedonije ter Hrvaške s posebnim poudarkom na umetnosti Dalmacije, o slovenski, bizantinski umetnosti itd. – Zadnjič so bila predavanja napovedana v akademskem letu 1967/1968: Razvoj slovenske umetnostne zgodovine. Predaval naj bi dve uri tedensko. Spričo premora je bilo pričakovanje res veliko; dasi smo vedeli, da govori sorazmerno po tihem, je bila predavalnica povsem zasedena, nagnetlo se nas je več kot sto, in vendar je bila v prostoru popolna tišina. Sedela sem tik pred katedrom in nihče ga ne bi mogel slišati bolje kot mi, ki smo mu bili tako blizu, da bi se ga lahko dotaknili, ki bi lahko brali z njegovih ustnic tisto, česar ne bi mogli slišati glasno in jasno. V zvezek sem napisala naslov, kakršnega je sporočal urnik z oddelčne oglasne table. In to je bilo skoraj vse. Ne samo, da sem na začetku 2. letnika premalo znala, da bi iz redkih slišanih besed ustvarila pomensko zaokroženo notico, tudi stavkov nisem razvozlala, zapisala sem samo kakšno besedo, ime, Radics, Valvazor, okoli njih pa je bilo nakopičeno kritično razglabljanje, preveč za moja zgodnja študentska leta, da bi znala postaviti Radicsevo ime v zgodovinski in umetnostnozgodovinski okvir glede na Steletove intence. – Naslednjega predavanja se je udeležilo kakih 20 študentov, na tretjem smo bile prisotne samo tri študentke.156 Potem je bilo na oglasni deski pritrjeno obvestilo, da so predavanja začasno odpovedana. Steletovo predavanje je v resnici temeljilo na poglobljenem, kritičnem analiziranju konceptov, ki so se lotevali zgodovine umetnosti v Sloveniji ter vrednotenja posameznikov v njihovem času in zgodovinski projekciji. V svojih poznih letih jih je, izhajajoč iz svojega enormnega znanja, zapleteno predstavljal, zgostil je pristope starejših generacij, zato od enega njegovega predavanja do 155 Naslovi so nekoliko nesrečno zapisani in tudi za naslednja leta so navedeni še nekateri podobni, s čimer se ponavlja vtis, da gre za poglavja oz. vprašanja o stroki v jugoslovanskem ali slovenskem okviru oz. v srednjem veku, najbrž pa je šlo za poglavja iz umetnosti srednjega veka ali za poglavja iz zgodovine slovenske oz. jugoslovanske umetnosti. Še več vprašanj o bistvu oz. predavanih vsebinah zastavlja najava Vaje iz izbrane problematike umetnostne zgodovine jugoslovanskih narodov I., II. v letu 1962/1963. 156 Precej krivde za ta upad študentske publike je treba pripisati nerodnostim na urniku: Steletova predavanja so se prekrivala z drugimi predavanji, ki so se sklenila z izpitom, ter z obveznimi vajami in seminarji, medtem ko so bila Steletova predavanja fakultativna. 87 drugega skorajda ni bilo mogoče zapolniti bistvenih belih lis, da bi lahko sledili njegovim besedam. Leta 1959, v Steletovem zrelem predavateljskem obdobju, je celovito doživetje njegovih predavanj zapisal Emilijan Cevc in v Zborniku za umetnostno zgodovino predstavil bistvene poteze: Bleščeče stilizirano Cankarjevo besedo je zdaj v predavalnici zame-njalo zelo težko razpravljanje o zapletenih stilnih konfliktih; kar se je zdelo prej samo po sebi razumljivo, razvojno jasno pogojeno, se je sedaj izkazalo kot plod nenehnih duhovnih in oblikovnih trenj in raznoličnih silnic, ki jim segajo korenine daleč nazaj do primarnih umetnostnih hotenj in določenih stilnih konstant. Kdor bi iskal v teh predavanjih samo estetske užitke, bi bil razočaran, v resnici pa so študentom razgrnila obširno zajeta in od različnih komentarjev osvetljena vprašanja, ki so se osredotočila manj na razvojno jasne vrhunce posameznih časovnih slogov kot na tiste nejasne prehode iz ene stopnje zorenja v drugo, kjer se je človeški kreativni genij boril za nov izraz v dialektičnem boju nasprotij in heterogenih tokov.157 Stelè se je v spomin vtisnil kot umetnostni zgodovinar, ki nenehno raziskuje na terenu ter vestno beleži in fotografira, tako da je ta podoba od časa do časa preglasila vse plati njegovega delovanja, ki je tesno povezano s teoretskimi in organizacijskimi vidiki konservatorstva, dokumentiranja spomenikov ter z razvojem in bistvom »ljubljanske šole«. Pregledna študija Slovenska umetnostna zgodovina po l. 1920,158 ki jo je napisal ob petdeseti obletnici umetnostne zgodovine, je zaokrožen pogled na stroko, je zrcaljenje pogleda na umetnostno zgodovino kot celovito in hkrati mnogoplastno humanistično znanost, je refleksija glede doseženega, glede razvoja filozofije in teorije te vede, glede izvedbenih možnosti in odločitev, glede mesta ljubljanske šole v mednarodnem dialogu, pa tudi tipanja glede prihodnjih poti. Opredelil je Cankarjev nazor ter pomen vseh prispevkov v obliki knjig in člankov, predavanj, organiziranja stroke, prav tako tudi Moletovo delo, njuna izhodišča in knjige, ki so vplivale na umetnostnozgodovinske koncepte, ki so odmevale pri strokovni in širši publiki, ter 157 Cevc, 1959, 16. 158 Stelè, 1970, 27–44. 88 Slika 40: Deželni konzervator France Stelè v svojem kabinetu se posebej ustavil pri primerjavah temeljnih del. Svoj Uvod v študij umetnostne zgodovine 159 (žal samo ciklostilno razmnožen) je povezal s pridobitvami oz. razmisleki o zasnovi oz. pristopih umetnostne zgodovine iz časa, ko je bil sodelavec Inštituta za avstrijsko zgodovinsko raziskovanje. Stelè je zavrnil del Cankarjevega pojmovanja o razvoju umetnosti kot nepretrganem napredku in sicer tisti del, kjer oblikuje vtis o superiornosti evropske umetnosti nad drugimi, medtem ko on sam meni, da je to le epizoda v več tisoč let trajajočem razvoju, kolikor je preteklo od prvih pojavov zavestnega umetniškega izražanja. Vrnil se je v starejša leta, k svojim predavanjem v letu 1938/1939, ko je pod naslovom Karolinški vozel in postanek srednjeveške umetnosti interpretiral tokova, izhajajoča iz sredozemskega helenizma in severnoevropske likovne ustvarjalnosti, ki 159 Stelè, 1959, tudi str. 90–91. 89 se v pokristjanjeni Evropi zlijeta v eno: »skrita klasika in skrita gotika«, je zapisal Stelè160 ter v nadaljevanju poudaril pomen Moletovega razširjenega pogleda na evropsko umetnost s slovanskim in bizantinskim prispevkom, razumevanja povezanosti znotraj arhitekturnih tokov v slovenskem in jugoslovanskem prostoru (Šumi) in vzporednost z mednarodnimi raziskovalnimi tokovi v umetnostni zgodovini, kjer je jedro novih znanstvenih poti v ikonološki metodi (Menaše). Naslednji vidik, ki ga je opredelil v podpoglavju Izgraditev slovenske pokrajinske umetnostne zgodovine, je pogled na okoliščine, ki so določale možnosti take evidence-analize-sinteze. Ustavil se je pri svojem Orisu kot zaobjetju ključnih umetnostnih del,161 ki jih predstavlja s temeljnimi značilnostmi; to je izbor spomenikov, s katerimi je želel predstaviti razvoj in postaviti v središče troje najizrazitejših umetnostnih dosežkov slovenske umetnosti, gotiko, barok in impresionizem. Stelè je ta del razmišljanja sklenil z mislijo, da so umetnostni pojavi »zrcalo tisočletnega vživljanja Slovencev v zahodno kulturo, dokler nismo postali v XX. stoletju njen enakovreden sotrudnik. Vse to pa nam lahko služi tudi za dokaz, da je prav slovensko gradivo posebno primerno za regionalno umetnostnozgodovinsko obravnavanje.«162 Predstavitev spomenikov po obdobjih je povezal s preglednimi deli mlajših kolegov in marsikatero ugotovitev zaokrožil v naslednjem podpoglavju z naslovom Umetnostna zemljepisna metoda in njeni sadovi. Nikjer pa ni omenil svojega Uvoda v študij zgodovine umetnosti iz leta 1959, ki je visokošolski učbenik, prvi ciljno napisan umetnostnozgodovinski učbenik, izročen študentom v roke. V uvodni Opredelitvi pravi takole: Mi, ki polagamo s Tietzejem in prvotno dunajsko šolo največjo važnost na tesen naslon naše stroke na eksaktno metodo splošne 160 Stelè, 1970, 32. 161 Gl. str. 198–203, 218. 162 Stelè, 1970, 34. – Rajko Ložar je v razpravi »Kulturni problemi slovenske umetnosti«, objavljeni leta 1931, delno izhajal iz Steletovega Orisa, a jedro je prestavil iz regionalne in slogovne determinirano-sti v vprašanje, kaj so »jasni konstitutivni znaki, ki kažejo zares na eno svojstvo našega duha, javljajočega se v umetnosti.« Četudi je izbral primere od reformacije dalje, je v jedru vprašanje 'zakaj' pri sprejemanju neke umetnostne struje, sociološke podstati in posledično nadaljevanja in metamorfoz. In še sklepna misel: »Kajti zdi se, da je že prišel čas, pričeti s tem delom, vprašanje je le, če imamo za to tudi ljudi, to se pravi ljudi, ki so jim ti problemi postali dejansko žgoči problemi njihovega lastnega obstoja in duha. Ako jih nimamo, teh in takih ljudi, ki bi lahko dajali mladini, kar je potrebno, kako naj potem pričakujemo zboljšanja, kako vrednejših in celotnejših tvorb, nego so bile one v preteklosti, in – kako si potem sploh še zamišljamo resnično kulturo, ko je ta vendar najsubtilnejši izraz resničnih osebnosti?« Ložar, 1931, 426–427, 432. 90 zgodovine, bi o umetnostni zgodovini na splošno rekli, da raziskuje, ugotavlja in opisuje razvoj likovne umetnosti v celoti kakor tudi njen razvoj v zaokroženih razdobjih in strokah; ona obravnava razvoj umetnosti pri posameznih narodih, vladavinah, deželah, svetovno nazornih in družbenih skupinah in pod., pa tudi življenje in razvoj umetnikov, umetnostnih struj in šol, umetnost nih nalog ter podobno. Pri tem se okorišča z izsledki drugih zgodovinskih in kulturno znanstvenih strok, obilno izkoriščajoč po-možne vede in eksaktne metode splošne zgodovine, predvsem pa lastne pomožne vede.163 Mislim, da je to bil credo umetnostnozgodovinskih študijskih programov še dolgo po izidu tega, zgodovinsko pomembnega in celovitega Uvoda, ki pa je prišel do študentov v šapirografirani obliki in je kljub svojemu značaju visokošolskega učbenika ostal nekoliko v senci. Slika 41: Slovensko konservatorsko društvo podeljuje od leta 1990 Steletove nagrade za življenjsko delo ter za izjemne dosežke na področju konservatorstva in restavratorstva; poleg listine ji pripada tudi medalja s profilnim portretom Franceta Steleta 163 Stelè, 1959, 2. 91 Steletovo delo na terenu se je povezovalo z delom na univerzi: eno brez drugega ne gre in samo na nenehno raziskovanje oprta znanost ima sedanjost in prihodnost. In prostor na univerzi. Izročil je načela in spoznanja iz svoje konservatorske prakse, kjer je s svojo umirjeno besedo in prepričevanjem dosegel dobre rezultate. Mogoče se je v našem spominu zabrisalo veliko sklepno delo, ki je pod Steletovim vodstvom nastajalo nekaj let in se končalo z veliko pariško razstavo L'art en Yougoslavie de la préhistoire à nos jours leta 1971; razstava se je takoj nato preselila v Sarajevo in bila na ogled v Skenderiji pod naslovom Umjetnost na tlu Jugoslavije od praistorije do danas.164 Stelè je bil glavni urednik, velika eminenca v zboru vseh jugoslovanskih republik, urejevalec poglavij in konceptov. Razstava je imela velik politični pomen, odprla pa je pogled na originale ter ponudila nedavna odkritja in ovrednotenja. Življenje in delo Vojeslava Moleta na ljubljanski univerzi je nesrečno razdeljeno v dve kratki obdobji. Po slovesu v letu 1926165 se je iz Krakova vrnil za predavateljski pult jeseni 1940. Čeprav so bile okoliščine povsem različne, je med Steletom in Moletom ostalo iskreno, toplo prijateljstvo, ki ju je povezovalo vse od dunajskih študentskih let. To povezanost je Stelè javno izrazil že leta 1920 v reviji Dom in svet (ki jo je takrat urejal).166 Moleta je slovenski javnosti vsestransko predstavil in skozi njegovo dolgotrajno sibirsko ujetništvo postavil človekovo usodo kot zrcalo pred politiko oz. instrumente moči. Moletove pesmi, ki jih je navedel, so ga predstavile kot pesnika in občutljivo človeško bitje, kot znanstvenika pa ga je orisal z znanjem tujih jezikov in literature ter dodal, da se bo z njim po kriterijih umetnostne zgodovine težko kdo kosal, saj je poleg temeljitega poznavanja ruske umetnosti (minevalo je namreč šest let ujetništva), »katero na zapadu malo kak učenjak globokeje pozna, si je pridobil lansko jesen v Tomsku v Sibiriji tudi akademično kvalifikacijo kot docent zgodovine umetnosti na ondotni univerzi. In sicer je imel pred zgodovinskofilološko fakulteto dve poskusni predavanji: 1. Pomen bregov Jadranskega morja za zgodovino umetnosti in 2. Splošni tok razvoja benečanskega slikarstva. Nastopno predavanje je obdelovalo vprašanje 'Slog v umetnosti'. V zimskem tečaju 1919/20 je začel predavati o 'Primerjajočem 164 Gl. str. 250 dalje. 165 Gl. str. 71, 95–96. 166 Stelè, 1920, 99–100. 92 študiju slogov v umetnosti' – tako dobi naša univerza z njegovo vrnitvijo eno kvalificirano moč več …« V nadaljevanju je Stelè spregovoril o prevajanju in objavljanju Moletovih pesmi v ruščino ter spletel svoje misli z Moletovimi v sklepni poziv: Žalostno je in karakteristično za naše neurejene politične in kulturne razmere, da taki ljudje kot je Mole (kolikor mi je znano, je v Sibiriji še preko 100 slovenskih inteligentov!) še danes čisto po nepotrebnem tratijo svoje za domovino tako dragocene moči za to, kako bi se vzdržali vsaj pri življenju v najkritičnejših revoluci-onarnih dneh, ki se periodično vedno zopet ponavljajo v Rusiji! Kot 'krik s pozabljenega brega' – če rabim njegov izraz iz 'Petra Siča' – se zde besede, ki mi jih je pisal Mole v zadnjem pismu: 'Ah, koliko neizrečene in za Evropo nepojmljive tragike je v tej strašni deželi! Krikni slovenski javnosti, da smo tudi mi še tukaj, ki bi radi stopili na tla svobodnega dela domovine!'167 Meni sicer ni znan noben dokument z Univerze v Tomsku, ki potrjuje habilitacijo za (privatnega) docenta, a o tej ne dvomim. Poleg Steletovih besed, zapisanih v mesečniku Dom in svet 168 in njegovi predstavitvi Moletovega življenja in dela v Slovenskem biografskem leksikonu, je ta habilitacija vsaj dvakrat navedena v uradnih dokumentih, dostopnih v Arhivu Univerze v Ljubljani. O njej lahko beremo v dopisu (25. junij 1920), ki se nanaša na imenovanje Moleta za docenta v Ljubljani,169 in v Moletovem življenjepisu, ki ga je 19. junija 1940 predložil univerzitetnim organom s prošnjo za izvolitev v rednega profesorja na ljubljanski filozofski fakulteti.170 167 Stelè, 1920, 100. 168 Stelè, 1920, 99. 169 Rektor Univerze v Ljubljani je v dopisu ministru (za prosveto) z dne 25.junija 1920 zapisal: »Čast mi je Vašemu gospodstvu predložiti v potrditev predlog filozofskega fakultetnega sveta, da imenuje g. dr. Vojeslava Mole-ta, privatnega docenta na univerzi v Tomsku (Sibirija), za docenta antične in bizantinske umetnostne zgodovine na filozofski fakulteti univerze kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev.« Arhiv Univerze v Ljubljani, osebna mapa: Vojeslav Mole, list 92, gl. sl. 42. 170 Dve strani dolg Moletov Curriculum vitae natančno navaja mnoge podatke in pomemben je njihov izbor, ki kaže, kaj je za ta namen štelo. Na prvi strani piše: »L. 1919 sem se v Tomsku v Sibiriji, kjer sem se takrat mudil kot dobrovoljec I. Jugoslov. polka v Sibiriji, habilitiral na tamkajšnji univerzi kot privatni docent za zgodovino in teorijo umetnosti.« Gl. sl. 43. 93 Slika 42: Dopis rektorja Univerze v Ljubljani ministru za prosveto, da imenuje za docenta dr. V. Moleta, privatnega docenta na univerzi v Tomsku; 25. junij 1920 Slika 43: Curriculum vitae, ki ga je Molè priložil svoji vlogi 19. junija 1940 za imenovanje v naziv rednega profesorja za bizantologijo na Univerzi Aleksandra Prvega v Ljubljani; izvolitev v docenta v Tomsku je navedena na prvem listu 94 Ob Moletovi osemdesetletnici je Stelè napisal dolg članek, ki ga predstavlja kot cenjenega znanstvenika v dveh domovinah, slovenski in poljski. O vsebinah njegovih predavanj v letih po I. svetovni vojni povedo fakultetne napovedi, zato so pomembne Steletove opombe, ki osvetljujejo koncept stolice: Splošno umetnostno zgodovino je prevzel Iz. Cankar, v jugoslovanski državni skupnosti pa je bilo potrebno misliti tudi na umetnostno zgodovino drugih jugoslovanskih narodov, ki se je razvijala v velikem delu v okviru bizantinske umetnosti. Za ta namen je bil Molè vključen v organizacijo stolice kot docent za klasično arheologijo in bizantinsko umetnost.171 Stelè sicer ni povedal, da so bile Moletove želje nekoliko drugačne, da je bila njegova ljubezen usmerjena v renesanso in posebej italijansko, a te vsebine so bile v Cankarjevi domeni; razumljivo je, da se tudi iz rahločutnih besed v Moletovih Spominih čuti hrepenenje po tej umetnosti. – Vseeno pa je treba dati vse priznanje člankom, ki jih je objavljal v Zborniku za umetnostno zgodovino in Domu in svetu do leta 1925 ter jih namenjal vprašanjem helenistične in bizantinske umetnosti. V njih je teoretsko razčlenil vprašanja o avtonomnosti manjših kulturnih središč do velikih dvornih okolij, o ohranjanju starožitne umetnosti, o prevzemanju helenističnih modelov znotraj islamske umetnosti itd.172 Na eni strani se je tako posvetil vprašanjem o bizantinski umetnosti, ki jih je moral v disertaciji pustiti ob strani, a ti članki so tudi obolos vsebinam, ki jih je predaval na Filozofski fakulteti. Njegovo metodo, ki je povezala strukturo dunajske šole in usmerjenost v južno- in vzhodnoslovanski prostor ter ga je postavila za utemeljitelja »slavistične umetnostne zgodovine«, je avstrijska univerzitetna javnost dobro sprejela in je prepoznala jedro njegovega prispevka. Molè je zgradil nov teoretsko-raziskovalni model, ki so ga posvojili na Poljskem (zaradi česar ga postavljajo za utemeljitelja moderne poljske umetnostne zgodovine), na Češkem in pozneje v Rusiji. Moletov model je vključeval nove vrednostne kategorije: Stelè, ki je opozoril, da je Molè strukturo slovanske umetnosti izpeljeval v povezavi s knjigo Zgodovina 171 Stelè, 1970, 13; Cevc, 1973 [1974], 95–98. 172 Golob, 2020, v tisku. 95 starokrščanske in bizantinske umetnosti, objavljene leta 1931,173 leta 1950 pa je v primerjavo poljske in (italijanske) renesanse vpeljal pojem »periferne umetnosti«, ki ga – kakor je razumeti Steleta – v njegovih ljubljanskih predavanjih še ni bilo s tem neposrednim poimenovanjem. A koncept periferne umetnosti, ki ima regionalno ali geografsko utemeljitev in razmerje glede na center, ima svoje kvalitativne postulate, ti pa so odvisni od zornega kota, pogleda opazovalca, kritika, umetnostnega zgodovinarja. Stelè je brez podrobnejših navedb zapisal, da je bilo leta 1963 v razgovoru o tematiki sodobne poljske umetnosti, njenem razmerju do evropske umetnosti in o njenem položaju v njej prisotno »spoznanje, da bi bilo treba to važno vprašanje načelno pretresti, ker tako pojem provincialna kakor periferna umetnost v zgodovini večkrat spreminjata pomen in vsebino, pri čemer pa je njun zgodovinski pomen lahko v vsakem primeru zelo velik.«174 Neposrednega orisa takratnih Moletovih predavanj Stelè sicer ni ubesedil, je pa napisal: Drugo Moletovo delovanje v Ljubljani, čeprav pod najbolj neugo-dnimi pogoji, pa se je v njegovem znanstvenem razvoju vendarle pozitivno izrazilo. Koncentracija na bizantologijo ga je sicer začasno odtegnila glavnemu cilju njegovih prvih krakovskih prizadevanj, izgraditi sistem umetnostne zgodovine slovanskih narodov, tem bolj pa je bil prisiljen zopet razmišljati o osnovnih načelih umetnostne filozofije in o univerzalni pomembnosti bizantinske umetnosti. Njej je posvetil leta 1942 v ZUZ razpravo Tradicionalne črte zgodnjebizantinske umetnosti in njena izvirnost, in vrsto po vrnitvi v Krakov objavljenih konceptov, med katerimi je najpomembnejši spredaj obravnavani spis o periferni umetnosti.175 Kakor je iz rekapitulacij ljubljanskega oddelka za arheologijo slišati, da je bil Moletov vpliv majhen in predvsem simbolne narave, a »ostal bo znan kot prvi habilitirani učitelj arheologije in ustanovitelj katedre za klasično arheologijo«.176 A 173 Historja sztuki starochreściańskiej a wczesnobizantyńskiej, v: Lwowska Biblioteka slawistyczna, 1931, no. 13. 174 Stelè, 1970, 14. 175 Stelè, 1970, 15; Molè, 1942, 1–66. 176 Novaković, 2004, 31. 96 Slika 44: Vojislav Mole: Minijature jednog srpskog rukopisa iz god. 1649 sa Šestodnevom bgr. eksarha Joana i Topografijom Kozme Indikoplova, 1922 97 za prav ta prispevek mu je izrekel vse priznanje Emilijan Cevc, ki je bil v Moletovem drugem predavateljskem obdobju na ljubljanski univerzi tudi sam njegov študent, ko je zapisal: »… tako nas kot Poljake je obogatil s svojim temeljitim poznanjem umetnostnih problemov antike.«177 – V jedru Moletovega raziskovalnega, filozofskega in pedagoškega dela sta dve knjigi, to sta Umetnost. Njeno obličje in izraz ter Umetnost Južnih Slovanov.178 Prva knjiga na Poljskem ni izšla zaradi vojne – opravil pa je korekture in jo je sam prevedel v slovenščino; Umetnost južnih Slovanov pa je bila prevedena v slovenščino in je bila takoj po izidu uvrščena na seznam obvezne literature na našem oddelku. Na eni strani je Umetnost sinteza njegovega zrenja na značaj in bistvo umetnosti; s stališčem, da je umetnostna zgodovina zgodovina človeškega duha, ki ima svoje možnosti in meje, je skozi tenke odtenke besedila v svojem značilnem tonu stopil v dialog z dunajskimi profesorji. – Knjiga Umetnost Južnih Slovanov, ki je bila ob izidu leta 1965 v središču pozornosti, je zahtevno, ne le pregledno delo, ker se je namenil zaobjeti umetnost oz. ustvarjena dela kot organsko celoto, katere okvir so mnogoštevilne pojavne oblike in nekaj tisočletij dolg proces. Stelè mu je namenil globok poklon: »Oris posamezne, četudi najzaslužnejše vrste Moletovega pisanja o umetnosti in njeni zgodovini niti daleč še ne doseže vse njegove tovrstne dejavnosti, ki se ne omejuje na eno področje, ampak ima vselej pred očmi umetnost kot celoto z vso njeno komplicirano problematiko. Doživlja in obravnava jo cel človek, kjer ni mogoče več ločevati pesnika od znanstvenika, ker nam samo oba kot izraz enotne osebnosti razložita tip Moleta znanstvenika, kakor ga srečujemo v njegovem delu.«179 Molè je bil s svojimi pesmimi poetični »jaz« v risanju in interpretiranju umetnosti; ekfraza je bila pot v samega sebe in pot v umetnost.180 Ekfrazno pisanje ga je postavilo na širok oder humanističnih tem. Molè je bil kot odsotni profesor, »trenutno« odseljeni umetnostni zgodovinar, v seminarju vseeno stalno prisoten. Izkušnja pač pove, da je tisto, kar je napisal kot avtor – tako kot drugi prej in pozneje – izrekel v predavalnicah. Decembra 1937 je bila ustanovljena Slovenska akademija znanosti in umetnosti; pomembno vlogo v poteku ustanavljanja je igral Izidor Cankar, člani pa so postali vsi trije: France Stelè že maja 1940, Cankar 1953 in leta 1961 še Vojeslav 177 Cevc, 1967, 105. 178 Str. 213 dalje. 179 Stelè, 1970, 17. 180 Simonišek, 2017, 106–117. 98 Molè.181 Njihovo sprejetje je izraz ne zlahka priborjene duhovne svobode in samostojnosti SAZU, saj je bila Akademija pogosto tarča političnih pripomb. Čas Staneta Mikuža, Luca Menašeja in Naceta Šumija S Steletovo upokojitvijo se je na oddelku zaključilo obdobje treh očetov slovenske umetnostne zgodovine. Ko je 29. januarja 1958 izročil vodstvo seminarja Stanetu Mikužu, ga je izročil svojemu doktorandu. V tistem času se je postopno uresničevalo Steletovo prizadevanje za nova delovna mesta; v svojem zadnjem vpisu v Seminarsko kroniko je navedel tri zaželena oz. načrtovana mesta. Najprej je bil nastavljen Stane Mikuž, ki je že bil promoviran, in sicer za občo umetnost novega veka; Luc Menaše, ki je kot asistent že sodeloval (od 1950/1951) in je pripravljal disertacijo, je pričel 1960/1961 s predavanji iz obče umetnostne zgodovine srednjega veka, eno leto pozneje pa je bilo uresničeno še tretje delovno mesto in sicer za zgodovino jugoslovanske umetnosti, te vsebine je kot docent prevzel Nace Šumi. »Na ta način se je bistveno razširila snov, ob umetnostni zgodovini kot dvopredmetnih kombinacijah se je pojavila možnost za tako imenovano znanstveno smer čistega umetnostnozgodovinskega študija.«182 Čeprav je Stane Mikuž zagovarjal svojo disertacijo pod mentorstvom Franceta Steleta, je bil v bistvu Cankarjev učenec; z disertacijo o Franu Jelovšku je nadaljeval čas Giulia Quaglia, ter tako bil bolj zapisan starejši kot najnovejši umetnosti. Njegov mlajši kolega na oddelku je bil Nace Šumi, ki je bil tako kot Stelè konservator in neumoren terenski delavec. Luc Menaše pa v tistih letih povsem predan moderni umetnosti in vprašanjem identitete posameznika v njegovem delu, po vrnitvi iz Amerike pa je imela ikonografija še odličnejše mesto kot poprej. Mikuž je pričel predavati 1951/1952, ko je bil imenovan za univerzitetnega predavatelja. Njegova besedila so bila nazorna, saj smo jim tudi začetniki lahko dobro sledili. Posebej Uvod v umevanje umetnostne zgodovine, ki ga je predaval od 1960/1961 dalje, je bil pretehtano strnjen na bistvene lastnosti, predstavljene pa so bile ključne umetnine. Predavanja o moderni umetnosti so imela zlasti informativni značaj, ki je zaobjel pomembne lastnosti izstopajočih umetnikov, skupin in pojavov od postimpresionizma dalje, jih je pa praviloma dopolnjeval 181 Oset, 2014, 52–67. 182 Šumi, 1999, 121. 99 Slika 45: Stane Mikuž: Ilovšek Franc. Baročni slikar 1700–1764; disertacija je bila objavljena v mesečniku Dom in svet leta 1942, razdeljena v štiri poglavja 100 vsaj z omembami (ker ni bilo primernih diapozitivov) slovenskih umetnikov in njihovih del, opozarjal na kataloge, razstave, članke. Zdi se, da so bile nekatere teme preglednih predavanj njegova stalnica (italijanski quattrocento, visoka renesansa, manierizem, barok, renesansa v Severni Evropi) in so bile izrazito interpretativne; sam sebe je leta 1969 v zborniku Univerze v Ljubljani označil kot umetnostnega zgodovinarja, ki »ubira stopinje za Izidorjem Cankarjem s poskusi sociološke interpretacije zgodovine umetnosti.«183 Mikuževa predavanja so bila najboljša takrat, ko je pustil liste s podatki na pultu, prestopil do okna, se naslonil na polico ter se s prekrižanimi rokami z distance zazrl v projecirano upodobitev: potem je govoril iz srca, iz svojega občutka, njegovi dialogi z umetninami, ki jih je povedal tako sebi kot nam, so bili besedila intimnega vživetja. S tem razkritjem osebnega zrenja na obravnavano delo je vplival na marsikoga. Precejšen del tega značaja je najti v njegovih kritikah, predstavitvah, priložnostnih oz. jubilejnih počastitvah in ocenah razstav, največkrat slovenskih umetnikov, ki so bili v večji meri osebe njegovega časa in tudi osebni prijatelji: Jože Plečnik, Maksim Gaspari, brata Kralj, Miha Maleš, France Zupan, Saša in Henrika Šantl, Ivan Vavpotič, Ivan Napotnik, Rihard Jakopič in drugi; tudi o starejših umetnikih je pisal, o Francu Kavčiču, Josipu Tomincu in seveda Franu Jelovšku. Njegova Umetnostnozgodovinska topografija grosupeljske krajine iz leta 1978 je vzbudila upanje, da se bo vendarle pričel uresničevati načrt o topografski zaokrožitvi naših krajev, pa se to ni zgodilo. – Mikuž je bil blaga, očetovska figura, ki je marsikdaj stopil s pedagoškega odra in, če je nanesla priložnost, študentu pomagal po svojih močeh. Predavateljsko pot Luca Menašeja, ki je sicer že leta 1950/1951 vodil vaje za začetnike, vendar je kljub doktoratu in izvolitvam v višje nazive ostal kar enajst let na mestu asistenta, je izčrpno opisala Ksenija Rozman, tako, kakor ga je spoznala na predavanjih in naslednjih desetletjih. 184 Menaše je bil tako v njenih kot v poznejših časih mož brezmejne šegavosti, navihanih pregovorov, dovtipov in anekdot, ki so se pogosto vpletli v njegovo pedagoško delo in so med zgoščenimi, podatkov polnimi predavanji zdramili k pozornosti. Nejeverno smo ga poslušali, ko smo na svoja vprašanja dobili obširne in natančne odgovore, vse podkrepljene z navedbo literature, dosegljive v oddelčni knjižnici in vedno smo izvedeli dosti več, kot smo 183 Mikuž, 1969, 227. 184 Rozman, 1989, 9–22. 101 želeli in pričakovali, a takšen je bil. Citiral je v številnih jezikih, vedno v brezhibni izgovorjavi, bil je pač vsestransko izobražen, klasičen erudit v najboljšem pomenu besede. Kar žarel je, ko je navajal številne knjige in opozarjal na bistvene novosti, vse je prebral in z vseh zornih kotov kritično premlel. Bil je poln anekdot, ki jih je z veseljem povedal in se pri tem muzal. In prav on je bil hkrati izjemno strog in natančen, v prvi vrsti do svojega dela, veliko pa je pričakoval od nas tudi na kolokvijih ali izpitih. Takrat so bili izpiti iz »obče umetnostne zgodovine« javni in smo v zadnjih vrstah predavalnice poslušali vprašanja in odgovore, torej smo v tihi prisotnosti ponavljali snov. Kadar je vzdihnil »Mon Dieu!«, se nam je ustavilo srce; pravzaprav smo mislili, da tako izraža svoj obup nad (ne)pričakovanim ali (ne)popolnim odgovorom ali »alternativno umetnostno zgodovino«, mislili smo, da je vzklik znamenje resignacije, ko si je vendar predstavljal bolj suvereno obvladovanje snovi. Po vseh teh letih pa bi rekla, da je vzdih v enaki meri veljal tudi njegovemu osebnemu dvomu, umiku od pričakovanj. Vedno je od študenta pričakoval le najboljše in študente je imel rad; velikokrat mi je ponovil besede prof. Gogala, kako pomemben je pedagoški eros. In to še kako drži. Slika 46: Luc Menaše, trenutek v pogovoru, 1994 102 Slika 47: Luc Menaše: Evropski umetnostnozgodovinski leksikon, Ljubljana 1971 103 Menaše je od 1950/1951 vodil Vaje za začetnike in zatem Proseminar; leta 1960/1961 je pričel s pregledi iz umetnosti Zahodne Evrope v srednjem veku; pridružila so se jim izbrana poglavja, ki so bila v letu 1964/1965 naslovljena Problemi zgodovine in ikonografije srednjeveške umetnosti in pozneje Izbrana poglavja iz ikonografije in ikonologije, ter seminar, kjer je imelo pomembno mesto interpretiranje virov. Vsak vsebinski sklop je imel drugačen značaj. Predavanja, ki so pregledno in sprva na kratko, v samo štirih semestrih predstavila umetnost od pozne antike do približno leta 1965, so bila skrajno zgoščena in podatkovno polna, imena avtorjev, krajev in umetnin v vseh evropskih jezikih so od nas zahtevala ne samo popolno zbranost, povečini je bilo treba zvečer odpreti kakšen dober leksikon in prepisati neurejeno skico z Menašejevega predavanja v čistopis in dopolniti komentarje, zapisati vzporedne umetnine, se spopasti s terminologijo, citati, umetnostnozgodovinskimi objavami itd. Zaradi študentskih zahtev, naj predavanja posredujejo obsežnejše razlage, se je koncept pregleda raztegnil na več let. – Izbrana poglavja so bila popoln užitek: po izkušnjah med študijem v ZDA je leta 1967/1968 vpeljal dvojne projekcije za preglede in izbrana poglavja, tako da je na vzporednih zaslonih interpretiral izbrane spomenike ob detajlih in primerjanih delih; vsekakor je s tehnično izboljšavo bistveno prekrenil dotedanji tok predavanj iz linearne predstavitve v širok tok glavne poti in stranskih poti z obsežnimi slogovnimi, časovnimi, mo-tivnimi, intelektualnimi interpretacijami. Tudi takrat, ko se je naslonil na kakšno knjigo, npr. na monografijo Erwina Panofskega o Correggiovi poslikavi Camere di San Paolo, je izhodiščno besedilo obogatil in mu dal poteze individualnega doživetja z mnogimi literarnimi in tudi glasbenimi vzporednicami. Imenitni so bili komentarji, ki so naredili lok čez pet stoletij in več, ker je kot odličen poznavalec moderne umetnosti mimogrede dodal »drugo življenje« osnovnega motiva in kot poznavalec filma je bil poln primerjav. In ne da bi karkoli posebej rekel, smo, če je omenil delo iz Moderne galerije, odhiteli tja ali kam drugam, po »konsultacijo« pred sliko. Videti! Še najtežje je bilo preživeti seminarske ure, brati Vasarija v stari italijanščini, Karla van Mandra v stari nemščini, izluščiti iz jezika sporočilo, ga prevesti in potem k dodeljeni temi izustiti komentar. Ali pa slediti njegovim pasažam o novih publikacijah, ki smo jih morali nekako komentirati in, ker je naše jezikovno znanje pogosto komaj zadoščalo za osnovno razumevanje, je naloga, pripraviti kritični 104 komentar, zahtevala precej neprespanih noči. V srečanjih tako z umetninami kot strokovnimi teksti smo bili postavljeni pred ogromen oder stvaritev, ki jih takrat nismo mogli poznati, saj so bila potovanja v Pariz, Amsterdam, New York itd. glede na tedanje okoliščine nedosegljiva, Menaše pa je po daljših bivanjih v Parizu, Rimu, Firencah, pogostih obiskih Benetk in po skoraj enoletnemu študiju v New Yorku (s Fordovo štipendijo, 1964/1965) govoril o najnovejših objavah in najimenitnejših umetninah. Takrat so Gombrich, Chastel, Panofsky, Seznec postali avtorji, ki smo jih hiteli brati in diskutirati o njih. Vsekakor je bil nepremakljivo natančen in kakor je z zanimanjem spremljal naša individualna videnja umetnin, je zahteval resen odnos do študija, kamor je spadalo natančno pomnenje podatkov, ker to je bila osnova mreža, tako rekoč tloris umetnostnozgodovinske zgradbe, na katero so se pripenjale druge misli. V popoln obup nas je spravljal njegov seznam temeljne literature, na katerem je bilo ime avtorja, naslov dela, število zvezkov, kraj, založba in letnica izdaje. To je bilo potrebno znanje, česar takrat nismo vedeli ali želeli vedeti, za ta »dril« učenja na pamet pa smo mu bili hvaležni pozneje, prvikrat nemara v trenutku, ko je bilo treba napisati nalogo, referat ali kakšen drug sestavek: znali smo se orientirati po pomembni znanstveni literaturi in imeli smo izhodišča za nadaljnje delo. Vse to je bilo v letih, ko je Menaše zaključeval nenavadno obsežno delo z naslovom Evropski umetnostnozgodovinski leksikon,185 ki ima 9000 gesel in je izšel v novembru 1971; v resnici prva in nepresežena leksikalna knjiga, ki je z bogato, natančno in povsem vštric s časom sestavljeno bibliografijo spomenik evropski umetnostni zgodovini in je sama enako velik spomenik znotraj evropske umetnostne zgodovine. Del tega velikanskega znanja se je sproti pretakal v predavalnice. Istočasno pa je bil zelo zadržan in ni nikoli rekel, v čem vidi strokovna polja, ki bi jih bilo dobro analizirati, dograditi: to je prepustil kandidatom za seminarsko ali diplomsko nalogo, a je kar vzplamenel, če je kdo povedal kakšen dober predlog. Premalo smo si zaupali in verjeli v uspeh, vendar sem mnogokrat izkusila, da Menaše razume težave začetnikov, celo svoje knjige nam je posojal, a njegovih učencev res ni bilo obilo. 185 Naslov je dolg, z nekaj šale mi je rekel, da je sledil tradiciji baročnih naslovnic, ki so na naslovnem listu strnile bistvo tiskanega dela: Evropski umetnostnozgodovinski leksikon: bibliografski, biografski, ikonografski, kronološki, realni, terminološki in topografski priročnik likovne umetnosti Zahoda v 9000 geslih. Gl. str. 225, 228–230, 238. 105 K razumevanju njegovega zahtevnega koncepta je pripomoglo branje njegovih del, v poznih šestdesetih letih sta bili to prav gotovo obe knjigi o portretu in avtoportretu, ki sta z natančnim strukturiranjem predstavili njegovo organizacijo obsežnega in zahtevnega motiva, upodabljanja psihe. Na drugi strani njegovih del pa ima posebno mesto ne posebno velika knjiga Holandsko slikarstvo (1960), kjer eruditstvo zrahljajo povsem osebne pasaže in pripovedni ton, ki se vtisne v spomin, posebej odlomki o čarovniku svetlobe, Rembrandtu. In kritike, odlične kritike, ki so jasno izrisani komentarji in popravki k tistemu, kar je razstava, katalog, knjiga poslala v javnost: nekatere so jemale sapo.186 Kot prijazna oseba se je v spomin zapisal Mirko Juteršek, ki je bil dobro desetletje demonstrator, nato je 1964/1965 prevzel proseminar in v njem odpiral vsebine in teme, ki so bile blizu začetnikom, recimo impresionizem, koloristi v 1. polovici 20. stoletja, fotografija, povezave med slikarstvom in filmom, komentarji k razstavam v Ljubljani, ki smo jih lahko obiskali. Bil je neverjetno odprt in dostopen. Pozneje so se njegova predavanja osredotočila na umetnost slovanskih, posebej vzhodnoslovanskih dežel, kar je predaval do 1988/1989, ko je prevzel mesto ravnatelja Slovanske knjižnice. – Pogosto se je oglašal kot kritik, tako je dosti sodeloval s kulturnimi redakcijami na Radiu Slovenija in pri časopisih, bil je tudi poznavalec razmer na umetnostnih trgih in je svetoval galerijam, muzejem pri nakupih ter tudi varnostnim organom pri tatvinah in poškodbah. Izraz Juterškove povezanosti z nekaterimi sodobnimi umetniki predstavljata tudi postavitvi stalnih zbirk Mihe Maleša v Kamniku in Hermana Pečariča v Piranu. »Kaj bo dobrega?« je bil pogost pozdrav Naceta Šumija, medtem ko se je zazrl v obiskovalca z nasmehom v svetlih očeh, ki so terjale takojšnji odgovor. Ko je imel leta 1961 nastopno predavanje o Petkovškovem slikarstvu, je – kakor je zapisal Stane Bernik – vnesel bistveno drugačno občutje: znašli smo se v umetnini sami, bili smo del njenega dogajanja. Naenkrat smo se zavedli, da ima slika, umetnina, še eno razsež- nost, ki je dotlej nismo mogli občutiti, ker smo bili preveč zaposleni z dejstvi okoli nje.187 186 Kritike, ki so po njegovi presoji najboljše, so zbrane v treh knjigah pod naslovoma Med ljudmi in spomeniki, 1982 in 1984, ter Zapisi, 2001. 187 Bernik, 1984, 7. 106 Takšen je bil: strasten iskalec bistva, naj je govoril o arhitekturi, slikarstvu ali kiparstvu, o kulturni krajini ali vprašanju slovenskega značaja v umetnosti, o podrejenosti vplivom ali o družbeni razplastenosti naročnikov, ustvarjalcev, gledalcev. Študente je s svojim živim nastopom potegnil v sleherno jedro in nas včasih dregnil – potem ko je postavil problemski okvir – z vprašanjem: »In v čem je bistvo?« ali še raje »Kje je tu vic?« Za tiste, ki smo v prvem letniku pogrešali njegova predavanja, ker je bil v Tübingenu – in smo se na izpit pripravljali po predlagani literaturi, zlasti po Moletovi knjigi Umetnost Južnih Slovanov –, je bil prestop v problem z živo besedo, poudarjenimi ključnimi besedami pravzaprav prestop v drugačen svet. Ob prvem srečanju je hitro – saj je vedno hitel – podpisoval indekse, a vsakega posebej je pogledal, kot bi hotel videti, iz kakšnega testa smo. Kot predavatelj je prvič imenovan v Seznamu predavanj za leto 1962/1963, in sicer s šestimi tedenskimi urami o slovenski umetnosti, ki so jim sledile nove vsebine, npr. Uvod v narodno zgodovino umetnosti, izbrana poglavja in predavanja iz zgodovine umetnosti jugoslovanskih ali južnoslovanskih narodov. Veliko vlogo so imele terenske vaje, za katere je med študente razdelil teme in nekateri referati, predstavljeni na terenu, so postali temelj seminarskim nalogam. Dinamični so bili njegovi seminarji na razstavah, kjer je odpiral provokativna vprašanja, ali ob novih publikacijah, ko je razlagal tudi svoje poglede na doseženo, ki je bilo nemara v kontrastu z zaželenim ali načrtovanim. A nikoli, ne v izgovorjeni ne v zapisani besedi, ni svojih pomislekov do drugačnih stališč izrekel drugače kot z nasmehom. Zanj je bila kritika proces dialoga, demokratičnega priznavanja drugačnega mnenja, zahvalil se je za tisto, kar je dobil – v študentski nalogi, v članku, knjigi – in dodal: »A zapisano bi mogoče nekoliko retuširali…« Težko pa je bilo nestrinjanje z odločitvami političnih oblasti zaviti v tišino in odmaknjenost; preveč je bilo dvorcev in palač, gradov in vidikov kulturne pokrajine, da bi se dalo molčati in vedeli smo, da je politično določena porušitev Kozlerjeve palače, sijajnega baročnega dvorca sredi Ljubljani, ostala njegova velika bolečina. In še mnogo drugega. Bil je na tekočem z dogajanjem v slovenski in evropski umetnostni zgodovini, svoja stališča je postavljal ob bok stališčem kolegov od blizu in daleč ter nam predočil, kako vplivata tradicija in okolje na vso umetnost, na videz, slog, ikonografijo, antropologijo, na poznejše rodove. V svoja predavanja je z veseljem 107 vpletal še sveža dognanja naših komaj kaj starejših kolegov, ki so z diplomskimi nalogami pokazali dobre raziskovalne rezultate in bil je neizmerno ponosen. Pred nas je postavljal dileme, ki jih je izkusil pri svojih terenskih potovanjih, recimo za nas, študente, nepričakovano vprašanje: odkrili smo veliko stenskih poslikav in tiste na zunanjščini propadajo – kaj storiti, jih ponovno prekriti z beležem? Jih sneti in originale deponirati v ustreznih zbirkah in npr. na cerkveno zunanjščino postaviti kopijo? Takrat še nismo ničesar vedeli o kislem dežju. Slika 48: Velika barokista, velika prijatelja: Nace Šumi in Sergej Vrišer Svoje teme je iz predavalnic selil na ulice, ekskurzije in nepozabne Baročne dneve, ki so se v diskurzih med prijateljema Šumijem in Vrišerjem spremenili v prisotnost (!) univerzalnega baroka. To so bili tudi neposredno doživeti trenutki »terenskega stika«, vrednotenja, ocenjevanja, iskanja prave poti, razlage, kaj je »Fingerspitzengefühl« in veliko študentov se je ob njegovem zgledu posvetilo skrbi za spomenike, saj smo od blizu spremljali razvoj konservatorskih projektov. Svoje življenje, polno zagnanega dela v dobro spomenikov in umetnostne dediščine, je živel kot naš profesor, konservator, raziskovalec, humanist v polnem pomenu besede, osem let predstojnik oddelka, zatem dekan Filozofske fakultete, skupaj z nekaj kolegi širokih pogledov je bil leta 1978 tvorec Znanstvenega 108 inštituta FF z briljantno zamislijo, da se morajo humanistične vede povezati, da se bodo stara znanja poglobila in dopolnila z novimi dognanji: zasnoval je program »Raziskovanje kulturne ustvarjalnosti na Slovenskem« ter se zavzemal za koherentno in resnično moderno znanstveno delo. To je bil odgovor Naceta Šumija in Filozofske fakultete na univerzitetni zakon iz leta 1975, ko je politični dictum opredelil Univerzo za skupnost fakultet, visokih in višjih šol, izvajala pa naj bi predvsem pedagoško delo, medtem ko naj bi se znanstveno in raziskovalno delo »vse bolj umikalo z univerze in postajalo stranska dejavnost, ali pa ga sploh ne bi bilo.«188 Slika 49: Nace Šumi: Naselbinska kultura na Slovenskem: urbana naselja, Ljubljana 1994 188 Benedetič, 2000, 269. Univerzitetni študij je bil po črki tega in naslednjih zakonov tako rekoč podalj- šek srednješolskega usmerjenega izobraževanja. 109 Slika 50: Osebni izbor člankov: Nace Šumi: Pogledi na slovensko umetnost, Ljubljana 1975 Brati njegova besedila pomeni vnovič vstopati v njegova predavanja. Po lastni presoji je izbral nekaj člankov, ki jih je ocenil kot pomembne v svojem času in so natisnjeni v knjigi Pogledi na slovensko umetnost.189 Svoje misli je ostril ob več vsebinskih jedrih in opozarjal na nerazrešene dileme. Eno takih je dihotomija glede poimenovanja 'umetnost na Slovenskem' in 'slovenska umetnost', potem ugotovitev, da marsikatera specialistična raziskava zrcali preozek pogled, pri čemer je naša umetnost razvejana in obravnavana dela, negibna v oklepu zamejenosti strokovnega pogleda, ne dihajo zraka iz časa svojega nastanka. Opozarjal je na pomen umetnostnogeografske metode, ki omogoča evidentiranje in ovrednotenje 189 Šumi, 1975. 110 tudi del iz skromnih okolij, a hkrati je odločno zavrnil teorije o zaostalosti, podeželskem značaju umetnosti, ki da bi bila specifično slovenska itd. Kot eno ključnih nalog je videl varovanje kulturne krajine kot celote, ki se v pokrajinsko vedno spreminjajočem se okviru izraža z naselbinami, značilnimi in izstopajočimi arhitekturami in drugimi potezami, sledovi človekovega delovanja, vedno se je spopadal z vprašanji arhitekture in urbanizma.190 To je jedro njegove knjige Naselbinska kultura na Slovenskem: urbana naselja, ki je monografska obravnava zgodovine, tradicije, sprememb, razvrednotenja našega poseljenega prostora.191 Danes so tam opredeljeni problemi še ostrejši kot poprej. Enako se Šumijeva besedila tudi v preglednih člankih ali v študijski osredotočenosti na enega avtorja ali en spomenik kažejo kot pahljača malone vsega, kar problemsko odpira umetnostna zgodovina, slovenska umetnostna zgodovina: » … svet gledamo s svojimi očmi in … likovna umetnost je za nas pot do samospoznanja, ki je naloga humanističnih ved.«192 Povsem oseben utrinek: izmed kolegov na oddelku ni nihče tako temeljito prepotoval Slovenije po dolgem in počez, kot je storil on. V svojem fotografskem spominu in v spominu nekaj tisoč posnetkov je ohranil mnogo obrazov umetnostnih spomenikov, poznal je njihovo usodo in to stalno prinašal v predavalnico ter spodbujal nas, študente, česa naj se lotimo, nam govoril, kje so pereče naloge. »Treba je poslušati jezik, ki ga govori umetnost,« je rad rekel in pokazal na pravo pot. Ko sva v času simpozija o Francescu Robbu pretehtavala, kaj so pokazale raziskave, sem omenila, da je bil ta simpozij ena tistih dobrih priložnosti, ko so se srečale vse generacije umetnostnih zgodovinarjev. »To je dobro, tega mora biti čim več,« je rekel. Takrat nam je naklonil spet enega svojih briljantnih, ostroumnih pogledov na barok. Na umetnost in čas, ki ga je tako ljubil. Od okoli 1970 do novega tisočletja Če preletimo Seznam predavanj za ta leta, potem ni težko opaziti, da se je nabor predavateljev in predmetov v zgodnjih sedemdesetih letih povečal. Bil je 190 Avguštin, 1995/1996, 13–26. 191 Šumi, 1994. 192 Citat je zapisan v zborniku predavanj v okviru X. seminarja slovenskega jezika, literature in kulture leta 1974; Šumi, 1975, 200. Članek jasno izraža pomen celovitega pogleda in pričakuje »dojemljivost zgodovinarja za pojave duhovne kulture.« 111 pravzaprav skrajni čas, da je umetnostna zgodovina lahko sledila spremembam: v letih od 1959 do 1961 so se univerzitetni seminarji za posamezne discipline preoblikovali v oddelke, študiju umetnostne zgodovine po dvopredmetni shemi se je pridružila možnost samostojnega študija. To je zahtevalo temeljite spremembe, vsekakor več predmetov, več izbirnih seminarjev in več predavateljev. Najprej je v študijskem letu 1971/1972 prevzel Muzeologijo in konservatorstvo Sergej Vrišer, sijajen predavatelj, odličen avtor in poznavalec z izostrenim občutkom; naslednje leto se je pridružil Janez Höfler, ki je najprej vodil Proseminarske vaje, kmalu pa predaval poglavja iz umetnosti srednjega veka in Šumi se je lahko osredotočil na vsebine iz novoveške umetnosti, vključno z moderno. Tako sta se vsebinski poziciji obeh kateder uravnovesili: katedra za domačo umetnost je sedaj imela dva ključna predavatelja, Janeza Höflerja za srednjeveško umetnost in Naceta Šumija za novoveško, Mirko Juteršek je predaval rusko oz. vzhodnoslovansko umetnost, na katedri za občo umetnostno zgodovino je Luc Menaše predaval umetnost srednjega veka v Zahodni Evropi in Stane Mikuž umetnost novega veka. Značaj vsebin se je pomembno zaokrožil potem, ko so leta 1973/1974 predavanja in vaje iz latinščine in nemščine postale sestavni del študijskega načrta; oba jezika sta bistveno pomembna za raziskovalno umetnostnozgodovinsko delo. Za raziskovanje starejših obdobij je ključna Latinska paleografija, ki jo je od 1969 do 1994 predaval Božo Otorepec in je bilo branje latinskih virov težavno za vse, ki so jim šolske reforme vzele s srednješolskih urnikov vse klasične jezike. Vendar je Božo Otorepec rad predaval umetnostnim zgodovinarjem – tako je rekel Milčku Komelju –, ker so imeli od vseh skupin študentov največ smisla za paleografijo in za razbiranje različnih rok in slogovnih premen prav naši študenti. Skoraj hkrati, od 1968 do 1994, so pričela redno potekati predavanja Jožeta Kastelica o antični umetnosti, ki smo jim sledili brez diha, ker nas je začaral s svojim velikanskim znanjem in briljantnim jezikom, z interpretacijami spomenikov, ki jim je dodajal odlomke iz antičnih del. Pred tem nas je prevzel s svojo monografijo o umetnosti situl,193 pa z delom, ki je potekalo v Šempetru194 in nam je postavilo antiko tako rekoč v predavalnico. 193 Kastelic, 1965. 194 Delo je bilo kronano leta 1998 z interpretacijo upodobitev. Kastelic, 1998. 112 Slika 51: Eminentni humanist: Jože Kastelic Njegova predavanja je sprva občasno (1991/1992) nadaljeval Josip Korošec, ki se je kot umetnostni zgodovinar z globokim poznavanjem vseh obdobij v resnici suvereno in svobodno gibal od prazgodovine do »tega trenutka«, ki ga je ujel s svojimi prefinjenimi risarskimi meditacijami. A kot raziskovalec, ki je kompetentno predaval umetnost starega veka, se je najbolje počutil pri temah o Lepenskem viru, tako da je disertacija o prazgodovinski torevtiki še en vidik estetike, tehnike in izpovednosti takratnih kovinskih del.195 S svojim velikim znanjem in izkušnjami je k predavanjem o umetnosti starega veka dodal še predavanja Umetnostne tehnike in restavratorstvo ter cikel Specialna metodika pouka likovne umetnosti. Bil je član maturitetne komisije in je dobro poznal zahteve po strukturnem in specifičnem znanju srednješolskih učiteljev; to je bilo izjemno dragoceno, ker se je v tedanjih šolskih reformah izkazalo, da je mesto predmeta, ki ima didaktične in metodične osnove podane že v okviru visokošolskega študija, dosti bolj upoštevano, kot bi bilo sicer. Korošec je do leta 1995/1996 nadaljeval s predavanji iz restavratorstva in preparatorstva, ki jih je 195 Korošec, 1976; Korošec, 1996. 113 pred njim (od 1961/1962) nekaj let predaval Mirko Šubic; te vsebine so se pozneje preimenovale v predmet Tehnologija in restavriranje umetnin. Šubic je s svojim delom in predavanji dal stroki pečat, ki ga vsako leto Društvo restavratorjev Slovenije oživi ob podelitvi »stanovskih priznanj in nagrad Mirka Šubica«. Slika 52: Portretna medalja Mirka Šubica, vključena v vabilo na podelitev stanovskih nagrad in priznanj, ki jih podeljuje Društvo restavratorjev Slovenije V jeseni 1973 je pričel Zgodovino estetike predavati Frane Jerman; več kot zgovoren je njegov opis dogodka, ki je privedel do oblikovanja tega predmeta: Na enem takih srečanj sem se ob pogovoru z Nacetom Šumijem … opogumil in ga kot filozof, ki mu je estetika in z njo umetnost že od študentskih let močno pri srcu, vprašal, kako to, da se na Oddelku 114 za umetnostno zgodovino nihče ne zanima za estetiko, ki je vendarle notranje povezana z umetnostjo. Odgovoril je čisto po njegovo: 'Ali bi jo ti predaval?'196 Iz anekdote je mogoče začutiti Šumijev žar, da ustvari celovit nabor predmetov, pahljačo vsebin, ki so jih vključevali študijski programi na velikih univerzah v tujini. In Frane Jerman je merilo, kako predstaviti bistvo estetike, postavil visoko, naučil je razmišljanja, ne o eni estetiki, ampak o estetikah. Poslušati Franeta Jermana – to je bila obogatitev in srečni tisti, ki so ga poslušali. – Veliko predavanj je bilo na oddelku mogoče izpeljati samo s sodelovanjem kolegov iz drugih ustanov, saj ni bilo na voljo delovnih mest za polno zaposlitev in poleg tega je bilo za ta ali oni predmet na voljo le malo ur, pogosto samo dve uri tedensko. Slika 53: Prijatelja, humanista in kolega: Nace Šumi in Frane Jerman Ko sta se upokojila Luc Menaše in Nace Šumi, se je umaknila generacija umetnostnih zgodovinarjev, ki so diplomirali kmalu po II. svetovni vojni in so 196 Jerman, 1999, 205. – Naj samo spomnim, da je kar v 1. številki Zbornika za umetnostno zgodovino objavil Karel Ozwald članek »Donesek k estetskemu šolanju očesa«. Ozwald, 1921/1-2, 76 – 79. Kratek članek je pomemben v zgodovinskem pogledu, ker gre vštric z lamentacijami o pokvarjenem okusu in slabi izobrazbi v člankih, ki so bili objavljeni v letih po I. svetovni vojni, vendar se nanaša na osebno presojo gledalca in njegov občutek za kvalitete spomenika, ne na ohranjenost nekega dela. 115 bili Steletovi študenti. Skoraj vsi so bili kot študenti vključeni v poletne delovne akcije (o čemer je Stelè pisal v Seminarski kroniki) v Kostanjevici, Vipavski dolini, Špitaliču in Posočju (1946–1949). Skupaj so delili skrbi za rast oddelka, za napredovanje umetnostne zgodovine doma in uveljavitev v tujini, sodelovali so v mednarodnih povezavah ter ustvarjali osebne in inštitucionalne zveze, kadar in kjer je bilo mogoče.197 Vse te skrbi niso bile tuje mlajšim; počasen, a vendar zaznaven napredek, večje število študentov,198 dotok vsaj temeljne strokovne literature, povečevanje dokumentacijskega fonda itd. so bila tista zunanja znamenja, ki so dovoljevala upanje, da bo sedaj »šlo navzgor«. Najprej se je pomnožitev univerzitetnih predavateljev in večje število raziskovalnih nalog dokazalo kot nepreklicna pot naprej, hkrati pa so številna slabo raziskana področja zahtevala veliko dela in dokazovala potrebo po dodatnih močeh in projektih. Leta 1972/1973 je predmet Proseminar za domačo umetnost prevzel muzikolog in umetnostni zgodovinar Janez Höfler, ki je kmalu po izvolitvi v docenta številnim muzikološkim razpravam in monografijam dodal vsebine iz slovenske in jugoslovanske umetnosti v srednjem veku, slogovne in regionalne analize pa so bile prepletene z ikonografskimi opredelitvami tako zahodnoevropske kot bizantinske umetnosti: to je bilo v naslednjih desetletjih njegovo osrednje raziskovalno polje. Za njegova predavanja tako za študente umetnostne zgodovine ali srednješolske učitelje, ki so se udeleževali izpopolnjevalnih tečajev ali predavanj ob drugih priložnostih, lahko strnjeno rečemo, da so jasno izrisane razlage problemov. Pri predstavitvah ustvaritev in umetnikov je izhajal iz zahteve, da je temeljno izhodišče vsebovano v odgovorih o avtorstvu, času in okoliščinah. Če se je kdaj študentom iz prvih letnikov zazdelo naporno razglabljati o posameznih detajlih, je to bila pot do natančnega pogleda, prepoznavanja vseh potez obravnavanega spomenika, za kar so mu bili pozneje hvaležni in v njem našli zavzetega mentorja. Pedagoško delo je tesno povezano z raziskovalnimi koncepti, ti pa se vselej oblikujejo v seštevku mnogih okoliščin, ki vplivajo na misel in delo. Janez Höfler je najprej dve leti študiral matematiko in fiziko, kjer je moč znanstvenega dokazila 197 Prav gotovo sta se zrelost in domet slovenske umetnostne zgodovine pokazala v odmevnih mednarodnih dogodkih, ko se je v Ljubljano zaradi njihove odličnosti zgrnilo »pol sveta« – besede Zorana Kržišnika ob otvoritvi grafičnega bienala leta 1971; poleg grafičnega bienala je pozornost od povsod takrat pritegoval BIO. 198 Gl. str. 154–157. 116 temeljna in isto načelo je prenesel tudi v okolje znanstvene argumentacije v humanističnih vedah. Njegove zgodnje znanstvene objave so muzikološke in po izvolitvi za docenta na oddelku za umetnostno zgodovino so se vsebine oz. raziskovalni cilji premestili v polje vizualnega. Med njegovimi zgodnjimi raziskovalnimi temami je problem slikarstva v času gotike, kjer je upošteval tudi gradivo s Koroške ter se s tremi monografijami posvetil beljaški delavnici, tako da je časovno zaokrožil obdobje poznega srednjega veka in obravnaval dela vse v Dürerjev čas. V naslednjih letih se je osredotočil na razvoj od Janeza Ljubljanskega do Mojstra sv. Andreja iz Krašc oz. Mojstra Leonarda, kjer je razgrnil svoja delovna izhodišča. Sistematično terensko raziskovanje je privedlo v naslednjih letih do zaporedja več knjižnih objav s skupnim naslovom Srednjeveške freske v Sloveniji,199 kjer so posamezne knjige obravnavale zaokrožene regije. Slika 54: Janez Höfler: Srednjeveške freske v Sloveniji, 3. Okolica Ljubljane z Notranjsko, Dolenjsko in Belo krajino, Ljubljana 2001 199 Höfler, 1996–2004. 117 Slika 55: Janez Höfler: Der Meister E. S.: Ein Kapitel europäischer Kunst des 15. Jahrhunderts, Regensburg 2007 V letih, ki so pretekla od Steletovih raziskav in sinteznih predstavitev, je naš patrimonij obogatilo veliko odkritij, z njimi pa so se pomnožile tudi objave. V ta proces obravnave stenskega slikarstva je pritegnil grafične liste – v večji meri kot Stelè –, s čimer je pomembno razširil poglede na slogovna in ikonografska stičišča obeh slikarskih strok ter dokazal povezanost slikarstva v naših krajih s širšim evropskim prostorom ter vplivnost grafičnih listov prek velikega dela Srednje Evrope. Uredniški odbor slavnostnega zbornika Historia artis magistra je med drugim zapisal: »Analiza Höflerjevega raziskovanja slovenskega srednjeveškega slikarstva nazorno pokaže še en vidik njegovega znanstvenega pristopa: čeprav se je ukvarjal z umetnostnimi pojavi na – gledano z 'obče umetnostnozgodovinske' perspektive – 'obrobnem' območju, so ga 118 prav vprašanja, ki so se postavljala ob posamičnih interpretativnih problemih, pogosto – lahko bi rekli, praviloma – pripeljala do nekaterih 'velikih' tem evropske umetnosti poznega srednjega in zgodnjega novega veka. Že sama pritegnitev 'kanoniziranih umetnin' kot primerjalnega gradiva v zvezi z 'domačo problematiko' neredko pač pripelje do bolj izostrenega in jasneje artikuliranega spoznanja o odprtih problemih, zato včasih prav pogled skozi optiko 'obrobne-ga' pomaga najti pot do rešitve. Tako najdemo v slavljenčevem opisu nekaj evropsko pomembnih študij ne samo o Konradu Laibu, katerega delo je bilo nedvomno povezano tudi z naročniki na naših tleh, marveč tudi o Michaelu Pacherju, Martinu Schongauerju in drugih mojstrih severnega slikarstva in grafike. Seveda ni naključje, da je profesor Höfler svoje dolgoletne raziskave o vlogi grafičnih predlog v najširšem smislu nedavno sklenil z monumentalno monografijo o enem najvplivnejših grafikov sredine 15. stoletja, mojstru E. S., ki je izšla pri ugledni nemški znanstveni založbi Schnell & Steiner.«200 Pri tem sklopu gotske umetnosti je bila postavitev razstave Gotika na Slovenskem – skupaj s predhodnim simpozijem – pričakovan dogodek. H ključni razstavi Emilijana Cevca o gotskem kiparstvu na Slovenskem,201 ki je dobri dve desetletji poprej že vzbudila zanimanje domače in tuje javnosti za kakovost srednjeveške umetnosti v Sloveniji, je nova postavitev dodala še izbor najboljših dosežkov iz drugih strok. Gotika na Slovenskem 202je s pregledom slikarskih, kiparskih, arhitekturnih in umetnoobrtnih umetnin ter tako predstavljenih strokovnih vprašanj povezala nove generacije slovenskih medievistov s kolegi iz sosednjih držav, po drugi plati pa je bila razstava pomembna kot prodor slovenskega gradiva v srednjeevropske primerjave ter zato odlična šola za študente in njihovo raziskovalno delo. Še eno veliko umetnostno okolje, ki ga je predaval in raziskoval, to je umetnost v Dalmaciji, je odpiralo številna umetnostnozgodovinska vprašanja. Sam je analize predstavil v številnih objavah – kjer se posebej izkazuje pomen umetnikov Michelozzovega kroga in izstopata monografiji Die Kunst Dalmatiens ter Der 200 Historia artis magistra, 2012, 10. 201 Cevc, 1973. 202 Gl. str. 120, 244–245, 254, 259, 270. 119 Slika 56: Obisk Špitaliča: Janez Höfler in ugledni gostje, udeleženci simpozija Gotika na Slovenskem Palazzo Ducale in Urbino unter den Montefeltro (1376 – 1508): Neue Forschungen zur Bau- und Ausstattungsgeschichte.203 V tem raziskovanju so bili obravnavani veliki spomeniki in pomembni problemi; umetnost Dalmacije ter z njo povezanih italijanskih krajev in umetnikov je v široki panorami renesanse malone brezmejno področje, na katerem so se v predavanjih, seminarjih in terenskih obiskih brusili bodoči umetnostni zgodovinarji. Za vse zgodovinske raziskave so pomembne Höflerjeve objave virov; nekatere, kot je Gradivo za historično topografijo predjožefinskih župnij na Slovenskem, so izšle v več zvezkih, temeljnega pomena sta monografiji O prvih cerkvah in župnijah na Slovenskem: k razvoju cerkvene teritorialne organizacije slovenskih dežel v srednjem veku ter Oglejski generalni vikarji in drugi patriarhovi pooblaščenci na Slovenskem v poznem srednjem veku (1300–1535). 204 Kratek oris raziskav ima vsekakor obsežno nadaljevanje v pedagoškem delu, s številnimi seminarskimi, magistrskimi in doktorskimi nalogami. Študentom je kot podporo v stroko namenil Uvod v slovensko umetnostno zgodovino z bibliografskim 203 Höfler, 1989; Höfler 2004. 204 Höfler, 1993; Höfler 2013. 120 Slika 57: Janez Höfler: Der Palazzo Ducale in Urbino unter den Montefeltro (1376–1508): Neue Forschungen zur Bau- und Ausstattungsgeschichte, Urbino 2006 pregledom. 205 Čeprav je Uvod dostopen le v obliki tipkopisne skripte, je strnjen pregled razvoja in stanja umetnostne zgodovine v Sloveniji z mnogimi podatki. Za raziskovalno in pedagoško delo je bila pomembna ciljna postavitev slikovne dokumentacije, izvirajoče iz projektov, s sodelovanjem J. Höflerja pa so v zgodnjih devetdesetih letih tekla večerna predavanja, za katera bi lahko rekli, da so bili odprti umetnostnozgodovinski seminarji. Vabljeni so bili predavatelji, ki so neko vprašanje predstavili v novi luči, ga ovrednotili s svežega zornega kota, predstavili dileme, metodologijo, dosežke in namene. To so bili dobri dogodki, ki so študente spodbujali k iskanju novih pristopov in iskanju neobremenjenih izkušenj. Z njegovim elanom pa je povezana tudi organizacija več mednarodnih znanstvenih simpozijev, ki so dialoge širili v italijanski, avstrijski in nemški prostor ter ohranjali stike z državami nekdanje skupne domovine. 205 Več ponatisov z dopolnitvami Mateja Klemenčiča v letu 2006. 121 V letih 1985 in 1986 smo Milček Komelj, Lev Menaše in jaz postali člani pedagoškega zbora. V zadnjih letih pred upokojitvijo Luca Menašeja in Naceta Šumija smo postopoma prevzemali seminarje, izbrana poglavja in preglede. Ker je bilo pričakovano, da se bo zaradi skorajšnjih upokojitev število profesorjev zmanjšalo, so bile te nastavitve potrebne, bile so t. i. vzporedne in nadomestne nastavitve, s katerimi je oddelek upošteval predpise po normativno določenemu številu pedagoških ur. Oddelek zaradi premajhnega števila učiteljev že nekaj let ni mogel slediti predpisanim obremenitvam, ki so pomenile 6 ur predavanj in seminarjev tedensko, vse to pa uskladiti z veljavnim študijskim programom. Kolegi, ki so prevzemali še predavanja odsotnih kolegov (zaradi upokojitev) in predavanja razširjenega programa enopredmetnega in dvopredmetnega študija, so delo stežka zmagovali, zanje se je število predavateljskih ur zelo povečalo, pa tudi mentorstva in izpiti so zahtevali mnogo dela, saj se je takrat vsako leto vpisalo veliko novih študentov, včasih malone sto. Če se prav spominjam, je bila naša prva skupna naloga, da kot »komisija Komelj-Menaše-Golob« izvedemo diferencialne in sprejemne izpite za kandidate, ki so se odločili za študij umetnostne zgodovine. Nerodna reč in nikomur ni bilo do tega. To je sicer pomenilo, da smo morali upoštevati učne načrte srednješolskih predmetov, bolj kot do faktografskega znanja bodočih študentov pa nam je bilo do tega, da jim omogočimo, da se predstavijo s svojim širšim znanjem, s pogledi in ocenami razstav ali odrskih in filmskih predstav, da izrazijo svojo občutljivost, vtise o stroki in pričakovanja glede poznejšega strokovnega dela. Vsekakor pa smo vedeli, da ne moremo predvideti osebnega razvoja. Sprejemnih izpitov nismo bili veseli, ostal je grenek priokus, da bi bilo za vse bolj pošteno, če bi jim šolski sistem ne nalagal te preizkušnje in bi se lahko med študijem sami izkazali. Komelj je pričel predavati v študijskem letu 1985/1986. Šumi je še nekaj let predaval Uvod in pregled, Milček Komelj pa je takoj prevzel izbrana poglavja iz umetnosti novega veka v Sloveniji ter pripadajoči seminar. Zanimanja za novejšo in posebej najnovejšo umetnost je bilo med študenti vselej veliko; poglavja iz slovenske umetnosti od renesanse dalje in vsebine o umetnosti južnoslovanske oz. jugoslovanske umetnosti je bilo mogoče obogatiti in poglobiti s pomočjo sedaj že bogate bibliografije iz oddelčne knjižnice. Poglavja o umetnosti v nekdanji Jugoslaviji se po letu 1990 niso umaknila, saj so predstavljala razširjen pogled in primerjave med evropsko in tukajšnjo umetnostjo, zgodovinski in intelektualno-kulturni okvir k 122 razvoju, okoliščinam in stikom med slovenskimi umetniki in drugimi središči. Še intenzivnejše pa je bilo zanimanje za umetnost nedavnih let, tako rekoč »sedanjega trenutka«, kjer pa bi bil potreben večji napor študentov s sprotnim spremljanjem razstav in objav, da bi se na predavanjih izbranih vsebin, na seminarskih srečanjih in obiskih razstav približali Komeljevim interpretacijam posameznih del ali umetniških opusov. Komelj namreč ni bil preprost predavatelj; stoječ pred nekim delom je hkrati navajal odlomke iz literarnih del od pamtiveka do svojih prijateljev, odlomke iz kritik in stališč, opozarjal na filozofska stališča, odrske postavitve itd. Ni razlagal kompozicije ali barvnih slojev, umetnino je predstavljal kot živ organizem, ki ima svoje prapočelo v zasnutkih ideje, od tam do dokončanega dela pa je pot, ki je skupaj s končnim rezultatom postavljena pred oči. Za razlage, ki jih govori pesnik in filozof umetnosti – oboje je bil tudi takrat, ko je stal pred študenti –, je bila za poslušalce potrebna dvojna priprava, ustrezno znanje in občutljivost do avtorja, časa in sporočila. Njegova predavanja so bila predvsem predavanja o bistvu umetnosti in o umetnikovem navdihu. Tako je tudi študentom dajal zgled, da so vir njihovih analiz in raziskovalnega dela umetnine same, slike in kipi, ne pa kopiranje stališč, ki so zapisana v različnih publikacijah. V njih je hotel animirati moč samostojnega pogleda in samostojnega prepoznavanja umetniških kvalitet. Zato jih je postavil pred dela in na razstave dostikrat povabil umetnike, ki so jim spregovorili. Slika 58: Milček Komelj v Moderni galeriji na snemanju dokumentarnega filma Otoki svetlobe, 2014 123 Slika 59: Milček Komelj: Življenje z umetnostjo, II, Novo mesto – Ljubljana 2018 124 Vseskozi je bil do vseh študentov zelo odprt in njegov odnos do pedagoškega poslanstva je bil iskren, pošten. V uvodu k intervjuju s Komeljem je reminiscenco iz minulih let opisal Peter Rak: Na mizi kup indeksov, v predavalnici oddelka za umetnostno zgodovino pa en sam študent. To je eden izmed mojih študent- skih spominov na dr. Milčka Komelja, ki ni niti za hip pomišljal, brez besed je ob izteku semestra podpisal frekvence študentom, ki so bili v tem času na kavi, nato pa je celo uro zavzeto, kot da bi govoril velikemu avditoriju, predaval le meni. Redek privilegij, večini profesorjev bi se zdela takšna ignoranca študentov nedo-pustna, predvsem pa je to dokaz o skoraj posvečenem odnosu do predavateljskega poslanstva. In predvsem posvečenem odnosu do poslanstva umetnosti.206 Za Komelja ni bilo umetniško delo nikoli predmet suhe analize, umetnina ni bila predmet, izločen iz trenutka, ki jo je oblikoval. V svojih razlagah se je potopil v umetnika in njegovo ustvarjalno intenco in ne v stilistično ali – bog-ne- -daj – ideološko opredeljenost. »Umetnost je zame izrecno duhovna kategorija, prepričljiva emanacija duha pa se v njej izraža skozi čutnost in individualnost, v likovni [umetnosti] še posebej, in nikakor ne le skozi golo misel ali koncept.«207 V živih interpretacijah so se torej prepletali misli, znanje, čustveni in filozofski odnos, kar je bilo trajno prisotno v njegovih člankih in knjigah, kjer je govoril o konceptih življenja v umetnosti, o tostranskem in večnem življenju, o prisotnosti in premagovanju pradavnih misli ter o univerzalnih vrednotah. Bistvo sublimnega ni preprosto, nekoč je Komelj sam rekel, bistvo umetnosti nima nobene zveze s hiperprodukcijo preprostih likovnih floskul in trivialno vsakdanjostjo. – Ko se je potegoval za nastavitev Roberta Simoniška, ki je eno leto vodil proseminar, je izpostavil njegov občutljiv odnos do likovnega in geneze umetniškega ustvarjanja, kar je Simonišek ubesedil v pesmih in esejih, pa tudi v študiji o Moletovem ekfraznem pesništvu.208 206 Rak, 2010, 24. 207 Rak, 2010, 25. 208 Simonišek, 2017. 125 Leta 1984/1985 je pričel Lev Menaše predavati Uvod v umetnostno zgodovino; takrat je bil še poln vtisov z newyorške Columbia University, kjer je študiral s Fulbrightovo štipendijo. Marsikdaj se je spomnil na tamkajšnje živahne seminarje, za katere je rad rekel, da je bilo tako rekoč nemogoče ustaviti študente, ki so v seminarjih spraševali, komentirali, bili nadvse radovedni in da je spoštljivi molk pri nas popolno nasprotje.209 Želel je in si prizadeval, da bi se v seminarjih, ki so vendar namenjeni izmenjavi mnenj in poglabljanju znanja, razvnela diskusija. Predavanja, izbrana poglavja in seminarji so se nanašali na umetnost od renesanse dalje, kar je bil tako rekoč »njegov čas«. Do te snovi pa je bil tudi kritičen, ker so predavanja v »ciklih« temeljila na razlagi vseh pojavov in vseh omembe vrednih umetnikov nekega obdobja. V pregledih in ob drugih priložnostih se je pokazalo njegovo stališče, da je narobe razlagati hkrati izražajoče se pojave v »relativni ločenosti«, ko so v resnici med seboj povezani, ker se vplivi posameznih izrazov, tokov in avtorjev dotikajo, zlivajo, zamisli prehajajo iz enega toka v drugega, iz sklopov enega umetnika v prostore drugih. S temi zares dragocenimi razlagami o sobivanju misli, konceptov, izrazov pa je predviden štiriletni cikel pregleda novoveške umetnosti precej podaljšal. Menaše je videl v umetnostnih pojavih – posebej 20. stoletja – organsko povezanost celotnega življenja in umetniške percepcije, odzive na zunanje in notranje perturbacije. Cenil jih je toliko, kolikor so se izkazali z izvirno kreativnostjo, ostajal pa je nezaupljiv do teorij, ki so si s pozicije sebi pripisanega univerzalizma (navsezadnje teorije še prerade zdrknejo v okvir nekritičnega pogleda na lasten prispevek) lastile pravico razlagati, kaj je vredno in kaj ne, torej kakšno mesto gre ustvaritvam v splošnem spominu. Z magistrsko nalogo o žanru v zahodnoevropski umetnosti in z disertacijo o motivu vanitas, ničevosti,210 je predstavil dve veliki ikonografsko-ikonološki temi, dodal pa še tretjo veliko vsebino o Marijinih podobah in marijanski ikonologiji pri nas;211 vse tri so vsaj kontekstualno prisotne v več člankih in so primeri »klasičnega« pristopa v ikonografski raziskavi. Z leti je zlasti v seminarjih in izbranih poglavjih vse več časa namenil problemom umetnosti 20. stoletja, kjer je kot kritiško pero poznavalca pisal o vsebinah, ki so nekoliko izločene 209 Že Izidor Cankar je v Seminarski kroniki 24. januarja 1924 zapisal: »Sodelovanje seminaristov nezadostno«. 210 Gl. str. 232. 211 Menaše, 1994; monografiji je treba dodati še kakšno desetino člankov, povezanih z marijanskimi temami in spomeniki. 126 Slika 60: Prvi z desne: Lev Menaše na slovesnosti ob 15. obletnici Znanstvenega inštituta, 8. marec 1994 Slika 61: Lev Menaše: Marija v slovenski umetnosti: ikonologija slovenske marijanske umetnosti od začetkov do prve svetovne vojne, Celje 1994 127 iz vsakdanjika ter se posvetil avtorjem in skupinam, ki znajo biti sem in tja nevšečni (npr. Stane Jagodič in karikature), so anti-tradicionalni (skupina Junij) itd. Študijsko je zasnoval koncept dvodelne razstave Akt, ki je pri delu občinstva obveljala za provokacijo, kar seveda ne preseneča. A svežino oz. ostrino pogleda je izrabil vsakikrat kot izhodišče za razstavno postavitev. Rad se je odzival na objavljene publikacije in rad je avtorja ali avtorje pohvalil in dodal tisto, kar je treba popraviti, dodal je svoje misli glede npr. nejasnosti terminologije za najnovejšo umetnost itd.212 Kritika je po definiciji ena od poti do izostritve uma in očesa, ki v neposrednem dialogu z umetniki vpliva na analitični pristop ter študentom – saj je bila umetnost 20. stoletja zelo oblegan študijski teritorij – kaže poti in razmisleke; njegove objavljene kritike so bile tudi prvovrstno učno čtivo. Ta del znanstvenega pisanja po uradno veljavnih kriterijih Ministrstva za znanost in ARRS ni bil (nikoli) ustrezno ovrednoten, a je vseskozi izjemno pomemben za stroko, za galerijske oz. muzejske ustanove in delo v njih. Še bolj pa je kritiško pisanje vplivno za študente in njihov razvoj, saj kritika ni »poročilo« o dogodku, ampak je »razkritje«. Za kritiko, ki je globoka in rezka analiza, je potrebno temeljito umevanje, široki razgledi in velik pogum; ampak Lev Menaše se je izrazil kot takšen umetnostni zgodovinar, kritično oko in pero. In bil je gneven tudi zaradi neživljenjskih zahtev, ki so določale, koliko točk je vreden ta ali oni tip zapisa. Če rekapituliram njegove besede (izrečene v radijskem intervjuju),213 da pridobivanje točk po birokratskem vatlu nima nobene zveze z resničnimi vrednotami, potem se z njegovim stališčem iskreno strinjam. Točkovalne razpredelnice namreč niso vključevale znanja in pomena kritiškega zapisa, poštena in temeljita kritika pa neposredno oblikuje položaj umetnosti, kulture, znanja v javnem življenju. Februarja 1986 sem postala asistentka na katedri za občo umetnostno zgodovino; bila sem prva ženska med redno zaposlenimi učitelji oddelka za umetnostno zgodovino. Očitno je bilo to nezaslišano; ko sem kakšno leto pozneje v eni od ljubljanskih umetnostnozgodovinskih ustanov naročila izdelavo fotografije in navedla, da sem zaposlena na oddelku, je bil odgovor zanimiv: »Ne lažite! Tam so samo moški!« 212 Dragocena so njegova dopolnila h knjigi »Pojmovnik slovenske umetnosti po letu 1945: pojmi, gibanja, skupine, težnje«, ki je izšla leta 2009. Menaše, 2010, 19. 213 Pogovorna oddaja »Razkošje v glavi«, 29. januar 2011. http://4d.rtvslo.si/arhiv/razskosje-v-glavi/95229279. 128 Za umetnost srednjega veka sem se odločila jeseni 1966, ko me je prevzelo predavanje Luca Menašeja o starokrščanski umetnosti – to je bilo zame sploh prvo predavanje na fakulteti in želela sem spoznati več, kot sem slišala, ne da bi slutila, kakšne so razsežnosti umetnosti v »času med« oz. »sredinskem času«, torej med antiko in novim vekom. Ko sem dve desetletji pozneje stopila v predavalnico z mapo in šaržerjem v rokah, sem želela odpreti percepcijo in komunikativnost srednjeveških spomenikov z vzporejanjem lastnosti, ki jih imajo dela iz srednjega veka na eni strani in moderne umetnosti na drugi: ali je avtonomna barva v resnici izraz koloristične nemoči, kaj pove upodobljena gesta, kako se spreminja pojmovanje svetlobe in svetilnosti itd., kako iz tega sledijo vprašanja o izrazu, idealnih vrednotah, kakor jih posreduje neko okolje v sebi lastnem jeziku v nekem obdobju. Hotela sem opozoriti, da ne moremo umetnosti izpred tisočletja vrednotiti z današnjimi vatli, niti je krojiti po svojih mislih; vse prevečkrat sem brala članke, ki so mi kazali, da je napačna in nevarna umetnostnozgodovinska »nad-interpretacija«, če pisec »vidi« v nekem delu več, kot je imel umetnik v mislih oz. več, kot je bilo lastno duhu časa.214 V naslednjih letih sem se posvetila srednjeveškim rokopisom, to pa je bil sklop ustvaritev, ki so bile v slovenski umetnostni zgodovini kljub odličnemu katalogu Milka Kosa in Franceta Steleta nekoliko obstransko umeščene. Rokopisi, iluminirani ali ne, so zahtevali pristope z več vidikov oz. različnih strok. Načelo večdisciplinarnega pristopa sem prenašala v ciklična predavanja, ker je aktualna literatura z ikonografskimi vidiki vplivala na arhitekturna, slikarska in kiparska dela, na mehanizme življenja ter interpretativne procese. Izkušnje ob rekonstrukciji knjižnice cistercijanske Stične v 12. stoletju (in pozneje tiste v Žički kartuziji) so bile primer povezovanja materialov in struktur rokopisov s tehnikami in motivi v knjižnem slikarstvu ter umeščanja v berila tistega časa: rokopis je zgostitev nekega časa v duhovni, estetski, materialni podobi in njegovih odsevov v bralcih. Moje napotilo študentom je bilo, da je treba slediti širšemu sporočilu in se ne zadovoljiti samo s slogovnimi, torej časovnimi in regionalnimi opredelitvami. Nekatere vsebine, ki so povezovale izbrana poglavja in seminarje, so bile dobro sprejete in študenti so se posebej razživeli takrat, ko smo si zastavili opredeljivi cilj. Tako so analize srednjeveških artefaktov, ki so 214 Golob, 1990. 129 jih kolegi iz Narodnega muzeja predvideli za razstavo o viteštvu,215 dale veliko uporabnih rezultatov. Slika 62: Nataša Golob (ur.): Medieval autograph manuscripts, Turnhout 2013 Poglavja iz umetnosti srednjeveških stoletij niso bila preprosta, študentje so imena večine ustvarjalcev prvič slišali, tudi prenekatera lokacija ni bila znana. Vstop v te vsebine je bil vsaj v prvem letniku za večino težak, ker je bila srednješolska osnova pač preskromna. A v času pred bolonjsko reformo, ko je bila umetnost srednjega veka za vse obvezen predmet, je to, za nekatere nevšečno poglavje, dajalo trdno zgodovinsko podlago za marsikatero nalogo v poznejšem strokovnem okolju. – Prav zato sem se namenila napisati učbenike za poglavja o umetnosti od pozne antike do konca romanike; pripravila sem študijsko gradivo za nekatere časovne in umetnostne sklope in v oddelčni knjižnici je bilo dostopno skupaj s slikovnim gradivom, a dela nisem uspela dokončati in študentom dati natisnjenega učbenika. 215 Lazar, Nabergoj, Jerin, 2011 in 2013. 130 Kakor sem se v letih »pred stiškimi rokopisi« rada poglabljala v ikonografske teme, sem tudi pozneje vedela, da so razdrobljene ikonografske identifikacije upodobljenih vsebin, izrečene ob projekcijah posameznih umetnin premalo, da bi si študenti samostojno izoblikovali trdno strukturo. Izkušnja, ki sem jo pridobila na predavanjih Luca Menašeja, ki je celo leto predaval npr. o ikono-grafiji Dürerjevega grafičnega lista Melencolia I ali van Eyckovega Gentskega oltarja, je bila nadvse osrečujoča in dosegljiva literatura je študenta podprla: izbrana poglavja so se poglobila v ikonografijo neke umetnine, predstavila so status mentis in umetnikove intence, mimogrede pa še čas, literarno, glasbeno, gledališko umetnost. V zadnjih letih 20. stoletja pa je bilo znanstvenih publikacij, ki so opredeljevale ikonografske vsebine, ogromno in na oddelku smo ugotovili, da so študirajoči kolegi v tem pogledu negotovi. Potem ko sem dosegla uvrstitev predmeta Uvod v ikonografijo (1995/1996) v študijski program, ga je prav kmalu prevzel Tine Germ in je mojim, v izhodišču sociološko uokvirjenim ikonografskim pojavom, dal pravo, trdno sistematiko. Od 1996 dalje sem na Oddelku za bibliotekarstvo predavala predmet, ki bi se moral imenovati kodikologija, pa je dobil poenostavljeni naslov Rokopisno gradivo ali Zgodovina antične in srednjeveške rokopisne knjige ter je predstavljal zlasti delovne procese v nastajanju antičnih in srednjeveških rokopisov, njihove strukture in osnovo za zgodnje tiske. Predvsem iz tega dela raziskav je sledilo nekaj simpozijev, ki so – tudi zaradi članstva v predsedstvu Mednarodnega komiteja za latinsko paleografijo – vzpostavili trdno povezavo s kolegi in ustanovami po Evropi in Severni Ameriki in to je bila prvo aktivno sodelovanje ene izmed slovanskih držav v tem mednarodnem forumu. Pomenilo pa je dodatno skrb za nekaj mednarodnih simpozijskih zbornikov in vabila za predavanja ob posebnih priložnostih. Raziskovalno delo mora priti med ljudi: to je bilo stališče Naceta Šumija, ki je kot odličnega avtorja poljudnih knjig imenoval Marijana Zadnikarja.216 Ko je bila v devetdesetih letih prenova šolstva na vrhuncu (in je lepo oznako »učni načrt« ali »študijski program« zamenjala spakedranka »kurikulum«), je bilo treba poskrbeti za množico učnih načrtov od osnovne šole do mature ter jih podkrepiti z zahtevanimi učbeniki in delovnimi zvezki. Še vedno mislim, da so bili učbeniki za umetnostno zgodovino kot obvezni izbirni predmet v 216 Šumi, 1987, 53. 131 zadnjem triletju osnovnih šol dobri in je škoda, da so imeli zaradi principa »glavarin« premalo učencev. Predmet bi s svojo snovjo podprl tudi druge predmete v šolah, podprl bi razvoj estetskega občutka in drugih oblik umetniškega pouka ter dodal etične razsežnosti, pa ne samo pri humanističnih vsebinah. In če je – po Steletovih besedah – umetnostni zgodovinar javni delavec, potem mislim, da sem nekoliko prispevala k temu tudi z več kot 60 televizijskimi miniaturami o izbranih umetninah iz slovenskega patrimonija, za katere so scenarije napisali umetnostni zgodovinarji, arheologi, zgodovinarji, etnologi in slavisti. Za prisotnost stroke v zavesti javnosti je treba stalno sodelovati z vsemi skupinami občinstva in, kakor spremljam pedagoške projekte v galerijah in muzejih, kjer so vendarle številni umetnostni zgodovinarji, so nove oblike dialogov z javnostjo deležne pozornosti, a udeležba na takih dogodkih in uživanje razstavljenih eksponatov sta odvisna od posameznika, njegove pripravljenosti, vedeti več o umetnosti in uživati v njej. Želela bi si sistematičnega podajanja umetnostnozgodovinskih vsebin, tako rekoč umetnostne abecede, v okvirih obveznega šolstva.217 Bolonjska reforma in nove generacije Milček Komelj, Lev Menaše in jaz smo bili študijski kolegi, vrstniki; najprej se je umaknil v letu 2007/2008 Lev Menaše, leta 2010/2011 je zadnjič predaval Milček Komelj. Zelo sem ju pogrešala. Jaz sem se morala upokojiti na koncu študijskega leta 2013/2014. Mlajše kolegice in kolegi nadaljujejo delo, prevzeli so predavanja starejših generacij in nekatera, posebej ciklična, so ohranila starejše strukturne okvire, druga so v vsebinskem in teoretskem pogledu zastavljena povsem na novo. Vsi so še aktivni in zato, ker so sredi dela, si dovoljujem napisati samo kakšno besedo o njihovih pedagoških nalogah in raziskovalnih interesih, saj je oboje povezano. Samo Štefanac, ki je svojo pot pričel kot mladi raziskovalec, je sodeloval s predavanji od študijskega leta 1991/1992 dalje in pričel je zlagoma prevzemati nekatera predavanja J. Höflerja. Osredotočil se je na umetnost srednjega veka in renesanse v Sloveniji in pri južnoslovanskih narodih, zlasti v Dalmaciji, kjer je ob stolnici v Šibeniku pričel svojo raziskovalno pot. O Nikolaju Florentincu 217 Gl. tudi str. 146 132 Slika 63: Trenutek v napetem pogovoru: Samo Štefanac in Nataša Golob, 2003 (Niccolò di Giovanni Fiorentino) in Andriji Alešiju (Andrea Alessi) je objavil številne članke – več v tujini kot doma218 – in s tem razgrnil preseljevanje slogovnih in ikonografskih komponent italijanske renesanse v širši, zlasti dalmatinski prostor, kar je hkrati pomenilo širjenje estetike in prefinjenosti kiparskega dleta. »Selitev umetnika«, s čimer gre za selitev umetnikovih konceptov, pojmovanja celovitega izraza, je Štefanac zasledoval v številnih člankih. Če je ta vidik lahko v kataloških enotah, objavljenih v povezavi z razstavami o gotski umetnosti, samo sumarično predstavil, so podrobne analize del iz kroga Pietra Lombarda in odmevanja v širšem prostoru le en segment njegovega raziskovalnega interesa.219 Pozorno analiziranje (pozno)gotske arhitekture in sestavljanje opusov nekaterih mojstrov – posebej Jerneja Viertalerja, Petra Bezlaja, Jurka iz Loke, Štefana iz Kranja220 – se zaokrožuje v živo prezentacijo stvaritev, ki jih osvetljujejo tudi 218 Štefanac, 1996; Štefanac, 1996; Štefanac, 1997; Štefanac, 1998; Štefanac, 2006. 219 Štefanac, 1993; Štefanac, 1998. 220 Štefanac, 1995 in pozneje, za Mojstra Štefana iz Kranja: 2016. 133 naročniška, teritorialna in druga razmerja, vse do pomembnih in doslej ne dobro znanih prvin umetnikovega statusa in življenjskih pogojev. Slika 64: Samo Štefanac: Kiparstvo Nikole Firentinca i njegovog kruga, Split 2006 Po uvedbi predmeta Uvod v ikonografijo so tematsko osredotočena predavanja na razvoj profanih in sakralnih tem omogočila, da je Tine Germ pričel 1995/1996 prevzemati proseminar in vaje iz ikonografije, zatem Uvod v ikonografijo in izbrane teme, ki so v jedru povezane predvsem z umetnostjo poznega srednjega veka, gotike in renesanse. Kakor je značilno za ikonografijo, se njegovi prispevki se razpenjajo čez mnogo stoletij: zgodnjim tekstom o prikritem pomenjaju zgodnjih italijanskih tarokov je sledilo več poglobljenih interpretacij posameznih spomenikov, npr. nenavadnega zbora enajstih angelov 134 Slika 65: Samo Štefanac: La scultura del Quattrocento, razprava v: Dioecesis Justinopolitana, L'arte gotica nel territorio della diocesi di Capodistria, Koper 2000 na Wiltonskem diptihu,221 zelo se je poglobil v analizo Dürerjeve lastne podobe v prizmi sočasne humanistične filozofije zlasti Nikolaja Kuzanskega.222 Zdi se, da so poglavja o prikritem simbolizmu novoveške umetnosti z množico simbolov v Spominski knjigi ljubljanske plemiške družbe sv. Dizma oz. Valvazorjevi knjigi Prizorišče človeške smrti tako rekoč neizčrpna in so osupljivi vpogledi v duhovito skupnost izobražencev, ki so dajali takt intelektualnim tokovom. Še večji pa je lok Narcisove teme, ki se vzpne od antike do uvidov o varljivosti podobe, ki jih rodi 20. stoletje.223 – Vsekakor je neumorno pripravljal bodisi študijsko gradivo, skripta ali visokošolske učbenike, od prvega, leta 2001 objavljenega Uvoda v ikonografijo, jih je izšlo veliko, več tudi v dopolnjenih ponatisih, predvsem pa se je osredotočil na preglede zahodnoevropske umetnosti v gotiki in renesansi.224 221 Germ, 2003. 222 Germ, 2007; Germ 2008. 223 Germ, 2015. 224 Germ, 2001; Germ, 2006; Germ, 2008; Germ, 2013; Germ, 2016; Germ, 2012. 135 Slika 66: Tine Germ: Uvod v ikonografijo, Ljubljana 2001 Slika 67: Tine Germ: Smrt kraljuje povsod in bela Smrt triumfira: Valvasorjevo Prizorišče človeške smrti v evropskem kontekstu, Ljubljana 2015 136 Tri leta pozneje sta Monika Osvald in Katja Mahnič prevzeli proseminarje in vsebine iz obče umetnostne zgodovine. Katja Mahnič je prispevala več tehtnih del o teoriji medievistike, kjer je bilo eno osrednjih vozlišč slog Tassilovega keliha.225 Eno od tematskih poglavij iz sklopa srednjeveške umetnosti se nanaša na prepoznavanje / branje vsebine upodobljenega (izhodišče so bili pečati ple-menitih dam, kompozicije grbovnih prvin, podobe vitezov). To je tako tematsko kot teoretsko vključila v predavanja, vaje in terenske delavnice. Naslednje veliko poglavje v njenem raziskovalnem in pedagoškem delu, ki se mu je posvetila, je zgodovinska muzeologija, koncepti muzejskega in spomeniškega varstva ter izstopajoče osebnosti. Katja Mahnič je pričela predavati vsebine iz muzeologije po upokojitvi Jasne Horvat in v kratkem času prispevala večje število pomembnih tematskih prispevkov, ki se nanašajo na vlogo predmeta v študijskem programu in v javnem delovanju ter na vpliv posameznikov kot sta bila Ladislav Benesch in Josip Mantuani; slednji je postavil več še vedno veljavnih smernic za ureditev in delovanje muzejskih ustanov in jih podkrepil z osnutki zakonskih predpisov.226 Slika 68: Katja Mahnič: Srednjeveški ženski pečati iz Arhiva Republike Slovenije, Ljubljana 2006 225 Mahnič, 2000; Mahnič, 2002. 226 Mahnič, 2016; Mahnič, 2017; Mahnič, 2018. 137 Monika Osvald, ki je tudi klasična filologinja, je po odhodu Josipa Koroš ca prevzela teme iz umetnosti starega veka ter branje in komentiranje virov za umetnost od antike do baroka, vendar le v letih od 1997/1998 do vključno 2007/2008. Izhajala je iz raziskovanja čaščenja, kulta in razvoja apoteoze, ki jo posredujejo umetniška dela in literarni viri za rimske cesarje in cesarice ter tako povezala nekatere zamisli o tostranskem in onostranskem bivanju duše oz. prehodu pojmov iz rimskih obredij v starokrščanske nazore; temu je posvetila več študij in se poglobila v portretne podobe, tudi fragmente rimskih cesarjev.227 Poleg tega je prispevala tehtne prevode iz latinske literature in o rimski literaturi, zanimanje za te vsebine je bilo med študenti veliko. Slika 69: Zbornik razprav Plinij starejši in antična umetnost povezuje umetnostno zgodovino in druge humanistične discipline, Ljubljana 2010 Po odhodu Monike Osvald je sledil enoletni premor, nato pa je 2009/2010 predavanja o umetnosti starih visokih kultur ter grške in rimske antike sprejel 227 Osvald, 2000; Osvald, 2014; Osvald, 2017. 138 Slika 70: Trenutek na oddelku: levo Monika Osvald, desno Majča Korošaj Stanko Kokole; poleg pregleda je v okviru seminarjev in izbranih poglavij predstavitve vsebinskih in oblikovnih metamorfoz staroveške umetnosti nadaljeval v novejši čas. Njegovo raziskovalno delo pa razgrinja predvsem mnogotere obraze antične umetnosti v starem veku in v poznejšem času, v renesansi, v italijanskem 15. stoletju in povezavah z dalmatinsko umetnostjo ter okolju renesančnega humanizma v Sloveniji. Tako izstopajo vsebine, povezane z Jurijem Dalmatincem, z Agostinom di Ducciom in posebej njegovim kiparskim opusom za Tempio Malatestiano v Riminiju,228 ikonografskimi razrešitvami kiparskega okrasa na Knežjem dvorcu v Dubrovniku, epigrafske in druge študije Ciriaca d'Ancona in o njem,229 pa študije o mitu Argonavtov v povezavi z Robbovim vodnjakom,230 kakor tudi ikonografska in formalna razrešitev Robbovega Narcisa,231 antični prežitki iz Celja232 itd. 228 Kokole, 1998; Kokole 1994 (1996). 229 Kokole, 1991; Kokole, 1996. 230 Kokole, 2000; Kokole, 2001; Kokole, 2016. 231 Kokole, 2011. 232 Kokole, 2012. 139 Slika 71: Stanko Kokole: Cognitio formarum and Agostino di Duccio's Reliefs for the Chapel of the Planets in the Tempio Malatestiano, 1994 (1996) Matej Klemenčič se je na oddelku oblikoval kot mladi raziskovalec, svojo predavateljsko pot pa je pričel v letu 2000/2001. Prevzel je poglavja iz umetnosti novega veka, kjer je glede na raziskovalno osredotočenost imela posebno mesto baročna umetnost in povezave slovenskih spomenikov z italijanskimi izvori. Njegove velike teme so povezane s Francescom Robbo, kiparsko družino Straubov,233 jadranskim prostorom, a okoli imen umetnikov se vrti še mnogo drugih vprašanj, zbirke, naročniki, povezave med našimi kraji in precej oddaljenimi umetnostnimi središči. Še mlajša generacija se je vključila v oddelčno skupnost nekaj let pozneje. Z akademskim letom 2008/2009 je pričel sodelovati Gašper Cerkovnik, ki se je v disertaciji posvetil problemom ilustracij od 16. stoletja dalje, teme ilustracij v tiskih pa je razvijal tudi na primerih velikih spomenikov (npr. Valvazorjevi Slavi Vojvodine Kranjske), ob tem se je posvetil nekaterim poglavjem iz zgodovine 233 Klemenčič, 2019; gl. tudi str. 271. 140 Slika 72: Matej Klemenčič: Francesco Robba (1698–1757): beneški kipar in arhitekt v baročni Ljubljani, Maribor 2013 Slika 73: Matej Klemenčič in dr.: Robbov vodnjak. Zgodba mestnega simbola, Ljubljana 2010 141 umetnostne zgodovine. Pregled zahodnoevropske umetnosti v srednjem veku z izbranimi poglavji in seminarjem je v študijskem letu 2014/2015 prevzela Nataša Kavčič, ki se raziskovalno posveča slikarskemu okrasu srednjeveških listin.234 V kratkem času so se bistveno povečale možnosti študija moderne umetnosti in umetnostne teorije. Več let je most do modernih vizualnih umetnosti tvorilo sodelovanje Primoža Lampiča, ki je predaval Zgodovino fotografije in je nato prevzel tudi seminar iz moderne umetnosti in umetnostne kritike. Diapazon fotografskega medija je kot odličen poznavalec in natančen raziskovalec razširil v realizacije sodobnih vizualnih medijev, kar je bilo pri študentih dobro sprejeto. Ko pa je na žalost obupal, da bi se po več letih potrpljenja oddelku vendarle posrečilo doseči njegovo nastavitev, je prevzela poglavja iz modernih vizualnih umetnosti Rebeka Vidrih. Predavati je pričela v študijskem letu 2007/2008 ter glede na svojo disertacijo o teoriji umetnosti in umetnostne zgodovine po II. svetovni vojni235 je poleg pregleda umetnosti novega veka večjo pozornost namenila vsebinskim, izraznim in teoretskim vprašanjem umetnosti v zadnjem stoletju. Tako je pronicljive poglede namenila vprašanjem razumevanja oz. »branja umetnosti«, umestnosti etiketiranja, vpliva umetnikov in umetnostnih zgodovinarjev, prizorišča njenih analiz pa so tako tista iz renesanse kot našega časa. V kratkem času je dosegla izčiščeno strukturo predavanj o teoriji umetnostne zgodovine in diapazonu pristopov ter prispevala osredotočene analize o umetnostnozgodovinskih pristopih.236 Veliko poglavje v delu Beti Žerovc je knjiga o slovenskem impresionizmu, več razprav in analiz je posvetila umetnosti 20. in 21. stoletja. Vsebinam iz slovenske umetnosti od 18. stoletja dalje – kjer je središče njenih predavanj – je dodala poglede na aktualne tokove; taka so npr. predavanja pod naslovom Umetnostni sistem in razstavljanje sodobne umetnosti v letu 2017/2018 in se je pri tem treba spomniti na monografijo o vlogi kuratorjev.237 Vsebine, ki jih obravnava, se pogosto nanašajo na nedavno preteklost, na mentaliteto jugoslovanstva, socrealizma in oporekanja ideološkim izhodiščem.238 234 Kavčič, 2011; Kavčič, 2015. 235 Vidrih, 2008. 236 Vidrih, 2007; Vidrih, 2009; Vidrih, 2014; Vidrih, 2016; Vidrih, 2017. 237 Žerovc, 2010. 238 Žerovc, 2017; Žerovc, 2019. 142 K pogledom na umetnost zadnjih desetletij je treba po letu 2014/2015 dodati predavanja Martine Malešič, ki svoje raziskovalno delo namenja arhitekturi, oblikovanju in oblikovanemu prostoru. Leta 2011 je izstopila s predstavitvijo arhitektov Franceta in Marte Ivanšek, potem pa se posvetila tudi vizijam urbanih celot.239 Vsebine, ki jih študenti lahko slišijo na predavanjih in seminarjih Rebeke Vidrih, Beti Žerovc in Martine Malešič so zaradi pristopov k virom, metodam in teoriji zlasti 20. stoletja tiste, ki sem jih jaz v študentskih letih pogrešala. Predavanja kolegov iz drugih inštitucij, ki so prihajali na oddelek s svojimi posebnimi znanji in izkušnjami ter so za posamezne letnike in/ali smeri predavali vsebine, ki so zahtevala posebno znanje, dostikrat povezano z arhivsko, konservatorsko, muzejsko, pedagoško-didaktično prakso itd., so glede na veljavne študijske programe zahtevala le nekaj ur tedensko, čeprav so vseskozi podpirala jedro študijskega programa. Slika 74: Sergej Vrišer: Baročno kiparstvo na slovenskem Štajerskem, Ljubljana 1992 239 Malešič, 2011; Malešič, 2016(a); Malešič, 2016(b). 143 Sergej Vrišer se ni za vselej zapisal samo kot odličen barokist, v svoji karieri je bil okrajni spomeniški konservator, zatem kustos v Pokrajinskem muzeju v Mariboru in njegov ravnatelj. In bil je mojster pisane in govorjene besede. Odlično je poznal načela in probleme dela in je od leta 1971 predaval Muzeologijo in konservatorstvo: s tem je izoblikoval prvo jugoslovansko katedro za ti dve področji, ki je imela zvezni značaj. Predaval je še v letu 1992/1993, nekaj časa skupaj z Janezom Mikužem, potem pa sta v študijskem letu 1993/1994 vsebine ter predmet Umetnostne tehnike in restavratorstvo prevzela Jelka Pirkovič in Janez Mikuž, Jelka Pirkovič in Jasna Horvat pa Muzeologijo in konservatorstvo ter Izbrana poglavja iz muzeologije in konservatorstva s seminarjem. Od 1995/1996 je Sonja Ana Hoyer prevzela Konservatorstvo in seminar, Jasna Horvat pa Muzeologijo s seminarjem.240 Po njeni upokojitvi je muzeologijo predavala Katja Mahnič, ki je razvila širši koncept historične muzeologije. V člankih je analitično predstavila delo pomembnih in v stroki vodilnih posameznikov, njihova načela in oblikovanje strokovne doktrine, poleg tega je jasno opozorila na vlogo predmeta v študijskem programu in v javnem delovanju. Leta 2007/2008 se je v pedagoško delo vključil Robert Peskar s terenskimi vajami ter predmetom Konservatorstvo s seminarjem. – Vidike galeristike so od 2004/2005 študenti lahko spoznavali sedem let, ko je steklo sodelovanje z Narodno galerijo, kjer je bilo mogoče predavanja Barbare Jaki dopolniti z informacijami o delu v ustanovi. Posebni seminarji in izbrana poglavja o delu v muzejskih ustanovah in vidikih specialnih zbirk so bili od 2007/2008 do 2010/2011 v domeni Mateje Kos. Osnovno znanje o umetnostnih tehnikah in materialih ter o temeljnih načelih obnavljanja, ohranjanja in oživljanja umetnin je do leta 1977 pod naslovom Tehnologija in restavriranje posredoval Mirko Šubic. Sledil je dveletni premor, nato pa je predmet Umetnostne tehnike in restavratorstvo za sedem let prevzel Milan Železnik in za njim Janez Mikuž. V letu 1994/1995 sta predmet najprej skupaj predavala Jelka Pirkovič in Josip Korošec, ki je nato samostojno vodil predmet do leta 2004/2005. Takrat je te vsebine za štiri leta prevzel Ivan Bogovčič, od 2009/2010 Tamara Trček Pečak in Miladi Makuc Semion. 240 Gl. str. 257 dalje. 144 Fotografija in njena zgodovina v vseh vidikih njene prisotnosti in vključenosti v likovno umetnost sta postali samostojen predmet 1985/1986 in predaval je veliki poznavalec, umetnik in raziskovalec Mirko Kambič. Ko se je umaknil v pokoj, je leta 1992/1993 pričel predavati Primož Lampič, kustos za fotografijo v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje, ki je razširil zgodovinski pregled tudi v sodobne tokove. Po enoletnem ciklu Sarivala Sosiča 2014/2015 je izhodišča o fotografiji kot modernem vizualnem mediju nadaljevala Rebeka Vidrih. Slika 75: Praznično razpoloženje med prijatelji na oddelku: v krogu so zbrani (od leve proti desni) Janez Höfler, Milček Komelj, Majča Korošaj, Jadranka Šumi, Mateja Tušar, Metoda Kemperl, Samo Štefanac, Matej Klemenčič, Renata Novak Klemenčič, hrbet kažeta Sergej Vrišer in Nace Šumi Pri različnih oblikah terenskih vaj in seminarskega dela so za kakšno leto sodelovali Barbara Murovec, Metoda Kemperl, Helena Seražin, Alenka Vodnik, Asta Vrečko, Katra Meke in Marko Jenko, izjema je Renata Novak Klemenčič, ki nepretrgano izvaja terenske vaje od leta 2012/2013. Kolegi z Oddelka za filozofijo so podprli potrebe po predavanjih iz Zgodovine estetike: Franeta Jermana je 1992/1993 za tri leta nadomeščal Aleš Erjavec, od 145 1997/1998 pa je vse obveznosti prevzel Lev Kreft. Kolegi zgodovinarji so poskrbeli za nemoteno nadaljevanje predavanj Latinske paleografije, ki jo je dolga leta predaval Božo Otorepec, za njim pa Dušan Kos in Peter Štih. Ker je umetnostna zgodovina povezana s pedagoškim znanjem v šolah in številnih drugih ustanovah oz. ob različnih priložnostih, je bilo treba zlasti po uvedbi pedagoške smeri poskrbeti za znanja, ki povezujejo specifike stroke in pedagoško-didaktičnih veščin. Josip Korošec je leta 1985/1986 pričel predavati Specialno metodiko pouka likovne umetnosti; predmet se je razvijal in bil odvisen od zahtev t. i. kurikularne prenove, zato so se prilagodile tudi vsebine. Leta 1999/2000 je predmet prevzela Olga Paulič, za njo 2008/2009 Irena Šterman in po nekajletnem premoru Marjana Dolšina Delač. Nekaj let je bil oddelek tesno povezan s potrebami osnovnega in srednjega šolstva, kar pa je predstavljalo za vse veliko breme: časovno požrešne obveznosti in pisanje učbenikov za osnovne in srednje šole so nas zelo obremenjevale, to delo pa ni bilo poplačano s točkami, ki smo jih potrebovali pri vlogah za projekte in napredovanja. Administrativne zahteve so nas spravljale v obup in v njih ni bilo nikakršne podpore glede diapazonov stroke: občutek popolne nemoči nas je izčrpaval, kar je šlo v škodo univerzitetnega pedagoškega erosa. Kljub temu nas je večina nekaj let sodelovala pri oblikovanju in izvedbi Seminarjev stalnega strokovnega spopolnjevanja, kar je v povratni smeri okrepilo izkušnje in vedenja o potrebah učiteljev umetnostne zgodovine v rednem pouku in pripravah na maturo. Seminarji so sami od sebe ugasnili, ko zaradi restrikcij pri strokovnem izpopolnjevanju srednješolskim učiteljem njihovi ravnatelji niso odobrili prostih dni za udeležb, in pri mnogih je »zanimanje« uplahnilo, ko so po nekaj letih sodelovanja na seminarjih dosegli vse možne točke za napredovanje. To je ena plat medalje, druga temelji na vprašanju, kako naj prepričamo učitelje umetnostne zgodovine, da je na vsakem seminarju veliko novega in gre za izmenjavo izkušenj, če sami nimajo interesa. »Pedagoški proces« pomeni več kot samo predavati, voditi proseminarje, seminarje, vaje, terenske obiske, strokovna potovanja, biti mentor in spraševalec. Treba je pripraviti gradivo, da je snov zajeta – kot antična drama – v enoten lok od ekspozicije do razpleta. Pa profesor ni deus ex machina. Za vse dobro delo pomagajo številni srčni sodelavci: tajniške naloge so opravljale tudi bibliote-karke Tatjana Wolf, Marjana Lipoglavšek in Barbara Zupančič, dokler je bila povezava obeh nalog še izvedljiva; zahteve so postajale vse višje in na oddelku 146 smo bili hvaležni za požrtvovalno delo bibliotekark Mateje Tušar, Ide Maček Kranjc, Vesne Krmelj, Nataše Polajnar Frelih, Metke Dolenec Šoba, zadnja leta pa skrbijo za urejenost knjižnice Sašo Šumi, Jaka Klemenčič in Marko Kitin. – Leta 1994 je oddelek dobil svojo prvo strokovno tajnico. Tako je Blanka Lukić orala ledino, od 1999 pa je neprecenljivo delo, ki ga opravlja Majča Korošaj: vse ve, vse pozna, vedno zna pomagati. »Študentje smo kmalu razumeli, da je Majča sonce našega malega vesolja, brez katerega bi se bistveno težje znašli v birokraciji bolonjskega študija, in hkrati središče oddelka, ki tudi za profesorje predstavlja gravitacijsko točko, okoli katere se gibljemo vsak v svoji orbiti.«241 Med prvimi laboranti sta zapisana Janko Novak in Franc Preša; slednji je bil nadvse spreten in je znal poskrbeti za razrešitev zapletov in tehničnih težav, prava fotografa pa sta bila Alenka Habič in Matija Jurovič, resnična mojstra glede fotografije in potrpljenja. Na teh straneh je precej trenutkov oddelčnega življenja, ki jih je posnel Matija Jurovič in so vedno živa dokumentacija neke resničnosti. Slika 76: Ko smo v oddelčni katalog vpisali 20.000 knjižno enoto, smo dogodek pospremili z nagovorom in se zamislili nad željami, ki jih imamo za prihodnost 241 Ferlan, 2019, 111. 147 Oddelčna knjižnica242 je v 90. letih pričela naglo rasti in novim bibliote-karskim zahtevam so morali streči v tej smeri dodatno izobraženi umetnostni zgodovinarji, h knjižnici pa spada tudi strokovna, projektna dokumentacija.243 Naj izrečem še svojo željo, ki se v teh, več kot petdesetih letih, ni uresničila: škoda je, da ni bilo na oddelku stalnega mesta za Emilijana Cevca, Tomaža Brejca, Jureta Mikuža in še koga. Prav tako je škoda, da so se nekatere kolegice in kolegi z briljantnim znanjem in ostrino misli ustavili v naših predavalnicah le izjemoma in da ni bilo ne denarja ne prostora na urniku za ciklično zakrožena poglavja, ki bi nam posredovala njihove poglede. * * * Pregled predavanj, visokošolskih učiteljev in štaba sodelavcev, brez katerih bi oddelek ne mogel delovati s »polnimi pljuči«, končujem pravzaprav v letu 2014, ko sem zadnjikrat smela predavati in sem zadnjikrat imela pravico preverjati znanje. O mojem preteklem času, povezanem s Filozofsko fakulteto – od vpisa do sedaj je minilo dobrih petdeset let – lahko razmišljam s svojo perspektivo, kako so se predavanja in pogoji študija spremenili, kako se je spremenilo celo vrednotenje znanja. »V času, ko potrebujemo nove ideje, nove rešitve, nove vizije, ni pametno dajati v izobraževanju v stranski kot vseh njegovih temeljnih virov: umetnosti, filozofije, klasičnih jezikov, kritike, retorike. Zgolj neposredno 242 1. januarja 2019 je bilo v oddelčni knjižnici približno 36.800 enot, od tega okoli 730 enot periodike, za naše razmere največ, kar je bilo mogoče pridobiti z nakupi, zamenjavami in darovi. Zdaj pa se je knjižnica na žalost pričela drobiti – zmanjkalo je prostora in to je posledica vedno znova odlo- ženih prošenj za dodatne prostore. – Naši profesorji so od samega začetka namenjali izjemno skrb večanju knjižnice (spomnimo se Cankarjevega vpisa o nakupu Stegenškove knjižnice) in sleherno dejanje je izraz pozornosti in pomena strokovne knjižnice. Vseskozi smo strastno zbirali starejše in novo gradivo, tudi takrat, ko je bilo – npr. v poznih osemdesetih letih denarja bore malo, premalo za tekoče nakupe in tudi temeljna dela so bila za tedanje prilike zelo draga. Nekaj knjig smo uspeli dobiti z zamenjavami za Zbornik za umetnostno zgodovino in vsi smo na vse kriplje skušali iti v korak z razvojem stroke vsaj pri posebnih raziskovalnih temah, tako da smo velik del raziskovalnih sredstev namenjali nakupom knjig, ki so dobile prostor na policah oddelčne knjižnice. – Letos smo morali velik del gradiva preseliti v dislocirano skladišče. Knjige so bile in še vedno so naš kruh in naša sol. Za nas, ki smo kot umetnostno zgodovinarji zavezani zgodovinskemu spominu, niso najstarejše in manj pogosto uporabljane publikacije manj pomembne kot najnovejše. Z odselitvijo knjig, ki niso pri roki, odmikamo »delovno orodje«, še huje pa je, da plahni zgodovinski spomin naše stroke. Navsezadnje je naša knjižnica pomembna za vse umetnostne zgodovinarje in je za slovensko identiteto pomembna znanstvena knjižnica naše vede, ki vsestransko zaznamuje kulturo, ki ji pripadamo. 243 Starejša dokumentacija o delu in sodelavcih na oddelku za umetnostno zgodovino je zapisano v Poročilih o delu Filozofske fakultete, v zbornikih, ki so izhajali ob jubilejnih letih in sedaj v Slavnostnem zborniku ob 100-letnici Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani (avtor Tine Germ), 97–100. 148 uporabno znanje ne more dati napredka.«244 Umetnostna zgodovina je znanstvena disciplina z globokimi koreninami, zaobjemajočimi mnogo postulatov humanističnega obzorja. Ko se je s političnimi akti sprožil prožil proces, ki mu rečemo bolonjska reforma, so kot veliko dobrobit navajali možnost prehajanja in dela na različnih univerzah tako za profesorje kot študente. Obojim je dana možnost sestavljanja posameznih semestrov ali let študija na različnih univerzah (kar sploh ni novost, ki jo je potuhtala bolonjska reforma, ampak je načelo univerzitetnega študija od sredine 12. stoletja dalje, sedaj pa ta princip spet »odkrivamo«). Prav gotovo je prepletenost idej, povezanost izkušenj in sodelovanja pomembna, gre za sinergije, zbrane okoli zastavljenega problema, znanstvenega vidika in to je obet za prihodnost. Naj prevladajo dobre plati in naj bodo v dobrobit naše stroke. Od skioptikona do powerpointa Umetnostnozgodovinska predavanja morajo biti podprta s slikami. Sedaj, sto let od prvih predavanj na stolici za umetnostno zgodovino, ko smo opremljeni z računalniki in dodatno tehnologijo, se nam zdi zlitje slik in besedila za sleherno predavanje malone samoumevno. Pa še pred petdesetimi leti ni bilo tako in prav zato se je dobro spomniti začetnih situacij. Najprej se v spomin vrnejo Moletove besede, da je nakupil odlične Brunn-Bruckmannove reprodukcije antičnega kiparstva, da je lahko predaval načrtovane vsebine.245 Seveda je pri manjšem številu študentov mogoče izpeljati predavanje ob fotografijah, ki krožijo med njimi. Po svoje se tako celo ustvari tesnejše, personalizirano razmerje med profesorjem in študenti, ki se skupaj sklanjajo nad podobo nekega kipa. Vendar so taka predavanja – vsaj z našega vidika – precej naporna, saj Molè ni imel posnetkov s številnimi detajli, kakor si jih lahko privoščimo danes. Prav tako njegove besede razgrinjajo težave, ki so od njega zahtevale, da vseeno postavi in izpelje dober cikel predavanj s ključnimi in primerjalnimi spomeniki. Molè si je moral pomagati tudi s knjigami, ki jih je odpiral pred študenti, a tako izvajanje predavanj in seminarjev ni bilo omejeno samo na predavanja v njegovem času, tudi pozneje so bila leta zelo omejenih 244 Ahačič, 2019, 107. 245 Gl. str. 70. 149 možnosti. Skorajda ni mogoče verjeti, da bi imel Molè še pred svojim odhodom iz Ljubljane na voljo tudi diapozitive za izvedbo predavanj; Izidor Cankar je v pismu z dne 12. aprila 1920 sporočil, da bo za razpoložljivi denar kupil tudi »kakšnih 2000 diapozitivov in skioptikon«,246 ampak obsega in izbora diapozitivov pred Moletovim odhodom vsaj jaz ne poznam. Res je že pred letom 1926 zbirka štela 2492 enot, in ker je obsegala predvsem posnetke umetnin od antike do 19. stoletja, bi vsaj po tematski plati utegnila biti ustrezna tudi za nekatera Moletova predavanja, vendar sta se poti Cankarja in Moleta že pred tem razšli. Leta 1966 so bili ti Cankarjevi diapozitivi le še izjemoma v uporabi, a kakor se spominja Samo Štefanac, so bili sem in tja potrebni še eno desetletje pozneje. Demonstratorji s(m)o bili precej v skrbeh, da se po nerodnosti kakšen diapozitiv ne bi razbil, pa tudi sicer so se steklene plošče krušile in prek nekaterih je tekla razpoka, »zaceljena« z lepilnim trakom. Na teh diapozitivih smo ob posnetku znamenitega dela videli tudi okolico, pokrajino, del mesta, ceste, ljudi na njih, vozila, prostore, v katerih so stala kiparska in slikarska dela, dolge koridorje Uffizijev, notranjščine katedral. Marsikateri posnetek je nastal še pred I. svetovno vojno (npr. Ljubljana v času potresa) in je bila njihova odličnost čedalje bolj v ospredju tudi v njihovi kulturnozgodovinski enkratnosti. So sijajni, nadvse povedni pogledi v čas, v katerem so odraščale generacije naših staršev in starih staršev, diapozitivi sami pa so bili in še vedno so predmeti, ki so jih v rokah držali Izidor Cankar in France Stelè, pa seveda vsi za njima. Diapozitivi, veliki 8,5 x 8,5 cm, so potrebovali svoj tip projektorja in v nekaj desetletij poznejših debatah okoli njihove uporabnosti je bil s strokovnega stališča umesten ugovor, da se je v približno štirih, petih desetletjih videz nekaterih umetnin oz. ambientalnih celot spremenil in zato posredovana slika ni bila več ustrezna kot veljavna umetnostnozgodovinska informacija, a neprecenljiva z zgodovinskega vidika. Te škatle so bile leta 1966 zložene na policah nad listkov-nim katalogom, v sprednjem prostoru tedanje knjižnice in tajništva (soba 302), vendar je bilo ob Cankarjevih diapozitivih v tem formatu tudi precej gradiva, ki ga je posnel France Stelè na svojih terenskih obiskih po Sloveniji, pa tudi po Koroškem in Furlaniji, na številnih potovanjih po tujini.247 Vse več je bilo 246 Štrumej, 2016, 29–31. 247 O kakovosti fotoaparatov in fotografskih plošč je govorila anekdota (povedal jo je Šumi leta 1968 na Muljavi), da je Stelè v cerkvi pritrdil aparat na trinožnik in odšel za četrt ure naokrog: menda so se vsi posnetki imenitno posrečili. 150 diapozitivov – takrat v izključno črno-beli tehniki – v formatu leica (5,0 x 5,0 cm), ki so bili vstavljeni med stekelca in oblepljeni z črnim lepilnim trakom. Na robu je bilo je dovolj prostora celo za majhno etiketo z najnujnejšimi podatki. Verjetno sta pri tem delu sodelovala laboranta Janko Novak in Franc Preša, ki sta skrbela za več praktičnih nalog, jasna kurzivna pisava pa nakazuje, da je takrat podatke pisala oddelčna tajnica in knjižničarka, Tatjana Wolf. Leta 1967, ko se je iz Tübingena vrnil tudi Nace Šumi, je postalo še bolj živo vprašanje, kako prenesti posnetke s teh velikih steklenih diapozitivov na manjši format leica, kar pa se ni zgodilo. Vsi smo imeli fotoaparate za filme s 24 ali 36 posnetki in s potovanj v tujino smo prinašali obešanke s pogledi na znamenite spomenike, ki so poleg tega – vsaj nekaj let – posredovali iluzijo primerne barvne podobe, potem pa se je emulzija postarala in barve so se pre-lile v oranžno gamo. Zaradi prevladovanja tega formata so bili potrebni novi projektorji in kakšno leto smo še imeli predavanja z vzporedno postavitvijo starega in novega projektorja. Nekaj časa je bil pogosto v uporabi epidiaskop, menda je bil praktičen pripomoček, ker je bilo mogoče položiti na polico pod lečami in žarnicami knjigo in izbrano stran projecirati na platno. Zaradi vročine so epidiaskopi škodovali knjigam, vsekakor vezavi, nekateri listi so bili – zlasti v zajetnih knjigah – nehote preganjeni, zatrgani in pomečkani, včasih pa je pregret in presušen papir tudi »zadišal«. Ko je leta 1967 oddelek dobil prostore v polkletni etaži Filozofske fakultete, opremljene za fotolaboratorij in je Alenka Habič prevzela delo, je format leica postal stalnica. Diapozitivi so se hitro množili; vsaj diateka s posnetki umetnosti v Srednji in Zahodni Evropi je naglo naraščala in v jeseni 1968 je bilo najmanj 30 škatel z najmanj 5000 diapozitivi. Starejše škatle (prekrite s črno obarvano prevleko) so bile razdeljene v štiri prekate za veliko število diapozitivov (lahko jih je bilo približno 500), v novejših pa je bil vsak predel urejen z zarezami za vsak diapozitiv posebej in v teh škatlah je bilo ležišč za 200 diapozitivov. Ko je bila leta 1966 objavljena prva knjiga Propyläen Kunstgeschichte, Die Kunst des 19. Jahrhunderts Rudolfa W. Zeitlerja, je Luc Menaše naročil številne diapozitive in tako se je z vsako novo knjigo oddelčna diateka povečevala. Ob diapozitivih je naročal tudi izbor posnetkov v dveh serijah fotografij, ena je bila namenjena izpitom in je bila spravljena v profesorjevem kabinetu, druga je bila dostopna v knjižnici in so si jo študenti lahko izposojali, kar je v času priprav na izpit prišlo 151 prav. Po zgledu starejših izpitnih fotografij so bile tudi »študentske« opremljene s podatki o avtorju, času in lokaciji. Ni presenetljivo, da je ta fascikel, ki je bil študentom obče dosegljiv, naglo shujšal: ljubezen do umetnin je bila pač močna. S tem izpitnim fondom naj bi se zmanjšala izposoja knjig, ki so bile potrebne samo za pomnjenje slik in pripadajočih podatkov, zaradi stalne rabe in nepozornega listanja so knjige naglo propadale. Posebno žalosten je bil pogled na pregledne študije, monografije velikih umetnikov in na t. i. »stare propilejke«. Alenka Habič in za njo Matija Jurovič sta skušala ustreči vsem potrebam po novih diapozitivih, seveda pa je bila izdelava diapozitiva za enkratno predavanje nesmiselna in predraga. Pomagali smo si s prosojnicami, na katere je bilo mogoče tudi kaj napisati. Mislim, da smo uspeli v času pred prehodom na računalniško prezentacijo doseči dobro podprtost predavanj s kakovostnimi diapozitivi. Na diapozitivih niso bili napisani vsi – praviloma številni – podatki o posameznem posnetku, kar pa je omogočila računalniška tehnika, ki naj bi omogočala boljšo obliko slikovne podpore kot karkoli poprej: standardni format predavanj so postale predstavitve »PowerPoint«. Sedaj tudi izpitnih slik, kakršne so spremljale profesorje in študente skoraj stoletje, skorajda ni več. Pospravljene so v arhivske škatle in te so v dislociranem skladišču, vendar še vedno predstavljajo dokument o razvoju teh študijskih pripomočkov in njihove rabe. Vsaka izpitna slika je več kot posnetek neke cerkve ali oltarja, sporoča mnogo manjših podatkov, ki so na videz nepomembne drobtine, a kot celota so gradivo z večplastnimi sporočili. Na njih je videti mestne predele izpred desetletij, arhitekturne celote pred uničenjem in prezidavami, »oblečene« v krinoline poznejših dodatkov, kiparska in slikarska dela pred prenovo, restavriranjem, na stari lokaciji, a to so detajli, ki so ostali ohranjeni v restavratorsko-konservatorskih delavnicah in so kar izginili iz spomina javnosti. V medvojnem času so bile te slike največkrat kupljene v tujini in na nekaterih fotografijah so podatki o podjetju, ki jih je izdelalo (podobno kot na diapozitivih, ki jih je kupil Cankar). Na hrbtnih straneh napisani podatki o spomeniku so pretežno v francoščini, nemščini in italijanščini, zraven so inventarne številke. Precej slikovnega gradiva iz medvojnih let tvorijo stari barvni posnetki, nalepljeni na antracitno črn polkarton, najti je tudi slike, za katere se zdi, da so sprva bile reprodukcije v koledarjih, in poleg velikega števila izpitnih fotografij, ki jih je izdelala predvsem Alenka Habič, smo v zadnjem desetletju kakšno ilustracijo iz 152 knjig preprosto fotokopirali in tako ovekovečeno upodobitev vložili v plastično mapo, preden je postala izpitna slika. Dostopnost izpitnih fotografij je pomenila, da je študentom na voljo osnovna hrbtenica za pripravo na kolokvij ali izpit. Dosti boljše je bilo delo ob knjigah z odličnimi besedili in številnimi ilustracijami. Samo tako so npr. neko Rembrandtovo lastno podobo »obdali« vzporedni portreti mojstra samega in portreti njegovih bližnjih, Tita, matere, Jana Sixta, portreti, ki so delo njegovih sodobnikov, pa tudi skice, ki razkrivajo proces nastajanja. Vendar je marsikomu zmanjkalo časa ali energije za tako večplastno vstopanje v opus nekega umetnika ali nekega obdobja. Še preden sem ob koncu leta 1986 pričela z izpitnimi cikli, sem vprašala Luca Menašeja, kakšna pravila je postavil glede spraševanja, terminov, zahtevnosti, prijav ipd. Navsezadnje bi se od mojih študijskih let vse to utegnilo spremeniti, jaz pa nisem želela uvesti novega izpitnega reda, ki bi lahko bil v škodo študentom, ki so pred tem pri njem poslušali tako pregledna kot izbrana predavanja. Odgovor se je glasil, da se vseskozi drži ureditve izpitnega procesa, kakršno je sam izkusil pri Francetu Steletu, pa se tudi on, njegov profesor, ni dosti oddaljil od načel, ki so veljala na dunajski univerzi. Bistvena je natančnost, pri literaturi, letnicah, poimenovanjih. »Ljubi gospod Bog je doma v podrobnostih,« je rad rekel. V poznih šestdesetih letih smo pri opravljanju posameznega kolokvija ali izpita dobili neko število slik, ki jih je bilo treba prepoznati. Pri Mikužu in Šumiju praviloma pet, pri Menašeju, kjer smo za posamezni izpit dobili deset slik, pa jih je bilo treba najprej razvrstiti po časovnem zaporedju. Na diplomskem izpitu, bodisi prve ali druge stopnje, kjer so nam naproti sedeli Šumi, Mikuž in Menaše, ter smo morali odgovarjati vsem trem, smo prevzeli kup z vsaj petnajstimi slikami. Do tega srečanja je prišlo šele potem, če/ko smo pozitivno opravili pisni del, klavzurni izpit. Celota izpitnih slik je bila skrbno uravnotežena, v enaki meri so bili zastopani spomeniki arhitekture, kiparstva in slikarstva. Snov je bila obsežna, dobili smo posnetke »domačih« in »občih« spomenikov, segajočih od antike do tako rekoč včerajšnjega dne. Strah in trepet tako semestrskih kot diplomskih izpitov je bila »literatura«, na pamet je bilo treba znati sorazmerno obsežne sezname temeljnih umetnostnozgodovinskih del od leksikalnih do izstopajočih študij posameznih umetnikov, »šol« in obdobij. Zlagoma so se diplomski izpiti, ki so bili po svojem procesu in zasnovi 153 diplomski rigorozi, razdrobili: diplomanti so opravljali diplomski izpit za vsak pregledni cikel posebej. Mogoče so bili izpiti nekoliko bolj poglobljeni kot poprej, a te ocene ni mogoče tvegati. Podatkovno so bili odgovori po posameznih letnikih natančnejši, glede razumevanja in umevanja povezav pa naj bi bili tehtnejši diplomski. Ko pregledujem svoje izpitne zapisnike od 1986 dalje, se iz beležk, katere slike sem namenila študentom in katera vprašanja sem jim postavila, jasno vidi, da sem nekako do leta 2000 predvidevala temeljito znanje, da sem na vprašanja pričakovala podrobne odgovore, da sem pričakovala umestitev izbranega spomenika v širši okvir, da sem pri izpitih hotela vedeti za komentarje k preštudirani literaturi ipd. Nedvomno je z bolonjsko reformo prišlo do preobrata v celotnem pedagoškem procesu, obseg nekdaj obvezne snovi, predstavljene v temeljnih ciklih, se je skrčil, časa za interpretacijo izbranih spomenikov je ostalo res malo, pomembnejše je postalo izgovarjanje podatkov kot povedati, kaj je izraženo v neki stvaritvi. Temeljni pregledi niso bili več obvezni za vse študijske smeri, s tem so postali manj pomembni, kar ni dobro in je perspektiva diplomanta zožena. Že več let potekajo izpiti v »bolj funkcionalni obliki«, kar pomeni, da so v osnovi pisni, ki jim večinoma sledi ustni del. Postopek predstavitve pisnih seminarskih in diplomskih nalog je sicer ostal bolj ali manj enak, vendar ob prisotnosti tričlanske komisije. Hkrati pa se sedaj zaradi pomanjkanja časa vse odvija hitreje in dosti pove povsem banalna podrobnost, da je pravzaprav težko uskladiti proste termine članov komisije. Nezanesljive številke Ko berem Cankarjeve besede o številu slušateljev, kakor so tistikrat rekli študentom, me številke nekajkrat presenetijo. Na samem začetku je Izidor Cankar v Seminarsko kroniko napisal, da se vaj udeležuje dvoje ali troje slušateljev; v študijskem letu 1923/1924 je že navedel šest imen, govorimo le o študentih, ne pa o vseh poslušalcih, ki so obiskovali njegove kolegije iz zasebnih razlogov.248 Za leto 1925/1926 je v Seminarski kroniki mogoče prebrati, da sta se vaj redno udeleževala 2 slušatelja in 2 slušateljici, eno leto pozneje pa sta bila 2 slušatelja in 1 slušateljica. Od 1929/1930 do 1935/1936 (torej do njegovega odhoda v 248 Brejc, 2015. 154 diplomacijo) je bilo njihovo število malone nespremenjeno, 1 do 4 študenti,249 tik pred vojno, že v Steletovem času, pa se je številka vpisanih gibala med 4 in 15, tako da je Stelè odkritosrčno priznal, da je presenečen.250 Zatem se je vpis naglo povečal, najprej na 15–20, takoj po osvoboditvi pa je bilo v zimskem semestru 1945/1946 več kot 50 študentov, kar se je Steletu zdelo presenetljivo veliko. Prav tako je bilo nad pričakovanji – glede na izkušnje in spomine iz predvojnega časa – število študentov v študijskem letu 1947/1948, saj jih je bilo več kot 30. Stane Mikuž je v jubilejnem zborniku Petdeset let slovenske Univerze v Ljubljani 1919–1969 navedel, da je z leti število študentov naglo naraščalo: leta 1959/1960 se jih je vpisalo 50, 1965/1966 že 55 in v letu 1968/1969 je bilo brucev nič manj kot 92.251 Nekaj podatkov posredujejo tudi Poročila o delu na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Vendar to niso standardizirane informacije, saj v poročilih marsikaterega leta teh številk ni ali pa so navedeni zaokroženi podatkovni sklopi, številke sporočajo bodisi število študentov v vseh letnikih, včasih skupaj z absolventi, po večini pa vključujejo seštevek študentov, ki so vpisali samostojno ali dvopredmetno smer, »pod A« ali »pod B«. Leta 1962/1963 je bilo v vse letnike vpisanih »110 slušateljev, kar predstavlja za zdaj največji vpis«, izvemo pa tudi, da je od 80 vpisanih študentov preteklega leta opravilo izpite za napredovanje v višji letnik samo 22. V naslednjem letu (1963/1964) se je na novo vpisalo 45 rednih in 5 izrednih študentov, v vseh letnikih pa jih je bilo 90. V študijskem letu 1964/1965 je bilo 45 brucev, v jeseni 1966/1967 se je vpisalo 78 rednih študentov in 3 izredni, v tem akademskem letu sta dva absolventa diplomirala. Naslednje leto je na oddelek prišlo 89 novincev. Številke kažejo stalno naraščanje: jeseni 1968 je bilo na novo vpisanih 93 študentov, za študijsko leto 1975/1976 pa poročilo navaja, da je bilo novih študentov 79, in sicer je vpisalo umetnostno zgodovino kot samostojno smer 21 brucev, v dvopredmetni shemi jih je kot predmet A vpisalo 29 in prav toliko tudi pod B.252 Marsikdaj pa je najti samo ohlapen podatek, da je bilo vseh študentov na oddelku približno 250.253 249 Mikuž, 1969, 224. 250 Gl. str. 81. 251 Mikuž, 1969, 227. 252 Poročilo o delu … v študijskem letu 1975/1976; Poročilo o delu … v študijskem letu 1977, 97. 253 Oddelki so oddajali poročila, še preden je bil zaključen »naknadni« oz. novembrski vpis, kar je razlog za približne ocene o vpisanih študentih. 155 To so bila leta, ko maturirale prve generacije, rojene kmalu po vojni. Ne oziraje se na demografske podatke je bilo v splošnem opaziti povečano zanimanje za študij umetnostne zgodovine. Osip med posameznimi letniki je bil nekoliko manjši kot poprej, a diplomiralo je majhno število vpisanih: Mikuž je zapisal, da so na leto diplomirali štirje študenti ali pa še manj, saj so bili diplomski izpiti zelo zahtevni in hkrati so diplomanti še pred zaključnim izpitom pograbili priložnosti za stalno zaposlitev. V primerjavi s prejšnjim časom se je v 90. letih močno povečalo število diplomantov. Razloga sta dva: zaradi študijskih sprememb je prišlo do postopnega ukinjanja programa B, na drugi strani pa diplomski izpiti že nekaj časa niso bili več rigorozi, ko je bilo treba naenkrat odgovarjati snov vseh štirih letnikov pred štirimi profesorji (za domači in obči srednji vek ter za domači in obči novi vek). Sedaj je bil diplomski izpit razdeljen v zaporedje štirih, terminsko ločenih izpitov po posameznih temeljnih predmetih in izpiti že dolgo niso bili javni. Leta 1997/1998 je bilo 30 diplomantov, 1998/1999: 32, 1999/2000: 43 diplomantov, 2000/2001: 52 diplomantov. V naslednjih letih je bilo v poročilih nekajkrat zapisano, da je zanimanje za študij na oddelku večje od razpoložljivih mest. V poročilu za leto 2004/2005 lahko preberemo ugotovitev, da je bilo v zadnjih letih opaziti dve pozitivni spremembi, namreč boljše predznanje brucev in večjo motiviranost za študij.254 Zaradi tega so bili študijski rezultati boljši, pa tudi osip ob prehodih v višje letnike in ob dokončanju študija se je zmanjšal. Poročilo pravi, da se v tem »vsaj deloma odraža intenzivna vpetost članov oddelka v srednješolsko izobraževanje, po drugi strani pa gre za dvig kvalitete izvajanja pedagoškega procesa, h kateremu so s svežino pristopa veliko prispevali mlajši sodelavci.«255 Poročilo tudi navaja, da je v tem letu doseglo doktorski naslov pet kandidatov. Podatek, da je bilo okoli leta 2005 na oddelku vseh študentov približno 250, vključuje vse, ki so bili vpisani, ne glede na letnik. Leta 2010 je bilo vseh študentov 210, brucev in ponovno vpisanih v prvi letnik pa 83; v študijskem letu 2013/2014 je bilo vseh 119, v prvem letniku pa s ponovno vpisanimi vred 69. V 254 Vzporedne podatke o zanimanju za umetnostno zgodovino posredujejo tudi pregledi o umetnostni zgodovini na maturi: leta 1995 je bilo kandidatov, ki so opravljali maturo iz umetnostne zgodovine 136, leta 1999 že 387, med leti 2005 in 2014 je bilo kandidatov več kot 500 (največ 2013: 558), zadnja leta pa število nekoliko pada. Tabela: Dolšina Delač, 2019, priloga 17. 255 Poročilo o delu ... 2004/2005: to je obdobje, ko je nekaj let zapored na oddelku potekal seminar z delavnico za učitelje umetnostne zgodovine (»Stalno strokovno spopolnjevanje« je samo eden od naslovov teh vsakoletnih delavnic). 156 letu 2017/2018 je bilo na I. in II. stopnji po bolonjskem sistemu 147 študentov, v prvi letnik jih je bilo vpisanih 68. Po enem stoletju je razlika velika: število študentov je stalno naraščalo, od prvotne peščice, ko bi slušatelje lahko prešteli na prste ene roke, se je zanimanje za študij večalo, po približno dveh desetletjih se je število vpisanih dvignilo in osupljivo, takoj po II. svetovni vojni, je prišlo na oddelek 50 brucev, danes je vseh vpisanih večkratnik te številke. Včasih je vsak z diplomo zaključen študij predstavljal dogodek, danes jih je veliko. Ni vprašanje, kaj je gnalo generacije, ki so se po I. svetovni vojni odločile za študij umetnostne zgodovine. Iz mnogih virov lahko prepoznamo splošno razpoloženje do slovenstva, do umetnosti in kulture; slovenski jezik, zgodovina in umetnostna zgodovina so znanosti, ki so med prvimi pričele delovati na pravkar ustanovljeni slovenski univerzi. Pred stoletjem je bilo obče prisotno spoznanje, da se značaj slovenske identitete zliva s svojim jezikom, svojo zgodovino in svojo umetnostjo v bistvo, ki ga je treba negovati in razvijati. Nič manj zanosno ni bilo razpoloženje po končani II. svetovni vojni, naenkrat so se odprli širši družbeni in politični cilji. V vsem je bilo upanje, bil je pogled v prihodnost, zato je bila odločitev za »vstop v službo umetnosti« in s tem širše gledano humanistike, naravna pot. Znanje, pridobljeno na fakulteti, je ustrezalo potrebam v muzejih in galerijah, bilo je potrebno glede na rast konservatorske službe in njenih nalog, ki se je razvejala ter prevzela breme skrbi in odgovornosti za spomenike. Nemara danes ni več tako samoumevno in očitno, a takrat je veljalo, da je k univerzalnosti usmerjena humanistična izobrazba umetnostnih zgodovinarjev tako rekoč izkaznica za delo na ministrstvih, v šolah, založbah, radijskih in časopisnih uredništvih. Študij na Filozofski fakulteti je bil cenjen in humanistična misel je imela tukaj svoj dom. Znanstvena misel je prevladala nad drugimi vidiki v šestdesetih letih; ob raziskovalni poti pa so se odpirale različne zaposlitvene možnosti, nedvomno jih je bilo za številne odlične diplomante premalo, čeprav se je oddelek odzival na spremembe v »družbeno-političnem« vsakdanu in v razvoju umetnosti. Seveda, število študentov je naraščalo. – V drugem stoletju svojega obstoja na Univerzi v Ljubljani bo tudi umetnostna zgodovina drugačna znanost kot je bila v časih ustanoviteljev. Dokler je v sebi klena, ima kot znanost prihodnost. 157 * * * Ne vem, kdaj so postali informativni dnevi del fakultetnih predstavitev, prolog v predavanja, seminarje, izpite. Mnogim rodovom mladine, ki se je znašla na časovni točki med skoraj dokončano srednjo šolo in še neraziskano pokrajino študija, so bili dolga leta edini vir informacij o študiju prijatelji in znanci, ki so imeli za seboj vsaj eno leto izkušenj. Informativni dnevi imajo Janusovo obličje: eno je namenjeno bodočim kolegom, drugo pa nam, stoječim za katedrom. Povsem različna občutja, misli, zadrege na obeh straneh. Tine Germ je opisal svoj informativni dan v letu 1986, ko je pred njih stopil Milček Komelj; en del spominskega zapisa se bere takole: Nestrpno smo čakali na Avtoriteto, ki nam bo predstavila študij umetnostne zgodovine. Kdo nas bo nagovoril? Kakšen bo? Kaj nam bo povedal? Bomo dobili potrditev, da smo na pravi poti, ali bomo razočarani ugotovili, da smo se zmotili? – Potem je vstopil mlad profesor z rahlo zmršenimi lasmi in brado, s prijaz-nim nasmeškom in sijočimi očmi, ki so nas pozorno opazovale. Pozdravil je nekoliko plaho, kot da bi se že vnaprej opravičeval za morebitne spodrsljaje, in vedro obenem, kakor da bi bil resnično vesel, da smo prišli v tako velikem številu. … Pomembno je bilo olajšanje, ki smo ga začutili, ko je začel govoriti. Brez velikih besed, brez pompa, brez sleherne profesorske vzvišenosti je spregovoril o študiju umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti. – Sprva se mu je nekoliko zatikalo …, potem pa mu je beseda gladko stekla in kmalu je govoril z nepričakovanim zano-som. Potrebovali smo kar nekaj časa, preden smo se ovedli, da ne govori več o študiju umetnostne zgodovine, temveč o umetnosti. – Mimogrede je stresel iz rokava verz ali dva in nam s posebno ljubeznijo govoril o sožitju likovne umetnosti in poezije. Obe v resnici govorita isti jezik, nam je poskušal dopovedati, le zapis je različen. Pozabil sem, da sem prišel na informativni dan. Nisem se spomnil vprašati, kako poteka vpis in kakšni so sprejemni izpiti. Samo gledal in poslušal sem. … Res je, da nismo natančno 158 vedeli, kaj je potrebno za vpis, kakšna vprašanja lahko pričakujemo na sprejemnih izpitih, kako poteka študij in kje se lahko po diplomi zaposlimo. Toda bili smo trdno odločeni, da se vpišemo na oddelek za umetnostno zgodovino.256 Očarljivo srečanje, s stroko in s Komeljem. 256 Germ, 2008, 51–52. 159 Ubesediti umetnostnozgodovinsko misel Nastajanje strokovnega in znanstvenega jezika Od sredine pa do konca 19. stoletja, ko se je odločalo o ustanovitvi univerze v Ljubljani, so uradne razprave včasih zaznamovala ostra stališča, nanje pa so vplivali nemški in slovenski nacionalni vidiki. Le malo je bilo glasov, ki so se vprašanja lotevali s tre-znim, objektivnim pristopom, in, kot sem že napisala,257 so se argumenti proti ustanovitvi univerze pogosto strnili okoli znanstvenega jezika in objavljene znanstvene literature. To zavračanje je sicer kopnelo, ker so – kakor sta zapisala Vasilij Melik in Peter Vodopivec – »v 19. stoletju […] v začetku zelo skromno, potem pa čedalje hitreje, nastajala slovensko pisana znanstvena dela (in) se je oblikovala slovenska znanstvena terminologija. Nekatere stroke so napredovale hitreje kakor druge, na splošno pa lahko rečemo, da je bil v začetku 20. stoletja slovenski znanstveni jezik že izoblikovan …«258 Ker je jezik stroke osnovno izrazilo pišočega umetnostnega zgodovinarja, namenjam – ob vzporedno povezanih vsebinah – prav nekaterim uvidom v nastajanje in razvoj slovenskega umetnostnozgodovinskega besedišča nekaj naslednjih strani. Vprašanje o procesu oblikovanja poljudnega, strokovnega in znanstvenega jezika umetnostne zgodovine, ki izhaja iz dokazljivih, torej objavljenih besedil, bi bilo treba zastaviti ob delih iz zgodnejšega časa, nemara celo v Valvazorjevi 257 Gl. str. 18. 258 Melik, Vodopivec, 1986, 270. 161 eri.259 Temu obsežnemu sklopu spomenikov sledijo umetnostnozgodovinsko naravnana besedila v sorazmerno tekočem zaporedju. Tako velik korak v preteklost bi nujno pomenil, da se ne moremo sklicevati na izpostavitev problema, kako je bilo umetniško delo opredeljeno in predstavljeno v slovenski besedi, ker so Valvazorjeve knjige v nemškem jeziku; ob jezikovni zamejitvi pa bi bila zanimiva predstavitev vsebine in estetike likovnih del. Ob splošni rabi nemškega in latinskega jezika v govorjeni in zapisani obliki med slojem, ki je stremel h kakovostnim umetniškim delom in – vzporedno – dobremu jezikovnem posredovanju, je bila v 19. stoletju vloga živega, pogovornega jezika zelo pomembna, navsezadnje je bila skupnost izobražencev vse številnejša. S slovenskim jezikom, ki je glede ubeseditev umetnostnozgodovinskih tem rastel z objavami v časopisju in tiskanih knjigah,260 je bilo mogoče izraziti – ali se vsaj spopasti z – večino bistvenih ciljev: to so na umetnost nanašajoče se besede, fraze in metafore,261 ter jih spremljati in razvijati glede na tokove v nemški pu-blicistiki, ki pa je bila dostopna in po svoje opora, vsaj delno zgled za slovensko pišoče avtorje. Ko beremo časopisne objave v nemškem jeziku, ni težko zaznati, da se je terminologija spreminjala, naglo in osredinjeno na dano problematiko, kar je bilo glede na tamkajšnje univerzitetne danosti in tradicije v prostranstvu dežel nemškega jezika bistveno lažje. Zato ne more biti presenečenje, da je bilo neposredno prenašanje v slovenščino uspešno in trajno pri temeljnih izrazih, ki so že obstajali v vsaj osnovnih oblikah in njihovi pomeni niso zastavljali posebnih dilem, tudi v pogovornem jeziku ne, več zagat je bilo pri posebnem strokovnem besedišču z redkeje potrebnimi izrazi. Vsem pišočim je znana splošna in vedno živa izkušnja, da je tvorba specifičnih umetnostnozgodovinskih izrazov odvisna od razvoja posebnih raziskovalnih 259 Valvazorjeva besedila so v nemščini, vendar so bogat vir za analizo znanja in estetske percepcije, lokacij in spomenikov. 260 O vplivu tiska na razumevanje in sprejemanje umetnostnozgodovinskih tem v 19. stoletju je nekaj sijaj-nih študij; Brejc, 2006, 12–112, je veliko ključnih dokazil o razpoloženju črpal iz literarnih del (Stritar), še več pa iz revij in časopisov, ki so takrat izhajali – in ni jih bilo malo. Odmevne članke, ki govorijo o kulturnih in umetnostnozgodovinskih vsebinah, so objavljali časopisi in mesečniki, tako Dom in svet, Ljubljanski zvon, Letopis Matice Slovenske, Letopis narodne čitalnice v Ljubljani, Slovenski narod, Slovenec, Slovan, Zvon, Zgodnja Danica, Čas itd., ob teh pa Carniola, Mittheilungen des Musealvereins für Krain, Laibacher Zeitung itd. Prav gotovo bi kazalo nameniti nekaj pozornosti primerjavi med Ljubljano ter manjšimi kraji, kjer so bili ti časopisi in revije tudi dostopni, npr. Kranjem, Škofjo Loko, Novim mestom itd. Mogoče bi sčasoma izvedeli, kaj je pomenila ta publicistika za naše bralstvo. 261 O konceptualizaciji znanosti skozi jezik gl. Vidovič Muha, 2007, 3–12, ter o »nestrokovnosti« v jeziku poljudnoznanstvenih besedil gl. Vogel, 2007, 125–142. 162 in znanstvenih vsebin. Šele potreba, da so problemi zapisani s slovenskimi samostalniki in glagoli, ki so pomensko natančni, enoznačni, ustvari primerno, po možnosti avtentično izrazje in ne le kalkirano, neposredno prevedeno. Vsi imamo izkušnjo, da so nekateri termini presenetljivo dolgo ostali nesporni tujki, četudi zapisani v poslovenjeni obliki.262 Nov slovenski izraz mora natančno izraziti značaj prvine, ki jo zaznamuje. Če besede niso pravilne, potem tisto, kar je bilo izrečeno ali zapisano, ni tisto, kar je bilo mišljeno. Naj tukaj samo označim nekaj korakov v razvoju umetnostnozgodovinskega izrazja; podrobna in vsekakor potrebna analiza bi zahtevala dosti časa in prostora, poleg tega so jezikoslovne analize domena drugih strok. Nekatere članke in knjižne objave omenjam zato, ker so odigrali v tistem času informativno in izobraževalno vlogo ter so zrcalo dialoga med avtorji in bralci oz. med avtorji spisov in avtorji umetniških del, o katerih je tekla beseda. Celoto je treba videti v sociološki in zgodovinski perspektivi, v razplastenosti jezika glede na občinstvo, na katerega se obrača avtor, glede na vsebine in cilje zapisanega, dostikrat pa smo priča izkušnji, da se vpliv zapisanih misli izkaže šele sčasoma. Poenostavljen oris razvoja umetnostnozgodovinske terminologije se strne okoli nekaterih izstopajočih avtorjev in njihovih najbolj vplivnih del, ki določajo značaj posameznih faz. Pred letom 1885, ko je Janez Flis izdal Stavbinske sloge, so bila prizadevanja posameznikov razdrobljena in med seboj neskladna: prevladovali so pol-literarni in literarni članki, ki so dosegli širše kroge bralstva ter nedvomno imeli obče izobraževalno poslanstvo; glede terminologije zahtevnejša in nedvoumna, ne-literarna poročila konservatorjev so bila namenjena manjšemu številu oseb, zadolženih za varstvo spomenikov. Največji napredek je prinesel čas, ko so France Stelè, Vojeslav Molè in Izidor Cankar kot mladi dunajski doktorandi prenesli znanstvena načela in dognanja v slovenski prostor. Z njihovim znanjem in ključnimi objavami je v 262 Veiderjeva disertacija o stari ljubljanski stolnici je izšla leta 1947, ko lahko govorimo o oblikovani strokovni terminologiji in suvereni rabi. Ob njegove natančnem jeziku z lepimi slovenskimi besedami, je to in ono ostalo iz nemškega jezika. Naj bo za primer ta stavek: »Ob njenem vznožju je bilo na bogatem, s spakami za odtekanje vode s strehe okrašenem zidnem vencu razvrščenih osem okrasnih trikotniških čel ali slemen, tako imenovanih vimpergov.« Izlivniki (fr. gargouilles) oz. figuralni iz-livniki takrat še niso bili sprejeti v terminologijo in jih je Veider opisno predstavil, manj sreče pa je imel pri besedi vimperg, četudi je obliko in namen tega stavbnega člena pojasnil: to so trikotna čela. Veider, 1947, 21. Vendar je ostal vimperg zapisan tudi v Steletovem Uvodu v študij zgodovine umetnosti: »… vegetabilna gotika, ki je v svojem koncu doživela prav značilno vegetabilno anomalijo, ko je začela abstraktne geometrične likovne motive krogovičja, stebrovja, lokov, vimpergov, fial in križnih rož tolmačiti v naturalističnem smislu….«. Stelè, 1959, 53. 163 dobrih dveh desetletjih terminologija dozorela, struktura je bila v temeljnih potezah opredeljena in se je poslej komaj kaj spreminjala. To je bilo jedro, ki ni zahtevalo velikih popravkov. Po II. svetovni vojni so poglobljene študije posameznih raziskovalnih vprašanj dopolnjevale umetnostnozgodovinsko terminologijo, dodale nove, podrobne izraze, ki so izhajali iz stilističnih, oblikovnih danosti. Ne smemo pozabiti, da se v vsem poldrugem stoletju umetnostnozgodovinskih študij ni obogatila samo stroka, vsa slovenščina je pridobila množico novih besed. V sedanjih razpravah o znanstvenem jeziku je uveljavljena delitev v tri večje skupine, na praktični strokovni jezik, na navadni strokovni ali poljudnoznanstveni jezik ter na znanstveni jezik. Predstavil jo je Jože Toporišič v Slovenski slovnici leta 1984, ta delitev pa je bila latentno prisotna že pred poldrugim stoletjem.263 Spomnim naj na debate, ki so se nanašale na potrebnost in pomen slovenskih publikacij na več ravneh, o katerih je tekla beseda na občnih zborih Matice slovenske; to je dokumentirano v zapisnikih tamkajšnjih sestankov, na katerih so sodelovali odborniki. V Letopisu Matice Slovenske za leto 1869 lahko preberemo: »Razjasnjevali so (odborniki) pomen popularnih knjig ter dokazovali, da so – četudi ne tako suhoparne kakor strogo znanstvene – vendarle znanstvene z vsemi tehničnimi izrazi, kakor npr. vsa popularna Schröderjeva knjiga prirode.«264 Pahljača jezikovnih ravni, ki se obrača na čim večje bralstvo, je vsaj za nas že problematizirana, ker iz te diskusije ni razvidno, katere znanstvene publikacije (katerekoli discipline) so takrat spadale med znanstveno suhoparne (in hkrati ne vemo za njihov domet); za umetnostno zgodovino nam tedanji zapisniki Matice takega primera ne navedejo. V isti številki je tudi stavek o tem, kako drage bi bile »namalane (iluminirane) podobe«, potrebne za izdajo – ne umetnostnega ali zgodovinskega, pač pa sadjarskega priročnika.265 Tukaj je uporaba pridevnika 263 Več o tem Vintar; gl.: »1.2: Razmerje med strokovnim in splošnim jezikom. Če imamo na voljo precej intuitivnih kriterijev, ki nam pomagajo razlikovati med strokovnim in splošnim jezikom, je ta dva pojma težko nedvoumno opredeliti. V slovenščini nam dela težave že izraz strokovni jezik, ki ga razumemo kot jezik stroke, se pravi jezik neke uveljavljene, posebno znanje zahtevajoče človeške dejavnosti … Zaradi uveljavljenosti in domačnosti pa v okviru te knjige še naprej uporabljamo strokovni jezik, pri katerem imamo v mislih vse oblike specializiranega izražanja, tipičnega za stroke, vede, področja in dejavnosti, ki vključujejo posebno znanje in kjer je mogoče razlikovati med laiki in strokovnjaki.« Vintar, 2008, 14. 264 Letopis Matice Slovenske, 1869, 28. 265 Letopis Matice Slovenske, 1869, 14: pogovor se je nanašal na likovno opremo Godčeve knjige »Jabelč- na plemena«. 164 »iluminiran« primer izraza, ki je bil v širši rabi in zatorej med strokami prehoden, danes pa ga štejemo med izrazito umetnostnozgodovinske. Zgodnji zapisi: Cigale, Radics in Flis V drugi polovici 19. stoletja, ko je bila slovenščina v šolah že podprta z nekaterimi učbeniki, je bila potreba po slovarjih kot splošnojezikovnih in terminoloških priročnikih toliko večja. Leta 1880 je izšla pri Slovenski matici knjiga Mateja Cigaleta Znanstvena terminologija s posebnim ozirom na srednja učilišča. Deutsch-slovenische wissenschaftliche Terminologie. Uvod je vsekakor poučen, ker skozi prizmo svojega večletnega dela razkriva zagate, ali še bolje razmisleke, ki jih je bilo treba rešiti. Cigale je potarnal: nadejal se je, da bo vzniknil dialog o problemih znanstvene terminologije in da bo s strani kolegov in »odličnjakov«, torej cenjenih veljakov, v javnosti nastalo razpoloženje za prav ta slovar, da bo pričakovan in sprejet. Iz uvoda je skozi razlage o odločitvah mogoče prepoznati njegov in tudi širši odnos do jezikovnih vprašanj. Vprašal se je, kako naj se odloči pri pisanju in kje naj najde ustrezne vire za posamezne terminološke primere. Kakor pravi, je »najpriličnejše … vsekakor, če je izposojenka potekla iz korena nam dobro znanega …. prilično je tudi, če ima dotična beseda še vsaj nekoliko sorodnic v slovenščini, da nam ni popolnoma odumrla, in tukaj je še prav posebno koristno oživiti in nam v svest povrniti jo … takisto tudi, če se nahaja še vsaj v slovenski knjigi…«266 Naravnost je povedal, da je dosti tehtal glede zgledov v drugih slovanskih jezikih in odločno zapisal, da »kjer imamo dober v narodu udomačen izraz, ne kaže ga opuščati, a tudi če je nov, vendar tako ukrojen, da je pojem tako rekoč vsakemu razviden, ni kaj reči; sicer pak in sosebno v rečeh strogo znanstvenih in sploh višje omike, ki bivajo vkupna svojina vseh izobraženih narodov, zdi se mi potratno in prava izguba, zapominjati si po dva izraza, namesto da bi se pojmovna svest prijemala samo enega, tudi tedaj, ko bi slovenski izraz niti ne bil tako smešnega kova kakor je n. pr. staroslovenski pšenična za piramido.«267 Cigale ločuje tudi med purizmom glede izvora posameznih besed in purizmom glede samega slovanskega mišljenja, sicer pa je misel o popolnosti slovarskih prizadevanj in izdelkov merodajna za njegov čas in pozneje: 266 Cigale, 1880, VII. 267 Cigale, 1880, VIII. V nadaljevanju razloži izraze »višje omike« in navaja besede algebra, elektrika, perspektiva ipd. 165 Slika 77: Matej Cigale: Znanstvena terminologija s posebnim ozirom na srednja učilišča. Deutsch-slovenische wissenschaftliche Terminologie, Ljubljana 1880 Ali bojim se, da se bode mnogokateremu … zdelo, da je preveč si-nonimov, premalo potankosti in določenosti. Kjerkod utegne res tako biti ter se stvar prepuščati bodočnosti; ali pomisli naj se na to: – izrazi različnih jezikov ne ustrezajo eden drugemu do pičice, ne pokrivajo se tako, da bi bilo moči potrebovane zlasti neenovite pojmove v vseh jezikih enakobrojno izraževati.268 Zaradi takratnih zgodovinskih danosti je marsikatero besedo povezal z različnimi jezikovnimi situacijami, med katerimi je bila nemščina močno zastopana tako v uvodni razlagi kot v samem slovarju. Izrecno je zapisal, da je njegov namen popraviti nemško-slovenski slovar, ki ga je pri Blazniku izdal leta 1860, tako da si smemo predstavljati, da je vmesni dve desetletji beležil besede, ki v prejšnjem splošnem slovarju manjkajo. 268 Cigale, 1880, IX. 166 Glede na zasnovo, načrtovano znanstveno raven je več izrazov za umetnost, strukture in tehnike ustvarjanja. Tako je svoj postopek iskanja primernih slovenskih izrazov – očitno tistih, ki po njegovem védenju v slovenščini niso prisotne, predstavil z besedo, npr.: Abmessung: … pojem dimenzije … izražava se slovenski najbolje z besedo obmer ali omer, ker o dimenzijah katerega predmeta nastane govor tedaj, kadar ga na vse strani obmerimo, ker imevajo telesnine (telesne stvari) troji, ploskve dvoji in črte en sam obmer, a pike in piknje nimajo ni enega.269. V uvodu je posebej izpostavil znanstveno terminologijo kot »embrij v jezikovni zalogi … in plod daljšega razvoja …«270 V slovarski del je posegel z mislijo, da je malo besed, ki bi služile enemu samemu pojmu – torej so prehodne; usus loquendi je visoko postavil kot obliko, ki ima »zakonodavno moč«271 ter se odločno ogradil od »žurnalizma«, očitno zaradi nelagodja ob kakovosti objav. Navedel je dosti naslonitev na češko, hrvaško in rusko slovaristiko, da je ob njih lahko predstavil svoje dileme pri tvorbi in slovenjenju terminov.272 Uvod je nadvse ilustrativen, branje slovarja samega, ki nedvomno sodi med pomembna dela v procesu oblikovanja izpiljenega, modernega slovenskega jezika za znanstveno rabo in brez popačenk, je dobro zrcalo jezikovne širine-ožine pri umetnostnih vsebinah; to naj oriše nekaj primerov. Navedena beseda Abbild ima kazalko na Kopie, podobno Abstich usmerja na Contrast, Achromatisch je zapisan kot »akromatičen« in »brezbarven«, Architekt kot »zidar (umeteljnik), arhitekt«; Architektur kot »zidarstvo, arhitektura«; Archiv kot »pismarnica, arhiv«. Bau je razložen kot »ustroj, sestava, [mon.(tanistično)] delo«, Bauart kot »zidava«, pri besedi Baukunst v. Architektur (se sklicuje na predhodno besedilo) je zapisano še: Bauplan kot »crtež zidovanja« in Baukunst kot »zidavni slog« itd. Toliko naj bo za oris terminoloških danosti, ki takratnim in nekoliko poznejšim avtorjem 269 Cigale, 1889, XII. Njegov komentar k besedi »Abmessung« je izbran zato, ker ima poleg splošne rabe svoje mesto tudi v umetnostnozgodovinskih zapisih. 270 Cigale,1880, 3. 271 Cigale, 1889, X. 272 Cigale, 1880, VI – VIII. (dostop 11. 2. 2019). Archiv der Universität zu Wien , Phil. Rigorosen Protokol , sign. Ph. 59.22, 1011–1912. Archiv der Universität zu Wien , Promotionsprotokolle. Universität zu Wien, Philosophische Fakultät, sign. M. 34.2; M. 34.3. Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana, Zbirka dr. I. Cankarja, AS SI 1660 F 1, T.e. 2. Arhiv Univerze v Ljubljani, Fond I. Filozofska fakulteta. Arhiv Univerze v Ljubljani, Fond IV. Rektorat. Arhiv Univerze v Ljubljani, Fond IV/ Modroslovna fakulteta. Personalne mape. Izpitni predpisi filozofske fakultete kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani, s. l., s. a. Letopis Matice Slovenske, 1869–1912. Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana, inv. št. 41/47, mapa 1, 4/I, 4/II, 5, 6. Mantuani. Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana, inv. št. 6/2017, mapa 11. Lojze Gostiša. 1. Zbirka Izidorja Cankarja. Dela. Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana, Ms 1952, Stelè, France, IV. Mapa: Tuja dela, Vojeslav Mole. n. n.: Pomen Univerze v Ljubljani za Slovence in državo SHS, s. l., s. a. (Ljubljana, 1928). Öffentliche Vorlesungen an der k.k. Universität zu Wien, Wien 1905 ss . 283 Petdeset let slovenske Univerze v Ljubljani: 1919–1969, Ljubljana 1969. Pomen Univerze v Ljubljani za Slovence in državo SHS, Ljubljana 1928 / 1929. Poročilo o delu Filozofske fakultete v Ljubljani v študijskem letu…1946 dalje. Predhodniki in začetki ljubljanske Filozofske fakultete 1989, Ljubljana 1989 . Rigorosen-Protokoll, 3133 – 3526. Universität zu Wien, 1911–1912. Seminarska kronika [rokopis], Ljubljana 1922 dalje. Seznam predavanj na Univerzi kralja Aleksandra I. v Ljubljani / Catalogus Lectionum Universitatis Alexandrinae, Ljubljana 1929–1941. Seznam predavanj na Univerzi kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani za letni semester 1920, Ljubljana 1920 itd. Slavnostni zbornik ob 100-letnici Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani (ur. G. Pompe), Ljubljana 2019. Übersicht der Akademischen Behörden, Professoren, Privatdozenten, Lehrer, Beamten etc. and der k.k. Universität zu Wien für das Studienjahr 1906 … 1913. Zbornik Filozofske fakultete v Ljubljani: 1919–1999, Ljubljana 2000. Zbornik Filozofske fakultete v Ljubljani: 1919–2009, Ljubljana 2009. Zgodovina slovenske Univerze v Ljubljani do leta 1929, Ljubljana 1929. Sekundarna literatura Ahačič, Kozma, Obvozne strategije, v: Slavnostni zbornik ob 100-letnici Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2019, 107–108. Avguštin, Cene, Prof. dr. Nace Šumi: ob sedemdesetletnici, v: Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. XXXI/XXXII, 1995/1996, 13–26. Baš, Franjo, Muzeji, galerije, arhivi in spomeniško varstvo v Sloveniji 1918–1938, v: Spominski zbornik Slovenije. Ob dvajsetletnici kraljevine Jugoslavije, Ljubljana 1939, 314–319. Belić, Predrag, Prva tri desetletja Družbe Jezusove in Slovenci (1546–1569), v : Zgodovinski časopis, 1989/43, št. 2, 201–220 in št. 3, 335–348. Benedetič, Ana, Poti do univerze. 1848 . 1898 . 1909 . 1919, Ljubljana 1999. Benedetič, Ana, Zgodovina visokega šolstva oziroma univerze na Slovenskem; v: 36. seminar slovenskega jezika, literature in kulture, Ljubljana 2000, 261–270. Bernik, Janez, Pismo, v: Otoki umetnosti. Milčku Komelju na 60. postaji (ur. Šumi, N.), Ljubljana 2008, 17. Bernik, Stane (ur.), Likovna umetnost, Ljubljana 1985. 284 Bernik, Stane, Prof. dr. Nace Šumi, ob šestdesetletnici, v: Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. XX, 1984, 7–15. Brejc, Tomaž, Poezija v Spominih, v: Sodobnost, XX/7, 1972, 741–743. Brejc, Tomaž, Besede in slike: zapiski iz 19. stoletja, v: Realizem, impresionizem, postimpresionizem, Ljubljana 2006, 12–113. Brejc, Tomaž, Jakopičeve Save: impresije in teorije, v: Realizem, impresionizem, postimpresionizem, Ljubljana 2006, 260–285. Brejc, Tomaž, Terminologija Izidorja Cankarja. Geneza štirih pojmov: umetnina kot organizem, umetnostno hotenje, forma in stil, v: Umetnostna kronika, 20 (2008), 2–25. Brejc, Tomaž, Kaj je umetnostno pomembno? Prvi kolegiji docenta Izidorja Cankarja. Izpiski iz letnega semestra 1920, v: Patriae et Orbi. Essays on Central European Art and Architecture. / Študije o srednjeevropski umetnosti. Festschrift in Honour of Damjan Prelovšek / Jubilejni zbornik za Damjana Prelovška, Ljubljana 2015, 641–665. Bucik, Valentin, Uvodna beseda, v: Zbornik Filozofske fakultete v Ljubljani: 1919–2009, Ljubljana 2009, 6–17. Cankar, Ivan, Pozabljene rokavice, v: Dom in svet, 1916, 29/5-6, 168. Cankar, Izidor, Verska podoba, v: Dom in svet, 1914, 27/1-2, 34–37. Cankar, Izidor, S poti, v: Dom in svet, 1913, 26/3-12 (knjižna izdaja Ljubljana 1919) Cankar, Izidor, XII. umetniška razstava, v: Dom in svet, 1916, 29/7-8, 216–217. Cankar, Izidor, Giulio Qualio. Prispevek k razvoju baročnega slikarstva, v: Dom in svet, 1920, 33/3, 77–84. Cankar, Izidor, Umetnostno-zgodovinsko društvo. Pravila, v: Zbornik za umetnostno zgodovino, 1921, I, 93–95. Cankar, Izidor, Slovenska moderna umetnost, I. Slikarstvo, Ljubljana 1922. Cankar, Izidor, Zgodovinska razstava slovenskega slikarstva, v: Zbornik za umetnostno zgodovino, 1922, II, 3-4, 129–134. Cankar, Izidor, Uvod v umevanje likovne umetnosti (Sistematika stila), Ljubljana 1926 [druga izdaja: Uvod v likovno umetnost (Sistematika stila). Druga izdaja], Ljubljana 1959. Cankar, Izidor, »Likovna umetnost ali drugače?«, v: Zbornik za umetnostno zgodovino, 1926, VI/4, 222–223. Cankar, Izidor, Zgodovina likovne umetnosti v Zahodni Evropi. 1 – 3. Razvoj stila, Ljubljana 1930–1936 (druga izdaja 1992). Cankar, Izidor, Razstava slovenskega slikarstva v dobi realizma, , Ljubljana 1950. 285 Cankar, Izidor – Čopič, Špelca, Klasicizem in romantika na Slovenskem, , Ljubljana 1954. Cerkovnik, Gašper, Neznana Knjiga spominov Vojeslava Moleta. Izpadli deli iz tipkopisa za Moletovo avtobiografijo Iz knjige spominov v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani, v: Arhivi. Glasilo Arhivskega društva in arhivov Slovenije, 2015, XXXVIII/2, 401–412. Cerkovnik, Gašper, Moletovi spomini na Cankarja in Steleta, v: Izidor Cankar, Vojeslav Molè, France Stelè, Ob 130-letnici rojstva treh umetnostnih zgodovinarjev. Program simpozija in povzetki referatov, Ljubljana 2016, 11. Cevc, Anica in dr., Umetnost XVII. stoletja na Slovenskem I. , , Ljubljana 1968. Cevc, Emilijan, France Stelè – umetnostni zgodovinar, v: Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. V/VI, 1959, 5–19. Cevc, Emilijan, Slovenska umetnost, Ljubljana 1966. Cevc, Emilijan, Ars Sloveniae – umetnost Slovenije: »Imaginarni muzej« slovenske umetnosti, v: Delo, 9, št. 181, 6. 7. 1967, 7. Cevc, Emilijan, »Vse življenje sem bil konservator …«, v: Varstvo spomenikov, 1975 (1976), XX, 53–74. Cevc, Emilijan, Gotska plastika na Slovenskem, , Ljubljana 1973. Cevc, Emilijan, Vojeslav Molè, v: Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti, XXIV, 1973 [1974], 95–98. Cigale, Matej, Znanstvena terminologija s posebnim ozirom na srednja učilišča. Deutsch-slovenische wissenschaftliche Terminologie, Ljubljana 1880. Ciglenečki, Marjeta, Stegenškovo umetnostnozgodovinsko delo, v: Studia Historica Slovenica, 2007, 7, 3-4, 591– 635. Ciglenečki, Marjeta, Bibliografija Avguština Stegenška, v: Studia Historica Slovenica, 2007, 7, 3-4, 931–948. Debenjak, Riko, Grafika: zvrsti sodobne umetniške grafike, Ljubljana 1967. Dekleva, Tatjana – Polič, Marko – Rožman, Helena, Mihajlo Rostohar, Krško 2019. Dobida, Karel, XVII. Umetnostna razstava v Ljubljani. Maj–junij 1920, v: Ljubljanski zvon, 1921, 40/6, 382–384. Dobida, Karel, France Stelè: Oris zgodovine umetnosti pri Slovencih, v: Ljubljanski zvon, 1924, 44/10-11, 632–634, 696–697. Dobida, Karel in drugi, Barok na Slovenskem, , 1961. Dolničar, Janez Gregor, Zgodovina ljubljanske stolne cerkve. 1701–1714, Ljubljana 2003. 286 Dolšina Delač, Marjana, Umetnostnozgodovinski diskurz v procesih formalnega izobraževanja v Sloveniji (doktorska disertacija), Ljubljana 2019. Ferlan, Matic, Umetnostna zgodovina – najprijetnejši najtežji študij, v: Slavnostni zbornik ob 100-letnici Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2019, 110–112. Flis, Janez, Stavbinski slogi zlasti krščanski. Njih razvoj in kratka zgodovina z dodatkom o zidanji in popravljanji cerkvâ, Ljubljana 1885. Flis, Janez, Umetnost v bogočastni službi, Ljubljana 1908. Germ, Tine, Uvod v ikonografijo, Ljubljana 2001. Germ, Martin, Les onze anges du Diptyque Wilton et le symbolisme médiéval des nombres, v: Revue de l‘art (Paris), 2003, 2 (140), 13–17. Germ, Martin, Leonardoś Vitruvian Man, Renaissance Humanism, and Nicholas of Cusa, v: Umění, 2007, 2 (55), 102–107. Germ, Martin, Christology of Nicholas of Cusa and Christological Iconography in Self-portraits of Albrecht Dürer, v: IKON Journal of Iconographic Studies, 2008, 1, 179–198. Germ, Tine, Informativni dan na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete, v: Otoki umetnosti. Milčku Komelju na 60. postaji (ur. N. Šumi), Ljubljana 2008, 51–52. Germ, Tine, Evropska umetnost poznega srednjega veka, Ljubljana 2009. Germ, Tine, Italijanska umetnost zgodnje in visoke renesanse: arhitektura in kiparstvo, Ljubljana 2011. Germ, Martin, Dalí’s Metamorphosis of Narcissus: a break with the classical tradition or Ovid‘s story retold in an ingenious way? v: Cuadernos de arte de la Universidad de Granada, 2012, vol. 43, 133–144. Germ, Tine, Staronizozemsko slikarstvo od Jana van Eycka do Hieronymusa Boscha, Ljubljana 2013. Germ, Tine, Smrt kraljuje povsod in bela Smrt triumfira: Valvasorjevo Prizorišče človeške smrti v evropskem kontekstu, Ljubljana 2015. Germ, Tine, Oddelek za umetnostno zgodovino. Kratek oris zgodovine oddelka in študijske vsebine, v: Slavnostni zbornik ob 100-letnici Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2019, 97–100. Germ, Tine – Kavčič, Nataša (ur.), Litterae pictae: scripta varia in honorem Nataša Golob: septuagesimum annum feliciter complentis, Ljubljana 2017, Germ, Tine in dr., Decline – Metamorphosis – Rebirth, Ljubljana 2014. Golob, Nataša, Srednjeveški kodeksi iz Stične: XII. stoletje, Ljubljana 1994. 287 Golob, Nataša, Twelth-century Cistercian manuscripts: Sitticum collection, London 1996. Golob, Nataša, Oddelek za umetnostno zgodovino. Od 1989 do 1999, v: Univerza v Ljubljani. Filozofska fakulteta, Zbornik 1919–1999, Ljubljana 1999, 122–125. Golob, Nataša, Srednjeveški rokopisi iz Žičke kartuzije (1160–1560), < Narodna galerija, Ljubljana, 16. november 2006–27. januar 2007>, 2006. Golob, Nataša, Manuscripta: knjižno slikarstvo v srednjeveških rokopisih iz Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani, . Golob, Nataša (ur.), Medieval autograph manuscripts: proceedings of the XVIIth Colloquium of the Comité international de paléographie latine, held in Ljubljana, 7-10 September 2010 Comité international de paléographie latine, Turnhout 2013. Golob, Nataša, Srednjeveški in renesančni rokopisi: materiali, strukture, predstavitve, Ljubljana 2017. Golob, Nataša, Od helenistične do srednjebizantinske umetnosti: Moletova disertacija in druge študije, v: Zbornik za umetnostno zgodovino (2020, v tisku). Golob, Nataša – Vodopivec Tomažič, Jedert, Bookbindings. Theoretical Approaches and Practical Solutions, Turnhout 2017. Grafenauer, Ivan, Cimperman, Josip (1847–1893), v: Slovenska biografija, Ljubljana 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi159521/#slovenski-biografski-leksikon (12. avgust 2019).[Izvirna objava: Slovenski bijografski leksikon: 1. zv. Abraham - Erberg. Ur. Izidor Cankar in dr., Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1925]. Höfler, Janez, Die Kunst Dalmatiens: Vom Mittelalter bis zur Renaissance (800–1520), Graz 1989. Höfler, Janez, Gradivo za historično topografijo predjožefinskih župnij na Slovenskem, 1993 dalje. Höfler, Janez, Srednjeveške freske v Sloveniji, 1–4, Ljubljana 1996–2004. Höfler, Janez, Der Palazzo Ducale in Urbino unter den Montefeltro (1376–1508): Neue Forschungen zur Bau- und Ausstattungsgeschichte, Regensburg 2004. Höfler, Janez, Uvod v slovensko umetnostno zgodovino z bibliografskim pregledom [skripta, dopolnitve Klemenčič, M.]. Ljubljana, 2006. Höfler, Janez, Der Meister E. S.: ein Kapitel europäischer Kunst des 15. Jahrhunderts, Regensburg 2007. Höfler, Janez, Devetnajsto stoletje: pota nastajanja umetnostne zgodovine na Slovenskem, v: Studia Historica Slovenica: časopis za humanistične in družboslovne študije, 2007, 7(3/4), 463−470. 288 Höfler, Janez, O prvih cerkvah in župnijah na Slovenskem: k razvoju cerkvene teritorialne organizacije slovenskih dežel v srednjem veku, Ljubljana 2013. Höfler, Janez, Oglejski generalni vikarji in drugi patriarhovi pooblaščenci na Slovenskem v poznem srednjem veku (1300–1535), Ljubljana 2018. Höfler, Janez – Büttner, Frank, Bayern und Slowenien im Zeitalter des Barock: Architektur, Skulptur, Malerei, 2, Regensburg 2006. Höfler, Janez – Cerkovnik, Gašper, Josip Mantuani: med umetnostno zgodovino in muzikologijo, v: Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. XLVIII, 2012, 167–175. Höfler, Janez – Traeger, Jörg, Bayern und Slowenien in der Früh- und Spätgotik: Beziehungen, Anregungen, Parallelen, 1, Regensburg 2001 . Höfler, Janez in dr., Gotika v Sloveniji , , Ljubljana 1995. Höfler, Janez (ur.), Gotika v Sloveniji. Nastajanje kulturnega prostora med Alpami, Panonijo in Jadranom, akti mednarodnega simpozija, Ljubljana, Narodna galerija, 20. - 22. oktober 1994 = Gotik in Slowenien. Vom Werden des Kulturraums zwischen Alpen, Pannonien und Adria : Vorträge des internationalen Symposiums, Ljubljana, Narodna galerija, 20. - 22. Oktober 1994 = Il gotico in Slovenia. La formazione dello spazio culturale tra le Alpi, la Pannonia e l‘Adriatico : atti del convegno internazionale di studi, Ljubljana, Narodna galerija, 20/22 ottobre 1994, Ljubljana [1995] 1996. Höfler, Janez in dr., Francesco Robba in beneško kiparstvo 18. stoletja: zbornik predavanj mednarodnega simpozija, Ljubljana, 16.–18. oktober 1998 = Francesco Robba and the Venetian Sculpture of the eighteenth century: papers from an international symposium, 16th–18th October 1998, Ljubljana 2000. Humboldt, Alexander Wilhelm von, Über die innere und äußere Organisation der höheren wissenschaftlichen Anstalten in Berlin, v: Gelegentliche Gedanken über Universitäten (ur. E. Müller), Leipzig 1990. Ilešič, Fran, Naša znanstvena organizacija, v: Slovan, 1909, VII/2, 42–44. Jaki, Barbara, Vtis obilja: štukatura 17. stoletja v Sloveniji, Ljubljana 1995. Janežič, Anton, Deutsch-slovenisches Wörterbuch, Ljubljana 19054 Jenko, Mojca, Porajanje umetnostne zbirke. Ob 90-letnici Narodne galerije. 1918.2008, Ljubljana 2008. Jerman, Frane, Estetika in umetnostna zgodovina, v: Šumijev zbornik. Raziskovanje kulturne ustvarjalnosti na Slovenskem, Ljubljana 1999, 205–211. Justin, Janez, Znanstveno izrazje in proizvodnja znanstvenih pomenov, v: Terminologija v znanosti. Prispevki k teoriji. Zbornik, Ljubljana 1984, 49–57. Kastelic, Jože, Umetnost situl, Beograd – Ljubljana 1965. 289 Kastelic, Jože, Josip Mantuani – ravnatelj Deželnega muzeja, v: Mantuanijev zbornik. Simpozij ob 60. obletnici smrti, Ljubljana 1994, 75–86. Kastelic, Jože, Simbolika mitov na rimskih nagrobnih spomenikih: Šempeter v Savinjski dolini, Ljubljana 1998. Kavčič, Nataša, Les initiales ornées dans les chartes des comtes de Celje (Slovénie), v: Bibliothé que de l‘Ecole des Chartes, jan.-jui. 2011, 169/1, 129–150. Kavčič, Nataša, Manuscript and charter decoration: the transmission of artistic patterns, v: Re-inventing traditions: the transmission of artistic patterns in Late Medieval manuscript illumination (ur. Heyder, J., Seidel, C.), Frankfurt am Main, 2015, 67–87. Klemenc, Alenka, Stegenškova korespondenca Francetu Steletu, v: Studia Historica Slovenica, 2007, št. 3/4, 649–666. Klemenčič, Matej, Francesco Robba in beneško baročno kiparstvo v Ljubljani, Ljubljana, 1998. Klemenčič, Matej, Oddelek za umetnostno zgodovino, v: Zbornik Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani 1919–2009, Ljubljana 2009, 471–478. Klemenčič, Matej, Robbov vodnjak: zgodba mestnega simbola, < Narodna galerija, Ljubljana, 8.februar–2. maj 2010 >, Ljubljana 2010. Klemenčič, Matej, Francesco Robba (1698–1757): beneški kipar in arhitekt v baročni Ljubljani, Maribor 2013. Klemenčič, Matej, Pred stotimi leti: začetek študija umetnostne zgodovine v Ljubljani, v: Zbornik za umetnostno zgodovino (2020, v tisku). Klemenčič, Matej in dr., Almanach in slikarstvo druge polovice 17. stoletja na Kranjskem, Ljubljana 2005. Klemenčič, Matej in dr., Between academic art and guild traditions, v: Tracing the art of the Straub family, Ljubljana 2019, 19–27. Klemenčič Novak, Renata in dr., Arhitekturna zgodovina (1), Ljubljana 2007. Kokole, Stanko, Ciriaco d‘Ancona v Dubrovniku: renesančna epigrafika, arheologija in obujanje antike v humanističnem okolju mestne državice sredi petnajstega stoletja, v: Arheološki vestnik, 1991, 41, 663–697. Kokole, Stanko, Ciriacus of Ancona and the revival of two forgotten ancient personifications in the Rector‘s Palace of Dubrovnik, v: Renaissance quarterly, 1996, 49/2, 225 – 267. Kokole, Stanko, Agostino di Duccio in the Tempio Malatestiano 1449–1457: Challen-ges of poetic invention and fantasies of personal style, John Hopkins University, Baltimore, 1998. 290 Kokole, Stanko, Francesco Robba and the classical tradition: the case of Narcissus, v: Francesco Robba and the Venetian sculpture of the eighteenth century: papers from an international symposium, Ljubljana 16t –18th October, 1998 (ur. J. Höfler), Ljubljana 2000, 165–174. Kokole, Stanko, Prof. Dr. Jože Kastelic, v: Acta historiae artis Slovenica, 2003, 8, 227–232. Kokole, Stanko, Some seventeenth- and eighteenth-century appropriations and adaptations of the Myth of Argonauts in Ljubljana: from texts to images, v: Mediterranean myths from classical antiquity to the eighteenth century, Ljubljana 2006, 213–258. Kokole, Stanko, Bellorijeva bronasta statueta sedečega Markurja v ilustriranih starinoslovnih tiskih do leta 1757 in marmorni Narcis Francesca Robbe, v: Zbornik za umetnostno zgodovino, 2011, 47, 218–237. Kokole, Stanko, ‚Multe ibi uetustatis reliquie uisuntur‘: evoking marble remains of ancient Celeia before and after 1400, v: Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. 48, 2012, 35–65. Kokole, Stanko, Vojeslav Molè in začetki umetnostnozgodovinskega študija grško-rimske antike na Univerzi v Ljubljani – I. del / Vojeslav Molè and the Earliest Courses in Graeco-Roman Art at the University of Ljubljana – Part I, v: Zbornik za umetnostno zgodovino, 2017, n. s. 52, 191–214. Komelj, Ivan, Dvajset let odkrivanja srednjeveških stenskih slik, v: Varstvo spomenikov, Steletov zbornik, 1965 [1966], X, 39–76. Komelj, Ivan, Gotska arhitektura na Slovenskem: razvoj stavbnih členov in cerkvenega prostora, Ljubljana 1973. Komelj, Milček, Mladostna umetnost Božidarja Jakca: izvori Jakčeve ustvarjalnosti (doktorska disertacija), Ljubljana 1983. Komelj, Milček, Ekspresionizem in nova stvarnost na Slovenskem, 1920–1930, , Ljubljana 1986. Komelj, Milček, Umetnostna zgodovina, v: Enciklopedija Slovenije, 14, Ljubljana 2000, 38–42. Komelj, Milček, Miheličev Kurent: zgodba o živem mitu, Ljubljana 2002. Komelj, Milček, Risarski dnevniki Božidarja Jakca: Novo mesto, Ljubljana, Praha, Paris (november 1919–september 1925), , Kostanjevica na Krki 2003. Komelj, Milček, Kronika Marjana Pogačnika o zaljubljencih v umetnost, Ljubljana 2005. 291 Komelj, Milček, Med umetnostnozgodovinsko terminologijo in metaforo, v: Umetnostna kronika, 23, 2009, 44–51. Kos, Milko – Stelè, France, Srednjeveški rokopisi v Sloveniji. Codices aetatis mediae manu scripti qui in Slovenia reperiuntur. Ljubljana 1931. Kuret, Primož, Mantuanijeva življenjska pot, v: Mantuanijev zbornik. Simpozij ob 60. obletnici smrti (ur. E. Škulj), Ljubljana 1994, 7–13. Lavrič, Ana – Resman, Blaž, Josip Mantuani – starosta slovenskih umetnostnih zgodovinarjev, v: Mantuanijev zbornik. Simpozij ob 60. obletnici smrti, Ljubljana 1994, 87–100. Lazar, Tomaž – Nabergoj, Tomaž – Jerin, Barbara, V itez, dama in zmaj: dediščina srednjeveških bojevnikov na Slovenskem. I. Razprave in II. Katalog, Ljubljana 2011 in 2013. Legan Ravnikar, Andreja, Razvoj slovenskega strokovnega izrazja, v: Terminologija in sodobna terminografija, Ljubljana 2010, 49–73. Litterae pictae: scripta varia in honorem Nataša Golob: septuagesimum annum feliciter complentis (ur. Germ, T. – Kavčič, N.), Ljubljana 2017 Lovenjak, Milan, Zgodovina knjižnice Oddelka za arheologijo, v: Osemdeset let študija arheologije na Univerzi v Ljubljani, Ljubljana 2004, 119–136. Lozar Štamcar, Maja, Izzivi prevajanja umetnostnozgodovinskih besedil v angleščino, v: Metode in zvrsti. Razvoj slovenskega strokovnega jezika (Obdobja 24), Ljubljana, 2007, 721–726. Ložar, Rajko, Kulturni problemi slovenske umetnosti, v: Dom in svet, 1931, 44/10, 417–432. Ložar, Rajko, Slovenska umetnostna zgodovina, v: Zbornik za umetnostno zgodovino, 1937, XIV, 19–35. Ložar, Rajko, Vojeslav Molè, Iz knjige spominov, v: Meddobje / Entresiglo [Buenos Aires], 1974, 14, 145–147. Lukman, Franc Ksaver, Zadnjih deset let dr. Avguština Stegenška, v: Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. III, 1955, 197–224. Mahnič, Katja, Likovna produkcija zgodnjega srednjega veka: med arheologijo in umetnostno zgodovino, v: Časopis za kritiko znanosti, 2000, 28-200/201, 53–77. Mahnič, Katja, The Tassilo chalice style: problems of interpretation and definition, v: Hortus artium medievalium: Journal of the International Research Center for Late Antiquity and Middle Ages, 2002, 8, 273–288. 292 Mahnič, Katja, Josip Mantuani in moderni muzej: prispevek k razumevanju Mantuanijevih prizadevanj za reorganizacijo Deželnega muzeja za Kranjsko, v: Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. LII, 2016, 199–220. Mahnič, Katja, Razstava zbirke slik v Deželnem muzeju za Kranjsko 1914: poskus rekonstrukcije razstavne strategije in njenega pomena, v: Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. LIII, 2017, 167–189. Mahnič, Katja, Josip Mantuani in njegovo poročilo o kulturnozgodovinskih zbirkah na slovenskem ozemlju iz leta 1918, v: 1918 v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi. 54. seminar slovenskega jezika, literature in kulture, 2.–13. 7. 2018, Ljubljana 2018, 90–97. Malešič, Martina, Arhitekta France in Marta Ivanšek, v: Arhitekturna zgodovina, 2011, 166–175. Malešič, Martina, Murgle settlement, v: Unfinished modernisations: between utopia and pragmatism, Zagreb 2012, 336–347. Malešič, Martina, Naselje Murgle = Murgle settlement, v: Med utopijo in pragma-tizmom: arhitektura in urbanizem v nekdanji Jugoslaviji in državah naslednicah, , Ljubljana 1999. Menaše, Lev, Corpus del. Akti. II. Akt na Slovenskem, II. Kiparstvo, , Ljubljana 2000. Menaše, Lev, O zagatah časa in njegovih opisovalcev: umetnostna zgodovina: Pojmovnik slovenske umetnosti po letu 1945: pojmi, gibanja, skupine, težnje, v: Pogledi: umetnost, kultura, družba, 5. maj 2010, 1 / št. 3, 19. Menaše, Luc, Avtoportret na Slovenskem, , Ljubljana 1958. Menaše, Luc, Holandsko slikarstvo 17. stoletja, Ljubljana 1960. Menaše, Luc, Zahodnoevropski slikani portret, Maribor 1962. Menaše, Luc, Avtoportret v zahodnem slikarstvu, Ljubljana 1962. Menaše, Luc, Gabrijel Stupica: razstava slik 1941 – 1967, , Ljubljana 1968. Menaše, Luc, Umetnostna zgodovina – včeraj, danes, jutri, v: Anthropos. Časopis za psihologijo in filozofijo ter za sodelovanje humanističnih ved, 1969, 5/6, 139–153. Menaše, Luc, Evropski umetnostnozgodovinski leksikon: bibliografski, biografski, ikonografski, kronološki, realni, terminološki in topografski priročnik likovne umetnosti Zahoda v 9000 geslih, Ljubljana 1971. Menaše, Luc, Portreti kulturnih delavcev, , Novo mesto 1974. Menaše, Luc, Umetniki in spremljevalci: slovensko umetnostno življenje 20. stoletja v ogledalu portretov in portretnih karikatur, , Ljubljana 1981. Menaše, Luc, Med ljudmi in spomeniki, I, Trst 1982. Menaše, Luc, Med ljudmi in spomeniki, II, Trst 1984. Menaše, Luc, Svetovni biografski leksikon: ljudje in dela v 27.277 geslih, Ljubljana 1994. Menaše, Luc, Zapisi, 1951 – 1994, Ljubljana 2001. Mesesnel, France, Umetnostno zgodovinsko društvo, v: Zbornik za umetnostno zgodovino, 1926, VI, 103–108. Mesesnel, France, Umetnost in kritika, Ljubljana 1953. 294 Michel, André, Razstava jugoslovanskih umetnikov v Parizu (prev. P.V.B.), v: Ljubljanski zvon, 1919, 39 /10, 591–598. Mikuž, Stane, Ilovšek Franc baročni slikar 1700–1764, v: Zbornik za umetnostno zgodovino, 1939/1940, XVI/1-4, 1–62. Mikuž, Stane, Slogovni razvoj umetnosti Franca Ilovška (1700 – 1764), v: Dom in svet, 54, 1942, XX–XXI, 36–42, 111–116, 180–186, 273–283. Mikuž, Stane, Jožef Plečnik – Ob sedemdesetletnici rojstva, v: Dom in svet, 1942, letnik 54, XX–XXI/1, 73–74. Mikuž, Stane, Matija Jama – K sedemdesetletnici rojstva, v: Dom in svet, 1942, letnik 54, XX–XXI/1, 75. Mikuž, Stane, Zgodovina umetnosti, v: Petdeset let slovenske Univerze v Ljubljani, Ljubljana 1969. Moder, Gregor, O umetnostnozgodovinskem terminološkem slovarju, v: Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. XXXV, 1999, 312–314. Moder, Gregor, O nastajanju umetnostnozgodovinskega terminološkega slovarja, v: Umetnostna kronika, 22 / 2009, 4–6. Molè, Vojeslav, Umetnostna zgodovina v srednjih šolah, v: Zbornik za umetnostno zgodovino, 1921, I, 1-2, 107–108. Molè, Vojeslav, Bizanc in Orient, v: Zbornik za umetnostno zgodovino, 1921, I, 3-4, 155–168. Molè, Vojeslav, Bizantinska figurativna umetnost VI. stoletja, v: Zbornik za umetnostno zgodovino, 1922, II, 1-2, 32–43. Molè, Vojeslav [Vojislav], Minijature jednog srpskog rukopisa iz god. 1649 sa Šestodnevom bgr. eksarha Joana i Topografijom Kozme Indikoplova, v: Spomenik Srpske kraljevske Akademije, Razred 2, knjiga 38, XLIV, 1922, 40–87. Molè, Vojeslav, Zbornik za umetnostno zgodovino. (Archives d‘Histoire de l‘art). Urejuje dr. Izidor Cankar. Leto I. št. 1–2. Ljubljana 1921. Izdaja Umetnostno-zgodovinsko društvo v Ljubljani. 108 strani in 26 slik, v : Ljubljanski zvon, 1922/42, št. 1, 60–62. Molè, Vojeslav, Smisel zgodovine upodabljajoče umetnosti, v: Dom in svet, 1922, 35/3, 126–133. Molè, Vojeslav, Helenizem na Vzhodu (Nekoliko metodike), v: Dom in svet, 1922, 37/6, 273–281. Molè, Vojeslav, Pisma o stari umetnosti. Intimna antika, v: Ljubljanski zvon, 1923, 43/2, 130–139. Molè, Vojeslav, Umetnost. Njeno obličje in izraz, Ljubljana 1941. 295 Molè, Vojeslav, Tradicionalne črte zgodnjebizantinske umetnosti in njena izvirnost, v: Zbornik za umetnostno zgodovino, 1942, XX (XVIII), 1–66. Molè, Vojeslav, Umetnost južnih Slovanov, Ljubljana 1965. Molè, Vojeslav, Iz knjige spominov, Ljubljana 1970. Murovec, Barbara, »Anyway, the question of personnel is rather difficult…«. Some Observations on Political Influence on Art (History) in Slovenia [»Skratka, kadrovsko vprašanje je dokaj težko …«. Drobci o političnem vplivu na umetnost in umetnostno zgodovino v Sloveniji], v: Acta Historiae Artis Slovenica, 2014, 19/1, 143–154. Nečak, Dušan in dr., Zgodovina Filozofske fakultete v Ljubljani, Ljubljana 2019. Novaković, Predrag, Zgodovina arheologije na Univerzi v Ljubljani, v: Osemdeset let študija arheologije na Univerzi v Ljubljani, Ljubljana 2004, 18–46. Oset, Željko, Prvi člani SAZU iz vrst umetnostnih zgodovinarjev: Izidor Cankar, France Stele in Vojeslav Mole, v: Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. LII, 2016, 289–301. Osvald, Monika, Ikonografija rimskega kulta vladarja in cesarske apoteoze, v: Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. XXXVI, 2000, 96–147. Osvald, Monika, Poznoantična moška portretna glava iz Emone – Konstancij Klor ali Licinij? v: Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. L, 2014, 15–45. Osvald, Monika, Cesarica Helena in njeni spomeniki, v: Litterae pictae: scripta varia in honorem Nataša Golob: septuagesimum annum feliciter complentis (ur. Germ, T. – Kavčič, N.), Ljubljana 2017, 247–258. Ozwald, Karel, Donesek k estetskemu šolanju očesa, v: Zbornik za umetnostno zgodovino, 1921, I, 1-2, 76–79. Paternu, Boris, Jezik znanosti in jezik poezije, v: Simpozij Slovenski jezik v znanosti 2, Zbornik prispevkov, Ljubljana 1987, 17–23. Pilon, Veno, Ljubljanske marginalije, v: Kritika, 1925, št. 1, 14–16. Pogorelec, Breda, Vprašanje jezika znanosti, v: Terminologija v znanosti. Prispevki k teoriji. Zbornik, Ljubljana 1984, 231–232. Pogorelec, Breda, Znanstveno besedilo, njegove jezikovne prvine in slog, v: Simpozij Slovenski jezik v znanosti 1, Zbornik prispevkov, Ljubljana 1986, 11–22. Pompe, Gregor (ur.), Slavnostni zbornik ob 100-letnici Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2019. Popovitch [Popović], Branko, L‘art moderne yougoslave, Paris 1919. Prelovšek, Damjan, Spomeniško varstvo in slovenska umetnostna zgodovina, v: Umetnostna kronika, 2009, 23, 36–43. 296 Radics, Peter pl., Umételjnost in umételjna obrtnost Slovencev, v: Letopis Matice Slovenske, 1880, 1–58. Rak, Peter, Dr. Milček Komelj, umetnostni zgodovinar. Kdo pa sploh lahko poreče, katera eksistenca je realna in katera fiktivna?, v: Pogledi, 17, 17. november 2010, 24–27. Regali, Josip, Dr. France Stelè: »Oris zgodovine umetnosti pri Slovencih«, v: Dom in svet, 1924, 37/4, 178–182. Reisp, Branko, Višje šole na slovenskem ozemlju v XVII. in XVIII. stoletju, v: Kronika, 1962, X, 163–172. Reisp, Branko, Oris zgodovinskega razvoja v 17. stoletju na Slovenskem, v: Umetnost XVII. stoletja na Slovenskem I. , , Ljubljana 1968, 18–38. Resman, Blaž – Seražin, Helena, Umetnostna topografija Slovenije, v: Umetnostna kronika, 2009, 24, 19–24. Rostohar, Mihajlo, O vprašanju slovenskega vseučilišča II., v: Slovenski narod, 1909, XLII, 242 ( 21. oktober 1909), 1–2. Rozman, Ksenija, Profesor dr. Luc Menaše. Ob petinšestdesetletnici, v: Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. XXV, 1989, 9–22. Rozman, Ksenija, S likar Almanach: odkupljena slika Kvartopirci II: Narodna galerija Ljubljana, Ljubljana 1996. S. n., Umetnost, leksikon in še kaj. Pogovor Naših razgledov, v: Naši razgledi, 24. III. 1982, 184 in 173. Santonino, Paolo, Popotni dnevniki. 1485–1487, Celovec, Dunaj, Ljubljana 1991 [1992]. Saria, Balduin, Izidor Cankar: Zgodovina likovne umetnosti v Zahodni Evropi, v: Ljubljanski zvon, 1927, 47/8, 503−505. Saria, Balduin, Izidor Cankar: Zgodovina likovne umetnosti v Zahodni Evropi, v: Ljubljanski zvon, 1928, 48/7, 439−442. Saria, Balduin, Izidor Cankar: Zgodovina likovne umetnosti v Zahodni Evropi, v: Ljubljanski zvon, 1929, 49/8, 506−507. Scalon, Cesare – Pani, Laura, I codici del a Biblioteca Capitolare di Cividale del Friuli, Firenze 1998. Scalon, Cesare, Libri, scuole e cultura nel Friuli Medioevale. »Membra disiecta« dell‘ Archivio di Stato di Udine, Padova 1987. Seražin, Helena, Stegenškova knjižnica na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani, v: Studia Historica Slovenica, 2007, št. 3/4, 667–714. Simonišek, Robert, Vojeslav Molè kot pesnik ekfraze, v: Ars et humanitas, XI/1: Ekfraza / Ekphrasis, 2017, 106–117. 297 Smolej, Tone, Dunajska študijska leta Cankarja, Molèta in Stelèta, v: Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. XLVIII, 2012, 177–196. Smolej, Tone – Vodopivec, Peter, »Kaj večega poskusiti in postati«. Slovenski pisatelji dunajski študentje (1850–1926), Ljubljana 2015. Smolej, Tone (ur.), Zgodovina doktorskih disertacij slovenskih kandidatov na Dunajski Filozofski fakulteti (1872–1918), Ljubljana 2019. Sporer, Jurij Matija, Vseučilišča nam je v Ljubljani treba, v: Novice, 1848, 91. Stegenšek, Avguštin, Dekanija gornjegrajska. Cerkveni spomeniki Lavantinske škofije, I, Maribor 1905. Stegenšek, Avguštin, Umetniški spomeniki Lavantinske škofije. Zv. 2, Konjiška dekanija, Maribor 1909. Stelè, Francè, Sprawa universytetu Słowieńskiego, v: Świat Słowiański, maj-junij 1909, 238–261. Stelè, Francè, Umetnost, v: Dom in svet, 1913, XXVI, 368–372. Francè Stelè, France Stelè: Varstvo spomenikov, v: Dom in svet, 1914, XXVII, 49–56. Stelè, France, Dr. Vojeslav Molè, v: Dom in svet, 1920, 33/3, 99–100. Stelè, France, Popović Branko: L‘art moderne Yougoslave, v: Dom in svet, 1920, 33/3, 91–94. Stelè, Francè, Zbornik za umetnostno zgodovino, v: Dom in svet, 1921, XXXIV, 220–221. Stelè, France, Oris zgodovine umetnosti pri Slovencih. Kulturnozgodovinski poskus. Druga izdaja, Ljubljana 1924 (druga izdaja Ljubljana 1966). Stelè, Francè, Epigrafične drobtine, v: Zbornik za umetnostno zgodovino, 1925, V, 43–49 in 172–176; 1926, VI, 147–156. Stelè, Francè, Vojeslav Molè, v: Slovenski biografski leksikon, 5 zv., Ljubljana 1933 oz. https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi374407/ Stelè, France, Umetnost Zapadne Evrope: oris njenih virov in glavnih dob njenega razvoja, Ljubljana 1935. Stelè, France, Monumenta Artis Slovenicae. I. Srednjeveško stensko slikarstvo. La peintvre mvrale av Moyen-Age, Ljubljana 1935; II. Slikarstvo baroka in romantike. La peinture baroque et romantique, Ljubljana 1938. Stelè, Francè, Spomeniško varstvo u Jugoslaviji, Beograd 1936. Stelè, France, Cerkveno slikarstvo med Slovenci. Srednji vek, Celje 1937. Stelè, France, Umetnost v Primorju, Ljubljana 1940 (druga izdaja Ljubljana 1960). Stelè, France, Umetnost. Njeno obličje in izraz. Izd. Slovenska matica v Ljubljani 1941, v: Zbornik za umetnostno zgodovino, 1942, XX (XVIII), 139–143. Stelè, France, Slovenski slikarji, Ljubljana 1949. 298 Stelè, Francè, K problemu jugoslovanske nacionalne umetnostne zgodovine, v: Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. III, 1955, 225–232. Stelè, Francè, Slovenska umetnostna zgodovina, v: Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. III, 1955, 233–242. Stelè, France, Uvod v študij zgodovine umetnosti, Ljubljana 1959. Stelè, Francè, Izidor Cankar, v: Izidor Cankar, Uvod v likovno umetnost (Sistematika stila), Ljubljana 1959, 231–277. Stelè, Francè, Zaštita spomenika kulture: principi, uvjerenja, iskustva, Beograd 1960. Stelè, France, Slikarstvo v Slovenji v XVI. in XVII. stoletju, v : Zbornik za umetnostno zgodovino, 1965, VII, 99–110. Stelè, Francè, Iz konservatorskih spominov, v: Varstvo spomenikov, Steletov zbornik, 1965 [1966], X, 13–38. Stelè, Francè, Slovenija, v: Enciklopedija likovnih umjetnosti, IV, Zagreb 1966, 227–245. Stelè, France, Slikarstvo v Sloveniji od 12. do srede 16. stoletja, Ljubljana 1969. Stelè, France, Osemdesetletnica Vojeslava Moleta, v: Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. VIII, 1970, 9–26. Stelè, Francè, Slovenska umetnostna zgodovina po l. 1920, v: Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. VIII, 1970, 27–44. Stelè, France in dr., L‘art en Yougoslavie de la préhistoire à nos jours, , Paris 1971. Stelè, France in dr., Umjetnost na tlu Jugoslavije od praistorije do danas, , Sarajevo – Beograd 1971. Stopar, Ivan, Razvoj srednjeveške grajske arhitekture na Slovenskem Štajerskem, Ljubljana 1977. Swoboda, Karl M., Dvorák, Max, v: Neue Deutsche Biographie, 4 (1959), 209–210. Štefanac, Samo, Reliefi v sv. Petru nad Dragonjo in delavnica Pietra Lombarda, v: Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. XXIX, 1993, 29, 67–86. Štefanac, Samo, Nekoliko antičkih elemenata u opusu Nikole Ivanova Firentinca, v: Ivan Duknović i njegovo doba: zbornik radova Međunarodnog znanstvenog skupa održanog u Trogiru o 550. obljetnici rođenja Ivana Duknovića, Trogir – Zagreb, 1996, 169–178. Štefanac, Samo, Niccolò di Giovanni Fiorentino e la capella del Beato Giovanni Orsini a Traù, il progetto, l'architettura, la decorazione scultorea, v: Quattrocento Adriatico: fifteenth-century art of the Adriatic rim: papers from a colloquium held at the Villa Spelmann, Florence, 1994, 1996, 123–141. 299 Štefanac, Samo, Osservazioni sui rilievi di S. Girolamo nel deserto dalla cerchia di Niccolò di Giovanni Fiorentino e Andrea Alessi, v: Prilozi povijesti umjetnosti u Dalmaciji, 1996, 36, 17–119. Štefanac, Samo, Le opere della cerchia di Pietro Lombardo in Slovenia, v: Territori e contesti d‘arte: periodico internazionale di relazioni culturali e studi di storia dell‘arte, n. v. XXXIV, 1998, 1, 29–50. Štefanac, Samo, Meister Stefan aus Krainburg, der letzte Vertreter der spätgotischen Architektur in Oberkrain, v: Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. LII, 2016, 57–83. Štrumej, Lara, Urejeno po številkah: podobe arhitekture iz zbirke diapozitivov Izidorja Cankarja = Ordered by numbers: images of architecture from the slide collection of Izidor Cankar, Ljubljana 2016. Šumi, Nace, Ljubljanska baročna arhitektura, Ljubljana 1961. Šumi, Nace, Arhitektura XVI. stoletja na Slovenskem, Ljubljana 1966. Šumi, Nace, Arhitektura sedemnajstega stoletja na Slovenskem, v: Umetnost XVII. stoletja na Slovenskem, I., Ljubljana 1968, 72–78. Šumi, Nace, Arhitektura XVII. stoletja na Slovenskem, Ljubljana 1969. Šumi, Nace, Baročna arhitektura, Ljubljana 1969. Šumi, Nace, Dediščina Izidorja Cankarja, v: Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. VIII, 1970, 5–8. Šumi, Nace, Pogledi na slovensko umetnost, Ljubljana 1975. Šumi, Nace, Poti in aktualne naloge slovenske umetnostne zgodovine, v: Pogledi na slovensko umetnost, Ljubljana 1975, 13–27 (ponatis prispevka iz 1966). Šumi, Nace, Pregled razvoja slovenske arhitekture, v: Pogledi na slovensko umetnost, Ljubljana 1975, 33–69 (ponatis prispevka iz 1971). Šumi, Nace, Očetje in sinovi slovenske umetnostne znanosti, v: Simpozij Slovenski jezik v znanosti 2, Zbornik prispevkov, Ljubljana, 1987, 51–54. Šumi, Nace, Ustvarjalnost in konservatorstvo, v: Varstvo spomenikov,1991, 33, 7–11. Šumi, Nace, Naselbinska kultura na Slovenskem: urbana naselja, Ljubljana 1994. Šumi, Nace, Oddelek za umetnostno zgodovino. Od 1919 do 1989, v: Univerza v Ljubljani. Filozofska fakulteta, Zbornik 1919 – 1999, Ljubljana 1999, 117–122. Šumi, Nada in dr., Otoki umetnosti. Milčku Komelju na 60. postaji, Ljubljana 2008. Šumijev zbornik: Raziskovanje kulturne ustvarjalnosti na Slovenskem. Ob dvajsetletnici Znanstvenega inštituta (ur. J. Šumi), Ljubljana 1999. Unetič, Ines in dr., Decline – Metamorphosis – Rebirth, Ljubljana 2014. v. a., Avguštin Stegenšek. Spominski zbornik, v: Studia Historica Slovenica, Maribor 2007. 300 v. a., Historia artis magistra: amicorum discipulorumque munuscula Johanni Höfler septuagenario dicata, Ljubljana 2012. v. a., Terminologija v znanosti. Prispevki k teoriji. Zbornik, Ljubljana 1984, 49–57. Vavpotič, Ivan, Epilog »Jugoslovanski razstavi v Parizu«, v: Ljubljanski zvon, XIX, 1920, št. 1, 14–19. Végh, János, Julius von Schlosser e il suo »Quellenbuch«, v: Julius von Schlosser. Quel enbuch. Repertorio di fonti per la Storia del ‘Arte deMedioevo occidentale (secoli IV-XV). Con un‘aggiunta di nuovi testi e aggiornamenti critico-bibliografici a cura di János Végh, Firenze 1992, XV–XXX. Veider, Janez: Stara ljubljanska stolnica. Njen stavbni razvoj in oprema, Ljubljana 1947. Vidmar, Luka, Ljubljana kot novi Rim: Akademija operozov in baročna Italija, Ljubljana 2013. Vidmar, Luka, V iskanju narave umetnosti in samega sebe, v: Izidor Cankar: mojster dobro zasukanih stavkov. Življenje in delo Izidorja Cankarja 1886–1958, Ljubljana 2016, 157–172. Vidmar, Luka, Doktorske disertacije s področja umetnostne zgodovine, v: Zgodovina doktorskih disertacij slovenskih kandidatov na Dunajski Filozofski fakulteti (1872–1918), (ur. T. Smolej), Ljubljana 2019, 241–261. Vidovič Muha, Ada, Aktualna vprašanja slovenske univerze in znanstvene razprave v slovenščini, v: Metode in zvrsti. Razvoj slovenskega strokovnega jezika (Obdobja 24), Ljubljana, 2007, 3–12. Vidrih, Rebeka, Teorija umetnosti in umetnostne zgodovine v drugi polovici 20. stoletja. Klasična tradicija in novo umetnostno zgodovinopisje (doktorska disertacija), Ljubljana 2008. Vidrih, Rebeka, Kategorije Cankarjeve »sistematike stila« v razmerju do Wickhoffovih, Rieglovih in Wölfflinovih svetovnonazorskih in slogovnih pojmov, v: Zbornik za umetnostno zgodovino (2020, v tisku). Vintar, Špela, Terminologija. Terminološka veda in računalniško podprta terminografija, Ljubljana 2008. Vogel, Jerca, »Nestrokovnost« v jeziku poljudnoznanstvenih besedil (pragmatič- no-funkcijski vidik), v: Metode in zvrsti. Razvoj slovenskega strokovnega jezika (Obdobja 24), Ljubljana, 2007, 125–142. Vrišer, Sergej, Renesančni viteški nagrobniki v Sloveniji, v: Zbornik za umetnostno zgodovino, 1965, VII, 90–98. Vrišer, Sergej, Baročno kiparstvo, Ljubljana 1967. 301 Vurnik, Stanko, Po zgodovinski razstavi slovenskega slikarstva, v: Ljubljanski zvon, 1923, XLIII/4, 193–199. Vurnik, Stanko, Izidor Cankar: Zgodovina likovne umetnosti v Zahodni Evropi, v: Dom in svet, 1927, 40/5, 186−187. Vurnik, Stanko, Izidor Cankar: Zgodovina likovne umetnosti v Zahodni Evropi, v: Dom in svet, 1928, 41/8, 253−254. Vurnik, Stanko, Izidor Cankar: Zgodovina likovne umetnosti v Zahodni Evropi, v: Dom in svet, 1929, 42/7, 217−218. Zwitter, Fran, Višje šolstvo na Slovenskem do leta 1918, v: Petdeset let slovenske Univerze v Ljubljani: 1919 – 1969, Ljubljana 1969, 13–51. Železnik, Milan, Osnovni vidiki za študij »zlatih oltarjev« v Sloveniji, v: Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. IV, 1957, 131–183. Železnik, Milan, Rezbarstvo 17. stoletja na Slovenskem, v: Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. VII, 1965, 73–89. Železnik, Milan, Rezbarstvo in kiparstvo 17. stoletja v Sloveniji, v: Umetnost XVII. stoletja na Slovenskem I. , , Ljubljana 1968, 96–105. Žerovc, Beti, Kurator – kritična in historična analiza, v: Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. XLIII, 2007, 177–204. Žerovc, Beti, Kurator in sodobna umetnost: pogovori, Ljubljana 2008. Žerovc, Beti in dr., Na robu = On the brink. Vizualna umetnost v Kraljevini Jugoslaviji (1929 – 1941) = The Visual Arts in the Kingdom of Yugoslavia (1929 – 1941), , Ljubljana 2019. Žerovc, Beti, Javni spomeniki in spomeniki, posvečeni prvi svetovni vojni na območju Jugoslavije od poznega 19. stoletja do leta 1941, v: Prostor – Space, 2019, 203–230. Žerovc, Beti, Slovenski impresionisti, Ljubljana 2012. Žigon, Tanja, Zgodovinski spomin Kranjske. Življenje in delo Petra Pavla pl. Radicsa (1836–1912), Ljubljana 2009. 302 Seznam slik525 1. Patriarhi umetnostne zgodovine na Univerzi v Ljubljani: Izidor Cankar, France Stelè in Vojeslav Molè v reliefnih upodobitvah Janeza Boljke (Matej Klemenčič) 2. Sergej Vrišer, Nace Šumi, Stane Mikuž in Luc Menaše v Madridu 1973 3. Na seji univerzitetnega sveta so 26. 11. 1918 sestavili seznam kandidatov za profesorje na Filozofski fakulteti; v skupini zgodovinskih ved je za arheologijo imenovan dr. Josip Mantuani (Zgodovinski arhivi in muzej Univerze v Ljubljani) 4. Zakon o ustanovitvi Univerze v Ljubljani. Pod členi je lastnoročni pripis: »Ta tekst sta določila in spisala v Narodni kavarni v Ljubljani dne 25. maja 1919 gg. R. Petković načelnik opšteg odel. Min. prosvete v Beogradu in dr. F. Ramovš, tajnik Vseučiliške komisije v Ljubljani. Ramovš« (Zgodovinski arhivi in muzej Univerze v Ljubljani) 5. Rektorat Univerze kralja Aleksandra prvega: Zgodovina slovenske Univerze v Ljubljani do leta 1929 6. s. n.: Pomen Univerze v Ljubljani za Slovence in državo SHS, [Ljubljana] 1928 (Zgodovinski arhivi in muzej Univerze v Ljubljani) 7. Zapisovanje dogodkov v Seminarju za umetnostno zgodovino je vpeljal Izidor Cankar. Prvi vpis v Seminarsko kroniko je iz leta 1922 525 Slikovno gradivo, pri katerem ni naveden vir, je pridobljeno iz fotografske in druge dokumentacije oddelka za umetnostno zgodovino ali iz drugih javno dostopnih dokumentacijskih fondov. 303 8. Selitev oddelčne knjižnice iz prostorov Narodne in univerzitetne knjižnice na Aškerčevo cesto 2, 5.–7. junij 1961 9. Peter pl. Radics: Umételjnost in umételjna obrtnost Slovencev, Letopis Matice Slovenske za leto 1880 10. Zbornik za umetnostno zgodovino, 1921, I. letnik, številka 1-2 11. Slavnostni zbornik razprav, preprosto naslovljen: Šumijev zbornik. Raziskovanje kulturne ustvarjalnosti na Slovenskem. Posvečen je Nacetu Šumiju in njegovi zamisli o povezovanju raziskav na področju humanistike ter uresničenju Znanstvenega inštituta Filozofske fakultete; Ljubljana 1999 12. Obrazec Nationale je semestrski indeks, vpisni list, na katerega je Josip Mantuani leta 1891 vpisal imena profesorjev in naslove predmetov za 5. semester (Arhiv Univerze na Dunaju) 13. Protokoliran vpis, da je disertacija Josipa Mantuanija, Ueber die Kleinkunst und das Kunstgewerbe des X und Beginn des XI Jahrhnderts, 28. VI. 1894 sprejeta; istega dne je opravil dveurni rigoroz, 11. VII. 1894 dodaten, enourni rigoroz; na koncu je pripis, da je bil promoviran 21. julija 1894 (Arhiv Univerze na Dunaju) 14. Disertacija Josipa Mantuanija o sanktgallenskem kostorezcu Tuotilu je izšla v Strassburgu v seriji Studien zur Deutschen Kunstgeschichte deset let po rigorozih 15. Študijski kolegi Izidor Cankar, Vojeslav Molè in France Stelè 16. Cankarjeva vloga za pristop k rigorozom ima datum 7. julij 1913. V zadnji vrstici pripominja, da je po maturi zaključil teološki študij na Semenišču v Ljubljani (Arhiv Univerze na Dunaju) 17. Giulio Quaglio. Prispevek k razvoju baročnega slikarstva: Izidor Cankar je svojo disertacijo objavil leta 1922 v mesečniku Dom in svet 18. Disertacija Vojeslava Moleta ni izšla v slovenskem, ampak v srbskem jeziku; iz nje je izbral celostransko ponazoritev gibanja zvezd v vesolju in miniaturo skupaj z nekaj stavki omenil v knjigi Umetnost Južnih Slovanov, Ljubljana 1965 19. Vojeslav Molè: Helenizem na Vzhodu. Nekoliko metodike; rokopis je osnova za članek, ki ga je objavil leta 1922 v mesečniku Dom in svet (Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana) 20. Nationale z vpisi profesorjev in naslovi predavanj v letu 1911, ki jih je France Stelè poslušal v 8. semestru (Arhiv Univerze na Dunaju) 21. Zapisnik o rigorozih, ki jih je opravil France Stelè z oceno »enoglasno potrjeno«, in predstavitvi disertacije Wandmalerei in Krain um die Mitte des 304 XV. Jhrh.; dveurni rigoroz je opravil 10. maja 1912, na koncu je pripis, da je bil promoviran 5. junija 1912 (Arhiv Univerze na Dunaju) 22. Dvořákova ocena Steletove disertacije o stenskem slikarstvu na Kranjskem v 15. stoletju s sopodpisom Josefa Strzygowskega (Arhiv Univerze na Dunaju) 23. Ocena Moletove disertacije o srbskem rokopisu iz leta 1649, prvi podpisnik je mentor Josef Strzygowski, pozitivno mnenje je dodal Max Dvořák (Arhiv Univerze na Dunaju) 24. Dvořákova ocena Cankarjeve disertacije o Giuliu Quagliu, Strzygowski je sopodpisnik (Arhiv Univerze na Dunaju) 25. Stran iz knjige promocijskega protokola z Mantuanijevim podpisom, da je 21. julija 1894 prevzel doktorsko diplomo (Arhiv Univerze na Dunaju) 26. Dve strani iz zapiskov Josipa Mantuanija, pripravljenih za univerzitetna predavanja v letu 1922 (Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana) 27. Dve risbi Josipa Mantuanija (Troja, zlatarski izdelki) iz mape z zapiski in izvlečki za univerzitetna predavanja v letu 1922 (Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana) 28. Izidor Cankar: Uslužbenski list (Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana) 29. Vojeslav Molè: Uslužbenski list (Zgodovinski arhivi in muzej Univerze v Ljubljani) 30. Prepis listine, s katero je C.kr. Centralna komisija za spomeniško varstvo na Dunaju 23. avgusta 1913 imenovala Vojeslava Moleta za provizoričnega umetnostnozgodovinskega praktikanta za Dalmacijo (Zgodovinski arhivi in muzej Univerze v Ljubljani) 31. Prepis listine, s katero je Rektorat Univerze Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani 22. marca 1924 imenoval Vojeslava Moleta za izrednega profesorja (Zgodovinski arhivi in muzej Univerze v Ljubljani) 32. Izidor Cankar: Uvod v umevanje likovne umetnosti / Sistematika stila/, Ljubljana 1926 33. Izidor Cankar: Moja sistematika stila (Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana) 34. Slovensko umetnostnozgodovinsko društvo od leta 1999 bienalno podeljuje nagrade, priznanja in častna priznanja Izidorja Cankarja za izjemne zasluge pri preučevanju umetnostne dediščine. Najvišje priznanje je prav nagrada Izidorja Cankarja. Izmed članov oddelka sta jo prejela Nace Šumi in Janez Höfler (Osebni arhiv Jadranke Šumi) 305 35. Tri strani iz indeksa Ivana Siliča, študenta umetnostne zgodovine na ljubljanski Filozofski fakulteti. Vpisi predmetov, predavateljev in njihovi podpisi za akademsko leto 1941/1942, ki je bilo Siličevo prvo študijski leto 36. Fotografija Franceta Mesesnela iz časa okoli leta 1929 in knjiga Umetnost in kritika, Ljubljana 1953 37. Kostanjevica na Krki: delovna akcija študentov umetnostne zgodovine, verjetno poleti 1946 38. Redko objavljena dokumenta: Učni načrt za dvopredmetni študij etnologije in umetnostne zgodovine, odobren 7. XII. 1949 in Učni načrt za študij umetnostne zgodovine, sprejet 30. V. 1951 (Arhiv Univerze v Ljubljani) 39. Seminarska kronika: Steletov povzetek dogajanja na oddelku, zapisan po upokojitvi 1. oktobra 1957 40. Deželni konzervator France Stelè v svojem kabinetu 41. Slovensko konservatorsko društvo podeljuje od leta 1990 Steletove nagrade za življenjsko delo ter za izjemne dosežke na področju konservatorstva in restavratorstva; poleg listine ji pripada tudi medalja s profilnim portretom Franceta Steleta (Robert Peskar) 42. Dopis rektorja Univerze v Ljubljani ministru za prosveto, da imenuje za docenta dr. V. Moleta, privatnega docenta na univerzi v Tomsku; 25. junij 1920 (Zgodovinski arhivi in muzej Univerze v Ljubljani) 43. Curriculum vitae, ki ga je Molè priložil svoji vlogi 19. junija 1940 za imenovanje v naziv rednega profesorja za bizantologijo na Univerzi Aleksandra Prvega v Ljubljani; izvolitev v docenta v Tomsku je navedena na prvem listu (Zgodovinski arhivi in muzeji Univerze v Ljubljani) 44. Vojislav Mole: Minijature jednog srpskog rukopisa iz god. 1649 sa Šestodnevom bgr. eksarha Joana i Topografijom Kozme Indikoplova, Beograd 1922 45. Stane Mikuž: Ilovšek Franc. Baročni slikar 1700–1764; disertacija je bila objavljena v mesečniku Dom in svet leta 1942, razdeljena v štiri poglavja 46. Luc Menaše, trenutek v pogovoru, 1994 47. Luc Menaše: Evropski umetnostnozgodovinski leksikon, Ljubljana 1971 48. Velika barokista, velika prijatelja: Nace Šumi in Sergej Vrišer 49. Nace Šumi: Naselbinska kultura na Slovenskem: urbana naselja, Ljubljana 1994 50. Osebni izbor člankov: Nace Šumi: Pogledi na slovensko umetnost, Ljubljana 1975 306 51. Eminentni humanist: Jože Kastelic (Alenka Simončič) 52. Portretna medalja Mirka Šubica, vključena v vabilo na podelitev stanovskih nagrad in priznanj, ki jih podeljuje Društvo restavratorjev Slovenije 53. Prijatelja, humanista, kolega: Nace Šumi in Frane Jerman 54. Janez Höfler: Srednjeveške freske v Sloveniji, 3. Okolica Ljubljane z Notranjsko, Dolenjsko in Belo krajino, Ljubljana 2001 55. Janez Höfler: Der Meister E. S.: ein Kapitel europäischer Kunst des 15. Jahrhunderts, Regensburg 2007 56. Obisk Špitaliča: Janez Höfler in ugledni gostje, udeleženci simpozija Gotika na Slovenskem 57. Janez Höfler: Der Palazzo Ducale in Urbino unter den Montefeltro (1376–1508): Neue Forschungen zur Bau- und Ausstattungsgeschichte, Urbino 2006 58. Milček Komelj v Moderni galeriji na snemanju dokumentarnega filma Otoki svetlobe, 2014 (Milček Komelj) 59. Milček Komelj: Življenje z umetnostjo, II, Novo mesto – Ljubljana 2018 60. Prvi z desne: Lev Menaše na slovesnosti ob 15. obletnici Znanstvenega inštituta, 8. marec 1994 61. Lev Menaše: Marija v slovenski umetnosti: ikonologija slovenske marijanske umetnosti od začetkov do prve svetovne vojne, Celje 1994 62. Nataša Golob (ur.): Medieval autograph manuscripts, Turnhout 2013 63. Trenutek v napetem pogovoru: Samo Štefanac in Nataša Golob, 2003 64. Samo Štefanac: Kiparstvo Nikole Firentinca i njegovog kruga, Split 2006 65. Samo Štefanac: La scultura del Quattrocento, razprava v: Dioecesis Justinopolitana, L'arte gotica nel territorio della diocesi di Capodistria, Koper 2000 66. Tine Germ: Uvod v ikonografijo, Ljubljana 2001 67. Tine Germ: Smrt kraljuje povsod in bela Smrt triumfira: Valvasorjevo Prizorišče človeške smrti v evropskem kontekstu, Ljubljana 2015 68. Katja Mahnič: Srednjeveški ženski pečati iz Arhiva Republike Slovenije, Ljubljana 2006 69. Zbornik razprav Plinij starejši in antična umetnost povezuje umetnostno zgodovino in druge humanistične discipline, Ljubljana 2010 70. Trenutek na oddelku: levo Monika Osvald, desno Majča Korošaj 71. Stanko Kokole: Cognitio formarum and Agostino di Duccio's Reliefs for the Chapel of the Planets in the Tempio Malatestiano, 1994 (1996) 307 72. Matej Klemenčič: Francesco Robba (1698–1757): beneški kipar in arhitekt v baročni Ljubljani, Maribor 2013 73. Matej Klemenčič in dr.: Robbov vodnjak. Zgodba mestnega simbola, Ljubljana 2010 74. Sergej Vrišer: Baročno kiparstvo na slovenskem Štajerskem, Ljubljana 1992 75. Praznično razpoloženje med prijatelji na oddelku: v krogu so zbrani (od leve proti desni) Janez Höfler, Milček Komelj, Majča Korošaj, Jadranka Šumi, Mateja Tušar, Metoda Kemperl, Samo Štefanac, Matej Klemenčič, Renata Novak Klemenčič, hrbet kažeta Sergej Vrišer in Nace Šumi 76. Ko smo v oddelčni katalog vpisali 20.000 knjižno enoto, smo dogodek pospremili z nagovorom in se zamislili nad željami, ki jih imamo za prihodnost 77. Matej Cigale: Znanstvena terminologija s posebnim ozirom na srednja učilišča. Deutsch-slovenische wissenschaftliche Terminologie, Ljubljana 1880 78. Radicsev opis knežjega dvorca Turjačanov in uvod v Valvazorjev čas, kakor lahko beremo v razpravi Umetéljnost in umetéljna obrtnost Slovencev, Ljubljana 1880 79. Janez Flis: Stavbinski slogi, Ljubljana 1885 80. Avguštin Stegenšek je za svoje objave sam zbiral gradivo. Zgoraj sta dve strani iz topografije Dekanija gornjegrajska, 1905, spodaj pa posnetka kipov iz župnijske cerkve v Slovenskih Konjicah, že gradivo za topografijo konjiške dekanije, ki je izšla v letu 1909 (Pokrajinski arhiv Maribor) 81. Josip Mantuani: Umetnost, tehnika in obrt (Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana) 82. Ravnatelj Deželnega muzeja za Kranjsko Josip Mantuani v svojem kabinetu (Narodni muzej Slovenije, Ljubljana) 83. Izidor Cankar: S poti; najprej je bil roman objavljen v mesečniku Dom in svet, 1913, št. 3-12, knjiga pa je bila natisnjena leta 1919 84. Izidor Cankar: Slovenska moderna umetnost, I. Slikarstvo, Ljubljana 1922 85. Izidor Cankar: Zgodovina likovne umetnosti v Zahodni Evropi. Razvoj stila v starokrščanski dobi in zgodnjem srednjem veku, I. del. Od početkov krščanske umetnosti do l. 1000, Ljubljana 1930 86. Pripravljen, a nikoli objavljen rokopis: Izidor Cankar: Zgodovina likovne umetnosti v Zahodni Evropi. IV. del. XVII., XVIII., XIX. stoletje. V Ljubljani 1954. Izdala Slovenska Matica (Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana) 87. Izidor Cankar: Zgodovina italijanske baročne umetnosti. II. Poletni semester 1924 (Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana) 308 88. Izlet Umetnostno-zgodovinskega društva na Jezersko junija 1924 89. France Stelè: Oris zgodovine umetnosti pri Slovencih. Kulturnozgodovinski poskus, Ljubljana 1924 90. France Stelè: Monumenta artis Slovenicae. I. Srednjeveško stensko slikarstvo, Ljubljana 1935. Črnobeli posnetki sicer niso podprli Steletovih besed o cerkvenih notranjščinah, v katerih učinkuje poslikan obok zaradi barvne nasičenosti kot nad prostorom razprostrt pavji rep, so pa dokumentarno in estetsko pomembna sestavina monografije. 91. France Stelè: Slovenski slikarji, Ljubljana 1949 92. Vojeslav Molè: Umetnost. Njeno obličje in izraz, Ljubljana 1941; odlomek o Tizianovi Assunti 93. Vojeslav Molè: Tycjan, Warszava 1958 94. Nace Šumi: Ljubljanska baročna arhitektura, Ljubljana 1961 95. Nace Šumi: Arhitektura XVI. stoletja na Slovenskem, Ljubljana 1968 96. Nace Šumi: Arhitektura sedemnajstega stoletja; študija v katalogu Umetnost XVII. stoletja na Slovenskem, I., Ljubljana 1968 97. Nace Šumi: Ars Sloveniae, Baročna arhitektura, Ljubljana 1969 98. Luc Menaše: Gabrijel Stupica: razstava slik 1941–1967, Ljubljana 1968 99. Luc Menaše: Umetniki in spremljevalci: slovensko umetnostno življenje 20. stoletja v ogledalu portretov in portretnih karikatur, Ljubljana 1981 100. Lev Menaše: Corpus del. Akti. Akt na Slovenskem, I. Slikarstvo, II. Kiparstvo, Ljubljana 1999 in 2000 101. Razstavni katalog je odprl poglede na nekatere strani Jakčevih beležnic, kjer so spontano narisane impresije; pogosto so risbe s črno kredo, ki omogočajo poltone, ustvarjajo pa tudi odtise na sosednji strani 102. Komeljeva knjiga – študija – pripoved – razmišljanja o Pogačnikovi umetnosti, Ljubljana 2005 103. Nataša Golob: Manuscripta. Knjižno slikarstvo v srednjeveških rokopisih iz Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani, Ljubljana 2010 104. Bilten Slovenskega umetnostnozgodovinskega društva, 1/1978 105. Anica Cevc in dr.: Umetnost XVII. stoletja na Slovenskem I., Ljubljana 1968. Celovito zasnovan katalog je poleg vodilnih strok zajel tudi risbo, rokopise, zlatarstvo itd. 106. Janez Hofler in dr.: Gotika v Sloveniji, Ljubljana 1995 309 107. Janez Hofler (ur.): Gotika v Sloveniji. Nastajanje kulturnega prostora med Alpami, Panonijo in Jadranom, Ljubljana [1995] 1996 108. Branko Popovitch [Popović]: L'art moderne yougoslave, Pariz 1919 (Narodna galerija, Ljubljana) 109. France Stelè in dr.: Umjetnost na tlu Jugoslavije od praistorije do danas, Sarajevo–Beograd 1971 110. Pozorna zbranost ob otvoritvi mednarodnega simpozija Francesco Robba in beneško kiparstvo 18. stoletja … 111. … in sproščena zdravica ob zaključku 112. Zbornik simpozijskih razprav o Francescu Robbi in beneškem kiparstvu 18. stoletja ostaja monografija, ki je ni mogoče spregledati 113. Renata Novak Klemenčič in dr.: Arhitekturna zgodovina, 1, Ljubljana 2007 114. Ines Unetič in dr.: Art and its Responses to Changes in Society, Newcastle upon Tyne 2016 115. Ekskurzija v Gradec s pogledom na baročno umetnost pod vodstvom Mateja Klemenčiča, april 2018 (Matej Klemenčič) 116. Udeleženci umetnostnozgodovinske delavnica na Beneškem bienalu pod vodstvom Martine Malešič, september 2019 (Martina Malešič) 117. France Stelè je svoj življenjepis opremil z datumom 8. marec 1912 (Arhiv Univerze na Dunaju) 118. Curriculum vitae Izidorja Cankarja, datum ni zapisan, vendar je najbrž 7. julij 1013, ko je predložil vlogo za pristop k rigorozom (Arhiv Univerze na Dunaju) 119. Življenjepis Vojeslava Moleta ni datiran, a je bil napisan pred 6. majem 1912 (Arhiv Univerze na Dunaju) 120. Moletova prošnja za pristop k strogim izpitom (Arhiv Univerze na Dunaju) 121. Potrdilo Univerzitetne kvesture, da je Vojeslav Molè vplačal 40 kron kot takso za aprobacijo disertacije (Arhiv Univerze na Dunaju) 122. Moletova prošnja za pristop k predstavitvi aprobirane disertacije (Arhiv Univerze na Dunaju) 123. Protokol o rigorozih in zagovoru disertacije, kar je Vojeslav Molè opravil 4. in 11. julija 1912; promocija je bila 23. julija 1912 (Arhiv Univerze na Dunaju) 124. Steletov podpis v knjigi univerzitetnih protokolov, ko je 5. junija 1912 prevzel doktorsko diplomo (Arhiv Univerze na Dunaju) 310 Imensko kazalo A Bevec (Prevec?) 73 Agostino di Duccio 139 Bezlaj, Peter 133 Alberti, Leon Battista 194 Blaznik, Pavle 166 Ahačič, Kozma 149 Bleiweis, Janez Trsteniški 168 Aleksander I. Karađorđević 5, 23, Boccaccio, Giovanni 58 30, 324 Bogovčič, Ivan 144, 373–378 Alessi, Andrea > Aleši, Andrija Bolles, Noah 232 Aleši, Andrija 133 Bračun Sova, Rajka 387 Almanach 254 Braz, Valter 359–362 Arhipenko, Aleksandr 207 Breckerfeld, Janez Sigismund 37 Aristotel 50, 53 Brejc, Tomaž 35, 63, 75, 148, 154, 162, Arnold, Robert 58, 336 170, 171, 184, 186, 194, 240–242 Aškerc, Anka 16 Broz, Josip – Tito 82 Auersperg, Anton Aleksander 18 Brunelleschi, Filippo 181 Avguštin, Cene 111, 216 Bucik, Valentin 24, 25 Ažbe, Anton 248 Bukovec 73 Bulić, Fran 66 B Büttner, Frank 259 Baš, Franjo 85, 353–356 Bauer, Wilhelm 58, 337 C Begić, Mirsad 234–235 Cankar, Ivan 284, 295, 248 Belić, Predrag 24 Cankar, Izidor 5–6, 11, 13–14, 30–32, Benedetič, Ana 18, 21, 109 41–42, 45, 47–53, 58–63, 67–79, Benedik, Martin 359–369 88–89, 95, 98–99, 101, 148, 150, 152, Benesch, Ladislav 137 154, 163, 168, 179, 184–196, 198, 200, Benndorf, Otto 45 203, 205, 207, 210–217, 220, 229, 238, Benussi, Vittorio 50, 330 246–247, 252–253, 265–268, 273, 275, Bergant, Fortunat 73 277, 330, 340–342, 348–351 Berneker, Franc 248 Cankar, Karel 48, 49 Bernik, Janez 233, 235 Carter, Howard 66 Bernik, Stane 106, 230 Cerkovnik, Gašper 46, 140, 271, 280, Bertrand, patriarh 17, 19 378–386 311 Cevc, Anica 233, 242, 243, 254 Dolničar, Janez Gregor 37, 266, 271 Cevc, Emilijan 33, 40, 81–82, 88, 98, Dolšina Delač, Marjana 146, 156, 168, 119, 148, 216, 223–224, 237, 270, 279 205, 215, 385–386 Chagall, Marc 225 Dopsch, Alfons 56, 336–337 Chastel, André 105 Dostojevski, Fjodor Mihajlovič Cigale, Matej 165–168 233 Cimperman, Josip (Ivan) 168 Dreger, Moritz 56, 333–334 Ciriaco d'Ancona 139 Duccio, Agostino di 140 Correggio, Antonio Allegri da 104 Dürer, Albrecht 131, 135, 271, 279 Croce, Benedetto 186 Dvořák, Max 41, 49, 51, 55–56, Cuderman, Stane 232 58–61, 63, 79, 185, 193, 258, 266, 275, Curk, Jože 216 331–341 Đurić, Bojan 240 Č Čeh-Šega, Barbara 370–371 E Čop, Breda 367–386 Eitelberger von Eitelberg, Rudolf Čopič, Špelca 216, 252 34 Črnologar, Konrad 40, 266, 274 Egger, Hermann 336 Erberg, Jožef Kalasanc pl. 37, 266, D 274 Dante Alighieri 194 Erjavec, Aleš 145, 368–369 Davidović, Ljubomir M. 323–324 De Nomé, François 232 F Debenjak, Riko 240 Feidia > Fidija Debenjak, Doris 359 Feuerbach, Ludwig 53 Dekleva, Tatjana 21 Fidija 181 Demšar, Franc 81 Filarete, Antonio di Pietro Averlino Dietz, Max 53, 333 194 Dimitz, Avgust 168 Fischer, Tatjana 82 Dobida, Karel 194, 203, 254 Flis, Janez 163, 165, 168, 172–177, 179, Dolenec Šoba, Metka 147 205, 215, 238 Dolinar–Osole, Zlata 356–357 Focillon, Henri 210 Dolmark, Jože 240 Folnesics, Hans 47 Dolničar, Aleš Žiga 37, 266, 271 Fournier, August 336–337 312 Franke, Ivan 40, 266, 274 Hanslick, Eduard 45 Furlan, Silvan 240 Hartmann, Ludwig 56, 336 Hauser, Arnold 240 G Hegel, Georg Wilhelm Friedrich 53 Gaber, Mateja 378–387 Hermann, Hermann Julius 56, 58, Gaetani-Lovatelli 66 334, 336, 339 Gaspari, Maksim 101 Hirn, Josef 56, 334 Germ, Tine (Martin) 16, 131, Hock, Stefan 53, 331, 336 134–136, 138, 148, 158–159, 260–262, Hočevar, France 83 271–272, 279, 281, 369–386 Hoff, Heinrich Georg 37 Ghiberti, Lorenzo 79 Höfler, Janez 39, 46, 112, 116–121, 132, Giotto di Bondone 79, 181 145, 174, 215, 244–245, 259–260, 270, Gogala, Stanko 102 279, 358–374 Goldschmidt, Adolf 180 Horvat, Jasna 137, 144, 368–377 Golob, France 82 Hoyer, Sonja Ana 16, 144, 259, Golob, Nataša 95, 129–132, 208, 236– 372–379 237, 254, 255, 261, 270, 279, 364–382 Hribar, Ivan 20, 21, 168 Gombrich, Ernst Hans 105, 269, 277 Hudelja, Niko 364–369 Gomperz, Heinrich 51, 327, 339 Gostiša, Lojze 190–191 I Grafenauer, Ivan 168 Ibsen, Henrik 184 Graßberger, Robert 58, 331 Ilc, Josip 357 Gratacap, Marc 329 Ilešič, Fran 20, 22 Gregorčič, Simon 168 Iloušek, Franc > Jelovšek, Franc Gregorič, Jože 33, 79, 81–82, 262 Ivanšek, France 143 Grohar, Ivan 248 Ivanšek, Marta 143 Grün, Anastasius > Auersperg, An- ton Aleksander J Gulič 73 Jagić, Vatroslav 53, 332–333, 335 Jagodič, Stane 128, 270, 278 H Jakac, Božidar 11, 79, 225, 227, Haberlandt, Michael 336 233–234, 253 Habič, Alenka 147, 151–152 Jaki, Barbara 144, 239, 376–379 Hadži, Jovan 71 Jakopič, Rihard 83, 101, 193–194, 248 313 Jama, Matija 217, 248 Klemenc, Josip 85, 353–357 Janez Ljubljanski 117 Klemenčič, Jakob 16, 147 Janežič, Anton 168 Klemenčič, Matej 16, 62, 121, Jelovšek, Franc 79, 85, 99–101, 140–141, 145, 254, 260, 263, 271, 280, 217–218, 223 372–386 Jenko, Marko 145, 384 Kobilca, Ivana 225 Jenko, Mojca 246 Kokole, Stanko 16, 59, 139–140, 208, Jerin, Barbara 130 271, 280, 379–387 Jerman, Frane 114–115, 145, 359–370 Kolarič, Rudi 239 Jerusalem, Wilhelm 53, 332–333 Komelj, Ivan 176, 202, 216, 223 Jireček, Josef Konstantin 53, 56, 332, Komelj, Milček 16, 35, 112, 122–125, 335–337 132, 145, 158–159, 232–235, 253, Jodl, Friedrich 53, 333–334, 336 270–271, 278, 280, 364–379 Juraj Dalmatinac 139 Kopitar, Jernej 20 Jurko iz Loke 133 Kopriva, Silvo 359–361 Jurovič, Matija 34, 147, 152 Korošaj, Majča 16, 139, 145, 147 Justin, Janez 175 Korošec, Josip 113, 138, 144, 146, Juteršek, Mirko 86, 196, 112, 356–366 364–372 Kos, Dušan 146, 369–378 K Kos, Franc 73 Kalinowski, Lech 208 Kos, Gojmir Anton 79, 82 Kambič, Mirko 145, 364–368 Kos, Mateja 144, 378–380 Karabacek, Joseph von 46 Kos, Milko 58, 129, 236 Karel IV. Luksemburžan 17, 27 Kovič, Brane 240 Kastelic, Jože 112–113, 357–369 Kralj, France 101 Kašanin, Milan 250 Kralj, Tone 101 Kavčič, Franc 101 Krapež, Stanislava 364–369 Kavčič, Nataša 142, 271, 280, 383–386 Krečič, Peter 240 Kelemina, Jakob 77 Kreft, Lev 146, 371–387 Kemperl, Metoda 145, 374 Krek, Janez Evangelist 248 Kiauta, Marija 359 Kremenšek, Slavko 257 Kitin, Marko 147 Krmelj, Vesna 147 Klemen VI., papež 17 Krüger 334 Klemen VIII., papež 24 Kržišnik, Maja 240–242 314 Kržišnik, Zoran 116 Makuc Semion, Miladi 144, 380–387 Kuhar, Roman 6 Maleš, Miha 101, 106, 227 Kukula, Richard Kornelius 330 Malešič, Martina 143, 263, 271, 280, Kuzanski, Nikolaj 135, 271, 279 383–387 Malraux, André 224 L Mander, Karl van 104 Laib, Konrad 119 Mann, Thomas 184 Lampič, Primož 142, 145, 369–383 Mantuani, Josip 6, 13, 14, 22, Langus, Matevž 73 46–48,60, 63–69, 72, 137, 180–184, Lavrič, Ana 63, 66 266–267, 275–276, 348–349 Lazar, Tomaž 130 Marmont, Auguste Frédéric Louis Legan Ravnikar, Andreja 168 Viesse de 19 Lehman, Ernest pl. 20 Maroević, Ivo 252 Leonardo da Vinci 51, 79 Marolt, Marijan 223 Levec, Fran 168 Marulić, Marko 58 Levstik, Fran 168 Matičetov, Milko 57 Lipoglavšek, Marjana 146 Mažgon, Anton 20 Lombardo, Pietro 133 Megiser, Hieronim 239 Lotz, Wilhelm 177 Meinong, Alexius 50, 328 Lovenjak, Milan 70, 71 Meke, Katra 145, 384 Lozar Štamcar, Maja 215 Melik, Vasilij 18, 24–25, 161 Ložar, Rajko 37–39, 41, 59, 73, 79, 90, Menaše, Helena 240 266, 274 Menaše, Lev 126–128, 132, 216, Lukić, Blanka 147 231–232, 270, 278, 363–378 Lukman, Franc Ksaver 62 Menaše, Luc (Lucijan) 10, 12–13, Lunjak, Ivan 71 33, 42, 76, 77–79, 85–86, 90, 99, 101–105, 112, 115, 122, 129, 131, 151, M 153, 188–189, 200, 225–230, 237, 240, Maček Kranjc, Ida 147 253, 260, 268, 277, 353–366 Maddalena, Edgardo 335 Merkù, Pavel 257 Mahnič, Katja 16, 137, 138, 144, 183, Mesesnel, France 73, 79–80, 82, 271, 279, 370–386 196–197, 351–352 Majaron, Danilo 18, 19, 20, 23 Meško 375 Maksimilijan, nadvojvoda 24 Meyer–Lübke, Wilhelm 333 315 Michel, André 249 Nečak, Dušan 5, 6 Michelangelo Buonarroti 181 Nestor 56 Michelozzo di Bartolomeo Miche- Nežmah, Bernard 230 lozzi 119 Niccolò di Giovanni Fiorentino > Mihelič, France 234 Nikolaj Florentinac Miklošič, Fran 20, 56 Nikolaj Florentinac 132, 134 Mikuž, Janez 144, 364–368 Nitsch, Kazimierz 71 Mikuž, Jure 148, 240 Novak Kajzer, Marjeta 230 Mikuž, Stane 12–13, 73, 79, 85–86, Novak Klemenčič, Renata 145, 260, 99–101, 112, 153, 155–156, 216–218, 381–387 223, 242, 268, 277, 353–362 Novak, Franc 86 Minor, Jakob 54, 333 Novak, Janko 147, 151 Mislej, Irene 72 Novaković, Predrag 59, 71, 96 Moder, Gregor 237 Mojster Leonard 117 O Mojster sv. Andreja iz Krašc > Moj- Ogrin, Gustav 73 ster Leonard Oset, Željko 99 Molè, Vojeslav (Hermann, Vojislav) Osvald, Monika 137–139, 271, 280, 6, 11, 13–14, 32, 45, 49, 51, 53–62, 371–378 68–72, 79, 82, 85, 90, 92–99, 107, Otorepec, Božo 112, 146, 357–369 125, 149–150, 163, 168, 179, 207–214, Ottenthal, Emil 57, 336–337, 339 229, 252, 266–267, 275–276, 330, Ozwald, Karel 115 332, 340–341, 343–345, 348–349, 351–352 P Müllner, Laurenz 54, 333 Pacher, Michael 119 Murat, Marko 248 Pani, Laura 17 Murn Aleksandrov, Josip 248 Panofsky, Erwin 104–105, 269, 277 Murovec, Barbara 10, 145, 375–377 Paternu, Boris 175, 235 Paulič, Olga 146, 372–378 N Pavlič - Škerjanc, Katja, 367 Nabergoj, Tomaž 130 Pečarič, Herman 106 Nahtigal, Rajko 23 Peršič, Janez 364–367 Napoleon Bonaparte 19 Pesjak, Luiza 168 Napotnik, Ivan 101, 179 Peskar, Robert 144, 378–387 316 Petkovšek, Jožef 106 R Petković, Radivoj 23, 325 Radics, Peter pl. 38–39, 87, 165, Petrišič, Staša 370–378 168–170, 200, 266, 274 Petrović, Nadežda 248 Radojčić, Nikola 71 Pevsner, Nicolaus 240 Rafael 56 Pilon, Veno 72–73 Rahovsky Kralj, Irina 235 Pirkovič, Jelka 144, 368–369 Rak, Peter 125 Platon 54 Ramovš, Fran 23, 24, 59, 323 Plečnik, Jože 73, 101, 216–217, 224 Ravnikar, Edvard 75 Plemelj, Josip 23, 59 Razlag, Luiza 168 Pobežin, Gregor 387 Razlag, Radoslav 168 Pogačnik 81 Read, Herbert 240 Pogačnik, Marjan 235 Redlich, Oswald 57, 336–339 Pogorelec, Breda 174, 235, 257 Regali, Josip 202–203 Pogorelec, Matija 363 Reisch, Emil 51, 55, 329, 332, 334, Pohlin, Marko 37, 266, 274 338–339 Polajnar, Janja 378 Reisp, Branko 19, 37 Polajnar Frelih, Nataša 147 Rembrandt, Harmenszoon van Rijn Polič, Marko 21 58, 67, 106, 153, 217, 225, 227 Pompe, Gregor 6 Resman, Blaž 63, 66, 177 Popović (Popovitch), Branko Rešetar, Milan 58, 335 248–249 Riegl, Alois 34, 41, 45, 56, 186, 258, Pregelj, Marij 225, 250 267, 275 Prelovšek, Damjan 258 Rijavec, Andrej 257 Premerstein, Anton von 46 Robba, Francesco 73, 111, 139, 141, Preša, Franc 33, 147, 151 245, 254–256, 271–272, 280–281 Prešeren, France 20 Rojec, Aleš 240 Prijatelj, Ivan 23 Rostohar, Mihajlo 21–23, 25, 29, 62 Ptolemaj, Klavdij 53 Rozman, Ksenija 101, 229, 254 Puhar, Alenka 72 Rožman, Helena 21 Puschner, Alenka 16 Rubens, Peter Paul 58 Ruckenstein, Gregorius 170 Q Rupnik, Leon 82, 344, 352 Quaglio, Giulio 51–52, 61, 99 317 S Stefan, Josef 20 Sadnikar (Marijan Zadnikar ?) 33, Stegenšek, Avguštin 32, 39–40, 62, 81 148, 177–179, 238, 266, 274 Santonino, Paolo 37, 255, 266, 274, Stelè, France 5, 6, 11, 13–14, 19–20, 279 24, 28, 33, 35, 37–38, 40–42, 45, Sardenko, Silvin 248 47–49, 51, 53, 55–60, 77–82, 86–99, Saria, Balduin 77, 188 116, 118, 129, 132, 150, 153, 155, 164, Savinšek, Jakob 225 168, 171, 179, 184, 186–188, 190, Saxl, Fritz 47 193–194, 196, 198–207, 210–211, 214, Scalon, Cesare 17 216, 218, 224, 229–230, 236–238, Schenkl, Heinrich 330 243, 248–252, 254, 257–258, 262, Schlosser, Julius von 52–53, 56, 58, 266, 268–269, 275–277, 330, 335, 186, 267, 275, 331–339 340–342, 345, 351–357 Schongauer, Martin 119 Sternen, Matej 79 Schönleben, Janez Ludvik 37, 266, Steska, Viktor 247 274 Stöhr, Adolf 58, 332, 336 Schopenhauer, Arthur 53 Stopar, Ivan 238–239 Schrader, Hans 51, 55, 329, 331, Straub, družina 140, 271, 281 338–339 Stritar, Josip 162 Schwarter 339 Strzygowski, Josef 45, 49, 50, 51, 54, Seražin, Helena 50, 62, 145, 177, 377, 60–62, 177, 331–334, 337–341 382–384 Stupica, Anton 73 Seuffert, Bernhard 330 Stupica, Gabrijel 225–227, 250, 253 Sever 81 Svetec, Luka 20 Seznec, Jean 105, 269, 277 Swoboda, Karl M. 41 Silič, Ivan 78 Simonišek, Robert 98, 125 Š Sixt, Jan 153 Šantl, Henrika 101 Smolej, Tone 6, 15, 49–50, 330 Šantl, Saša 101 Smrekar, Andrej 379 Šijanec, Fran 73, 216 Sosič, Sarival 145, 384 Šoukal 81 Spitzer, Hugo 50, 324 Štefan iz Kranja 133 Sporer, Matija 20 Štefanac, Samo 16, 132–135, 145, 150, Spreizer, Janko 73 270, 279, 367–386 318 Šterman, Irena 146, 379–381 Turner, Pavel 168 Štih, Peter 146, 375–379 Tušar, Mateja 145, 147 Štrumej, Lara 150 Tutankamon 66 Šubic, Janez 79, 202 Šubic, Jurij 79 U Šubic, Mirko 114, 144, 355–360 Unetič, Ines 261 Šumi, Jadranka 145 Šumi, Nace 12–13, 43–44, 76, 90, 99, V 106–111, 115, 122, 131, 145, 150–151, Valvazor, Janez Vajkard 37, 73, 87, 153, 176, 179, 184, 196, 218–224, 243, 235, 140, 161–162, 169, 266, 271, 279 254, 256–259, 268–269, 277–278, Van Eyck, Jan 131 355–370 Van Gogh, Vincent 194 Šumi, Nada 233 Van Rijn, Titus 153 Šumi, Saša 16, 147 Vasari, Giorgio 52–53, 56, 79, 104, 194 Šuštaršič, Marko 232 Vavpotič, Ivan 101, 249 Vega, Jurij 20 T Végh, Janos 34 Tassilo 137 Veider, Janez 40, 81, 82, 163, 266, 274 Tavčar, Ivan 168 Verstovšek, Karel 62, 177 Tavčar, Janez 24 Verrocchio, Andrea del 79 Teofil Prezbiter 81 Vesel, Ferdo 248 Teokrit 50 Vidmar, Josip 72 Tertulijan, Kvint Septimij 193 Vidmar, Luka 6, 38, 45, 49, 53, 56, 213 Tesnièr, Lucien 70 Vidmar, Milan 30 Tietze, Hans 58, 90, 185, 333–334, Vidovič Muha, Ada 162 338 Vidrih, Rebeka 16, 35, 41, 142–143, Tisnikar, Jože 234 271, 280, 377–387 Tiziano Vecellio 211–213, 225 Viertaler, Jernej 133 Toman, Lovro 168 Vintar, Špela 164 Tominc, Josip 101 Vodnik, Alenka 145, 379 Toporišič, Jože 164 Vodnik, Anton 73 Traeger, Jörg 259 Vodnik, France 213 Trček Pečak, Tamara 144, 379–387 Vodnik, Valentin 20 Tuotilo 46, 48, 180 Vodopivec, Peter 18, 161 319 Vogelnik, Dolfe 188 Vogel, Jerca 162 Von Arnim, Hans 53, 332 Von Humboldt, Alexander Wilhelm 10, 41 Vondrák, Wenzel 56, 335–336 Vossler, Karl 186 Vošnjak, Josip 168 Vrečko, Asta 145, 384–386 Vrišer, Sergej 108, 112, 143–145, 216, 223, 243, 358–368 Vurnik, Stanko 73, 188, 247–248 W Waagen, Gustav 34 Wessely, Carl 46 Wickhoff, Franz 41, 45, 56, 60, 79, 335 Wolf, Tatjana 146, 151 Wölfflin, Heinrich 34, 185–186, 267, 275 Wulff, Oscar 186 Wurzbach, Alfred Wolfgang 58, 336 Z Zadnikar, Marjan 131, 216, 223 Zeitler, Rudolf W. 151 Zelinka, Darinka 254 Zupan, France 101 Zupančič, Barbara 146 Zwitter, Fran 24, 25 Ž Železnik, Milan 144, 223, 239, 243, 245, 254, 363–364 Žerovc, Beti 142, 143, 254, 271, 280, 380–386 Žvanut, Katja > Mahnič, Katja Priloge Dodatek 1: Prepis dokumenta o ustanovitvi Univerze v Ljubljani: Stran 1 Ministarstvo prosvete Kraljevstva Srba, Hrvata i Slovenaca Opšte odelenje PBr. 11975 8. jula 1919 godine u Beogradu Predsedništvu Privremenog Narodnog Predstavništva, Čast mi je dostaviti Najviše Ovlaščenje sa predlogom Zakona o Univerzitetu Kraljevstva Srba, Hrvata i Slovenaca u Ljubljani. Motivi i potreba otvaranja ovoga Univerziteta i suviše su jasni i bez speci-jalnog obrazloženja, s toga molim Predsedništvo, da Predlog što pre spremi za rešenje u Predstavništvu. Ministar Prosvete, Ljub. M. Davidović, s. r. * * * 323 U ime Njegovog Veličanstva Petra I. po milosti Božjoj in volji Narodnoj Kralja Srba, Hrvata i Slovenaca Mi Aleksandar Naslednik Prestola Na predlog Našega Ministra Prosvete a po saslušanju Našega Ministarskog Saveta, rešili smo i rešavamo: Ovlaščuje se Ministar Prosvete, da Privremenom Narodnom Predstavništvu, sazvanom u vanredni saziv 1. marta 1919 godine podnese na rešenje Predlog Zakona o Univerzitetu Kraljevstva Srba, Hrvata i Slovenaca u Ljubljani. Naš Ministar Prosvete neka izvrši ovaj ukaz. 8. jula 1919 god. u Beogradu Aleksandar, s. r. Ministar Prosvete Ljub. M. Davidović, s. r. Stran 2 Predlog zakona o Univerzitetu Kraljevstva Srba, Hrvata i Slovenaca u Ljubljani Član 1. U Ljubljani se osniva Univerzitet Kraljevstva Srba, Hrvata i Slovenaca, koji ima pet fakulteta: teološki, pravnički, filosofski, tehnički i medicinski. Medicinski fakultet imaće samo dve prve pripravne godine. Član 2. Svi će se fakulteti otvoriti u početku školske 1919/1920 godine i to: teološki, filosofski i pravnički u potpunom obimu, tehnički sa prvom i drugom godinom, medicinski sa prvom godinom. Član 3. Dok ne bude izradjen specijalni Zakon i Uredbe, Univerzitet u Ljubljani će se upravljati u svemu po Zakonu i Uredbama o Univerzitetu Kraljevstva Srba, Hrvata i Slovenaca u Beogradu. 324 Član 4. Ovaj Zakon stupa u život, kad ga Kralj potpiše, a obaveznu snagu dobiva, kad se obnaroduje. * * * Lastnoročni pripis: Ta tekst sta določila in spisala v Narodni kavarni v Ljubljani dne 25. maja 1919, gg. R. Petković, načelnik opšteg odel. min. prosvete v Beogradu in dr. F. Ramovš, tajnik vseučiliške komisije v Ljubljani. Ramovš 325 Dodatek 2: Pomen Univerze v Ljubljani za Slovence in državo SHS Knjižica, ki ima 15 strani, nima navedenega avtorja, niti letnice. V Cobissu zapisani podatki povedo, da je bila natisnjena v Ljubljani v Jugoslovanski tiskarni. Iz navedkov je mogoče razbrati, da je bilo besedilo natisnjeno leta 1928, napisano pa mogoče že 1927. V nadaljevanju je prepis tistega dela uvoda, ki predstavlja tedanjo politično stvarnost (str. 3–5); poglavje o Filozofski fakulteti je prepisano v celoti (str. 5–7). V izvirniku so s krepkim tiskom poudarjena vsebinska središča in to sem ohranila. Stran 3 … Že v prvih mesecih življenja naše ujedinjene jugoslovanske domovine je bratsko razumevanje želj celokupnega slovenstva omogočilo zakon z dne 23. julija 1919, ki ustanavlja univerzo v Ljubljani s filozofsko, juridično, medicinsko, tehniško in teološko fakulteto. Ideologija, ki je spremljala ta čas, dokazuje, da so predstavniki Srbov, Hrvatov in Slovencev vpoštevali močne razloge za ustanovitev popolne univerze v Ljubljani: nivo splošne slovenske izobrazbe in ustroj slovenskega šolstva, ki jima je univerza absolutno potrebna in logična dograditev; specijalne znanstvene naloge slovenskega teritorija, ki jih more z uspehom reševati le univerza v 326 Ljubljani; davčna moč Slovenije, v primeri s katero se izdatki za univerzo niso mogli zdeti preveliki; sposobnost Slovencev za znanstveno delo, ki se je že od nekdaj dokumentirala v odličnem sodelovanju slovenskih učenjakov na različnih panogah vede; število znanstveno kvalificiranih profesorskih učnih moči, ki so bile na razpolago in izmed katerih jih je več že prej delovalo na tujih univerzah (n. pr. nad polovico profesorjev filozofske fakultete); pogled na potrebo naših bratov izven države, ki se jim je hotel v najbližji bližini prižgati kulturen svetilnik. Razlogi, ki so bili odločilni za ustanovitev popolne univerze v Ljubljani, v toku 9 let, kar zavod deluje, na svoji tehtovitosti niso niti najmanj izgubili, pač pa se je moč razlogov za neokrnjeni nadaljnji obstoj univerze okrepila, a nada, ki se je v novi zavod stavila, v celoti opravičila. Univerzitetni instituti, seminarji, laboratoriji itd., imajo sloves moderno urejenih znanstvenih zavodov. Domači in tuji strokovnjaki so to opetovano priznavali in se čudili, kako je bilo v kratkem času in ob skromni dotaciji mogoče to delo izvršiti. Ljubljanski univerzitetni nastavniki so smotreno organizirali znanstveno delo v Sloveniji ter ga z lastnimi prispevki podpirali. Ustanovili so več strokovnih periodičnih publikacij ter izdali v letih 1919–1927 nad 1070 spisov (knjig in člankov v domačih in tujih revijah), ko je treba tem bolj vpoštevati, ako se pomisli na izredne razmere, v katerih mora ljubljanska univerza delovati. Število dijakov (okoli 1400) se giblje v mejah, ki omogočajo dijakom neposredni kontakt s profesorji ter smotreno izrabljanje znanstvenih sredstev. Izdatki za univerzo v Ljubljani nikakor niso preveliki, marveč izdatno premajhni, zlasti, ko jih primerjamo z izdatki za osnovno in srednje šolstvo v Sloveniji, s tem, kar Slovenija na davkih državi faktično plačuje in s tem, ko izdaja država iz svojih dohodkov za univerzo sploh. V popolnem nasprotju s temi činjenicami, v veliko začudenje domače in inozemske javnosti in na opravičeno ogorčenje slovenskega naroda so se že prvo leto po ustanovitvi skušali uveljaviti poloficiozni glasovi za okrnitev ljubljanske univerze in je prinesel nato skoro vsak novi proračunski načrt ljubljanski univerzi nevarnost ukinitve ali okrnitev. Ta neprestana nevarnost je povzročila že vrsto dolgotrajnih posvetovanj med nastavniki in dijaki, vrsto mučnih intervencij, dijaških štrajkov, odvračala profesorje in dijake opetovano za daljšo dobo od izvrševanja njihovega pravega 327 poklicnega dela ter sejala na univerzi in v širokih masah slovenskega naroda nezadovoljnost, nezaupanje in ogorčenje. Pri vsaki izmed fakultet ljubljanske univerze govorijo še specialni razlogi za njen neokrnjen obstoj. Filozofska fakulteta, ki ustvarja z gojenjem teoretičnih znanosti temelje drugim fakultetam, je tak del vsake univerze, da si brez nje ustroja univerze sploh predstavljati ne moremo. Ukinjanje filozofske fakultete v Ljubljani bi pomenjalo demontiranje organizi-ranega sistematičnega dela zlasti v področju naših nacionalnih znanstvenih panog. Ljubljana je središče svojevrstnega kulturnega tipa, zato ima njena filozofska fakulteta svoj poseben znanstven program, katerega uspešno rešitev pričakuje evropska in domača znanost po pravici le od nje, ker se ne bi dal uspešno reševati ne iz Beograda in ne iz Zagreba: le filozofska fakulteta v Ljubljani omogočuje sistematični študij slovenskega teritorija; le tukaj v neposredni bližini slovenskih knjižnih in umetnostnih zbirk in arhivalij, ki so slovenska teritorijalna kulturna last in se ne smejo premestiti drugam, so dani vsi pogoji za smotreno raziskavanje slovenske zgodovine, slovenskega jezika, slovenske literature in umetnosti ter stikov Slovencev s sosedi in njihovimi kulturami. Znanstvena prizadevanja nastavnikov filozofske fakultete pričajo, da se te specialne naloge zavedajo; ustanovili so »Znanstveno društvo za humanistične vede« z »Razpravami«, »Geografsko društvo« z »Geografskim vestnikom«, »Umetnostno zgodovinsko društvo« z »Zbornikom za umetnostno zgodovino«, »Časopis za slovenski jezik, književnost in zgodovino«; v seriji njihovih publikacij izza delovanja v Ljubljani (nad 50 knjig in nad 500 razprav) se obravnavajo poleg splošnih problemov zlasti tudi problemi iz omenjenih področij; med angažmaji za češka, nemška in druga inozemska znanstvena podjetja je več takih, ki so jih mogli skleniti v nadi, da jim je zasigurano nemoteno delovanje ravno v Ljubljani. Filozofska fakulteta v Ljubljani je pedagoško potrebna in logična izpopolnitev srednjega šolstva na slovenskem teritoriju. Zato je število slušateljev tudi normalno in v skladu s faktičnimi potrebami v Sloveniji in v državi. V Sloveniji sami filozofija še davno ni saturirana in ne bo nikoli tako, da bi se fakulteta smela ukiniti z vidika pedagoških potreb. V našemu medsebojnemu zbližanju more biti le na korist, ako bo na vsaki srednji šoli v Srbiji ali na Hrvaškem po en ali 328 po več absolventov naše fakultete. Ako so se mogli uveljaviti slovenski srednje- šolski profesorji v Srbiji preje, se bodo tem lažje sedaj, ko se učijo srbohrvaščine v gimnaziji in ko slišijo srbohrvaška predavanja tudi v Ljubljani. Tudi bodoči srbskohrvaški srednješolski nastavniki morejo na filozofski fakulteti črpati ono neposredno poznavanje slovenstva, ki je tudi pri njih velepomemben moment za uspešno delo v šoli v zmislu našega medsebojnega spoznavanja. Mladina sama to čuti, ker stalno raste število srbskohrvaških filozofov, ki študirajo nekaj semestrov tudi v Ljubljani. Izdatki za ljubljansko filozofsko fakulteto so bili doslej razmeroma majhni, ker ima matematiko, fiziko, mineralogijo in kemijo skupno s tehniško fakulteto. Sploh pa gre tukaj tudi za nacionalne znanosti, pri gojenju katerih nobena država ne štedi in ne sme štediti. Ukinjanje filozofske fakultete v Ljubljani bi postalo stalni kamen zapreke za konsolidacijo notranjih razmer v državi S.H.S. Slovenci, ki so imeli v Ljubljani višji filozofski študij od začetka XVII. stoletja do zmage reakcije 1849, a pri manifestacijah za slovensko univerzo izza srede XIX. stoletja mislili vedno tudi na ustanovitev filozofske fakultete, ne bodo v državi S.H.S., kjer je njihov jezik državni jezik, nikdar nehali tirjati, da bodi v njihovem kulturnem središču tudi vzgajališče za njihov srednješolski profesorski naraščaj. V ukinjenju filozofske fakultete v Ljubljani bi videli Slovenci po pravici izrazito kulturno amputacijo, začetek demontiranja pozicije, ki je zajamčena v njihovem jeziku v šoli in javnem življenju po ustavi. 329 Dodatek 3: Predavanja, ki so jih na Filozofski fakulteti Univerze na Dunaju poslušali Izidor Cankar, Vojeslav Molè in France Stelè526 Izidor (Isidor) Cankar527 Poletni semester 1910: Univesité catholique de Louvain Zimski semester 1910/1911: Philosophische Fakultät, Gradec / Graz Hugo Spitzer: Geschichte der Ästhetik vom 17. Jahrhundert bis zur Gegenwart (2) Viktor Benussi: Experimentale Psychologie I. Allgemeiner Theil (4) Heinrich Schenkl: Aristoteles‘ Poetik (2) Bernhard Seuffert: Dir romantische Schule in Deutschland und ihre Nachfolger (4) Poletni semester 1911 Viktor Benussi: Gegenstandstheorie und Psychologie der Farben (3) Alexius Meinong Ritter von Handschuchsheim: Wahrscheinlichkeitstheorie (3) Heinrich Schenkl: Erklärung altlateinischer Inschriften (2) Richard Kornelius Kukula: Lektüre ausgewählter Dichtungen des Teokrit (4) 526 Imena predavateljev so navedena po publikaciji Übersicht der Akademischen Behörden etc., ki jo je izdajala Univerza na Dunaju za vsak semester. 527 Podatki o predavanjih, ki sta jih na dunajski univerzi poslušala Izidor Cankar in Hermann (Vojeslav) Mole, so objavljeni: Smolej, predgovor Vodopivec, 2015, 11–13, 157–159. 330 Zimski semester 1911/1912: Philosophische Fakultät, Dunaj / Wien Heinrich Gomperz: Hauptprobleme der Ästhetik (2) Josef Strzygowski: Die bildende Kunst der Gegenwart (2) Josef Strzygowski: Weltgeschichte der Kunst der Kreuzzüge (2) Josef Strzygowski: Übungen für Anfänger: Methodik der Kunstbetrachtung (2) Max Dvořák: Geschichte der italienischen Skulptur und Malerei im Zeitalter der Renaissance (3) Julius Ritter von Schlosser: Kunsthistorische Übungen I. (Vasarilektüre; 1) Julius Ritter von Schlosser: Kunsthistorische Übungen II. (Beschreiben und Erklären von Kunstwerken; 2) Emil Reisch: Kunstgeschichtliche Vorlesungen: Erklärung ausgewählter antiker Bildwerke (1) Hans Schrader: Die Terrakotten der kaiserlichen Antikensammlungen (2) Josef Strzygowski: Kunsthistorisches Seminar: Islamische Kunst (2) Max Dvořák: Kunsthistorische Übungen (2) Hans Schrader: Archäologische Übungen in den kaiserlichen Antikensammlungen (1) Poletni semester 1912 Josef Strzygowski: Die Renaissance des Abendlandes und der Orient (2) Josef Strzygowski: Kunsthistorisches Seminar: Buddhistische Kunst des ersten christlichen Jahrtausends (2) Josef Strzygowski: Leonardo und der Ausdruck seelischer Vorgänge (2) Hans Schrader: Die Skulpturen in den kaiserlichen Antikensammlungen (2) Hans Schrader: Archäologische Übungen (1) Max Dvořák: Italienische Skulptur und Malerei im Zeitalter der Renaissance II. (2) Max Dvořák: Die Anfänge der niederländischen Malerei (1) Max Dvořák: Kunsthistorische Übungen (2) Julius Ritter von Schlosser: Kunsthistorische Übungen, I. Kurs: Übungen an Objekten (2) Julius Ritter von Schlosser: Kunsthistorische Übungen II. Kurs: Lektüre der Biographien Vasaris (1) 331 Zimski semester 1912/1913 Josef Strzygowski: Wege und Ziele der Kunstforschung (1) Josef Strzygowski: Der syrische Kunstkreis (2) Josef Strzygowski: Kunsthistorisches Seminar: Denkmäker der Metallplastik aus frühchristlicher Zeit (2) Emil Reisch: Erklärung ausgewählter antiker Bilder (1) Max Dvořák: Geschichte der italienischen Barockkunst (3) Max Dvořák: Kunsthistorische Übungen (2) Poletni semester 1913 Josef Strzygowski: Die europäische Kunst im Rahmen der vergleichenden Kunstforschung (2) Josef Strzygowski: Systematik an Werken großer Meister (2) Josef Strzygowski: Kunsthistorisches Seminar: Armenische Kunst (2) Max Dvořák: Grundriß einer Geschichte der reproduzierenden Künste (2) Max Dvořák: Erklärung ausgewählter Kunstwerke (1) Max Dvořák: Kunsthistorische Übungen (2) Julius Ritter von Schlosser: Kunsthistorische Übungen, I. Kurs: Übungen an Objekten (2) Julius Ritter von Schlosser: Kunsthistorische Übungen II. Kurs: Lektüre der Biographien Vasaris (1) Vojeslav (Hermann) Molè Zimski semester 1906/1907: Philosophische Fakultät, Wien Vatroslav Jagić: Geschichte der altkirchenslawischen Literatur (2) Vatroslav Jagić: Über die slawische Wortbildung (1) Vatroslav Jagić: Erklärung eines slawischen Textes (2) Vatroslav Jagić: Übungen im slawischen Seminar (2) Josef Konstantin Jireček: Die Staaten und Völker der Balkanhalbinsel im 12. – 15. Jahrhunderte (4) Josef Konstantin Jireček: Geschichte der Republik Ragusa (1) Hans von Arnim: Aristoteles‘ Leben, Lehre und Schriften (4) Wilhelm Jerusalem: Psychologie mit besonderer Rücksicht auf die Aufgaben der Erziehung (4) 332 Friedrich Jodl: Hegel, Schopenhauer, Feuerbach (1) Stefan Hock: Geschichte der deutschen Literatur in Österreich (1815–1848; 3) Max Dietz: Die deutsche und italienische Oper bis zur Neuzeit (2) Poletni semester 1907 Wilhelm Meyer-Lübke: Französische Wortbildungslehre (3) Philipp August Becker: Französische Metrik (2) Jakob Minor: Geschichte des deutschen Drama im 16. und 17. Jahrhundert (5) Wilhelm Jerusalem: Praktische Pädagogik (4) Laurenz Müllner: Die Philosophie Platons (1) Vatroslav Jagić: Übungen im slawischen Seminar (2) Vatroslav Jagić: Lesung eines Schriftstellers (2) Marc Gratacap: Französisches Proseminar (3) Zimski semester 1907/1908 in poletni semester 1908: Enoletni prostovoljec Zimski semester 1908/1909 in poletni semester 1909: Krakov Zimski semester 1909/1910 in poletni semester 1910: Rim Zimski semester 1910/1911: Philosophische Fakultät, Wien Josef Strzygowski: Entstehung der christlichen Kunst (2) Josef Strzygowski: Kunsthistorisches Seminar: Die ikonographische Methode (2) Max Dvořák: Geschichte der abendländischen Kunst im Mittelalter (3) Max Dvořák: Kunsthistorische Übungen (2) Julius Ritter von Schlosser: Textkritische Übungen I. (Vasari; 2) Julius Ritter von Schlosser: Übungen aus der Musealpraxis (2) Hans Schrader: Archäologisches Seminar (1) Moritz Dreger: Museumskunde (1) Hans Tietze: Geschichte der deutschen Malerei von 1400 bis zum Tode Dürers (2) Poletni semester 1911 Josef Strzygowski: Asiatische und europäische Kunst im Zeitalter der Karolinger (2) Josef Strzygowski: Kunsthistorisches Seminar: Christliche Kunst in Ägypten (2) 333 Max Dvořák: Italienische Skulptur und Malerei im 13. und 14. Jahrhundert (2) Max Dvořák: Gemäldestudien im Wiener Hofmuseum (1) Max Dvořák: Kunsthistorische Übungen (2) Julius Ritter von Schlosser: Kunsthistorische Seminarübungen. I. Kurs: Übungen an Objekten (2) Julius Ritter von Schlosser: Kunsthistorische Seminarübungen. II. Kurs: Kritik von Texten (1) Emil Reisch: Denkmäler griechisch-römischer Kultur auf dem Boden der österreichisch-ungarischen Monarchie (2) Hermann Julius Hermann: Geschichte der Miniaturmalerei. II. Teil (1) Zimski semester 1911/1912: Philosophische Fakultät, Wien Josef Strzygowski: Weltgeschichte der Kunst der Kreuzzüge (2) Josef Strzygowski: Kunsthistorisches Seminar: Islamische Kunst (2) Max Dvořák: Geschichte der italienischen Skulptur und Malerei im Zeitalter der Renaissance (3) Max Dvořák: Kunsthistorische Übungen (2) Julius Ritter von Schlosser: Kunsthistorische Übungen I. (Vasarilektüre; 1) Julius Ritter von Schlosser: Kunsthistorische Übungen II. (Beschreiben und Erklären von Kunstwerken (2) Emil Reisch: Erklärung ausgewählter antiker Bildwerke (1) Hans Tietze: Geschichte der französischen Kunst des 18. Jahrhunderts (1) Friedrich Jodl: Rationalismus und Empirismus im 17. und 18. Jahrhundert (4) Adolf Stöhr: Cartesius (1) Poletni semester 1912 Josef Strzygowski: Die Renaissance des Abendlandes und der Orient (2) Josef Strzygowski: Kunsthistorisches Seminar: Buddhistische Kunst des ersten christlichen Jahrtausends (2) Max Dvořák: Italienische Skulptur und Malerei im Zeitalter der Renaissance II. (2) Max Dvořák: Die Anfänge der niederländischen Malerei (1) Max Dvořák: Kunsthistorische Übungen (2) Moritz Dreger: Einführung in die Geschichte des Kunstgewerbes (Hausgeräte; 1) Josef Strzygowski: Leonardo und der Ausdruck seelischer Vorgänge 334 France (Franz) Stelè528 Zimski semester 1907/1908: Philosophische Fakultät, Wien 529 Vatroslav Jagić: Geschichte der slawischen Philologie und Altertumswissen-schaft (3) Wenzel Vondrák: Geschichte der böhmischen Literatur (von der hussitischen Bewegung; 2) Wenzel Vondrák: Übungen im Altkirchenslawischen für Anfänger (1) Vatroslav Jagić: Lesung eines Schritstellers (2) Josef Konstantin Jireček: Lektüre mittelalterlicher Schriftdenkmäler (2) Milan Ritter von Rešetar: Russische Lektüre (1) Edgardo Maddalena: Grammatikalische Übungen für Anfänger (2) Edgardo Maddalena: Sprachübungen (2) Franz Wickhoff: Kunsthistorische Übungen (2) Julius Ritter von Schlosser: Kunsttopographie Italiens I. (2) Max Dvořák: Geschichte der Kunst in Venedig (3) Max Dvořák: Kunsthistorische Übungen (2) Poletni semester 1908 Vatroslav Jagić: Grammatik der russischen Sprache auf historischen Hinter-grund (4) Vatroslav Jagić: Lesung eines Schriftstellers (2) Josef Konstantin Jireček: Dalmatien im Mittelalter (2) Josef Konstantin Jireček: Lektüre bosnischer und serbischer Urkunden aus Miklosich (2) Wenzel Vondrák: Übungen im Altkirchenslawischen für Anfänger (1) Milan Ritter von Rešetar: Lektüre ausgewählter Stücke aus Marulic's Werken (1) Roland Graßberger: Schulhygiene für Lehramtskandidaten (2) Edgardo Maddalena: Le Odi di Giuseppe Parini (2) 528 Podatki o predavanjih, ki jih je poslušal France Stelé, so prepisani z obrazcev za posamezni semester z naslovom Nationale für ordentliche Hörer der philosophischen Fakultät in dopolnjeni s polnimi naslovi predavanj, kakor je po semestrih objavljeno v Offentliche Vorlesungen. 529 Za 1. semester predavanj sta ohranjeni dve vpisni poli; prva je po vsem sodeč vsebovala nekatera predavanja, ki jih Stelé ni obiskoval, ali pa jih zaradi kakršnih koli zadržkov ni mogel. Čez seznam petih predavanj je potegnjena diagonalna črta, ki pomeni neveljavnost vpisne pole. 335 Alfred Wolfgang Wurzbach: Boccaccio und sein Einfluß auf die spätere Literatur (2) Josef Hirn: Christianisierung und Germanisierung der südostlichen Alpenländer (1) Ludwig Hartmann: Geschichte des Papsttums seit der Gründung des Kirchenstaates Stefan Hock: Grillparzers Leben und Werke (4) Stefan Hock: Grillparzers Lyrik (2) Julius Ritter von Schlosser: Kusttopographie Italiens II. (2) Max Dvořák: Geschichte der spanischen Malerei im XVII. Jahrhundert (3) Max Dvořák: Kunsthistorische Übungen (2) Zimski semester 1908/1909 Alfons Dopsch: Quellenkunde der Geschichte Österreichs I.: Mittelalter (2) Emil Ottenthal: Lateinische Paläographie des Mittelalters mit Übungen (5) August Fournier: Geschichte Europas von 1815 – 1848 (2) Julius Ritter von Schlosser: Einführung in das Studium der italienischen Plastik (2) Max Dvořák: Geschichte der niederländischen Malerei bis Rubens und Rembrandt (3) Hermann Julius Hermann: Ausgewählte Kapitel aus der Geschichte der ober-italienischen Plastik im 15. Jahrhundert (1) Josef Konstantin Jireček: Die Byzantiner und die Südslawen im früheren Mittelalter (4) Wenzel Vondrák: Nestors altrussische Kronik (2) Wenzel Vondrák: Geschichte der böhmischen Literatur (2) Robert Arnold: Einführung in die wissenschaftliche Literatur und in den Gebrauch derselben (2) Stefan Hock: Grillparzers Leben und Werke (4) Emil Reisch: Praktische Philosophie (4) Friedrich Jodl: Philosophie Schopenhauers (1) Friedrich Jodl: Über die Schopenhauersche Philosophie (1) Poletni semester 1909 Adolf Stöhr: Psychologie (für Lehramtskandidaten) (3) Oswald Redlich: Historische Chronologie des Mittelalters (3) Oswald Redlich: Archivkunde (2) 336 Alfons Dopsch: Quellenkunde der Geschichte Österreichs II. (Mittelalter) (2) August Fournier: Allgemeine Geschichte von 1830 – 1848 (2) Emil Ottenthal: Lateinische Paläographie des Mittelalters mit Übungen (4) Wilhelm Bauer: Die Zeitung, ihre Geschichte und ihre Bedeutung als historische Quelle der Neuzeit (2) Julius von Schlosser: Toskanische Plastik des Quattrocento (2) Max Dvořák: Einführung in die Kunstgeschichte (3) Josef Konstantin Jireček: Die Byzantiner, Bulgaren, Serben und Kroaten im IX. – XII. Jh. (4) Josef Konstantin Jireček: Die slawische Personen- und Ortsnamen des Mittelalters (2) Josef Konstantin Jireček: Nestors altrussische Chronik (2) Max Dvořák: Kunsthistorische Übungen (2) Zimski semester 1909/1910 Alfons Dopsch: Geschichte der Verfassung und Verwaltung Österreichs I.: Mittelalter (3) Emil Ottenthal: Urkundenlehre I. (5) Julius von Schlosser: Textkritische Übungen. Die Mittelalterliche Königsurkunde (mit Übungen) (2) Max Dvořák: Geschichte der italienischen Barockkunst (3) Max Dvořák: Kunsthistorische Übungen (2) Oswald Redlich: Quellen zur Geschichte der Kultus des Mittelalters und der Neuzeit (2) Alfons Dopsch: Münz- und Geldwesen des Mittelalters (2) Josef Strzygowski: Einführung in die Kunstgeschichte (2)530 Josef Strzygowski: Kunstgeschichte der Balkanländer (2) Josef Strzygowski: Kunsthistorische Übungen (2)531 Poletni semester 1910 Emil Ottenthal: Die Papsturkunde mit Übungen (5) Alfons Dopsch: Geschichte der Verfassung und Verwaltung (3) 530 Tiskana publikacija ne navaja teh predavanj, zato so ročno dopisana na prosti rob ustrezne strani. 531 Prav tako dopisano pozneje. 337 Alfons Dopsch: Übungen zur Sozial- und Wirtschaftsgeschichte des Mittelalters (2) Oswald Redlich: Sphragistisch-heraldische Übungen (2) Max Dvořák: Geschichte der malerischen Probleme im XVIII. Jahrhundert (2) Max Dvořák: Denkmalpflege (1) Max Dvořák: Kunsthistorische Übungen für Anfänger (1 ½) Josef Strzygowski: Kunsthistorische Übungen für Anfänger (1 ½) Josef Strzygowski: Albrecht Dürer (2) Julius von Schlosser: Kunsthistorische Übungen (2) Hermann Egger: Gotische Baukunst in Italien (mit Übungen) (1 ½) Emil Reisch: Archäologisches Seminar (2)532 Zimski semester 1910/1911 Oswald Redlich: Die mittelalterlichen Privaturkunden (3) Alfons Dopsch: Lektüre und Kritik österreichischer Geschichtsquellen (2) Josef Strzygowski: Kunsthistorisches Seminar (2) Julius von Schlosser: Textkritische Übungen: Vasari (2) Julius von Schlosser: Übungen aus Musealpraxis (2) Max Dvořák: Geschichte der abendländischen Kunst im Mittelalter (3) Max Dvořák: Kunsthistorische Übungen (2) Hermann Julius Hermann: Geschichte der Miniaturmalerei (1) Emil Reisch: Die wichtigsten Ruinenstätten und Ausgrabungsplatze im Gebiete der griechisch-römischen Kultur (2) Emil Reisch: Archäologisches Seminar (2) Michael Haberlandt: Etnographisches Seminar (2)533 Kruger: Münzenkunde (1)534 Hans Tietze: Geschichte der deutschen Malerei von 1400 bis zum Tode Dürers (2) Hans Schrader: Entwicklung der griechischen Plastik (2) Hans Schrader: Archäologisches Seminar (2) Hans Tietze: Einführung in die Kunstgeschichte (2) 532 Na spodnjem robu dokumenta je z roko pripisano: »Int. Mitglied des Instituts für Österreich. Geschichtsforschung.« 533 Ime predavatelja je prečrtano, popravka ni. 534 V publikaciji Übersicht der Akademischen Behörden etc. Kruger ali Krüger ni naveden med univerzitetnimi in zunanjimi predavatelji. 338 Poletni semester 1911 Oswald Redlich: Archivkunde (2) Emil Ottenthal: Paläographisch-diplomatische Übungen (1) Max Dvořák: Italienische Skulptur und Malerei im 13. und 14. Jh. (2) Max Dvořák: Gemäldestudien in Wiener Hofmuseum (1) Max Dvořák: Kunsthistorische Übungen (2) Julius von Schlosser: Kunsthistorisches Seminar. Übungen I. (2) Julius von Schlosser: Kunsthistorisches Seminar. Übungen II. Kritik von Texten (2) Josef Strzygowski: Asiatische und europäische Kunst in Zeitalter der Karolinger (2)535 Josef Strzygowski: Kunsthistorisches Seminar. Christliche Kunst in Ägypten (2) Hans Schrader: Entwicklung der antiken Plastik536 Hans Schrader: Archäologisches Seminar537 Hermann Julius Hermann: Geschichte der Miniaturmalerei (1)538 Zimski semester 1911/1912 539 Max Dvořák: Geschichte der italienischen Skulptur und Malerei im Zeitalter der Renaissance (3) Max Dvořák: Kunsthistorische Übungen (2) Josef Strzygowski: Die bildende Kunst der Gegenwart (2) Emil Reisch: Praktische Philosophie (4) Hans Schrader: Die Terrakotten der kaiserlichen Antikensammlungen (2) Heinrich Gomperz: Hauptprobleme der Aesthetik (2) Schwarter: Archäologische Übungen (2)540 Josef Strzygowski: Islamistische Kunst (2) 535 Ime predavatelja je prečrtano. 536 Ime predavatelja je prečrtano. 537 Ime predavatelja je prečrtano 538 Prečrtano. – Na spodnjem robu je pripis: »Es wird bestätigt daß Fr. Stelè Mitglied des Instituts f. österr. Gesch. ist.« 539 Na vrhu dveh dokumentov, ki ju združujem v en stolpec za zaimski semester 1911/1912, je zapisan podatek, da gre za vpis oz. študij v 9. semestru. 540 V publikaciji Übersicht der Akademischen Behörden etc. Schwarter ni naveden med univerzitetnimi in zunanjimi predavatelji. 339 Dodatek 4: Listine Filozofske fakultete Univerze Dunaj ob zaključku študija Arhiv Univerze Dunaj hrani večino listin, ki dokazujejo študij, izpite ter postopke, povezane z oddajo in oceno disertacije ter promocijo. Ker so France Stelè, Vojeslav Molè in Izidor Cankar malone istočasno zaključevali študij, se listine in formal-nosti ponavljajo, vendar je najpopolnejša osebna mapa Hermanna (Vojeslava) Moleta. Med dokumenti vseh treh so posebej dragoceni lastnoročno napisani življenjepisi. Očitno je bila oblika predpisana in zato sledijo predvidenemu obrazcu: našteli so osnovne osebne podatke, leta študija na dunajski univerzi in drugod, ev. so tudi imenovali za študijsko odločitev najpomembnejše profesorje. Listine vsakega kandidata so shranjene v posebni mapi z uradnim naslovom Rigorosenakt, na kateri je napisano ime kandidata in vpisna številka zaključnega protokola: Moletova mapa ima številko Nr. 3496, Steletova Nr. 3369 in Cankarjeva Nr. 3764. Evidenčne številke se ponavljajo tudi na drugih obrazcih in v vpisnih poljih, zadnjič v knjigi Rigorosenprotokolle. Na vsaki mapi so zapisana imena poročevalcev: na vseh treh mapah sta kot poročevalca (referenta) navedena dvorni svetnik Josef Strzygowski in profesor Max Dvořák. Ker je bil V. Molè doktorant J. Strzygowskega, je njegovo ime navedeno v prvi vrstici, Dvořákovo ime pa v naslednji; na Steletovi in Cankarjevi mapi sta imeni profesorjev napisani v obratnem zaporedju. 340 Časovno najstarejši je sklop dokumentov z vlogo za zaključne izpite, rigoroze. Kakor je iz sklepnega vpisa razvidno, je prvi del rigorozov trajal dve uri, drugi del, ki je sledil približno en teden pozneje, pa eno uro. Molè je v maju 1912 (brez napisanega dneva, vendar pred 6. majem) prošnjo za pristop k strogim izpitom naslovil na profesorski kolegij ter v prošnji naštel priložene listine: 1. krstni list, 2. maturitetno spričevalo, 3. potrdilo, da je odšel z Dunaja, 4. potrdilo, da se je izpisal z Univerze v Krakowu, 5. indeks, 6. curriculum vitae, 7. disertacijo. Na list je Dvořák pripisal: Wird befürwortet 6. V. 1912., »Podpiram«. Vložitev prošnje je potrjena s plačilom koleka za 1 krono; na potrdilu je tudi Moletov naslov: (Dunaj) VIII. okraj, Albertgasse 55. Življenjepis je posebej kolkovan, plačati je bilo treba 30 beličev (= Heller). Brez datuma je obrazec Univerzitetne kvesture, ki je potrdilo za plačilo oz. prejem 40 kron kot takse za aprobacijo disertacije. Oceno Moletove disertacije je pisal Strzygowski in ob podpisu je datum 24. VI. 1912, Dvořák se je z njegovimi besedami strinjal in je 30. VI. 1912 tudi sam podpisal oceno. Tudi pri oceni Steletove in Cankarjeve disertacije sta profesorja dokončala delo v roku enega tedna (gl. sl. 22, 23 in 24). 5. maja 1912 je Molè zaprosil Visoki dekanat filozofske fakultete na Dunaju za dovoljenje za pristop k predstavitvi pozitivno ocenjene (approbierte) disertacije. Prošnja je kolkovana z 1 krono. V knjigo protokolov rigorozov in promocij so vpisane ocene ustnih izpitov, imena profesorjev in stavek, da je kandidat prevzel listino. – Rubrike v knjigi protokolov se od Mantuanijevih časov niso spremenile. 341 Slika 117: France Stelè je svoj življenjepis opremil z datumom 8. marec 1912 Slika 118: Curriculum vitae Izidorja Cankarja, datum ni zapisan, vendar je najbrž 7. julij 1913, ko je predložil vlogo za pristop k rigorozom 342 Slika 119: Življenjepis Vojeslava Moleta ni datiran, a je bil napisan pred 6. majem 1912 Slika 120: Moletova prošnja za pristop k strogim izpitom 343 Slika 121: Potrdilo Univerzitetne kvesture, da je Vojeslav Molè vplačal 40 kron kot takso za aprobacijo disertacije Slika 122: Moletova prošnja za pristop k predstavitvi aprobirane disertacije 344 Slika 123: Protokol o rigorozih in zagovoru disertacije, kar je Vojeslav Molè opravil 4. in 11. julija 1912; promocija je bila 23. julija 1912 Slika 124: Steletov podpis v knjigi univerzitetnih protokolov, ko je 5. junija 1912 prevzel doktorsko diplomo 345 Dodatek 5: Seznam predavanj in nosilci vsebin na Filozofski fakulteti od 1920 dalje Imena predavateljev in naslovi vsebin oz. tem za posamezno študijsko leto so bili vsako leto vnaprej objavljeni, sprva – po zgledu Univerze na Dunaju – celo za vsak semester posebej. V poznejših publikacijah, ki so izhajale samo na začetku akademskega leta, pa je semester predavanj pogosto posebej označen, v seznamih so dobili mesto različni dodatni podatki, npr. obveznosti študenta in oblike preverjanj znanja (izpit, kolokvij, pisni izdelek, predstavitev itd.), pogoji za napredovanje v višji letnik, za prijavo diplomskega dela itd. Z leti so postajali Seznami predavanj podatkovno nasičeni, dodane so bile informacije, kateremu letniku so neka predavanja namenjena, kateri smeri (enopredmetni ali dvopredmetni, pedagoški ali nepedagoški smeri, posebej je bila zaznamovana izbirnost, vzporedne skupine so bile oštevilčene ipd.), pa tudi informacije o govorilnih urah, o oddajanju prijavnic za izpite itd. Študijski in usmerjevalni podatki so bili podrobno zabeleženi v seznamih za posamezno leto, mogoče pa jih je bilo prebrati na tudi oddelčni oglasni tabli skupaj s tako rekoč oddelčno-internimi sporočili. Na Seznamih predavanj so marsikdaj vpisane terenske vaje ter ogledi spomenikov in razstav, kadar je tak vpis označeval del študijskih obveznosti, zato pa ni obvestil glede strokovnih ekskurzij, ki so bile odvisne od več zunanjih okoliščin. Seznami predavanj so se podatkovno in oblikovno spreminjali glede na zahteve te ali one reforme visokošolskega študija, prav tako so želeli ustreči predlogom 346 in zahtevam študentov. Vsa preoblikovanja niso bila posrečena, ker je odločujoča administracija premalo vedela o resničnem utripu na Univerzi. Tako so za leto 1980/1981 navedena le predavanja, specifična za takratno Pedagoško-znanstveno enoto (PZE) za umetnostno zgodovino, ni pa tistih, ki so bila prestavljena v skop izbirnih, namenjenih študentom različnih smeri (npr. ni zgodovina estetike, latinskega in nemškega jezika, muzeologije, latinske paleografije itd.). Kdor se ne spominja študijske resničnosti tistih let in se zanaša na natisnjene Sezname predavanj, je lahko vsaj v prvem hipu zbegan. V nadaljevanju so za letnico študijskega leta zapisana imena predavateljev in naslovi vsebin ter število ur, pri čemer v oklepaju navedena številka tedenskih ur (npr. 2 pomeni, da sta bili vsebini namenjeni dve tedenski uri). Predavatelji so navedeni samo s priimki, rojstno ime pa sem dodala le takrat, kadar je v seznamih najti dve osebi z enakim priimkom. Podatki o predavanjih na ljubljanski Univerzi so za čas do II. svetovne vojne prevzeti iz tiskanih publikacij z naslovom Seznam predavanj na Univerzi kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani, ki se je pozneje (1929–1941) imenoval Seznam predavanj na Univerzi kralja Aleksandra I. v Ljubljani. Potem, z akademskim letom 1941/1942, se je naslov dopolnil z vzporednim italijanskim prevodom: Programmi dei corsi / Seznam predavanj. Od leta 1945 dalje je na objavljenih knjižicah ostal temeljni naslov Seznam predavanj, ki se je z leti spreminjal. Prva publikacija, natisnjena v jeseni 1945 ima naslov : Seznam predavanj na univerzi v Ljubljani za zimski semester 1945/46. V Ljubljani 1945. – Catalogus lectionum universitatis labacensis. Semestre hibernum 1945/46. V zimskem semestru 1947/1948 pa se je naslov glasil: Federativna ljudska republika Jugoslavija. Ljudska republika Slovenija. Univerza v Ljubljani. Univerzitetna oblastva, osebje, institucije in seznam predavanj. V Ljubljani 1947. V nadaljevanju ohranjam obči in vedno prisoten naslov Seznam predavanj. Popravila sem nekatere tipkarske spodrsljaje, ki jih je najti v objavljenih seznamih predavanj, pri čemer skoraj nikoli ne gre za nerodnosti, zapisane v tajništvu oddelka za umetnostno zgodovino. Nedvomno Luc Menaše v akademskem letu 1972/1973 ni predaval razvoja umetnosti od Karolingov do romantike, ampak do romanike; zatipkana napaka je beseda »okonografija«, ko bi morala biti ikonografija ipd. Ostale so nekatere nejasnosti: bi moralo biti v seznamu predavanj za leto 1979/1980 napisano: Juteršek: »Zgodovina umetnosti 347 slovenskih dežel« ali pa – glede na zaporedje njegovih dotedanjih predavanj – »slovanskih« dežel. Pustila sem »manirizem« kot starejši strokovni izraz, in ga nisem popravila v manierizem, saj sta do nedavnega tudi v strokovni literaturi obstajala oba samostalnika. Okrajšave (slov., jugoslov. ipd.) sem izpisala, ker jih je v Seznamih predavanj najti v različnih oblikah. V nadaljevanju niso navedena predavanja za sto let, ampak za 97: v Seznamih predavanj je za študijski leti 1936/1937 in 1937/1938 zapisano: »Predavatelj in predavanja se naznanijo pozneje.« Po odhodu Izidorja Cankarja v diplomacijo je trajalo do jeseni 1938, da so s Steletovim prihodom na fakulteto predavanja spet stekla. In v študijskem letu 1944/1945 so predavanja zaradi odredbe generala Rupnika odpadla. 1920 (brez opredelitve semestra, predavati je pričel sredi maja 1920): Cankar: Zgodovina starokrščanske umetnosti (3), Notranji pogoji umetnostne oblike: teoretski kurz (1), Seminar: Umetnostno-zgodovinske vaje (2). 1920/1921, ZS541: Cankar: Zgodovina umetnosti v starokrščanski dobi in zgodnjem srednjem veku (3), Impresionizem in ekspresionizem (1), Umetnostnozgodovinske vaje (2). Molè: Zgodovina antične umetnosti, 1. del (3), Uvod v zgodovino bizantinske umetnosti, 1. del (2), Seminar: Ikonografične vaje (2). Mantuani: Uvod v študij umetnostne zgodovine: nadaljevanje (1), Zgodovina grške umetnosti (2), Umetnost v šolskem pouku (1). PS: Cankar: Zgodovina zapadnoevropske arhitekture, plastike in slikarstva v poznejšem srednjem veku (3), Arhitektura in plastika v zadnji tretjini 19. stoletja, Umetnostnozgodovinske vaje (2). Molè: Zgodovina antične umetnosti, 2. del (4), Špansko slikarstvo 17. in 18. stoletja (namesto seminarja, 2). Mantuani: Uvod (1), Zgodovina grške umetnosti (2), Umetnost v šolskem pouku (1). 1921/1922, ZS: Cankar: Gotika in italijanska renesansa (3), Seminar, starokrščanska plastika (2), Seminar (brez navedbe ur). Molè: Grška umetnost v V. in IV. stoletju (2), Bizantinska umetnost do 7. stoletja (2), Seminar (2). Mantuani: Grška umetnost, 2. del (2), Latinska epigrafika (1), Razmnožujoče umetnosti, njih zgodovina, tehnika, znaki in praksa spoznavanja (za vse fakultete, 1). 541 V nadaljevanju uporabljam kratici ZS in PS za zimski in poletni semester, kadar je taka oznaka potrebna. 348 PS: Cankar: Italijanska renesansa (2), Staronizozemsko slikarstvo (1), Seminar: Vasari (2). Molè: Grška umetnost (2), Bizantinska umetnost (2), Uvod v metodo umetnostne zgodovine (1), Seminar (2). Mantuani: Zgodovina grške umetnosti (2), Latinska epigrafija (1), Razmnožujoče tehnike (1). 1922/1923, ZS: Cankar: Seminar: Analiza in datiranje umetnin v zvezi s predavanji (2). Molè: Helenizem (2), Bližnji Orient v srednjem veku (2), Seminar (2). Mantuani: Grška in helenistična umetnost (2), Izbrana poglavja o antični tehniki (2).542 PS: Cankar: Italijanska umetnost 16. stoletja (2), Holandsko slikarstvo 17. stoletja (1), Seminar: Slovstvo o umetnosti na Slovenskem (2). Molè: Etrurska in rimska antična gliptika in keramika (2), Arheološka hermenevtika (2). Mantuani: Grška plastika (2), Srednjeveške in novejše tehnike (2). 1923/1924, ZS: Cankar: Baročna umetnost (3), Holandsko slikarstvo 17. stoletja (1). Seminar: Slovstvo o umetnosti na Slovenskem (2). Mantuani: Kulturna in idejna podlaga starokrščanske umetnosti (2), O drobni in obrtni umetnosti 10. stoletja na Zapadu (otonska doba, 2).543 PS: Cankar: Italijanska umetnost 17. in 18. stoletja (2), Francosko slikarstvo nove dobe (1), Holandsko in belgijsko slikarstvo 17. stoletja (1), Seminar: zgodovina risbe (2). Mantuani: Kulturna in idejna podlaga starokrščanske umetnosti (2), O drobni in umetni obrti (2). 1924/1925, ZS: Cankar: Zgodovina zapadnoevropske in bizantinske umetnosti v zgodnjem srednjem veku (3). PS: Cankar: Zgodovina umetnosti v srednjem veku (3), Nemško slikarstvo 15. in 16. stoletja (1), Seminar (2). 1925/1926, ZS: Cankar: Pozni srednji vek (3), Metoda spoznavanja likovne umetnosti: osnovni pojmi (1), Seminar, v zvezi z glavnim predmetom (2). PS: Cankar: Zgodovina italijanske umetnosti v renesansi (3), Nizozemsko slikarstvo 15. stoletja (1), Seminar: srednjeveška arhitektura (3). 542 V Seznamu predavanj je navedeno, da je na Teološki fakulteti v obeh semestrih honorarni predavatelj Josip Dostal predaval Pregled cerkvene umetnosti do početka gotike (2) ter Umetnost in umetna obrt v neposredni službi liturgije (1). 543 V tem semestru je Josip Dostal predaval naslednje predmete: Umetnost baročne in naslednjih dob, zlasti z ozirom na cerkveno umetnost naših pokrajin (1), Temelji in načela religiozne umetnosti (1), Razlaganje izbranih del krščanske umetnosti (1). 349 1926/1927, ZS: Cankar: Italijanska umetnost visoke renesanse (3). Razvoj nizozemskega slikarstva v 16. in 17. stoletju (1), Seminar: gotska arhitektura (3). PS: Cankar: Barok v Italiji (3), Holandsko slikarstvo 17. stoletja (1), Seminar: Vaje iz gotske arhitekture (2). 1927/1928, ZS: Cankar: Italijanska umetnost 17. stoletja (3), Špansko slikarstvo 17. in 18. stoletja (1), Vaje iz gotske arhitekture (2). PS: Cankar: Francosko slikarstvo novega veka (2), Holandsko in belgijsko slikarstvo 17. stoletja (1), Špansko slikarstvo 17. in 18. stoletja (1), Seminar: Gotska arhitektura (2). 1928/1929, ZS: Cankar: Starokrščanska umetnost (2), Zgodovina nemškega slikarstva 15. in 16. stoletja (1), Uvod v umetnostno zgodovino (2). PS: Cankar: Umetnost zgodnjega srednjega veka (2), Nemško slikarstvo 16. stoletja (1), Sistematika stila (2). 1929/1930, ZS: Cankar: Romanika, gotika (4), Seminar: srednjeveška skulptura in arhitektura Dalmacije (2). PS: Cankar: Pozni srednji vek (3), Francosko slikarstvo v novem veku (1), Seminar iz skulpture in arhitekture poznega srednjega veka (2). 1930/1931, ZS: Cankar: Gotika (3), Francosko slikarstvo 17. in 18. stoletja (1), Vaje v zvezi z glavnim predmetom (2). PS: Cankar: Slikarstvo 13. in 14. stoletja (3), Francosko slikarstvo 18. stoletja (1), Vaje v zvezi z glavnim predmetom (2). 1931/1932, ZS: Cankar: Renesansa (3), Sistematika arhitekturnega stila (1), Seminar: vaje v zvezi z glavnim predmetom (2). PS: Cankar: Italijanska umetnost v renesansi (3), Sistematika arhitekturnega stila (1), Vaje v zvezi z glavnim predmetom (2). 1932/1933, ZS: Cankar: Michelangelo in začetki baroka (3), Staronizozemsko slikarstvo (1), Vaje (2). PS: Cankar: Zgodovina baročne umetnosti v Italiji (3), Nizozemsko slikarstvo 16. stoletja (1), Vaje (2). 1933/1934, ZS: Cankar: Zgodovina baročne umetnosti v Italiji (3), Nizozemsko slikarstvo (1), Vaje (2). PS: Cankar: Holandsko in belgijsko slikarstvo 17. stoletja (3), Špansko slikarstvo 17. in 18. stoletja (1), Vaje (2). 350 1934/1935, ZS: Cankar: Starokrščanska umetnost (3), Nemško slikarstvo 16. in 17. stoletja (1), Vaje: slikarstvo na Slovenskem ob delih v Narodni galeriji (2). PS: Cankar: Zgodnji srednji vek v Zahodni Evropi (3), Nemško slikarstvo 15. in 16. stoletja (1), Vaje v Narodni galeriji (2). 1935/1936, ZS: Cankar: Romanika (3), Sistematika stila (1), Vaje (2). PS: Cankar: Srednji vek (3), Sistematika stila (1), Vaje v Narodni galeriji (2). 1936/1937: Predavatelj in predavanja se naznanijo pozneje. 1937/1938: Predavatelj in predavanja se naznanijo pozneje. 1938/1939, ZS: Stelè: Karolinški vozel in postanek srednjeveške umetnosti (3), Zapadnoevropsko slikarstvo II: van Eyck (1), Seminar: čitanje virov in vaje (3). PS: Stelè: Karolinški vozel in postanek srednjeveške umetnosti (3), Zapadnoevropsko slikarstvo III (1), Seminar: čitanje virov in vaje (3). 1939/1940, ZS: Stelè: Gotika (3), Slikarstvo IV – Michelangelo, Tizian, Tintoretto (1), Seminar za začetnike (2), Čitanje in komentiranje virov (1). PS: Stelè: Umetnost renesančne dobe (3), Zapadnoevropsko slikarstvo V – Tizian, Tintoretto (1), Seminarske vaje za začetnike (1). Mesesnel: Čitanje in komentiranje virov (2), Začetki bizantinske umetnosti (1), Seminarske vaje (2). 1940/1941, ZS: Stelè: Umetnost baročne dobe (3), Zapadnoevropsko slikarstvo VI: Tintoretto, El Greco, Velazquez (1), Seminarske vaje za začetnike (1), Čitanje in komentiranje virov (2). Molè: Kulturne osnove in začetki bizantinske umetnosti (4), Srbska srednjeveška umetnost (2). Mesesnel: Bizantinska arhitektura in slikarstvo v srednjem veku (1), Seminarske vaje: spomeniki srbske srednjeveške umetnosti (2). PS: Stelè: Rokoko in klasicizem (3), Zahodnoevropsko slikarstvo VII (1), Seminarske vaje za začetnike (2), Čitanje in komentiranje virov (1). Mesesnel: Bizantinska umetnost v srednjem veku II.: slikarstvo in kiparstvo (1), Seminarske vaje (2). 1941/1942, ZS:544 Molè: Umetniška kultura Vzhodne Evrope v srednjem veku (2), Duhovna kultura v prvih stoletjih obstoja bizantinske države (1), Slavistični problemi umetnostne zgodovine (1), Seminarske vaje (2). Stelè: Zgodovina zapadnoevropske umetnosti. I. Starokrščanska umetnost (2), Zapadnoevropsko kiparstvo (1), Uvod v študij umetnostne zgodovine (1), Vaje za začetnike (1), Čitanje in komentiranje virov (2). Mesesnel: Bizantinsko slikarstvo in kiparstvo v srednjem veku II. (1), Seminarske vaje (2). 544 Predavanja so navedena dvojezično, v slovenščini in italijanščini. 351 PS: Molè: Umetniška kultura Vzhodne Evrope v srednjem veku (2), Seminarske vaje (2). Stelè: Zgodovina zapadnoevropske umetnosti, II. (2), Zapadnoevropsko kiparstvo, II. (1), Uvod v študij umetnostne zgodovine (1), Vaje za začetnike (1), Čitanje in komentiranje virov (2). Mesesnel: Starokrščansko miniaturno slikarstvo (1), Seminarske vaje: kritika stila in referati (2). 1942/1943, ZS: Molè: Bizantinska umetnost in umetnost Zapadne Evrope (2), Seminar (2). Stelè: Zgodovina zapadnoevropske umetnosti (2), Zapadnoevropsko kiparstvo (1), Vaje za začetnike (1), Čitanje in komentiranje virov (2). Mesesnel: Bizantinsko slikarstvo na Balkanu (1), Seminar: obravnava spomenikov (2). PS: Molè: Umetnost zgodnjega srednjega veka na Bližnjem vzhodu (2), Seminar (2). Stelè: Zgodovina zapadnoevropske umetnosti: romanika (2), Zapadnoevropsko kiparstvo IV, romanika, gotika (1), Uvod (1), Vaje za začetnike (1), Čitanje in komentiranje virov (2). 1943/1944, ZS: Molè: Zgodovina bizantinske umetnosti (2), Seminar (2). Stelè: Zgodovina zahodnoevropske umetnosti, V (2), Uvod v študij (1), Zgodovina umetnosti pri Slovencih I. (2), Vaje in seminar za začetnike (1), Čitanje in komentiranje virov (2). V študijskem letu 1944/1945 so predavanja zaradi odredbe generala Rupnika odpadla. 1945/1946, ZS: Stelè: Zgodovina zapadnoevropske umetnosti, I. Starokr- ščanska doba (2), Zgodovina umetnosti pri Slovencih (2), Uvod v študij (1), Vaje in seminar za začetnike (1), Čitanje in komentiranje virov (2). PS: Stelè: Zgodovina zapadnoevropske umetnosti, II. (2), Zgodovina umetnosti pri Slovencih (2), Uvod v študij umetnostne zgodovine (1), Vaje in seminar za začetnike (1), Čitanje in komentiranje virov (2), Vaje za začetnike (2). 1946/1947, ZS: Stelè: Zgodovina zapadnoevropske umetnosti, III. (2), Zgodovina umetnosti pri Slovencih (1), Uvod v študij umetnostne zgodovine (1), Vaje za začetnike (1), Čitanje in komentiranje virov (2). PS: Stelè: Romanska umetnost (2), Zgodovina umetnosti pri Slovencih (1), Uvod v študij umetnostne zgodovine (1), Vaje za začetnike (1), Čitanje in komentiranje virov (2). 1947/1948: Stelè: Umetnost zapadne Evrope V. in VI. (2), Zgodovina umetnosti pri Slovencih (1), Uvod v študij umetnostne zgodovine (1), Vaje za začetnike (1), Čitanje in komentiranje virov (2). 352 1948/1949: Stelè: Umetnost zapadne Evrope, renesansa (2), Uvod v študij umetnostne zgodovine (1), Vaje za začetnike (1), Čitanje in komentiranje virov (2), poletni semester: Slovenska umetnostna zgodovina (1). 1949/1950, ZS: Stelè: Umetnost zapadne Evrope (2), Uvod v študij umetnostne zgodovine (1), Slovenska umetnostna zgodovina (1), Vaje za začetnike (1), Čitanje in komentiranje virov (2). PS: Stelè: Zgodovina zapadno-evropske umetnosti II. (2), Slovenska umetnost, osnove raziskovanja (1), Uvod v študij umetnostne zgodovine (1), Vaje za začetnike (1), Seminar s čitanjem in komentiranjem virom (2). 1950/1951, ZS: Stelè: Zgodovina zapadnoevropske umetnosti III. (2), Slovenska umetnostna zgodovina, osnove raziskovanja in izbrana poglavja (1), Uvod v študij umetnostne zgodovine (1), Umetnostnozgodovinsko opredeljevanje umetnin (2), Čitanje in komentiranje virov (1), Vaje za začetnike (vodi asistent tov. Menaše L., 1), Muzeologija in varstvo spomenikov (predavatelj se naznani pozneje, 3). PS: Stelè: Zgodovina zapadnoevropske umetnosti IV. (2), Uvod v študij umetnostne zgodovine (1), Slovenska umetnostna zgodovina (1), Čitanje in komentiranje virov (2), Umetnostnozgodovinsko določanje umetnin (2), Vaje za začetnike (vodi asistent L. Menaše, 1), Baš: Muzeologija in varstvo spomenikov (3). 1951/1952: Stelè: Zgodovina zapadnoevropske umetnosti V. (2), Slovenska in jugoslovanska umetnostna zgodovina (1), Uvod v študij umetnostne zgodovine (1), Vaje za začetnike (vodi asistent L. Menaše, 1), Umetnostnozgodovinsko opredeljevanje umetnin (2), Čitanje in komentiranje virov (2), Baš: Muzeologija in varstvo spomenikov (3), Mikuž: Novejša evropska zgodovina umetnosti. Začetki in razvoj renesanse v Italiji (2). 1952/1953: Stelè: Zgodovina zahodnoevropske umetnosti I. in II. (2), Uvod v študij zahodnoevropskega kiparstva (1), Slovenska in jugoslovanska umetnostna zgodovina (1), Vaje za začetnike (vodi asistent L. Menaše, 1), Umetnostnozgodovinsko opredeljevanje umetnin (2), Čitanje in komentiranje virov (2). Mikuž: Visoka renesansa in manirizem v Italiji; severna renesansa (4). Klemenc: Razvoj svetišča v antiki (2), Antična zgodovina za nezgodovinarje (2). Baš: Muzeologija in varstvo spomenikov (3). 353 1953/1954: Stelè: Zapadnoevropska umetnostna zgodovina III. in IV. (2), Uvod v študij plastike (1), Slovenska umetnostna zgodovina (1), Čitanje in komentiranje virov (2), Vaje: opredeljevanje umetnin (2), Vaje za začetnike (vodi asistent L. Menaše, 1). Mikuž: Severna renesansa, pričetki baroka v Italiji (4), Seminar: praktične vaje (2). Klemenc: Ekspanzija rimske države do Donave (2), Helenistična in pohelenistična plastika (2). Baš: Muzeologija in varstvo spomenikov (3). 1954/1955: Stelè: Zahodnoevropska umetnostna zgodovina V. in VI. (2), Uvod v študij zgodovine plastike (1), Slovenska umetnostna zgodovina (1), Čitanje in komentiranje virov (2), Vaje: opredeljevanje umetnin (2), Vaje za začetnike (vodi asistent L. Menaše, 1). Mikuž: Severna renesansa, pričetki baroka v Italiji (4), Seminar: praktične vaje (2). Klemenc: Ekspanzija rimske države do Donave (2), Helenistična in pohelenistična plastika (2). Baš: Muzeologija in varstvo spomenikov (3). 1955/1956: Stelè: Zapadno-evropski umetnostnozgodovinski srednji vek VII in VIII (2), Uvod v študij umetnostne zgodovine (1), Slovenska umetnostna zgodovina (1), Čitanje in komentiranje virov (2), Vaje v umetnostnozgodovinskem opredeljevanju (2), Vaje za začetnike (vodi asistent Menaše, 1). Mikuž: Italijanska renesansa (3), Likovna umetnost 19. stoletja (1), Seminar (2). Klemenc: Plastika v rimskem imperiju od Augusta dalje (2), Zgodovina Grške, od konca perzijske ekspanzije do propada perzijske države (2). Baš: Muzeologija in varstvo spomenikov (3). 1956/1957: Stelè: Zgodovina umetnosti v zapadni Evropi I (2) in II (2), Slovenska umetnostna zgodovina (1), Uvod v študij zgodovine slikarstva (1), Umetnostnozgodovinsko opredeljevanje umetnin (2), Čitanje in komentiranje virov (2), Proseminar ( Menaše, 1). Mikuž: Visoka renesansa in manirizem v Italiji (ZS: 3, PS: 4), Umetnost XIX. stoletja (1), Seminar (2). Klemenc: Države Diadohov do njihove propasti (2), Plastika v Rimu in provincah po Trajanu (2), Ekskurzije po dogovoru. Baš: Muzeologija in varstvo spomenikov (3). 1957/1958: Predavatelj in predavanja iz umetnostne zgodovine bodo javljeni pozneje. Uvod v študij umetnostne zgodovine za začetnike (vodi Menaše, 1). Mikuž: Severna renesansa I. (ZS: 4), II. (PS: 3), Seminarske vaje (2). Klemenc: Prodiranje Rimljanov v balkanske dežele (2), Rimsko slikarstvo v prvem stoletju (2), Ekskurzije. Baš: Muzeologija in varstvo spomenikov (3). 354 1958/1959: Predavatelj bo javljen pozneje. Barok v Italiji in Španiji (zimski semester, 4), Barok v severnih deželah (poletni semester, 4), seminarske vaje (2). Stelè: Izbrana poglavja iz jugoslovanske umetnostne zgodovine (1), Uvod v študij umetnostne zgodovine (1), Čitanje in komentiranje virov (2), Vaje iz ikonografije (1). Klemenc: Plastika helenizma (2), Antični zgodovinski in arheološki problemi (2). Baš: Muzeologija in varstvo spomenikov (3). 1959/1960: Mikuž: Italijanska renesansa (4), Seminar: primerjalne študije (2). Stelè: Poglavje iz jugoslovanske umetnostne zgodovine (ZS, 1), Poglavje iz slovenske umetnostne zgodovine (PS, 1), Problemi iz umetnostne zgodovine srednjega veka (1), Čitanje in komentiranje virov (2), Vaje iz umetnostne zgodovine srednjega veka (1), Vaje iz jugoslovanske umetnostne zgodovine (ZS, 1). Baš: Muzeologija in varstvo spomenikov (3). Klemenc: Glej pod: Arheologija. 1960/1961: Mikuž: Severna renesansa (4), Seminar (2), Uvod v umevanje umetnostne zgodovine (1). Menaše, Luc: Srednjeveška umetnost (2), Proseminarske vaje (1). Stelè: Umetnost Srbije in Makedonije (2), Seminar (2), Umetnost Hrvatske, posebej Dalmacije (2). Klemenc: Glej pod: Arheologija. Baš: Muzeologija in varstvo spomenikov (3). 1961/1962: Mikuž: Visoka renesansa v Italiji (4), Seminar: praktične vaje (1), Proseminar: Uvod v umevanje umetnostne zgodovine (2). Stelè: Umetnost Hrvatske in Dalmacije (2), Slovenska umetnost (2), Vaje iz jugoslovanske umetnostne zgodovine (2). Klemenc: Glej predavanja pod: Arheologija. Menaše, Luc: Umetnost srednjega veka (2), Umetnost novega veka (2). Seminarske vaje (2). Baš: Muzeologija in varstvo spomenikov (3). Šubic: Restavratorstvo in preparatorstvo (2). 1962/1963: Mikuž: Uvod v umevanje umetnostne zgodovine (1), Moderna umetnost (1), Izbrana poglavja iz baroka (2), Seminarske vaje (2), Proseminarske vaje (2). Stelè: Vaje iz izbrane problematike umetnostne zgodovine jugoslovanskih narodov I., II. (2). Klemenc: Evropa v antiki (1), Helenistična plastika (Pergamon itd., 2), Ekskurzije o potrebi. Menaše, Luc: Umetnost novega veka (2), Pozni srednji vek: izbrana poglavja (2), Seminarske vaje (2). Baš: Muzeologija in varstvo spomenikov (2). Šumi: Slovenska umetnost (2), Slovenska umetnost: Izbrana poglavja (2), Slovenska umetnost: seminar in terenske vaje (2). 1963/1964: Mikuž: Izbrana poglavja iz italijanskega quattrocenta (2), Uvod v umevanje zgodovine umetnosti (1), Moderna umetnost (1), Proseminar: vaje 355 (2 + 2). Klemenc: Antična plastika od Avgusta do Trajana (2). Stelè: Poglavja iz bizantinske in jugoslovanske umetnosti (2). Šubic: Restavratorstvo in preparatorstvo (2). Menaše, Luc: Umetnost srednjega veka (2), Visoki srednji vek: izbrana poglavja (2), Seminarske vaje (2). Šumi: Pregled umetnosti jugoslovanskih narodov (2), Izbrana poglavja iz novejše slovenske umetnosti (2), Vaje iz novejše slovenske umetnosti (z ogledi spomenikov, 2), Slovenska umetnost (2), Slovenska umetnost: izbrana poglavja (2), Slovenska umetnost: seminar in terenske vaje (2). Baš: Muzeologija in varstvo spomenikov (2). 1964/1965: Mikuž: Severna renesansa (2), Uvod v umevanje umetnostne zgodovine (1), Moderna umetnost (1), Seminarske vaje (2 + 2). Klemenc: Pregled arhaične grške plastike (2). Stelè: Izbrana poglavja iz bizantinske umetnosti (2). Menaše, Luc: Problemi zgodovine in ikonografije srednjeveške umetnosti (2), Pregled umetnosti v novem veku (2), Seminarske vaje s prevajanjem in komentiranjem virov (2). Šumi: Pregled slovenske umetnosti (2), Poglavja iz moderne slovenske umetnosti (2), Vaje iz slovenske umetnosti z ogledi spomenikov (2). Baš: Muzeologija in varstvo spomenikov (2). Juteršek: Proseminarske vaje (2). Šubic: Restavratorstvo in preparatorstvo (2). 1965/1966: Mikuž: Visoka renesansa (2), Uvod v umevanje umetnostne zgodovine (1), Moderna umetnost (1), Seminarske vaje (2). Klemenc: Zgodovina antične Grške, pregled (2). Stelè: Poglavja iz zgodovine bizantinske umetnosti (2). Šubic: Restavratorstvo in preparatorstvo (2). Menaše, Luc: Umetnost novega veka (2), Srednjeveško rokopisno slikarstvo: izbrana poglavja (2), Srednjeve- ška krščanska ikonografija: izbrana poglavja (2), Seminarske vaje: prevajanje in komentiranje virov in umetnostnozgodovinsko interpretiranje likovnih spomenikov (2). Šumi: Pregled zgodovine umetnosti jugoslovanskih narodov (2), Poglavja iz umetnosti 17. in 18. stoletja na Slovenskem (2), Vaje in ogledi spomenikov slovenske umetnosti (2). Juteršek: Proseminarske vaje (2). Dolinar – Osole: Antropologija (2). 1966/1967: Mikuž: Barok (2), Moderna umetnost (1), Uvod v umevanje zgodovine umetnosti (1), Seminarske vaje (2). Klemenc: Antična plastika od Pergamona dalje (2). Stelè: Poglavja iz bizantinske umetnostne zgodovine (2). Menaše, Luc: Srednjeveška umetnost od pozne antike do konca gotike (2), Ikonografija evropske umetnosti II: cerkvene in profane teme, izbrana poglavja (2), Seminarske vaje: branje in komentiranje virov in umetnostnozgodovinsko 356 interpretiranje spomenikov in zgodovina umetnostne zgodovine (2). Šumi: Pregled slovenske umetnosti (2), Izbrana poglavja iz slovenske umetnosti z ogledom spomenikov in vajami (2). Juteršek: Proseminarske vaje (2). Šubic: Restavratorstvo in preparatorstvo (2). Dolinar – Osole: Antropologija (1). 1967/1968: Mikuž: Italijanska umetnost 15. stoletja (2), Uvod v umevanje umetnostne zgodovine (1), Moderna umetnost (1), Seminarske vaje (2). Klemenc: Izbrana poglavja iz antične plastike (2), Pregled grške zgodovine (1). Stelè: Razvoj slovenske umetnostne zgodovine (2). Menaše, Luc: Evropska umetnost novega veka (2), Veliki srednjeveški programi (2), Srednjeveški iluminirani rokopisi (2), Seminarske vaje: branje, prevajanje in komentiranje virov, umetnostnozgodovinsko interpretiranje spomenikov in zgodovina umetnostne zgodovine (2). Šumi: Pregled umetnosti narodov Jugoslavije (2), Aktualna vprašanja slovenske umetnostne zgodovine (2), Vaje iz slovenske umetnosti (z ogledi spomenikov, 2). Juteršek: Proseminarske vaje (2). Šubic: Restavratorstvo in preparatorstvo (2). 1968/1969: Mikuž: Renesansa na severu (2), Moderna umetnost (1), Seminarske vaje (2). Menaše, Luc: Evropska umetnost, I, zgodnjesrednjeveška umetnost (ZS, 2), Evropska umetnost, II, visokosrednjeveška umetnost (PS, 2), Uvod v umetnostnozgodovinski študij (1), Izbrana poglavja iz evropske ikonografije in ikonologije (1), Seminarske vaje: branje, prevajanje in komentiranje virov, umetnostnozgodovinska interpretacija spomenikov in zgodovina umetnostne zgodovine (2). Šumi: Uvod v jugoslovansko umetnost (1), Pregled slovenske umetnosti (1), Izbrana poglavja iz slovenske umetnosti (2), Seminar iz slovenske umetnosti z ogledi spomenikov (2). Kastelic: Umetnost rimskega imperija: klasika province Sasanidski vzhod (2). Juteršek: Proseminarske vaje (2). Šubic: Restavratorstvo in preparatorstvo (2). 1969/1970: Mikuž: Visoka renesansa v Italiji (2), Seminar (2), Moderna umetnost (1), Uvod (1). Menaše, Luc: Evropska umetnost, II (2), Ikonografija evropske umetnosti (2), Seminarske vaje (2). Šumi: Pregled umetnosti jugoslovanskih narodov, Slovenija (2), Uvod v umetnost jugoslovanskih narodov (1), Izbrana poglavja iz zgodovine slovenske umetnosti (1), Seminar iz zgodovine slovenske umetnosti (z ogledom spomenikov, 2). Kastelic: Umetnost starega Vzhoda (2). Juteršek: Proseminarske vaje (2). Otorepec: Latinska paleografija (2). Šubic: Restavratorstvo in preparatorstvo (2). 357 1970/1971: Šumi: Uvod v narodno zgodovino umetnosti (1), Pregled umetnosti jugoslovanskih narodov, Slovenija III (2), Izbrana poglavja iz zgodovine slovenske umetnosti (2), Seminar iz zgodovine slovenske umetnosti (2). Mikuž: Uvod v barok, I, II (2), Seminarske vaje (2), Uvod v zgodovino umetnosti (1). Menaše, Luc: Evropska umetnost, III (2. leto gotike, 2), Izbrana poglavja (iz evropske ikonografije, 2), Seminarske vaje (2). Kastelic: Antična umetnost II: grška klasična umetnost (2). Šubic: Restavratorstvo in preparatorstvo (2). Juteršek: Proseminarske vaje (2). Predavatelj bo javljen kasneje: Muzeologija (2). Otorepec: Latinska paleografija (2). 1971/1972: Šumi: Uvod v zgodovino umetnosti jugoslovanskih narodov (1), Pregled slov. umetnosti in umetnosti drugih jugoslovanskih narodov (2), Izbrana poglavja iz zgodovine slovenske umetnosti (1), Seminar iz zgodovine slovenske umetnosti (2); poleg tega terenske vaje in ekskurzije po posebnem programu. Mikuž: Italijanska renesansa 15. stoletja (2), Seminarske vaje (2), Moderna umetnost (1), Uvod v zgodovino umetnosti (1). Menaše, Luc: Evropska srednjeveška umetnost, I: uvod (ZS, 2), Evropska srednjeveška umetnost: II. zgodnji srednji vek (PS, 2), Izbrana poglavja iz evropske ikonografije (2), Seminarske vaje iz zgodovine evropske umetnosti (2). Kastelic: Grška umetnost: 4. stoletje in helenizem (1), Seminar: ikonografska, stilna, ikonološka in sociološka interpretacija (2). Šubic: Restavratorstvo in preparatorstvo (2). Vrišer: Muzeologija in konservatorstvo (2). 1972/1973: Mikuž: Umetnost 15. stoletja v Italiji (ZS, 2), Umetnost 15. stoletja na Severu (PS, 2), Moderna umetnost (1), Uvod v zgodovino umetnosti (1), Seminar (2). Menaše, Luc: Evropska umetnost II/1: od karolinške umetnosti do romanike (ZS, 2), Evropska umetnost II/2, obdobje romanike (PS, 2), Izbrana poglavja iz ikonografije evropske umetnosti (2), Seminarske vaje (2). Höfler: Proseminarske vaje (1). Kastelic: Rimska umetnost: Rim kot izhodišče, rimske province, umetnost pozne antike (2). Šubic: Restavratorstvo in preparatorstvo (2). Otorepec: Latinska paleografija (2). Vrišer: Muzeologija in konservatorstvo (2). 1973/1974: Šumi: Uvod v umetnost jugoslovanskih narodov (1), Pregled umetnosti drugih jugoslovanskih narodov (2), Izbrana poglavja iz slovenske umetnosti (1), Seminar iz slovenske umetnosti (2); poleg tega terenske vaje in strokovne ekskurzije. Mikuž: Renesansa na Severu (ZS, 2), Visoka renesansa I. (PS, 2), Moderna umetnost (1), Uvod v zgodovino umetnosti (1). Menaše, Luc: Evropska umetnost, III/1: gotika 1 in gotika 2 (2), Izbrana poglavja iz ikonografije 358 evropske umetnosti (2), Seminarske vaje (2). Höfler: Proseminarske vaje (1). Kastelic: Umetnost Starega Vzhoda (2). Šubic: Restavratorstvo in preparatorstvo (2). Otorepec: Latinska paleografija (2). Vrišer: Muzeologija in konservatorstvo (2). J erman: Zgodovina estetike (2). Kiauta: Vaje iz latinščine I. (I. letnik enopredmetne skupine, 6). Ilc: Vaje iz latinščine II. (6). Debenjak: Vaje iz nemškega jezika I. (6). Braz: Vaje iz nemškega jezika II. (6). 1974/1975: Šumi: Uvod v umetnost jugoslovanskih narodov (1), Pregled slovenske umetnosti in umetnosti drugih jugoslovanskih narodov (2), Izbrana poglavja iz zgodovine slovenske umetnosti (1), Seminar iz zgodovine slovenske umetnosti (2). Mikuž: Visoka renesansa (ZS, 2), Uvod v študij umetnostne zgodovine (1), Moderna umetnost (1), Seminar (2), Manierizem (2). Menaše, Luc: Evropska umetnost, IV/1: gotsko slikarstvo 1 in 2 (2), Izbrana poglavja iz ikonografije evropske umetnosti (2), Seminarske vaje iz zgodovine evropske umetnosti (2). Höfler: Proseminarske vaje (2). Kastelic: Grška umetnost: protozgodovina, arhaika, klasika (2), Izbrani antični spomeniki, vaje v interpretaciji (2). Šubic: Restavratorstvo in preparatorstvo (2). Otorepec: Latinska paleografija (2). Vrišer: Muzeologija in konservatorstvo (2). Jerman: Zgodovina estetike (2). Kopriva: Latinščina I (6). Kiauta: Latinščina II. (6). Lektor bo javljen pozneje: Nemščina I. (6). Debenjak: Nemščina II. (6). 1975/1976: Šumi: Uvod v umetnost jugoslovanskih narodov (1), Pregled slovenske umetnosti in umetnosti drugih jugoslovanskih narodov v novem veku (2), Izbrana poglavja iz zgodovine slovenske umetnosti (1), Seminar iz zgodovine slovenske umetnosti (2). Mikuž: Pregled evropske umetnosti novega veka (2), Barok: izbrana poglavja (2), Vprašanje moderne umetnosti (1), Uvod v umetnostno zgodovino (1). Menaše, Luc: Pregled zgodovine evropske srednjeveške umetnosti, I: od pozne antike do karolinške dobe in makedonske renesanse (ZS, 2), Pregled zgodovine evropske srednjeveške umetnosti, II: od otonske dobe do konca romanike (PS, 2), Izbrana poglavja: Ikonografija evropske umetnosti (2), Seminarske vaje iz zgodovine in ikonografije evropske umetnosti (2). Höfler: Pregled umetnosti jugoslovanskih narodov v srednjem veku (2), Seminar (2), Proseminar (1). Kastelic: Grška umetnost (2), Prazgodovinska in protozgodovinska umetnost, seminar (2). Šubic: Tehnologija in restavriranje umetnin (2). Otorepec: Latinska paleografija (2). Vrišer: Muzeologija in konservatorstvo (2). Jerman: Zgodovina estetike (2). Kopriva: Latinski jezik II (6). Benedik: Latinščina I. (6). Debenjak: Nemščina II. (6). 359 1976/1977: Šumi: Uvod v umetnost jugoslovanskih narodov (1), Pregled slovenske umetnosti in umetnosti drugih jugoslovanskih narodov v 19. in 20. stoletju (2), Izbrana poglavja iz zgodovine slovenske umetnosti (1), Seminar iz zgodovine slovenske umetnosti (2). Menaše, Luc: Pregled zgodovine evropske srednjeveške umetnosti, III: od romanike do gotike (ZS, 2), Pregled zgodovine evropske srednjeveške umetnosti, IV: slikarstvo v obdobju gotike (PS, 2), Izbrana poglavja iz ikonografije evropske umetnosti (2), Seminarske vaje iz zgodovine in ikonografije evropske umetnosti (2). Mikuž: Renesansa na severu in jugu (2), Barok: izbrana poglavja (2), Uvod v zgodovino umetnosti (1), Moderna umetnost (1). Höfler: Slovenska umetnost in umetnost drugih jugoslovanskih narodov v srednjem veku (2), Seminar: Slovenska umetnost v srednjem veku (2), Proseminarske vaje (1). Kastelic: Rimska umetnost: splošni oris (2), Umetnost v starem veku: pregled in analize, seminar (2). Šubic: Tehnologija in restavriranje umetnin (2). Otorepec: Latinska paleografija (2). Vrišer: Muzeologija in konservatorstvo (2). Jerman: Zgodovina estetike (2). Kopriva: Latinski jezik I (6). Benedik: Latinščina II. (6). Debenjak: Nemščina II. (6). 1977/1978: Šumi: Pregled zgodovine slovenske umetnosti in umetnosti drugih jugoslovanskih narodov v novem veku (2), Uvod v umetnost jugoslovanskih narodov (1), Izbrana poglavja iz zgodovine slovenske umetnosti (1), Seminar iz zgodovine slovenske umetnosti (2). Menaše, Luc: Pregled zgodovine evropske srednjeveške umetnosti, I: od pozne antike do karolinške dobe in makedonske renesanse (ZS, 2), Pregled zgodovine evropske srednjeveške umetnosti, II: od otonske dobe do romanike (PS, 2), Izbrana poglavja iz ikonografije evropske umetnosti (2), Seminarske vaje iz zgodovine in ikonografije evropske umetnosti (2). Mikuž: Pregled baroka in zgodnje renesanse v Italiji (2), Izbrana poglavja iz baroka in renesanse (2), Moderna umetnost (1), Uvod v zgodovino umetnosti (1). Höfler: Umetnost srednjega veka v Jugoslaviji (2), Seminar (2), Proseminar (1). Kastelic: Grška umetnost (2), Klasična arheologija – seminar: teme in metode (2). Otorepec: Latinska paleografija (2). Vrišer: Muzeologija in konservatorstvo (2). Jerman: Zgodovina estetike (2). Kopriva: Latinski jezik II (6). Benedik: Latinščina I. (6). Debenjak: Nemščina II. (6). Predavatelj bo javljen kasneje: Tehnologija in restavriranje umetnin (2). 1978/1979: Menaše, Luc: Uvod v občo umetnostno zgodovino (1), Proseminarske vaje iz umetnostne zgodovine (1), Pregled zgodovine evropske 360 srednjeveške umetnosti, III: od obdobja romanike do gotske plastike (ZS, 2), Pregled zgodovine evropske srednjeveške umetnosti, IV: slikarstvo v obdobju gotike (PS, 2), Izbrana poglavja iz ikonografije evropske umetnosti (2), Seminarske vaje iz zgodovine in ikonografije evropske umetnosti (2). Mikuž: Renesansa na Jugu in Severu, Visoka renesansa (2), Visoka renesansa in manierizem (izbrana poglavja, vaje, 2), Moderna umetnost (2). Šumi: Uvod v umetnost jugoslovanskih narodov (1), Pregled slovenske umetnosti in umetnosti drugih jugoslovanskih narodov v novem veku (2), Izbrana poglavja (1), Seminar (2). Höfler: Umetnost na Slovenskem v srednjem veku (2), Izbrana poglavja (2), Seminarske vaje (1). Juteršek: Ruska umetnost (2), Umetnost slovanskih dežel (2). Kastelic: Zgodovina rimske umetnosti I. (2). Otorepec: Latinska paleografija (2). Vrišer: Muzeologija in konservatorstvo (2). Jerman: Zgodovina estetike (2). Kopriva: Latinščina I (6). Benedik: Latinščina II. (6). Debenjak: Nemščina II. (6). Nemščina I.: Lektor bo javljen kasneje. Predavatelj bo javljen kasneje: Tehnologija in restavriranje umetnin (2). 1979/1980: Menaše, Luc: Uvod v občo umetnostno zgodovino (1), Proseminarske vaje iz umetnostne zgodovine (1), Pregled zgodovine evropske srednjeveške umetnosti, I: od pozne antike do karolinške dobe in makedonske renesanse (ZS, 2), Pregled zgodovine evropske srednjeveške umetnosti, II: od otonske dobe do romanike (PS, 2), Izbrana poglavja iz ikonografije evropske umetnosti (2), Seminarske vaje iz zgodovine in ikonografije evropske umetnosti (2). Mikuž: Pregled evropske umetnosti do konca baroka (2), Izbrana poglavja iz baročne umetnosti (2), Moderna umetnost (2). Šumi: Pregled slovenske umetnosti in umetnosti drugih jugoslovanskih narodov od 16. do 18. stoletja (2), Izbrana poglavja iz zgodovine slovenske umetnosti (1), Uvod v umetnost jugoslovanskih narodov (1), Seminarske vaje iz zgodovine slovenske umetnosti (2). Höfler: Umetnost srednjega veka na Slovenskem (2), Izbrana poglavja iz umetnosti srednjega veka v Jugoslaviji (2), Seminarske vaje (1). Juteršek: Ruska umetnost (2), Umetnost slovenskih dežel (2). Kastelic: Grška umetnost (2). Otorepec: Latinska paleografija (2). Vrišer: Muzeologija in konservatorstvo (2). Železnik: Umetnostne tehnike in restavratorstvo (2). Benedik: Latinščina I. (6). Kopriva: Latinski jezik II. (6). Debenjak: Nemščina II., branje strokovnih tekstov (6). Nemščina I.: Lektor bo javljen kasneje. Predavatelj bo javljen kasneje: Tehnologija in restavriranje umetnin (2). 361 1980/1981: Höfler: Pregled umetnosti srednjega veka v Jugoslaviji (1). Juteršek: Umetnost slovanskih dežel (2). Menaše, Luc: Pregled evropske srednjeveške umetnosti (2), Uvod v občo umetnostno zgodovino (1), Izbrana poglavja (ikonografija) (2). Mikuž: Zgodovina umetnosti novega veka (2). Šumi: Zgodovina slovenske umetnosti in umetnosti drugih jugoslovanskih narodov. Železnik: Umetnostne tehnike in restavratorstvo (2). 1981/1982: Juteršek: Ruska umetnost (2), Izbrana poglavja (1), Seminarske vaje (2). Menaše, Luc: Uvod v občo umetnostno zgodovino (1), Proseminarske vaje (1), Pregled zgodovine evropske srednjeveške umetnosti, IV: od nemškega gotskega kiparstva do italijanskega slikarstva v obdobju gotike (ZS, 2), Pregled zgodovine evropske srednjeveške umetnosti, V: stensko, tabelno in rokopisno slikarstvo in grafika v obdobju gotike (PS, 2), Izbrana poglavja iz ikonografije evropske umetnosti (2), Seminarske vaje iz zgodovine in ikonografije evropske umetnosti (2). Mikuž: Manierizem in barok (2), Izbrana poglavja iz baročne umetnosti, 2), Moderna umetnost (2). Šumi: Uvod v umetnost jugoslovanskih narodov (1), Pregled slovenske umetnosti in umetnosti drugih jugoslovanskih narodov od 16. do 18. stoletja (2), Izbrana poglavja iz zgodovine slovenske umetnosti (1), Seminar iz zgodovine slovenske umetnosti in umetnosti drugih jugoslovanskih narodov (2). Höfler: Umetnost srednjega veka na Slovenskem (2), Izbrana poglavja (2), Seminarske vaje (1). Kastelic: Umetnost starega veka: Helenizem in Rim (2). Otorepec: Latinska paleografija (2). Vrišer: Muzeologija in konservatorstvo (2), Seminarske vaje – ogledi muzejev in kulturnih spomenikov (2). Železnik: Umetnostne tehnike in restavratorstvo (2). Jerman: Zgodovina estetike (2). Benedik: Latinščina I. (6). Debenjak: Vaje iz nemščine I. (6). Braz: Nemščina I. (6). 1982/1983: Juteršek: Ruska umetnost (2), Izbrana poglavja (2), Seminarske vaje (2). Menaše, Luc: Uvod v občo umetnostno zgodovino (1), Proseminarske vaje (1), Pregled zgodovine evropske srednjeveške umetnosti, I: od pozne antike do makedonske renesanse (zs, 2), Pregled zgodovine evropske srednjeveške umetnosti, II: od otonske umetnosti do romanike (PS, 2), Izbrana poglavja iz zgodovine in ikonografije evropske umetnosti (2), Seminarske vaje iz zgodovine in ikonografije evropske umetnosti (2). Mikuž: Pregled renesanse na Jugu in Severu (2), Moderna umetnost (2), Seminarske vaje (2). Šumi: Uvod v umetnost jugoslovanskih narodov (1), Pregled slovenske umetnosti in umetnosti drugih 362 jugoslovanskih narodov v novem veku (2), Izbrana poglavja iz zgodovine slovenske umetnosti (1), Seminar (2). Höfler: Umetnost srednjega veka v Jugoslaviji (2), Izbrana poglavja iz umetnosti srednjega veka v Jugoslaviji (2), Seminarske vaje (2). Kastelic: Pregled zgodovine umetnosti starega veka s posebnim ozirom na grško umetnost (2). Otorepec: Latinska paleografija (2). Vrišer: Muzeologija in konservatorstvo (2), Seminarske vaje (ob sodelovanju z zunanjimi predavatelji in strokovnjaki iz prakse, 2). Železnik: Umetnostne tehnike in restavratorstvo (2). Jerman: Zgodovina estetike (2). Benedik: Latinščina II. (vaje, 6). Pogorelec: Latinski jezik I. (6). 1983/1984: Menaše, Luc: Uvod v občo umetnost (1), Evropska umetnost srednjega veka (2), Izbrana poglavja (2), Seminar (2), Evropska umetnost novega veka (2), Izbrana poglavja (1), Proseminar (1). Šumi: Umetnost novega veka (2), Izbrana poglavja (1), Seminar (2), Uvod v umetnost jugoslovanskih narodov (1). Kastelic: Umetnost starega veka (2). Juteršek: Slovanska umetnost: izbrana poglavja (2). Höfler: Umetnost srednjega veka (2), Izbrana poglavja (2), Seminar (2). (brez navedenih predavateljev):Latinščina I. (6) in II. (6). Nemščina I. (6) in II. (6). Zgodovina estetike (2). Muzeologija in konservatorstvo (2). Tehnologija in preparatorstvo (2). Paleografija (2). 1984/1985: Höfler: Umetnost srednjega veka v Jugoslaviji (2), Izbrana poglavja (2), Seminarske vaje (2). Šumi: Uvod v umetnost jugoslovanskih narodov (1), Pregled slovenske umetnosti in umetnosti drugih jugoslovanskih narodov v 19. in 20. stoletju (2), Izbrana poglavja iz zgodovine slovenske umetnosti (1). Menaše, Luc: Evropska srednjeveška umetnost, I: Zgodnji in visoki srednji vek (2), Evropska umetnost novega veka, II: 17. in 18. stoletje (2), Zgodovina in ikonografija evropske umetnosti: Izbrana poglavja (2), Seminarske vaje iz evropske umetnosti (1), Uvod v občo umetnostno zgodovino (mentorstvo, izvaja asistent [= Lev Menaše]), Proseminarske vaje (mentorstvo, izvaja asistent, 1). Juteršek: Umetnost slovanskih dežel (2), Izbrana poglavja iz umetnosti slovanskih dežel (2), Seminar iz umetnosti slovanskih dežel (2). Kastelic: Umetnost starega veka – prazgodovina, Stari Vzhod, Grčija (2). Otorepec: Latinska paleografija (2). Vrišer: Muzeologija in konservatorstvo (2), Ogledi muzejev in kulturnih spomenikov (2). Železnik: Umetnostne tehnike in restavratorstvo (1). Jerman: Zgodovina estetike (2). Benedik: Latinščina II (6). Krapež: Latinščina I (6). Hudelja: Nemščina I (6), Nemščina II (6). 363 1985/1986: Menaše, Luc: Uvod v občo umetnostno zgodovino (2), Proseminar (1), Evropska srednjeveška umetnost (2), Evropska umetnost novega veka (2), Izbrana poglavja (2). Šumi: Uvod v slovensko umetnost (1), Slovenska umetnost v novem veku (2), Izbrana poglavja s sodelovanjem asistenta Komelja (1). Kastelic: Umetnost starega veka (2), Slovenska umetnost v srednjem veku (2), Uvod v občo in narodno zgodovino (2), Umetnostnozgodovinski viri in literatura (2). Höfler: Slovenska umetnost v srednjem veku (2), Izbrana poglavja (2). Juteršek: Umetnost Vzhodne Evrope (2), Izbrana poglavja (1). Vrišer: Muzeologija (2). Jerman: Estetika (2). Korošec: Specialna metodika (2). Železnik: Umetnostne tehnike in restavratorstvo (2). Otorepec: Latinska paleografija (2). Kambič-Dolenc: Fotografija (1). Hudelja: Nemščina I (6), Nemščina II. (6). Krapež: Latinščina I. (6), Latinščina II. (6). Več predavateljev: Terenske vaje (5 x 6 ur v letu). 1986/1987: Höfler: Umetnost srednjega veka v Jugoslaviji (2), Izbrana poglavja iz umetnosti srednjega veka na Slovenskem (2), Seminar iz umetnosti srednjega veka v Jugoslaviji (2). Menaše, Luc: Pregled evropske srednjeveške umetnosti: II, gotika (2), Pregled evropske novoveške umetnosti IV: od evropske do svetovne umetnosti ali 19. – 20. stoletje (2), Izbrana poglavja iz zgodovine in ikonografije evropske umetnosti (2), Uvod v občo umetnostno zgodovino (s sodelovanjem Leva Menašeja, 2), Seminarske vaje (s sodelovanjem N. Golob, 2), Proseminarske vaje (s sodelovanjem Leva Menašeja, 2). Šumi: Zgodovina slovenske umetnosti in umetnosti drugih jugoslovanskih narodov v novem veku (2), Uvod v umetnost jugoslovanskih narodov (1), Izbrana poglavja iz zgodovine slovenske umetnosti (s sodelovanjem Komelja, 2), Seminar iz zgodovine slovenske umetnosti (s sodelovanjem Komelja, 2). Juteršek: Vzhodnoevropska umetnost (2), Izbrana poglavja iz vzhodnoevropske umetnosti (2), Seminarske vaje iz vzhodnoevropske umetnosti (2). Kastelic: Zgodovina antične umetnosti (2). Vrišer s sodelovanjem Janeza Mikuža: Seminar iz konservatorstva in muzeologije (2). Korošec: Specialna metodika pouka likovne vzgoje (2). Kambič: Fotografija (2). Železnik: Umetnostne tehnike in restavratorstvo (2). Jerman: Zgodovina estetike (2). Otorepec: Latinska paleografija (2). Peršič: Vaje iz uvoda v občo in narodno zgodovino (3). Hudelja: Nemščina I (4), Nemščina II (6). Benedik: Latinščina I (6). Krapež: Latinščina II (6). Več predavateljev: Terenske vaje (vsak tretji teden od 8h do 14h). 364 1987/1988: Höfler: Umetnost srednjega veka na Slovenskem (2), Izbrana poglavja iz umetnosti srednjega veka v Jugoslaviji (2), Seminar iz umetnosti srednjega veka v Jugoslaviji (2). Menaše, Luc: Evropska srednjeveška umetnost do romanike (2), Pregled evropske novoveške umetnosti: renesansa (2), Izbrana poglavja iz zgodovine in ikonografije evropske novoveške umetnosti (2), Seminarske vaje iz zgodovine in ikonografije evropske umetnosti novega veka (2). Menaše, Lev: Uvod v občo umetnostno zgodovino, proseminarske vaje (2). Golob: Izbrana poglavja iz ikonografije srednjega veka (2), Seminar za občo umetnostno zgodovino (2). Šumi: Pregled zgodovine slovenske umetnosti in umetnosti drugih jugoslovanskih narodov v novem veku (2), Uvod v umetnost jugoslovanskih narodov (1). Šumi, Komelj: Izbrana poglavja iz zgodovine slovenske umetnosti v novem veku (2), Seminar iz zgodovine slovenske umetnosti v novem veku (2). Juteršek: Vzhodnoevropska umetnost (2), Izbrana poglavja iz vzhodnoevropske umetnosti (2), Seminarske vaje iz vzhodnoevropske umetnosti (2). Kastelic: Zgodovina antične umetnosti (2). Mikuž, Janez: Umetnostne tehnike in restavratorstvo (2). Vrišer, Mikuž, J.: Seminar iz konservatorstva in muzeologije (2). Korošec: Specialna metodika pouka likovne vzgoje (2). Kambič: Zgodovina fotografije (2). Vrišer: Muzeologija in konservatorstvo (2). Jerman: Zgodovina estetike (2). Otorepec: Latinska paleografija (2). Peršič: Vaje iz uvoda v občo in narodno zgodovino (3). Hudelja: Nemščina I (4), Nemščina II (6). Benedik: Latinščina II (6). Krapež: Latinščina I (6). Več predavateljev: Terenske vaje (vsak tretji teden od 8h do 14h). 1988/1989: Höfler: Umetnost srednjega veka na Slovenskem (2), Izbrana poglavja iz umetnosti srednjega veka v Jugoslaviji (2), Seminar iz umetnosti srednjega veka v Jugoslaviji (2). Menaše, Luc: Pregled zahodnoevropske umetnosti novega veka: 16. in 17. stoletje (2). Menaše, Lev: Uvod v občo umetnostno zgodovino (2), Proseminar (1), Seminarske vaje iz zgodovine in ikonografije evropske umetnosti novega veka (2). Golob: Pregled zahodnoevropske umetnosti v srednjem veku (2), Izbrana poglavja iz ikonografije srednjega veka (2), Seminar za občo umetnostno zgodovino (2). Šumi: Pregled zgodovine slovenske umetnosti in umetnosti drugih jugoslovanskih narodov v novem veku (2), Uvod v umetnost jugoslovanskih narodov (1). Šumi / Komelj: Izbrana poglavja iz zgodovine slovenske umetnosti v novem veku (2), Seminar iz domače umetnosti (2). Juteršek: Vzhodnoevropska umetnost (2), Izbrana poglavja iz vzhodnoevropske umetnosti (2), Seminarske 365 vaje iz vzhodnoevropske umetnosti (2). Kastelic: Zgodovina antične umetnosti (2). Janez Mikuž: Umetnostne tehnike in restavratorstvo (2). Vrišer, Mikuž, J.: Seminar iz konservatorstva in muzeologije (2). Korošec: Specialna metodika pouka likovne vzgoje (2). Vrišer: Izbrana poglavja iz muzeologije in konservatorstva (2). Peršič: Vaje iz uvoda v občo in narodno zgodovino (3). Hudelja: Nemščina I (4), Nemščina II (6). Benedik: Latinščina II (6). Krapež: Latinščina I (6). Več predavateljev: Terenske vaje (vsak tretji teden od 8h do 14h). 1989/1990: Höfler: Umetnost srednjega veka na Slovenskem (2), Izbrana poglavja iz umetnosti srednjega veka v Jugoslaviji (2), Seminar iz umetnosti srednjega veka v Jugoslaviji (2). Šumi: Pregled zgodovine slovenske umetnosti in umetnosti drugih jugoslovanskih narodov v novem veku (2), Uvod v umetnost jugoslovanskih narodov (1). Šumi / Komelj: Izbrana poglavja iz zgodovine slovenske umetnosti v novem veku (2), Seminar iz slovenske umetnosti v novem veku (2). Komelj: Proseminar iz domače umetnosti (2). Menaše, Luc: Pregled zahodnoevropske umetnosti novega veka: 17. do 19. stoletje (2). Menaše, Lev: Uvod v občo umetnostno zgodovino (2), Proseminar (1), Seminarske vaje iz zgodovine in ikonografije evropske umetnosti novega veka (2). Golob: Pregled zahodnoevropske umetnosti v srednjem veku (2), Izbrana poglavja iz ikonografije srednjega veka (2), Seminar iz obče umetnostne zgodovine (2). Kastelic: Zgodovina antične umetnosti (2). Janez Mikuž: Umetnostne tehnike in restavratorstvo (2). Vrišer / Mikuž, J.: Seminar iz konservatorstva in muzeologije (2). Vrišer: Muzeologija in konservatorstvo (2), Izbrana poglavja iz muzeologije in konservatorstva (1). Kambič: Zgodovina fotografije (2). Jerman: Zgodovina estetike (2). Otorepec: Latinska paleografija (2). Peršič: Vaje iz uvoda v občo in narodno zgodovino (3). Korošec: Specialna metodika pouka likovne vzgoje (2). Hudelja: Nemščina I (4), Nemščina II (6). Benedik: Latinščina I (6). Pavlič-Škerjanc: Latinščina II (6). Več predavateljev: Uvod v terenske vaje (vsak tretji teden od 8h do 14h). 1990/1991: Höfler: Umetnost srednjega veka na Slovenskem (2), Izbrana poglavja iz umetnosti srednjega veka v Jugoslaviji (2), Seminar iz umetnosti srednjega veka v Jugoslaviji (2). Šumi: Pregled zgodovine slovenske umetnosti in umetnosti drugih jugoslovanskih narodov v novem veku (2), Uvod v umetnost jugoslovanskih narodov (1). Šumi / Komelj: Izbrana poglavja iz zgodovine slovenske umetnosti v novem veku (2), Seminar iz slovenske umetnosti v novem 366 veku (2). Komelj: Proseminar iz domače umetnosti (2). Menaše, Lev: Pregled zahodnoevropske umetnosti novega veka: 19. in 20. stoletje (2), Uvod v občo umetnostno zgodovino (2), Proseminar (1), Izbrana poglavja iz zgodovine in ikonografije evropske umetnosti novega veka (2). Golob: Pregled zahodnoevropske umetnosti v srednjem veku (2), Izbrana poglavja iz ikonografije srednjega veka (2), Seminar iz obče umetnostne zgodovine (2). Kastelic, Korošec: Zgodovina antične umetnosti (2). Janez Mikuž: Umetnostne tehnike in restavratorstvo (2). Vrišer, Mikuž, J.: Seminar iz konservatorstva in muzeologije (2). Vrišer: Izbrana poglavja iz muzeologije in konservatorstva (1). Kambič: Zgodovina fotografije (2). Jerman: Zgodovina estetike (2). Otorepec: Latinska paleografija (2). Peršič: Vaje iz uvoda v občo in narodno zgodovino (3). Korošec: Specialna metodika pouka likovne vzgoje (2). Hudelja: Nemščina I (4), Nemščina II (6). Pavlič-Škerjanc: Latinščina I (6), Latinščina II (6). Več predavateljev: Uvod v terenske vaje (vsak tretji teden od 8h do 14h). 1991/1992: Höfler: Umetnost srednjega veka na Slovenskem (2), Izbrana poglavja iz umetnosti srednjega veka v Jugoslaviji (1,5), Seminar iz umetnosti srednjega veka v Jugoslaviji (1,5). Höfler / Štefanac: Seminar iz umetnosti srednjega veka v Jugoslaviji (2). Šumi: Pregled zgodovine slovenske umetnosti in umetnosti drugih jugoslovanskih narodov v novem veku (2), Uvod v umetnost jugoslovanskih narodov (1). Šumi / Komelj: Izbrana poglavja iz zgodovine slovenske umetnosti v novem veku (2), Seminar iz slovenske umetnosti v novem veku (2). Komelj: Proseminar iz domače umetnosti (2). Menaše, Lev: Pregled zahodnoevropske umetnosti novega veka: 19. in 20. stoletje (2), Uvod v občo umetnostno zgodovino (2), Proseminar (1), Seminarske vaje iz zgodovine in ikonografije evropske novoveške umetnosti (2). Golob: Pregled zahodnoevropske umetnosti v srednjem veku (2), Izbrana poglavja iz ikonografije srednjega veka (2), Seminar iz obče umetnostne zgodovine (2). Kastelic / Korošec: Zgodovina antične umetnosti (2). Mikuž, Janez: Umetnostne tehnike in restavratorstvo (2). Vrišer / Mikuž: Seminar iz konservatorstva in muzeologije (2). Vrišer: Muzeologija in konservatorstvo (2), Izbrana poglavja iz muzeologije in konservatorstvo (1). Kambič: Zgodovina fotografije (2). Jerman: Zgodovina estetike (2). Otorepec: Latinska paleografija (2). Korošec: Specialna metodika pouka likovne vzgoje (2). Hudelja: Nemščina I (6), Nemščina II (6). Čop: Latinščina I (6), Latinščina II (6). Več predavateljev: Uvod v terenske vaje (vsak tretji teden od 8h do 14h). 367 1992/1993: Höfler: Umetnost srednjega veka na Slovenskem (2), Izbrana poglavja iz umetnosti srednjega veka v Jugoslaviji (1,5), Seminar iz umetnosti srednjega veka v Jugoslaviji (1,5). Höfler / Štefanac: Seminar iz umetnosti srednjega veka v Jugoslaviji (2). Šumi: Pregled zgodovine slovenske umetnosti in umetnosti drugih jugoslovanskih narodov v novem veku (2), Uvod v umetnost južnih Slovanov (1). Šumi / Komelj: Izbrana poglavja iz zgodovine slovenske umetnosti v novem veku (1), Seminar iz slovenske umetnosti v novem veku (2). Komelj: Proseminar iz domače umetnosti (2). Menaše, Lev: Pregled zahodnoevropske umetnosti novega veka: od 17. do 20. stoletja (2), Uvod v občo umetnostno zgodovino (2), Proseminar (1), Seminarske vaje iz zgodovine in ikonografije evropske novoveške umetnosti (1). Golob: Pregled zahodnoevropske umetnosti v srednjem veku (2), Izbrana poglavja iz ikonografije srednjega veka (1,5), Seminar iz obče umetnostne zgodovine (1,5). Kastelic / Korošec: Zgodovina antične umetnosti (2). Mikuž, Janez: Umetnostne tehnike in restavratorstvo (2). Vrišer / Mikuž, J.: Seminar iz konservatorstva in muzeologije (2). Vrišer: Muzeologija in konservatorstvo (2), Izbrana poglavja iz muzeologije in konservatorstva (1). Kambič: Zgodovina fotografije (2). Erjavec: Zgodovina estetike (2). Otorepec: Latinska paleografija (2). Korošec: Specialna metodika pouka likovne vzgoje (2). Hudelja: Nemščina I (5), Nemščina II (6). Čop: Latinščina I (6), Latinščina II (6). Več predavateljev: Uvod v terenske vaje (vsak tretji teden od 8h do 14h). 1993/1994: Höfler: Umetnost srednjega veka na Slovenskem (2). Höfler / Štefanac: Seminar iz slovenske umetnosti in umetnosti južnih Slovanov v srednjem veku (2), Izbrana poglavja iz umetnosti srednjega veka pri južnih Slovanih (2). Komelj: Slovenska umetnost in umetnost drugih južnih Slovanov v novem veku (2), Proseminarske vaje iz domače umetnosti (2), Izbrana poglavja iz zgodovine slovenske umetnosti v novem veku (1), Seminar iz slovenske umetnosti in umetnosti južnih Slovanov v novem veku (2). Šumi: Uvod v umetnost južnih Slovanov (1). Menaše, Lev: Pregled obče umetnosti novega veka (2), Uvod v občo umetnostno zgodovino (2), Proseminar (1), Izbrana poglavja iz obče umetnosti novega veka (1). Seminar iz obče umetnosti novega veka (1). Golob: Umetnost srednjega veka v Zahodni Evropi (2), Izbrana poglavja iz ikonografije srednjega veka (2), Seminar iz obče umetnostne zgodovine (2). Kastelic/Korošec: Umetnost starega veka (2). Pirkovič / Mikuž, Janez: Umetnostne tehnike in restavratorstvo (2). Pirkovič / Horvat: Muzeologija in konservatorstvo (2), Izbrana poglavja iz 368 muzeologije in konservatorstva (1). Seminar iz muzeologije in konservatorstva (1). Jerman, Erjavec: Zgodovina estetike (2). Otorepec: Latinska paleografija (2). Korošec: Specialna metodika pouka likovne vzgoje (2). Hudelja: Nemščina I (6). Čop: Latinščina I (6). Benedik: Latinščina II (6). Več predavateljev: Uvod v terenske vaje (vsak tretji teden od 8h do 14h). 1994/1995: Höfler: Slovenska umetnost in umetnost drugih Južnih Slovanov v srednjem veku (2). Seminar (2). Štefanac: Proseminar (2), Izbrana poglavja iz umetnosti srednjega veka pri južnih Slovanih (2). Seminar (2). Komelj: Slovenska umetnost in umetnost drugih Južnih Slovanov v novem veku (2), Proseminarske vaje iz domače umetnosti (2), Izbrana poglavja iz zgodovine slovenske umetnosti v novem veku (1), Seminar (2). Šumi: Uvod v umetnost južnih Slovanov (1). Menaše, Lev: Pregled obče umetnosti novega veka (2), Uvod v občo umetnost no zgodovino (2), Proseminar (1), Izbrana poglavja iz obče umetnosti novega veka (1). Seminar (1). Golob: Umetnost srednjega veka v Zahodni Evropi (2), Izbrana poglavja iz ikonografije srednjega veka (2), Seminar iz obče umetnostne zgodovine (2). Kastelic / Korošec: Umetnost starega veka (2). Pirkovič / Horvat: Muzeologija in konservatorstvo (2). Pirkovič / Korošec: Umetnostne tehnike in restavratorstvo (2). Jerman, Erjavec: Zgodovina estetike (2). Lampič: Zgodovina fotografije (1). Kos: Latinska paleografija (2), Heraldika (1). Korošec: Specialna metodika pouka likovne vzgoje (2). Čop: Latinščina I (6). Benedik: Latinščina II (6). Več predavateljev: Terenske vaje. 1995/ 1996: Šumi: Uvod v umetnost Južnih Slovanov (1). Höfler: Slovenska umetnost in umetnost drugih južnoslovanskih narodov v srednjem veku (2), Izbrana poglavja iz umetnosti srednjega veka pri Južnih Slovanih (2), Seminar iz slovenske umetnosti in umetnosti drugih Južnih Slovanov v srednjem veku (2). Golob: Uvod v ikonografijo (2), Umetnost srednjega veka v Zahodni Evropi (2), Seminar iz umetnosti srednjega veka v Zahodni Evropi (2). Germ: Proseminar iz obče umetnostne zgodovine (2), Izbrana poglavja – ikonografija (2). Menaše, Lev: Uvod v občo umetnostno zgodovino (2), Pregled evropske umetnosti novega veka (2), Izbrana poglavja iz obče umetnostne zgodovine novega veka (2), Seminar (1). Komelj: Proseminar iz slovenske umetnosti in umetnosti drugih Južnih Slovanov (1), Izbrana poglavja iz slovenske umetnosti v novem veku (1), Slovenska umetnost in umetnost drugih južnoslovanskih narodov, novi vek (2), Seminar (2). Štefanac: Izbrana poglavja iz umetnosti srednjega veka pri Južnih 369 Slovanih (2), Seminar iz slovenske umetnosti in umetnosti drugih Južnih Slovanov v srednjem veku (2), Proseminar iz slovenske umetnosti in umetnosti drugih južnoslovanskih narodov v novem veku (1). Hoyer / Horvat: Muzeologija in konservatorstvo (2), Seminar iz muzeologije in konservatorstva (2). Jerman: Estetika (2). Korošec: Umetnost starega veka (2), Umetnostne tehnike in restavratorstvo (2), Specialna metodika pouka likovne vzgoje (2). Lampič: Zgodovina fotografije (1). Kos, Dušan: Latinska paleografija (2). Petrišič: Nemščina I. (4), Nemščina II (4). Čeh Šega: Latinščina I. (6). Čop: Latinščina II. (6). 1996/ 1997: Šumi: Uvod v umetnost Južnih Slovanov (1). Höfler / Štefanac: Slovenska umetnost in umetnost drugih južnoslovanskih narodov v srednjem veku (2). Höfler: Izbrana poglavja iz umetnosti srednjega veka pri Južnih Slovanih (2), Seminar iz slovenske umetnosti in umetnosti drugih Južnih Slovanov v srednjem veku (2). Golob / Germ: Uvod v ikonografijo (1), Golob / Germ: Proseminar iz ikonografije (1). Golob: Umetnost srednjega veka v Zahodni Evropi (2), Seminar (2). Germ: Proseminar iz obče umetnostne zgodovine (1), Izbrana poglavja – ikonografija (2). Menaše, Lev: Uvod v občo umetnostno zgodovino (2), Umetnosti novega veka v Zahodni Evropi (2), Izbrana poglavja iz obče umetnostne zgodovine novega veka (2), Seminar (1). Komelj: Proseminar iz slovenske umetnosti in umetnosti drugih Južnih Slovanov (1), Izbrana poglavja (2), Slovenska umetnost in umetnost drugih južnoslovanskih narodov, novi vek (2), Seminar (2). Štefanac: Izbrana poglavja (2), Seminar iz slovenske umetnosti in umetnosti drugih Južnih Slovanov v srednjem veku (2), Proseminar iz arhitekture, plastike in slovenske umetnosti (1). Horvat: Muzeologija in konservatorstvo (2), Seminar iz muzeologije in konservatorstva (2). Jerman: Zgodovina estetike (2). Korošec: Umetnost starega veka (2), Umetnostne tehnike in restavratorstvo (2), Specialna metodika pouka likovne vzgoje (2). Lampič: Zgodovina fotografije (1). Kos, Dušan: Latinska paleografija (2). Petrišič: Nemščina I. (4), Nemščina II (4). Čeh Šega: Latinščina I. (6). Čop: Latinščina II. (6). 1997/1998: Šumi: Uvod v umetnost Južnih Slovanov (1). Höfler: Pregled (2), Izbrana poglavja (2), Seminar (2). Komelj: Pregled (2), Proseminar (1), Izbrana poglavja (2), Seminar (2). Štefanac: Izbrana poglavja (2), Seminar (2), Proseminar iz arhitekture, plastike in slovenske umetnosti (1). Žvanut: Proseminar – obča (3). Golob: Uvod v ikonografijo (2), Pregled (2), Seminar (2). Germ: Proseminar iz obče umetnostne zgodovine (2), Proseminar (1), Seminar, novi vek (2), Seminar, 370 srednji vek (1). Menaše, Lev: Uvod v občo umetnostno zgodovino (2), Umetnost novega veka v Zahodni Evropi (2), Izbrana poglavja (2), Seminar (1). Horvat: Muzeologija (2), Seminar iz muzeologije (2). Kreft: Zgodovina estetike (2). Korošec: Umetnost starega veka (2), Umetnostne tehnike in restavratorstvo (2), Specialna metodika pouka likovne vzgoje (2). Lampič: Zgodovina fotografije (1). Kos, Dušan: Latinska paleografija (2). Petrišič: Nemščina I. (4), Nemščina II (4). Čeh Šega: Latinščina I. (6). Čop: Latinščina II. (6). 1998/1999: Höfler: Uvod v umetnost Južnih Slovanov (1), Izbrana poglavja iz slovenske umetnosti in umetnosti drugih južnoslovanskih narodov (2), Seminar iz slovenske umetnosti v srednjem veku (2). Štefanac: Slovenska umetnost in umetnost drugih južnoslovanskih narodov v srednjem veku (2), Izbrana poglavja (2), Seminar iz slovenske umetnosti in umetnosti drugih južnoslovanskih narodov v srednjem veku (2), Proseminar iz arhitekture, plastike in slovenske umetnosti (1). Komelj: Slovenska umetnost in umetnost drugih južnoslovanskih narodov v novem veku (2), Proseminar iz slovenske umetnosti, novi vek (1), Izbrana poglavja iz slovenske umetnosti v novem veku (2), Seminar iz slovenske umetnosti v novem veku (2). Golob: Izbrana poglavja iz umetnosti srednjega veka v Zahodni Evropi (2), Umetnost srednjega veka v Zahodni Evropi (2), Seminar iz umetnosti srednjega veka v Zahodni Evropi (2). Menaše, Lev: Uvod v občo umetnostno zgodovino (2), Umetnost novega veka v Zahodni Evropi (2), Izbrana poglavja iz umetnosti novega veja v Zahodni Evropi (2), Seminar (1). Germ: Uvod v ikonografijo (1), Proseminar, obči – slikarstvo (1), Proseminar, ikonografija, profana (1), Proseminar, ikonografija sakralna (1), Seminar, srednji vek (2), Seminar, novi vek: renesansa (1), Seminar, novi vek: 19. stoletje (2). Žvanut: Proseminar – obča (3). Osvald: Proseminar iz obče umetnostne zgodovine, antično slikarstvo (1), Proseminar iz obče umetnostne zgodovine , priprave na terenske vaje (1), Proseminar iz obče umetnostne zgodovine, umetnostnozgodovinski viri (1). Horvat: Muzeologija (2), Seminar iz muzeologije (2). Kreft: Zgodovina estetike (2). Korošec: Umetnost starega veka (2), Umetnostne tehnike in restavratorstvo (2), Specialna metodika pouka likovne vzgoje (2). Lampič: Zgodovina fotografije (1). Kos, Dušan: Latinska paleografija (2). Petrišič: Nemščina I. (4), Nemščina II (4). Čeh Šega: Latinščina I. (6). Čop: Latinščina II. (6). 1999/2000: Höfler: Uvod v slovensko umetnost (1), Slovenska umetnost in umetnost drugih južnoslovanskih narodov v srednjem veku (2), Izbrana 371 poglavja iz slovenske umetnosti in umetnosti drugih južnoslovanskih narodov v srednjem veku (2), Seminar iz slovenske umetnosti srednjega veka (2). Štefanac: Proseminar iz arhitekture, plastike in slovenske umetnosti (1), Izbrana poglavja (2), Seminar iz slovenske umetnosti srednjega veka (2). Komelj: Slovenska umetnost in umetnost drugih južnih narodov v novem veku (2), Seminar iz slovenske umetnosti novega veka (2), Proseminar iz slovenske umetnosti novega veka (1). Golob: Izbrana poglavja (2), Umetnost srednjega veka v Zahodni Evropi (2), Seminar iz umetnosti srednjega veka v Zahodni Evropi (2). Menaše, Lev: Umetnost novega veka v Zahodni Evropi (2), Izbrana poglavja iz umetnosti novega veka v Zahodni Evropi 1 (2), Uvod v občo umetnostno zgodovino (2). Germ: Seminar iz obče umetnostne zgodovine: renesansa (2), Seminar: 19. stoletje (2), Proseminar iz ikonografije: sakralna (1), Proseminar iz ikonografije: profana (1), Proseminar iz obče um. zg.: evropsko slikarstvo (1), Uvod v ikonografijo (1), Seminar: srednji vek (2). Osvald: Proseminar iz obče umetnostne zgodovine: Antično slikarstvo (1), Proseminar iz obče umetnostne zgodovine: Priprava na terenske vaje (1), Proseminar iz obče umetnostne zgodovine: Umetnostnozgodovinski viri (1). Horvat: Muzeologija (ZS 2), Seminar iz muzeologije (ZS, 2). Hoyer: Konservatorstvo (PS, 2), Seminar iz konservatorstva (PS, 2). Korošec: Zgodovina starega veka (2), Umetnostne tehnike in restavratorstvo (2). Lampič: Zgodovina fotografije (1). Kreft: Zgodovina estetike (2). Kos, Dušan: Latinska paleografija (2). Paulič: Didaktika umetnostne zgodovine (2). Petrišič: Nemščina I (4), II (4). Čop: Latinščina I (4), II (4). 2000/2001: Höfler: Izbrana poglavja iz slovenske umetnosti srednjega veka (2), Seminar iz slovenske umetnosti srednjega veka (2), Uvod v slovensko umetnost (2). Komelj: Slovenska umetnost v novem veku (2), Izbrana poglavja iz slovenske umetnosti novega veka (2), Proseminar iz slovenske umetnosti novega veka (1), Seminar iz slovenske umetnosti novega veka (2). Štefanac: Umetnost južnih narodov v srednjem veku (2), Izbrana poglavja iz slovenske umetnosti srednjega veka (2), Seminar iz slovenske umetnosti srednjega veka (2). Klemenčič: Proseminar iz arhitekture, kiparstva in slovenske umetnosti (2). Golob: Umetnost srednjega veka v Zahodni Evropi (2), Izbrana poglavja iz evropske umetnosti srednjega veka (2), Seminar iz umetnosti srednjega veka v Zahodni Evropi (2). Menaše, Lev: Uvod v občo umetnostno zgodovino (2), Umetnost novega veka v Zahodni Evropi (2), Izbrana poglavja iz evropske umetnosti novega veka (2). Germ: Uvod v 372 ikonografijo (1), Proseminar iz ikonografije: sakralna (1), Proseminar iz ikonografije: profana (1), Proseminar iz obče umetnostne zgodovine: evropsko slikarstvo (1), Seminar: srednji vek (2), Seminar: renesansa (2), Seminar: 19. stoletje (2). Osvald: Proseminar iz obče umetnostne zgodovine: Antično slikarstvo (1), Proseminar iz obče umetnostne zgodovine: Priprava na terenske vaje (1), Proseminar iz obče umetnostne zgodovine: Umetnostnozgodovinski viri (1). Horvat: Muzeologija (ZS, 2), Seminar iz muzeologije (ZS, 2). Hoyer: Konservatorstvo (PS, 2), Seminar iz konservatorstva (PS, 2). Lampič: Zgodovina fotografije (1). Kreft: Zgodovina estetike (2). Paulič: Didaktika umetnostne zgodovine (2). Kos, Dušan: Latinska paleografija (2). Petrišič: Nemščina I (4), II (4). Čop: Latinščina I (6), II (6). 2001/2002: Höfler: Izbrana poglavja iz slovenske umetnosti srednjega veka (ZS, 2), Seminar (ZS, 2), Uvod v slovensko umetnost (ZS, 2). Štefanac: Slovenska umetnost v srednjem veku (2), Izbrana poglavja iz slovenske umetnosti srednjega veka (2), Seminar (2). Komelj: Slovenska umetnost v novem veku (2), Izbrana poglavja iz slovenske umetnosti novega veka (2), Proseminar iz slovenske umetnosti novega veka (1), Seminar iz slovenske umetnosti novega veka (2). Klemenčič: Uvod v slovensko umetnost (PS, 2), Proseminar iz arhitekture, kiparstva in slovenske umetnosti (2), Seminar (PS, 2). Golob: Umetnost srednjega veka v Zahodni Evropi (4), Seminar (2), Izbrana poglavja – kodikologija (zimski semester 4). Menaše, Lev: Uvod v občo umetnostno zgodovino (2), Umetnost novega veka v Zahodni Evropi (2), Izbrana poglavja iz evropske umetnosti novega veka (2). Germ: Uvod v ikonografijo (2), Proseminar iz ikonografije: sakralna (1), Proseminar iz ikonografije: profana (1), Seminar (2), Seminar (2), Seminar: 19. stoletje (2). Osvald / Žvanut: Umetnost starega veka (ZS, 2), Osvald: Umetnost starega veka (PS, 2), Proseminar iz obče umetnostne zgodovine: Antika (PS, 1), Proseminar iz obče umetnostne zgodovine: Renesansa (PS, 1), Proseminar iz obče umetnostne zgodovine: Barok (PS, 1). Horvat: Muzeologija (ZS, 2), Seminar iz muzeologije (ZS, 2). Hoyer: Konservatorstvo (PS, 2), Seminar iz konservatorstva (PS, 2). Lampič: Zgodovina fotografije (1). Bogovčič: Umetnostne tehnike in restavratorstvo (PS, 2). Kreft: Zgodovina estetike (2). Paulič: Didaktika umetnostne zgodovine (2). Kos, Dušan: Latinska paleografija (2). Petrišič: Nemščina I (4), II (4). Čop: Latinščina I (6), II (6). 2002/2003: Höfler: Izbrana poglavja iz slovenske umetnosti srednjega veka (2), Uvod v slovensko umetnost (2). Komelj: Slovenska umetnost v novem veku 373 (2), Izbrana poglavja iz slovenske umetnosti novega veka (2), Proseminar iz slovenske umetnosti novega veka (1), Seminar iz slovenske umetnosti novega veka (2). Štefanac: Slovenska umetnost v srednjem veku (2), Izbrana poglavja iz slovenske umetnosti srednjega veka (2), Seminar (2). Klemenčič: Seminar (2), Proseminar iz arhitekture, kiparstva in slovenske umetnosti (2). Golob: Umetnost srednjega veka v Zahodni Evropi (2), Izbrana poglavja – kodikologija (ZS, 4), Seminar iz umetnosti srednjega veka v Zahodni Evropi (2). Menaše, Lev: Uvod v občo umetnostno zgodovino (2), Umetnost novega veka v Zahodni Evropi (2), Izbrana poglavja iz evropske umetnosti novega veka (2). Germ: Uvod v ikonografijo (2), Seminar I: neoklasicizem (2), Seminar II: romantično slikarstvo (2). Osvald: Proseminar iz obče umetnostne zgodovine: Antika (1), Proseminar iz obče umetnostne zgodovine: Umetnostnozgodovinski viri (1), Proseminar iz obče umetnostne zgodovine: renesansa (PS, 1). Žvanut: Proseminar iz ikonografije: sakralna (1), Proseminar iz ikonografije: profana (1), Horvat: Muzeologija (ZS, 2), Seminar iz muzeologije (ZS, 2). Hoyer: Konservatorstvo (PS, 2), Seminar iz konservatorstva (PS, 2). Bogovčič: Umetnostne tehnike in restavratorstvo (PS, 2). Lampič: Zgodovina fotografije (1). Kreft: Zgodovina estetike (2). Paulič: Didaktika umetnostne zgodovine (2). Kos, Dušan: Latinska paleografija (2). Petrišič: Nemščina I (4), II (4). Čop: Latinščina I (6), II (6). 2003/2004: Höfler: Izbrana poglavja iz slovenske umetnosti srednjega veka (2), Uvod v slovensko umetnost (ZS, 2). Komelj: Slovenska umetnost v novem veku (2), Izbrana poglavja iz slovenske umetnosti novega veka (2), Proseminar iz slovenske umetnosti novega veka (1), Seminar iz slovenske umetnosti novega veka (2). Štefanac: Slovenska umetnost v srednjem veku (2), Izbrana poglavja iz slovenske umetnosti srednjega veka (2), Seminar (2). Klemenčič: Seminar (2), Proseminar iz arhitekture, kiparstva in slovenske umetnosti (2), Uvod v slovensko umetnost (PS, 2). Golob: Umetnost srednjega veka v Zahodni Evropi (2), Izbrana poglavja – kodikologija (ZS, 4), Seminar: ikonografska vprašanja, knjižno slikarstvo (2). Menaše, Lev: Uvod v občo umetnostno zgodovino (2), Umetnost novega veka v Zahodni Evropi (2), Izbrana poglavja iz evropske umetnosti novega veka (2). Germ: Uvod v ikonografijo (2), Seminar: Beneška umetnost zgodnje in visoke renesanse (2), Seminar: Benetke in Bizanc (2). Osvald / Germ: Seminar (2). Osvald: Umetnost starega veka (ZS, 2), Proseminar iz obče umetnostne zgodovine: Antika (2), Seminar (PS, 2) Proseminar iz obče 374 umetnostne zgodovine: barok (1), Proseminar iz obče umetnostne zgodovine: renesansa (ZS, 2). Žvanut: Proseminar iz ikonografije: sakralna (1), Proseminar iz ikonografije: profana (1). Horvat: Muzeologija (ZS, 2), Seminar iz muzeologije (ZS, 2). Hoyer: Konservatorstvo (PS, 2), Seminar iz konservatorstva (PS, 2). Bogovčič: Umetnostne tehnike in restavratorstvo (PS, 2). Lampič: Zgodovina fotografije (1). Kreft: Zgodovina estetike (2). Paulič: Didaktika umetnostne zgodovine (2). Štih: Latinska paleografija (2). Petrišič: Nemščina I (4), II (4). Čop: Latinščina I (6), II (6). 2004/2005: Štefanac: Slovenska umetnost v srednjem veku (2), Izbrana poglavja iz slovenske umetnosti srednjega veka (2), Seminar (2). Komelj: Slovenska umetnost v novem veku (2), Izbrana poglavja iz slovenske umetnosti novega veka (2), Proseminar iz slovenske umetnosti novega veka (1), Seminar iz slovenske umetnosti novega veka (2). Klemenčič: Izbrana poglavja iz slovenske umetnosti srednjega veka (2), Seminar (2), Proseminar iz arhitekture, kiparstva in slovenske umetnosti (2), Uvod v slovensko umetnost (2). Golob: Umetnost srednjega veka v Zahodni Evropi (2), Izbrana poglavja (2), Seminar (2). Menaše, Lev: Uvod v občo umetnostno zgodovino (2), Umetnost novega veka v Zahodni Evropi (2), Izbrana poglavja iz evropske umetnosti novega veka (2). Germ: Uvod v ikonografijo (2), Seminar: Ikonografija živali v evropskem slikarstvu (2), Seminar: Romantična krajina v Angliji in Franciji (2). Osvald: Seminar (2), Umetnost starega veka (2), Proseminar iz obče umetnosti: antična umetnost – kiparstvo (ZS, 2), Proseminar iz obče umetnosti: antična umetnost – slikarstvo (ZS, 2), Proseminar iz obče umetnosti: umetnostnozgodovinski viri – renesansa (PS, 2), Proseminar iz obče umetnosti: umetnostnozgodovinski viri – barok (PS, 2). Mahnič: Seminar (2), Proseminar iz ikonografije: sakralna (ZS, 2), Proseminar iz ikonografije: profana (PS, 2). Kos, Dušan: Seminar (2), Murovec: Seminar (2). Horvat: Muzeologija (ZS, 2), Seminar iz muzeologije (ZS, 2). Hoyer: Konservatorstvo (PS, 2), Seminar iz konservatorstva (PS, 2). Bogovčič: Umetnostne tehnike in restavratorstvo (PS, 2). Lampič: Zgodovina fotografije (1). Kreft: Zgodovina estetike (2). Paulič: Didaktika umetnostne zgodovine (2). Štih: Latinska paleografija (2). Petrišič: Nemščina I (PS, 4), Nemščina II (PS, 4). Meško: Nemščina I (ZS, 4), Nemščina II (ZS, 4). Čop: Latinščina I (6), II (6). 2005/2006: Štefanac: Slovenska umetnost v srednjem veku (2), Izbrana poglavja iz slovenske umetnosti srednjega veka (2), Seminar (2). Komelj: Slovenska 375 umetnost v novem veku (2), Izbrana poglavja iz slovenske umetnosti novega veka (2), Proseminar iz slovenske umetnosti novega veka (1), Seminar iz slovenske umetnosti novega veka (2). Klemenčič: Izbrana poglavja (2), Seminar (2), Proseminar iz arhitekture, kiparstva in slovenske umetnosti (2), Uvod v slovensko umetnost (2). Golob: Umetnost srednjega veka v Zahodni Evropi (2), Izbrana poglavja (2), Seminar (2). Menaše, Lev: Uvod v občo umetnostno zgodovino (2), Umetnost novega veka v Zahodni Evropi (2), Izbrana poglavja iz evropske umetnosti novega veka (2). Germ: Uvod v ikonografijo (2), Seminar: Gotska arhitektura in kiparstvo v Toskani (2), Seminar: Neoklasicistična umetnost v Franciji (2). Osvald: Seminar (2), Umetnost starega veka (2), Proseminar iz obče umetnosti: umetnostnozgodovinski viri, renesansa (ZS, 2), Proseminar iz obče umetnosti: umetnostnozgodovinski viri, barok (ZS, 2). Osvald / Kemperl: Proseminar iz obče umetnosti: renesančno slikarstvo (PS, 1), Proseminar iz obče umetnosti, renesansa (PS, 1), Proseminar iz obče umetnosti: baročna umetnost, slikarstvo (PS, 1), Proseminar iz obče umetnosti: baročna umetnost, arhitektura (PS, 1). Mahnič: Seminar (2), Proseminar iz ikonografije: sakralna (1), Proseminar iz ikonografije: profana (1). Jaki: Seminar (2). Kos, Dušan: Seminar (2). Murovec: Seminar (2). Horvat: Muzeologija (ZS, 2), Seminar iz muzeologije (ZS, 2). Hoyer: Konservatorstvo (PS, 2), Seminar iz konservatorstva (PS, 2). Bogovčič: Umetnostne tehnike in restavratorstvo (PS, 2). Lampič: Zgodovina fotografije (1). Kreft: Zgodovina estetike (2). Paulič: Didaktika umetnostne zgodovine (2). Štih: Latinska paleografija (2). Petrišič: Nemščina I (ZS, 4), Nemščina II (ZS, 4). Čop: Latinščina I (ZS, 4, PS, 6), II (ZS, 4, PS, 6). 2005/2006: Štefanac: Slovenska umetnost v srednjem veku (2), Izbrana poglavja iz slovenske umetnosti srednjega veka (2), Seminar (2). Komelj: Slovenska umetnost v novem veku (2), Izbrana poglavja iz slovenske umetnosti novega veka (2), Proseminar iz slovenske umetnosti novega veka (1), Seminar iz slovenske umetnosti novega veka (2). Klemenčič: Izbrana poglavja (2), Seminar (2), Proseminar iz arhitekture, kiparstva in slovenske umetnosti (2), Uvod v slovensko umetnost (2). Golob: Umetnost srednjega veka v Zahodni Evropi (2), Izbrana poglavja (2), Seminar (2). Menaše, Lev: Uvod v občo umetnostno zgodovino (2), Umetnost novega veka v Zahodni Evropi (2), Izbrana poglavja iz evropske umetnosti novega veka (2). Germ: Uvod v ikonografijo (2), Seminar: Gotska arhitektura in kiparstvo v Toskani (2), Seminar: Neoklasicistična umetnost 376 v Franciji (2). Mahnič: Seminar (2), Proseminar iz ikonografije: sakralna (1), Proseminar iz ikonografije: profana (1). Osvald: Seminar (2), Umetnost starega veka (2), Proseminar iz obče umetnosti: umetnostnozgodovinski viri, renesansa (ZS, 2), Proseminar iz obče umetnosti: umetnostnozgodovinski viri, barok (ZS, 2). Osvald / Kemperl: Proseminar iz obče umetnosti: renesančno slikarstvo (PS, 1), Proseminar iz obče umetnosti, renesansa (PS, 1), Proseminar iz obče umetnosti: baročna umetnost, slikarstvo (PS, 1), Proseminar iz obče umetnosti: baročna umetnost, arhitektura (PS, 1). Jaki: Seminar (2). Kos, Dušan: Seminar (2). Murovec: Seminar (2). Horvat: Muzeologija (ZS, 2), Seminar iz muzeologije (ZS, 2). Hoyer: Konservatorstvo (PS, 2), Seminar iz konservatorstva (PS, 2). Bogovčič: Umetnostne tehnike in restavratorstvo (PS, 2). Lampič: Zgodovina fotografije (1). Kreft: Zgodovina estetike (2). Paulič: Didaktika umetnostne zgodovine (2). Štih: Latinska paleografija (2). Petrišič: Nemščina I (ZS, 4), Nemščina II (ZS, 4). Čop: Latinščina I (ZS, 4, PS, 6), II (ZS, 4, PS, 6). 2006/2007: Komelj: Slovenska umetnost v novem veku (2), Izbrana poglavja iz slovenske umetnosti novega veka (2), Proseminar iz slovenske umetnosti novega veka (1), Seminar iz slovenske umetnosti novega veka (2). Štefanac: Slovenska umetnost v srednjem veku (2), Izbrana poglavja iz slovenske umetnosti srednjega veka (2), Seminar (2). Klemenčič: Izbrana poglavja (2), Seminar (2), Proseminar iz arhitekture, kiparstva in slovenske umetnosti (2), Uvod v slovensko umetnost (2). Golob: Umetnost srednjega veka v Zahodni Evropi (2), Izbrana poglavja (2), Seminar (2). Menaše, Lev: Umetnost novega veka v Zahodni Evropi (4), Izbrana poglavja (2). Germ: Uvod v ikonografijo (2), Seminar: Ikonografija živali v evropski umetnosti novega veka (2), Seminar: Arhitektura srednjega veka in zgodnje renesanse v Benetkah (2). Osvald: Umetnost starega veka (PS, 4). Mahnič: Uvod v občo umetnostno zgodovino (2), Terenske vaje (ZS in PS), Proseminar iz ikonografije: sakralna (1), Proseminar iz ikonografije: profana (1). Horvat: Muzeologija (ZS, 2), Seminar iz muzeologije (ZS, 2). Hoyer: Konservatorstvo (PS, 2), Seminar iz konservatorstva (PS, 2). Bogovčič: Umetnostne tehnike in restavratorstvo (PS, 2). Lampič: Zgodovina fotografije (1). Kreft: Zgodovina estetike (2). Paulič: Didaktika umetnostne zgodovine (2). Štih: Latinska paleografija (2). Kemperl: Proseminar iz obče umetnosti: renesansančno slikarstvo (1), Proseminar iz obče umetnosti: baročna umetnost, arhitektura (1), Proseminar iz obče umetnosti: baročna umetnost, slikarstvo (1), Terenske vaje (ZS in PS). Seražin: 377 Seminar (2). Jaki: Seminar (2). Kos, Dušan: Seminar (2). Petrišič: Nemščina I (4), Nemščina II (4). Čop: Latinščina I (ZS 6, PS 4), Latinščina II (ZS 6, PS 4). 2007/2008: Komelj: Slovenska umetnost v novem veku (2), Izbrana poglavja iz slovenske umetnosti novega veka (2), Proseminar iz slovenske umetnosti novega veka (1), Seminar iz slovenske umetnosti novega veka (2). Štefanac: Slovenska umetnost v srednjem veku (2), Izbrana poglavja iz slovenske umetnosti srednjega veka (2), Seminar (2). Klemenčič: Izbrana poglavja (2), Seminar (2), Proseminar iz arhitekture, kiparstva in slovenske umetnosti (2), Uvod v slovensko umetnost (2). Golob: Umetnost srednjega veka v Zahodni Evropi (2), Izbrana poglavja (2), Seminar (2). Menaše, Lev: Umetnost novega veka v Zahodni Evropi (4), Izbrana poglavja (2). Germ: Uvod v ikonografijo (2), Seminar: Gotska umetnost v Toskani (2), Seminar: Ikonografija krščanskega naravoslovja (2). Osvald: Umetnost starega veka (PS, 4), Proseminar iz obče: umetnostne zgodovine: Rimsko slikarstvo avgustejske dobe (ZS, 1), Proseminar iz obče: umetnostne zgodovine: Pompejansko slikarstvo (ZS, 1), Proseminar iz obče: umetnostne zgodovine: Rimski mozaik (ZS, 1), Proseminar iz obče umetnostne zgodovine (PS, 2), Delavnica za proseminar iz obče umetnostne zgodovine (PS). Mahnič: Uvod v občo umetnostno zgodovino (2), Muzeologija (ZS, 2), Seminar iz muzeologije (ZS, 2), Izbrana poglavja (PS, 4). Vidrih: Proseminar iz ikonografije: sakralna (1), Proseminar iz ikonografije: profana (1), Terenske vaje (ZS). Hoyer: Konservatorstvo (PS, 2), Seminar iz konservatorstva (PS, 2). Bogovčič: Umetnostne tehnike in restavratorstvo (PS, 2). Lampič: Zgodovina fotografije (1). Kreft: Zgodovina estetike (2). Paulič: Didaktika umetnostne zgodovine (2). Štih: Latinska paleografija (2). Kemperl: Seminar (2). Jaki: Seminar (2). Kos, Mateja: Seminar (ZS, 2), Izbrana poglavja (ZS, 2). Peskar: Terenske vaje (ZS). Polajnar: Nemščina I (4). Gaber: Nemščina II (4). Čop: Latinščina I (6), Latinščina II (6). 2008/2009: Komelj: Slovenska umetnost v novem veku (PS, 4), Izbrana poglavja iz slovenske umetnosti novega veka (2), Seminar iz slovenske umetnosti novega veka (2). Štefanac: Slovenska umetnost v srednjem veku (PS, 2), Izbrana poglavja iz slovenske umetnosti srednjega veka (ZS, 4), Seminar (2). Klemenčič: Proseminar iz slovenske umetnosti (1), Izbrana poglavja (ZS, 2), Seminar (2), Uvod v slovensko umetnostno zgodovino (PS, 4). Cerkovnik: Proseminar iz arhitekture, kiparstva in slovenske umetnosti (PS, 2). Golob: Umetnost zgodnjega in visokega srednjega veka v Zahodni Evropi (ZS, 4), Izbrana poglavja (2), Seminar (2). Germ: 378 Umetnost poznega srednjega veka in zgodnjega novega veka (ZS, 4), Seminar: Renesančna arhitektura v Benetkah (2), Seminar: Francosko gotsko kiparstvo (2). Mahnič: Uvod v občo umetnostno zgodovino (ZS, 4), Muzeologija (ZS, 2), Seminar iz muzeologije (ZS, 2), Izbrana poglavja (PS, 4). Vidrih: Proseminar iz obče umetnostne zgodovine (ZS, 4), Proseminar iz ikonografije: sakralna (ZS, 1), Proseminar iz ikonografije: profana (ZS, 1), Proseminar iz ikonogafije (PS, 2), Terenske vaje (ZS). Hoyer: Konservatorstvo (PS, 2), Seminar iz konservatorstva (PS, 2). Lampič: Zgodovina fotografije (1). Kreft: Zgodovina estetike (2). Kos, Mateja: Izbrana poglavja (2). Šterman: Didaktika umetnostne zgodovine (2). Štih: Latinska paleografija (2). Jaki: Seminar (2). Gaber: Nemščina II (zimski semester, 4). Čop: Latinščina I (6), Latinščina II (6). 2009/2010: Komelj: Slovenska umetnost v novem veku (PS, 4), Izbrana poglavja iz slovenske umetnosti novega veka (2), Seminar (2), Proseminar iz slovenske umetnosti (2). Štefanac: Slovenska umetnost srednjega veka (PS, 4), Izbrana poglavja iz slovenske umetnosti srednjega veka (ZS, 4), Seminar (ZS, 4). Klemenčič: Izbrana poglavja (2), Seminar (2), Uvod v slovensko umetnostno zgodovino (PS, 4). Cerkovnik: Proseminar iz slovenske umetnostne zgodovine (PS, 2), Proseminar iz arhitekture, kiparstva in slovenske umetnosti (PS, 2). Golob: Umetnost zgodnjega in visokega srednjega veka v Zahodni Evropi: 10. do 13. stoletje (ZS, 4), Izbrana poglavja (2), Seminar (2). Germ: Umetnost poznega srednjega veka in zgodnjega novega veka: renesansa (ZS, 4), Uvod v ikonografijo (ZS, 4), Seminar (2). Mahnič: Uvod v občo umetnostno zgodovino (ZS, 4), Muzeologija (ZS, 2), Seminar iz muzeologije (ZS, 2), Izbrana poglavja (PS, 4). Kokole: Umetnost starega veka: antika (PS, 4) . Vidrih: Proseminar iz obče umetnostne zgodovine (ZS, 4), Proseminar iz ikonografije (ZS, 2), Umetnost novega veka v Zahodni Evropi (PS, 4). Hoyer: Konservatorstvo (PS, 2), Seminar iz konservatorstva (PS, 2). Lampič: Zgodovina fotografije (1). Kreft: Zgodovina estetike (2). Kos, Mateja: Izbrana poglavja (2). Šterman: Didaktika umetnostne zgodovine (2). Štih: Latinska paleografija (2). Jaki: Seminar (2). Smrekar: Seminar (PS, 2). Vodnik: Seminar (2). Trček Pečak: Umetnostne tehnike in restavratorstvo (2). Čop: Latinščina I (ZS, 6), Latinščina II (PS, 8), Latinščina III (ZS 3), Latinščina IV (PS 3). 2010/2011: Komelj: Slovenska umetnost novega veka (PS, 4), Izbrana poglavja iz slovenske umetnosti novega veka (2), Seminar (2). Štefanac: Slovenska umetnost 379 srednjega veka (PS, 4), Izbrana poglavja iz slovenske umetnosti srednjega veka (ZS, 4), Seminar (ZS, 4). Klemenčič: Izbrana poglavja (ZS, 2), Seminar (2), Uvod v slovensko umetnostno zgodovino (PS, 4). Cerkovnik: Proseminar iz slovenske umetnostne zgodovine (PS, 4). Lampič: Proseminar iz slovenske umetnosti (2). Golob: Umetnost zgodnjega in visokega srednjega veka v Zahodni Evropi: do 10. stoletja (ZS, 4), Izbrana poglavja (2), Seminar (2). Germ: Umetnost poznega srednjega veka in zgodnjega novega veka: gotika (ZS, 4), Uvod v ikonografijo (ZS, 4), Seminar (2). Mahnič: Uvod v občo umetnostno zgodovino (ZS, 4), Muzeologija s seminarjem (PS, 4), Izbrana poglavja (PS, 4). Kokole: Umetnost starega veka I (ZS, 4), Izbrana poglavja (2), Seminar (2) . Vidrih: Proseminar iz obče umetnostne zgodovine I in II (ZS, 4), Proseminar iz ikonografije (ZS, 2), Umetnost novega veka v Zahodni Evropi (PS, 4). Lampič: Zgodovina fotografije (ZS, 2), Zgodovina fotografije, seminar (PS, 2), Seminar iz moderne umetnosti in umetnostne kritike (PS, 2). Kreft: Zgodovina estetike (2). Kos, Mateja: Izbrana poglavja (2). Šterman: Didaktika umetnostne zgodovine (2). Trček Pečak in Semion: Umetnostne tehnike in restavratorstvo (2). Čop: Latinščina I (ZS, 5), Latinščina II (PS, 4), Latinščina III (ZS, 3), Latinščina IV (PS, 3). 2011/2012: Štefanac: Slovenska umetnost srednjega veka: kiparstvo in slikarstvo (ZS, 4), Slovenska umetnost srednjega veka: arhitektura (PS, 4), Seminar (ZS, 4). Klemenčič: Slovenska umetnost novega veka I. 16.–18. stoletje (PS, 4), Seminar (ZS, 4), Uvod v slovensko umetnostno zgodovino (PS, 4). Žerovc: Proseminar iz slovenske umetnosti (2), Izbrana poglavja (ZS, 4), Slovenska umetnost novega veka, 19. – 20. stoletje (PS, 4). Cerkovnik: Proseminar iz slovenske umetnostne zgodovine (PS, 4). Golob: Umetnost zgodnjega in visokega srednjega veka v Zahodni Evropi: 10.–13. stoletje (ZS, 4), Izbrana poglavja (ZS, 4). Seminar (PS, 4). Germ: Umetnost poznega srednjega veka in zgodnjega novega veka: renesansa (ZS, 4), Uvod v ikonografijo (ZS, 4), Seminar (ZS, 4). Mahnič: Uvod v občo umetnostno zgodovino (ZS, 4), Muzeologija s seminarjem (ZS, 4), Izbrana poglavja (PS, 4). Kokole: Umetnost starega veka II, helenistična in rimska umetnost (ZS, 4), Izbrana poglavja (PS, 4), Seminar (PS, 4) . Vidrih: Proseminar iz obče umetnostne zgodovine I in II (ZS, 4), Proseminar iz ikonografije (ZS, 2), Umetnost novega veka v Zahodni Evropi II (PS, 4). Peskar: Konservatorstvo s seminarjem (PS, 4). Kreft: Zgodovina estetike (PS, 4). Lampič: Zgodovina fotografije (ZS, 4), Seminar iz moderne umetnosti in umetnostne kritike (PS, 380 4). Šterman: Didaktika umetnostne zgodovine (2). Trček Pečak in Makuc Semion: Umetnostne tehnike in restavratorstvo (PS, 2). Čop: Latinščina I (ZS, 5), Latin- ščina II (PS, 5), Latinščina III (ZS, 3), Latinščina IV (PS, 3). 2012/2013: Štefanac: Slovenska umetnost srednjega veka: kiparstvo in slikarstvo (ZS, 4), Slovenska umetnost srednjega veka: arhitektura (PS, 4), Seminar iz slovenske umetnosti srednjega veka (ZS, 2). Klemenčič: Slovenska umetnost novega veka I. 16.–18. stoletje (PS, 4), Uvod v slovensko umetnostno zgodovino (PS, 4), Izbrana poglavja iz slovenske umetnosti srednjega in novega veka (ZS, 4). Žerovc: Proseminar iz slovenske umetnosti (PS, 2), Seminar iz slovenske umetnosti novega veka (ZS, 4), Slovenska umetnost II. od 18. stoletja do danes (ZS, 4), Terenske vaje (PS, 2). Cerkovnik: Proseminar iz slovenske umetnostne zgodovine (PS, 4). Novak Klemenčič: Terenske vaje I in III (2). Golob: Umetnost zgodnjega in visokega srednjega veka v Zahodni Evropi: do 10. stoletja (ZS, 4), Umetnost zgodnjega in visokega srednjega veka v Zahodni Evropi: 10. – 13. stoletje (PS, 4), Seminar iz umetnosti zgodnjega in visokega srednjega veka (PS, 4). Germ: Umetnost poznega srednjega veka in zgodnjega novega veka: gotika (ZS, 4), Umetnost poznega srednjega veka in zgodnjega novega veka: renesansa (PS, 4),Uvod v ikonografijo (ZS, 4). Mahnič: Uvod v občo umetnost no zgodovino (ZS, 4), Muzeologija s seminarjem (ZS, 4), Izbrana poglavja iz muzeologije (PS, 4). Kokole: Umetnost starega veka I: predgrška in grška umetnost (ZS, 4), Umetnost starega veka II: helenistična in rimska umetnost (PS, 4), Izbrana poglavja iz umetnosti starega veka (PS, 4). Vidrih: Proseminar iz obče umetnostne zgodovine I in II (ZS, 4), Vaje iz moderne umetnosti I (PS, 4), Proseminar iz ikonografije (PS, 2), Umetnost novega veka v Zahodni Evropi I: 16.–18. stoletje (PS, 4), Sodobne teorije in metode umetnostne zgodovine (ZS, 4). Peskar: Konservatorstvo s seminarjem (PS, 4). Kreft: Zgodovina estetike (PS, 4). Lampič: Zgodovina fotografije s seminarjem (ZS, 4), Seminar iz moderne umetnosti in umetnostne kritike (PS, 4). Trček Pečak in Makuc Semion: Umetnostne tehnike in restavratorstvo (PS, 2). Čop: Latinščina I (ZS, 5), Latinščina II (PS, 5), Latinščina III (ZS, 3), Latinščina IV (PS, 3). Gaber: Nemški jezik za umetnostne zgodovinarje I (ZS, 4), Nemški jezik za umetnostne zgodovinarje II (PS, 4). 2013/2014: Štefanac: Slovenska umetnost srednjega veka: kiparstvo in slikarstvo (ZS, 4), Izbrana poglavja iz slovenske umetnosti srednjega veka (ZS, 381 4), Slovenska umetnost srednjega veka: arhitektura (PS, 4). Klemenčič: Slovenska umetnost novega veka, 16.–18. stoletje (PS, 4), Uvod v slovensko umetnostno zgodovino (PS, 4), Seminar iz slovenske umetnosti (ZS, 4). Žerovc: Proseminar iz slovenske umetnosti (PS, 2), Slovenska umetnost II.: od 18. stoletja do danes (ZS, 4), Izbrana poglavja iz slovenske umetnosti novega veka (ZS, 4), Terenske vaje (PS, 2). Seražin: Proseminar iz slovenske umetnostne zgodovine (PS, 4). Novak Klemenčič: Terenske vaje I, III in I dvopredm. (ZS, 2), Terenske vaje II in II dvopredm. (PS, 2). Golob: Umetnost zgodnjega in visokega srednjega veka v Zahodni Evropi: do 10. stoletja (ZS, 4), Umetnost zgodnjega in visokega srednjega veka v Zahodni Evropi: 10. – 13. stoletje (PS, 4), Seminar iz umetnosti zgodnjega in visokega srednjega veka (PS, 4). Germ: Umetnost poznega srednjega veka in zgodnjega novega veka: renesansa (ZS, 4), Uvod v ikonografijo (ZS, 4), Seminar iz umetnosti poznega srednjega veka in zgodnjega novega veka (PS, 4). Mahnič: Uvod v občo umetnostno zgodovino (ZS, 4), Muzeologija s seminarjem (ZS, 4), Izbrana poglavja iz muzeologije (PS, 4). Kokole: Umetnost starega veka I: predgrška in grška umetnost (ZS, 4), Umetnost starega veka II: helenistična in rimska umetnost (ZS, 4), Izbrana poglavja iz umetnosti starega veka (PS, 4). Vidrih: Proseminar iz obče umetnostne zgodovine I in II (ZS, 4), Vaje iz moderne umetnosti II (4), Proseminar iz ikonografije (PS, 2), Umetnost novega veka v Zahodni Evropi I: 16.–18. stoletje (PS, 2), Umetnost novega veka v Zahodni Evropi II: 19.–20. stoletje (PS, 2), Sodobne teorije in metode umetnostne zgodovine (ZS, 4). Peskar: Konservatorstvo s seminarjem (PS, 4). Kreft: Zgodovina estetike (PS, 4). Lampič: Zgodovina fotografije s seminarjem (ZS, 4), Seminar iz moderne umetnosti in umetnostne kritike (PS, 4). Trček Pečak in Makuc Semion: Umetnostne tehnike in restavratorstvo (PS, 2). Čop: Latinščina I (ZS, 5), Latinščina II (PS, 5), Latinščina III (ZS, 3), Latinščina IV (PS, 3). Gaber: Nemški jezik za umetnostne zgodovinarje I (ZS, 4), Nemški jezik za umetnostne zgodovinarje III (ZS, 4), Nemški jezik za umetnostne zgodovinarje II (PS, 4). 2014/2015: Štefanac: Slovenska umetnost srednjega veka: kiparstvo in slikarstvo (ZS, 4), Izbrana poglavja iz slovenske umetnosti srednjega veka (ZS, 4), Slovenska umetnost srednjega veka: arhitektura (PS, 4). Klemenčič: Slovenska umetnost novega veka, 16.–18. stoletje (PS, 4), Uvod v slovensko umetnostno zgodovino (PS, 4), Seminar iz slovenske umetnosti (ZS, 4). Žerovc: Proseminar iz slovenske umetnosti (PS, 2), Slovenska umetnost II.: od 18. stoletja do danes 382 (ZS, 4), Izbrana poglavja iz slovenske umetnosti novega veka (ZS, 4), Terenske vaje IV (PS, 2). Seražin: Proseminar iz slovenske umetnostne zgodovine (PS, 4). Novak Klemenčič: Terenske vaje I, III in I dvopredm. (ZS, 2), Terenske vaje II in II dvopredm. (PS, 2). Kavčič: Umetnost zgodnjega in visokega srednjega veka v Zahodni Evropi: do 10. stoletja (ZS, 4), Umetnost zgodnjega in visokega srednjega veka v Zahodni Evropi: 10. – 13. stoletje (PS, 4), Izbrana poglavja iz umetnosti zgodnjega in visokega srednjega veka (PS, 4). Germ: Umetnost poznega srednjega veka in zgodnjega novega veka: gotika (ZS, 4), Uvod v ikonografijo (ZS, 4), Seminar iz umetnosti poznega srednjega veka in zgodnjega novega veka (PS, 4). Mahnič: Uvod v občo umetnostno zgodovino (ZS, 4), Muzeologija s seminarjem (ZS, 4), Izbrana poglavja iz muzeologije (PS, 4). Kokole: Umetnost starega veka I: predgrška in grška umetnost (ZS, 4), Umetnost starega veka II: helenistična in rimska umetnost (ZS, 4), Izbrana poglavja iz umetnosti starega veka (PS, 4). Vidrih: Proseminar iz obče umetnostne zgodovine I in II (ZS, 4), Vaje iz moderne umetnosti II (4), Seminar iz moderne umetnosti in umetnostne kritike (PS, 4), Umetnost novega veka v Zahodni Evropi I: 16.–18. stoletje (PS, 4), Sodobne teorije in metode umetnostne zgodovine (ZS, 4). Malešič: Proseminar iz ikonografije (PS, 2). Peskar: Konservatorstvo s seminarjem (PS, 4). Kreft: Zgodovina estetike (PS, 4). Lampič: Zgodovina fotografije s seminarjem (ZS, 4). Trček Pečak in Makuc Semion: Umetnostne tehnike in restavratorstvo (PS, 2). Čop: Latinščina I (ZS, 5), Latinščina II (PS, 5), Latinščina III (ZS, 3), Latinščina IV (PS, 3). Gaber: Nemški jezik za umetnostne zgodovinarje I (ZS, 4), Nemški jezik za umetnostne zgodovinarje III (ZS, 4), Nemški jezik za umetnostne zgodovinarje II (PS, 4). 2015/2016: Štefanac: Slovenska umetnost srednjega veka: kiparstvo in slikarstvo (ZS, 4), Izbrana poglavja iz slovenske umetnosti srednjega veka (ZS, 4), Slovenska umetnost srednjega veka: arhitektura (PS, 4). Klemenčič: Slovenska umetnost novega veka, 16.–18. stoletje (PS, 4), Izbrana poglavja iz slovenske umetnosti srednjega in novega veka (PS, 4), Seminar iz slovenske umetnosti (ZS, 4). Žerovc: Proseminar iz slovenske umetnosti (PS, 2), Slovenska umetnost II.: od 18. stoletja do danes (ZS, 4), Izbrana poglavja iz slovenske umetnosti novega veka (ZS, 4), Terenske vaje IV (PS, 2). Seražin: Proseminar iz slovenske umetnostne zgodovine (PS, 4). Novak Klemenčič: Terenske vaje I, III in I dvopredm. (ZS, 3), Terenske vaje II in II dvopredm. (PS, 2). Kavčič: Umetnost zgodnjega 383 in visokega srednjega veka v Zahodni Evropi: do 10. stoletja (ZS, 4), Umetnost zgodnjega in visokega srednjega veka v Zahodni Evropi: 10. – 13. stoletje (PS, 4), Izbrana poglavja iz umetnosti zgodnjega in visokega srednjega veka (PS, 4). Germ: Umetnost poznega srednjega veka in zgodnjega novega veka: renesansa (ZS, 4), Uvod v ikonografijo (ZS, 4), Seminar iz umetnosti poznega srednjega veka in zgodnjega novega veka (PS, 4). Mahnič: Uvod v občo umetnostno zgodovino (ZS, 4), Muzeologija (ZS, 2), Muzeologija s seminarjem (ZS, 2), Izbrana poglavja iz muzeologije (ZS, 4). Kokole: Umetnost starega veka I: predgrška in grška umetnost (ZS, 4), Umetnost starega veka II: helenistična in rimska umetnost (ZS, 4), Seminar iz umetnosti starega veka (ZS, 4). Vidrih: Vaje iz moderne umetnosti II (4), Seminar iz moderne umetnosti in umetnostne kritike (PS, 4), Umetnost novega veka v Zahodni Evropi I: 19.–20. stoletje (PS, 4), Sodobne teorije in metode umetnostne zgodovine (ZS, 4). Malešič: Proseminar iz obče umetnostne zgodovine (PS, 4). Peskar: Konservatorstvo s seminarjem (PS, 4). Kreft: Zgodovina estetike (PS, 4). Sosič: Zgodovina fotografije s seminarjem (ZS, 4). Trček Pečak in Makuc Semion: Umetnostne tehnike in restavratorstvo (PS, 2). Čop: Latinščina I (ZS, 5), Latinščina II (PS, 5), Latinščina III (ZS, 3), Latinščina IV (PS, 3). Gaber: Nemški jezik za umetnostne zgodovinarje I (ZS, 3), Nemški jezik za umetnostne zgodovinarje III (ZS, 3), Nemški jezik za umetnostne zgodovinarje II (PS, 4). 2016/2017: Štefanac: Slovenska umetnost srednjega veka: kiparstvo in slikarstvo (ZS, 4), Izbrana poglavja iz slovenske umetnosti srednjega veka (ZS, 4), Slovenska umetnost srednjega veka: arhitektura (PS, 4). Klemenčič: Slovenska umetnost novega veka, 16.–18. stoletje (PS, 4), Seminar iz slovenske umetnosti (PS, 4). Uvod v slovensko umetnostno zgodovino (PS, 4). Žerovc: Seminar iz moderne umetnosti in umetnostne kritike (PS, 4), Slovenska umetnost II.: od 18. stoletja do danes (ZS, 4), Izbrana poglavja iz slovenske umetnosti novega veka (ZS, 4). Žerovc / Vrečko / Seražin: Terenske vaje IV (PS, 2). Vrečko: Terenske vaje I (PS, 2). Seražin: Proseminar iz slovenske umetnostne zgodovine (PS, 4). Vrečko / Seražin: Proseminar iz slovenske umetnosti (PS, 2). Novak Klemenčič: Terenske vaje I, III in I dvopredm. (ZS, 2), Terenske vaje II in II dvopredm. (PS, 2). Meke: Terenske vaje II (PS, 2). Kavčič: Umetnost zgodnjega in visokega srednjega veka v Zahodni Evropi: do 10. stoletja (ZS, 4), Umetnost zgodnjega in visokega srednjega veka v Zahodni Evropi: 10.–13. stoletje (PS, 4), Izbrana 384 poglavja iz umetnosti zgodnjega in visokega srednjega veka (PS, 4). Germ: Umetnost poznega srednjega veka in zgodnjega novega veka: gotika (ZS, 4), Uvod v ikonografijo (ZS, 4), Seminar iz umetnosti poznega srednjega veka in zgodnjega novega veka (PS, 4). Mahnič: Uvod v občo umetnostno zgodovino (ZS, 4), Muzeologija s seminarjem (ZS, 4), Izbrana poglavja iz muzeologije (ZS, 4). Kokole: Umetnost starega veka I: predgrška in grška umetnost (ZS, 4), Umetnost starega veka II: helenistična in rimska umetnost (ZS, 4), Seminar iz umetnosti starega veka (PS, 4). Vidrih: Zgodovina fotografije s seminarjem (ZS, 4), Umetnost novega veka v Zahodni Evropi I: 16.–18. stoletje (PS, 4), Sodobne teorije in metode umetnostne zgodovine (ZS, 4). Malešič: Proseminar iz obče umetnostne zgodovine I in II (ZS, 4), Vaje iz moderne umetnosti (ZS, 4), Proseminar iz ikonografije (PS, 2). Peskar: Konservatorstvo s seminarjem (PS, 4). Kreft: Zgodovina estetike (PS, 4). Trček Pečak in Makuc Semion: Umetnostne tehnike in restavratorstvo (PS, 2). Dolšina Delač: Didaktika umetnostne zgodovine I (ZS, 4) in II (PS, 4). Čop: Latinščina I (ZS, 5), Latinščina II (PS, 5), Latinščina III (ZS, 3), Latinščina IV (PS, 3). Gaber: Nemški jezik za umetnostne zgodovinarje I (ZS, 3), Nemški jezik za umetnostne zgodovinarje III (ZS, 3), Nemški jezik za umetnostne zgodovinarje II (PS, 4). 2017/2018: Štefanac: Slovenska umetnost srednjega veka: kiparstvo in slikarstvo (ZS, 4), Izbrana poglavja iz slovenske umetnosti srednjega veka (ZS, 4), Slovenska umetnost srednjega veka: arhitektura (PS, 4). Klemenčič: Slovenska umetnost novega veka, 16.–18. stoletje (PS, 4), Seminar iz slovenske umetnosti (PS, 4). Uvod v slovensko umetnostno zgodovino (PS, 4). Žerovc: Umetnostni sistem in razstavljanje sodobne umetnosti (PS, 4), Slovenska umetnost II.: od 18. stoletja do danes (ZS, 4), Izbrana poglavja iz slovenske umetnosti novega veka (ZS, 4). Žerovc / Vrečko / Malešič: Terenske vaje IV (PS, 2). Vrečko: Terenske vaje I UZ2 (ZS, 2). Cerkovnik: Terenske vaje I UZ 1, Terenske vaje I UZ 1 – dvopredm. (ZS, 2), Terenske vaje II (PS, 2), Proseminar iz ikonografije (PS, 2). Vrečko: Terenske vaje I (PS, 2). Novak Klemenčič: Proseminar iz slovenske umetnostne zgodovine (PS, 4), Terenske vaje III (ZS, 2), Terenske vaje II in II dvopredm. (PS, 2). Kavčič: Umetnost zgodnjega in visokega srednjega veka v Zahodni Evropi: 10.–13. stoletje (PS, 4). Germ: Umetnost poznega srednjega veka in zgodnjega novega veka: renesansa (ZS, 4), Uvod v ikonografijo (ZS, 4). Mahnič: Uvod v občo umetnostno zgodovino (ZS, 4), Muzeologija s seminarjem (ZS, 4), Izbrana 385 poglavja iz muzeologije (PS, 4). Kokole: Umetnost starega veka II: helenistična in rimska umetnost (ZS, 4), Izbrana poglavja iz umetnosti starega veka (ZS, 4), Seminar iz umetnosti starega veka (PS, 4). Vidrih: Fotografija in mediji sodobne umetnosti (ZS, 4), Umetnost novega veka v Zahodni Evropi I: 19.–20. stoletje (PS, 4), Sodobne teorije in metode umetnostne zgodovine (ZS, 4), Seminar iz zahodnoevropske umetnosti novega veka (PS, 4). Malešič: Proseminar iz obče umetnostne zgodovine I in II (ZS, 4), Vaje iz moderne umetnosti (ZS, 4). Peskar: Konservatorstvo s seminarjem (PS, 4). Kreft: Zgodovina estetike (PS, 4). Trček Pečak in Makuc Semion: Umetnostne tehnike in restavratorstvo (PS, 2). Dolšina Delač: Didaktika umetnostne zgodovine I (ZS, 4) in II (PS, 4), Pedagoška praksa (ZS). Čop: Latinščina I (ZS, 5), Latinščina II (PS, 6), Latinščina III (ZS, 3), Latinščina IV (PS, 3). Gaber: Nemški jezik za umetnostne zgodovinarje I (ZS, 3), Nemški jezik za umetnostne zgodovinarje III (ZS, 4), Nemški jezik za umetnostne zgodovinarje II (PS, 4). 2018/2019: Štefanac: Slovenska umetnost srednjega veka: kiparstvo in slikarstvo (ZS, 4), Izbrana poglavja iz slovenske umetnosti srednjega veka (ZS, 4), Seminar iz slovenske umetnosti srednjega veka (PS, 4). Klemenčič: Slovenska umetnost novega veka, 16.–18. stoletje (PS, 4), Seminar iz slovenske umetnosti (PS, 4), Uvod v slovensko umetnostno zgodovino (PS, 4). Žerovc: Umetnostni sistem in razstavljanje sodobne umetnosti (PS, 4), Slovenska umetnost II.: od 18. stoletja do danes (ZS, 4), Izbrana poglavja iz slovenske umetnosti novega veka (ZS, 4). Žerovc / Vrečko / Malešič: Terenske vaje IV (PS, 2). Cerkovnik: Terenske vaje I, Terenske vaje II – dvopredm. (ZS, 2), Terenske vaje II (PS, 2), Proseminar iz ikonografije (PS, 2). Vrečko: Proseminar iz slovenske umetnosti (PS, 2). Novak Klemenčič: Proseminar iz slovenske umetnostne zgodovine (PS, 4), Terenske vaje II. (PS, 2). Jenko: Terenske vaje I (PS, 2). Kavčič: Umetnost zgodnjega in visokega srednjega veka v Zahodni Evropi: do 10. stoletja (PS, 4), Umetnost zgodnjega in visokega srednjega veka v Zahodni Evropi: 10.–13. stoletje (PS, 4), Izbrana poglavja (PS, 4). Germ: Umetnost poznega srednjega veka in zgodnjega novega veka: gotika (ZS, 4), Uvod v ikonografijo (ZS, 4), Seminar iz umetnosti srednjega in zgodnjega novega veka (PS, 4). Mahnič: Uvod v občo umetnostno zgodovino (ZS, 4), Muzeologija s seminarjem (ZS, 4), Izbrana poglavja iz muzeologije (PS, 4). Kokole: Umetnost starega veka I: predgrška in grška umetnost (ZS, 4), Izbrana poglavja iz umetnosti starega 386 veka (ZS, 4), Seminar iz umetnosti starega veka (PS, 4). Vidrih: Fotografija in mediji sodobne umetnosti (ZS, 4), Umetnost novega veka v Zahodni Evropi I: 16.–18. stoletje (PS, 4), Sodobne teorije in metode umetnostne zgodovine (ZS, 4). Malešič: Proseminar iz obče umetnostne zgodovine I in II (ZS, 4), Vaje iz moderne umetnosti (ZS, 4). Peskar: Konservatorstvo s seminarjem (PS, 4). Kreft: Zgodovina estetike (PS, 4). Trček Pečak in Makuc Semion: Umetnostne tehnike in restavratorstvo (PS, 2). Bračun Sova: Didaktika umetnostne zgodovine I (ZS, 4), II (PS, 4). Čop: Latinščina I (ZS, 6), Latinščina III (ZS, 3). Pobežin: Latinščina II (PS, 4), Latinščina IV (PS, 3). Gaber: Nemški jezik za umetnostne zgodovinarje I (ZS, 3), Nemški jezik za umetnostne zgodovinarje III (ZS, 4), Nemški jezik za umetnostne zgodovinarje II (PS, 4).*545 * Čeprav so imena predavateljev in naslovi vsebin prepisani z uradnih listin oz. objavljenih seznamov predavanj, je vseeno nekaj pomislekov, ali povsem ustrezajo resničnemu poteku. Do sprememb je utegnilo priti zato, ker je bilo potrebno oddati najave pred pričetkom študijskega leta. Nekatere zamenjave pa so posledica sprememb med nosilci predmetov in izvajalci, tudi odhodov zaradi različnih vzrokov. Matej Klemenčič mi je sporočil, da bi bil za študijsko leto 2008/2009 glede na potek predavanj pravilen zapis: Komelj: Proseminar iz slovenske umetnosti novega veka (1) Klemenčič: Proseminar iz slovenske umetnostne zgodovine (1) Za leto 2009/2010: Komelj (ali Simonišek): Proseminar iz slovenske umetnosti (2). Dubioze ostajajo pri najavi Proseminarja iz slovenske umetnosti v študijskem letu 2010/2011. Medtem ko sta po odhodu Milčka Komelja pregledna predavanja z vsebinami Slovenske umetnosti novega veka v spomladanskih mesecih 2011 do konca izvedla Samo Štefanac in Matej Klemenčič, pa nekaterih drugih nejasnosti na temelju zapisov v uradnih najavah ni mogoče podrobno pojasniti. Tako je bil v študijskem letu 2010/2011 honorarni sodelavec Robert Simonišek, ki pa v uradnih seznamih ni naveden. Nekaterih dvomov pa verjetno ne bomo nikoli mogli razrešiti. 387