Štev. 43. V Ljubljani, dne 20. junija 1908. Leto II. E UREDNIŠTVO IN UPRAVNIŠTVO JE V LJUBLJANI. CZ) POSAMEZNE ŠTEVILKE PO 10 VINARJEV. c^E NAROČNINA ZA CELO LETO 6 K, ZA POL LETA 3 K, ZA ČETRT LETA 1 K 50 v. V LJUBLJANI S POŠILJANJEM NA DOM ISTE CENE. GLASILO SLOVENSKE GOSPODARSKE STRANKE. IZHAJA VSAKO SOBOTO. — ZA OZNANILA SE PLAČUJE OD TROSTOPNE PET1T-VRSTE PO 15 H, ČE SE OZNANILA TISKA ENKRAT, PO 12 H, ČE SE TISKA DVAKRAT IN PO 9 H, ČE SE TISKA TRIKRAT ALI VEČKRAT. — DOPISE IZVOLITE FRANKOVATI. — ROKOPISOV NE VRAČAMO. — NA NAROČBE BREZ ISTODOBNE VPOŠILJATVE NAROČNINE SE NE OZIRAMO. — UPRAVNIŠTVU BLAGOVOLITE POŠILJATI NAROČNINE, REKLAMACIJE, OZNANILA, T. J. ADMINISTRATIVNE STVARI. Volilna preosnova za deželni zbor kranjski. Ustavni odsek za volilno preosnovo je dokončal svoje delo in je izdal svoje končno poročilo, glasom katerega se je v odseku sprejel načrt volilne preosnove s popolnim sporazumljenjem zastopnikov vseh deželnozborskih strank. Glavne točke predlagane reforme v razmerju proti sedaj veljavnim zakonom, so: 1. Ustanovitev splošnega volilskega razreda z 11 mandati. 2. Pomnožitev deželnega odbora z enim prisednikom, ki ga volijo poslanci splošnega volilnega razreda. 3. Pomnožitev ljubljanskih mandatov v volilskem razredu mest in trgov od 2 na 4. 4. Ločitev Ribnice od volilnega okraja Kočevje-Ribnica in priklopitev k volilnemu okraju slovenskih dolenjskih mest in trgov. Dež. zbor bo torej v bodoče štel 50 članov (doslej 37). Tem štirim točkam preosnovnega načrta dodaja poročilo notranjega odseka nekak komentar, ki naj posamene točke pojasnjuje oziroma utemeljuje. Vrednost nove volilnfe preosnove smo že opetovano ocenili, zato se tudi z omenjenim komentarjem podrobno ne bomo pečali. Da v deželnem volilnem redu, v katerem imajo priviligerani sloji veliko večino, razen tega pa vsi privilegiranci še tudi v splošni kuriji volijo, ne pride skoraj prav nič do veljave načelo in pomen splošne in enake volilne pravice, je več kakor gotovo. Splošna kurija je vobče samo navidezna koncesija privilegirancev napram dosedaj brezpravni široki ljudski masi, kajti do kakega izdatnega vpliva v zakonodaji in deželni upravi ne bodo prišli neprivilegiranci po tej kuriji. Dokler bo kranjski volilni red trpel privilegije, kakor je kurija veleposestva, tako dolgo o kaki pravični demokratični rešitvi tega vprašanja niti govora ni. To je menda ustavni odsek tudi sam uvidel, zato je dodal svojemu poročilu sledeči postskriptum: „Posebe omenjati je končno še prehodne določbe, glasom katerih se deželni zbor, ko predlagana reforma postane zakon, ne razpusti, temveč le popolni s tem, da se izvolijo poslanci splošnega volilskega razreda in pa nova dva ljubljanska poslanca v volilskem razredu mest in trgov. Istotako se izpopolni tudi deželni odbor z izvolitvijo petega prisednika iz splošnega volilskega razreda. Odsek se je pri reševanju svoje naloge uveril, da je tako deželni red kakor osobito deželni vo- lilni red še v marsičem potreben reforme. To pa je obširno delo, ki rabi daljšo dobo — medtem ko je nujno, da pridejo poslanci splošnega volilnega prava do sodelovanja pri deželni zakonodaji in samoupravi. Tudi odgovarja demokratičnemu načelu, da poslanci splošnega volilnega prava že sodelujejo pri nadalnji obsežni ureditvi deželne ustave. To so razlogi, ki so vodili ustavni odsek, da se je odločil predlagati provizorij v obliki označenih prehodnih določb. Stvar izpopolnjenega deželnega zbora bode, da še v tekoči zakonodavni dobi izvrši obsežno in temeljito revizijo deželne ustave. S predloženima zakonskima načrtoma pa se brez dvoma ustreže uvodom navedenemu nujnemu predlogu: da se omogoči vsem slojem prebivalstva sodelovanje pri deželni zakonodaji in upravi. (?)“ Toliko glede splošne veljave novega načrta. Glede posameznosti je pa ravno zadnja točka načrta, sedaj sklepa, ki se peča z ločitvijo Ribnice od Kočevja, vredna malo več pozornosti. Ze če jo primerjamo s prvimi, ki imajo vendar vsaj navidezni namen demokratizacije volilnega reda (tretja je popolnoma opravičena kompenzacija, za mesto Ljubljano in meščanstvo sploh napram veliki pridobitvi kmetskega stanu) moramo odkrito priznati, da mora izvirati iz popolnoma drugih nagibov in da zasleduje popolnoma druge namene kakor pa prve. V njej je ustavni odsek dodal svojemu načrtu točko, katere sploh ni imel reževati, ki niti ne sega v delokrog, kateri mu je bil odmerjen po sklepu deželnega zbora kranjskega od dne 27. marca 1908. Sprejet je bil namreč takrat sledeči predlog kot nujni: „Deželni zbor skleni: Deželni red in deželni volilni red se imata izpremeniti v tem smislu, "da se omogoči vsem slojem prebivalstva sodelovanje pri deželni zakonodaji in upravi." S tem sklepom pa ločitev Ribnice od Kočevja nima prav nič posla in ustavni odsek, ki je moral svoj načrt izdelati v smislu tega sklepa, je s 4. točko prekoračil svoj delokrog in popolnoma neopravičeno nekaj k stvari prav nič spadajočega dodal! Deželni zbor bi bil moral, če bi bil postopal pravilno, preko 4. točke načrta priti na dnevni red! Poglejmo sedaj komentar odseka k tej točki. — Tu pravi: „Ločitev Ribnice od Kočevja se je rešila na obojestranske želje.“ Torej Kočevci (Nemci) in Ribničani (Slo- venci !) naj bi to želeli. Glede prvih to trditev tudi verjamemo, a glede drugih smo že enkrat izrazili svoj opravičeni dvom in zato poživljamo ustavni odsek, naj nam natančneje pove, kateri Ribničani so izrazili to željo in kdo da je na nje vplival, da so želeli kočevskim Nemcem za večno zasiguran s socialnega in narodnega ozira nezaslišan privilegij. Pri tej točki je pa še nekaj zanimivega. Ker bo postal novi volilni red potem zakon, ko ga cesar potrdi, se bodo morale vršiti na novo volitve vseh onih poslancev, glede katerih se novi red razlikuje od starega. Vršile se bodo torej dopolnilne volitve za Ljubljano in za splošni volilni razred. Le na izpremembo, ki je nastala glede Kočevja in Ribnice se ne bo oziralo, in ostala bosta brez novih volitev poslanca izvoljena po starem volilnem redu. Iz tega dejstva sklepamo: prvič, da je onim Slovencem (Ribničanom), ki se vnemajo za to točko izpremembe, kajmalo na tem, da dobi Ribnica slo-venskega zastopnika, ker jo puščajo tudi nadalje zastopano po Nemcu. Drugič pa vidimo, da so tudi Nemci s starim volilnim redom zadovoljni, samo da je izvoljen v ribniško kočevskem okraju Nemec, kakor ravno sedaj, inda so si s to izpremembo hoteli samo tudi za bodočnost zasigurati nemškimandat, za one čase, kobona škodo Nemcev spreminjajoče se razmerje med nemškimi in slovenskimi volilci starega volilnega okraja Rib-nica-Kočevje spravilo v resno nevarnost ta nemški mandat. Ker je pa kratkovidnost ena glavnih lastnosti naših slovenskih politikov, bodo bržkone šele takrat uvideli, da so šli daljnovidnejšim Nemcem zopet enkrat pošteno na lim, ko bo tedajna statistika izrekla s svojimi številkami obsodbo njihovih političnih zmožnosti. Deželni zbor je pa s sprejetjem te točke napravil dvojno napako. Na eni strani je sprejel od ustavnega odseka predlagano izpremembo volilnega reda, v katero so zviti Nemci urinili točko, kijev protislovju s sklepom deželnega zbora dne 27. marca 1908, in glede katere ni poveril tedaj ustavnemu odseku nikake naloge. Na drugi strani se pa hoče storiti nezakonitost s tem, da se po novem zakonu predpisanoizpremembo glede Ribnice in Kočevja ignorira in pusti veljati šenadaljefak-tično stari volilni red v tem okraju. LISTEK. Šivilja Adela. Spisal Stanko Svetina. Solnce je posijalo v mračno in tesno izbo, kjer je sedela sključena nad šivalnim strojem šivilja Adela. Skuštrani so ji padali lasje po čelu in po belem vratu, glavo je imela uprto v dlani, velike črne oči so zrle zamišljeno v lepi pomladanski dan. Na Šivalni mizici je ležal velik, zmečkan in popisan papir in poleg njega ravno tako zmečkana kuverta. Vzela je v roko tisti papir, strmela je nekaj časa vanj, pa ga je zopet odložila. Zravnala se je, drobni prstki so se stisnili v pest in prsi so se močno in hitro dvigale. Ko bi pogledal kdo v tistem trenutku njene črne, navadno vesele oči, bi se zdrznil in bi se obrnil drugam. Toliko obupa je bilo v njih, toliko sovraštva in jeze. „Vse je bilo le otročarija, neumnost. Vse tiste lepe besede so bile laž, vsi objemi lažnjivi, vsak poljub hinav-ski“, je skoro zakričala in svetla solza ji je zdrknila po belem licu. „Ne vznemirjaj se, Adela! Mogoče pa ni tako hudo mislil, morda je napravil le nedolžno šalo," jo je tolažil mlad človek, ki je sedel v kotu izbe na mali škrinji. Neprenehoma si je vihal rujave brke, bobnal je s prsti po škrinji in gledal žalostno obupano dekle. „Ne, Lenart, to ni nedolžna šala. Dobro ga poznam in vem, da se ne dela norca. Ako bi me še ljubil, bi ne napisal takih besed v pismo, zakaj vedel bi, da mi s tem zada rano, ki se ne da zaceliti. On piše direktno, da ima drugo dekle, ki jo ljubi z vsem srcem in s katero se hoče poročiti. Poglej sem! Tu je napisano črno na belem: Veš, da je ne morem pustiti, da ne morem uničiti nje, ki je moja prva ljubezen. — Tako bi mi Tomo nikdar ne pisal, ko bi me ljubil v resnici." „Mogoče te je hotel le skušati. Mislil si je: Napišem ji, da ne maram več zanjo, bom videl kaj bo rekla, ali kaj enakega," rekel je Lenart, njen dobri prijatelj. Prižgal si je cigareto in sedel na stol poleg nje. „Stvar je čisto enostavna. On ljubi drugo, on jo je ljubil še prej in je mene goljufal. Čisto drugače je mislil, kot ti meniš, Lenart. Uboga šivilja je, kaj hočem z njo, dobiti moram bogato nevesto1, tako si je mislil in nič drugače." „Ravno prej si rekla, da ga dobro poznaš in zdaj govoriš te besede, ki zatrjujejo nasprotno. Kolikorkrat sem se menil z njim na samem, vselej mi je povedal svoje mnenje, da mu ni za denar namreč, ampak za ljubezen, in nikdar mi ni rekel, da te ne ljubi. Res ne vem, da moreš biti tako neumna in se vznemirjati zaradi tega pisma." » „Eno samo pismo, drobno pismo, pa more uničiti vso tvojo srečo. Ne govorim tega kar tjavendan, vem iz izkušnje drugih." „ Je že mogoče, kar praviš; ampak vprašam te, zakaj mu tudi ne zaupaš, če ga ljubiš, jaz na primer, bi se zasmejal in v dobro voljo bi me spravilo tako pismo od moje ljubice. Ona meni zaupa in jaz njej." „Tudi jaz mu zaupam, a sedaj je prišlo pismo, kakršnega nisem navajena od njega. To pa tudi dobro vem, da se Tomo ne laže", je odgovorila Adela in je pogledala v tla. „Glej, sama praviš, da se Tomo ne laže, torej se ti tudi ni lagal takrat, ko ti je zatrjeval, da te ljubi. Po mojem mnenju je bil najbrže v naladi in ti je [napisal tako pismo; morda ti je pisal v pijanosti," je rekel prijatelj Lenart in si je zavihal brke. »Tolažiti znaš, to je res; ampak v dušo se mi je prikradla temna slutnja, ki se ne da odgnati in ki trdi ravno nasprotno. Kako sem nesrečna!" je vzdihnila Adela in je sklenila roke. „Kaj bi pa naredila, ko bi bilo, recimo res, kar ti piše ?" Šulferajn. O binkoštih je na slovenski zemlji, v Celovcu, zborovala nemško - nacijonalna šolska družba »Deutscher Schulverein". Udeležba je bila ogromna, Prišlo jena zborovanje 668 delegatov s 6523 glasovi, ki so zasipali 481 krajevnih skupin s 63.641 člani. Prišli so pripadniki v 8 e h nemških političnih strank in struj od socijalista do krščanskega socijalca pa gori do nemškega liberalca in nacijo-nalca. In to je prva poteza, ki daje temu zborovanju svoj posebni značaj. Poročila o delovanju in o uspehih nemške te bojne družbe so vseskozi najugodnejša. Družba šteje danes do 120.000 članov. Skupnih dohodkov je bilo v letu 1907 636.473 K napram 501.818 v letu 1906, tedaj več za 134.655 K. Samo volil je bilo za 138.039 K. Ustanovilo se je 168 novih krajevnih skupin. »Še en krepak sunek", pravi poročilo, „in dosegli smo češko matico, ki so nam jo vedno predstavljali kot nedosežen uzor“. Poseben sijaj je dala zborovanju naša — vlada. Pozdrave so mu poslali nemški ministri; nemški minister rojak Prade pa se je udeležil zborovanj a osebno. Dejal je v svojem pozdravnem govoru, da s svojo navzočnostjo stori le svojo dolžnost kot nemški minister rojak, ki mora biti povsod, kjer se zbero narodovi sodrugi v službi dobre stvari, v službi narodovi. Potem pa je c. kr. minister hinavsko zavil oči ter izjavil: „naša h r a m b n a društva niso bojna društva, mi nočemo napadati in zavzemati, mi hočemo samo, kar je nemškega, imeti in obdržati; nemški narod ni agresiven, povsodi stopimo le v brambi proti napadom, varovati moramo svojo nemško deco pred raznarodovanjem; v to svrho smo ustanovili svojo šolsko družbo". Kolikor besedi toliko neresnic in čisto gotovo je, da se je ta nemški poštenjak poslužil očitnega zavijanja in pačenja resnice le v to svrho, da opraviči svojo prisotnost kot c. k r. minister. Je-Ii šulferajn brambno društvo, to vemo najbolj Slovenci, ki je proti nam v prvi vrsti naperjeno delovanje tega društva. Šulferajnske šole na slovenski zemlji so živ dokaz, da je nemški minister prav vedoma govoril neresnico. Ako so te šole namenjene le nemškim otrokom, potem morajo danes zapreti vse šulferajnske šole na slovenski zemlji. Zakaj za nemške otroke je pri nas s strani države in na pritisk vlade tudi s strani občin kraljevski skrbljeno. V teh šolah dobi vsak nemški otrok svojo vzgojo v nemškem jeziku tako, da je vsako raznarodovanje absolutno nemogoče. Ako torej šulferajn vzlic temu ustanavlja v Slovencih svoje šole, tedaj je jasno, da so te namenjene le otrokom slovanske narodnosti. Te vabijo noter izlepa (z darili, dado jim obleko, hrano, učila) in izgrda (pritisk delodajalcev na svoje uslužbence). Šulferajn je torej bojno društvo prve vrste, namenjeno germanizaciji diugih narodov, katerih krasno zemljo in naravne zaklade hočejo s tem dobiti v svoje kremplje. Nemec sploh ne zna biti v ofenzivi, ves njegov surov značaj je agresiven, v brambi je le toliko časa, dokler nima toliko moči, da bi upal na uspehe. Šulferajn in njegovo zborovanje v Celovcu je glasen memento Slovanom, nam Slovencem še posebej. Predvsem nas opominja, da moramo strniti svoje vrste napram osodepolnemu prodiranju tega društva, da pa se moremo hkrati postaviti v neizprosno bojno pozicijo proti vladi, tej najvišji pokroviteljici germanizatoričnih tendenc šulferajnovih. V tem dejstvu je dano geslo avstrijskim Slovanom, zlasti pa Slovencem, kako stališče naj zavzemo napram vladi, — ki mora biti samo stališče brezpogojne opozicije. To naj bi uvaževali naši slovanski državni poslanci vseh barv. Kategorični im- V odgovor je Lenart dobil presunljiv jok. Nejevoljen sam nase, je vstal in se ji je približal. „Ne jokaj, Adela, saj vendar nisem rekel, da je res 1 Sam ne vem, kako mi je prišlo na misel to neumno vprašanje. Potolaži se, saj pride gotovo za tem pismom še drugo in z drugačno vsebino. Vesele bodo spet tvoje oči, razjasnilo se bo nebo in lepše kot kdaj bo zasijalo eolnce. Spoznala boš, da sem imel prav, ko sem ti rekel, da je vse le šala." Tako je govoril Lenart, šivilje Adele dobri prijatelj; ogrnil si je pelerino, zavihal še enkrat brke, djal je klo-bttk na glavo, poslovil se je od prijateljice in je šel. Adela je ostala sama. Ni se ji ljubilo dejati, čeprav je imela na mizici in na postelji še veliko blaga, iz katerega bi morala, narediti obleke. Pred prazniki je bilo in ionske so jo čimdalje bolj nadlegovale. A beje roke Ade-line se niso. danes aptaiknile pisanega blaga, mirno so ji počivale v na^čju. Ko. je bjl 'Lenart pri njej, ji je bilo lažje, sedaj pa so se ji zopet vtihotapile temne mi$li. To je vedno, ako je človek žalosten in obupan. Za$n# ga prijatelj toiažjiti in ga naposled vendar nekoliko umiri; kp pa odjdje, pridejo znova mračne misli, t^man oblak leže na čelo in obraz dobi druge poteze. Tiho prihajajo ip^sli, po prstih hodijo, odpro vrata in jih zaj>ro za seboj. Potem posedejo komodno po stolih in reže nespodobno v človeka. perativ je pa to za naše slovenske poslance. Tu ni nobenega paktiranja z vlado, ki se pač lahko smeje v pest, ko sliši pač semtertja kaj ponižnega grmenja, a potem z zadovoljstvom gleda, kako ti gromovniki navzdol prav pridno in ponižno glasujejo za »državne", prav vladine potrebščine. 1 Šqlferajnsko zborovanje v Celovcu pa daje tudi nam Slovencem ne glede na našo vnanjo politiko prav določne migljaje. Strniti slovenske vrste v obrambo našega narodnega obstoja! Ne gre se za nič manj, kakor za življenje našega naroda, za biti ali ne biti. Tu morajo prejenjati vsa navidezna ali resnična, osebna ali stvarna, načelna ali breznačelna nasprotstva, na dnevnem redu je vprašanje, ki tiče narod slovenski kot tak. V zadevi narodove integritete moramo biti samoSlo-venci in f rav nič druzega. Ne gre to sicer v glavo našim zagrizencem na desni in na levi. Naj nas imenujejo „politične malčke11, »politične impotence" in ne vemo, kaj še vse, tu ne moremo odjenjati niti za las, v vseh niansah kličemo in bomo nepretrgoma klicali besede, ki so srdno vklesane v temeljni kamen S. G. S. — »S 1 o -venec sem!" Zgodovina bo pričala, da so imele prav ravno one »politične potence", ki so venomer prepovedovale. da v opasnem položaju, ki se v njem nahajamo danes Slovenci, je na mestu samo ena politika — biti Slovenec na znotraj in na zunaj. Vsako drugo diferenciranje je za sedaj v pogubo narodu slovenskemu. Vemo, da je diferencijacija še na drugi, kakor zgolj na narodnostni podlagi, neizogibna, ker je posledica naravnega razvoja človeštva; toda sila te diferencijacije naj ne gre v sedanjem položaju slovenskega naroda nikdar tako daleč, da bi ovirala enotno brambo proti nevarnim napadom tujih narodov v zemljo slovensko. V zasledovanju te politike zasledujmo vedno le, kar nas spaja, in ne, kar nas razdružuje. Naravnost izdajalsko pa je, ustvarjati naravnost umetna nasprotstva! Proti prodiranju germanizacije na zemlji slovenski imamo na razpolago raznovrstnega orožja. Predvsem so to vsa naša društva, ki imajo za svojo poglavitno nalogo delo na prosvetnem in gospodarskem polju. Podpirati taka društva, aktivno se udeleževati delovanja teh društev, dati jim gmo tnoin moralno zaslombo, je sveta dolžnost vsakega Slovenca. Požrtvovalnost Slovencev je v obče priznano hvalevredna; toda koliko denarja, koliko daril in volil gre v nepotrebne, nenarodne in neslovenske svrhe. Proti šulferajnu posebej imamo postaviti svojo organizacijo, šolsko družbo Ciril-Metodovo! Punčica bi morala biti v očeh vsakega Slovenca. Zato smo obsojali in obsojamo vsakega, ki smatra celo našo šolsko družbo za torišče strankarskega svojega kankana. Napravilo se je mnogo greha s te in one strani; ta greh ni treba samo objokovati in se ga kesati, ampak poboljšati se je treba. Popraviti je treba, kar se je in od koder se je grešilo. Naj gre nekaj užaljenega samoljubja in napačnega ponosa pod mizo, kaj zato, višji cilji nam morajo lebdeti pred očmi. Toda malo bi opravila Ciril-Metodova družba s svojimi par šolami. Stremeti moramo za tem, da vzgajamo in vzgojimo ves narod v vseh njegovih slojih prav šovinistično narodno. Nacijonalni moramo biti in postati od temena do tal. V tem oziru apelujemo zlasti na srce slovenskega učiteljstva. Ne samo abc, ne samo 1+2, naj bo učni predmet. Poglavitni predmet naj bo vzgoja poverjene mu dece v strogo nacijonalnem oziru. Ne potrebujemo „dobrih državljanov", potrebujemo zavednih, ponosnih Slovencev. Slovenija gre nam nad državo! Lepa je to naloga slovenskih pedagogov in neizmerni bodo uspehi delovanja, kedar se bo vse slovensko učiteljstvo — in tu ne mislimo samo ljudsko-šolskih učiteljev — zavedalo vzvišene te naloge. Na delo torej. Na noge vsi, ki jim je še kaj mari j Otresti se jih hoče človek in zamahne z roko, zdaj sem, zdaj tja. A misli ostanejo in se ne dajo izgnati. »Kaj ko bi me vseeno varal," zašepetala je Adela in je zopet začela brati pismo, natančno, pretehtavala je besede in iskala v njih pravo, čisto resnico. »Saj pove vendar tako jasno, tako razločno — kako more najti človek šalo v tako resnih besedah! Lenart me je tolažil seveda, ker ni vedel drugega, mislil pa je morda ravno nasprotno. In ti, moj Tomo, si me osleparil l Prej sem ti bila dobra, kaj ne, ko nisi imel druge, da bi se z njo zabaval. Odšel si potem, dal si mi še roko in hinavski poljub in si se oddahnil: Hvala Bogu, zdaj sem te sit do grla, delaj, kar hočeš! Igral si se z menoj in jaz neumnica sem mislila, da me res ljubiš. Kako sem že pela takrat? Najsrečnejša med dekleti sem s teboj, s teboj..." Zakrila si je s predpasnikom ofii in je jokala dolgo. In k° se je izjpkala, je čutila, da ji j$ nekoliko odleglo. Žarek upa jo j^ prešinil m oklenila se ga je z rokama, i? je čakala,... č^z teden dpi je prišlo zopet pisnjo od Toma, Suhoparno je bilo to pismo in na koncu je bil naznačen porolfe ,. . Žalovala je Aflela cel ted^n. štirinajst dni, in mesec pptem so jo potegnili iz reke. naroda slovenskega in njegove lepe slovenske zemlje. Proč z zagrizenci, proč z zaslepljenci, v eno falango z bojevniki slovenskimi, pa bodisi kmet ali gospod, delavec ali obrtnik, mož ali žena, dekle ali mladenič. Le v tem znamenji je naša rešitev! Politični pregled. Kranjski deželni zbor. V včerajšnji seji deželnega zbora je bil sprejet z veliko večino glasov načrt novega deželnega reda, katerega je izdelal upravni odsek. Proti glasovali so poslanci: Gangl, Lenarčič, dr. Novak, Pirc, Supančič in dr. Vilfan. Tudi preosnova deželnega volilnega reda je bila sprejeta neizpremenjena, kakor jo je predlagal ustavni odsek. Državni zbor. Proračunska debata se nadaljuje brez vsakega zanimanja; le tupatam vzbudi kak govornik večjo pozornost. Za razpravo o proračunu je bilo dovoljenih 200 ur in od teh jih je komaj polovica absolviranih. Do 1. julija mora riti proračun dogotovljen, kar se tudi gotovo zgodi, če ne Dride še v zadnjem času kaka nepričakovana ovira. Zaradi ;ega se namerava v konferenci klubovih načelnikov skleniti, naj se proračunska razprava zaključi najpozneje 23. t. m. ST a dnevni red ne pride nobena stvar več, posebno ni upanja, da bi se pred poletnimi počitnicami rešilo zvišanje davka na žganje. Dne 13. junija je vlada predložila državnemu zboru proračun za razdelitev prispevkov iz melioracijskega fonda. Izmed planinskih dežel odpade največji znesek na Štajersko, ki dobi nad 356.000 K za regulacije rek in potokov, med temi 47.700 K za regulacijo Pesnice v gornjem in spodnjem toku. Koroška dobi za obzidavo hudournikov v Zilski m Lasaški dolini 80.000 K. Kranjska dobi za dobavo vode za Kranj in okolico 62.866 K, za osuševanje ljubljanskega barja kot drugi obrok 31.978 K, a nadalje še brezobrestnega posojila v ta namen 4263 K. Istra dobi za regulacijo rek in potokov 141.000 K in za osuševanje Jezera 29.000 K. Postava proti kartelom. Državni zbor bode v kratkem sklepal o zakonskem načrtu proti kartelom, s katerim se hoče monopolsko delovanje istih izdatno omejiti. Tako določa § 1., da ima ministrstvo za javna dela pravico, kontrolirati vse odredbe pri produkciji in v trgovini, s čimer se omejuje svobodno tekmovanje. Tej kontroli so podmeni vsi karteli in druga kapitalistična podjetja, ki po svojem delovanju zavzemajo monopolsko stališče. Kdor bi kontrolni komisiji dal napačne podatke, se kaznuje z zaporom do šest mesecev in z globo do 10.000 kron. Načrt se izroči gospodarskemu odseku. Nemški krščanski socialei proti Slovanom. Tudi nemški krščanski sociaici so nedavno določili svoje stališče napram Slovanom, in sicer prav jasno, brez ovinkov, tako da mora pasti mrena raz oči tudi največjemu optimistu, ki seje še zanašal na pr avicoljubnost te stranke. Govorila sta voditelja te stranke, princ Liechtenstein in Bielohlawek. Oba sta sicer vpletla v svoje govore nekoliko fraz o miru — in o pravicoljubnosti napram Slovanom, toda samo v tem slučaju, če se nikdo ne dotakne nemškega »posestnega stanja". Postavila sta se torej na enako stališče z najskrajnejšimi nemškimi radikalci. Liechtenstein se je navduševal za nemško »gemeinbiirgschaft", kakor braniteljico nemških pravic — Bielohlawek pa je že kričal, da gorje njemu, ki bi se dotanil nemškega posestnega stanja, kajti občutil da bo »krčansko socialni furor". In v znamenju tega furorja je zaklical dunajskim Čehom z brutalnim cinizmom, naj se za vse čase odpovedo misli na češko šolo na Dunaju. In to nesramnost si je dovolil vodilni nemški poslanec vzpričo dejstva, da živi na Dunaju do tristotisoč Cehov! Da pa popolnoma kopira svojega mojstra Liechtensteina, ki je ob svojem navdušenju za nemško gemein-bdrgschaft hlinil željo po sporazumljenju s Slovani, je tudi Bielohlawek zagrešil nič manj grdo hinavstvo, da je v isti sapi, ko je 300.000 dunajskim Cehom odrekel pravico do ene šole, da jim od srca privošča razvoj ter jim ne zamerja, da branijo svoje narodne pravice l Gorje Slovanom, ako bodo zaupali politični stranki, ki nastopa take nazore o politični enakopravnosti 1 Jezikovno vprašanje v Istri. Precej pozno se je spomnila avstrijska vlada avstrijskih jugoslovanskih pokrajin, toda primorala jo ni v to morebiti ljubezen do nrvatsko-slovenskega naroda, temveč šel® vedno naraščajoče rožljanje z mečem onstran meje jn odločno simpatiziranje avstrijskih Italijanov z edino kraljevino, napotilo je avstrijske državnike do prepričanja, da se mora avstrijska; država v slučaju vojske z Italijo zanesti edinole na slovanske prebivalce primorskih pokrajin Istre, Trsta in DaJjnacije. In kakor je začela počasi, a dosledno s voj o mejo proti Italiji utrjevati in ustanavljati, oziroma pom nože vati svojo garnizijo na jugu, tako se pripravka tudi polagoma, da nam Jugoslovanom da počasi vsaj nekaj onih pravic, ki jih v obilni meri uživajo Italijani. Uvesti hoče v Dalmaciji hrvaščino kot notranji uradni jezik, pri- Priloga k 43. štev. „Nove Dobe“, dne 20. junija 1908. pravlja se velika gospodarska akcija v svrho gospodarske povzdige te dežele, in v zadnjem času se je spomnila menda tudi Istre. Listi namreč javljajo, da je naročila vlada tako Italijanom, kakor Slovencem in Hrvatom, da izdela jezikovni načrt za Istro, in sicer bode tozadevne predloge stavil od strani Italijanov istrski deželni glavar dr. Bizzi, z naše strani pa dr. Laginja. Ko bode vlada oba načrta proučila, sklicala bo skupno konferenco zastopnikov obeh narodnostij, da se določi o rabi tudi hrvat-skega in slovenskega kakor notranjega jezika v vseh javnih uradih Istre. Položaj deželnega glavarja dr. Eizzija, da je zelo težaven, ker Italijani nočejo uičesar slišati o uvedeuju hrvatskega in slovenskega jezika v javne urade. Tako javljajo listi. Koliko je resnice na teh vesteh, nam pove bližnja bodočnost. Kar pa se tiče poslednjega zatrdila, da Italijani nočejo ničesar slišati o uvedenju hrvatskega in slovenskega jezika v javne urade — odgovarja to njihovo vedenje vsemu njihovemu duševnemu razpoloženju. Nikdar niso mogli uineti, da bi smel tudi kdo drugi živeti poleg njih, nikdar niso imeli smisla za princip enakih pravic in enakih dolžnosti; zato vsprejemamo kakor samoobsebi tudi to vest, da se bodo tudi odslej upirali in da se bodo branili stopiti doli s piedestala svojih privilegijev. Ali napredujoča zavest v slovenski večini dežele o svojih pravicah jih v nedaljni bodočnosti potisne doli z višav oligarhije. Pred močjo narodne ideje med Slovani se bo moral vkloniti slednjič tudi despotizem razvajenih in razbrzdanih signorov, pa če se še tako upirajo. Dogodki revindikacije slovanskih pravic v Istri se bodo neizprosno nadalje vršili tudi preko italijanske trme. Slovani pridejo do svojega prava, ker morajo priti, ker naravni razvoj to zahteva. Ruski konzulat v Pragi. Vprašanje ustanovljenja ruskega konzulata v Pragi se v kratkem reši. Konference zastopnikov obeh vlad so prepričale merodajne kroge o potrebi konzulata. Razvoj ljudske šole v Rusiji. Kakor znano, se jo ruska duma lotila s hvalevredno vnemo ureditve Ijudskošolskega vprašanja na Euskem. Hotelo se je kar naenkrat vpeljati splošni ljudskošolski pouk, toda ker bi bili stroški za zgradnjo šol preogromni, se je ta namera opustila, pač pa je proračunska komisija državne dume predlagala: naj se izdela načrt za čim hitrejši razvoj ljudskega šolstva po celi državi; ustanovi se naj zadostno število srednjih šol; napravi se naj novi vseučiliščni red; ustanovi se naj vseučilišče v Saratovu ter se izpopolni ono v Tomsku, a v Varšavi se naj znova ustanovi; učiteljstvu se mora izboljšati materialni položaj; ukrene se naj vse potrebno za vzgojo zadostnega števila učiteljstva; ministrski svet se naj reorganizira, da se zmanjšajo stroški. Novi kurz v Finski. Ministrski gvet je priobčil od carja potrjen zapisnik, po katerem bo ministrski svet kompetenten za določanje, katere stvari Finske se tičejo splošnih državnih interesov, in zato se imajo predlagati tudi ruskim ministrstvom. — Ta zapisnik je provzročil v finskih krogih veliko ogorčenost, čeravno so vedeli, da pripravlja Stolipin udarec proti Finski. Družba sv. Cirila in Metoda 19. junija 1908. Za dan 5. julija 1908. Brat brata ne pozna, ki križa se na desni! To davna razpra je Slovanov bila 1 Današnji dan pa vsak Slovan na delo resno! Zjedini naj nas god Metod-Cirila. * Od sivega Triglava gor do studene Kamčatke Naj čujejo slovanske reke: Volga, Drava, Sava Glasove do neba otrok le jedne mile matke, Ki kličejo hvaležno dan’s: „Ciril-Metodu Slava!" * (Za slovensko ženstvo): Na praznik blagovestnikov Metod-Cirila 0 Naj vsaka naša rodoljubna bi Slovenka, Naziva naj se ona: Olga, Maša — Lenka — Mal dar na žrtvenik prosvete — položila! J. I. Štefanov. * Računske listke družbe sv. Cirila Metoda so naročile nadalje sledeče firme: Flor. Čehovin, Branica; Lojzika Leon, Maribor, »Nar. dom“; hotel Lloyd, Ljubljana; Fani Lapajne, Idrija; Dr. Dereani, Gorica; Jos. Živic, posestnik, Skopo, Goriško; Ovšica, Kleče; gost. Zupan, Ljubljana; Jos. Katalan gost. Eojan; Viki Dolenc, hotel »Mantua", Vrhnika; hotel Ilirija, Ljubljana; Podrekar Nežika, Nar. dom, Ljubljana; M. Strniša Ljubljana, gost. Križ; gost. Zupančič, Martinova cesta, Ljubljana; Josipina Dežela, Idrija; A. Domicelj, Rakek; gost. Tratnik, Ljubljana; Kolarič Mici, gost. »Hrovat", Središče; J. Bahovec, Ljubljana; hotel »Seidel" Ljubljana; gost. Fajdiga, Sodražica; Milka Knaflič pri Pošti, Litija; dr. Štefan Eajh, Celje; Anton Albert, hotel pri zlatem evu, Kanal; Vidrih Josip, restavrant, Ajdovščina pri Gorici. Slovenci, na razstavo v Prago! Matička Praga, srce vsega Slovanstva, se je zopet odela v slavnostno krilo in slavi prelepo slavje: v njej se zbirajo tisoči in tisoči raznih narodov, da so svedoki naj-epših dnov češkega naroda, ko se v praški razstavi pre-estno zrcali kulturna in gospodarska moč najnaprednejšega izmed slovanskih plemen. Nad 150 velikih kongresov se vrši letos v Pragi iz vseh končin Evrope prihajajo v Prago občudovalci slovanskega uma in nepredka. Izmed Slovanov najštevilneje posečajo praško razstavo severni Slovani: 'Jusi in Poljaki. Samo med Slovenci vlada nekako mrtvilo glede praške razstave, in da se temu odpomore, je iz čeških vrst samih izšla akcija, ki ima Slovence privabiti na praško razstavo. Osrednja zveza društev »č e s k y c h Barač-n i k u“ v Pragi, ki jej je glavni smotev gradnja čeških šol v obmejnih krajih in negovanje slovanske vzajemnosti, je pričela akcijo za izlet Slovencev v Prago ter z vsemi pripravljalnimi deli poverila svoja člena £. Beneša in Krašovca. Izlet Slovencev v Prago se vrši dne 16. j ulij a t. L, in sicer po sledečem vzporedu: 16. julija: izletniki se zbero po 5. popoldne v hotelu Štrukelj v Ljubljani. Tu jim praški odposlanec izroči izletne znake. Odhod iz Ljubljane južni kolodvor ob 7-35. zvečer. 17. julija: ob 6. zvečer prihod v P 1 z e n j. Pozdravni večer v Meščanski Besedi. Prenočimo v Plznju. 18. j u 1 i j a : ogledamo si znamenitosti: najslavnejšo pivovarno na svetu, ogromne Škodove tovarne za topove, trgovsko akademijo, trg. zbornico, mestno gledališče; pogoščenje v češki pivovarni. Zvečer koncert in gledališče. Prenočevanje. 19. j u 1 i j a : odhod iz Plzna ob 9. dop., prihod v Prago ob 12., popolne v razstavo. Slavnostna razsvetljava na razstavišču. 19., 20., 21. julija ostanemo v Pragi ter si razven razstave ogledamo vse večje znamenitosti: Kralj, grad, vrh Petrin, kjer je svetovnoznani stolp liki Eiflov v Parizu, slovanski narodopisni muzej, vseučilišče, tehniko, poljedelsko visoko šolo, trgovsko akademijo, prvostolno cerkev sv. Vida, tovarno za sokolsko orodje I. Vindyš, Slavin-grobovje čeških velmož, narodno in vinogradsko gledališče, mestne elektrarne, vodovodne naprave itd. 22. j u 1 i j a : ob 8. zjutraj odhod s parobrodom v vinorodni M e 1 n i k, kjer si ogledamo velikanske kleti kneza Lobkovica, višjo vinorejsko šolo, tovarno za sladkor, ki se prideluje iz repe itd. Ob 5. pop. odhod v Prago kjer zopet prenočimo. 23. j u 1 i j a : ob pol 11. dop. odhod iz Prage ob 1. pop. prihod v Tabor. Tu si ogledamo kralj, češko gosp. akademijo, glasoviti muzej, prekrasni sokolski dom, tovarno za umetna gnojila itd. Odhod iz Tabora ob 9. zvečer. 24. julija: prihod v Ljubljano