134 135 OCENE – POROČILA | OTROK IN KNJIGA 116, 2023 OTROK IN KNJIGA 116, 2023 | OCENE – POROČILA zgodovinskega obdobja in specifično usmerjene sovražnosti ter preganjanja. Anina zgodba v režiji Vinka Mödern­ dorferja je presunljiva in detajlna, z mnogimi problemskimi vsebinami in vprašanji, vendar tudi v izteku ostane predvsem pri tem, pri njeni zgodbi in zgodbi nacističnega pregona Judov, ne odpre pa okna do sedanjosti, da bi zakričala tudi o vseh drugih kontekstih porajanja sovraštva in raznovrstnih oblik vojnih uničevanj. NIKA ARHAR 1 PROTI 0 ZA OTROŠKO DOMIŠLJIJO Žiga Valetič: Past v razredu (SuperVid, 1. epizoda). Ilustracije Jaka Vukotič. Dob: Miš, 2022. »Hodim v navadno šolo, se pravi z otroki, ki v nasprotju z mano vidijo vse oblike in barve,« je uvodni stavek v dru­ gem poglavju (Šunder ob dežju) krat­ kega romana z naslovom Past v razredu, pod katerega se je podpisal pisatelj Žiga Valetič. Preostala poglavja v njem so še: Predzgodba ali kako sem dobil ime, Pri- mer likovnih map, Juha okrepi, Drugi najljubši hobi in Risba prijateljstva. Na naslovnici, ki je prijetne rumene barve in jo krasi podoba SuperVida, likovni izdelek ilustratorja Jaka Vuko­ tiča, izvemo še, da gre za 1. epizodo v seriji knjig, ki bodo še izšle, in da je knjiga dobila svoj dom pri založbi Miš. Vukotičeve ilustracije so črno­ bele z nekaj sivimi odtenki, izrazite v svojem likovnem nagovoru, obenem pa dovolj šaljive, da se uspešno zdru­ žijo z literarnim delom. Figure imajo izrazito poudarjene glave, telesa so nekoliko nesorazmerna, roke in noge izrazito tanke. V tem oziru je ilustracija odlično ujela fabulo romana, v katerem vsi veliko razmišljajo. Tudi temeljna zanka v literarnem delu se razplete z izrazitim delom možganov – najprej v sanjskih svetovih, ko se Vidu sanja, kdo bi lahko bil storilec razdejanja likov­ nih del, potem pa tudi s pronicljivim detektivskim ugibanjem, analiziranjem in končnim povezovanjem. Pisatelj si je zastavil velik izziv, ko se je za književno osebo odločil za otroka, ki zaradi izrazito slabega vida pouku ne zmore slediti sam, pač pa mu pri tem pomaga njegov spremljevalec Bojan. Svet zaradi primanjkljajev zaznava povsem drugače, zato je moral biti avtor pri snovanju celotne zgodbe in osrednje književne osebe še toliko bolj spreten. A uspel mu je učinkovit prikaz atmosfere v četrtem razredu, ki zaradi prvoosebne pripovedovalske perspek­ tive slabovidnega Vida bolj temelji na igrah svetlobe in teme, govoru, zvoku, premikih, dotikih … Presenečeni pa smo tudi, kako zrelo in nadvse empatično Vid zaznava svet; sklepamo lahko, da gre za strukturo nekakšnega dvojnega pripovedovalca – Vida, učenca 4. razreda, in neke nje­ gove bolj odrasle različice, odzadenjske entitete, ki vse skupaj pripoveduje in oblikuje v celovit pripovedni tok. Pisatelj tako ves čas dosledno gradi Vidovo osebnost, ki svet zaznava dru­ gače kot večina ostalih otrok, v sanjah pa vidi »dlje in onkraj«, saj v njih raz­ vije posebno zaznavo: »Rubi je v omari nabrala njihovih pet map, Naja pa je zraven dodala še dve: svojo in Rubijino. Ne vem, kako sem vedel, da so to ravno te mape, saj nisem videl imen.« Se pa ob Vidu in njegovih starših pojavi še niz zanimivih imen, ki sta jih pisatelj in ilustrator hudomušno »nat­ resla« tudi na notranji strani sprednje in zadnje platnice. Če so Vidovi sošolci razumevajoča in odmaknjena v ozadje. Jasno je, da uprizoritev ne more uloviti vseh rež misli, ki jih je Ana zapisovala skozi čas in včasih v njih poskušala najti tudi drugačen, bolj nepristranski in naklonjen pogled na osebe, s kate­ rimi si je dve leti delila majhen svet, prevprašati svoja dojemanja in veden ja, se spopasti z občutki; ulovi pa tisto vrhnjo, prevladujočo plast jasne in izrazite, a že zaradi razmer ne po­ enostavljeno enoznačne karakterne od ­ slikave posameznih osebnosti. Tu so tudi bolj umirjena sestra Margot (Saša Pavlin Stošić), v osredoto­ čenosti nase in koketnosti ekspresivna Gospa Van Daan (Barbara Vidovič) ter njen distanciran, v pasivnost in kajenje vdan soprog (Aleš Kranjec). V primer­ javi s knjigo je izraziteje izpostavljen lik Petra, ki ga Timotej Novaković vzpostavi kot bolj radoživega fanta z manj zadržanosti, kar se pokaže kot logična dramaturška podlaga za kasnejše zbliževanje z Ano. Ena od šte­ vilnih tem, porajajočih se v kompleksni psihologiji te zaprte družinsko­druž­ bene celice, je odnos staršev oziroma odraslih do otrok – morda, vendar ne nujno, nekoliko časovno zaznamovan glede družinskih vzorcev in vzgoje – in Peter, čigar občutja prav tako niso sprejeta, predstavlja lepo vzporednico Aninemu svetu. Na nek način funk­ cionirata kot otroka iz Andersenove pravljice, ki edina zmoreta izraziti res­ nico in ob Aninem spoznavanju, da se Peter počuti prav tako osamljenega, zapuščenega in nerazumljenega kot ona sama, med njima raste tudi bližina in ljubezen, ki ju oba tako zelo potre­ bujeta. Odtujenost, pomanjkanje zaup­ nosti, iskrenih pogovorov in bližine so rdeča nit medosebnih vektorjev in pomembno sporočilo Aninih izpovedi. Prav takšno okolje odstira prostor, v katerem odrašča in postaja samostojna, četudi preko zahtevne poti sebi prepuš­ čenega spopadanja s težavami in odre­ kanja podpori staršev. Uprizoritev na tej ravni ponuja večplasten vpogled v doživljanje najstnice, ki presega speci­ fične okoliščine in sega v univerzalno. Dnevnik Ane Frank se zaključi 1. avgusta 1944, po nekaj več kot dveh letih od trinajstega rojstnega dne, ko je Ana prejela dnevnik, v katerem je zapise naslavljala z »Ljuba Kitty!« in po nekaj več kot dveh letih v skrivališču, ko so stanovalce odkrili in jih poslali v taborišče. Uprizoritev ta cikel zaključi z dokumentarnimi informacijami o nadaljnji usodi članov obeh družin: z igralci, ki se iz svojih zgodovinsko realističnih oblačil v rjavem koloritu preoblečejo v črtaste taboriščne obleke (kostumografinja je Meta Sever), nji­ hovimi izpovedmi o taboriščnih pre­ mestitvah in dnevih smrti z odigravan­ jem smrtnega padca ter pripovedjo Otta Franka, edinega preživelega, o Aninih sanjah pustiti za seboj zapis o vsem preživetem, zapustiti naslednjim generacijam pričevanje o nesmiselnosti vojne in sovraštva. Ko kljub znameni­ temu reku, da se zgodovina ne bi več ponavljala, politični, gospodarski in geostrateški apetiti ne pojenjajo, morda še toliko bolj danes, ob neposredni bli­ žini vojne, je to zagotovo sporočilo, ki ga je potrebno in vredno postavljati v središče pozornosti. Vendar se zdi zaključna didaktična pretiranost tra­ gičnosti in očetovo ponavljanje Ani­ nih upov, da bi s pisanjem dosegla nekaj več, njenih zaklinjanj po miru, retoričnih vpraševanjih – so Judje res drugačni, čemu ta vojna, čemu pre­ gon Judov – poenostavljen klicaj, ki po večplastni zgodbi kompleksne človeš­ kosti in odnosov v zaostrenih okolišči­ nah zanemari priložnost za razširitev. Ali drugače: ostane v partikularnem primeru konkretne usode, specifičnega 136 137 OCENE – POROČILA | OTROK IN KNJIGA 116, 2023 OTROK IN KNJIGA 116, 2023 | OCENE – POROČILA njihova glavna skrb pa je namenjena žrtvam zlorab. Tematika (spolnih) zlo­ rab je občutljiva, še posebej v knjigah za najmanjše otroke. O izkušnjah žrtev in načinih, na katere jim lahko poma­ gamo, se večinoma ukvarjajo strokov­ njaki, tematika je namenjena odrasli publiki. Slikanica z naslovom Azul je najprej izšla v čilski založbi Penguin Random House (2016) in nato še pri španski založbi Thule Editions (2017). Naslov Modra je po avtorjevi razlagi filozof­ ski. V klasičnem grškem svetu je bila beseda ‚modra‘ prepovedana. Za morje so rekli, da je črne barve. Jasno, morje je modro, nebo je modro, vendar tega niso smeli izgovoriti na glas. Ampak – ko besedo izgovoriš, se zaveš, da obstaja. To je eden od razlogov, zakaj je avtor slikanici nadel to ime. José Andrés Murillo je najprej v Čilu diplomiral iz filozofije na Papeški kato­ liški univerzi ter nato na Univerzi v Parizu doktoriral iz filozofije in socio­ logije. Kot filozof in žrtev spolne zlo­ rabe se že dolgo bori za pravice otrok. Leta 2010 je skupaj z Jamesom Hamil­ tonom in Juanom Carlosom Cruzom obtožil duhovnika Fernanda Kara­ dima splošne zlorabe v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, nato pa so leta 2013 skupaj obtožili še čilsko katoliško cerkev zaradi prikrivanja Karadimo­ vih spolnih zlorab. Zelo pomembno vlogo je imel skupaj s kolegoma tudi leta 2018, ko je papežu Frančišku spregovoril o svoji težki izkušnji in ga seznanil s sistematičnim prikrivan­ jem zlorab v Cerkvi ter ga pozval h konkretnim dejanjem v zvezi s tem. Z istima kolegoma so ustanovili Funda­ cijo za zaupanje (Para la Confianza), v kateri si prizadevajo za svet brez otro­ ških zlorab. Poleg vodenja fundacije in pred besedilom za to slikanico je napisal knjigo Lucidno zaupanje (Con- fianza lúcida, Uqbar, 2012). Ko je leta 2015 neko mlado dekle, ki ga prej ni poznal, prišlo do njega in mu dejalo, da bi z njim rado naredilo knjigo, je bil takoj za to, saj je nekoč že imel idejo za zgodbo o dečku, ki je padel s kole­ som in mu nihče ni verjel. A v knjigi, ki sta jo snovala leto dni, je tudi spo­ ročilo, da pri spolni zlorabi otrok ne pade, ampak ga nekdo napade. Kolo predstavlja svobodo – ko voziš kolo, obvladaš življenje. Imaš ravnotežje. S tem se knjiga začne in konča. Dobiti nazaj svojo zgodbo pomeni dobiti nazaj svojo samozavest, identiteto, vso svojo naravnanost v svetu. Ilustratorka in oblikovalka Marcela Paz Peña, ki deluje kot samozaposlena ustvarjalka, je na spletu prijavljena z imenom Isonauta. Diplomirala je iz kreativnega pisanja, iz preprečevanja spolnih zlorab otrok, etike in ilustra­ cije. Svoj poklic jemlje kot način, da pokaže stvari, ki obstajajo, a so pogosto zamolčane. Poleg ilustracij za knjigo Modra  ima na to temo ilustracijske delavnice in pogovore na knjižnih sej­ mih, v osnovnih in srednjih šolah ter na fakultetah. Sodeluje z Murillovo Fundacijo za zaupanje, izobraževalnimi ustanovami in različnimi organizaci­ jami. Njene risbe obravnavajo socio­ kulturne teme (nasilje, pravice žensk, razkrivanje spolnih in kakršnihkoli zlorab, tudi oblasti). Kot ilustratorka je sodelovala na razstavah Santiago in 100 besed, pri projektih ohranjanja kul­ turne dediščine in drugje. Marcela Paz Peña, stara 37 let, je bila pred dvajsetimi leti spolno zlorabljena. V slikanici Modra je (ob krhkem bese­ dilu) do popolnosti naslikana ta njena izkušnja. Njena zgodba se je končala z začetkom te slikanice, zato je tudi posvetilo na prvi naslovni strani: Vsem preživelim, ki dan za dnem najdejo pogum, da živijo. Nad tem zapisom (Lubanzi, Naja, Rubi, Mark, Petra in Miha) prikazani otroško, psihološko večplastno in raznoliko, potem sta raz­ redničarka Brina in ravnateljica precej togi. To še zlasti velja za tiste dele, kjer nekako ne najdeta pravega pedagoš­ kega prijema, s katerim bi vendarle razkrinkali, kdo je storilec osrednjega »zločina« v tej šaljivi mini­»krimi­ nalni« zgodbi. Pravzaprav se poslužu­ jeta dolgočasnega, premočrtnega reše­ vanja problema, ki temelji na sistemu kazni in žuganja, da bo tako ali tako kmalu roditeljski sestanek. To je seveda pretkana avtorska poteza, saj nazad­ nje v tekmi (um odraslega proti umu otroka) vendarle zmaga otroška domi­ šljija – 1 proti 0 za otroke torej. Med osebami je zelo večplasten in zanimiv tudi dedek, ki je ob Vidu ena najkompleksnejših in zelo zabav­ nih oseb. Ob tresenju šal in šaljivih življenjskih resnic – navsezadnje je dedek bivši hipi, kot lahko večkrat pre­ beremo – Vidu ves čas predaja tudi glo­ boke in izvirne misli. Daje mu upanje in ga spodbuja, npr. z motivom tretjega očesa. Navduši tudi motiv risanja man­ dal, s katerimi Vida (pa tudi vse nas) na izviren način pouči, kako pomembna je pot, radost ob ustvarjanju novega in kako minljiva je tudi največja umet­ nost, zato je potrebno mandalo iz peska, potem ko je končana, nemu­ doma uničiti. Tako pisatelj na domiseln način v zgodbo vstavlja elemente, ki so zabavni in poučni hkrati. Velika vrednost besedila so tudi izčiščene povedi, izpiljena stavčni in besedni slog pa pričata o poglobljenem načrtovanju in želji po nadaljnjem sno­ vanju fabule. Avtor je namreč sledil kar trem velikim ciljem: najprej predstaviti Vida in ga oblikovati kot osebnost, da si ga lahko bralec sploh predstavlja, potem razviti in razplesti osrednjo zgodbo prve epizode, zatem pa narediti nastavke, ki se že odpirajo v prostor novega romana, 2. epizode, z naslovom Knjižni tat! Sklenemo lahko, da je pisatelju odlično uspelo vse našteto, bralcem pa le še ostane, da po branju 1. epi­ zode nestrpno čakajo na nove, ki bodo gotovo prinesle še veliko zanimivega branja. DAVID BEDRAČ DOBITI NAZAJ SVOJO ZGODBO, DOBITI NAZAJ SVOJO IDENTITETO José Andrés Murillo: Modra. Ilustrirala Marcela Paz Peña, prevedla Barbara Pregelj. Medvode: Založba Malinc, 2022. Problemska literatura, namenjena najmlajšim bralcem, ni precej pogosta. Med silno redke, ki otrokom pribli­ žujejo problem spolne zlorabe, spada slikanica Modra, ki jo je za slovenske bralce izdala založba Malinc ter uredila in prevedla Barbara Pregelj. Ustvarila sta jo čilska avtorja, besedilo je pris­ peval José Andrés Murillo, ilustracije Marcela Paz Peña. Na slikanico (v špan­ skem originalu nosi naslov Azul) so uredništvo založbe Malinc opozorili z zavoda Dovolj.je (https://dovolj­je.si/), ki si prizadeva, da bi o spolnih zlorabah v cerkvi govorili in ne zgolj šepetali,