Polemika
SIMON LENARČIČ
Čeri v slovenskem pravopisnem morju
Kot šestavljalec ugank ter priložnostni sodelavec leksikonov in enciklopedij sem od novega Slovenskega pravopisa oziroma SP pričakoval predvsem prepričljive zglede, ki bi dokončno odpravili nedorečenosti in napake pri podomačevanju prevzetih besed in tujih lastnih imen. Teh je bilo tudi zaradi omejenega števila zgledov v Pravilih, ki so prvič izšla več kot deset let pred SP, iz leta v leto več. SP je tovrstna pričakovanja izpolnil le deloma. Iz primerov, ki jih navajam, je videti, da so imeli sestavljala pravopisa preveč opravka s pospravljanjem "listja" (t. j. s podrobnostmi, kakršna je določitev spola moški in ženski kratici ANUBiH), spregledali pa so nekaj "podrtih dreves" (t. j. izpuščenih vsakdanjih besed in različic pisav) in "šavja" (t. j. napak).
Dejstvo je, da bi bilo mogoče vse tu obravnavane pomanjkljivosti in napake z nekaj dodatnega truda preprečiti. Tako pa je temeljna funkcija SP precej okrnjena, saj se nanj predvsem glede pravilnosti zapisa lastnih imen in nekaterih podomačenih prevzetih besed ni mogoče zanesti.
Legenda: V poudarjeni pokončni pisavi so zapisane besede iz slovarskega dela SP, v poudarjeni ležeči pisavi pa besede, ki jih v slovarskem delu ni. Napačne in nepotrebne besede so označene z asteriskom (*), vprašljive pa z vprašajema, napisanima nad besedo ("). Naslovi virov so zapisani v nepou-darjeni ležeči pisavi. LCZ pomeni Leksikon Cankarjeve založbe (praviloma izdaja iz leta 2000), VSL Veliki splošni leksikon založbe
Sodobnost 2002 I 31
Polemika
DZS, SSKJ Slovar slovenskega knjižnega jezika, SF62 stari pravopis (iz leta 1962), ST68 Slovar tujk CZ (iz leta 1968 oziroma katerikoli ponatis), ES Enciklopedija Slovenije, EB pa Encyclopaedia Britannica (katerakoli novejša izdaja). Kratice založb so CZ (Cankarjeva založba), TZS (Tehniška založba Slovenije), GV (Gospodarski vestnik) in MK (Mladinska knjiga).
1) Napake in njihov izvor
V SP je kar nekaj nespregledljivih napak, ki v priročnik najvišjega možnega ranga ne sodijo.
la) Napake v zapisu geselskih besed
Napačen je priimek nekdanjega avstrijskega politika Taaffeja, ki je v SP zapisan s samo enim T (Taafe*). Najverjetneje je bil prepisan iz Male splošne enciklopedije DZS, kar je več kot presenetljivo, saj je to delo obupno zastarelo in polno očitnih napak. Spodobilo bi se, da bi slovaropisci pri svojem delu posegali po zanesljivejših virih (priimek Taaffe je pravilno zapisan v nemških leksikonih, pa tudi v vsakomur dostopni ES).
Brez preverjanja v nemških in drugih zanesljivih virih je bil v SP uvrščen tudi priimek nemškega reformatorja Melanchthona, ki mu manjka en *h' (Me-lanchton*). V taki obliki je priimek zapisan le v Svetovnem biografskem leksikonu (1994), drugi viri (npr. DZS, VSL, EB, leksikoni nemške založbe Meyer) pa poznajo zgolj pravilno obliko Melanchthon, sestavljeno iz grških besed melan- (črn) in chthon (zemlja).
Ime perzijskega kralja Dareja ima v SP različico Dareos*, toda glede na to, da je grška ustreznica Dareios (prim. SP'62 in Antična imena po slovensko, 1997), latinska pa Darius, bi lahko bile druge slovenske oblike kvečjemu Darejos, Darij ali Darius. Ta napaka najverjetneje izvira iz LCZ, saj sem pisavo Dareos doslej našel le v njem.
Iz istega vira je verjetno prepisano tudi ime ameriške firme ATT*, ki se pravilno piše AT&T (prim. mdr. EB).
Na pravopisnem zelniku pa je verjetno zraslo ime Salustias*, ki naj bi bilo dvojnica imena Salustij. Toda splošni in specializirani leksikoni ter latinsko-slovenski slovar navajajo le latinsko obliko SaKDustius, zato bi bila pravilno zapisana dvojnica Salustius.
Pravopisci so zakuhali tudi rastlinsko ime ahmeja*, zemljepisni imeni Stonehange* in Sainte-Etienne* ter priimka Guillaumme* in Thack-ery*. Ahmeja je napačno podomačeno latinsko ime Aechmea, ki je v VSL, Vse o cvetju MK in Leksikonu rastlinskih bogastev TZS podomačeno v ehmeja, z imenom Stonehange so pravopisci poimenovali vsem znani kultni kraj Stone-henge, z imenom Sainte-Etienne pa malce manj znano francosko mesto Saint-Etienne. Prvi dve napaki sta morda plod površnosti ali neznanja, tretja pa prepričanja, da je francosko ime Etienne žensko ime (odtod Sainte namesto
Sodobnost 2002 I 32
Polemi ka
Saint in posledično pomen "Sveta Štefan"). Pravopiscem, ki imajo v svojih vrstah avtorja Leksikona imen, se to nikakor ne bi smelo zgoditi! To velja tudi za napačno črkovanje priimka Guillaume, ki se pravilno piše z enim 'm' in je pravzaprav francoska oblika moškega imena Viljem. Zadnji omenjeni priimek pa se pravilno piše Thaekeray.
V vsakem pravopisu je "popravljeno" tudi kako slovensko zemljepisno ime. Medtem ko so pravopisci v SP'62 preimenovali Orle v Orlje*, so si tokrat privoščili ljubljanske Murgle, ki naj bi po novem bile Murglje*, prebivalec pa Murgeljčan*, ter planoto Mežakla, ki naj bi bila po novem (tudi) Mežaklja", čeprav te oblike ne poznajo ne slovenski atlasi in planinski vodniki, ne LCZ in VSL, ne ES.
Zelo sumljiva je beseda Hind", ki naj bi bila sinonim za Indijca oziroma Hindujca. Toda že beseda Hindujec" se le zelo redko in prejkone po nemarnem uporablja kot sinonim za Indijca, Hind pa sploh ne (hindujec oziroma hindu je predvsem verska oznaka, saj vsi prebivalci Indije niso pripadniki hinduizma).
Podobno sumljivo je tudi prebivalsko ime Pjongčan77, ki naj bi bilo sinonim za Pjongjangčan. Toda ime Pjongjang se ne okrajšuje v Pjong, zatorej ni osnove za ime Pjongčan.
Kratica Naravoslovnotehniške fakultete naj bi bila NFT*, v resnici pa je NTF (prim. seznam kratic v štirinajsti knjigi ES). Pri tem očitno sploh ne gre za tipkarsko napako, saj je kratica ponovljena kar trikrat.
Narobe je zapisano tudi ime slovenske založbe Didakta, namreč Didacta*.
Po mnenju pravopiscev se beseda voyeurizem po novem piše voverizem*, znamenitega priimka Karajan pa se menda ne sme več pisati brez 'von', saj je v SP le geslo von* Karajan.
Med napake sodi tudi pridevnik jockejski*, saj bi bila glede na slovensko izgovorjavo pravilna oblika jockeyski (navedena je tudi v SSKJ), glede na angleško pa jockeyjski. Na isti strani SP sta objavljeni še dve pravopisni velemojstrovini, namreč besedi jing* in jing-jang*, tako rekoč najosnovnejša pojma kitajske filozofije, ki se pravilno pišeta jin in jin-jang.
lb) Napake v opisih
V SP so se znašli tudi napačni opisi in sinonimi. Tako naj bi bila Creina 'antični* Kranj'. Toda antično ime za Kranj je Carnium, ime Creina pa se je pojavilo šele v 11. stoletju, celih šest stoletij po koncu antične dobe.
Tass ni 'ruska* tiskovna agencija', pač pa 'tiskovna agencija nekdanje Sovjetske zveze'. Današnja ruska tiskovna agencija je Itar-Tass. ¦ Tatar naj bi bil 'pripadnik mongolskega* ljudstva'. Toda današnji Tatari v Rusiji so turško ljudstvo, skupina mongolskih ljudstev pa so bili prvotni Tatari iz 13. stoletja, katerih ime je prešlo na današnje turško govoreče Tatare (prim. VSL, LCZ, EB). Definicija je torej nepopolna in zavajajoča.
Sodobnost 2002 I 33
Polemika
2) Zastarela in zastarevajoča imena, opisi in pojmi
V SP je objavljenih več zastarelih podatkov in zastarelih ali zastarevajočih (zemljepisnih) lastnih imen, kar v dobi računalniškega urejanja besedil in digitalnih, vsakomur dostopnih enciklopedij, ni ravno pohvalno.
Tako naj bi bilo glavno mesto Kazahstana še kar naprej Alma-Ata, čeprav je bila prestolnica že leta 1997 uradno preseljena v tedanjo Akmolo, današnjo
Sodobnost 2002 I 34
Napačen je tudi opis antičnega zemljepisnega pojma Tavrida. Po SP naj bi to bil 'antični grški otok*', v resnici pa je to 'antično ime polotoka Krim' ob Črnem morju.
Delhi naj bi bil sinonim* za New Delhi, kar ne drži. Delhi je večmilijonsko indijsko mesto, imenovano tudi Old Delhi, New Delhi pa je novejše mesto, zraščeno z Delhijem. In kar je pri vsem tem bistveno: glavno mesto Indije je le New Delhi.
Pugwash naj bi bilo 'kanadsko mesto*', v resnici pa je to 'kanadska vas', kjer je imel posestvo prireditelj prve pugwaške konference (prim. mdr. EB).
Beseda agio ni italijanska, ampak francoska italijanskega izvora, zato izgovor 'adžo*' ni pravilen. Francoska beseda agio se namreč izgovarja 'ažjo', italijanska ustreznica, ki se izgovarja 'adžo', pa je aggio. Ista napaka se je zapisala tudi sestavljalcem VSL, pravilna izgovorjava in zapis pa sta navedena v DZS-jevih dvojezičnih slovarjih.
Genezaret naj bi bilo 'staro palestinsko mesto*', v resnici pa je to 'svetopisemska pokrajina' ob Galilejskem oziroma Genezareškem jezeru (prim. mdr. LCZ in VSL).
Današnja egiptovska mesta so opisana kot 'egiptovska mesta', staroveška (npr. Sais) pa kot 'egipčanska* mesta', čeprav niso nič bolj "egipčanska" od prvih. Po SSKJ se namreč pridevnik egipčanski nanaša na Egipčane (t. j. na njihovo religijo, kulturo itd.), egiptovski pa na Egipt (t. j. na mesta, piramide itd.), zato bi bil pravilen opis za mesta v starem Egiptu 'staroveško egiptovsko mesto'.
Kopt naj bi bil le 'pripadnik starih* Egipčanov krščanske vere', v resnici pa so Kopti predvsem današnji 'Egipčani krščanske vere' oziroma 'potomci starih Egipčanov krščanske vere'.
Karantanija naj bi bila 'najstarejša* politična tvorba* na Slovenskem ozemlju'. Ta konstrukt je lep primer, kako se slovenski akademiki na vse kriplje trudijo izbrisati vsakršno sled slovenstva z imena prve slovenske države Karantanije (država, v kateri se je govorilo in ustoličevalo po slovensko, je lahko le slovenska!). Pri tem pa so besede v opisu obrnili tako, da so zapisali neresnico, kajti na slovenskem ozemlju je bilo že pred Karantanijo kar lepo število političnih tvorb (mdr. kraljestvo Norik, rimska provinca Norik, rimska provinca Panonija). Toda zanikanje slovenstva Karantanije akademikom ni dovolj, zato je ne imenujejo kneževina ali država, ampak jo definirajo z izrazom 'politična tvorba', kar je edinstven primer omalovaževanja lastne zgodovine.
Pole mika
Astano (prim. mdr. EB). Posledično je Astana eno redkih pomembnejših glavnih mest, ki v SP ni uvrščeno in nima izvedenih poimenovanj za prebivalce.
Romunsko mesto Cluj* se že od leta 1970 imenuje Cluj-Napoca, SP pa navaja le staro ime, kije danes le še ime okrožja (prim. mdr. EB).
V SP presenetljivo ni imen Zgornja/Spodnja Avstrija, ki sta dandanes precej bolj uporabljani od prvotnih poimenovanj Gornja/Dolnja Avstrija. Poznajo ju namreč tako sodobni slovenski atlasi kot leksikoni.
Po nenavadnem ključu se je v SP znašlo in bilo temeljito obdelano zemljepisno ime Britanski Honduras, ki je že dolgo povsem iz rabe. Po drugi strani pa v SP ni imen nekaterih mladih in manj mladih (pol)samostojnih držav (npr. Tuvalu, Kiribati, Vzhodni Timor, Aruba), ki bodo v prihodnjih letih zagotovo pogosteje omenjane kot blagopokojni Britanski Honduras.
Zastarela imena se najdejo tudi med slovenskimi zemljepisnimi imeni. Tako sta v SP uvrščena Jošt nad Kranjem* in Šentjur pri Celju*, ki se že od leta 1990 imenujeta Sveti Jošt nad Kranjem in Šentjur.
SP-jev Lw je star, prvotni simbol za kemijski element lavrencij. Današnji simbol (v rabi je že več desetletij!) je Lr (prim. mdr. EB in VSL).
V  SP je uvrščena beseda adukcija" (navaja jo tudi več desetletij star ST68). Toda v PravopisuO.) medicinskih izrazov je bila leta 1996 predpisana pisava addukcija, podobna beseda adduktor pa je uvrščena tudi v približno enako aktualna VSL in Družinsko zdravstveno enciklopedijo DZS. Domnevam, da so se medicinski strokovnjaki odločili za pisavo z dvema 'd' zato, ker je beseda addukcija (latinsko ad + ductio) protipomenka besede abdukcija (latinsko ab + ductio), različico adukcija pa bi se lahko razumelo tudi kot tvorjenko z latinsko predpono 'a-', ki ima (praviloma) povsem drug pomen od predpone 'ad-'. Ce so sestavljala SP ugotovili, da pisava z dvema 'd' kljub temu ni dopustna, bi to morali navesti, saj bi le na ta način razblinili vse dvome, ki se porajajo ob dejstvu, daje v SP uvrščena starejša različica zapisa, novejša pa ne.
3) Nedosleden izbor in obravnava iztočnic
3a) Manjkajoče besede in nepopolni tematski sklopi
Pri izboru iztočnic za SP je bila spregledana (ali ukinjena?) marsikatera vsakdanja beseda. Če se omejim zgolj na področje glasbe, so to npr. besede pop (v SP je le popglasba), etno in etnoglasba (primerljivi besedi v SP sta mdr. tehno in tehnoglasba) ter hasbaritonist. In to kljub temu, daje beseda pop samostojno geslo v obeh slovenskih splošnih leksikonih, skupaj z besedo etno pa je (skoraj) vsak dan natisnjena tudi na straneh s sporedom kulturnih prireditev v enem od dnevnih časopisov. Basbaritonistov je v LCZ in VSL kar nekaj, potreba po pravopisno normirani pisavi pa se vidi v tem, da je v opisih najmanj dvakrat uporabljen zapis bas-baritonist*.
V SP manjkajo tudi trije od šestindvajsetih tonovskih načinov {As-dur, B-dur m es-mol) ter ton eis. V precej številni družbi jezikov se je znašla eksotična
Sodobnost 2002 I 35
Polemika
anamitščina, katere pomena SP ne razloži, ne pa tudi kurdsčina in tajščina, če omenim le dva izmed manjkajočih pomembnejših jezikov.
V slovarskem delu SP ni niti vseh besed, ki so uporabljene v Spremni besedi (otonemljanje in iztočničarl-ka) in poglavju Pravila (npr. poejevstvo). Prav tako manjkajo nekatere izpeljanke. V SP je uvrščena večina športnikov, ne pa tudi bejzbolist oziroma baseballist, čeprav ga je poznal že SF62. Je po novem ukinjen ah zgolj pozabljen? Sta pa zato v SP uvrščeni kar dve podomačeni obliki besede baseball, izgovorno pravilna bejzbol in manj pravilna bezbol. Slednja je brez oznake, ki bi rabo izrecno odsvetovala, saj kazalka 'gl.' te funkcije, kot je razvidno iz naslednjega primera, nima.
3b) Različno obravnavane podobne besede
Precej različne obravnave so bile v SP deležne besede, nastale s podomačitvijo angleških besed, ki se začnejo z baby... Medtem ko je beseda bebisiter obravnavana povsem enako kot njena dvojnica bejbisiter (pri obeh je navedena razlaga v celoti), je beseda bebibif, ki jo pozna SSKJ, v SP nadomeščena z izgovorno pravilnejšo obliko bejbibif. Toda sodeč po statusu besede bebisiter, bi si mesto v SP zaslužila tudi beseda bebibif.
Podobno je tudi z borznima protipomenkama baisse in hausse. Medtem ko nas SP pri geslu baisse s kazalko usmerja k podomačeni različici besa, pa besede hosa oziroma njene starejše različice osa, ki sta podomačeni različici besede hausse (prim. LCZ in SSKJ), ne pozna.
Po novem naj bi namesto amoniak pisali le še amonijak. Toda jasnost te pravopisne odločitve seje razblinila tisti trenutek, ko sem v opisu besed amido in salmiakovec zagledal ukinjeni amoniak. Sprašujem se tudi, zakaj naj bi še naprej pisali le salmiak/salmiakovec in ne (tudi) salmijaklsalmijakovecl Bistvene razlike med amoniakom in amoniakovo(l) spojino salmiakom namreč ne vidim, pa tudi v Pravilih je na strani 111 naveden zgled salmijak. Videti je, da se pravopisci do zadnjega trenutka niso mogli zediniti o pisavi amoni(j)aka in salmi(j)aka, posledica pa je nerazumljiva in nedopustna pravopisna zmešnjava.
Različna so bila tudi pravopisna merila za poimenovanje italijanskih umetnostnih obdobij. Tako SP z opisom 'gl. duečento' odsvetuje(?) rabo besede duecento, ne pozna pa besed seičento in činkvečento, podomačenih razhčic izvirnih oblik seičento in cinquecento. Da takšne podomačitve ne bi bile iz trte izvite, dokazuje izraz činkvečentist, ki je naveden med zgledi za podoma-čevanje italijanske pisave v Pravilih, Slovar pa ga ne pozna.
Medtem, ko je SP do mnogih morda manj ustreznih, a splošno uporabljanih dvojnic zelo mačehovski, sta se v njem znašli besedi bachtiari* (iz nemških virov prepisano ime perzijske preproge bahtijari) in tsetse* (izvirna pisava imena muhe cece), ki bi že zaradi eksotičnosti zapisa lahko mirne duše manjkali. Enako moteče (in odvečne) so tudi nekatere dvojnice antičnih imen, ki se že
Sodobnost 2002 I 36
Polem i ka
desetletja ne uporabljajo več (npr. Teseus*, dvojnica imena Tezej). Da pa pra-vopisci niti pri tem niso bih dosledni, kaže dejstvo, da v SP ni več gesla Anteus (starejša dvojnica imena Antej), kije bil tako kot Teseus objavljen v SF62.
Pri antičnih imenih je nepoenoteno tudi dodajanje končnic '-es', '-os' in '-us'. Tako sta v SP na eni strani skupaj imeni Aristofan in Aristofanes, na sosednji pa sameva Arhimed (brez pričakovane dvojnice Arhimedes, ki jo poznata LCZ in SP'62, kar pomeni, da je živa vsaj toliko kot oblika Aristofanes.
3c) Vsiljevanje zastarelih in neuveljavljenih različic poimenovanj
V SP je mogoče najti besede, ki so zapisane v obliki, kakršne ne poznajo niti sodobni leksikoni niti enciklopedije. Prvi tak primer je beseda aksolotel* (severnoameriški vodni pupek), ki jo priročniki, ki so izšli v devetdesetih letih prejšnjega stoletja (mdr. LCZ, VSL, Družinska enciklopedija živali DZS in leksikon Živalstvo CZ), striktno pišejo brez 'e', torej aksolotl, in to kljub temu, daje pisavo aksolotel skušal uvesti že SSKJ leta 1970. V kolikor pisava brez 'e' res ni primerna, bi to moralo biti v SP izrecno navedeno, ne pa da se edini živ zapis meni nič tebi nič ignorira.
Drug tak primer je ime francoske himne. SP in SSKJ predpisujeta le starejšo obliko pisave marseljeza, ne poznata pa različice marsejeza, ki je kot edina pravilna navedena tako v SP'62 kot v LCZ in VSL, pa tudi sicer je bolj logična, saj je podomačena po zgledu v SP navedenega pridevnika marsejski.
3č) Spregledana lastna imena
V SP manjka prenekatero pogostno oziroma pomembno lastno ime. Tako SP pozna zemljepisno ime Karnija, ne pa tudi za naš prostor precej pomembnega prebivalskega imena Kami. To bi pravzaprav ne bilo nič usodnega, če ne bi obstajal resen problem, kako zapisati ime pripadnika in pripadnice tega ljudstva. Le domnevam lahko, da sta pravilni obliki Karenr in Karnka (po zgledih Liburen77 in Liburnka, navedenih pri iztočnici Liburnija, pri čemer pa dvomim v pravilnost pisave Liburen, saj v podobnih primerih - Saturn, koturn, Holofern - polglasnika ne pišemo). Na podoben način je SP razočaral tudi pri iztočnici Ober, pri kateri pogrešam žensko obliko. Je to Oberkar (pri neprepričljivem zgledu Ogerka77 me v dvom spravlja primerjava z imenoma Mavrka in Liburnka, pri katerih je neobstojni 'e' iz moških ustreznic Maver in Liburen77 razumljivo izpuhtel), ObrinjaP ali Obrka77?
Pri iztočnici Salt Lake City ni imen za prebivalcaAko, ki bi ob zimskih olimpijskih igrah v tem mestu prišla zelo prav. Le kdor bo našel kak podoben zgled (npr. Oklahomacityjčan/-ka), bo lahko brez zadrege skoval imeni Sal-tlakecityjčan/-ka. Prebivalska imena manjkajo tudi pri mnogih drugih iztočnicah, npr. Fersko otočje in Fereri (najverjetneje Ferec in Ferka oziroma Fere-rec in Fererka), Savdska Arabija (najverjetneje Savdijec in Savdijka) itd.
Presenetljiva je zevajoča praznina pri iztočnici Slonokoščena obala. SP ne razkrije niti imena za prebivalca (po zgledu Britanskohonduražan bi morda
Sodobnost 2002 I 37
Polemika
lahko uporabili približno enakovredno ime Slonokoščenoobalec71) niti pridevnika (po zgledih sierraleonski in burkinafaški bi bil povsem primeren pridevnik slonokoščenoobalski). Taki težje sestavljivi pridevniki in imena bi bili v SP še posebej dobrodošli, v kolikor pa naj bi se namesto Slonokoščeno-obalec" pisalo le 'prebivalec Slonokoščene obale', bi od SP pričakoval tak zgled, ne pa, da ne pove niti tega, ali se pravilno reče 'iz Slonokoščene obale' ali 's Slonokoščene obale'.
Ime nekdanje portugalske kolonije Macau (to je izvirno, portugalsko ime) je v LCZ že dolga leta podomačeno v Makao, SP pa vseeno navaja le tujo (angleško, nemško ipd.) pisavo Macao", ki jo za slovensko sicer razglaša tudi Veliki družinski atlas sveta DZS (1992). To je lep primer pretirane raznolikosti pisanja tujih lastnih imen v slovenskih leksikonih in atlasih. Problematično pa je predvsem to, da je pravopis za slovensko določil najmanj primerno, t. j. tujo(!) obliko pisave. Primernejši od pisave Macao bi bili tako dosedanja slovenska pisava Makao kot izvirna Macau.
Pogrešam tudi zemljepisno ime Kvarner, ki marsikomu povzroča težave pri sklanjanju (enkrat piše Kvarner-ju, drugič pa, po zgledu iz SP'62, Kvarner-u). Pri imenih za prebivalca Izole (Izolčan, Izoljan) pa ne bi škodila informacija o pravopisnem statusu poimenovanja Izolan, ki je reden gost na straneh najmanj enega slovenskega dnevnika.
4) Nenavadna prebivalska imena
Največ nedoslednosti in slabih rešitev je v novem SP mogoče najti pri prebivalskih imenih.
4a) Spremenjena imena narodov in ljudstev ter prebivalcev držav in pokrajin
Prebivalec angleške grofije Kent naj bi bil po novem Kentovec*, čeprav je bila še leta 1998 edina dopustna oblika poimenovanja Kent čan (prim. Jezik naš vsakdanji, GV). Da končnica '-ovec' v poimenovanju za prebivalca Kenta ni najbolj posrečena, je mogoče soditi tudi po pravopisni razlagi tega priponskega obrazila, kjer možnost poimenovanja prebivalca sploh ni omenjena. Tudi morebitno sklicevanje na končnico '-ec', ki da pristoji imenom za prebivalce pokrajin, ne zdrži trezne presoje, saj je izjem s končnico '-čan' v SP ničkoliko (prim. 4b).
Poseben primer zmešnjave je ime nekdanje(!) angleške grofije Yorkshire, ki je v SP navedena tudi v podomačeni obliki Jorkšir77, pri čemer je izvirno ime opisano kot 'angleška grofija', podomačeno pa kot 'angleška pokrajina'. Da bi bila mera nesmiselnosti polna, je iz prvega imena izpeljano prebivalsko ime s končnico '-ec' (Yorkshirec), iz drugega pa prebivalsko ime s končnico '-čan' (Jorkširčan77).
Med narodi je zelo kruta usoda doletela Litvance, saj so bili čez noč zbrisani s pravopisnega zemljevida. SP namreč priznava le obliko Litovec, čeprav je
Sodobnost 2002 I 38
Polemika
ime Litvanec še zelo v rabi in je kot edino poimenovanje naroda (Litvanci) navedeno v LCZ, omenjeno pa je tudi v opisu gesla litvanski v SSKJ. Za tolažbo pa seje besedi litovščina v SP pridružila litavščina*, čeprav je to po VSL zastarela oblika pisave.
Prebivalcem obeh Hondurasov je bila usoda precej bolj naklonjena, saj so dobili celo dve različni poimenovanji. Prebivalec Hondurasa naj bi namreč odslej bil Hondurašan, prebivalec nekdanjega Britanskega Hondurasa pa Britanskohonduražan77. Med kovanjem prebivalskih imen za zemljepisna imena, ki se končujejo na '-as' ali '-os', je bila bitka med argumenti v prid ž-ja in š-ja verjetno precej huda, absolutni zmagovalec pa je, kljub na prvi pogled neodločenemu izidu, na žalost 'š'. Na žalost zato, ker so pravopisci spremenili tudi ime Laožan v Laošan*, in to kljub temu, da je ime Laožan že od pamtiveka povsem uveljavljeno, kar dokazujejo samostojno geslo v LCZ ter omembe v mdr. VSL in Državah sveta 2000 MK.
Nenavadna je tudi razlika med poimenovanjema za prebivalca indijske države Utar Pradeš (Utarpradešanec*) in Bangladeša (Bangladeševec*). Obe zemljepisni besedi se končata z istopomensko končnico '-pradeš' oziroma '-deš', ki je hindijski izraz za deželo, zato bi obakrat pričakoval enak princip tvorjenja prebivalskega imena (tako kot so npr. vsi prebivalci -burgov -buržani), ne pa dveh povsem različnih. Sicer pa je ime Bangladeševec videti in slišati tako, kot da bi šlo za mitološko bitje, ki je rodilo Bangladeš, saj smo Slovenci tudi grm, ki rodi liste, iz katerih si npr. Bangladešem kuha čaj, poimenovali s priponskim obrazilom '-evec' (čajevec). V primeru Utarpradešanca pa ne vidim razloga za podaljševanje s priponskim obrazilom '-ec', saj je npr. prebivalec Marakeša v Maroku Marakešan (in ne "Marakešanec"), prebivalec somalske prestolnice Mogadiš pa Mogadišan (in ne "Mogadišanec"). Da bi bili obliki Bangladešan in Utarpradešan primernejši, je mogoče sklepati tudi po pridevnikih bangladeški in utarpradeški.
Pravopisci so v za prebivalca Etiopije doslej edino uveljavljeno ime Etiopec (prim. mdr. SP'62 in VSL) vrinili črki 'i' in 'j' in ga spremenil v Etiopyec (toda pridevnik je še naprej le etiopski!), v zameno pa so poimenovanju za prebivalca sosednjega Džibutija ti črki odvzeli, tako da je nastalo ime Džibutčan77 (pridevnik džibutski77). Glede na to, daje bil dosedaj v rabi pridevnik džibu-tijski (mdr. v Države sveta 2000) in da bi bilo ime Džibutijec čisto spodobno (zgledi iz SP: Malavijec, Maldivijec, Tahitijec), ne vidim razloga za pisavo Džibutčan. Če pa razlog obstaja, bi ga bilo treba navesti v opombi, še posebej zato, ker so imena za prebivalce držav s priponskim obrazilom '-čan' v SP prej izjema kot pravilo.
Nelogična se mi zdi prepoved rabe pridevnika anglosaksonski (dovoljenje le pridevnik anglosaški), kajti če se sme uporabljati pridevnik saksonski, potem tudi s pridevnikom anglosaksonski ne more biti nič narobe.
Zelo velike so razlike med imeni ljudstev Havsa (pripadnik Havs, množinska oblika Havsi, kolektivnega poimenovanja v imenovalniku ednine ni), Zulu
Sodobnost 2002 I 39
Polemika
(Zulu, Zuluji, x), Šerpa (Šerpa, Šerpi, x), Očipva (Očipvejec, Očipvejci, Očipva), Otava (Otavec, Otavci, Otava), Kečua (Kečujec, Kečujci, Kečua), Inka (Ink, Inki, x) in Maja (Maj, Maji, x). Ob naštetih zgledih se mi postavljajo vprašanja, na katera SP ne odgovori. Zakaj naj bi smeli reči 'ljudstvo Otava' in 'ljudstvo Kečua', ne pa tudi 'ljudstvo Havsa' in 'ljudstvo Maja'? Ali zgled Havs (namesto Havsa) pomeni, da pripadnik afriškega ljudstva Dinka ni več Dinka, ampak Dink77. Kaj pa imena pripadnikov ljudstev Čibča, Kjova, Ganda, Nama, Nuba, Azande, Fulbe, Puelče, Mapuče, Ašanti, Herero, Navaho, Pueblo itd.? Odgovore bi lahko dala le jasna navodila in premišljeni zgledi za tvorjenje imen ljudstev, ki jih v Pravilih ni. A so nujno potrebna, saj kot zahtevnejši uporabnik slovenskih leksikonov vem, da so imena (manj znanih) ljudstev v vsaki slovenski knjigi ali leksikonu zapisana drugače (tako npr. pravopisnima imenoma Kečujci in Kečua delajo družbo različice Kečva in Kečvanci - v VSL - in Kečuji - v LCZ).
Pravopisci so spremenili tudi večino prebivalskih imen, tvorjenih z nekončno pripono '-an'. Tako naj bi bilo po novem namesto Peruanec prav Perujec, namesto Samoanec Samojec (in to kljub temu, daje v Pravilih na strani 117 naveden "zastarel" zgled Samoanec!), namesto Goanec Gojevec in namesto Tonganec Tongovec. V spomin na stare čase je ostalo nespremenjeno ime Papuanec, razlogi za to pa seveda niso pojasnjeni.
V vsakem primeru je upravičenost spreminjanja poimenovanj, ki so bila še včeraj v splošni rabi, vprašljiva, saj je v pravopisnih Pravilih (npr. Onjegin) in celo v Slovarju (npr. Orleančan in Arležan, a obakrat brez komentarja) navedenih kar nekaj zgledov, po katerih naj se že uveljavljene podomačitve ne bi spreminjale niti kadar so v nasprotju s sodobno pravopisno logiko.
4b) Nepojasnjena različna usoda enakih končnic
Med nenavadna prebivalska imena lahko uvrstim tudi imeni Fairbanščan* in Sussekščan*. Prvo je izpeljano iz imena aljaškega mesta Fairbanks, drugo pa iz imena nekdanje angleške grofije Sussex (mimogrede, namesto opisa 'angleška grofija' bi v SP moralo pisati 'nekdanja angleška grofija' oziroma 'ime dveh angleških grofij', saj je grofija Sussex z delitvijo na West in East Sussex prenehala obstajati). Obe imeni imata končnico, ki je v izgovorjavi in pisavi zelo podobna končnici v imenu severnoameriških mest Phoenix in Halifax, katerih moški prebivalski imeni sta po SP Phoenixčan in Halifaxčan. Po analogiji (in predvsem glede na izgovor) bi torej bilo pravilnejše ime za prebivalca Fairbanksa Fairbankščan (potrjuje ga tudi zgled Hastingščan za prebivalca angleškega Hastingsa), za prebivalca Sussexa pa Sussexčan. V primeru imena Sussex je videti napačen tudi pridevnik sussekški* - po zgledu pridevnikov phoeniški, halifaški in fairbanški bi namreč pričakoval pisavo brez 'k', torej susseski. Če pa se v vseh teh imenih vendarle skriva neka logika, bi bilo zelo lepo, če bi jo pravopisci razodeli v kaki opombi.
Sodobnost 2002 I 40
Polemika
Podobno velja tudi za prebivalska imena, izpeljana iz imen mest s končnico '-land'. Le zakaj naj bi pisali Portlandec77 in Oaklandčan namesto Portland-čan in Oaklandčan? Iz prebivalskih imen v SP je namreč mogoče razbrati težnjo, da bi imena prebivalcev mest in otokov tvorili s priponskim obrazilom -čanAčanka, imena prebivalcev pokrajin in držav pa s priponskim obrazilom -ec/-ka (npr. Oregonec, Wisconsinec). Pri tem pa pravopisci niso bili dosledni, saj so tudi v nekaterih primerih, ko to ni neizogibno, uporabili drugačno priponsko obrazilo od pričakovanega (npr. že omenjeni Portlandec, pa Michi-gančan77 namesto Michiganec, Mainčan77 namesto Mainec itd.). Take nedoslednosti so pogoste tudi pri imenih z drugih jezikovnih področij (npr. Pie-montčan77 v primerjavi z Vermontec, pa Magrebčan77, Beninčan77 itd.).
Še bolj presenetljivo pa je prebivalsko ime Patmoščan*, saj je to edini primer, da je iz imena grškega otoka s končnico '-os' nastalo prebivalsko ime s končnico '-ščan' (v SP so sicer le prebivalska imena s končnico '-šan', npr. Samošan, Naksošan, Lezbošan, Hiošan).
Nepojasnjene so tudi razlike med prebivalskimi imeni, ki so izpeljana iz imen mest s končnicama '-as' in '-es'. Nekatera so dobila končnico '-ščan' (npr. Kaunaščan77, Madraščan77 in Veleščan77, z angleškega govornega področja Kansaščan77, s španskega Caracaščan77, Buenosaireščan77), druga pa '-šan' (npr. Burgašan. z angleškega govornega področja Dallašan, s španskega Teksašan, Lasvegašan, Laspalmašan, Losangelešan, Florešan), pri čemer jezikovni izvor očitno nima nobene vloge. Še posebej moteče se mi zdijo razlike med podobnimi imeni, npr. Madraščan - Burgašan, Buenosaireščan -Florešan. Smiselno poenotenje takih na novo skovanih imen za pravopisce ne bi smelo biti pretrd oreh, glede na veliko številčno zastopanost raznih "-ošanov" v SP pa bi bila verjetno najbolj primerna enotna končnica '-šan'.
Prebivalec provansalskega mesta Aix-en-Provence je po SP Ahcenproven-san77, kar je nekaj takega, kot če bi npr. prebivalcu Laz v Tuhinju ne rekli Lazovec, ampak "Lazevtuhinjčan". Ustreznejše poimenovanje za prebivalca "Aixa v Provansi" bi bilo AUcčan, tej rešitvi pa pritrjuje tudi francoska enciklopedija Larousse, kjer je navedeno prebivalsko ime Aixois. Pri tem moram opozoriti še na razliko med prebivalskima imenoma Aixenprovenšan in Portau-princečan77, kjer je končni '-ce' enkrat prešel v 'š', enkrat pa ne.
Zanimiva je tudi primerjava francoskih zemljepisnih imen s končnico '-bourg'. V SP je namreč mogoče najti prebivalska imena Strasbouržan, Lusembour-žan, Fribouržan in Cherbourgčan77. Ce upoštevam dejstvo, daje končni 'g v vseh štirih primerih neslišen, bi bila pravilna le pisava s končnico '-gčan', ker pa nam je pri imenih za prebivalce "-burgov" vseh vrst bolj blizu končnica '-žan', bi bilo najbolj smiselno in primerno v vseh štirih primerih uporabiti to končnico.
Nenavadnih prebivalskih imen s tem še zdaleč ni konec. Med bolj opaznimi je ime Blinoičan*, kar naj bi pomenilo prebivalec Illinoisa v ZDA. To težko izgovorljivo ime je videti še posebej čudno, če ga primerjam s prebivalskim imenom Valaisčan, ki ohranja neslišni končni 's' ('s'je neslišen tudi v imenu
Sodobnost 2002 I 41
Polemika
Illinois). Pravopisci bi torej smeli skovati kvečjemu ime Illinoisčan. Tu pa lahko pravopiscem takoj zastavim vprašanje, po kakšni logiki se končni 's' v francoskih zemljepisnih imenih v prebivalskih izpeljankah ohranja ne glede na izgovor (npr. neslišni 's' v imenih Nantesčan, Toursčan, Valaisčan in slišni 's' v imenu Reimsčan*)? Glede na to, da se slišni končni 's' v tujih imenih spreminja v 'š' (npr. Massachusettščan, Neworleanščan, Wormščan), bi tudi v primeru prebivalca Reimsa pričakoval ime Reimsčan (na to obliko daje misliti tudi pridevnik reimški).
Čudno je videti in slišati tudi na novo skovano ime Martiniquečan*. Pričakoval bi namreč obliko Martiničan, saj obstaja ime otoka Martinique tudi v podomačeni obliki Martinih (prim. Veliki družinski atlas sveta DZS, Jezik naš vsakdanji GV), to pa je že mogoče primerjati z imenom Mozambik (originalno Mocambique), iz katerega je izpeljano prebivalsko ime Mozam-bičan, ne pa "Mozambikčan". Problematično je tudi ime Mauritiusčan77, saj se ime otoka Mauritius prav tako podomačuje, in sicer v Mavricij (prim. VSL, Jezik naš vsakdanji GV).
Nepojasnjene razlike so tudi med zemljepisnimi imeni s končnico '-ng\ Tako sta v SP uvrščeni imeni Norrkopingčan77 in Wyominžan, čeprav naj bi bila po navodilih za izgovorjavo sodeč oba končna 'g enako slišna. Da ima skandinavski končni 'g enak status kot nemški in angleški, je mogoče sklepati tudi po imenu Gdteboržan, zato je pisava Norrkopingčan toliko bolj nelogična.
4c) Izvirno poimenovanje enkrat upoštevano, drugič ne
Opombe s pojasnili bi bile potrebne tudi pri nekaterih imenih prebivalcev starogrških krajev. Eno takih je Halkidijec, ki označuje prebivalca grškega polotoka Halkidike. Po znanem zgledu iz slovenskega prevoda Svetega pisma, kjer so prebivalci antične Tesalonike (današnjega Soluna) imenovani Tesaloni-čani, bi verjetno vsakdo iz imena Halkidika izpeljal prebivalsko ime "Halkidi-čan", ne pa Halkidijec. Očitno je v imenu Halkidijec (in Avlijec, prebivalec antične Avlide) upoštevano izvirno starogrško poimenovanje, medtem ko na ime Elidčan, ki označuje prebivalca (po SP antične, čeprav obstaja z istim imenom še dandanes) grške pokrajine Elide, grščina ni imela tolikšnega vpliva. Brez jasnih navodil in razlage taki zgledi laiku ne koristijo kaj dosti.
Vendar pa pravopisci izvirnih pisav niso vedno upoštevali. Tako je zanje prebivalec Gdanska Gdanec*, čeprav bi po podobnih ruskih zgledih (prebivalec Omska je Omščan, ne pa "Omec") pričakoval obliko Gdanščan. In res, oblika Gdanščan je bila zapisana že v Poljsko-slovenskem slovarju DZS (1977), njeno pravilnost pa potrjuje tudi izvirno poljsko ime gdanszczanin. Tvorba Gdanec me navdaja z mislijo, da jo je skoval računalnik, ki se je zgledoval po prebivalskem imenu Danec, ni pa razumel, da se Danska imenuje po Dancih, Gdansk pa ne po svojih prebivalcih, ampak ti po Gdansku.
Sodobnost 2002 I 42
Polemika
4č) (Ne)spreminjanje zemljepisnih imen v prebivalskih imenih
Medtem ko so sestavljalci pravopisa nekatera zemljepisna imena v imenih prebivalskih imen precej spremenili (npr. Ohio v imenu Ohajec", Camargue v imenu Camaržan), so druga pustili povsem nedotaknjena. Tako je npr. prebivalec Bvdgoszcza na Poljskem po SP kar Bvdgoszczan77, prebivalec Pugwa-sha Pugvvashan77, prebivalec Brescie pa Brescian". Toda če je npr. prebivalec Ajaccia Ajačan (in ne "Ajaccian", ki bi se izgovarjal povsem enako) ter prebivalec Palm Beacha Palmbeačan (in ne Talmbeachan"), potem bi prebivalec Bvdgoszcza po analogiji moral biti Bydgoščan, prebivalec Pugwasha, Pugwa-šan, prebivalec Brescie pa Brešan. Podobno (verjetno) velja tudi za imena Cambridgean77, Foggian77 (po prastarem zgledu čožot bi lahko bil Fožan), Perugian", Clujan" ipd.
Sporno je tudi ohranjanje srbohrvaškega 'c" v prebivalskih imenih Bihačan77, Bilečan77 in Pečan". Sestavljalci pravopisa so očitno pozabili na lasten zgled v Pravilih (stran 24), po katerem je prebivalec Bilece Bilečan (in potemtakem prebivalec Bihaca Bihačan, Peci pa Pečan), da bi bila zmeda popolna, so poskrbeli s pravilno podomačenim prebivalskim imenom Gospičan (pri iztočnici Gospic v slovarskem delu SP).
Sodobnost 2002 I 43
Polemika
4d) Nerazlikovanje med pripadnikom naroda in prebivalcem države
Pri iztočnici Kirgizija SP ne razlikuje med pripadniki naroda in prebivalci države (zgled za tako razlikovanje bi lahko bili iztočnici Tadžik in Tadžikistan, kjer sta pripadnika naroda pravilno imenovana Tadžik in Tadžikinja, prebivalca pa Tadžikistanec in Tadžikistanka). Prebivalec* Kirgizije (oziroma Kirgizistana, ki je slovenska različica uradnega imena države, a je SP ne pozna) naj bi bil Kirgiz, prebivalka pa Kirgizijka. Toda pravilnejši naziv za prebivalca države bi bil Kirgizijec (in/ali Kirgizistanec), medtem ko je Kirgiz pripadnik kirgiškega naroda (pripadnica pa Kirgizinja). Podobno velja tudi za Moldavce, ki so v SP skupaj z na novo skovanimi Moldavijci združeni pod iztočnico Moldavija. Moldavec je namreč pripadnik moldavskega naroda, Moldavijec pa je lahko le prebivalec Moldavije.
4e) Nenavadna imena pripadnic ljudstev
Vprašljive so nekatere rešitve pri poimenovanju pripadnic ljudstev. Pripadnica Inkov naj bi bila Inka*, kar je nadvse čudno, če upoštevam dejstvo, daje izvirni naziv za pripadnika(I) Inkov Inca, inka pa naš podomačen naziv za inkovskega vladarja. Ustreznejša bi bila ženska oblika Inkinja (po zgledu Grk - Grkinja).
Medtem ko SP'62 za žensko obliko od Čerkez navaja Čerkezinja, pozna novi SP le obliko Cerkezka", ne da bi pri tem pojasnil usodo Čerkezinje in čerkeške moške suknje čerkeske (prim. SSKJ). Če se ta po novem piše čerkez-ka, bi bilo prebivalsko ime Čerkezinja toliko ustreznejše. V nasprotju s Čerkez-injo pa so bila nekaterim drugim ženskim prebivalskim imenom tradicionalna obrazila '-ka' bržkone po nepotrebnem zamenjana z '-inja' (npr. Hetitinja namesto Hetitka, Moabitinja namesto Moabitka)
Nenavadna je tudi ženska oblika od Kurd. Po zgledu imen Turkinja in Baskinja bi pričakoval obliko Kurdinja, ne pa Kurdovka*. Kurdovka bi lahko bila kvečjemu ženska s priimkom Kurd (zgled iz SP: Turkovka) ali pa kakšna kurdska jopa oziroma kapa (kot je baskovska čepica baskovka).
4f) Posodobljena in "posodobljena" stara prebivalska imena
Pravopisci so med sestavljanjem novega SP na hitro pometli s številnimi starimi prebivalskimi imeni, kar ni bilo čisto prav. Če drugega ne, so taka imena primerna vsaj za poimenovanje prebivalcev antičnih mest. Imeni Aten-čan in Abderčan sta namreč v kontekstu z imenoma Spartanec in Tebanec slišati preveč moderno. Zato bi namesto oznake 'starinsko' pri imenu Atenec bolj ustrezal opis 'prebivalec antičnih Aten', namesto novega Abderčana pa bi bil primernejši dosedanji Abderit. S takšnim pristopom bi SP lahko ohranil tudi nekatere druge (starinske, a lepe) oblike prebivalskih imen iz SP'62, ki si ne zaslužijo pozabe, npr. Asizijec (lahko bi bilo ime prebivalca antičnega Asizija oziroma starinsko ime za prebivalca današnjega Assisija) in Aretinec.
Sodobnost 2002 I 44
Polemika
Poglavje zase je prebivalsko ime NapoUjec*, ki naj bi odslej delalo družbo že uveljavljenemu imenu Neapeljčan in imelo prednost pred starejšim poimenovanjem Napolitanec. Komentar o neprimernosti in predvsem nepotrebnosti imena Napolijec verjetno ni potreben.
Težave so tudi z domačimi prebivalskimi imeni. Tako je prebivalec Ospa po novem le še Ospčan ali Osapčan*, kaj se je zgodilo z imenom Osapec, ki ga kot edino ali glavno poimenovanje navajata tako leksikon Slovenska krajevna imena CZ (1985) kot Slovenski krajevni leksikon DZS (1995), pa ni pojasnjeno. Da bi trdno ukoreninjeno ime Osapec v šestih letih povsem zastarelo, je preprosto nemogoče.
Precej sumljivo je tudi ime za prebivalca Opčin na Tržaškem. Po SP naj bi se pisalo Openec*, po knjigi Slovenska krajevna imena v Italiji (1999) pa se pravilno piše Openc. V prid slednjemu zapisu govorijo tudi primorska pre-bivalska imena Biljenc, Komenc, Mirenc in Smarenc, navedena v istem SP, ki je Opencu dodal en 'e'.
5) Pomanjkljivi kvalifikatorji in od mrtvih vstale besede
Nekateri kvalifikatorji, ki v SSKJ niso bili najbolj posrečeni, so v SP spremenjeni. Tako je npr. pridevnik knapovski iz nižjepogovorne ravni jezika vendarle prešel na žargonsko raven, ni pa se mu, začuda, pridružil samostalnik knap Da je ta izraz zelo živ tudi v rudarski govorici (torej v rudarskem žargonu), se lahko mdr. prepriča vsak obiskovalec muzeja premogovništva v Velenju.
Nekatere besede, ki so bile v SSKJ označene za zastarele (t. j. povsem iz rabe!), pa naj bi bile po novem spet moderne in ustrezne, čeprav so videti in slišati grozno. Takšen je pridevnik efikasen77 (oziroma samostalnik efikas-nost77), ki ga je mogoče najti le še v zastarelem ST68 in v "prenovljenem" Slovensko-angleškem slovarju DZS, medtem ko ga mdr. SP'62, Slovenski etimološki slovar MK (1997), VSL in LCZ ne poznajo. Po SP je pridevnik efikasen publicistični izraz brez kakršnekoli oznake, ki bi odsvetovala ali prepovedovala njegovo rabo (imamo tujko efekten ter slovenski ustreznici učinkovit in uspešen). Takšno oznako ima npr. nedovršnik osporavati (po SSKJ prav tako zastarela beseda), ki ga (pre)pogosto slišimo iz ust izobražencev in politikov, a ni v svoji neslovenskosti nič kaj bolj "efikasen" od omenjenega pridevnika. Vse tri besede so namreč ne glede na praizvor relikti nekdanje jugoslovan-ščine, do katere bi morali biti sodobni slovenski pravopisci precej manj usmiljeni.
Iz podobnih logov je k nam prišla tudi Bogorodica77, sinonim za Mater Božjo, ki mu po SP (in SSKJ) prav tako nič ne manjka, čeprav je sestavljen iz srbohrvaške besede, ki je slovenščina ne pozna (rodica). Da Bogorodica ni slovenska beseda, je vedel že slavist Maks Pleteršnik, zato jo je konec 19. stoletja v svojem slovensko-nemškem slovarju označil s kvalifikatorjem 'kajk.' (t. j. Isajkavsko'). Vsekakor bi tudi v sodobnem SP pri imenu Bogorodica pričakoval ustrezen kvalifikator, še najmanj škode pa bi naredila poslovenjena
Sodobnost 2002 I 45
Polemika
oziroma slovenska oblika Bogorodnica, objavljena v Pleteršnikovem slovarju. A v SP kot zanalašč ni niti slovenske knjižne besede rodnica, ki jo poznata tako SSKJ kot SP'62.
Zelo pomanjkljivi so kvalifikatorji besed, ki izvirajo iz jugoslovanskega vojaškega žargona (npr. armija77, opasač77, šinjel77), saj dejstvo, da gre za nekda-nji(!) vojaški žargon, ni navedeno niti v SP niti v SSKJ. Pri tem pa je presenetljivo, da niti SP niti SSKJ ne poznata precej bolj udomačene besede metek", ki je podobnega izvora kot prej omenjene in bi, opremljena z ustreznim kvali-fikatorjem, vsekakor sodila v šinjelovo in opasačevo družbo.
V času nastajanja SSKJ, torej v dobi jugoslovanskega "bratstva in enotnosti", morda res ni bilo politično primerno ožigosati nepotrebnih srbohrvatizmov (poleg že omenjenih še npr. povorka77) z ustreznim kvalifikatorjem, leto 2001 pa pravopiscem tovrstnega alibija ne daje. Kvalifikatorji, ki bi opozarjali na tuj izvor besed, bi bili seveda dobrodošli tudi pri (novejših) izposojenkah iz drugih jezikov, npr. pri poimenovanjih rib. SP namreč pozna tako slovensko ime arbon kot hrvaško arbun77, a tega, da je arbun hrvatizem, ne pove. Se bolj pa bode v oči to, da v SP ni arbonu analognega slovenskega poimenovanja gavon za ribo gavun77 (prim. mdr. Oxfordova enciklopedija žive narave DZS in Jadranske ribe iz zbirke Sprehodi v naravo CZ).
Kako pravopisno napako iz prejšnjih let so sestavljala SP raje kar zamolčali. Tako v njem ni besede tlo, ki je v SSKJ označena za del našega knjižnega besednega zaklada (bila naj bi sopomenka za tla). Do izida SSKJ slovenske besede tlo nisem poznal (ne pozna je niti SP'62 niti Pleteršnikov slovar), sem pa navedbi v slovarju verjel in besedo pred leti celo uvrstil v eno od križank. Po tem, daje v SP ni, lahko sklepam, daje eden mnogih nepotrebnih srbohrvatizmov. Če je to res, bi ga pravopisci morali uvrstiti v SP (s črno piko in pojasnilom, seveda) in s tem vsaj za silo popraviti napako šestavljalcev SSKJ.
6) Razlike med zgledi v Pravilih in slovarskimi iztočnicami
Nepojasnjene razlike med zgledi v Pravilih in zapisom lastnih imen v slovarskem delu SP so v nekaterih primerih tolikšne, daje videti, kot bi Pravila in Slovar nastajala drug mimo drugega.
Poleg že omenjene besede salmijak sta v Pravilih na strani 111 omenjena tudi meridijan in mesijanizem, kiju Slovar piše še po starem (meridian in mesianizem), pri čemer še posebej bode v oči to, daje v Slovarju (in SSKJ) na isti strani kot mesianizem navedena tudi beseda mesijanist (tokrat z 'j'). Omeniti moram še žalostno dejstvo, da SP ne pozna besede odrešeništvo, zelo lepe slovenske sopomenke za mesijanstvo in mesi(j)anizem. Pozoren bralec jo lahko najde v opisu gesla Mesija v LCZ.
Pravopiscem je precej težav povzročil priimek Baudelaire. V slovarskem delu so enkrat zapisali Baidelairov* (ta napaka je ena redkih, kijih avtorjem pravopisa ni mogoče zameriti, saj je očitno, daje nastala nehote pri tipkanju),
Sodobnost 2002 I 46
Polem i ka
od izpeljank iz tega priimka pa navajajo izraza baudelairjevstvo in baudelair-ovstvo, medtem ko je v Pravilih (stran 118) mogoče namesto baudelairovstva najti izraz baudelairstvo, ki ga Slovar ne pozna.
Določilo o podomačevanju imen vladarskih rodbin in vladarjev (stran 23) bi moralo pomeniti, da se tudi imena Obrenovici, Nemanjici in Karadordevici podomačujejo v Obrenovici, Nemanjici (prim. LCZ) in Karadžordževiči. Pravopisa pa bi lahko mdr. podomačili tudi imeni dinastij Tudor in Windsor (v Tudor ji in Vfindsorji; prim. Vsevednik TZS) ter ime P0emysl (v Pšemisl; ta oblika je navedena med zgledi za podomačevanje češke pisave v poglavju Pravila).
V Pravilih je na straneh 81 in 82 kar dvakrat naveden zgled, da se ime norveškega mesta Bergen sklanja Bergna, v slovarskem delu pravopisa pa je kljub temu navedena le sklanjatev Bergena.
V Pravilih ni niti z besedico omenjeno spreminjanje japonskega 'i' (v samo-glasniškem sklopu) v 'j', pa je v slovarski del kljub temu uvrščena na novo podomačena beseda ajkido. Znan tovrstni primer, podomačen že v preteklosti, je bonsaj, za sprotno podomačevanje črke 'i' v 'j' pa bi pričakoval ustrezno navodilo, kajti japonskih imen, ki po zgledu ajkida čakajo na prilagoditev, je kar nekaj (npr. prebivalsko ime Ainuji, ki ga v SP ni, čeprav je njegov zapis že doslej povzročal težave - v slovenskih leksikonih in specializirani literaturi so navedene oblike Ainu, Ainujci, Ainoji in Ajnuji).
Sodobnost 2002 I 47
Polemika
Nenavadno je tudi to, da SP v slovarskem delu navaja izključno star zapis imena perzijskega pesnika Hafeza (Hafis"), čeprav sta v Pravilih med zgledi za podomačevanje perzijske pisave navedeni le obliki Hafez in Hafiz, ki ju poznajo tudi vse tuje nenemške enciklopedije. Ime Hafis namreč izvira še iz Prešernovih časov, nastalo pa je pod nemškim vplivom, saj ti pišejo perzijski glas 'z' s črko 's'. Boljši od sedanje pravopisne nedorečenosti bi bili dve rešitvi: ali bi pri slovarski iztočnici Hafis navedli tudi pravilnejšo različico Hafez (oziroma Hafiz) ali pa bi v Pravilih dodali zgled Hafis s pojasnilom, da je to stara podomačitev, ki seje ne sme spreminjati.
Podobno velja za ime znamenitega egiptovskega mesta Giza, ki je v Pravilih med zgledi za podomačevanje arabske pisave navedeno v prečrkovanih oziroma podomačenih oblikah Gize, Gizeh in Diize, v slovarskem delu pa kljub temu navedena le starejša različica, ki v Pravilih sploh ni omenjena.
Zato pa so v Pravilih navedene številne podomačitve, kijih Slovar na žalost ne pozna, npr. podomačena zemljepisna imena Bidgošč, Džakovo in Sevilja. Ime Bidgošč je zanimivo zlasti zaradi že omenjenega prebivalskega imena Bvdgoszcz-an, ime Sevilja pa bi bilo v slovarskem delu pravopisa zelo dobrodošlo zaradi statusnega izenačenja s podomačenimi Salamanko, Kordovo in Majorko, pa tudi prebivalsko ime Seviljčan bi zvenelo precej bolj domače kot Sevillčan.
7) Sklep
Novi SP bi bil neprimerno boljši, če bi bile v njem navedene vse sprejemljive sodobne pisne dvojnice obravnavanih besed in lastnih imen, nepotrebne izposojenke in neprimerno podomačene besede pa dosledno odsvetovane, po možnosti s kratkimi pojasnili (pri nepotrebnih izposojenkah bi zadostovala že oznaka jezikovnega izvora, nesamoumevne spremembe že uveljavljenih lastnih imen pa bi lahko razložili s kratkimi opombami v drobnem tisku).
Tako pa je videti, kot da slovenski pravopisci sploh nimajo celovitega pregleda nad sodobnim slovenskim besediščem, še zlasti ne nad zapisovanjem lastnih imen. Vsaj glede slednjega bi SP po mojem mnenju smel iziti kvečjemu z naslovom "Poskus slovenskega pravopisa lastnih imen". Da gre le za poskus, se vidi tudi po tem, da v Pravilih sploh ni navodil za tvorbo vseh vrst prebivalskih imen, saj si samo z zgledi (zlasti tu opisanimi) človek res ne more pomagati. Predvsem pa si pravopisci, ki kaj dajo na svoje poslanstvo, v zaresnem pravopisu ne bi smeli privoščiti tako zelo malomarnega prepisovanja besed iz leksikonov, kot so si ga tokrat.
Pa še to: omejen obseg slovarja ne more biti opravičilo za varčevanje z aktualnimi (lastnoimenskimi) dvojnicami in odsotnost opomb, saj bi vse manjkajoče besede in opombe ne vzele toliko prostora, kot so ga Pravila, ki so postala siamski dvojček slovarskega dela SP kljub napovedi izdajatelja, da bo slovarski del izšel kot samostojna knjiga.
Sodobnost 2002 I 48