VVZ H. C. Andersen Obresti Ijubezni do dela Leto 1979 ... Z grozljivo hladnokrvno ra-dovednostjo kampučijski otroci opazujejo bliskajoče ostrine grozečih bajonetov ter se skoraj ne zmenijo za hrumenje škripajočih gosenic kovinskih pošasti, ki mendrajo nežno travo. Fodobno je v Nikaragvi, Rodeziji, Ugandi ... Na robovih dna velikih mest se med v bla-to postavljenimi pločevinastimi kočami tudi igrajo otroci. Razgled na visoke zasteklene stavbe jim le rnalo pomeni, slutijo le, kako se tam v odbijajoči betonski sirvini dogaja nekaj tujega. Tja že v prvem svitu hodijo njihovi očetje, matere in bratje in se v zad-njih žarkih oranžnega čadastega sonca vra-čajo z grenkim nasmehom ... V Indiji, Nemčiji, Japonski, Braziliji, Ame-riki ... • Mnogo je tudi otrok, ki jim obraz ožar-ja radost, smehljajo se. Morda jih skrbi in grize le enojka v redovalnici ali pa se togot-no jezijo nad pokvarjenim kolesom. Leto 1979 je namenjeno vsem otrokom sveta: tistim, ki se jim široko razprte zenice poželjivo leske-tajo ob drobnem bonbonu, tistim, ki s stra-hom pričakujejo vinjenega očeta in jim ma-tere nerade pogledajo v obraz. Tudi tistim, ki so si neprevidno raztrgali nove hlače in malim otročičkom, katerihTustnice so v sreči drobno razprte, kadar je nadnje sklonjen znani in ljubljeni obraz ... Bogastvo sveta so ... • »Po vsem svetu je želja izboljšati živ-Ijenjske razmere in možnosti za osebnostni razvoj otrok. Če zamudimo oblikovanje in vpJivanje na čustva otroka, se kasne.je tega ne da več nadomestiti. Otrok namreč že do svojega četrtega leta razvije 75 % svoje inte-ligence. V naši samoupravni socialistični družbi se tega še kako jasno zavedamo«, je povedala ravnateljica Vzgojnovarstvenega za-voda H. C. Andersen, tovarišica Rajka Bazclj. • Ni bilo opaziti, kako stroga direktorica je. Pogovor je potekal v čedni, z rožami okra-šeni pisarni in tovarišica je bila le mehka svetlolasa ženska, ki so ji otroci pri srcu ler je njihovi vzgoji posvetila skoraj vse življe-nje. • Tovarišica Rajka izhaja iz prosvetne družine. že v rani mladosti ji je bilo vcep- ljeno zanimanje za najmlajše, pet otrok je bi!o v učiteljski družini. Zdaj vodi enega naj-večjih VVZ v Sloveniji. V 143-članskem ko-lektivu so skoraj same ženske: • »Minili so časi vrtcev, ki so bili le ne-kakšne shrambe, otroška odlagališča med službami mater. Radi bi povedali staršem in drugim, da se otroci tukaj marsikaj naučijo. Skušamo jih vzgajati na najboljši možen na-čin, tudi idejno. Zlasti pomembna je mala šola. Vendar pa je kljub vsemu osnova otro-ku družinsko življenje, družine pa mu žal ne moremo nadomestiti.« • Zametki VVZ H. C. Andersen segajo šti-rideset let nazaj. V šišenski osnovni šoli je nekoč že bil poseben oddelek za najmlajše. Kasneje, nekoliko pred gradnjo velikih sta- novanjskih stolpnic na tem področju, je sre-di zelenih polj stala samotna stavba, v kate-ri je bilo lahko nastanjenih 250 otrok. V zdajšnjih prostorih in oddelkih zavoda pa jih je okoli 1000. Razvcj neke ustanove je pogo-jen z njeno usmeritvijo. Poleg otrok v stalni dnevni oskrbi se razširja tudi sodelovanjc s krajevno skupnostjo, tako da so v delo uSta-nove vključeni tudi bližnji otroci, ki sicer ne hodijo v vrtec. Lani na primer je sodelovalo ob dnevu mladosti in novoletnem programu 71 otrok, v drugih krajših oblikah 51 otrok, v osemdeset urnem programu 36 otrok in za športno značko je tekmovalo 358 otrok: • »Glejte, naša želja je, da bi vsi otroci znali plavati. Radi bi jih naučili smučati, dr-sati, da bi se ne zbali zlesti na hrib, da bi dobro poznali igre z žogo in bi znali kole-sariti ...« • Uvodni pogovori med dr. Veselom in profesor Levičnikovo so omogočili tudi sode-lovanje med Inštitutom za biologijo Univcr-ze v Ljubljani in VVZ H. C. Andersen. Izid je bil na moč nenavaden, v VVZ je bil postav-ljen vivarij: • »Ob lienehnem možnem opazovanju tropskega, morskega, sladkovodnega in suhe-ga dela vivarija so otroci pa tudi tovarišice začeli spoznavati, kako je žaba šicer grda in požrešna, vendar pa je lahko tudi čisto pri-jazno bitje, čeprav je zadnjič skoraj požrla ubogega in prestrašenega rumeno-črnega mo- čerada. Tudi živali žive v neki skupnosti! Ta-ko se bogati otrokova osebnost in se ustvar-ja etičen odnos do narave. Tudi to vsekakor vpliva na kasnejše človekove moralne kvali-tele.« . Rajka Bazelj: Rada iina svoje delo ... • VVZ H. C. Andersen si mnogokrat ogle-dajo številne tuje delegacije. Obiskali so jih iz ZR Nemčije, DDR, Japonske, Kitajske, Dan-ske. Mnogi tujci so prav tukaj doumeli spro-ščenost in demokratičnost vzgojnega načina: • »Pri vzgoji otrok ne moremo uporab-ljali vedno istih metod. Vsakemu se moramo približati na svoj način: prvi malček je na primer boječ, počutiti se mora čimprej ena-kovrednega, drugi je po značaju vodja, zave-dati se mora sčasoma, da živi v enakoprav-nem kolektivu. V naše delo vključujemo naj-novejša vzgojna spoznanja, žal pa se mora-mo pogosto preveč oddaljevati pedagoškemu delu zaradi drugih obveznosti, ki so seveda tudi potrebne. Tukaj ni več vprašanje denar-ja, ampak predvsem časa.« • Vzgojnovarstveni zavod Hans Christian Andersen je letos predlagan za Plaketo obči-ne Šiška. To vsekakor opravičuje s svojimi uspehi in delovanjem. Seveda ne manjka tudi problemov. Največji je otroško igrišče, pa porodniški dopusti (kolektiv je mlad), varu-hinje pa nihče noče nadomeščati ali delati samo za določen čas, problem je podaljšano delo vzgojiteljic, nimajo rezervnega kadra. Marsikaj tega so povedale na problemski konferenci, ki je bila sredi maja. Pokro-vitelji tega važnega sestanka so bili občin-ska SZDL, občinskl sindikalni svet in svet za družbeno ter ekonomsko aktivnost žensk. Po-dobne konference so bile že v nekaterih or-ganizacijah združenega dela, v tej specifični dejavnosti izven proizvodnje pa bo to prva taka konferenca. Pravzaprav je ta konferenca posledica in odmev prvih, kajti v naši družbi so problemi med seboj povezani in se preple-tajo. • Trdno pa drži, da ima tovarišica Rajka Eazelj zanesljivo tudi neko v današnjem času iskano združeno lastnost. Rada ima svoje de-lo in svoj kolektiv. To se ji obrestuje ... Bogomir Šefic Foto: Janko Bregar