786 ZDRAV VESTN 2005; 74
lage, jih nadgraditi s praktičnimi znanji, obogatiti s humanost-
jo in hkrati biti sposoben kritično slediti napredku.
Prenova
Izhodišče prenove na Medicinski fakulteti v Ljubljani je mo-
del, ki so ga na podlagi Harvardske izkušnje razvili v Heidel-
bergu. Pri tem se zavedamo, da to ni edini model in da bo v
Evropski skupnosti prišlo do skupnih smernic, za katere pa
še ne vemo, koliko bodo obvezujoče. Ne glede na to pa bo
reforma uvedla oziroma »dodelala« naslednje:
Uvajanje stika z bolnikom že v prvem letniku. Obseg in kako-
vost dela z bolnikom bo naraščala v naslednjih letih hkrati z
obvladovanjem vse večjega obsega teoretičnih podlag. Teo-
retični predmeti bodo razdeljeni na splošni in specialni del.
Splošni del bodo študenti osvojili v prvih treh letnikih, speci-
alni del pa ob specialnih področjih klinike. Razmerja med spe-
cialnim in splošnim delom bodo pri vsakem predmetu različ-
na, prilagojena potrebam področja. Novost bo tudi vpeljava
relevantnih področij javnega zdravja v vsak letnik študija.
Glede na trajanje študija nameravamo vpeljati tudi izbirne vse-
bine, ki bodo lahko kasneje uporabljene kot krediti pri podi-
plomskem študiju.
Predvidljive težave
Prostorska stiska predvsem pri praktičnem pouku in semi-
narjih, deloma tudi pri predavanjih.
Pomanjkanje učnega kadra – velikost skupin študentov.
Pomanjkanje motiviranosti?
Materialna podlaga.
Zaključki
Cilj nadaljnjega razvoja dodiplomskega in podiplomskega štu-
dija na Medicinski fakulteti je zadržati dobre vidike sedanjih
oblik izobraževanja in temeljito spremeniti vsebino in orga-
nizacijo pouka v smeri večjega usposabljanja za delo z bolni-
ki s poudarkom na odmiku od »repetitivnega« učenja oziro-
ma od pomnjenja k razumevanju. Le slednje namreč zagotav-
lja trajen uspeh in razvoj vsakega posameznika.
BOLONJSKA DEKLARACIJA IN
ŠTUDIJ MEDICINE
Dušanka Mičetić-Turk
Uvod
Zaradi izjemnih dosežkov v zadnjih nekaj letih postaja pre-
oblikovanje Evrope za Unijo in njene državljane čedalje kon-
kretnejša in pomembnejša resničnost.
Združevanje Evrope na ekonomskem in političnem področ-
ju zelo intenzivno poteka, združevanje na akademskem in du-
hovnem področju ima razsežnosti, katerih se javnost vse bolj
zaveda, saj bo pripeljalo do oblikovanja popolnejše Evrope
in okrepilo njene intelektualne, kulturne, socialne, znanstve-
ne in tehnološke razsežnosti (1).
Evropa znanja je danes na široko prepoznana kot nezamen-
ljivi dejavnik socialnega in človeškega razvoja ter kot neizo-
gibna sestavina pri utrjevanju in obogatitvi evropskega držav-
ljanstva. Svojim državljanom omogoča, da si pridobijo spo-
sobnosti za spoprijemanje z izzivi novega tisočletja, pa tudi
zavest o skupnih vrednotah ter o pripadnosti skupnemu soci-
alnemu in kulturnemu prostoru (1).
Izobraževanje in sodelovanje v izobraževanju ima pri razvo-
ju in krepitvi stabilnih, mirnih in demokratičnih družb vse-
splošno priznan odločilen pomen, še zlasti ob upoštevanju
položaja v jugovzhodni Evropi.
Pri tem imajo glavno vlogo univerze in njihove članice.
Bolonjski proces
Bolonjski proces lahko označimo kot skupno prizadevanje
evropskih držav, nekaterih vladnih in nevladnih mednarodnih
organizacij za izobraževanje, akademskih ustanov in študent-
skih organizacij za koordinirano sodelovanje in poenotenje
pogledov pri reševanju izzivov in odprtih vprašanj o ključnih
konceptih, strategijah in razvojnih politikah visokega šolstva
v razmerah, ki jih zaznamujejo evropske integracije, t. i. tran-
zicija v srednji in vzhodni Evropi ter globalizacija v svetov-
nem merilu (2).
Evropske visokošolske institucije so sprejele ta izziv, posebej
v luči temeljnih načel poslanstva univerz, zapisanih v doku-
mentu Magna Charta Universitatum v Bologni leta 1988, ki
poudarja neodvisnost in avtonomijo univerz v visokem šol-
stvu in raziskovanju.
Leta 1997 Lizbonska konvencija poudarja priznavanje viso-
košolskih kvalifikacij v Evropski regiji. V Parizu podpisana Sor-
bonska deklaracija leta 1998 podpira harmonizacijo evrop-
skega prostora, ki omogoča pospeševanje mobilnosti in za-
posljivosti državljanov EU. Leto dni pozneje ministri za viso-
ko šolstvo 29 držav v Evropi podpisujejo znamenito Bolonj-
sko deklaracijo. Zavzemajo se za vzpostavitev evropskega vi-
sokošolskega prostora (European Higher Education Area –
EHEA) do leta 2010 ob upoštevanju povezljivosti in primerlji-
vosti visokošolskih sistemov.
Sledi dokument Lizbonska strategija, podpisan v Lizboni leta
2000, s poudarkom na prilagoditvi sistemov izobraževanja in
usposabljanja zahtevam družbe znanja in potrebam zaposlo-
vanja.
Cilje Bolonjske deklaracije (vseživljenjsko učenje, vloga viso-
košolskih institucij in študentov ter privlačnost Evropskega
visokošolskega prostora), je razširil Praški komunike leta
2001. Leta 2002 so v Barceloni podprli tri strateške cilje (iz-
boljšanje kakovosti, univerzalni dostop, odprtost v širše oko-
lje) in akcijski načrt za njihovo uresničitev.
V Berlinu so leta 2003 (Berlinski komunike) dodali akcije (po-
vezanost evropskega visokošolskega in raziskovalnega pro-
stora) ter prioritete (vzpostavitev nacionalnih sistemov kako-
vosti, uveljavitev dvostopenjskega študija, sprejem sistema pri-
merljivih stopenj).
Letos, maja 2005 (Bergenski komunike), je bilo sprejeto splo-
šno ogrodje kvalifikacij evropskega visokošolskega prostora,
ki ga sestavljajo 3 študijske stopnje, generični deskriptorji za
vsako študijsko stopnjo, ki temeljijo na učnih izidih in pristoj-
nostih, in obseg kreditnih točk na prvi in drugi študijski stop-
nji ter standardov in smernic za zagotavljanje kakovosti v
evropskem visokošolskem prostoru (3).
Od leta 1999 je v bolonjski proces pristopilo že 45 držav.
Cilji bolonjskega procesa
1. Sprejetje sistema zlahka prepoznavnih in primerljivih di-
plomskih stopenj, tudi z obrazcem »Priloga k diplomi«, da
bi pospešili zaposlovanje evropskih državljanov ter med-
narodno konkurenčnost evropskega sistema visokega šol-
stva.
2. Sprejetje sistema z dvema glavnima študijskima stopnja-
ma, dodiplomsko in podiplomsko. Dostop v drugo stop-
njo zahteva uspešno dokončanje prve. Ta traja najmanj tri
leta. Diploma, podeljena po prvi stopnji, je za evropski trg
dela tudi relevantna kot ustrezna raven kvalifikacije. Dru-
ga stopnja vodi k magisteriju in/ali doktoratu znanosti.
3. Vzpostavitev kreditnega sistema (ECTS) kot ustreznega
sredstva za omogočanje čim širše mobilnosti študentov.
787
Krediti bi se lahko pridobili tudi zu-
naj visokega šolstva, tudi z vseživ-
ljenjskim izobraževanjem, če jih le
priznajo univerze, ki študente spre-
jemajo.
4. Pospeševanje mobilnosti odpravlja
ovire predvsem pri:
– dostopu do študija, možnostih za
usposabljanje ter s tem povezani-
mi storitvami, kadar gre za študen-
te;
– priznavanju in vrednotenju obdo-
bij raziskovanja, poučevanja in
usposabljanja v Evropi, kadar gre
za učitelje, raziskovalce in admini-
strativno osebje, ne da bi vnaprej
določali njihove zakonite pravice.
5. Pospeševanje evropskega sodelova-
nja pri zagotavljanju kakovosti, tako
da se razvijajo primerljiva merila in
metodologije kakovosti visokega šol-
stva.
6. Pospeševanje potrebnih evropskih
razsežnosti v visokem šolstvu, še zla-
sti v zvezi s kurikularnim razvojem,
medinstitucionalnim sodelovanjem,
mobilnostnimi načrti ter integrirani-
mi programi študija, usposabljanja in
raziskovanja.
Vseživljenjsko učenje je pomemben
element evropskega visokošolskega
prostora. V Evropi prihodnosti, v kate-
ri bosta družba in gospodarstvo teme-
ljila na znanju, so strategije vseživljenj-
skega učenja potrebne za spopadanje
z izzivi npr. konkurenčnostjo in uporabo novih tehnologij ter
za izboljšanje družbene kohezije, enakopravnosti in kakovo-
sti življenja.
Uresničevanje bolonjskega procesa v Sloveniji
V Sloveniji se je širše zanimanje za bolonjski proces začelo po
letu 2002. Bolonjski proces je torej del naše sedanjosti.
V decembru leta 2003 je bila sprejeta Uredba o javnem finan-
ciranju visokošolskih in drugih zavodov, članic univerz od le-
ta 2004 do leta 2008. S to uredbo se je povečala finančna avto-
nomija univerz (samostojnost pri delitvi sredstev, vodenje ka-
drovske politike, oblikovanje normativov, zagotavljanje ka-
kovosti) s ciljem spodbujati prestrukturiranje in racionaliza-
cijo poslovanja in študijskih programov ter preusmeriti v
spremljanje rezultatov (učni dosežki, usposobljenost diplo-
manta) in kakovosti. Že naslednje leto maja 2004 je sprejet
Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o visokem šol-
stvu ter postavljena podlaga za uresničevanje treh prednost-
nih nalog bolonjskega procesa do leta 2005:
1. Uveljavitev sistema visokošolskega izobraževanja z dvema
oziroma tremi glavnimi stopnjami.
2. Uveljavitev sistema lahko prepoznavnih in primerljivih sto-
penj.
3. Uveljavitev nacionalnega sistema za zagotavljanje kakovo-
sti.
V letu 2004 pa so sprejeti Zakon o priznavanju in vrednote-
nju izobraževanja. Uveden je vzporedni sistem priznavanja,
ki razlikuje med priznavanjem za namen nadaljnjega izobra-
ževanja ter za namen zaposlitve.
Zakon o višjem strokovnem izobraževanju prinaša večjo pre-
glednost nad urejenostjo višjega strokovnega izobraževanja
kot dela terciarnega izobraževanja, ureja akreditacijske postop-
ke, ki jih izvaja strokovni svet za poklicno in strokovno izobra-
ževanje, uvaja vrednotenje študijskih programov v skladu z
ECTS in obvezno izdajanje Priloge k diplomi v slovenskem in
enem od uradnih jezikov EU članic. Zunanjo evalvacijo študij-
skih programov izvaja Javna agencija za visoko šolstvo oziro-
ma natančneje njen Svet za evalvacijo visokega šolstva.
Sledijo Odloki o spremembah in dopolnitvah Odloka o pre-
oblikovanju Univerze v Ljubljani, Odlok o preoblikovanju Uni-
verze v Mariboru in Odlok o ustanovitvi Univerze na Primor-
skem. Istega leta so sprejeli Merila za akreditacijo visokošol-
skih zavodov in študijskih programov Sveta RS za visoko šol-
stvo. Merila za spremljanje, ugotavljanje in zagotavljanje ka-
kovosti visokošolskih zavodov, študijskih programov ter znan-
stvenoraziskovalnega, umetniškega in strokovnega dela, tj. na-
cionalne komisije za kakovost visokega šolstva. Sprejeta so
bila tudi Merila za kreditno vrednotenje študijskih programov
po ECTS Sveta RS za visoko šolstvo. Decembra 2004 so bili
sprejeti prvi študijski programi, oblikovani ali preoblikovani
v luči bolonjskega procesa na Svetu RS za visoko šolstvo.
Študijska struktura ima tri stopnje. Prva je dodiplomska, dru-
gi dve sta podiplomski.
Po zunanjih značilnostih se prva, dodiplomska stopnja pred-
hodne ureditve ne razlikuje dosti. Še naprej naj bi imeli binar-
ni sistem, torej dva tipa študijskih programov: univerzitetne
in visokošolske strokovne. Splošni pogoj za vpis v univerzi-
tetne študijske programe je matura, v vse več primerih tudi
poklicna matura z ustreznega strokovnega področja in do-
datni predmet iz splošne mature. Ustrezno strokovno pod-
ročje in zahtevani maturitetni predmet se določita s študijskim
programom. Splošni pogoj za vpis izpolnjujejo tudi kandida-
ti, ki so štiriletno srednjo šolo končali pred uvedbo mature.
Kot splošni pogoj za vpis v visokošolske strokovne programe
sta določeni matura ali poklicna matura, prav tako pa ga iz-
polnjujejo kandidati, ki so srednjo šolo končali pred uvedbo
mature oziroma poklicne mature. Trajanje dodiplomskih štu-
Sl. 1. Predlagana struktura študija v Sloveniji (4).
142. SKUPŠČINA SZD
788 ZDRAV VESTN 2005; 74
dijskih programov je opredeljeno z leti (tri do štiri leta) in
kreditnimi točkami (180 do 240 KT). V letniku študija si je
mogoče pridobiti 60 KT, pri čemer 1 KT pomeni 25 do 30 ur
študentovega dela oziroma 1500 do 1800 ur na leto (4).
Druga stopnja ima en tip študijskih programov. Ohranjeno je
tradicionalno poimenovanje: magistrski študijski programi.
Splošni pogoj za vpis vanje je uspešno končan program prve
stopnje. Trajanje magistrskih študijskih programov je prav
tako kot na prvi stopnji opredeljeno z leti in kreditnimi toč-
kami. Obsegajo od 60 do 120 kreditnih točk in trajajo eno do
dve leti. Dejansko trajanje posameznega magistrskega študij-
skega programa mora biti načrtovano v povezavi s trajanjem
prvostopenjskega programa. Na istem strokovnem področju
namreč skupno trajanje ne sme presegati pet let (3+2, 4+1).
Ker bodo odločitve v različnih strokah verjetno različne in
zato, da bi bil enoletni magistrski študijski program dosto-
pen tudi kandidatom, ki so si s končano prvo stopnjo prido-
bili 180 kreditnih točk, je zanje predviden dodatni letnik
oziroma možnost za pridobitev 120 (skupaj pa 300) kredit-
nih točk (4).
Tretja stopnja ima prav tako en tip študijskih programov: dok-
torat znanosti. Splošni pogoj za vpis je končan študij druge
stopnje, izjemoma tudi študijski program prve stopnje, če so
izkazani uspehi pri raziskovalnem ali strokovnem delu, ki jih
je mogoče ovrednotiti s 60 KT; vsi kandidati morajo poleg
tega opraviti preizkus znanja, kakršen bo določen s študijskim
programom in v skladu s statutom. Trajanje je triletno, študij-
skih obveznosti je za 180 kreditnih točk. Po sestavinah se raz-
likuje od študijskih programov prve in druge stopnje; v njem
se le okvirno določijo področja študija in kreditno ovredno-
tene obveznosti, te pa pomenijo podlago za sestavo individu-
alnega študijskega in raziskovalnega programa posamezne-
ga študenta. Organiziran in z okvirnim programom načrto-
van doktorski študij bo omogočal tudi statistično spremljanje
in sporočanje podatkov ustreznim evropskim institucijam (4).
Študij medicine
Študijski programi, ki izobražujejo za t. i. regulirane poklice
(zdravnik, zobozdravnik, farmacevt, medicinska sestra, babi-
ca, veterinar, arhitekt, pravnik), imajo lahko izjemen položaj.
V celoti morajo biti usklajeni z direktivami EU, zato se tudi po
trajanju in študijskih obremenitvah lahko razlikujejo od sicerš-
njih pravil.
Tako direktiva 93/16/EGS urejuje izobraževanje za poklic
zdravnika, direktiva 77/452/EGS izobraževanje medicinskih
sester, odgovornih za splošno zdravstveno nego, direktiva 80/
154/EGS za poklic babice, 85/432/EGS za poklic farmacevta,
direktiva 78/686/EGS za poklic zobozdravnika.
Dostop do študija medicine je v vseh državah članicah EU
omejen, razen v Avstriji in Belgiji. Študij medicine v večini
držav članic traja najmanj 6 let. V nekaterih državah je ta čas
krajši: Anglija (5 let), Švedska (5 let in pol), v nekaterih pa je ta
minimalni čas daljši: Finska (6 let in pol) in Belgija (7 let) (5).
Način študija se tudi razlikuje od univerze do univerze. Števil-
ne medicinske fakultete v EU so zadržale klasični študijski pro-
gram. Druge medicinske fakultete so študijski program po-
polnoma preoblikovale in izvajajo novi, moderen in zelo za-
htevno učenje na osnovi problemov (PBL, problem based
learninig), nekatere fakultete pa so le modificirale že obstoje-
če klasične modele programov. V letniku študija (ne glede na
obliko študijskega programa) pridobi študent 60 ECTS, v 6
letih torej 360 ECTS. To mu omogoča po bolonjskem procesu
neposreden vpis na tretjo stopnjo, tj. k doktoratu znanosti v
trajanju 3 let in pridobitev dodatnih 180 ECTS.
V nekaterih državah članicah EU zdravnikom dajo licenco za
samostojno opravljanje zdravniškega poklica takoj po koncu
študija medicine: tako je v Grčiji, Italiji, Španiji, na Švedskem,
Nizozemskem in v Belgiji.
V drugih državah imajo zdravniki, ki so diplomirali na medi-
cinski fakulteti, praktično podiplomsko usposabljanje. Nato
dobijo »odobritev«, ki je prvi pogoj za samostojno opravljanje
medicinskega poklica. Obdobje praktičnega usposabljanja tra-
ja različno: v Angliji in na Irskem 12 mesecev, v Nemčiji in na
Portugalskem 18 mesecev, na Švedskem 21 mesecev, v Slove-
niji 24 mesecev.
V Sloveniji in še nekaterih državah (Francija, Finska, Avstrija)
licenco za samostojno opravljanje medicinskega poklica pri-
dobijo zdravniki šele po koncu posebnega usposabljanja v splo-
šni medicini ali specializaciji. To pomeni, da smejo zdravniki
samostojno opravljati medicinski poklic šele po koncu uspo-
sabljanja za zdravnika splošne medicine ali specialista.
Trajanje specializacije je različno, pač glede na specialnost. V
večini držav članic specializacija traja od 4 do 6 let.
V Veliki Britaniji in na Irskem podiplomsko usposabljanje pred
»odobritvijo« organizira univerza, samo »odobritev« pa potrdi
zdravniški svet. V obeh državah specializacijo nadzirajo in or-
ganizirajo strokovna oziroma znanstvena društva. V Nemčiji
in na Portugalskem podiplomsko usposabljanje za pridobi-
tev licence organizira in nadzira država, o dodatnem uspo-
sabljanju v splošni medicini in o specializaciji pa odloča zdrav-
niško združenje. Tudi na Nizozemskem o usposabljanju v splo-
šni medicini in specializaciji odloča zdravniško združenje. V
Franciji, Italiji in na Finskem so za medicinsko usposabljanje
odgovorne univerze. Na Danskem, Švedskem, v Španiji in Bel-
giji celotno medicinsko usposabljanje nadzira država. V Av-
striji podiplomsko medicinsko usposabljanje nadzira zdrav-
niško združenje, ki je tudi pristojno za izdajo posameznih di-
plom. Vsebino usposabljanja pa določajo državne oblasti.
Zaključki
Polemike o interpretaciji »bolonjske ideje« na področju študi-
ja medicine doslej v našem prostoru ni bilo in ni pričakovati,
da se bo pričela, saj študij medicine ostaja v celotnem evrop-
skem prostoru pod dežnikom izobraževanja za reguliran po-
klic zdravnika, zato se trajanje študija in študijska obremeni-
tev razlikuje od siceršnjih pravil v bolonjskem procesu.
V evropskem prostoru so vse glasnejši zagovorniki skrajševa-
nja trajanja študija medicine in skrajševanja poznejšega uspo-
sabljanja zdravnikov oziroma specializacije.
To pa so zares teme, ki zaslužijo polemiko. Mogoče že danes?
Viri
1. The European higher education area. Joint declaration of the European Mi-
nisters of Education Convened in Bologna on the 19th of June 1999.
2. Zgaga P. Bolonjski proces. Ljubljana: Center za študij edukacijskih strategij;
2004. p. 11–27.
3. http://www.mvzt.gov.si/
4. Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o visokem šolstvu,
EVA: 2004 – 3311-0002.
5. Kratek pregled zdravstvenih sistemov v državah članicah Evropske unije.
ISIS 1999, št. 4. 
ŠTUDENTSKI POGLED NA ŠTUDIJ
MEDICINE NA MEDICINSKI
FAKULTETI UNIVERZE V LJUBLJANI
Matija Žerdin, Domen Plut, Aljaž Hojski,
Mateja Kaja-Ježovnik, Mitja Lainščak
Izvleček – V prispevku prikazujemo pogled študentov medi-
cine na probleme, s katerimi se srečujejo med poukom medi-
cine na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani. Predstav-