Izdaja uprava „SIov. narod, gledališča*. Ureja J o 8.Kostanjevec v Mariboru. StBV. 11. ZRNJE Mariborski kulturni vestnik. 3.V.19ZI. Sphinx. Angleški zložil Oskar Hilde preložil Al. Benkovič. Za razumevanje te velike pesnitve, ki nima morda nič enakega v vsem svetovnem slovstvu, treba nekoliko pojasnili. Pesnjk se obrača na marmorno Sfingo, ki molče sedi v mrakotnem kotu njegove sobe, in zahteva od nje, naj mu pove, kaj je videla in kaj doživela, kako se je smejala in plakata, kako je sovražila in ljubila. Izprašuje jo po tajnostih tujih kultur, po čarobnostih orientalskih di.vot, po šegah in navadah v poltenosti veselega, davno propadlega velikega časa. Vprašuje in vprašuje in se s skoro strahotno pretirano nazornostjo tako vmisli v tiste kraje in čuvstva njih ljudi, da nazadnje sam lahko odgovarja na svoja vprašanja. Mameča, prerazbeljena in vsled tega že skoro bolestna erotika nam veje nasproti iz teh sijajno tekočih verzov, kojih krasote v prevodu ni mogoče niti oddaleč prav podati. To brezprimerno obvladanje jezikovnega izražanja silno deluje na nas. Človek večkrat določno čuti, kakor bi se bile v tej pesnitvi besede popolnoma pokorile pesniku za izražanje njegovih čuvstev. Odkar mi v duši tli spomin, leži negibna in krasni, kjer v sobe kotu je temi, čuvarka mojih bolečin. Počiva hladna in molči, ni mar ji lune bledi svit, in solza žar, čez njo razlit, ne zgreje strjene krvi. Zardi in obledi spet dan, pritok je lunin in odtok, mrak pride in noči globok pokoj njen mir je neprestan. Večer se stara na večer, a čudni gost še tu čepi zlatoobrobljenih oči, in prede, prede venomer. Kot mački ji pogled štrli, rjav do šiljastih ušes ji kožuh, žoltodlakast vmes, kot polžka svila se blišči. Le sem, ti moje hiše kras, v dremoti sladki okorel, ki si pojav mi čudno smel, živalski pol, pol ženski stas. Le sem, lenuh ti mračni moj, v naročje skloni mi glavo, da gladim risje ti telo, in božam gladki tilnik tvoj. Podvitih krempljev žolto ost, zaviti kači rep enak, ki žametasto je gladak, v dotik mi nudiš, čudni gost. Pač tisočletja trudnih rev že pomniš ti — dočim za me je komaj dvajsetkrat šele jesen zamenjala odev. Hieroglif ti je očit v visoki vrezan obelisk, poznan je tebi bazilisk, zrl hipogrifa ti je vid. Povej, je pred teboj dobil Oziris Isis za ženo in biser se v Kleopatro za Mark-Antona je izlil? Si videl jo, ko pila je miljon, in konzul je na breg potegnil ribo, njen posmeh, ko glavo naklonila je? Poljub tvoj dobil je morda Adon, blesteč raz katafalk, te je premotil Amanalk, božanstvo Heliopola? Govoril s tabo bog je Thoth? Povej o Joji, ki ji ščip krasi glavo, srca utrip je drug nje tuge, njenih zmot. * 9 Ti hrani kralje še spomin, ki pestro slikani leže tam v celicah, čez njih vrste pa piramid se dviga klin? « Oči je tvojih mehkih par blazinam atlasnim enak, kjer pokoj je tako sladak oči, ki mamen njih je žar. Odpri spomin mi slednjič svoj, pošastno sladko ti mačč, s telesom k meni stisni se, kar sfinga sama ve, zapoj. Zapoj o devi židovski, ki s svetim detetom na beg čez puščo potuje poprek in v senci tvoji prenoči. Poj nočni mir, vonjave poln; ti legla si na reke breg, Antinoja zveneči smeh odmeval je raz carski čoln, ki v zlatu ves je mimo spel, nudeč pogledom tvojim vad teh ust, rdečih kot granat, sužnja mladostnega, ki bel mu stas je bil kot slona kost, da ti si v ognju vnetih žil opojena izpila Nil, da čuvstev pogasiš sladkost. (I)a|jc s|cji.) h. Druaovn: Nacijonalna glasba. (Dalje.) Poglejmo si narodno glasbeno umetnost pri evropskih narodih! Rusi. Do 19. stoletja ne moremo govoriti o kaki samostojni ruski umetni glasbi. Narodna pesem se je pač gojila ter pod vplivom cerkvenega liturgičnega petja krepko razvijala. Odtod izvira tudi velika razvojna stopnja ruske zborove skladbe. Klasični mojster cerkveno - narodne glasbe je D. Bortniansky. Ruska narodna pesem je dala tudi podlago nastanku narodne umetne glasbe, predvsem opere. Glinka, ustvaritelj narodne opere, je zajemal po vzoru romantikov tvarino za svoje opere iz domače zgodovine. Dasi je obdržal zunanjo obliko do te dobe tudi na Ruskem gospodujoče italijanske opere, je vendarle isto prepojil s svežim narodnim duhom. Novoruska šola (Dragomirsky, Mussogorsky, Rimsky- Korsakov) je sprejela obliko muzikalne drame, ki kaže vplive liturgične, kakor tudi orijentalske glasbe. K struji, ki ne naglaša izrazito nacijonalnega značaja, štejemo Čajkovskega in Rubinsteina. Ruska umetna glasba je zastopana v vseh strokah in oblikah umetno-glasbene produkcije. Poljaki. Italijanska opera, ki se je osobito gojila na kraljevem dvoru, je v ?8. stoletju dala povod k prvim poizkusom v narodni operi. (Zielensky, Oomolka.) Kot največji mojster slovi St. Moniuszko (19. stoletje). Izrazit romantik na polju klavirske skladbe je Fr.C hopi 11. Znamenit skladatelj novejše dobe je I.Pa-dcrevsky. V 16. stoletju so imeli Poljaki znamenite kontrapunktike. Čehi imajo vsestranski? razvito muzikalno kulturo. Ta ima svoje korenike v najstarejši dobi. Izza 10. stoletja so znane prve češke duhovne pesmi. Češki instrumentalisti so ustvarili podlago visoki razvojni stopnji nacijonalne instrumentalne glasbe in s tem splošni glasbeni kulturi. Iz prve polovice 19. stoletja poznamo prve češke spevoigre in prve poizkuse v opernih skladbah. (F. Skronp.) Kakor pri vseh takih poizkusih, je bil jezik siceT domači oblika 'n vsebina pa običajna. Italijanskih vplivov se tudi češki narod ni mogel takoj otresti. Izrazit nacijonalni moment vidimo šele v skladbah Zd. Fibicha. (Muzikali^ drame, sinfonije, komorna glasba.) F. Smetana je ustanovitelj moderne češke glasbe, osobito pa češke komične opere. Programatik v smislu Liszt-Wag-nerjeve šole A. Dvorak je predvsem sinfonik. Vsi uživajo svetovno slavo. Moderni češki mojstri so: K. Kovarovič, V. No-Vak, J. Suk i. dr. Slovenci. Češki glasbeniki so izdatno pospeševali smotreno delovanje na glasbenem polju med nami Slovenci. (A. Ned ved, A-FoersterI) Umetna pesem je tudi pri nas hodila v glavnih Potezah razvojno pot, kakor pri Nemcih. Narodna opera in instrumentalna glasba se nahajata v početni razvojni dobi. Hrvati. Ustvaritelj narodne opere je V. Lisinsky. Ugledno mesto ji je priboril I. pl. Zajc. Medtem ko smo se Slovenci in Hrvati razvijali pod vplivom zahodno-evropske glasbene kulture, so hodili Srbi in Bolgari drugo razvojno pot. Podlaga je bila pri njih bizantinska kultura ter pravoslavna bogoslužna glasba. V naši narodni pesni stopa harmonski (kar se že izraža v večglasnem narodnem petju), v hrvatsko - srbski in bolgarski melodično -ritmiški element v ospredje. Srečna zveza teh značilnosti nam more ustvariti samostojno jugoslovansko nacijonalno glasbo. Skandinavci. Že v 10. stoletju najdemo potujoče pevce (skaldi) ter godbenike, ki so bili priljubljeni pri knezih, kakor pri ljudstvu. Z razširjanjem krščanstva je rastel vpliv liturgične glasbe na narodno pesem. Upliv nizozemske, italijanske, francoske in nemške glasbe je menjaval. Italijanska opera je gospodovala do 19. stoletja. Danes imajo svojo nacijonalno glasbo Danci (N. Gade), Norvežani (Svendsen, Grieg, Sinding) in Švedi (Ahlstrom, Sjorgen). Zadnji imajo svojo nacijonalno opero. Finci (Panins, Sibelins) imajo istotako svojo razvito umetno glasbo. Izrazit značaj prebivalstva in pokrajin, s svojimi izrednimi naravnimi krasotami, podeli severni glasbeni umetnosti posebne, značilne poteze. Zastopane so v nji vse smeri umetniške produkcije. Angležr so v glasbenem oziru zanimiv narod. V prejšnjih stoletjih so zavzemali v glasbenem oziru vodilno mesto, kajti v razvoju naše umetnosti pripade jim v prvih dobah isti pomen, kakor Italijanom in Francozom. Vpliv cerkvene glasbe je bil na Angleškem ravno tako velik, kakor pri drugih severnih narodih. Potujoči godbeniki in pevci so pospeševali razvoj narodne umetnosti. Prav zgodaj so se javljali početki umetne večglas-nosti in instrumentalna glasba se je čvrsto razvila. Narodna balada je doživela v 17. stoletju dobo razcvita. Angleška umetna glasba je takorekoč povzročila postanek in pospeševala razvoj nizozemske umetnosti. Zraven cerkvene glasbe se je razvijala tudi umetna posvetna skladba. Narodna umetnost je imela v H.Pur-cellu (18. stoletje) svojega zadnjega in največjega zastopnika. V tej dobi je zaslediti prve poizkuse v .narodni operi. S spremenjenimi političnimi odnošaji ter z odgojo naroda v smeri svetovnega trgovstva, je produktivna moč na polju glasbene umetnosti polagoma usahnila. Danes se o posebni nacijonalni glasbi pri Angležih ne more govoriti in vplivi italijanske, francoske in nemške glasbe so močnejši, kot drugod. Narod nima svoje nacijo-nalne opere, kakor tudi ne posebnega instrumentalnega sloga. Od skladateljev novejše dobe so imenovali A. Mackenzia, A. Sullivan in E. Elgar. Kakor Angleži, tako tudi Amerikanci nimajo svoje specijalne glasbe. Ogri. Skupno življenje tega naroda s cigani je ustvarilo posebno in značilno glasbo, kakršne ne najdemo drugod. Ogrska glasba je elegičnega in sanjavega značaja, pri tem pa krepko in ritmično izrazita. (Ciganske vplive kažejo tudi narodne pesni balkanskih narodov.) Kar je drugim narodom narodna pesem, to je ciganu instrumentalna glasba. Vse te fantastične posebnosti ciganske glasbe, ki prav močno spominjajo na staro domovino Indijo, podeli ogrski umetni glasbi posebne, značilne poteze. Zastopniki ogrske nacijonalne glasbe so: F. Erkel, E. Hubay, E. Dohnanji. Španci so imeli v 16. in 17. stoletju znarflenite kontrapunktike (Morales, Gnererro, Victoria). Tudi prvi početki narodhe dramatske glasbe se javljajo v tej dobi. Zadušila pa jo je vsemogočna italijanska opera. Šele v drugi polovici 19. stoletja je ustvaril, pod vplivi novodobnih reformatoriških stremljenj, narodno opero F. Ped reli. Antun Ivanovič-Mecger: Lav Nikolajevič Tolstoj. (Život i rad u vremenu pjesničkog djelovanja.) (Dalje.) Brak je Tolstojev bio sretan; žena mu je bila pomagač u gospodarstvu i pouzdanik u književnom radu. Povjeravao joj je sve svoje misli i osnove, pa je ona znala povedati sve papiriče i čitati njegov dosta nečitljivi rukopis tako, da joj se je i on često divio. Doskora rodiše mu se djeca. Prvih petnaest gOdina njegova bračnoga života bio je sretan. Provodeči pravilan život, imao je velik uspjeh u gospodarstvu, a uspješno je radio i na književnom polju, ovjekovječivši svoje ime. Od 1802. do 1878. Tolstoj je veseo, dobročudan i rado se šalio, bio je uzoran gospodar i brižan otac. U doba ovog sretnog obiteljskog života nastadoše velika i glavna djela Tolstojeva, koja su najsavršenije kulturne slike, što jih posjedajemo. 1864. počeo je pisati svoj veliki roman „Vojna i mir“, na koji se več davno spremao. 1865. izlazio je taj roman u „Ruskom Vestniku11, a 1869. izašlo je posebno izdanje svršenoga romana. U torne djelu Tolstoj umjetničko - etički istražuje militarizem. Kod toga je posla i umjetnik i povjesničar i filozof i moralista. „Vojna i tnir“ je golema epopeja, u kojoj je očrtan život ruskoga naroda od početka stolječa u doba Napoleonove provale, isprepletena črtanjem društvenoga života prosvijetljenih Rusa sa risanjem prostodušnih tipova seljačkih heroja. Tri godine pisao je, popravljao i dotjerivao veliki roman „Anu Kareninu“. Taj je veliki, dobrosloženi i sjajno dovršeni roman študija umjetničko • etička o kapitalizmu, koji nam lolstoj prikazuje na opreci izmedju seoskog i gradskog života. 1911 i 1912 izašla su u 3 sveska kao »Posmrtna djelau jos klasični roman „Uskrsnučett, pripovijest „Krajcerova (Kreutzer) sonataa, „Gospodar i sluga", pa drame Vlast tinme , „1 lodovt Pro»vjete“ i „Živi mrtvacu. U romanu „Uskrsnučeu (koji je dramatizovao Bataille, pa je ove sezone prikazano pod naslovom ^ Us tajen je u Slov. Na-rodnom gledališču u Mariboru) bavi se r<)lstoj pravosudjein, pa 83 podvizava umjetničko-etičkoj krilici prikazujoči nam sudbinu nevine djevojke Kačuše koja je zavedena - postepeno moralno propala, te kao Maslova po sudu osudjena, ali se pod utjecajem nekadašnjega svog zavodnika kneza Nehljudova, koji se pokajao, moralno diže i uskrsava na nov život. U „Krajcerovoj (Kreutzer) sonati* umjetnički proučava etiku braka (slovenski: zakon). Od Tolstojevih dramskih djela postigla je svjetski uspjeh epohalna drama „Vlast tmine“ (Moč teme), koja je prošle sezone vrlo lijepo i uspješno prikazana u „Slov. mestnem gledališču11 u Mariboru. U n joj je Tolstoj majstorski stavio jedne protiv drugih: siromaštvo i bogatstvo, čistoču i strast, pravednost i sebičnost, tako da je i ta drama predivna svjedodžba neizmjerne njegove pjesničke snage. Tolstoj je u svome životu napisao još vrlo mnogo spisa o najrazličnijim savremenim pitanjima i aktuelniin dogadjajima, ali on je tako velik pjesnik, da je sve ove spise, a čak i svoje polemike napisao tako, da djelnja estetski umjetnički. liadivoj Rehar: Prisiljen zakon. (Nekaj misli ob Finžgarjevi drami »Razvalina življenja.) V Finžgarjevi drami „Razvaline življenja14 imamo krasno umetniško-psihologično obdelan motiv prisilnega zakona. Pisatelj je prijel s spretno roko ta tako često se ponavljajoči moment našega splošnega življenja ter nam v najprimernejši obliki pokazal vso njegovo tragiko. Njegova drama se vrši sicer v kmečkem miljeju, bi'se pa lahko vršila istotako v meščanskem. Prisiljen zakon je splošno človeška, je socijalna napaka, ali bolje rečeno socijalen greh, podedovan iz starih absolutističnih časov. Na deželi je bolj razširjen samo spričo tega, ker je dežela bolj konservativna, je pa tudi ljudstvo že po svojem značaju veliko bolj grčavo in trmasto. Ta socijalni greli, ki tvori važno poglavje v katekizmu splošnih ( socijalnih grehov, niso v stanu zatreti niti vse neštete tragedije, ki so se in se še porajajo iz njega. Ker je zakon podlaga narodu in državi ter torej tudi splošno človeštvu kot družbi, daje temu narodu, državi in človeštvu tudi precejšen del značaja ter bi se mu radi tega moralo posvečati tudi mnogo več pažnje, kakor se mu je posveča. Prisiljen zakon ni vsak nesrečen, a po ogromni večini gotovo, in če se tudi ta nesreča ne vdejstvuje v zunanji tragediji, se vdejstvuje v notranji, v duševni, ki je često še pretresljivejša nego zunanja. Taka notranja tragedija rodi posebno v ženski melanholijo in pesimizem, dve dispoziciji za oslabljenje volje in energije. Ženska pa, ki zapade kot mati tem oslabjenjem, rodi deco, ki prinese že s seboj na svet težak značaj, kronični pesimizem ter šibko voljo in še šibkejšo energijo. Tak otrok je potem vse življenje slabič, je v napoto in nesrečo samemu sebi in drugim. Tako vpliva prisiljen zakon lahko na cela pokolenja in potom teh na nadaljnje familijarne mzrastke. I risiljenih zakonov je več vrst, in ta, katerega je obdelal Finžgar v svoji drami „Razvalinau, je samo ena, in sicer najbolj čista in obenem tudi najbolj znana vrsta. Druga, tudi dovolj čista in znana vrsta prisiljenega zakona, je zakon sklenjen radi nezakonskega otroka. K prisiljenim zakonom pa spadajo tudi ysi drugi zakoni, ki so sklenjeni iz tega ali onega spekulativnega ali egoističnega .vzroka. Ker mi je vzbudila te misli ravno Finžgarjeva drama, hočem ostati tudi samo pri prvem primeru. Odgovornost za tak prisiljen zakon pada na one, ki so ga izsilili, t. j. na starše, čeprav se starši tega ne zavedajo. Marsikomu se zdi to čudno, toda ako pomisli, da je to čisto enostaven fizično-psihologičen pojav, potem mu bo takoj vse razumljivo. Človek je kakor rastlina, izpočetka se razvija v popje, popje se razvija v cvetje, cvetje v plod, samo da se ta pojav pri rastlini razporejuje brez psihologičnih efektov, medtem ko je pri človeku tesno spojen z njimi, oziroma jih pravzaprav direktno producira ter jim daje gonilno moč in smer udejstvovanja. Stadij psihologičnega razvoja pri človeku, ki se komaj razcveta, je popolnoma drugačen, kakor stadij psihologič-nega razvoja pri človeku, ki se že ocveta ter takorekoč že zamira. Logična posledica tega je, da se dva človeka, nahajajoča se na teh dveh potih psihologičnega razvoja ne moreta zamisliti v mišljenje drug drugega, temveč sodi prvi vse kar je okrog njega in v tesni ali vsaj tesnejši zvezi z njim s svojega stališča rasti, a drugi s svojega stališča propadanja. Tu nastane sedaj važno vprašanje, katerega sodba je mero-dajnejša. Nešteto primerov iz življenja, torej praksa, nas uči, da je merodajnejša sodba prvega. Pa tudi ne glede na to, nas že velikanska prednost važnosti in pomena rastočega, ki je seme bodočnosti, sili k temu, da damo njegovemu mnenju prednost pred mnenjem umirajočega, ki je svojo življensko nalogo že izvršil. Razen vsega tega pa moramo kot ljudje emancipacijske in demokratične dobe priznati vsakemu poedincu v ustvarjanju svoje bodočnosti popolno suverenost. Te suverenosti nima nihče pravice ovirati, niti roditelj'svojemu otroku. To je splošno važno socijalno vprašanje, katero pa se doslej, žal, ni smatralo vredno postaviti pod paragraf, medtem ko se je to zgodilo z drugimi, mnogo manj važnimi. Bodoči jurist, ki pa bo moral biti obenem tudi psiholog, bo moral ta nedo-statek popraviti ter s kazenskim zakonikom, če ne že popolnoma preprečiti, pa vsaj temeljito omejiti prisiljene zakone. »Pevski zbor Rusov“ iz Strnišča priredi v sredo, dne 4. majnika 1921 v Gotzovi koncertni dvorani pod vodstvom . Aleksandra Pogranični koncert. Na sporedu so staroruske cerkvene, ruske narodne in ukrajinske narodne pesmi, kakor tudi ukrajinski narodni ples gopak. Začetek ob >/, 8. uri zvečer. . . ulica šf. 15. Burka v štirih dejanjih. Češki spisal /■. /•'. Samberk. Režiser: Jos. Povhi. Osebe: I. dejanje: . . . ulica št. 15? Bogoslav Jarec..................................... Ciril Trnek........................................... Vid Drmota, postrešček................................ jošk«;} na,akaria Oodi se v gostilni pri „Orlu“ II. dejanje: »Čevljarjeva hči." Teodor Bunka, hišni posestnik............................Jos. Povhe Luka Smola, čevljarski mojster...........................Valo Bratina k. g. Anica, njegova hči.......................................Slavici Mezgečeva .Matija Vrabec, pomočnik pri Smoli.......................Vekoslav Janko Pepček Čik, čevljarski vajenec...........................Olga Severjeva Bogoslav Jarec...........................................Edo Orom Ciril Trnek..............................................Mirko Kavkler Vid Drmota....................._.........................Pavel Rasberger Godi še v delavnici Smole. III. dejanje: ..Nepovabljeni gostje". IV. dejanje: Dvoboj in neznanka iz OoSpod Trnek,liinkit Ciril Velušček • • • ul,ce št. 15. Julija, njegova hči Mila Voukova Anica..............Slavica Mezgečeva Ciril, njegov sin . Mirko Kavkler Matija.............Vekoslav Janko Bogoslav Jarec . Edo Orom Drmota .... Pavel Rasberger Luka Smola Valo Bratina k. g. Ciril ...... Mirko Kavkler Teodor Bunka Jos. Povhi Bogoslav .... Edo Orom Anica...............Slavica Mezgečeva Smola.............Valo Bratina k. g. Matija . . Vekoslav Janko Bunka..............Jos. Povhč Drmota .... Pavel Rasberger Pepček.............Olga Severjeva Žan, sluga . . . Ivan Oabrič Julija.............Mila Voukova Mici, služkinja Katica Petkova Trnek, bankir . . Ciril Velušček Oodi se pri bankirju Trnki. Emilija Oorska . Elvira Kraljeva ______________________________________________Oodi se pri Smoli.________ Tihci sreča. Drama v treh dejanjih. Spisal //. Su Jermanu. Prevel l'. Levstik. Režiser: V. Ura ti na kot gost Osebe: Wiedemann, rektor občinske srednje šole..................Valo Bratina k. g- Elizabeta, njegova druga žena............................ Berta Bukšekova Helena,! ............Elvira Kraljeva I ric, J njegovi otroci ii prvega zakona................. Olga Severjeva Emil, I ............Nada Cvetkova Baron Riicknitz iz Witzlingena...........................Minko Nučič Bettina, njegova žena .................................... Iva Sctinska Doktor Orb, okrajni šolski nadzornik ....................Ciril Velušček Oospa Orbova...............................................Mila Voukova Dangel, drugi učitelj.................................... Rudolf Mikulič Oospodična Oiihrejeva, učiteljica.......................... Irma Jelenčeva Roza, dekla pri Wiedemannovih............................Katica Petkova Kraj: Majhno okrožno mesto na severnem Nemškem. — Čas sedanji- luk« tlskurnu »v. Cirilu v Mariboru. — Edo Orom Mirko Kavkler Pavel Rasberger Fran Celin Just Košuta