Štev. 7. T Ljubljani 1. julija 1882. Leto XH. ČASOPIS S PODOBAMI ZA SLOVENSKO EADINO. V tu © ledè, o kdé si, grad teman, ln pod tebój Ljubljana bela? O kdé si Sima ti ravàn, Kder léta moja so evetéla? ProSlà je dòba krasnih dnij. Kot sèn, prošla rui Iòta inlada, Spomin le v prsih mi živi, ProSlà iz njih je slädka näda. Na tüjej jèmlji zdàj živim. Ter na domóvje mislim svòje, Na tiijej zemlji se solzim, In täre žalost srce möje. Se vidim v duhi vse takó, Ko nekedàj dom& je bilo ; Se vérn, kakó tedaj težko Srcé se od ondód ločilo. j in i. Predragi oče zdaj uže Pod gröbno trévo mi počiva, In blago maternje srcé Gomila hlùdna mi pokriva. A znanci, kakor jaz, žive Od svojih daleč proč v tujini, In kakor meni, njim sreč Trepeče le po domovini. Oh, enkrat naj pokleknem tjà, Kder dragi mi nevzdràmno spijo, Da enkrat vsaj iz srca dna Solzé jih möje pokropijo. Zato sirota jaz medlim, Ter na domóvjo mislim svoje; Zató, zató le se solzim. In täre žaloBt srce möje. S. Maijolié. -p. I'ovođnji mož. 15) il sem še otrok. Imel sera dobro babico, ki mi je Tečkrat kaj lepega pripovedovala. Kadar koli se je zmračilo, moji roditelji niso tatój pri- ?žgali luči, nego še le tedaj, kadar je odzvonilo „Zdravo Marijo." A midT» z babico sva v tem sedela na kMpi pri peči. Malo ne vsak večer so mi pripovedovali kako novo pripovedko, katero sem jaz z odprtimi ušesi poslušal. Mnogo teh pripovedek hranim še zdaj v spominu, in tii podam tudi tebi, ljuba mladina, jedno tako o „povodnjem mčži." Ako jo bodete čitali pazno in se vam bode dopadla, hočem vam jih še več povedati. Evo vam pripovedke ! „Kaeih deset minut od bistre Save leži prijetna vas Poljane. Tù so živeli roditelji, ki so imeli sina jedinca, po imenu Blažka. Bil je v jedenajstem leta svoje dčbe. Da-si je bil Blažek drugače priden deček, imel je vender to slabost, da se je hodil po letu vsak dan kopat. Kadar se je po póludne šola končala, takój je šel s svojimi toviriši proti Savi. Naj bi bili njegovi roditelji äe tako ostro ž njim ravnali, donni bi ga ne bili mogli pridržati. Otroci so imeli aiè odločeno mesto, kjer so se smeli kopiti ; tù je bila namreč Sava zelò plitva. Ali Blažek se je na tem kraji vselej z nejevolji, kopal. Cesto je norčevaje se dejal : „Tu se naj žabe kopljejo, a ne mi ; idimo raje tjà góri, k ouej jelši, kjer je Sava bistrejša in bolj deroča." Ali otroci so mu vselej z grčzo in s strahom odgovorili: „Bog nas varuj tj» blizu iti, kjer šumi vrtinec, ki ga suče — povodnji mož." Blažek jim n» te besede ni nikoli ničesar dejal ter je vselej pri njih ostal. Bilo je neceg» jako vročega poletnega duò. Soluce je pripekalo s tako silo, kakor bi hotelo izsušiti vse potoke in studence. Neb6 je bilo jasno kakor ribje ok6. Ali glej ! oudu izza modrih gori vzdigujejo se polagoma temnosivi oblaki. Bilo je po pčludne ; ura v cerkvenem stolpn jo odbila ravno tri ; šola se je končala. Kakor čebelni roj spustili so se otroci vsak na svoj dom. Denes ni bilo niti jednega nazaj, da bi se zbrali in šli k Savi. Roditelji so jim prepovedali ter jih opómneli, da se bliža huda ura. Tudi Blažku so rekli oče, da kmala pride blisk in grom. Ali kaj je bilo denes z Blažkom ? Ves dan je bil nekako nemiren, in zdaj ga je neka skrivna moč vlekla k Savi. Bridko mn je bilo, ko je slišal očetove ostre besede, in debele solzé «• mu vlijó po lepem rndečem lici. In ravno denes mora iti. Oče otidejo i» j sobe in Blažek je bil sam v hiši. Tiho se bliža k vratom, počasi jih odprč ter se ozira na okrog: a nikogar ni blizu. Zdaj smukue tiho iz hiše in teče skozi vas naravnost k Savi. Kaj ga je vender tako gnalo, tega niti sam znal ni ; ali nekak skrivni strah in neko neznano hrepenjenjc čutil je v svojem srci. Vedno je še tekel. Zdajci mu na uho pđči zamčlklo šumenje deroče Save. Kakó je to šumelo, da mu je pretresalo njegovo mlado telo. In pribežal je v gost lés, ki se vije ob reki Savi. Skozi ta gozd žubori bister potok, izlivajoč se v Savo. Denes se ni brigal Blažek za vse te stvari, nego hitel je neprestano. Listje nad njim je čudno zaäumevalo, kakor bi ga hotelo svariti : „Vrni se, vrni se k ljubim roditeljem !" Potok mu je žubčrel : „Tčci po tem poti nazaj, da ne bode prepozno!" -- Ali njegovo uho je bilo gluho. Blažek ni videl, da so se nad gozdom zbirali sivi oblaki, iz katerih je švigal blisk za bliskom. Močneje mu je bflo šumenje Save na uho. še nekaj korakov in videl je pred seboj znani vrtinec. Sava je imela kalno vodo ter je bila denes mnogo večja. Blažek je obstal pri jčlši ter je zrl v kalno vodo ; gledal je v grozno šumeči vrtinec ter je poslušal to zamolklo šumenje. Vlekel je na uho in zdelo se mu je, da sliši besede : „Skčči, skdči, deček ljubi ! prijetno je bivati v vodi." — Ko bi znali, kako so mn pretresle te besede njegovo ubogo srcé! To je bila tedaj 6ua neznana moč, ki ga je vlekla k Savi. Kakor bi trenil, vrgel je raz sebe svojo suknjico ter je stopil k derečej reki. V tem trenotku se je zablisuilo na otemnelem nebu in za-gromelo je, da se je zemlja stresla. — A bilo je vse zamän ! — Blažek ni slišal svarečega glasu gromenja — tudi ni videl, da ga nek človek iz vode opazuje. Malo je še postal na bregu in — skočil je v derečo reko. Oči so se mu zaprle, in kakor skozi kako drobno mrežo videl je, da se mn bliža mož prijaznega lica in milih oči; čutil je, kako ga je mož z rokama objel ter ga nesel s seboj, Bog si ga znaj, kam. črna noč je nastala pred njegovimi očmi ; ničesar ni več videl niti slišal. V mehkej, kakor steklo prozornej posteljici vzbudil se je Blažek. Pred seboj je videl zopet čnega moža s prijaznim licem. In ta neznani mož se je nagnil k njemu ter mu ljubeznjivo rekel na uhč ; „Ne boj se me deček, nè ! Jaz te ljubim." To rekši, prijel je Blažka za roko ter ga lahno vzdignil iz po9telje. Čudeč se je gledal deček okolo sebe, kajti vse, kar je videl, bilo je prozorno kakor steklo. Sredi izbe je stala miza, ondu ob steni visoka omara, in malo dalje zopet čedna skrinjica ; a vse se mu je zdelo stekléno. Tiho je dejal Blažek sam v sebi : „Kje sem li vender ?" Zdajci ga mož zopet k sebi pritisne, govoreč mu ; „Je li se ne spominaš več, kako si skočil v silni vrtinec? Duša bi bila zapustila tvoje mlado telo, ako bi te jaz ne bil užč poprej ugledal ter bi te ne bil odnesel v svojo kristalno palačo. Poglej malo vèn" in peljal ga je k oknu, „kako okolo te hiše buči Sava, a tukaj v hiši je vender vse lepo mirno in tiho. Jaz vladam pod vodo in sem gospodar te lepe palače. Ljudjé, hodeč po zemlji, imenujejo me „povodnjega moža." Blažek se je stresel po vsem telesu o teh zadnjih besedah, kajti slišal je pripovedovati, da je povodnji mož zel6 neusmiljen in hudoben. „Ne boj se me, jaz te ljubim, zelò te ljubim," dejal mu je zopet povodnji mož. Blažek se je zdaj nekoliko ohràbril in je vprašal povodnjega moži: „Ali ste sami tukaj ?" ,,Dà, dà, sam sem. sam !" reče povodnji mož. „Tebe Sem už6 večkrat videl, kadar si stal ob reki in gledal v vrtinec ; ter sem si vedno želel, tebe pri sebi imeti. A dobro sem znal, da bodes denes prišel k meni, in zato sem tako vesel!" „I če me res tako zelò ljubite, ostanem pri vas," reče veselo Blažek; „samo to bi rad znal ali nimate več sob kakor samo to jedino ? Moji roditelji domà imajo dve; jedno večjo, drugo manjšo." Povodnji mož se mu nasmehne, rekoč : „Pojdi z menoj !" in peljal je dečka po dolgem hodu v drugo sobo. „Glej, to je moja srebrna soba" reče mož dečku, ki se je ves osupel oziral okolo, kajti v tej sobi je bilo vse od čistega srebrl Rad bi bil Blažek v tej sobi ostal ali povodnji mož mu reče: „Idiva dalje!" in prišla sta v sobo, kjer je bilo vse od samega čistega zlatà. ter se je tako blestólo, kakor bi človek gledal v solnce. „To je moja zlata soba !" reče povodnji mož. „Til naj ostanem," prosi Blažek, „tu se mi zelò dopade. „Lehko ostaneš" odgovori povodnji mož : „ali poprej si moraš vse moje stanovanje ogledati." To rekši peljal je Blažka dalje iz te sobe. Duri v tretjo sobo se odprč in Blažek bi se bil malo ne zgruzil od pre-velicega začudenja, ako bi ga ne bil povodoji mož držal za roko. „Glej, to je moja zadnja, demaotova soba." Kako je Blažek vse to gledal ! Sredi sobe je visela velika zala sve-tilnica, na katerej ni bilo sveč ; mesto njih so bili sami veliki demanti, ki so sobo razsvetljevali kakor uajsvitlejša luč. V tem — ko je Blažek vse te lepote gledal — šel je povodnji mož po sobi na nasprotno stran od durij. Ondu je pritisnil neko čudno pero, in zagriujalo, katerega Blažek poprej še opazil ni bil, ker je mislil, da je to stena, vzdigne se k višku. „Pristčpi bliže k meni!" reče Blažku povodnji mož. Blažek pristopi in vidi, da še ni konec demautove sobe. A v tem drugem oddelku demantove sobe je bilo zopet nekaj še bolj čudnega. Skozi sobo je žuboret potoček, čist kakor najčistejši kristali. „Umij se s to vodo in slišal bodeš, česar nisi še nikoli slišal 1" Takój se Blažek umije. Ali glej čuda! Na uho mu je zdaj zadooelo neko nerazumno žuborćnje potoka. In to tihotuo žuborenje se je izpremenilo polagoma v tenko šum-Ijanje in šepetanje dreves. Bolj in bolj je Blažek vlekel na uho ! Ta skrivnosten šepet dreves je postajal tem močnejši iu se je izpremenil v lepo zvončč glas slavca. A Blažek je slišal užč tolikokrat slavca gostoleti in vender je bilo to gostolenje stokrat lepše !-- Ali čuj ! čuj ! To otožno gostolenje se je prelilo v glasove, v mile č loves k e glasove! Kako krasna je ta pesen; saj to ni čuo šumenje potoka, niti šepet dreves, niti gostolenje slavčevo, nego to so razumljivi človeški glasovi ! Kako čudno je bilo Blažku pri srci ; oil ni znal, da v tem, ko te čarobne glasove posluša, minevajo ure, dnevi, meseci; on vsega tega niti občntil ni ! — In ti človeški glasovi so se polagoma zopet izpremenili v tiho žuborenje potoka. Blažek se pri vsem tem niti ganil ni. Povodnji mož ga vzdrami, rekoč : „Idiva zdaj, da malo počineš, ti si truden.1' Komaj se je deček plazil za možem, tako tesno mu je bilo pri srci. Pred očmi se mu je naredila temà, da ni videl niti zlate niti srebrne sobe; samo 6ni čarodejni glasovi so mu zveneli po ušesih. V prvo sobo prišedši, spravi se Blažek takrij v posteljo. Sladki spanec ga obide. Povodnji mož se tiho približa k dečkovej postelji. Oudu postoji ter otožno zrè v spečega otroka ; potem reče sam v sebi ; ..Kako te ljubim I ali kaj ! ti si pozemsko dete, in jaz te ne morem vedno prì sebi imeti. O, uzé zdaj čutim, da se ti kmalu domotožje oglisi v tvojih mladih prsih in ostaviti me moraš in jaz bodem potlej zopet sam, sam, kakor sem bil do sih dob." Kakor demani se mu je zablestéla solza v očesu in počasi je otišel iz sobe. A Blažek je sanjal. Bil je zopet v demantovej sobi. Zagrinjalo so je vzdignilo samo o sebi in stopil je k potoku. Tu je poslušal zopet čno čarobno izpreminjavo milili glasov. A zdaj se mu je zdelo vse drugače, še vse lepše in krasneje je bilo. Zdelo se mu je, da sliši domače glasove. V ujegovej duši se vzdigne spomin na ljubi domači dom. Presladko šuinljanje ga je spominalo na dni mali potok, ki se vije skozi gozd ter se izliva v Savo ; ta šepet se mu je dozdeval šepet domačega gozda, skozi katerega je užč tolikokrat tekal ; in to žgolčnje je bilo žgolenje milih ptičic v domačem logu. In kaj ti glasovi ? — Blažek je poslušal. Ali ni to dni ljnheznjiv glas, katerega je toliko krati slišal v življenji V ali ni to glas njega premile matere? --Dà, dà, to je glas njega matere. — Blažek vleče še bolj na uhó. Cul je besede : Dete moje, dete milo, Ali vsak mi tiho pravi : Jaz te kličem, a zaman ! Ki mi znano, mati ile 1 Kam si vender se zgubilo ? Pojdi, pojdi tjakaj k Savi, Da te iščem noč in dan. Ni k do drug, le ona vé. Izprašujem gozd Sumeči, Savn mi je zažumćla: Je li on ne vé za té, „0 ne jokaj več britkó, Vprafiam potok žuborčči. Dolgo vže ne boš trpela, Vprašani ljube ptičice. Skoraj sin objél to bo.* Po teh besedah se Blažek zbudi ter gleda okolo sebe. „Skoraj sin objel te bd !" zvenčlo mu je še vedno po ušesih. A globoko v svojem srci je čutil nekaj, kar je malo poprej še spalo. Vsi blagi spomini na ljubo domovino so mu bili pred očmi. Žalosten, in kako žalosten je bil zdaj Blažek. Še le v tem trenotku je spoznal, koliko bridkosti je napravil svojim roditeljem, ker je tako na tihem pobegnil od njih. Dà ! ta pesenca ga je ganila ; v njej je slišal mili glas svoje žalujoče matere. Solzé so mu pritekle po rudečih licih in globoko je vzdihnil: „Mati, mati!" Ali matere ni bilo tù. Mej vratmi se je prikazal povođnji mož. Hitro je skočil Blažek iz postelje ter se oblekel. „Čudne sanje sera imel," reče Blažek. „Svojo mater sem slišal, taki) milo so me klicali in me povsod iskali." Za nekaj časa pa pristavi: „Ubog* mati !" in solze mu oči zalijó. „Uboga mati !" ponavlja z omolklim glasom povodnji mož. „Znal sem, da pride to hrepenenje, katerega ti jaz nisem mogel zamoriti." Blažek po. gleda moža, ter vidi, da mož žaluje; potem vzdahne, rekoč: „Domčv bi rad k svojim ljubim roditeljem !" „Dà, dà," reče povodnji mož, „jaz to užč vem ; zakaj li jih nisi pozabil? Saj sem ti vse storil, da bi ostal pri meni ; še celč kristalni potok, katerega še nobeno človeško okč ni videlo niti slišalo njega glasov, še celč ta potok sem ti pokazal." A zdaj je še tem močneje Blažku otožna pesen po ušesih zvcnél» in s solzami v očeh prosi, rekoč: „K materi bi rad, ki po meni tako zelj jočejo!" „Ne joči se nè, deček moj ljubi" reče z mehkim glasom povodnji mož „še denes bodeš pri svojej ljubej materi. — A kaj naj jaz počnem brez tebe?" pristavil je mož tihotno ter objel dečka, poljubivši ga na njegovi nežni lici. „Počakaj me malo, kmalu pridem !" to rekši otide. Za nekoliko trenotkov odprč se duri, povođnji mož stopi v sobo in reče : „Znam, da so tvoji roditelji nbogi ; kadar prideš k njim, reci, da jih povodnji mož pozdravlja ter jim pošlje ta demant za to, da so mu pustili samo nekoliko trenotkov uživati toli veliko srečo ; kadar jim drago, naj ga prodadij, da bodete živeli srečno." S temi besedami dà povodnji mož dečku jednega ónih kàmenov, ki so se v demantovej sobi tako lepo Westóli. Nato stopi k skrinjici ter odprč ozek predalček. Po vsej sobi se je v tem hipu razlila prijetna, vssanaijha wb}& ivi. ki je st&rila Bì&Ska i rudnega. Omsssìjes sede sa stol ter kmalu prav sladko zaspi. Povodnji mož se mu približa, poljubi ga ter lahno vzdigne na svoji roki. — — — — —---- — — ----- Ko Blažek oči odprè, bil je uže na obali Save. Plaho se ozira okolo sebe, da-si mu je bilo vse znano. Naglo plane k višku ter teče po poti sko^i gozd. Veselo ga jo gozd pozdravljal s svojim šepetom in potok s svojim žuborčnjem. Zdajci ugleda pred seboj ljubo vas. Vse je ondu ostalo, kakor je bilo poprej. Kako je hitel po vàsi proti domačej hiši ! ölasno nm je srce bilo od velicega veselja. Naglo je skočil preko domačega praga ter odprl hišna vrata. Ondu pri velikej mizi je sedela njegova mati. Ni se ozrla, ko je Blažek odprl vrata, misleč, da je dekla ; ko je pa Blažek vzkliknil : „Mati, moja dobra zlata mati !" ter jej padel na prsi, oj ! takrat jej je strepetalo telò in hitro se je nanj ozrla. „O Blažek, Blažek ! je Ii res ?" in privzdignila je njega glavico ter mu zrla v solzno okč. „Moj Bog! Blažek, ti si, in nihče drug!" ihtela je od veselja. Z gorečo ljubeznijo ga je pritiskala na svoje materino srce in ga poljubovala z nebeško sladkostjo. In jokala je solzé čistega veselja. „O, kako dolgo te ni bilo ; denes je ravno leto in dan, odkar si se izgubil iz materinega naročja!" Ves osupel pogleda Blažek mater in reče : „Zdaj še le umejem, kaj so pomenile starčeve besede : „ldiva zdaj, da malo počineš, ker si zelò truden !" In kako bi ne bil truden!-' Se le zdaj gaje mati vprašala, kje je bil tako dolgo; v svojem prevelikem reselji ga poprej ni utegnila vprašati, niti jej je kaj tacega na um prišlo. V mraku so prišli tudi Blažkov oče domčv. Blažek je jokal solze veselja. Xudi očetu je moral vse povedati, kako se mu je godilo pri povodnjem mčžL * * * Zopet so bili veseli Blažkovi roditelji ; samo Blažek ni imel čistega veselja. Sumeča Sava ga je vedno spominala na povodnjega moža. Neki dan se podajo Blažkov oče v bližnje mesto ter ondu prodajo za drag denar demani, katerega je Blažek v dar dobil od povodnjega moža. Svojo staro hišo so kmalu potem prodali in zapustili vas Poljane preselivši se dalje od Save v vas, v katerej so živeli vsi do sive starosti veseli in zadovoljni." To je pripovedka, ki sem jo slišal od svoje bahice. Jos. Fnuensfeld. f Zlata ruda. met, ki je nerad delal, pač pa želel obogatéti, najame si delavcev, la so mu zlato nido kopali, kakor je sam trdil, firčbli so po zemlji pošer in naopično. Izkopali so sivo kamenje, v katerem so se lesketali majheni, svitli kristali. Da je ta svitil pravo zlato, o tem je bil kmet za trduo prepričan in užč si je v mislih ustvaijal brezkrbno življenje v prihodnosti. Pošlje tedaj v mesto po rudarja, da ogleda rudokòp in ga pouči, kaj in kakó ima začeti v prihodnje. Plemeniti mož stopi z vozi in peš korači po klancu k rudniku. Ogleduje pašnike na levici, travnike in njive na desnici. Kmet ga vesel sprejme ter mu pokaže kamen, ki ga je on imel za zlato rudo. Kudar pogleda na kristalčke, popraska njih jednega in ogleda radnik, potem nprè oči v kmeta, rekoč: „Oemu brskate za zlatom v zemljo; saj vam polno zlati in srebra leži vrhu zemlje. Imate mastne pašnike in rodovito polje. Eedite mnogo govéd ter skrbite, da se vam odebelé! Njive gnojite in obsevajte, da vam rodi bogato žito ! Živino in žito lehko na sejmi v zlató ali srebró izpremenite. A če bodete v dno zemlje grebli, njeno površje pav némar puščali, druzega ne dobodete, nego malo bakrovnatega krš ca. In kar leži raztreseno vrhu zemlje, čemu óno iskati v zemlji?" Te modre besede so kmeta spametile. Še tist dan je popustil jamo ter prijel za plug. In z oralom je obogatel. A kadar je s sosedom ali s kom drugim v poznejših letih prišel mimo zasutega rudnika, vselej je dejal, posmehnivši se: „Tii-le sem pa zlato rudo kopal, hà, hà, dokler mi 6ni gospod ni pred očmi posvčtil." Jos. Oroddion. esnično nekaj zelò lepega je tukaj zgoraj nad nami ! Le poglejt» sla! da-si uìé sam nejvečje čudo neskončno modrega Bogà, tender se njega oči ne morejo dosti nagledati množita in vedno novih krasot. ki se mu odpirajo tu zgoraj nad skrivnostnimi oblaci. Ali vidite, kako j mu oči zamikujejo v nebeško veličastvo, in kako strmeč in čndžč se gleda 1 rajske lepotine ? Nosnici sti mu napeti, ustni samega strmenja nekoliko od prti in kakor se mi zdi, posluša tudi godbo nebeško, godbo polno rajski melodij in veličastva ; to nam kaže njega nežna glavca, oprta ob desno roko, katere mezinček se mu ràdosti in veselja globoko vrta v nežno in okroglo njega lice !.. Pač mora biti nebeško veselje neizrečeno veliko ! Kolika sreča za nas. ako bi nam bilo gledati z otročjo nedolžnostjo in občutljivostjo vse 6ne rajske lepòte, od katerih govori sv. pismo: ,,Okó ni videlo, uh<5 ni slišalo, niti je v srce človekovo prišlo, kar je Bog ónim pripravil, kateri ga ljubijo." — Morebiti se je ravnokar vzdignila zavésa zgoraj v nebeških prostorih in „Gospod" hodi v nebeškem veličastvu, obdan od angelov in nebeških trum, prepevajočih mu Čast in slavo, s slovesno godbo, katere glasov ne more popisati nobeno perd Človeško ! O le gledaj in poslušaj, prav pazno gledaj in poslušaj, ti nežno in presrečno detetce, in kadar ti bode prostóst, spomui se tudi nas ter pridi in povej nam vsaj v sladkih sanjah, kar si videlo in slišalo tam góri, od koder tako prijetno sije solnce, razlivajoč svoje žarke čez vso zemljo, ogrevajoč in oživljajoč jo. O pridi, pridi in utrdi nas v boji našega življenja, da bodemo vredni tudi mi, vzdigniti se na uebeških oblačil* in — če tudi le iz skromne daljave ! — poslušati in gledati, kaj se godi tu zgoraj ! — In, kako ti je ime, dete presrečno ? Kdo si, in od kod si V K.do so ti bili roditelji tukaj na zemlji ? Ali si bivalo v ubožnej koči pod slamnato streho, ali v prostornej, sijajnej palači ? Ne odgovoriš ničesar ! Dà, dà, niti slišati nočeš več o našej solznej dolini, kjer ti je bilo prestajati toliko vročine in mraza, kjer ti je nedostajalo potrebne hrane, čevljev in obleke. Mrzel kotiček v siromašnej koči ti je bila posteljica !.. Lehàk in globok vzdihljej, jeden sam mil pdgled še na svoje stariše, in — pretrgana je bila nit tvojemu nežnemu življenju, vzdignil si se na skrivnostnih oblacih in šel gledat rajskih sladkosti. O pozabi in oprosti zapeljivemu svetu skušnjav, kjer nas je tako malo, da bi prestali nravno izkušnjo življenja, a ti si jo mé prestalo, detetce milo, ter si vzprejelo najboljšo službo „angel Gospodov" biti, da izpolnnješ Njegovo sveto voljo iu poslušaš glas Njegovega govorjenja. O kako si blaženo in srečno ! i. t. Pri kresu. Srčno bratje se radujmo. Kresni večer je nocój ! S petjem, krikom ga praznujmo, Glas pov/.digue vsak naj svoj ! „Slave matere sinovi Vrli mi Slovenci smo ; Naj tekó nam sreče dnevi, Za omiko, svobodo! To slovanska je navada, Ki zdaj radost dela nam. Svetlo vžč gori gromada, Dviga v zrak se njeni plàrn, Bog obvärnj nas nezgode, Varuj naš slovenski dom! Sloga naj nam gaslo bode, Vtihne naj sovražni grom ! Tjà k gromadi se vstopimo, Dajmo v zvezo si roké, V pesni glase povzdignimo, Da donelo bo v dolé: Kot za kresno to zabavo Les gori gromade té — Tak za dom in božjo slavo Srca naša naj gor«!' ■/otip Prosfhi. Rimska (Otročja Wtuì je bela rimsku césto, Zlàta kóla. zlàta pésta. Kónji sivi, Ognjegrivi : Goni sveti jih Ilija. A na vózi je Marija. Sveti Peter, sveta Ana, Stari Josip do Jvàna, Do Ivana krstibóga, Z njim ovčica nedoróga,*) Svilordno jagnje belo. Ki v naročaj ma je selo. Zdaj Ilija z bičem trčšči, Da po zemlji se zablešči ! Kóla grómna ropot A j o, Kónji plàmen rczgetàjo. Zibajo se vsa nebesa. Crna zemlja se potresa. cesta. igra.) Poiua Juna bledolika Za oblake se urnika; Ž&rek njene luči jasne Ves v meglenem morji »gäsne. PiS vihàri. Dei udiri, V hrib. dolino z viska lije, In debela toča bije. Pride angel od Boga, Perotnicì dvé im&; Kädar z nova se zablisne, Dòte naše k sebi stisne, Perotnico nanj razpnè. Govoriti mu začne: „Semkaj stópi, sinek moj, Nič viharja se ne boj !* To mu reče in izgine. — Zdajci luna zopet sine. M- Vesela dražba. — ' Matijčku so oče pri- ^ nesli iz sejma piščalko, ^ k&keršoo imeti je bila uzé davno njegova želja. Takój vzame klobuk, na katerega mu je sestra pripela velik šopek cvetic, ter teče na dvoriSče. da bi si ondn napravil veselje prav po svojej volji in glavi. Na desno in levo se zaletäva skače in pleše, piska in vriska, da je vse prillo okolo njega. Nogi, poprej tako neukretni, privzdiguješ in poskakujeti zdaj, kakor bi bili uzé davno vajeni plesa. — To vidi mačka, ki je ua drvah sedela in prela; v skoku je pri njem in se vrti na sprednjih šapicah pred poniglavem Matijčkom, kakor bi mu hotela pokazati, da je tudi ona izurjena plesalka. Tudi Héktor, Matijčkov najljubši tovdriš, zakadi se izpred kuhinjskih vrat, kjer si je bolhe obiral in malo podremdval, v veselo koló, in Šli so vsi trije, kakor jim je velevala piščalka. Še celò lastovica se pridruži v veselo vrsto in leta na okolo, kakor bi šlo za stavo. A to še ni vse! Pisani metuljček prifrči iz vrta in še celò nagajiva muha se ukrade h kuhinje, da pleše po dvorišči in del a veselje dobrovoljnemu Matijčku, ki je prvič pokazal svojo umeteljnost na piščalko. _ s. *) Nedoróga ovčioa je ona, katera še nij prišla do rogov, rekše, katerej Se nij80 rogovi vzmtli. fij Strah noge celi. Sila sta dva tati, vkupe hodeča krast.. Nekdaj se menita, da eden izmej njiju ukrade orco a drugi vrečo oréhov, in potlej da se zopet snideta po noči na pokopališči, kamor od straha ne améje ob tem času nihče iti. Pripeti se, da orehov tat pride mnogo poprej na pokopališče, nego li ovčji, in sède tamkaj vrhu nagrobnega kamena ter začne oréhe tróti. A prišel je bil še en drug človek ravno tedàj na pokopališče, ter je slišal, kakor bi nekaj oréhe trlo. Takó ga je bilo strah, da je pribežal v krčmo in zakričal : „peklčnščak sedi na pokopališči in oréhe tare ! Slišal sem ga sam na svoja grešna ušesa." V istem hipu je v krčmi bil tudi 18 lét. imejoč mladčc, od rojstva hrom. Ta reče: „za ne vém kaj na svétu bi rad slišal duhovina!" Zatorej se pogodi s korenjiškim kmetom, ondukaj bivšim, da ga ta za pol rénskega na hrbtu ponese na pokopališče, duhovina poslušat. Kmet ga oprti, in kadar je bil ž njim srédi pokopab'šča, ugleda oréhov tal v ponočnej temi, kakor bi nekaj šlo proti njemu. Ker je mislil, da se vrača toviriš, ukradeno ovco na hrbtu nesoč, hitro zavpije na glas: „kaj neseš? Debelo ali mršavo?" Kmet se je tóli prepadel, da je Sépea odvrgel in dejäl: „Bog vé, če je debelo ali mršavo!" S tem je zbežal nazaj, od koder je bil prišel; a tam je uže dobil hromcà, ki je od straha takó hitro cedil, daje pred njim bil spet v krčmi. Strah noge céli. O sinu, roditelji in strijci. ' ladal je rimski cesar Tit, kateri je bil razglasil zakon ter nanj postavil smrt, ako ne bi otroci podpomagali svojih roditeljev. Ob tej dòbi je neki 6ča imel dva sini, rodna brata mej sobój. A Bog je potem jed-nernu od njiju dal tudi sini, kateri je pozneje videl svojega strijca ljuto stra-dajočega v potrebi. Takój ga jame rediti na veliko nezadovoljstvo svojega Oče, kateri ga zató spodi jezen od sebe. Ali ta mladenič je strijca vender še hranil ter mu dajal, kar je koli utrpčl. Zgodi se, da strijc pozneje obog&ti, a mladeuičev roditelj oubčža. Blagi sin, to videvši, takój začne rediti svojega 6čo, zdaj zopet na bridko nezadovolje strijcu, kateri mu je to prepovedoval ter ga pognal od sebe, govorčč: „dragi moj! auda veš, kakó sem jaz bil siromašen, ter dajal si móni ti vsega, česar koli sem potreboval, in zatorej sem te bil prijel rad v svojega sind ter i v svojega naslednika; a nezahvalen otrok ne vzame nasledja. nego dano bode posinóvljencu. Ker si ti bil nezahvalen, kadar si črez mojo prepoved hrauil svojega 6čo, ne dobodeš mojega neslédstva." Odgovori mladenič: „nikdo se ne more kaznovati za to, kar zakon veli in zapoveduje; a zakon svojega srca in pismo učita vsacega, da je sin dolžen roditelja najbolj spoštorati iu podpomagati v siromaštvi ; obtorej mi po nikakeršnej pravdi ne moreš ti odvzeti nasledja." Strijc je to razumel ter se pomiril ž njim in z bratom svojim, roditeljem vrlega mladeniča. Avstralski otočaui. Portugalec Ferdinand Magelhaens je bil prvi Evropejec, ki je 1521. leta s španskimi ladijami prejadral veliki ocean ter je pri tej priliki našel nekoliko avstralskih otokov. Pozneje so v 16. stoletji španski pomorščaki sledili njegov pot ter so med drugim iskali izmišljeno „južno deželo" takó zvano „terra australis," katera bi imela biti okolo južnega tečaja tako razširjena kakor jena priliko stari svet okolo severnega tečaja. Po tej izmiš-ljeoej „južnej deželi" so nazvali peti del naše zemlje Avstralijo, katero so v 17. stoletji Holaudeži odkrili Ijudém. Ako vzamete zemljevid v roke, našli bodete, da Avstralijo obliva ob vseh straneh veliki ocean, samo na zahodnej strini sega indijski ocean do njene celine, ki se „Nova Holandija" imenuje. Z mnogobrojnimi "otočji vred mèri Avstralija 88,700 □Mirijametrov. Prvotni prebivalci Avstralije so malajskega plemena ter se ločijo v Nigrite in prave M a laj ce. Negriti prebivajo po Novej Holandiji, kjer so v mnogo manjših razrodov razdeljeni. Po severnej polovici hodijo navadno nagi okolo, a po južnej se pokrivajo z živalskimi kožami. Telo si radi lepšajo in mažejo z raznimi barvami ali se pa tudi ranijo na več krajih svojega telesa, posebno po obrazu, ker se jim take brazgotine zdč posebno lepe. — Pravi Malajci, kakeršne vaui denašnja podoba kaže, živč po južnih avstralskih otocih, posebno po Novej Zelandiji, ki obsega dva velika otoka. Malajci so razdeljeni v mnogo razrodov, ki se po telesu med seboj razlikujejo, a po jeziku , navadah in šegah, še celč po svojej veri so si pa zelò podobni. — Angleži, sedanji gospodarji Nove Zelandije, hudo preganjajo prvotne stanovalce, zato se pa njih število vedno bolj znižuje. Malajci so bili nekdaj silno surovi in divji ljudožerci. Stari kralj Ti-tavajski je trdil 1687.1. Holandežem, da ga ni boljšega grižljeja od človeških rok in lica. Najsurčvejši v tej zadevi so prebivalci Fidžijskih otokov. Dobijo se še nekateri prebivalci Nove Zelandije, ki pijó še dandenea gorko kri svojih sovražnikov. — L. 1823. se je med Malajci začelo širiti krščanstvo, ki jih je kmalu tako ukrotilo, da so se jeli pečati s poljedelstvom, obrtom in trgovino. Zgodovinsko -mestopisni obrazci. (Spiaajc P. F. H.) b roti g&padnej strani od čudnega Cirkniškega jezera se razprostira pri-' jazoo mestice Lož. Po teh krajih so bile že za časa Kristovoga rojstva rimske aaselbine. Na holmci, ki se vzdiguje na zapadnej stràni od mesta, poleg Staregatrga. stalo je Japodsko mesto Terpo z imenom. Ko se je namreč rimski cesar Avgust bojeval z Japodi, ki so bivali to stran snež-nikov, prišel je najpred do mesta Terpe. Prebivalci so zapustili iz strabii pred Rimljani mesto ter se poskrili po gozdih. Avgust ni razrušil mesta, češ, da se prebivalci zopet vrnejo in mu podvržejo. — Od tega mesta je držala rimska cesta do glavnega mesta Japodov, ki se je Metni zvalo, in je bajè stalo na kraji, kjer je denes vas Mettile. Metul je bil najznamenitejše mesto Japodov. ki se je dolgo branilo Rimljanom. A cesar Avgust je to staro mesto premagal ter popolnem razrušil. To mnenje starinoslovcev potrjujejo razni rimski napisi in slčdi starega zidovja, kakor tudi razne lončene posode iz óne dòbe in rimski novci (denarji), ki so se našli v tej okolici. V srednjem veku so bili posestniki Loža gospodje iz imenitue rodovine „Ložkih gospodov." Leta 1282. je tu gospodoral Rusko, ki je omenjenega leta napadel z Hermanom in Volfrardom Loškim neka posestva bistriškega samostana in si jih skušal prisvojiti. „Slednjega iz te rodovine so ubili kmetje blizu Soteske ua Dolenjskem. V spomin tega zločinstva so nanesli mnogo kamenja na čni kraj, ki se še denes vidi" — piše Valvazor. Pozneje se nahaja Lož v posestvu Oglejskih patrijarhov, ki so tu zapovedovali ne le v cerkvenih, nego tudi v svetnih rečeh. — Ko se je bojeval goriški grof Henrik 111. v letih 1309—1312. z Oglejskim patrijarhom Oto-bonom, prisvojil si je med druzimi posestvi tudi Lož, katerega ni hotel toliko časa patrijarhu zopet izročiti, dokler ga ta ni prisilil v novem boji k temu. Patrijarh Bertrand je pa 1335. leta Lož dal v fevd Ortenburškemu grofu Henriku. A Ortenburgi so si ta fevd prisvojili kot lastno imetje. Zategadel se je pritožil 1359. leta patrijarh Ljudevit pri cesarji Karolu IV. in zahteval, naj se Oglejskej prestolici med druzimi posestvi vrne tudi Lož, ker so Orten-burški grofje pozabili na svoje fevdne dolžnosti do patrijarhov. Kljubu tej pritožbi so Ortenburgi obdržali Ložka posestva dotlej, da je izuirla rodoviua. Posamezni člani so češče tu bivali ; tako Herman III., ki je tudi tu umrl 1351. leta. — Ortenburški grof Friderik je volil o poroki svoja posestva Celjskim grofom, če umrje brez otrok. Tako je prišel Lož 1420. leta v roke CeljBkim grofom. V prepiru s Celjskimi grofi 143(5. leta je oblegal avstrijski nadvojvoda in poznejši rimsko-nemški cesar Friderik IV. (od 1439—1493. 1.) Lož. Nabral si je vojakov po Kraujskej in Istriji. Sreča mu ni bila mila. Posadka Celjskih grofov odpre iz zvijače njegovim vojakom vrata ; oblegalci jo uderó noter. A vrata se zopet zapró, in posadka pomori vse, ki so bili prišli noter. Potem plane na oblegalce, zapodi jih v beg in pobere orožje. Drugi dan pride nadvojvodov stotnik Krištof Fladničar z močnejšim oddelkom vojakov pred Lož, misleč vzeti ga z naskokom. Ali neki čevljar ga pri na- padu zabóde z nožem in umori. Kadar vojaki vidijo, da je poveljnik umorjen, zbeié in se r&zkropé na vse strani. Posadka hiti za njimi in jih mnogo pomori. — Lož je ostal Celjskim grofom dotlej. da ni slednji ij te mogoča« rodovine, ki je Kranjskoj vzročila toliko zla, izdihnil svoje duše pod mečeta Ogrov. Leta 1400. je prišel Lož avstrijskim vojvodam v last. Ti so ga zastavljali raznim imenitnim rodovioam. Za tega časa je bil Lož še trg. ki je pa imel svojega sodnika. L. 1-147. se nahaja t Loži sodnik Janez Hochenkiroher. Kupil je čnega leta od tržana Janeza tioldscbmida iu njegove žene Katarine posestvo na Vrhniki. Za pričo se čita Baltazar Laraberg, grajski grof v Loži. Pri turških napadih v letih 1471, 1472 in 147Ö sla Lož in okolica silno veliko trpela ; hiše so bile požgane, a prebivalci ali pomorjeni ali pa v sužnost odpeljani. Mi si še niti misliti ne moremo, kaj so nekdaj naši prädedi trpeli pred divjim Turkom. Oglejmo si nekoliko napade v ónih letih. Leta 1471. so pridrli Turki trikrat na Kranjsko. Prvič prilomastijo nenadoma preko Hrvatskega v našo domovino, divjajo tri mesece, požigajoč in moreč po deželi, ter odpeljejo nad 201X10 kristijanov v sužnost. Kadar Turčin pospravi svoj plen. vrne se po istem potu kakih 10.000 roparjev zopet na Krauj-iko. Turki plénijo in požigajo po deželi ter odženu druzih 2O.0J0 Slovencev v turški jarm. To krutemu roparju še ni bilo dosti. Bosniški poveljnik pride tretjič preko Vinice na Kolpi s 15.000 konjiki. Roparji se r&zlijó, hudourniku jednako, po Kraujskej iu sosednej Saviuskej dolini, plenijo, morč in požigajo, da je groza. Neizmerna kvara, ki so jo tega leta vzrotili Turki Kraujskej deželi, vidi se po nekoliko iz Celjskih stotnikov poročila, katero so poslali cesaiju in državnemu zboru v Ratizbouo. Omenjeno poročilo pravi, da je bilo na Kranjskem 40 cerkva, 5 trgov in nad 200 vasi razrušenih in oropanih. — Naslednje leto je bilo nadaljevanje krutosti iu nesreče, fte meseca marca so prilomastili Turki v deželo, razsajali po Notranjskem in vpe-peliti cerkev matere božje v Cirknici, kakor svedoči 8e denes latinski napis na vnanjem zidu cerkve. Od tod jo mahnejo proti Ljubljani in se vtaborijo na treh krajih, za sv. Krištofom v takó zvauej „jami," v Šiški in na Poljanah. Požigali in plénili so po okolici ter zapalili cerkev sv. Petra — Največ sta trpela Lož in okolica 1470. leta. Na praznik sv. Marjete je prišlo kacih 5000 turških kónjikov iz Hrvatskega na Krko proti Brežicam. Ker niso mogli preko narasle Save, krenejo preko Novomesta na ubožni Kras. Tu zapälijo Lož, a prebivalce ali pomoré ali pa v sužnost odpeljó. Kadar divja druhal malo ne vso Dolenjsko in Notranjsko opustoši, odrine preko Kočevja iz dežele. V jeseni istega leta so zopet pridrli preko Kočevja, Ribnice, Blok in Cirkuice, plénili so okolo Loža, po Krasu in Istriji. — Grflzna je bila nesreča, katero je uapravil Turek tega leta Kraujskej deželi, a še posebno Ložu in okolici. Ni je bilo skoraj družine, katera bi ne bila žalovala po sorodniku, ki je bil ali ubit ali pa v sužnost odpeljan ; ni je bilo družine, katera bi ne bila žalostnim srcem gledala na razvaline svojega imetja. To strašno nesrečo omenja cesar Friderik IV. sam v ustanovnem pismu Ložkega mesta, ki ga je dal v soboto pred tretjo postno nedeljo 1477. leta, ovako: „Ker so neverni Turki že več let sčm napadali z vojsko, in še vedno napadajo in plénijo po naših vojvodinah: Štajerskej, Koroškej in Kraujskej, ili so naš trg Lož na Kranjskem do {istega pokončali in požgali, zategadel smo sklenili, da se ta naš trg Lož utrdi in za naše meščane in ljudi trdnjava sezida, .lako smo si vzeli k srci teh naših podložnih meščanov in ljudi grozno nesrečo in kvaro, katero so jim naredili Turki, — in katere se jim je še vedno lati, če se ta kraj ne utrdi in sezida trdnjava." Tudi je cesar na gorečo prošnjo prebivalcev, in pa, da bi utrjenje Loža bolje pospeševal, povzdignil trg v mesto ter mu podelil pravice, kakeršne imajo druga njegova mesta na Kranjskem, vzlasti Novomesto. Mej drugim jim je dovolil, da si smejo voliti svojega sodnika in mestno svetovalstvo, kakor tudi, da imajo pravico krvave sodbe v mestnej okolici; pobirati mitnino in dac od kupcev; pravico ribjega lova v Cirkniškem jezeru in sosednih vodah, semenj v dan sv. Mihaela, ki je hil prestavljen sèm iz Oblok, ker so tudi ta kraj Turki požgali; svobodno imetje in bivanje v novo ustanovljenemu mestu vsem, ki se v njem naselć. Tudi je dal mestu lasten grb in pečat. Na mastnem grbu je videti na zelenem polji podobo krščanskega viteza sv. Jurija na konji v zlatej obleki, ki se bojuje z zmajem ; njemu na stràni kleči v zlatej obleki devica s sklenenima rokama. Z jednacim pečatom so pečatili tudi uradne liste. Istega leta je oprostil cesar na sedem let vsacega davka 6ne, ki se naselé v mestu. Tudi pozuejši vladarji so potrdili mestu njegove pravice, takó cesar Maksimilijan 1. 140.3. I. v dan sv. Lucije; Ferdinand I. v dan 13. marca 1526. L kot avstrijski nadvojvoda, a kot limsko-nemški cesar v dan 5. oktobra 1548. leta; nadvojvoda Ernest, s priimkom „Železni" z Dunaja v dan 3. avgusta 1593. leta: cesar Leopold I. 11)60. 1. in slednji cesar Franc I. v dan 24. decembra 1832. 1. s pristavkom : ..kolikor so ša v novejšem času veljavne." Od kar je Friderik IV. Lož povzdignil v mesto, napredovalo in cvetelo je bolj in bolj. Bilo je obzidano z močnim obzidjem in kupčija je bila v meats jako živa!™. A pri ?seij> ta» je »sialo ismto majbraw in »Ksnatno, da-si ima jeduo predmestje. V uovejšej dòbi so razrušili mestno obzidje. Od kar je dobil Lož okrajno sodišče, stori se mnogo za olepšanje mosta. Kazvaline starega gradil nad Ložem so denes malo ne take, kakeršne so bile za časa Valvazorja, in videti je, da se v teku časa ni mnogo razsulo. Kake četrt ure od Loža je Staritrg, kjer je tudi farna cerkev. Ta fara je silno stara. Že 1230. leta se nahaja tu župnik Rudolf, in 1298. 1. Friderik. K tej fari so poprej pripadale tudi Bloke. Farna cerkev je posvečena sv. Juriju. Bila je sezidana v gotiškem zlogu sredi 10. stoletja z dvema vrstama stebrov, ravnim stropom po sredi in obokanim korom. Pozneje se je cerkev popravila, pa tudi izgubila prvotni slog. Novoprezidauo cerkev je blagoslovil goriški nadškof grof Mihael Athems v dan 23. junija 1761. I. Zvonik stoji od cerkve ločen na desno — pri vhodu. Fara je bila nekdaj zelč razširjena; še denes ima 22 poddružnic in 3 kapele. Izmed teh je cerkev sv. Petra v mestu ua malej visočini. Izmed vseh najstarejša je baje cerkev presvete Trojice na knježnjej njivi. Sedanje mesto ima 800 prebivalcev, ki se žive z obrtom in poljedeljstvom. Posebno živahna je kupčija z üsnijem in živino. Drobtine. V dan 22. preteče-nega meseca pokosila nam je nemila smrt zopet vrlega domoljuba in prijatelja ugeće se mladine. Umrl jp v Vipavi preß. g. dekan Jurij Grabrijan, častni kanonik, vitez Franc-Jožefovega reda i. t. d., rojen v Adlešičah v dan 22. marca 1800. leta, posvečen v dan 27. avgusta 1^25. 1. — Blagi pokojnik je bil občespoštovan, velik dobrotnik siromakom, posebno gostoljuben in tudi našemu listu uzé iz početka jako prijazen. Bodi mu zemlja lehka io v ni ini naj počiva! (Naopačna pisava) Navadno pišemo: 15. aprila, 15. maja, 15. junija 1882. leta, kar pa ni, da bi posnemali, ker leto nima 15 mesecev aprilev, majev, junijev itd. Pravflnejše je torej, ako pišemo v dan 15. aprila, maja itd. (Največja puščava na zemlji) je S a bara med Egiptom in afclanskirn oceanom razprostrta preko bSlOO QMi-rijametrov ; ima tedaj lOkrat večje površje nego vsa avstrijsko-ogerska monarhija, ki meri 0225 □Mirijametrov. Kratkočasnica. * (.t os t: „Krčmar ! ako bi vi pametni bili, lehko bi na dan po celo vedro vina več iztočili! — Krčmar: „Aj. aj, povejte mi gospod, kako bi bilo pač to mogoče?" — Gost: „Jaz mislim, ako bi vi boljšo mero dajali, ter bi ne manjkalo vselej za dva prsta vina, kadar ga komu na mizo prinesete." — stvaori- Slovstvene stvari. * Prišel je na svetlobo 1. zvezek „Joa. i J určica zbranih spisov pod naslovom: „Deseti brat." Založil in na svetlo dal odbor , za Jurčičev spomenik, uredil Pr. Leveč. V Ljubljani, 1882. Natisnila „Narodna tiskarn». Cena 1 g ld. — Z velikim veseljem pozdravljamo Slovenci to novo in težavno I podjetje naših pravih domoljubov, ki vse svoje sile irtujejo v to, da bi se nam ranó-j žilo naše domaće slovstvo, in to še posebno I na tako zvanem lepozuanskem polji. Vsa Jurčičeva dela na svetlobo spraviti v posebnih zvezkih, to podjetje mora vsacega domoljub» razveseliti globoko v srce, kdor ni nasprotnik našemu leposlovnemu napredku. Knjiga „Deseti brat " je zdaj uzé drugič natisnena. ker se je prvi natisek uže pred več leti popolnem razprodal. Ta toliko priljubljen Jurčičev roman, priporočamo vsem zavednim Slovencem, da si ga kupijo in pomnože ž njim svojo knjižnico, v katero nabirajo knjige slovenskega lepoznanstva. Umeje se, da je knjiga pisana za odrasle, zavedne ljudi, in j takim jo tudi priporočamo. Želimo najboljšega vspehal Vse àne naie Čest. gg- naročnike, katerim je naročnina za prvo pó lui et j e potekla, prosimo ntyvljédncjSe, da bi naročnino nttjjfozncje do 20. t. m. obnovili, da bo-dento znali, komu nam je lint Se dalje po&iljati in komu ne. Tudi óne naie čest. g g. naročnike, ki navi Se vso letoSnjo nor ornino dolgujejo, p ronimo, naj svojo ob/j uho kmalu slori, in naj nam verujejo, da nam list-a brez nui ferijalne i podpore izdajati ni mogoče. Nadejamo se, da bodenut imeli do 20. t. m. vae zaostanke poravnane. Bog ! Tretji zvezek „Knjižnice *loven»k($ mladini" pod naslovom : Sreća u nesreći bode koncem tega meseca dotiskana in brž jo bodento jeli raspoiiljali vsem onim, ki so se na njo naročili. Kdor jo zeli imeti t noj nam dopt>Slje 40 kr. in dohode jo poStnine prosto, kakor hitro We gotova. Urea* „rrf