Hi  66297


' Gradec  i880. - ^
ČASTNADIPLOMA 4j

\ TRST 1882. /ip

VSTNAD1PL07

GRADEC^

1890. "«

\ /j

lžffikfi iesfa  obstoj

TVRDKE ||AMA<

3 v Ljubljani


roerraamas!
scif 1866 .

jifonSamassa

8 ^ 1 - 1865 .

Jit^.artAnst».£rnest '27talt§ ejj^rnj.

Z5T.<f.

Geslo:  Was in des Dammes tiefer Grube
Die Hand mit Feuers Hilfe baut,
Hoch auf des Thurmes Glockenstube,
Da wird es von uns zeugen laut.

Schiller,  «Die Glocke».

Samassa je dospela letos do stopetindvajsetega leta svojega nepre-
ega obstanka in si dovoljuje, v spomin na to za njo preznamenito slavnost,
:i svojim prijateljem v sledečih vrstah kratko zgodovino te hiše.

Zvonarija spada med tista rokodelstva, katerih se velikanski tehniški razvoj našega
veka ni dotaknil, in dandanes hodi še po ravno tistem tiru, kakor ji je bil odkazan od
davnih časov. Tehniški napredek, stroj, ki nadomestuje ročno delo, ji ni prinesel in ji
ni mogel prinesti nikakeršne koristi, kajti dosegla je vrhunec svoje popolnosti že pred
stoletji, in samo sporočilo je njeno življenje. Ravno vsled tega se je vzdržala za veliko
rodov v eni in isti rodovini; skrivnost, katera je obdajala to staročastitljivo rokodelstvo,
se je podedovalo od očeta na sinu, ki jo je zopet strogo varoval, in tako si je ustvarila
vsaka rodovina za zvonove svojo posebno podobo, katero je skrbno ohranila brez ozira
na menjanje časov.

Med te stare zvonarske rodovine spada tudi obitelj Samassa, ki se je — doma
z Beneškega — leta 1725 v Ljubljani naselila in leta 1734 prvikrat zvonarske pravice
v tem mestu izvrševala. V tem letu namreč je umrl Gašpar Franchi (Kaspar Franchi),
lastnik ljubljanske zvonarne od leta 1688, brez dedičev in je zapustil to obrt svojemu
sorodniku Jožefu Samassi (Josef Samassa), ki mu je že zadnja leta njegovega živ¬
ljenja na strani stal. Toda ta je umrl že 1 . 1742, in prevzel je zvonarijo njegov brat
Anton Samassa, rojen 1 . 1701 v Forni-Avoltri na Beneškem, ter jo je vodil do svoje
prerane smrti 1 . 1750. Njegova vdova je prodala obrt zaradi mladoletnosti svojega sinu
Janeza Jakoba zvonarju Cahariji Reidtu, in šele po mnogovrstni menjavi prišla je zvo¬
narija 1 . 1767 v roke zdaj polnoletnemu Janezu Jakobu Samassi, ki je snubil zvonarjevo
vdovo Schneider in tako pridobil hiše Karlovška cesta št. 1 držečo se obrt. Od tega
leta nadalje je ostala ljubljanska zvonarna nepretrgoma v lasti rodovine Samassa in
se je podedovala v nji v ravni vrsti do današnjega dne, zato velja tudi leto 1767 za

pravo dobo utemeljenja te tvrdke. Ravno tako so se od takrat naprej vodile tudi obrtne
knjige brez pretrganja, in ohranilo se je iz tistih časov marsikatero orodje in marsikak
model.

Janez Jakob Samassa (Johann Jakob Samassa), rojen L 1744 v Forni-Avoltri
na Beneškem, je bil mož redke trdnosti v svoji stroki, pa tudi v godbi temeljito iz¬
obražen, zato se je pod njim, posebno proti koncu prejšnjega stoletja, kupčija silno
povzdignila. Njegov životopisec pravi o njem v posebni izdaji «Laibacher Zeitung», izišli
povodom njegove smrti 1 . 1803, med drugim tole: «Po svoji obrti lil je zvonove, ulil
zelo veliko zvonov; ni je skorej cerkve na Kranjskem, ki se ne bi ponašala z enim ali
več njegovih zvonov, pa tudi cerkve izven kranjske dežele so si napravile zvonov od
njegove mojsterske roke, ker ni samo znal dati zvonovom čistega glasu, temuč je tudi
v visoki meri poznal umetnost njih ubiranja. Znal je pa tudi svojo spretnost v ulivanji
zvonov izvrstno uporabiti pri vsakovrstnem drugem podobnem delu. Bil je umetnik, ki
je delal namestu več umetnikov. Napravil je obilo požarnih brizgalnic, preskrbel rudnik
v Idriji z vsemi za rudarijo in za vzdigovanje vode potrebnimi stroji, delal je za fizi-
kalični kabinet na našem liceji, ulil je po vseh pravilih artiljerije dva topa za tukajšnji
meščanski lovski kor, in jih več poslal na Hrvaško, izumil je puhalnico (Blas- und
Lothrohrmaschine), od katere je tudi en izvod v tukajšnjem fizikaličnem kabinetu.* Za
njegovo delavnost je bila stara zvonarna kmalu premajhna, in sezidal si je po svojem
lastnem načrtu brez stavbenega mojstra livarno, ki še danes natanko tako kakor pred
sto leti služi svojemu namenu in katere po velikosti nobena zvonarna v Avstriji ne
prekosi. Umrl je obče priljubljen in čislan 1 . 1803 ter je zapustil obrt svojemu sinu

Vincenciju Samassi (Vincenz Samassa), rojenemu 1 . 1776 v Ljubljani, ki pa ni
doživel srečnih časov in se je moral boriti s težavami svoje dobe, kajti razsajale so
takrat ravno francoske vojske in papirnati denar je izgubil svojo vrednost. A že 1 . 1814
ga je vzela smrt v najtrdnejših letih, in njegovo vdovo je zadela težavna naloga, da
je vodila obrt za svoje nedoletne otroke pod tvrdko Vincencij Samassovi dediči
(Vincenz Samassas Erben). Samo njeni trdni volji se je zahvaliti, da je kupčija tudi to
nevarno dobo srečno prestala, in že 1. 1825 je zaupala vodstvo očetove obrti svojemu
mladostnemu sinu Antonu, kateri jo je potem s 1. dnem januvarija 1831 po doseženi
polnoletnosti na svoj lastni račun prevzel.

Anton Samassa, rojen 1 . 1808 v Ljubljani, je kupčijo z neumorno .delavnostjo
in s temeljitim strokovnim znanjem zopet povzdignil do polnega razcveta in jo je posebno
od leta 1840 naprej na vse strani razširil. Do tedaj so šli zvonovi samo posamez izven
dežele, zdaj pa so se pomnožila naročila iz sosednih provincij, in on je položil temelj
veljavi, katero uživa danes zvonarna po vsi južni Avstriji. Vse župnijske cerkve so se
preskrbele z novimi zvonovi take velikosti, kakeršne po deželi do takrat še niso poznali,
in povsod so skušali staro, brez ozira na ubranost sestavljeno zvonjenje z novim,


harmoničnim nadomestiti. Odličen sodelavec pri teh znamenitih naročilih mu je bil njegov
delovodja Karl G. Pucher, ki je s svojimi marljivimi študijami zvonarske umetnosti
teorijo in prakso mogočno pospeševal in svojo ogromno izkušenost v obširni knjigi
«Der praktische Glockengiefier» založil. Upravljal je svojo službo 45 let in si je pri¬
dobil nepozabnih zaslug za tvrdko. Toda ne samo zvonarna, tudi mehaniška delarna in
kovinska livarna sta imeli, posebno o času, ko se je zidala južna železnica, mnogo opravila,
in poznalo se je v mali delavnici, da se je začela obrtnija živahno razvijati. Vpeljale
so se razne mašinske naprave nove iznajdbe, ki so umogočile, da se je zadostovalo
vedno rastoči potrebi po kovinskem blagu in bronastih obojih (armaturah) za hitro mno¬
žeče se tovarne; ravno tako se je tudi v izdelovanji požarnih brizgalnic in pump veliko
večja popolnost dosegla. Za ta svoja dela je bila tvrdka na raznih razstavah odlikovana,
najprej leta 1838 v Gradci, potem leta 1844 v Ljubljani in leta 1855 v Parizu. Ta živahni
napredek je bil pač prvi izpodbudek, da se je pozneje delavnica izpremenila v tovarno,
toda Anton Samassa je imel že dela in truda polno življenje za seboj, in ni se maral
sprijazniti s to mislijo. Umaknil se je leta 1865 iz kupčije, a je še veliko let mnogo-
stransko deloval v javnem življenji in si pridobil obče spoštovanje svojih someščanov
in mnogo častnih odlikovanj. S 1. dnem januvarija 1866 je prevzel kupčijo njegov sin
Albert Samassa, rojen 1833 v Ljubljani, sedanji šef te tvrdke. Kakor predniki
njegovi vzrasel je tudi on v sporočilu zvonarske umetnosti in se je posvetil v prvi
vrsti izvrševanju očetovske obrti. Ker pa dosedanja uprava ni mogla več zadostovati,
ustanovil je, pokoreč se duhu časa, posebno tovarno na par za izdelovanje ognjegasnega
orodja, pump in kovinskega blaga, za tisto stroko, ki je bila že od nekdaj del zvonarske
obrti. Kmalu so si pridobile s stroji zdelane požarne brizgalnice večjo razširitev in so
vslecl svoje trdnosti in ličnosti sploh na dobrem glasu; ravno tako priča tudi brezhibna
izvršitev različnih večjih naprav za pumpanje in dovajanje vode po pivovarnah, tovarnah
za papir i. t. d., posebno pa velike varnostne priprave zoper požar v c. in kr. smodnišnici
v Kamniku o temeljitem tehniškem vodstvu te tovarne. Istotako veselo se je povzdignila
tudi fabrikacija obojev (armatur) za paro- in vodovode in izdelovanje kupčijske medovme
(Commerz-Messingvvaren), za katero si ve. tovarna, kljub močnemu inozemskemu tekmo¬
vanju, s svojim solidnim blagom vedno več kupcev pridobiti. Tudi umetnostni obrti so
se odprle delavnice; tako so masivna bronasta orodja za cerkev in dom vsled svoje
umetniško premišljene in v stilu izvršene oblike danes že zelo priljubljene in bodo kmalu
izpodrinile bolj ali manj zanikerno plehovino. Zvonarija pa čvrsto koraka po svoji stari
poti, in dasi so se v domači deželi naročila vsled obilnih naprav zadnjih desetletij ne¬
koliko skrčila, znala si je tvrdka s svojo strogo solidnostjo in z vestno skrbjo za ubranost
pridobiti naročnikov po tujih krajih. Do 1. januvarija 1892 dosegel je Albert Samassa
opus št. 2081, od teh je šlo: na Kranjsko 791, Štajersko 409, Koroško 263, Hrvaško
in Slavonijo 234, Primorje in Dalmacijo 185, Bosno in Hercegovino 106, v druge

avstrijske dežele in na Ogersko 79 in v inozemlje 74 zvonov. Leta 1883 počastilo je
Njega Veličanstvo presvetli cesar zvonarno s svojim obiskom, in 1. 1873 je dobila tvrdka
naslov dvorne založiteljice. Razven tega je dobila odlikovanja, in sicer večinoma prve

nagrade: v Gradci 1. 1870, v Trstu 1. 1871, na Dunaji L 1873, v Monakovem 1. 1876,

v Parizu 1. 1878, v Gradci 1. 1880, v Hebu 1. 1881, v Trstu 1. 1882, v Rimu 1. 1888,

v Monakovem 1. 1888, na Dunaji 1. 1890, v Gradci 1. 1890 in v Zagrebu 1. 1891.

Vsega skupaj se je ulilo od utemeljenja tvrdke pred 125 leti 5091 zvonov
v skupni teži 2,027.743 kg, število, katerega še nobena zvonarna v Avstriji ni do¬
segla.

V vestnem izvrševanji starih sporočil se vodi kupčija po načelih najstrožje solidnosti
in si bo z Božjo pomočjo znala tudi v prihodnje ohraniti in pomnožiti spoštovanje, katero
si je pridobila. Naj se prihodnji rodovi vedno spominjajo dolžnostij, ki jih imajo za
ohranjenje svoje dedščine, da se bodo lahko z upravičenim ponosom ozirali na 125. ob¬
letnico svoje hiše. Bog jo ohrani!

«Gott bewahr’ das I Iaus 1

Ljubljana, meseca septembra 1892.

Tiskala Kleinmayr & Bamberg v Ljubljani.