19
KRAJOPISJE.
Stari  Teržič.
Zavoljo svoje obertnosti imenitni kraj krajn-ske dežele, Teržič namreč, ni vselej stal na zdajnjim mestu, ampak bliže Ljubelja, dobro uro preč. Tako stari ljudje od tamkej še zmirej vedo povedati, in ne bo napak, to pripoved tukej več na znanje dati.
Je, kjer se gre od zdajniga Teržiča proti Ljubelju, na desno stran od ceste pod Košuto (to je pod hribam tega imena) dolina, od spredej z razvalinami kamnja zaperta, ki se proti Koroški-mu, od Ljubelja nekoliko v stran, vleče; na fie-n e d k o vi z e m 1 j i ji pravijo. Tukej — tako je od nekdaj beseda—Je stal stari Teržič pred več sto letmi, kadar je na mestu zdajnjiga še malo hiš bilo in neke fužine, in cerkvica s. Marije Magdalene. Velika nesreča pa je tisti stari terg pokončala; od-tergal seje namreč velik kos od hriba (od Košute) in je posul kraj, ki je spodej bil. — Velik drakon (lintvern), pravijo, je čez hrib deri, pod kteriga nogami so se gore drobile. — In na ta posip je povodinj peršla, in popolnama vse zakrila. Ljudje pa tega terga, ki so ob času še opomnjeni bili, kakšna nesreča jim žuga, so popred odbežali, in tako se oteli: nekoliko jih pa je šlo čez Ljubelj na Koroško , kjer so še z daj nji 11 o r o v 1 j a n i, ki veliko strelniga orožja izdelujejo , njih nasledniki: nekoliko pa jih jenižej šlo in novi Teržič postavilo , kjer še od nekaj hišnih imen vedo povedati, de so še iz stariga Teržiča, kakor Venedki, Poljaki, i. t. d.
Od uniga posipa pa, razun te pripovedi starih ljudi, še nekaj govore razvaline kamnja na tistim mestu, in plaz na strani Košute, kjer se še zdaj od dalječ pozna, de je enkrat se moglo veliko od hriba preč odvaliti. Kdaj se je pa ta posip zgodil, ni lahko razločiti; pisanja taciga ni najti; tudi V al v a zor, ki je več starih zgodeb zapisal, nič ne pove od tega. Znalo bi se pa vunder toliko soditi, de je to pred kakimi pet sto letmi moglo biti, ker pozne ji, v letu 1399 se bere, de je Vilhelm I. nadvojvoda avstrijanski, Teržič zamenil za Do-berniško faro od Zatiškiga samostana (ki ostra).
P. H.