IrtHrfUff^òhx^
Na podlagi točk naše ustave gremo lahko med vsako delavno ljudstvo, vsak delaven človek je njen prijatelj.
Leto II. — Štev. 2
Ajdovščina, sobota, 12. januarja 1940
Cena 3.— lire
Za Primorsko gre,
gre za kos naše Jugoslavije
Zakaj se je borilo primorsko ljudstvo? Zakaj so padli Bidovec in njegovi tovariši, zakaj so morali pasti tomažič in njegovi soborci, zakaj se je dvignilo primorsko ljudstvo o vsesplošno vstajo, brž ko je zaslutilo, da raste iz ljudskih množic nova ljudska država Jugoslavija? Vsak poštenjak ve, da je vsa ta sklenjena veriga težkih borb in žrtev bila samo gigantska borba delovnega ljudstva, da si pribori svojo državo, ljudsko demokratično Jugoslavijo.
Danes, po tako veličastni zmagi, ki jo je dobojevalo primorsko ljudstvo o sklopu ljudske armade Jugoslavije in vseh poštenih in demokratičnih množic o svetu, smo Primorci upravičeno pričakovali, da' bo tudi »spreobrnjena« Italija, ki je bila dejansko nosilec fašistično imperialističnega zatiranja naše dežele, priznala svojo krivdo in krenila na pot, da popravi storjene krivice. Ves svet namreč ve, da niso zločinov, umorov in požigov krivi zgolj Mussolini in še nekateri fašistični veljaki, ampak da nosi za to odgovornost danes Itati ja, ki se je dala preslepiti fašistom.
Pričakovati je bilo, da bo danes Italija obsodila fašizem in njegovo zločinsko vlogo v zgodovini ter izkoreninila poslednje ostanke fašizma, pa naj bi se pojavili v kakršni koli obliki, in se tako priključila pravim demokratičnim množicam v svetu v naporih pri delu za boljšo bodočnost ljudskih množic.
Toda današnja uradna Italija kljub temu, da je nekaj časa igrala vlogo ponižne in spokorne spreobr-njenke, tega ni storila in zaenkrat niti ne kaže volje, da ima namen to napraviti. Nasprotno, brž ko so se italijanski reakcionarni krogi po vojaškem zlomu Italije znašli, so začeli stopati po stopinjah fašizma. In kakor gobe po dežju so iz vseh kotov in kotičkov prilezli na dan sami bivši profašisti in fašisti in začeli z odkrito gonjo proti demokratičnemu svetu in z direktnim napadom na ljudsko demokratično Jugoslavijo. Na čelu te gonje so znanilci starih reakcionarnih političnih strank, kot so liberalci s Crocejem, akcionisti s Parrijem in Sforzom, krščanski demokrati z De Gasperi-jem in Don Sturzom ter monarhični reakcionarji, med katerimi se skriva osa zalega fašističnih veljakov. In ta pisana družba, ki je pomagala vezati Mussolinijev liktorski sveženj in uresničevati zločinsko nasilno imperialistično politiko, danes pričenja kampanjsko gonjo proti Jugoslaviji V blatenju in prirejanju zbornih provokacij neredko prekašajo celo črnosrajčnike vzornike. Pri svojem ogabnem delu se poslužujejo demagoških parol, vzbujajo in podpihujejo nacionalno mržnjo ter vsajajo italijanskega šovinističnega duha, skušajoč preslepiti italijanske množice in jih mobilizirati za zborne provokacije,, naperjene proti Jugoslaviji. V zadnjem času so se ti sovražniki demokracije že tako opogumili, da blatijo javno po sestankih, zborovanjih in kongresih Jugoslavijo.
Vse to pa brez nadaljnjega pomeni najneposrednejši napad italijanske imperialistične reakcije tudi na nas Primorce. Danes skuša italijanska reakcija pred očmi svobodoljubnega demokratičnega sveta ponovno oživeti imperialistične težnje in jih uresničiti s tem, da postavlja teritorialne zahteve po Primorski zemlji, katero je le z najkrutejšim, le fašističnim nasiljem uspela držati izven meja Jugoslavije. Danes sicer govori Porri velikodušno o želji po dobrih odnaša jih z Jugoslavijo, obenem pa se širom Italije organizirajo blatenja Jugoslavije. To jasno kaže, da italijanski imperialisti ubirajo pot zahrbtne politike. Dobro jim je namreč znano, da bi pri odkritem nastopu spoznale ne samo naše množice, ampak tudi italijanske demokratične množice, da predstavlja
zmaga današnje politike v Italiji zmago novih pogojev za razvoj novega fašizma. Prav pri nas na Primorskem so italijanske demokratične množice spoznale bistvo prave ljudske demokracije in zato tudi one podpirajo stremljenja jugoslovanskih nar oglov, da se začrtajo Jugoslaviji prave, s krvjo ljudskih borcev zaznamovane meje.
Italijanski imperialisti se ne zavedajo, da je danes na celotnem ozemlju Jugoslavije ljudstvo prevzelo oblast o roke, torej da je o Jugoslaviji, kakor tudi že na sami Primorski, oblast n rokah tistih ljudi, ki so rešili državo pred najbolj surovimi fašističnimi in nacističnimi osvajalci. Danes stoji na braniku domovine zavedno delovno'ljudstvo, ki ni in ne bo pozabilo, da je svojo sveto zemljo rešilo z ogromnimi napori in žrtvami pred fašističnim uničenjem, katerega je k nam prinašala prav Italija. Zato je primorsko ljudstvo danes tako močno strnjeno in pozna dve neizprosni borbeni paroli: »Tujega nočemo — svojega ne damo« in »Tukaj je Jugoslavija«.
Toda ne samo italijanska imperialistična reakcija, ampak tudi pro-palice domačih izdajalcev skušajo danes blatiti ti dve paroli našega ljudstva. Nosilec in lahko trdimo naj-zakrknjenejši izdajalec primorskega ljudstva je proslula protiljudska duhovščina, ki skuša na zločinsko farizejski način uresničevati voljo znanega fašističnega škofa Margottija. Ta duhovščina skuša izrabljati poštenost in verska čustva našega ljudstva in o znamenju strahu božjega blatiti vse, kar si je ljudstvo s težko krvavo protifašistično borbo priborilo. Naše ljudstvo jih upravičeno naziva izdajalce, ki niso nič manj krivi za svoje zločine, kakor pred kratkim o Ljubljani od ljudskega sodišča obsojena zverinska morilca v duhovniških talarjih Križaj in Cerkovnik in kakor vsa tista protiljudska duhovščina, ki še vedri prav po Italiji pred pravično sodbo ljudstva. Motijo se tisti protiljudski duhovniki v Lokovcu, v Leupi, v Balah, Ajdovščini, v Podkraju, če si domišljajo, da naše ljudstvo ne ve, da pomeni danes farizejsko zavijanje, ki ga oni oznanjajo s prižnice o osnutku ustave, napad na zahtevo primorskega ljudstva po priključitvi k Jugoslaviji. prikril napad na pravo ljudsko demokracijo, prikrit, pa vendar nam vsem jasen napad na to, za kar smo se mi štiri letu tako krvavo borili. Zavedajo naj se. da izdajajo ljudstvo v dneh. ko se potrjuje plod naše borbe in da so lahko o očeh primorskega ljudstva samo izdajalci in nikdar ne oznanjevalci besede božje. Oni so protiljudska postojanka svetovne reakcije v strnjenih borbenih vrstah primorskega ljudstva.
Pred nami pa so besede tov. maršala Tita, besede,, ki odražajo našo voljo. Jugoslavija ne postavlja ni-kakih neupravičenih zahtev, Italija pa mora priznati, da je napadalec, da je povzročila jugoslovanskim narodom trpljenje in opustošenje brez primere, o čemer pričajo ruševine in stotisoči žrtev. Italija mora priznati, da je po oseh mednarodnih zakonih dolžna popraviti in povrniti storjeno škodo. Jugoslavija pa točno ve in razlikuje zasužnjene italijanske demokratične množice od vladajočih imperialističnih krogov.
Prav na Primorskih tleh se je kovalo bratstvo slovansko-italijanskih demokratičnih množic in je zraslo iz same borbe proti skupnemu sovražniku — fašističnemu imperializmu. Italijanski imperialisti so zato usmerili tudi napad na to bratstvo, ker vedo, da je o n jihovi lastni domovini nasilje od demokratičnih množic obsojeno na smrt. Mi pa venijemov pravico! jubnost italijanskega ljudstva in tudi želimo, da se končno iztreznijo italijanski reakcionarni vladajoči
Naša najvišja dolžnost je utrjevati ljudsko oblast
V Postojni je imel sejo okrožni plenum Slovansko-italijanske antifašistične unije
za Vzhodno Primorsko okrožje
Osmega tega meseca je zasedal v Postojni Okrožni plenum Slovansko-italijanske antifašistične unije. Na tem zborovanju antifašistov Vzhodno-Pri-morskega okrožja je bila začrtana pot, po kateri bo stopalo primorsko ljudstvo v odločilni fazi borbe za zmago ljudske demokracije, borbe zato, da bo priključeno k Titovi Jugoslaviji.
Zbrane zborovalce je pozdravil tajnik Izvršnega odbora tov. France Perovšek in v svojem obširnem političnem poročilu med drugim dejal: Moskovska konferenca je za nas v Julijski Krajini posebno važna zato, ker je v razmeroma kratkem času napravila več za nas kakor londonska konferenca. Pred nami je perspektiva bodočih sedmih mesecev, v katerih bomo dosegli zmago in bomo priključeni k Jugoslaviji. Preden pa bi prešli k nadaljnjemu razpravljanju v zvezi s situacijo po moskovski konferenci, je treba omeniti še eno. Pred kratkim je imela italijanska Komunistična partija svoj kongres. Kongres je postavil pred italijanski narod v zvezi z bodočimi volitvami svoj program,, Med drugim se je sekretar dotaknil tudi vprašanja Trsta, Julijske Krajine in tržaškega delavstva. Čeprav je bila izjava v pogledu Trsta defenzivna, moramo imeti pred očmi
med italijanskim ljudstvom vzgajal ono šovinistično nacionalno zavest, ki se v nekaterih vprašanjih odraža še danes. Zato stoji KPI pred težkim problemom, posebno z ozirom na to, ker se bori na eni strani proti separatizmu, ki ga hoče doseči Korzika, Sicilija itd., na drugi strani proti šovinističnemu nacionalizmu, in ji očitajo, češ da izdaja italijanstvo. Zato je Togliatti poudaril, da bi se moralo italijansko delavstvo v Trstu žrtvovati za interese vse Italije. V zvezi s tem moramo imeti pred očmi tudi to, da je KPI edina pozitivna sila v Italiji. Ona je ofenzivna povsod, samo v vprašanju Trsta ne.
Čeprav sem govoril o KPI, se to tiče predvsem naše SIAU in vsega ljudstva Julijske Krajine, Položaj v tej zvezi je tak: Mi danes ne moremo gledati vprašanja pripadnosti Trsta iz stališča, da mora pripadati k Italiji ali k Jugoslaviji, ker je ena ali druga bolj demokratična. Razlikovati moramo tip demokracije.
Pri nas imajo oblast delavske množice.
V Italiji pa bi tudi po zmagi demokracije imeli še vedno oblast v rokah kapitalisti. Z borbo v tem vprašanju ne škodujemo KPI, ampak ji koristi-
položaj, pred katerim se nahaja KPI. mo. Pomagamo ji zmagovati nad na-Fašizem je v dobi svojega vladanja J cionalnim šovinizmom. Zlasti mi Slo-

Kratek odmor sta izkoristila Titov oficir in član rdečearmejske vojne misije pri IX. korpusu za to, da bereta časopis, katerega so natisnili nekje v svobodnih hostah. In danes se še dobe ljudje, ki bi radi našemu ljudstvu prepovedovali svoboden tisk! — (Posnetek iz časa oborožene borbe.)
rogi, ker le o odkritosrčnem spo-%zumu je mogoče pravilno rešiti ledsebojna vprašanja in zagotoviti limo bodočnost v bratstvu živečega alijanskega naroda z narodi Jugo-avi je. Pot, po kateri pa hodijo da-es uradni krogi o Italiji, pa jih vodi rav tako proč od italijanskih mno-ic kakor od narodov Jugoslavije. 'a pot je namreč bližnjica, pokrita dračjem lepih besed, ki neizprosno odi v nov fašizem.
Na moskovski konferenci so res-ično svobodoljubni narodi ponovno magali in zagotovili bodoče sožitje elikih zaveznikov. Ob strani teh za-
veznikov je stalo v času fašističnega terorja naše ljudstvo, ob strani teh zaveznikov je zmagalo in ob strani teh zaveznikov se bori za pravično pomirjen je sveta. Napad na pravice Primorskega ljudstva, blatenje Jugoslavije, razbijanje pridobitev velike protifašistične borbe ima in more imeti en sam zločinski namen: obnovili fašizem!
In kdor to poskuša, pa naj bo to zalega inozemske reakcije ali izdajalske protiljudske duhovščine, vsak tak se sam izključuje iz miroljubne skupnosti poštenih demokratičnih I množic.
venci moramo te stvari dobro razumeti, med tovariši Italijani pa je treba iti v tem pogledu še globlje. Maršal Tito je iznesel v svojem govoru, da je od italijanskega delovnega ljudstva odvisno, kakšna bo v Italiji oblast. Prav SIAU je poklicana, da o tem spregovori. Naš kader ima jasen pogled na vse to.«
Potem je tov- Perovšek prešel v svojem izvajanju na vprašanje obiska mednarodne komisije na Primorskem, ki naj po etničnih načelih določi na licu mesta dokončno razmejitev med Italijo in Jugoslavijo. Med drugim je tov. tajnik naglasil sledeče: »Jasno je, da je tukaj ljudstvo v celoti za to, da se priključi k Jugoslaviji in ne samo iz nekaterih na novo po vojni zraslih teorij, temveč zaradi štiriletne borbe proti okupatorju in zaradi bratstva med Slovenci in Italijani, zaradi gospodarskih in političnih momentov, ki so nam v celoti znani. Dalje zato, ker hoče imeti ljudstvo tako oblast, kakor jo imajo ostali narodi Jugoslavije.«
Prav v zvezi s temi dejstvi je tov. tajnik prešel na vprašanje reakcije: »V zadnjem času čutimo velik pritisk reakcije, zlasti s strani reakcionarne duhovščine. Računajo na to, da bi potvorili dejansko stanje v zvezi z razmejitvijo. Hočejo politično zastrupljati ljudi in prikazati oblast ljudske demokracije kot brezizgledno, brez vsakega političnega in gospodarskega razvoja.« Nadalje se je tov. Perovšek dotaknil ljudske samoiniciative, ki se je prav v zvezi s poslednjimi dogodki tako močno razvila na Primorskem. Ljudstvo si ne pusti potvarjati svoje volje in hoče, da naj vsak ve, da živi na Primorskem ljudstvo, ki je doprineslo ogromno žrtev v borbi za svoje cilje. To ljudstvo hoče, da naj vsak, kdor bo soodločal o usodi Primorske, ve,
zakaj so požgane vasi,
zakaj so desettisoči grobov, zakaj je ljudstvo podpiralo partizane, zakaj je reševalo zavezniške padalce. Končno je dejal: »Zavedati se moramo tega,, da smo del celotne demokratične fronte v svetu, ki se bori proti ostankom fašizma in za priključitev Julijske Krajine k Jugoslaviji. Zato ima vse to ljudsko gibanje mednarodni politični značaj: o tem naj si bodo na jasnem naši ljudje, in o ljudskem gibanju moramo obvestiti ves demokratični svet.«
Tako je tov. Perovšek nakazal naloge aktivistom SIAU v zvezi s tem, da je primorsko ljudstvo tako spontano začelo vse priprave, da v polni meri dà pravilnega poudarka svoji volji. Naglasil pa je tudi moment ustavne kampanje in nakazal, da skuša danes reakcija prav na tem sektorju z blatenjem doseči demobilizacijo ljudstva.«
Protiljudska duhovščina je začela
kampanjo proti ustavi.
To je povsem razumljivo v zvezi s tem, ker vprašanje Julijske Krajine še ni dokončno rešeno, in v prvi vrsti s tem, ker je duhovščina vodena od svojih centrov v Gorici in Trstu. Njihova kampanja gre po vsem po smeri, da bi uspeli odtegniti ljudstvo od študija ustave.
Kakor kampanja protiljudske duhovščine, je tudi kampanja za avtonomno Julijsko Krajino le kampanja za nov poskus intervencije proti Jugoslaviji. Ta avtonomna državica bi bila pod nadzorstvom mednarodne reakcije in bi služila kot odskočna deska za napad proti Sovjetski zvezi. Mi pa moramo imeti pri študiju prehoda oblasti iz rok reakcije v roke ljudstva vse to pred očmi. Treba je razložiti razlastitev grofovskih veleposestev, bivših kapitalistov itd, Agrarna reforma je namreč postavljena v korist kmeta. Naša najvišja dolžnost je, utrjevati ljudsko oblast. Duhovščina pa postavlja vse na drugo platformo.
Nadaljevanje na 2. strani.
Vsak izmed nas aktivistov SIAU mora na delu za ljudstvo zgoreti kot sveča
Nadaljevanje s 1. strani.
Ni pa dovolj, da samo govorimo, kakšna mora biti ljudska oblast. Na vse nepravilnosti je treba takoj reagirati. Primer: špekulacija in črna borza. Boriti se je treba proti glavnim krivcem. Člani odborov SIAU pa morajo presoditi, kaj je in kaj ni ljudska škoda. Člani odbora SIAU so vodilni stebri, ki morajo imeti komandne pozicije oblasti v svojih rokah. Naša zadnja skupščina oblasti pa je pokazala, da naši ljudski odposlanci niso ljudje, ki so živi pristaši SIAU. Kdor ni dober, ga je treba odstaviti. Marsikateri aktivist se smatra za župana, ne pa za moža, ki ga je izvolilo ljudstvo. Prečistiti moramo naše skupščine.«
Dalje je govoril tov. tajnik tudi o potrebi ožigosanja absurdnega stanja, ki ga je povzročila demarkacijska črta v Julijski Krajini, in približno takole na vsa svoja izvajanja naglasil: »Pri nas se osvobodilna borba še nadaljuje. Če kdo pravi, da je že dosti žrtvoval, to ni dovolj, danes se mora še vedno žrtvovati. Prav s tem žrtvovanjem pokažemo, ali smo za Jugoslavijo ali ne.«
Po teh izvajanjih tovariša tajnika se je razvila živahna diskusija. Med drugimi je spregovoril tudi tovariš iz Grgarja in obsodil delo protiljudske duhovščine, ki zlasti v tem okraju prehaja prav na zločinsko izdajalske pozicije. Samo razpravljanje pa je potrdilo, da ti agenti mednarodne reakcije ne bodo uspeli preokreniti laz-voja, ampak, da se
sami oddaljujejo ljudstvu, ki danes ve, kaj hoče.
V teku razpravljanja je spregovoril tudi tov. Regent, član Glavnega izvršnega odbora SIAU za Julijsko Krajino. V začetku svojega izvajanja je tov. Regent naglasil velik pomen razpravljanja in potrebo po čim bolj načrtni popularizaciji dela našega ljudstva in organov ljudske oblasti. Dejal je, da je treba ljudi navaditi izpraševati tako, da se ne bo nihče sramoval. Sedaj namreč ni več onih, ki bi od zgoraj dekretirali, ljudje pa so morali izvrševati, pa naj jim je bilo všeč ali ne. Sedaj morejo ljudje sami predlagati odboru, ki bo potem skrbel za to, da se stvar uresniči. Za tem je tov. Regent prešel na vprašanje kadrov:
»Kadri so — kadrov ni.
Kadrov ni, če jih ne vidimo, če iih ne iščemo. Ni mogoče, da bi ne bili kadri v ljudstvu, ki je toliko žrtvovalo za svojo oblast. So, in zelo mnogo jih je. In ljudstvo je treba v celoti zbuditi. Dovolj kadrov je, tako med Slovenci kot med Italijani. Ne gre pa samo za bodočnost našega ljudstva v Jugoslaviji. gre za veliko več. Gre za bodočnost vsega človeštva. Po naši poti bodo šli drugi in tem moramo dokazati našo sposobnost, kakor jo je dokazala Sovjetska zveza.«
Tudi tov. Regent je podčrlal vprašanje reakcije in ob tej priliki naglasil, da je treba pri presoji reakcije vedno najprej pomisliti, koliko smo mi zaradi naše nedelavnosti krivi za uspeh reakcije. Šele na osnovi tega se bomo lahko pravilno borili proti reakciji. Med drugim je dobesedno takole dejal: »Dobre duhovnike bomo podpirali, proti drugim se bomo borili, borili najostreje proti tistim, ki jim je Vatikan več kot ljudstvo. Če se bodo protiljudski duhovniki poslu-žili svobode, ki smo jim jo dali, zato, da bodo delali proti nam, bomo tudi mi uporabili to svobodo za borbo proti njim. To je treba da duhovniki tudi vedo. S prijatelji kakor s prijatelji, s sovražniki kakor s sovražniki.«
Jasno je, da prav višji kler izvaja duhovno nasilje nad duhovščino in skuša s tem razbijati ljudske množice. To je isti kler, ki je blagoslavljal fašistično orožje za pobijanje delovnega ljudstva, isti kler, ki se je stavil danes v službo protiljudskih sil. Končno je tov. Regent dejal. «Vsi reakcionarji, ki so proti ljudski oblasti, se bodo borili proti nam in se z njihovega stališča tudi morajo boriti. Zato se tudi mi borimo proti njim. Vse oblike borbe reakcije, pa naj bo to protiljudske duhovščine ali kapitalizma, so enako nevarne. Vse znajo izkoriščati ljudsko nedograjenost, ljudsko bedo, da se bore proti nam. Zato ne smemo dovoliti, da bi se taka reakcija razširila, ne s tem, da bomo ljudi zapirali, ampak, da bomo dali ljudem vse razumeti.«
Potem je tov. Regent govoril tudi o jugoslovanski ustavi: »Razen v SZ se ni nikjer dogodilo, da bi dala ljud-
ska oblast ljudstvu ustavo v diskusijo, za stavljanje predlogov, ki se bodo uvaževali. Na podlagi točk te ustave lahko gremo med vsako ljudstvo. V ustavi imamo nekaj tako važnega, da mora napraviti vsakega delovnega človeka prijatelja tega. To sta državni in zadružni gospodarski sektor, na podlagi katerih bomo začeli z načrtnim gospodarstvom, s katerim bomo enkrat za vselej uničili brezposelnost. Ubili bomo izkoriščanje človeka po človeku. Država in državljani bosta eno telo, ki bosta drug drugega vzdrževala in drug drugemu pomagala.« Svoje izvajanje je tov. Regent približno takole zaključil: »Upoštevati je treba te besede, naučiti se razpravljati na naših sestankih, s katerih bodo ljudje odhajali zadovoljni.
Nobene resnične kritike ne bomo smatrali za slabo.
Poiskati kader, zbuditi vse ljudi, ki bodo šli naprej z ogromnimi koraki, mora dovesti do tega, da bo postala SIAU v najkrajšem času to, kar je v Sloveniji OF, to je narod sam.
Po živahnem razpravljanju je končno spregovoril tov. France Perovšek in poudaril, da je prav -plenum SIAU kot štab borečih se antifašistiov Julijske Krajine dolžan, da sprovede vse kampanje za to, da ne bo ljudstvo Julijske Krajine, ki je toliko žrtvovalo, osleparjeno. H koncu so bili sprejeti sklepi, ki predstavljajo perspektivo delovnega in borbenega programa aktivistov SIAU. Aktivisti SIAU bodo predelali politično linijo in jo usmerili na osnovi obračuna z ozirom na dosedanje delo ter napravili tako korak k izboljšanju. To je razumeti tako, da
se borba nadaljuje in da je treba še žrtvovati.
Druga stvar je utrjevanje ljudske oblasti. Mlačni in oportunistični člani odborov morajo iz NOO. SIAU je odgovorna za politizacijo KNOO-jev. Zbor volivcev mora postati forum dosledne ljudske oblasti. Kot tretja naloga, ki je v tesni zvezi z drugo, pa je vprašanje oblik borbe proti reakciji. V to borbo je treba pritegniti prav vse ljudstvo in pokreniti kampanjsko iztrebljanje špekulantov in vseh protiljudskih škodljivcev. Pri tej borbi nas mora kot osnovno načelo voditi sledeče: Tistega, zaradi kogar je ljudstvo utrpelo škodo, je treba brezpogojno obsoditi.
Nekaj ur dolgo zborovanje plenuma se je zaključilo z navdušenim odobravanjem novega dela. Zborovalci so naslovili tudi pozdravne resolucije na sledeče naslove: Glavnemu odboru Slovansko - italijanske antifašistične unije v Trstu, Maršalu Titu, Edvardu Kardelju v London in Ministrstvu za konstituanto, Beograd.
Samo zborovanje plenuma je pokazalo, da je naše ljudstvo borbeno in nepopustljivo še v mnogo večji meri, kakor je bilo v dneh, ko so počile prve uporniške puške na Primorskem.
★
Podpredsedniku Zvezne jugoslovanske vlade
Edvardu Kardelju
London.
Zbrani na rednem zasedanju okrožnega plenuma SIAU za Vzhodno primorsko okrožje v Postojni smo izvedeli, da ste odpotovali v London, kjer boste pred vsem svetom ponovno potrdili zahteve jugoslovanskih narodov.
Ob tej priliki vam slede misli slednjega poštenega Primorca, vseh demokratičnih množic na Primorskem, ki neomajno stoje v borbi za dosego plodov narodno osvobodilne borbe. Spremljajo vas v mislih vsi tisti stotisoči, katere je nekdaj proti-Ijudska Jugoslavija izdala in prodala fašizmu, slede vam vsi tisti, katere še danes skuša izdajalska protiljudska duhovščina s svojimi zločinskimi intrigami slabiti, katere bi radi v najtežjih dneh ropali špekulanti in črnoborzijanci kot najbolj prikrita reakcionarna zajedal-ka, sledijo vam z eno samo borbeno parolo velikega Tita: Tujega nočemo, svojega ne damo!
Tja v daljnje mesto, ki je močno trpelo pod brezobzirnim fašističnim terorjem, vam ponovno pošiljamo sporočilo, da se naše ljudstvo dobro zaveda, da se ne bori samo za ko-
TITO NAM JE ODGOVORIL
NA NOVOLETNO ČESTITKO IZVRŠNEGA ODBORA SIAU ZA JULIJSKO KRAJINO JE MARŠAL JUGOSLAVIJE JOSIP BROZ-TITO ODGOVORIL S TOLE BRZOJAVKO:
»V IMENU CELOTNE FEDERATIVNE LJUDSKE REPUBLIKE JUGOSLAVIJE SE VAM SRČNO ZAHVALJUJEM ZA TOPLE ČESTITKE IN ŽELJE OB NOVEM LETU IN POŠILJAM ITALIJANSKEMU IN SLOVENSKEMU PREBIVALSTVU JULIJSKE KRAJINE IN MESTA TRSTA
V	NOVEM LETU 1946 NAJLEPŠE ŽELJE.
STORILI SMO VSE, KAR JE V NAŠI MOČI, DA BI SE IZPOLNILE VAŠE TEŽNJE, DA BI BILI V LETU 1946 DOKONČNO ZDRUŽENI
V	FEDERATIVNI LJUDSKI REPUBLIKI JUGOSLAVIJI. ENOTNOST IN BRATSKO SOŽITJE SLOVENSKEGA IN ITALIJANSKEGA PREBIVALSTVA BOSTA MNOGO PRIPOMOGLA K USTVARITVI VELIKEGA CILJA ZA SREČO IN PROCVIT LJUDSTVA JULIJSKE KRAJINE.
MARŠAL JUGOSLAVIJE JOSIP BROZ-TITO.

Omejitev slovenskih oddaj v tržaškem radiu
Anglo-ameriška vojaška uprava jo e L januarjem 1946 omejila slovensko oddajo v tržaškem radiu. S to omejitvijo odpadejo redne slovenske oddaje: kmetijska ura, slovenska ura, pionirska ura, oddaja za bivše internirance in vojne ujetnike. Vse preostale slovenske oddaje morajo biti končane vedno do 20, ure. S tem je prikrajšan največji del poslušalstva, ki posluša šele zvečer. Značilno je, da tržaški radio kljub temu oddaja večkrat na dan sporede italijanskih radijskih postaj.
Ta odlok anglo-ameriške vojaške uprave je, po prepovedi »Primorskega dnevnika«, ki jo je okupacijska uprava po splošni stavki, demonstracijah in protestih vsega slovenskega in italijanskega ljudstva Julijske krajine, preklicala, omejitev osnovnih pravic primorskega ljudstva.
Zgodovina tega ukrepa sega poldrugi mesec nazaj, ko je reakcionarni italijanski tisk v Trstu začel kampanjo proti slovenskim oddajam v tržaškem radiu. Tedaj je moral časopisni papir prenašati kolone hlinjenih besedi o italijanskem jeziku in o Italijanih, ki morajo poslušati slovenske oddaje, takrat ko bi hoteli poslušati italijanske, da je velika večina poslušalcev radia Italijanov, itd. itd., ki naj dvignejo nacionalni šovinizem.
S 1. januarjem je anglo-ameriška vojaška uprava uzakonila to, kar je pred enim mesecem želela in pripravljala italijanska profašistična reakcija (verjetno se nihče ne bo drznil trditi, da predstavlja tržaška reakcija voljo italijanskih delovnih množic Trsta), vendar pa italijanska reakcija ni dosegla tega, kar je hotela, namreč: omajanje in razbitje enotnosti italijanskega in slovenskega ljudstva
__________Trsta in Julijske krajine, kar bi isto-
šček s krvjo najboljših sinov drago t>no P"ilo omajanje in razbitje trd-
plačane domovine, ampak da se bori
tudi zato, da bo temu koščku zemlje žic, zavest enotnosti,. zavest solidarnosti ' ’ ’ '	~	- delovnih množic, je moč in modrost ob-
li j a ve tržaškega delovnega ljudstva. Kajti prebujena zavest ljudskih mno-
enem, ki dela delovne množice nepremagljive.
Naj bodo protiljudski naklepi in načrti italijanske in mednarodne reakcije še tako zvi jačni in podli, tudi najbolj preračunane račune bodo prekrižale strnjene italijanske in slovenske množice Julijske krajine, kajti one jih poznajo, že davno so jih
Trst v narodno osvobodilni borbi
Narodno osvobodilna borba Trsta je v tesni zvezi z borbo ostalih jugoslovanskih edinic v Julijski krajini. Vloga Trsta v tej borbi je postajala vse večja in važnejša, brž ko se je ta približevala svojemu koncu.
Že 1939. leta so bile v Trstu organizirane skupine, ki so zbirale orožje in z njim vršile sabotažne akcije. Za časa kapitulacije stare Jugoslavije pa so fašisti zajeli nekaj članov teh sabotažnih skupin in jih postavili pred rimsko »specialno« sodišče, ki je nekatere od njih obsodilo na smrt, nekaj pa na dolgoletno robijo.
V	času, ko so se v J ugoslaviji pojavile prve partizanske edinice, so se tudi Tržačani odzvali klicu domovine in se v velikem številu pridružili prvim partizanskim udarnim grupam, ki so se formirale že leta 1941 v Brkinih. Veliko teh neustrašenih Tržačanov je padlo v borbah na Nanosu aprila 1942. leta, nekaj so jih zajeli fašisti in jih postrelili.
V	Trstu samem so se medtem širile in utrjevale protifašistične organizacije, ki so zavzemale ljudske množice, tako slovenske kot italijanske in pošiljale partizanskim edini-cam ogromne količine raznega materiala in to kljub ostri fašistični kontroli.
Poleg tega so bile leta 1942 in 1943 organizirane prve masovne sabotažne akcije, napadi na posamezne visoke fašistične funkcionarje. Napadali so manjše sovražne patrulje, jih razoroževali in pošiljali zaplenjeno orožje partizanom, ki so se kretali v okolici. Prav tako so delali tudi v Tržiču.
Po nemški okupaciji Trsta se je podtalno delo protifašističnih organizacij in sabotažnih grup še podvojilo. Pojavljale so se vedno nove sabotažne skupine, ki so s svojimi akcijami povzročale ogromno škodo okupatorju, uničevale njegovo živo silo in vcepljale strah med nemškimi roparji. Tako je bil v marcu 1944
vladalo ljudstvo in da bodo plodovi te zemlje za ljudstvo. Zato je prva in zadnja beseda našega človeka na Primorskem: Tukaj je Jugoslavija!
Smrt fašizmu — svobodo narodu!
Postojna 8. januarja 1946.
Okrožni plenum SIAU	, , .	0	...	......
„ v i j • i i	spregledale. Spregledale so njih cilj
za Vzhodno primorsko okrožje, ^viti iz Trsta oporišče mednarodne
reakcije in izhodišče italijanskega imperializma, vrniti delovno ljudstvo v čase brezpravja, socialnega izkoriščanja in nacionalnega zatiranja; spregledale so njihove metode — omajati in razbiti enotnost slovenskih in italijanskih delovnih množic predvsem z razpiamtevanjem šovinizma, odtrgati Italijane od Slovencev, oslabiti enotno fronto delovnega ljudstva za priključitev k FLRJ.
podminiran oficirski dom v Trstu, kjer je bilo ubitih večje število nemških oficirjev. Seveda so Nemci za represalije pobili mnogo nedolžnih talcev. Delo protifašističnih organizacij je zavzelo tak razmah, da je 3. avgusta 1944 štab IX. korpusa imenoval komando mesta Trsta, ki je vodila organizirano delo po rajonih. Tovarne niso bile vključene v rajone, ampak so bile direktno podrejene
koriti svobodoljubnega Trsta s frontalnim napadom, s splošnimi represivnimi ukrepi. Zdaj ee je poslužila že ponovno bolj zvijačne poti »naokoli«. Namesto ukrepov, ki so prizadeli italijanske kot slovenske množice enako in ki so jih združevali, sedaj represivni ukrepi in metode, ki naj po mišljenju reakcije prizadenejo samo slovensko ljudstvo, njegovo nacionalno enakopravnost, ki naj bi povečali nacionalne razlike, ki naj bi dali povode za šovinistične izpade. Skratka, reakcija je mislila, da bo izzvala delovno ljudstvo Trsta v boj, v katerem italijansko in slovensko ljudstvo ne bo enako zainteresirano, ki naj bi uspaval solidarnost itali-anskih množic s slovenskimi.
Toda huda je bila zmota italijanskih •eakcionarjev. Splošna stavka, demonstracije in protesti Italijanov kot Slovencev zaradi ukinitve »Primorskega dnevnika« so dokazali, da tudi taki in podobni napadi na slovenske časopise, na slovenski jezik, na slovensko kulturo ne lomijo, ampak še bolj utrjajo enotnost Italijanov in Slovencev, kajti slovenske in italijanske množice vidijo v njih napad na svoje skupne demokratične pridobitve.
Italijanske delovne množice Treta in Julijske krajine dobro vedo, da italijanska reakcija ni vodila kampanje proti slovenskim oddajam v tržaškem radiu iz ljubezni do italijanskega jezika ali morda celo do italijanskega ljudstva.
Italijanske delovne množice Trsta in Julijske krajine dobro vedo. da vodi italijanska reakcija protislovensko kampanjo ne iz ljubezni, ampak iz sovraštva do italijanskega ljudstva samega, ki se strnjeno in enotno s slovenskim ljudstvom bori za demokratične pravice, za priključitev k FLRJ, kajti v skupnosti s slovenskim ljudstvom v Trstu ustvarjena trdnjava demokracije lahko proevita samo v FLRJ; iz sovraštva do italijanskega ljudstva, ker ga hoče uspavati, odtegniti od slovenskega ljudstva, omajati italijansko-slovensko enotnost — vir in jamstvo demokratičnega poleta v Julijski krajini —, zlomiti, razcepiti sile in tako razbite italijanske in slovenske množice podvreči novemu fašističnemu terorju.
Toda prenizko je cenila italijanska kot mednarodna reakcija visoko politično zrelost, visoko zavest italijanskega delovnega ljudstva Julijske krajine. Italijansko in slovensko ljudstvo je budno, budno vsak dan bolj nad vsemi protiljudskimi naklepi italijanske reakcije, ki si zdaj, pred podpisom mirovne pogodbe z Italijo, na vse kriplje prizadeva zlomiti enotnost in s tem razorožiti delovno ljudstvo Julijske krajine.
V teh odločilni trenutkih italijanske in slovenske množice Julijske krajine še budneje varujejo svojo enotnost, so pripravljene še odločneje braniti svoje de-
Profašistična reakcija ni mogla po- mokratične pravice.
Krajevni ljudski odbori na Primorskem
neumorno nadaljujejo z delem za ljudsko korist kljub temu, da jim je ZVU odvzela izvršno oblast
Kljub temu, da je bila s strani anglo-
vojaški komisiji,'formirale so samo-	,,	..	,
stojne vojaške edinice s posebnimi, g^‘oMastr odvLtT'hvTSna ThlTst, '“se nalogami.	j KNOO-i še vedno zanimajo za vse vaške
Aktivnost vojne organizacije je ne-1 prableme in jih po svoji moči s pomočjo prenehoma rastla. Razoroževanje so- ! 'iudstva rešujejo. Vrše se redne seje od-v ., j t • i -i i	i borov, na katerih razpravljalo o vsem,
vrazmh patrulj je bilo na dnevnem kar bi bilo treba v vasi freniti. Vsak
redu, vsak dan so padali pod kroglami protifašističnih borcev izdajal-ci-fašisti. Sabotaže v tovarnah so naraščale. Edinice v tovarnah so skrivale rezervne dele strojev, tako da stroji niso bili uporabljivi, niti jih niso mogli odpeljati v Nemčijo.
Februarja 1945 je bilo podtalno gibanje že toliko organizirano, da so bili v okviru koàiande mesta Trsta postavljeni štirje sektorji, od katerih so posamezni do 27. aprila 1945 združevali:
I. sektor dva bataljona in eno samostojno četo; II. sektor šest bataljonov; III. sektor štiri bataljone in IV. sektor štiri bataljone.
Od 27. aprila do 1. maja 1945 je pristopilo v te edinice 5000 novih ljudi, tako da je notranja vojaška moč v Trstu dosegla v maju 10.000 ljudi.
Meseca marca 1945 je bil izdan poziv za prostovoljno mobilizacijo, kateri se je odzvalo precejšnje število Tržačanov, ki niso bili vključeni v notranje edinice, in odšli v edinice IX. korpusa. Največ prostovoljcev je odšlo v tržaško brigado »Triestina d’Assalto«.
V tem času pa so že začeli izdelovati operativni načrt za zasedbo Trsta ob predstoječem zlomu nemške vojne sile.
mesec podajajo volivcem na vaških zborih poročila o svojem delu. Na zborih volivcev razpravljajo o čiščenju gozdov, nabavi drv in živinske krme, o razdeljevanju podpor in raznega drugega materiala potrebnim družinam ter o raznih problemih obnove.
V	vasi Praprot na Krasu je KNOO poskrbel za napeljavo elektrike. Dela so že skoraj končana. Dalje so razpravljali o saditvi borovcev. Dobili so 4500 sadik in so sklenili, da ob prvem ugodnem vremenu prično s sajenjem.
V	vasi Zgonik na Krasu so v zadnjem času ugotovili več tatvin, zato so na vaškem zboru sklenili, da bodo sami organizirali vaško zaščito. Referent za gozdarstvo pa je vse vaščane opozoril na važnost pobiranja prelčevih gosenic, ki uničujejo borove nasade.
Tudi Sempolajci napeljujejo elektriko. Zato so se na vaškem zboru pogovorili
o dovozu materiala in določili voznike, ki se med seboj izmenjavajo. Sam vaški referent za obnovo brezplačno prevaža potreben material.
Na zboru volivcev v Dolini je predsednik krajevnega ljudskega sodišča opozoril vaščane, naj družinske spore rešujejo sami in naj zaradi njih ne hodijo na sodišče. Nedavno so tam tudi sklenili, da bodo organizirali vaško pralnico. Prav tako kot krajevni osvobodilni odbori, delajo tudi okrajni.
V nabrežinskem okraju so organizirali akcijski odbor za vojne sirote in nabrali že precejšnjo vsoto, za kar bodo nakupili potrebne stvari za sirote v okraju. V tem okraju imajo tudi precej ljudi, ki so se vrnili iz internacije z raznimi boleznimi in odbor je sklenil, da bo za bolnike preskrbel zdravila.
Tako si ljudstvo samo izboljšuje stanje svojih vasi in vedno znova dokazuje, da so le odbori, ki jih izvoli ljudstvo in ki za svoje delo temu ljudstvu odgovarjajo, zmožni doseči uspehe pri obnovi in upravljanju svojih vasi. Ljudstvo Julijske Krajine pošilja vsakodnevno ZVU-i zahteve, da prizna zopet oblast svobodno izvoljenih ljudskih odborov.
Svoboda onstran »modre črte«
Dne 25. decembra je prišla skupina ozopovcev iz Mošare v vas Jev-šček na Kobariškem v gostilno pri Prebrčnem. Začeli so izzivati ljudi s sramotilnimi vzkliki proti partizanom in Jugoslaviji. V skupini izzivačev je bil tudi komandant postojanke v Mašeri, Derjalov Julij, dalje Malačev Tone, Lučilovkin Franc, Velihocov, Fonjačev Avgust in Sihov Guštin. Pridružil se jim je tudi znani izdajalec Cancelliere Avgust O njegovi družini je znano, da je že 1943. leta izdajala vaščane, ki so pomagali partizanom.
To je potrdil sam komandant italijanske alpinske postojanke v Livku, kapetan Rozzi, ko je dejal, da mu je žena Avgusta Cancellierija rekla, da je vas partizanska in jo je treba požgati.
In taki ljudje imajo v zoni A še danes vso možnost, da strahujejo vso vas, pretepajo in psujejo pristaše OF.
Iz jeze, ker vaške mladinke niso hotele z njimi na ples, so strgali s sten slike našega maršala Tita in jih pohodili.
V zoni A, tam je pa res »svoboda«.
Primorska v borbi
za ljudsko oblast
Uspehi moskovske konference so za nadaljnjo borbo Primorske za dosego njenih zahtev po priključitvi k Jugoslaviji odločilnega pomena, saj so svetovne velesile Sovjetska zveza, Anglija in Amerika v polni meri pokazale enotno stališče do vseh vprašanj; pokazale tudi, da so si popolnoma na jasnem, da je bila jugoslovanskim narodom po prvi svetovni vojni storjena velika zgodovinska krivica, ko je po rapalski pogodbi
m
Po razpadu Italije, ko se je dvignil ves narod od Triglava do Jadrana v oboroženo vstajo, ko so se formirale nove brigade in divizije, medtem ko so neustrašni borci tolkli fašiste, naciste in rupnikovce, podirali mostove, rušili ceste in železnice, ko so padali za skupno zavezniško zmago in umirali, medtem ko so fašisti požigali vasi, morili nedolžno prebivalstvo in ga pošiljali v koncentracijska taborišča, medtem si je zavedno, v boju ojek’enelo primorsko ljudstvo ' s pomočjo svojih borcev postavilo prve zametke nove ljudske oblasti na Primorskem.
Vzporedno z rastjo JA in narodne oblasti je rasla in se razvijala oborožena sila Primorske, njen IX. korpus JA, njen ponos, njena moč, njeno upanje in njen osvoboditelj. IX. korpus je s svojo oboroženo silo in s svojim požrtvovanjem ogromno pripomogel pri graditvi in utrditvi ljudske oblasti. S svojo pričujočnosljo so edi-nice IX. korpusa prisilile okupatorja, da se je držal le po nekaj postojankah in so s tem pripomogle k temu, da ni mogel usiliti svoje uprave. S tem so edinice IX. korpusa bistveno soodločale v osnovni bitki za narodno in ljudsko oblast in ji utisnile pečat ^ plebiscita za Titovo Jugoslavijo.
Star primorski borec zapušča Primorsko
Prav v teh velikih dneh, ko bijemo na Primorskem odločilno bitko za potrditev naše krvave borbe, smo zvedeli, da nas zapušča star primorski partizan, junak IX. korpusa, sedanji komandant Vipavskega vojnega področja podpolkovnik Franjo Rustja Tovariš podpolkovnik se je rodil 20. januarja 1916 v Trstu. Njegovi starši so se preselili v Maribor, kjer je posečal osnovno šolo in dokončal gimnazijo. Že v mladostnih letih, ko je bil še v Trstu, je vzljubil naše morje in zato je po dovršeni veliki maturi stopil v pomorsko vojno akademijo v Dubrovniku. Vse do razpada jugoslavi je je bil poročnik korvete na bojni ladji »Dalmacija«. Kot oficir bivše jugoslovanske vojne mornarice je bil zajet in odveden v italijansko internacijo, od koder je pobegnil in vstopil kot borec v Tomšičevo brigado maja 1943. Bil je eden izmed redkih oficirjev bivše Jugoslavije, ki je vedel, kje je njegovo mesto v času, ko je šlo za obstoj narodov Jugoslavije. Vse svoje sposobnosti je posvetil Jugoslaviji. Kmalu je postal načelnik štaba bataljona in nato načelnik štaba Gradnikove brigade, s katero je prispel septembra 1943 na ozemlje Slovenskega Primorja. Njegovo ime je tesno povezano z XXXI. divizijo, v kateri je bil ope-
Načelnik IX. korpusa tovariš Jakopič Kftjtimir v juliju 1944 v svobodnih predelih Primorske.
del slovenskega in hrvaškega naroda pripadel Italiji. Pa ne samo to. Velesile vedo tudi prav dobro, kako je fašistična Italija terorizirala in potujčevala slovensko narodno manjšino. In to, kar je glavno, da pri reševanju spornih vprašanj med Italijo in Jugoslavijo predpostavljajo, da je Italija izšla iz zadnje svetovne vojne kot premaganec, Jugoslavija pa, v katere sklopu smo se borili tudi mi — kot zmagovalec.
Tega se prav dobro zaveda tudi italijansko demokratično ljudstvo v Julijski krajini kakor tudi v Italiji sami, saj se je tudi ono pridružilo skupni borbi združenih narodov proti fašizmu.
Zato danes Jugoslavija, ki v svetovni javnosti zastopa naše skupne interese, ne postavlja samo vprašan-nja, ali so se borci JA borili in padali za Trst ali ne, ali je primorsko ljudstvo, tako slovansko kot italijansko, dovolj dokazalo voljo po skupnem sodelovanju v mejah Jugoslavije ali ne, ali je prelite dovolj krvi za dosego teh ciljev. Danes je osrednje in glavno vprašanje to, kje je ljudstvu, slovanskemu in italijanskemu, zajamčeno, da bo imelo pravo ljudsko oblast v svojih rokah, oblast, za katero se je v tej vojni borilo.
Tudi na to vprašanje najdemo odgovor vsi pošteni in resnicoljubni ljudje, katerim je res pri srcu usoda delovnih ljudskih množic.
Tega ne vedo in nočejo razumeti le tisti reakcionarni protiljudski elementi v Italiji, ki danes prostaško, s največjimi lažmi, obrekovanjem in podtikanjem napadajo Jugoslavijo, njene demokratične pridobitve, da bi zmanjšali svojo krivdo, krivdo napor doka v tej vojni, da bi italijanske ljudske množice preslepili in odtig-nili naprednemu, resnično demokratičnemu pokretu v Italiji sami in si s tem zajamčili svoje izkoriščevalske pozicije med narodom. Vsa ta njihova gonja izraža samo veliko bojazen pred lem, da bi ljudstvo prevzelo oblast v svoje roke, kot je to storilo v Jugoslaviji.
Dejstvo, da so v Italiji reakcionarne sile stopile v odkrit boj proti naprednim ljudskim množicam in da
Podpolkovnik tov. Rustja Franc, komandant VVP.
rativni oficir, in s XXX. divizijo, ki jo je istočasno s komandantom Isto-kom prevzel kot načelnik štaba. Kmalu so se pokazali vidni uspehi, kajti v eni noči meseca maja 1944 so borci XXX. divizije likvidirali sovražne postojanke v Dornbergu, Prvačini, Ste-skah, Dobrovi in Mlinu pri Doren-bergu. Borci iste divizije so uničili postojanko v Razdrtem in razstrelili most v Avčah v Soški dolini. Nato je bil postavljen za prvega pomočnika i načelnika štaba IX. korpusa. Malo-j kdaj se ga je videlo na sedežu štaba, ; ker je bil vedno okrog pri divizijah, katerim je nudil vso strokovno poto v času, ko so bile najhujše ofenzive na edinice IX. korpusa. V zadnji ofenzivi (velikonočni) je bil stalno pri diviziji Garibaldi, katero je rešil brez izgub iz obroča. Sodeloval je tudi v borbah za Trst in to s XXX. divizijo. Kmalu ko je bil osvobojen Trst, je bil imenovan za komandanta mesta Tržič. Zaradi njegovih sposobnosti je bil nato postavljen za načelnika tržaškega področja in kmalu za komandanta, katero funkcijo je vršil vse do svojega odhoda.
Naš komandant pa je bil istočasno tudi borec — Titov vojak v pravem pomenu besede. Kot načelnik XXX. divizije se je osebno udeležil vseh akcij in mu je bilo najhujše, če je moral ostati na sedežu štaba, potem ko sta komandant in komisar šla z borci v borbo. Čestokrat se je dogodilo, da so šli vsi trije na položaje in tako z osebno hrabrostjo in junaštvom dajali vzgled vsem ostalim. V borbah je bil dvakrat laže in enkrat teže ranjen. Za svoje junaštvo je bil odlikovan z redom hrabrosti. Kljub temu, da bi moral iti v bolnišnico, je neumorno in požrtvovalno opravljal službo dalje.
Pri vseh pripravah za akcije se je izkazal zelo premišljenega in preudarnega. Zavedajoč se, da sam ne zmore vsega, se je vedno posvetoval z ostalimi, kako s čim manjšimi žrtvami priti do uspeha. V sprejetih sklepih pa je bil trden in odločen. S svojim mirnim in discipliniranim ponašanjem je bil vzgled vsem bor-
V borbi za svobodo Primorske sta padla kot junaka januarja 1945.
cem in kot tak lep primer Titovega oficirja. Do vseh je bil enako in pravično strog. Do vsakega je imel polno razumevanja in je nudil vsakemu pomoč, če je le bilo v njegovi moči. Zato ni čudno, da je bil in je priljubljen pri vseh tovariših.
Kakor je bil naš komandant tov. podpolkovnik Rustja Franjo neustrašen borec in dober strateg pri osvobajanju Slovenskega Primorja, prav tako se je izkazal neumornega pri obnovi težko prizadete ožje domovine.
! Okupator je zapustil požgane vasi in domove, porušene in oropane tovarne, razdrte ceste ih mostove, razbite šol- in druga javna poslopja. Edino vojska je bila tista, ki je bila sposobna takoj po osvoboditvi pristopiti k delu za obnovo. Brez vsestranskega razumevanja, podpore in spodbujanja pa obnova na Primorskem ne bi doseg1 tolikega uspeha, če ne bi bilo komandanta vipavskega vojnega področja! Na j večjo skrb in pažnjo je posvečal pogorelcem v narodno osvobodilni borbi prizadetih vasi. Zastavil je ves svoj ugled in vpliv, da se je naredilo precejšnje število lesenih barak, da se je obnovilo precej stanovanjskih hiš in gospodarskih poslopij. Tako je bilo do zime dober del prizadetega prebivalstva spravljenega pod strehe. Prav tako so se obnovile šole in druge javne zgradbe, ki so potrebne narodu za normalen kulturni razvoj. Tudi obnovi prometa je naš komandant posvečal veliko paž-nje. Znal je ceniti pomen komunikacijskih sredstev v času borbe same — a še važnejše so dobre ceste in prometne zveze v dobi miru in splošne obnove. V kratkem času je bilo narejenih več lesenih in betonskih mostov. Popravile in očistile so se državne in federalne ceste. Za prevoz vsega materiala, ki je bil potreben za izvršitev teh del, so bili vedno na razpolago, in to ravno po njegovi zaslugi, kamioni in ostala prevozna sredsta komande VVP. Za vsa dela na obnovi se je osebno zanimal in ne malo kdaj se ga je videlo po požganih vaseh, ko je prišel, da na kraju samem ugotovi, kako delo napreduje. Bil je širokogruden in se ni bal prevzeti nobene odgovornosti na svoje rame, kjer je šlo za vprašanje pomoči celokupnosti. Vse probleme je reševal s polno zavestjo in čutom odgovornosti do naroda.
Naš komandant, ki je te dni odšel na drugo službeno mesto, pa je bil tudi človek po Gregorčičevih besedah:
Odpri roke, odpri srce,
otiraj bratovske solze!
Veliko je število onih, ki jim je iz svojih sredstev in lastne neizčrpne moralne sile nudil materialno in moralno pomoč. Imel je razumevanje in sočutje do slehernega borca in našemu pokretu naklonjenega civilista. Sovražil pa je vse tiste reakcionarne elemente, ki še danes v tej ali oni obliki skušajo škodovati narodu. V borbi proti tem pa je bil neizprosen in dosleden. Kot najlepši znak in istočasno spomenik njegovega sočutja do vseh trpečih pa je Dečji dom (Nadaljevanje na 4. strani.)
Partizanske edinice ter vse politično delo, ki se je naslanjalo na oboroženo borbo in se okrog nje razvijalo, je kljub organizacijskim težavam,.na katere je naletela 0F na Primorskem, kjer je okupatorski sistem ustrahovanja in zdliranja bil po 25-letnem obstoju posebno močan, globoko pre-oralo^vso deželo. OF je bila na Primorskem zakoreninjena, program OF je bil program primorskih množic.
Za uresničenje tega programa so z vso ostrino postavljajo zahtevo po | padli primorski junaki, narodni heroj
Trstu in Primorski, kaže, da v Italiji ne bo miru in reda vse dotlej, da bodo ljudske množice energično nastopile roke.
Vojko, polkovnik Istok, za ta program so nesebično delali in vodili primorske borce od zmage do zmage.
in prevzele oblast v svoje ] Ljudje, ki so z narodno osvobodilnim
ipokretom na Primorskem tesno pove-lugoslaviji pa je pokazal, \zani, ti so generalmajor Sida Ambro-da se je za ljudsko oblast treba bo- .žič in organizator Dušan Kveder, riti. V ognju in krvi je bila porojena prvi komandant IX. korpusa, njegov ljudska oblast v Jugoslaviji, s trupli ! naslednik polkovnik Stane Potočar-tisočev borcev potrjena in končno v ! Lazar, komandant XXXI. divizije, osnutku nove ustave pravno obliko- j In kol zadnji komandant IX. kor-vana in ljudstvu dana v končno po- ' pusa, ki je povedel svoje borce v trditev. In to svetinjo, ki so si jo na- končno borbo za Trst, Gorico in se rodi Jugoslavije s takimi žrtvami pri- je pri Trstu združil z zmagovito IV. dobili, bodo znali tudi braniti proti JA, tov. polkovnik Jože Voštnar. kakršnim koli zunanjim in notranjim Prebivalcem Beneške Slovenije pa sovražnikom.	bo ostal v spominu polkovnik Albert
Primorsko ljudstvo je v lej vojni Jakopič Kajtimir, ki je kot koman-doživljalo isti razvoj, kakor so ga šli dani XXXI. divizije vodil ogorčene uarodi Jugoslavije.	I borbe v Benečiji in Brdih, ki je ma-
ščeval žrtve, padle novembra 1943 na Matajurju.
Kot junaškemu, preizkušenemu borcu in dobremu strategu, so mu poverili važno mesto načelnika štaba IX. korpusa in je ostal na tem mestu vse do osvoboditve Julijske krajine.
V borbah XXXI. divizije za Do-remberg, Prvačino, Steske, Dobrovo, pri uničenju sovražne postojanke v Razdrtem, v akciji na most v Avčah so borci, posebno pa sovražniki, spoznali vojaške sposobnosti tov. podpolkovnika Frana Rustja-čančija, ki je v svojstvu načelnika štaba dejansko vodil operacije. Kasneje je bil imenovan za prvega pomočnika načelnika štaba IX. korpusa.
Ta in še druga imena vodilnih oficirjev Titovega IX. korpusa bo primorsko ljudstvo ohranilo v svetlem spominu. S temi imeni je združena borba Primorske, s temi svetlimi liki junakov in požrtvovalnih borcev za svobodo in pravice smo v srcu pri- i morski kmetje, delavci in izobraženci j trdno odločeni izvojevati končno zmago, t. j. priključitev Julijske krajine k Titovi Jugoslaviji, utrditi pridobitve težke vojne: slovansko-italijansko bratstvo, utrditi največjo pridobitev le vojne: ljudsko oblast!
Fašistična avtoblinda v plamenih. Primorski borci so culi in se odxv«]i Titovemu pozivu: Uničujte nemške komunikacijel
Primorska v bojnem spopadu s fašizmom
Iz knjige: »Eno leto IX. korpusa«, izdelane v 1200 izvodih, katero je izdal propagandni odsek IX. korpusa NOV in POJ na novo leto 1945.
v ODPRTI SORBI
Iz borca-gverilca se je razvil tekom težkih borb na življenje in smrt borec frontalnega bojevanja. Ramo ob rami so vztrajali naši junaki v odprti borbi s iesto premočnim sovražnikom; odbijali so sovražnikove naskoke in iz oči v oči uničevali njegove kandidate smrti. Partizan je postal vojak redne jugoslovanske Titove armade. Danes napada naša vojska postojanke pri belem dnevu, pri belem dnevu uničuje sovražnikove bunkerje, komunikacije, njegove žive sile, vedno in povsod sprejema odprto borbo.
Nadaljevanje s 3. strani, v Ilirski Bistrici, za katerega ustanovitev je on dal spodbudo in dejansko mnogo k temu pripomogel. Danes je v tem domu z vsem preskrbljenih okrog 120 vojnih sirot.
Preobsežno je, da bi človek naštel vse zasluge, ki si jih je stekel tovariš komandant z neumornim, nesebičnim in požrtvovalnim delom za ljudstvo, ki še sedaj ni dokončno priključeno materi Jugoslaviji. To ljudstvo, kakor tudi borci, podoficirji in oficirji komande vipavskega vojnega
področja smo mu za ogromno izvršeno delo neizmerno hvaležni in se ga bomo vedno spominjali. Na novem službenem mestu mu želimo istih ali še večjih uspehov in obljubljamo, da bomo sledili po njegovi poti neustrašene borbe in požrtvovalnega dela za čimprejšnjo priključitev tega ozemlja k Titovi Jugoslaviji z geslom:
Naprej v borbo
za pravdo in svobodo, za pravdo in svobodo slovenskega naroda!
Tihi in skoraj neopazni so naši borci, toda njihova junaštva bodo ostala večno v spominu in v zgled poznim rodovom kot primer požrtvovalnosti in odločnosti za osvoboditev zasužnjenega slovenskega naroda...
OSTRO STRELO I
Tiho prihajajo v doline — tiho odhajajo v gore borci ostrostrelci — strah sovražnikovih postojank in njihovih vojakov. Tih je njihov korak, ostro njihovo oko — veliko njihovo delo. Vztrajni so kot malokdo, požrtvovalni kot le morejo biti borci za svobodo.
Ostrostrelci — vedno prvi, vedno med sovražnikom, duhaprisotni, mojstri svojega orožja — to so naši maščevalci.
Ml N . E R J I
'Neumorni izvrševalci povelja maršala Tita: »Rušite in uničujte sovražnikove komunikacije!« — to so naši minerji. Vedno iznajdljivi, vedno pripravljeni na najtežje, vedno tam, kjer je sovražnik, so naši junaki —
minerji v neštetih podvigih dokazali, da so vredni priznanj in občudovanj vseh ostalih borcev.
Sovražnikovi transporti gredo preko naše domovine, kamioni in oklopnjaki po naših cestah, nad njimi pa budno strmi oko minerja in pri eksplozijah, ognju in gromu, je partizanu-minerju lahko pri srcu, takrat ve, zakaj vsa ta težka borba, zakaj vse trpljenje, takrat ve, da se bori za svobodo...
Konferenca v Izoli
Dne 7. januarja se je vršila v Izoli konferenca lastnikov in delegatov vseh tovarn konzerviranih rib na območju Slov. Primorja in hrvaške Istre. Tej konferenci, ki jo je sklicala novo ustanovljena poslovalna središnica za to industrijo, so prisostvovali tudi zastopniki narodnih oblasti Poverjeništva PNOO za Slovensko Primorje in Oblastnega NOO za Istro ter predstavniki sindikatov. Razpravljalo se je o vseh važnejših problemih ribar-ske industrije v Jul. Krajini, ki je na tem teritoriju zelo razvita in zaposluje precejšnje število delavcev in nameščencev italijanske kot tudi slovenske narodnosti. Središnica, ki jo sestavljajo predstavniki narodne oblasti, sindikatov in strokovnjaki, si je zadala nalogo, da koordinira delo vseh tvornic, se briga za nabavo potrebnih surovin in drugega materiala, plasiranje proizvodov, za določevanje cen istim in drugo. Njena dolžnost je tudi, da skrbi za socialni položaj delavstva in nameščencev. Za svoje delo odgovarja narodnim oblastem tega teritorija.
SOLA ZA AKTIVISTE SIAU-OF
MAKS KRMELJ: p j
•
Okrajni iniciativni odbor mora med potekom revizije že pripravijo4' pri zadrugi vse potrebno za sestanek nove skupščine, ki bo izvolila nov upravni odbor.
Po opravljeni reviziji naj okrajni iniciativni odbor takoj skliče skupščino in izvede volitve po zgoraj podanih navodilih. Okrajni odbori imajo dolžnost pomagati pri organizaciji novih zadrug in ugotavljati, kje so te potrebne in kakšne vrste zadruge naj se organizirajo po posameznih krajih. Zadrug- naj ustanavljajo tam, kjer so dani vsi pogoji, da bo zadrega gospodarsko res uspevala. Reorganizirane in nove zadruge je -ba takoj povezati v okrožne poslovne zveze, tako da bo vsako okrožje v posl-vanju s svojimi zadrugami popolnoma samostojno in bo tvorilo gospodarsko celoto zase, le v organizacijskem in revizijskem pogledu bodo zadruge članice Slovenske revizijske zveze.
Za pravilno organizacijo zadružništva morajo okrožni iniciativni zadružni odbo-i postaviti aparat iz strokovnjakov in praktičnih zadružnikov iz vseh panog gospodarstva, ki pridejo v poštev v njihovem okrožju.
KJE IN KAKO ORGANIZIRAMO ZADRUGE
Kakor so za uspevanje vsakega živega bitja potrebni neki določeni življenjski pogoji, so potrebni tudi za vsako zadrugo neki pogoji, brez katerih ne more uspevati in napredovati.
Zahteve in potrebe pa so za razne vrste zadrug zelo različne. Nabavne in prodajne zadruge zahtevajo n. pr. gospodarsko zaokrožen teritorij, na katerem šele res lahko dobro uspevajo. Ne smemo nasedati raznim agentom, ki hočejo imeti po vaseh organizirane majhne zadruge. S takšno razcepljenostjo bi zadruge le oslabili in omogočili reakciji, da jih uniči. Razumljivo je, da mora biti čim večje štčvilo gospodarjev včlanjenih v zadrugi, ki kupujejo pri zadrugi vse blago in pri njej tudi prodajajo vse svoje pridelke. Nabavno in prodajno, kreditno, kmetijsko-strojno, lesno ali mlekarsko zadrugo ustanovimo tam, kjer je več vasi zaokroženih v gospodarsko celoto. Saj to je ravno naš cilj, da iz majhnih, nemočnih posameznikov napravimo večje skupine, to je zadruge. Te zadruge pa v okrožju povežemo v poslovno zvezo, da tvorijo zopet eno samo gospodarsko enoto.
V kraju, kjer so dani tudi gospodarski pogoji za organizacijo zadruge, je potrebna za uspevanje zadruge
zadružništvo
še visoka zadružna zavest, ki mora notranje prekvasiti vse zadružnike in se izražati v nesebičnem zadružnem delu. Če ni v kraju zadružnikov s to zavestjo, potem tam nima pomena ustanavljati zadrugo, ker bi ta ne imela uspehov in bodočnosti!
Kjer so se ljudje odločili, da se organizirajo v zadrugi, je treba najprej dobro premisliti, ali je res potrebna taka zadruga v dotičnem kraju. Če se taka potreba pokaže, naj se skličejo ljudje na posvetovalni sestanek, in sicer iz vse okolice ali okraja, za katerega naj bi se zadruga ustanovila. Na tem sestanku pojasni sklicatelj pomen zadruge za kraj oziroma okraj, nakar izberejo zborovalci iz svoje srede za vsak kraj po enega tovariša ali za ves okraj vsaj sedem tovarišev, seveda najbolj agilnih zadružnih delavcev v pripravljalni odbor. Ta odbor naj pripravi vse potrebno za ustanovitev zadruge. Preko okrajnega iniciativnega zadružnega odbora naj stopi v stik z okrožnim iniciativnim zadružnim odborom, da bo dobil pravila, nasvete in pomoč pri organizaciji nove zadruge. Pripravljalni odbor skuša medtem s propagando med ljudstvom vzbuditi zanimanje za zadrugo in pridobivati člane.
Ko so vse te predpriprave končane in okrožni iniciativni zadružni odbor ustanovitvi ne nasprotuje, skliče pripravljalni odbor ljudi na ustanovno skupščino s tem-le dnevnim redom:
Nekdo od sklicateljev pojasni pomen zadruge in ustanovne skupščine in takoj ugotovi število ljudi, ki žele stopiti v zadrugo. Sestavi naj točen spisek ustanovnih članov. Ti ustanovni člani tvorijo že ustanovno skupščino, ki naj izvoli izmed sebe predsednika, zapisnikarja in dva overovatelja. Nato nekdo prečita in obrazloži pomen pravil. Skupščina določi ime zadruge, deleže, jamstvo in število članov upravnega in nadzornega odbora ter tako izpopolnjena pravila sprejme. Tedaj preidemo k volitvi upravnega in nadzornega odbora ter delegata in njegovega namestnika. Priporočati je, naj zaradi elastičnosti upravni odbor ne bo preširok, ker se potem le težko sestajajo vsi odborniki na sejah. Zato morajo biti tisti člani, ki so v tem odboru, pošteni in morajo imeti veliko zaupanja pri ljudeh. Poleg tega pa morajo biti prežeti z zadružnim duhom in res pripravljeni delati in voditi zadrugo v korist zadružnikov. V upravni odbor predlagamo za izvolitev vsaj sedem članov, le za večje zadruge izvolimo večje število. Za nadzorni odbor pa povsem zadostuje, če izvolimo tri do pet elanov.
(Nadaljevanje sledi.)
OD TEDNA DO TEDNA
Sklepi moskovske konference so v celoti potrdili zaupanje svobodoljubnih narodov v nadaljno sodelovanje Velikih treh zaveznikov pri gradnji in utrditvi svetovnega miru.
Na drugi strani pa so svetovni reakcionarji dobili dober nauk, da njihove spletke, usmerjene v razbitje bloka zaveznikov, niso in ne bodo uspele.
Seveda se reakcionarji s tem niso odrekli razdiralnemu delu, pač pa iščejo drugih poti za uresničenje njihovih teženj.
Težišče vsega njihovega dela se kaže v najostrejši obliki trenutno v Italiji, ki je
pribežališče vojnih zločincev
vseh evropskih držav, ki so pomagale Hitlerju pri uresničenju njegovih blaznih načrtov.
Ti zločinci, med katerimi je tudi ljubljanski škof Rožman, uživajo vso podporo mednarodnih nazadnjakov, vso podporo Vatikana, in se danes izživljajo v umazani borbi proti Jugoslaviji, ti zločinci ovirajo in odrekajo Primorcem pravico do priključitve k Jugoslaviji in pomagajo italijanskim fašistom zatirati napredno demokratično ljudstvo v Italiji sami. Ti reakcionarji skušajo z vsakovrstnimi spletkami razdvojiti združeno Slovan-sko-italijansko antifašistično fronto, ki je vpostavila dobre odnose med obema narodnostima v Julijski Krajini. Napad italijanske reakcije na novo jugoslovansko ustavo, kot potrdilo zmage ljudske oblasti v Jugoslaviji, ki ga pod pritiskom Vatikana vrši reakcionarna duhovščina, predstavlja zadnji poizkus teh rušilcev miru, izzvati setovno intervencijo proti Jugoslaviji in potom nje proti Sovjetski zvezi.
Vsa ta umazana reakcija, ki ji stoje v ozadju svetovni prekooceanski trusti in protisovjetski ustaši in katerim z vsemi silami pomaga Vatikan, ki ustvarja načrtno med nekaterimi narodi razpoloženje za križarsko vojsko, se danes zagrizeno in odkrito bori proti naprednim italijanskim množicam, katerim na čelu stoji italijanska komunistična partija.
Medtem pa ti reakcionarji, svetovni in domači, ne vidijo potreb ljudstva, in nè rešujejo gospodarskih težav Italije, ne vidijo in se ne zanimajo za tisoče brezposelnih, ki korakajo po Firencah in vsi sestradani zahtevajo: >dajte nam dela in kruha«, ne poslušajo demonstrantov v Milanu, ki se pritožujejo proti brezbrižnosti oblasti za položaj bivših vojakov. Ne, vsa njihova skrb je jiosveče-na intrigiranju proti Jugoslaviji, ki
je edina evropska država,
ki je popolnoma prodrla s svojo javno linijo, ki je edina upeljala najširšo ljudsko demokracijo, ki je edina
v celoti izvedla resnično ljudsko oblast.
Obenem pa je ves italijanski reakcionarni tisk, ki ga imajo v rokah tovarnarji in veleposestniki, začel načrtno kampanjo proti
mladi demokratični Albaniji.
Ti pridobitniki ne morejo pozabiti, da je bila Albanija pod fašistično Italijo nekoč dežela, ki jo je načrtno izkoriščala, njeno ljudstvo pa uničevala in opustošila njeno zemljo. Na drugi strani pa so se poleg jugoslovanskih in drugih fašistov z Balkana vgnezdili v Italiji tudi albanski fašisti in zločinci, katerih izročitev zahteva albansko ljudstvo, da jih postavi pred sodišče.
Ti italijanski in albanski fašisti še niso uvideli, da je albansko ljudstvo doseglo svojo neodvisnost ter si postavilo močno ljudsko vojsko in narodno vlado, ki je že vpostavila diplomatske odnose z velikimi zavezniki in vsemi prijateljskimi narodi. In končno pravi albanski tednik »Luf-terark: Vse to bi moralo biti nauk za italijanske fašiste, kajti poraz na bojišču jih ni spametoval, in namesto da bi nam plačali reparacije, ki jih dolgujejo, imajo celo pogum, da vodijo proti nam gnusno kampanjo.
Prav gotovo je iskati vzroka za nesramno in brezobzirno nastopanje fašistov proti mladim demokratičnim silam, zmagovalkam v nedoslednem blagohotnem stališču, ki ga zavzema sodišče
v Nurnbcrgu
do poraženega fašizma Ozir. njegovih predstavnikov, ki pa imajo mrežo svojih sodelavcev razpredeno po vsej Nemčiji in tudi drugod. Moskovska »Pravda« piše: » V Niirnbergu je samo del Hitlerjevih voditeljev, ki čakajo na svojo usodo. Fašistična organizacija, ki jo je razkrinkala obtožba, jasno dokazuje, da še vedno obstojajo podzemeljski hodniki gestapovcev in da grabežljivi fašisti niti sedaj ne mirujejo, marveč izpodkopavajo svetovni mir.
Naloga uničevanja nemškega fašizma, nadaljuje pisec članka, ni samo v kaznovanju fašistov, temveč je potrebno prodreti v vse njihove luknje. Ti podzemski hodniki pa vodijo prav v pisarne ravnateljev nemških industrijskih podjetij.
Odkrili so-ime delniške družbe, ki obsega več nadstropij. Nemški ge-stapo in nemški generali štab se skriva za tem in to v angleškem zasedbenem področju.
Fašiste ni pri njihovem delu zaustavila nobena meja. Izpodkopavali so državni red, politično življenje ljudstva, njegove običaje, njegovo moralo, povsod, kjer so s tem lahko uspeli ter izkoristili zaslombo svojih prijateljev ali pa nepazljivost oblasti.
Fašizem pomeni zločin, ki ima mednarodni značaj in je v vseh svo-
jih oblikah nevaren človeštvu. »Miroljubni« fašizem je izmišljotina in laž, ki koristi samo fašistom. Vsak fašizem pomeni gestapo in vsak fašist je pripravljen, kjer koli biva, na zločine, čim vidi, da za svoje delo ne bo prejel kazni. Zato moramo fašizem povsod uničiti. Če bi popuščali proti »miroljubnemu« fašizmu, ki se zdaj pa zdaj ponižno oklene nog zmagovalcev, bi bili kruti nasproti poštenim in miroljubnim ljudem, pa tudi nasproti otrokom vsega sveta, ki se borijo za zmago pravice nad hudobijo, ki se borijo za svojo svobodo in neodvisnost, ki hočejo odpraviti za vedno izkoriščanje človeka po človeku.
Proti temu se bore junaško
Indonezijci na Javi
proti katerim pa podvze\najo nizozemske in britanske oblasti najostrejše ukrepe.
V Bataviji so objavili odredbo komandanta zavezniških oboroženih sil v Indoneziji, da se na otokih Javi, Lomboku, Baili in Maduri ustanovijo nizozemska nagla sodišča, ki bodo sodila prebivalstvo tudi za prestopke proti britanskim vojaškim oblastem in se smatrajo kot sestavni del zavezniške vojaške uprave.
Spopadi v predmestju Batavije zavzemajo zelo resne oblike. Minister-ski predsednik Sutan Sjahrir je izjavil, da ni pripravljen pričeti nika-kih uradnih pogajanj z nizozemskimi oblastmi, dokler nizozemska vlada ne prizna njegove vlade. Pravične zahteve narodov v Indoneziji se je dotaknil tudi eden izmed voditeljev indijske kongresne stranke, Bandit Nehru v svojem govoru o vstaji milijonov.
Ko je govoril o jugovzhodni Aziji in Indoneziji je Nehru rekel, da postaja vse bolj jasno, da vodi Velika Britanija izgubljeno bitko in da so viri njene stare imperialne sile vse manjši. Nedavni razvoj dogodkov dokazuje, da je Amerika soglasna z obstojem imperija, pristala bi samo na nekatere manjše spremembe. Ta odločitev bo imela polno najresnejših posledic za vse zainteresirane, ker je jasno, da se Azijske dežele prostovoljno ne bodo pokorile imperiju; niti kakršni koli nadvladi, ampak se bodo borile.
To bo večna vstaja milijonov ljudi — je rekel Nehru — katero bomo vodili s takim poletom, ki ga niti atomska bomba ne bo mogla ustaviti.
Nehru je nadalje rekel, da je britansko posredovanje v Indoneziji nevarno in podobno posredovanju, ki sta ga izvajali fašistična Italija in nacistična Nemčija v Španiji in ki je bilo uvod v drugo svetovno vojno.
Britansko posredovanje — je na koncu svojega govora rekel Nehru — spremljamo z naraščajočo jezo in gnusom, ker uporabljajo indijske čete za umazane britanske posle proti našim prijateljem, ki vodijo tisto bitko, ki jo vodimo tudi mi.


Špekulanti - protiljudska sodrga
Idrijčani so razkrinkali na zboru volivcev poklicnega črnoborzijanca Likarja Ivana

Pred nedavnim so vaščani iz Spodnje Idrije razkrili na zboru volivcev črnoborzijanca in špekulanta Likarja Ivana, rojenega 4. junija 1890 v Spodnji Idriji, sedaj stanujočega isto tam. Pod krinko »trgovca z mešanim blagom« je omenjeni Likar odiral ljudstvo v Spodnji Idriji in si kopičil ogromne zaloge.
Ko so v Spodnji Idriji popisovali zaloge organi ljudske oblasti, je Likar vso svojo zalogo enostavno utajil in prikril. Ko pa je ljudstvo zvedelo, da ima Likar »uradno« samo skromne zaloge, po domače povedano, da je Likar vso svojo zalogo skril, je ljudstvo na zboru volivcev zahtevalo, da izvrši Narodna zaščita ponovno preiskavo.
Organi Narodne milice so jo res nato izvršili in našli ogromne količine blaga v vrednosti nad en milijon lir. Med skritimi predmeti so tudi ogromne količine šip, to se pravi J prav tistega blaga, ki ga je najtežje dobiti, katerega pa rabi res da vsa-1
ka hiša na Primorskem. Poleg tega so bile med skritim blagom ogromne količine tekstilnega blaga, srajc, vrvi, konjskih vpreg, obutve in raznih predmetov, ki jih dnevno rabi kmečko gospodarstvo.
Likar je poznan kot star špekulant in je bil že za časa fašistične oblasti obsojen na šest mesecev zapora zaradi špekulantstva. Sploh je to človek, ki se je do sedaj samo okoriščal s trudom in imetjem delovnega ljudstva. Svoje podlo delo je vršil tudi v času narodno osvobodilne borbe in niti na misel mu ni prišlo, da bi podpiral osvobodilni pokret. On je mirno črnoborzijanil in tako slabil ekonomsko moč našega ljudstva. Tudi po svoboditvi se ni spremenil v trdnem prepričanju, da se »zlati časi za špekulante« niso zaključili, ker so še velike težkoče in ekonomske stiske. Ljudske oblasti ni upošteval in se v svoji nadutosti celo norčeval iz ukrepov in odredb organov slednje. Razumljivo je potem tudi to, da je socialno izkoriščal svoje uslužbence.
Tako je n. pr. vajenki Grošelj Julki plačeval borih 600 lir mesečno. Po opravljenem delu v trgovini pa mu je morala omenjena delati tudi vsa gospodinjska opravila in vse to več kot eno leto in pol ter se morala tudi sama hraniti.
Odkritje Likarjevega črnoborzijanskega brloga pomeni neizprosno napoved iztrebljenja protiljudske špekulacije vsem tistim, ki nočejo razumeti, da pod pogoji ljudske oblasti ne bo nikdar več izkoriščan človek po človeku.
Zaščitniki so Likarja priprli in čaka, da izreče ljudstvo svojo neizprosno sodbo nad njim. Sodbo, ki čaka slednjega, zaradi kogar ljudstvo trpi škodo. In ljudstvo zahteva, da se izreče najstrožja kazen. Na samem zboru volivcev in na sestankih izražajo Idrijčani sogsasno zahtevajo, da zasluži ta špekulant in črnoborzijanec najtežjega kova — smrtno kazen. In tako kazen zahteva danes ljudstvo za Likarja.




Ljubljanski špekulant obsojen v Postojni
Prosta prodaja tobačnih izdelkov v Jugoslaviji ter v coni B na eni strani in veliko pomanjkanje istih v coni A, zlasti pa v Trstu na drugi strani, sta povzročila, da so razni špekulanti in črnoborzijanci začeli na debelo nakupovati tobačne izdelke v krajih, kjer je prosta prodaja, in jih tihotapiti preko demarkacijske črte, kjer so jih potem z lahkoto prodajali za trikratno ali celo petkratno nabavno ceno.
V poletnih mesecih se je sprožil cel plaz tihotapcev in špekulantov, ki so hoteli priti na lahek način do mastnih zaslužkov in ki so se pri tem svojem poslu posluževali vseh mogočih trikov. Narodna zaščita in ljudska sodišča so imela polne roke dela pri preganjanju teh špekulantov, ki so povzročali, da je v mnogih okrajih cone B nastalo pomanjkanje tobaka in da potrošniki včasih niso mogli dobiti niti ene cigarete, dasi je bilo na tem teritoriju zadosti cigaret za vse prebivalstvo.
Eden od takih špekulantov velikega kalibra je tudi Jazbec Karl iz Ljubljane. Letos, koncem poletja je skušal iztihotapiti v Trst 43.990 Morava cigaret. Organom Narodne zaščite iz Postojne, ki so ga zalotili, je takoj ponudil en kovčeg cigaret kot podkupnino, da bi ga spustili naprej. Mislil je najbrž, da živi še v časih stare Jugoslavije ali v dobi okupacije in da bo mogel z podkupnino preprečiti, da bi organi ljudske oblasti ne vršili svoje dolžnosti, kot je bilo to včasih mogoče. Seveda se je pošteno zmotil. Narodna zaščita ga je takoj priprla in napravila ovadbo javnemu tožilcu.
Toda Jazbec še ni odnehal. Na vsak način je hotel priti do svojih cigaret nazaj in se izogniti zasluženi kazni. Priskrbel si je potrdilo ministrstva za gozdarstvo, da je bil njegov avtomobil pokvarjen na službeni vožnji. S tem potrdilom je hotel kovati svoj kapital in priti do zaplenjenih cigaret, ki so predstavljale takrat precejšnjo vrednost, posebno še, ker je računal, da jih bo lahko v Trstu prodal za približno vsotico 250.000 lir. To potrdilo je ponaredil tako, da je pripisal, da prosi dotično ministrstvo, da naj se mu vrnejo zaplenjene cigarete. Že iz potrdila samega je bilo takoj razvidno, da je bil dostavek naknadno pripisan in da je očitno ponarejeno. Ko se je po poizvedbah ugotovilo, da takega dostavka na potrdilu prvotno ni bilo, je tudi Jazbec moral priznati, da je potrdilo ponarejeno.
Okrajno narodno sodišče v Postojni je obsodilo Jazbeca zaradi poskusa špekulacije in zaradi ponareje javne listine ter uporabe iste na 8000 lir denarne kazni in izreklo zaplembo vseh cigaret.
Zaradi prenizke kazni je prijavil javni tožilec priziv na okrožno narodno sodišče v Postojni.
Ker je kazalo dejanje, zaradi katerega je bil Jazbec obsojen in način njegovega ponašanja, da gre za poklicnega špekulanta, je okrožno sodišče, preden je izreklo svojo odločitev, izvršilo poizvedbe o njegovem prejšnjem življenju pri NOO obdolženčevega bivališča.
In res se je na podlagi teh poiz-
vedb ugotovilo, da se je Jazbec že za časa okupacije bavil izključno s črno borzo na debelo. V Rožno dolino je prišel še za časa bivše Jugoslavije brez vsakega premoženja. Z uspešnimi špekulacijami ter s črno borzo na račun preprostega ljudstva se je dokopal do precejšnjega premoženja. Tako si je kupil parcelo v vrednosti približno pol milijona, nadalje avtomobil, več pisalnih strojev ter razne druge stvari. Družil se je z našim največjim krvnikom Hlebcem, kateri ga je še zadnjo noč pred osvoboditvijo obiskal in mu nekaj z avtomobilom pripeljal, verjetno, del svojega naropanega blaga. Nadalje je bil v prijateljskih stikih z gestapovcem Fornezijem, s katerim se je večkrat družil in kateri mu je pomagal in dajal zaščito pri njegovih črnoborzijanskih poslih.
V najtesnejši zvezi z gestapovci in z domačimi izdajalci je Jazbec vršil črno borzo v takem obsegu in tako
očitno, da so mu celo nemški okupatorji zaplenili za približno 300.000 dinarjev masti, mesa, moke, salam, cigaret in drugih stvari.
Svojih špekulantskih poslov tudi po osvoboditvi ni opustil. Po poklicu je pekovski mojster, ki pa ne izvršuje svojega poklica, ker mu črna borza bolj prija in — seveda tudi bolj nese.
Na podlagi teh ugotovitev se je okrožno narodno sodišče prepričalo, da ne gi;e za navadnega špekulanta, temveč za špekulanta in črnoborzijanca po poklicu, za pravo ljudsko pijavko. Ugodilo je prizivu javnega tožilca in zvišalo izrečeno kazen tako, da je obsodilo Jazbeca zaradi kaznivega dejanja špekulacije in ponareje javne listine ter uporabe iste na skupno kazen 6 mesecev prisilnega dela z odvzemom svobode ter z denarno kaznijo 150.000 lir. Obenem je bil potrjen tudi izrek o zaplembi vseh cigaret.
Ljudska sodišča vrše svojo sveto dolžnost; sodijo, kar ljudstvo obtožuje.
Z našo ustavo gremo lahko med vsako delovno ljudstvo, vsak delaven človek je njen prijatelj
Že bežen pregled poročil študija ustave po coni B pokaže, da je ljudstvo o veliki meri razumelo njeno glavno bistvo, to je vprašanje prehoda oblasti iz rok reakcionarjev in protiljudskih klik v roke ljudstva. Na podlagi takega pogleda na ustavo, pogleda, ki si ga je že v večini osvojilo naše ljudstvo, gremo lahko z našo ustavo med vsako ljudstvo in vsak delaven človek mora postati njen prijatelj.
Govorili o ustavi pomeni torej govoriti o tem, da je ljudstvo prevzelo vodstvene položaje v oblasti, pomeni govoriti o produkcijskih sredstvih, ki služijo zgolj koristim ljudstva, pomeni govoriti o tem, da je dobil delavec pravico do dela, da je dobil kmet zemljo, da je dobilo vse ljudstvo pravico in možnost, da samo od-
sto ljudi. V samem O t al e žu , kjer je bilo zbranih nad 180 vaščanov, so diskutanti vzklikali ustavi in demokratičnim pridobitvam, ki jih prinaša. V Ž elinu je nad ?0 volivcev in v Reki nad 50 zelo živahno govorilo zlasti o vprašanju gospodarsko socialnih pridobitev. Prav tako so se razpravljanja o ustavi udeležili skoraj vsi vaščani iz Š ebr el j. Poleg tega se je vršila prav živahna diskusi ja v Planini, v Zakrižu in Ravnah, kjer ljudje kar sami vodijo množična razpravljanja. Zanimivo je, kako prav na teh razpravljanjih ljudje sami odkrivajo take, ki jim je vse prej kot pa do tega, da bi prišlo ljudstvo v celoti do oblasti. Poleg tega pride do izraza prava protifašistična zavest naših ljudi. Tako je nam n. pr. v Rav-
loča o svoji usodi. Torej pomeni da-\nah vstala nenadoma neka mamica nes razpravljati o ustavi tudi raz- in izjavila: »Zdaj pa vem, zakaj je
Stenčas - rešeto ljudske kritike
Iz dneva v dan se tudi po Primorskem izboljšujejo stenčasi in postajajo popularizatorji dela na vasi in tribuna zdrave ljudske kritike. Pred kratkim je v Preložah bil obešen na vaškem stenčasu članek približno takele vsebine: »V naši vasi se je na žalost še našla ženska, ki je izjavila, da bo namesto maščobe oddala Krajevnemu NOO prašičeve parki je.«
Nato pisec obširno navaja žrtve, ki jih je vas doprinesla v sami narodno osvobodilni borbi, poudarja, da so padali borci prav v bližini vasi in celo v vasi sami tudi zato, da pribore delovnemu l judstvu poštene socialne gospodarske razmere. Članek se zaključuje približno takole: »Ža-
lostno je, da se med našimi vrstami še najde kdo, ki daje take izjave. Ko so Preložani zvedeli za to stvar, so se zgražali nad žensko, ki je zmožna nekaj takega izustiti in cele gruče vaščanov so bile vedno pred sten-časom.
Tale kratka zgodbica nam jasno kažč, da je tistim, ki bi radi brezobzirno med nami »oblačili in vedrili«. ter skrbeli samo za svoje trebuhe, odklenkalo. Ljudstvo zato izdaja ukrepe in odredbe, da ščiti samega sebe. Danes ne pomenijo torej odloki in ukrepi nekaj, kar je od protiljudskih oblastnikov dekretira-no v škodo ljudstva, ampak je vse le zato, da pomaga ljudstvu na naporni poti k blagostanju.
Kako se dà pa to »farizejsko« opravičiti?
V Trnovem pri Ilirski Bistrici je lani v decembru mesecu umrl za tifusom delavec Mikuletič. Zaradi težkih gospodarskih prilik, v katerih je ostala vdova, so takoj priskočili na pomoč delavci in vaščani. Od svojega dnevnega zaslužka so si odtrgali in žrtvovali za pogreb zavednega slovenskega borca, delavca Mikuletiča. Tako so s svojim tovarištvom omogočili dostojen pogreb. Žena pa je ostala dolžna župniku za cerkveni obred. Računala je, da plača pogrebne stroške, ko si malo opomore iz prve stiske; toda pred božičem jo je župnik terjal za dolg.
Ljudje se opravičeno sprašujejo, kako so mogli delavci prispevati, kako so mogli vaščani pomagati, župnik pa ni mogel niti toliko potrpeti, da bi jo terjal vsaj po božiču in upravičeno je neka druga ženica dejala: »Slab je tak župnik in nevreden, da razširja besedo božjo, če ne more niti toliko žrtvovati za ubogo osirotelo vdovo kot naši preprosti ljudje.«
0
Ali pa tole! Na Knežaku na Pivki so iz cerkvenega pevskega zbora odslovili šest pevcev, pristašev Osvobodilne fronte in so jim rekli, da nimajo pravih glasov za pelje. Odslov-
ljeni tovariši so že marsikatero »dobro urezali« in so vedeli, da gospodu župniku ni všeč njihova prisotnost, ne zaradi slabih glasov, ampak zaradi tega, ker so stari, prekaljeni člani Osvobodilne fronte. To njihovo podmeno pa je kmalu potrdil sledeči dogodek: Pri polnočnici se je cerkvenemu pevskemu zboru na lepem zmešala štrena in pevci so jo precej zavozili. Naenkrat pa so poprijeli pred kratkim iz pevskega zbora odslovljeni tovariši in dobro zapeli pesem. Ko so ljudje to videli, so takoj pomislili na to, da gospodu župniku res ne gre samo, da bi vaščane učil peti, ampak da si ustvarja v prosvetnem društvu prvo stopničko za razdvajanje ljudi na vasi.
pravljati o tem, kako mora ljudstvo držati pridobljene pozicije, da mu jih reakcionarji in fašisti ponovno ne iztrga jo. Razpravljati o ustavi pomeni torej tudi razpravljati o načinu protifašistične borbe, pomeni iskati borbenih načinov proti špekulantom in črnoborzijancem, pomeni stopati o odkrito borbo proti saboterjem in delomržnežem ter razkrinkovati vse tiste, ki skušajo na kakršen koli zločinski način postavljati vprašanje razpravljanja o ustavi na kakšno drugo platformo. Dalje pomeni razpravljati o ustavi, razpravljati o mobilizaciji novih sil, novih kadrov, pomeni vztrajati jekleno na dosedanjem stališču, pomeni manifestatio-no zahtevati, da ne sme niti del našega delovnega ljudstva, ki se je borilo za ljudsko oblast, ostati pod kakršno koli drugo oblastjo. To pa zopet pomeni, ponovno pribijati zahtevo: Mi hočemo in moramo biti priključeni k Titovi Jugoslaviji.
Poglejmo torej samo na nekaj krajev, kjer se je v enem dnevu, to je 6. januarja vršilo razpravljanje o ustavi. V bivšem cerkljanskem okraju je razpravljalo o ustavi poleg manjših zaključnih krožkov nekaj
SIAU; tudi jaz se hočem vpisati.« In še v Poljanah so razpravljali ta dan o ustavi, kjer je bilo zbranih tudi okrog 50 ljudi.
Živahno je bilo razpravljanje po vaseh postojnskega okraja; tako je o Novi Sušici nad 90 ljudi, v Šmihelu okrog 200 ljudi, vliru-š e v ju okrog 100 ljudi, v Košani okrog 160 ljudi, o Knežaku nad 200 ljudi in večje skupine o H r e -novicah, Stranah, Šempetru razpravljalo o osnutku ustave in si osvajalo potrdilo zahtev Primorskega ljudstva, katere je naš človek postavil v času narodno osvobodilne borbe.
In isto je bilo sploh po vseh okrajih v coni B. Kako gleda naš preprost človek na to ustavo, pa nam razjasni izjava starejšega možaka iz Idrije, ki je približno takole dejal aktivistu, kateri je držal v roki brošuro o osnutku ustave: »Tovariš, daj, pokaži mi to knjižico! To je zlata knjižica delovnega ljudstva in počasi jo moramo razumeti vsi.«
To pa je tista glavna in osnovna sila, ki žene našega človeka po truda-polnem delu k študiju ustave.
Še vedno je treba žrtvovati
Pri višjem ljudskem sodišču v Postojni se je osnoval s posebnim odlokom z dne 2. I. 1946 senat za sojenje dejanj gospodarske sabotaže, špekulacije, zlorabe službenih dolžnosti in vseh škodljivih dejanj, ki ovirajo izgraditev in obnovo dežele. Ta senat sodi v prvi in zadnji instanci.
S tem je dobilo tudi ljudstvo v coni B polno jamstvo, da bo uspešno prodrlo v borbi proti ljudskim škodljivcem.
»Slabo je pri nas in slabo je povsod. Drugače tudi ne more biti po tako dolgi uničevalni vojni, v kateri je napadel fašizem narode sveta«. Približno takole je, govoreč o ekonomskih težavah v coni B, spregovoril na zasedanju okrožja plenuma SIAU tov. Regent. Da, tako je in drugače biti ne more. Vendar pa je bistvena razlika vprašanja ekonomskih težkoč v deželi pod pogoji ljudske oblasti, kot pa pod pogoji, kjer drže vodilne položaje v oblasti izkoriščevalci delovnih množic. Da spoznamo to, nam ni treba hoditi daleč, saj imamo že tu doma, to se pravi, v sami Julijski Krajini primer te razlike.
Poglejmo v cono A, natančneje si oglejmo življenjske pogoje v Trstu. Preti nabito polnimi izložbami z vsemi dobrotami strada, da, in celo umira od pomanjkanja izčrpano delavno ljudstvo. Delavec zasluži tam komaj toliko, da bi se nekaj dni na mesec pošteno najedel. V istem mestu pa živi zalega črnoborzijancev in špekulantov, ki pomagajo zločinskim trgovcem dobesedno slačiti in ropati delovnega človeka. Borba delovnega človeka proti tem škodljivcem je otež-kočena zato, ker nima ljudstvo organov svoje oblasti, ki bi zaščitili njegove življenjske interese.
Pri nas pa, kjer ima ljudstvo oblast v rokah, pa pod istimi težkoča-mi vodijo ljudske množice uspešno borbo proti špekulantom in črnobor-
zijancem. Ljudska oblast pa v celoti ščiti koristi delavnega ljudstva. 0 tem nam pričajo neštevilni ukrepi naše oblasti, med katere sodi tudi oddaja živilskih nakaznic samo tistim, ki doma ne pridelajo toliko, da bi se lahko prehranili sami. Ta ukrep govori o tem, da se naše ljudstvo dobro zaveda ekonomskih težkoč, ki nujno slede uničevalni vojni, da pa ne dovoli. da bi kdor koli izkoriščal te težkoče, ali pa da bi prav tisti, ki so za osvoboditev našega ljudstva največ žrtovali, ostali prikrajšani. Poleg tega govori ta ukrep tudi o tem, da se naše ljudstvo zaveda, da borba za dokončno osvoboditev Primorske še ni končana, da je treba še vedno žrtvovati, da si je treba še vedno pri-trgovati.
V naslednjih dneh se bo začela načrtno uresničevati ta ljudska odredba, zato so zlasti SIAU in množične organizacije, kot nosilci politizacije našega življenja poklicane, da izvedejo v celoti to kampanjo. Aktivisti SIAU morajo biti tisti, ki bodo vsem ljudem pravilno raztolmačili samo izvedbo te ljudske odločitve in podprli delovnega človeka v borbi tam, kjer ga skušajo protiljudski škodljivci, pa najsi izvirajo iz samih ljudskih vrst, oslepariti. Uspeh pravilne razdelitve živilskih nakaznic pomeni oskrbeti vse tiste tisoče Pogorelcev, napol bosih in nagih, ki jim je fašizem vse uničil.
Veselica v cerkvi
Kraško ljudsvo je pobožno in spoštuje verske obrede. To je dobro vedel tudi g. dekan Kos v Komnu in je sklenil izkoristiti cerkev za politično obdelavo Kraševcev. 23. in 24. decembra je s prižnice vabil vaščane, da se udeležijo vesele igre, ki naj bi zabavala ljudstvo za božične praznike. Ljudstvo je sledilo njegovemu vabilu in cerkev je bila nabita z radovednimi vaščani. Ko pa se je pomikala po cerkvi povorka namaskiranih mladenk, ki naj bi predstavljale angelčke, Marijo in Jožefa, se je ljudstvo začelo zgražati, da se cerkev izrablja v take
ustrezali za take predstave kot pa hram božji.
Poštene kraške ženice so glasno protestirale proti takemu ravnanju gospoda dekana.
Izgleda, da se je g. dekan in vsa reakcionarna duhovščina na Primorskem, ki tako pogosto napada ljudstvo in oblast, ki si jo je samo priborilo, precej oddaljila prav od tega ljudstva in njegovega globokega verskega čustvovanja, od njegovega globokega spoštovanja verskih obredov in cerkve in v bojazni za svoje sebične interese krenila na drugo pot,
namene. V komenskem okraju so na 1 kamor pa jim verno in pošteno Ijud-razpolago drugi prostori, ki bi bolj I stvo ne bo sledilo.
SIROM
Okrožna konferenca ljudske srednješolske mladine Vzhodne Primorske
Dne 6. januarja se je v Postojni vršila konferenca ljudske srednješolske mladine Vzh. Prim. okrožja. Zbralo se je okrog 150 delegatov iz vseh gimnazij okrožja. Razpravljali so predvsem o pomenu našega šolstva v okoliščinah, v katerih danes živimo v Julijski krajini. Ugotovili so, da baš zaradi položaja J ulijske krajine moramo še bolj napeti vse sile, da
3. Red:
V dijaškem domu naj se vzgaja mladina v duhu skupnosti in tovarištva; to bo mogoče doseči, ako bodo reševali razna vprašanja v internatu in odločali o njih vsi gojenci. Dvignil se bo tako čut odgovornosti in samodiscipline. Zato naj:
a) se v domu pospešuje skupno učenje v krožkih in skupno predelovanje učnih snovi. Boljši učenci naj pomagajo slabšim, pri učenju naj pomagajo tudi
bodo naše gimnazije izpolnile svoj I	čistočo* iiaj pazijo sami. Vsak
program in povezale obenem naše dijake z vso ostalo mladino in ljudstvom v trden napredni blok. Razvila se je živahna diskusija, v kateri so dijaki in profesorji poročali o stanju na gimnazijah. Zlasti so razpravljali o pomenu Ustave FLRJ za nas, o disciplini in udarniškem učenju v šoli. Profesorji so zahtevali, da so vzgojitelji res vzgojitelji, ki skrbe za vzgojo dijakov, ne pa le suhi birokrati. Tej zahtevi se je pridružilo tudi dijaštvo. Ugotovili so, da mora biti profesor aktivist SIAU. Kdor se izmika, češ da se »ne sme mešati v
dan se postavijo reditelji.
c)	Naj bodo med seboj tovariški. Vsako netovarištvo in razdor naj se uniči. Treba je vzgojno vplivati na nediscipli-nirance, tako s strani ljudske srednješolske mladine kot s strani uprave in profesorjev ter se čim manj posluževati izključitve. Pri tem naj odloča ljudska srednješolska mladina.
d)	Sami pazite, da ne bodo ponočevali ali pijančevali. Ob uri počitka naj bodo vsi doma, razen tistih, ki imajo sestanke Dijaški dom sc sme zapustiti le z dovoljenjem uprave.
e)	V domu naj ne bo nikakšnega prisiljevanja, ki cepi mladino. Zato se
O R S K E
Delavska zavest raste
PRIM
mora dati dovoljenje tistim, ki hočejo iti k maši; vsak naj sam zase opravlja svoje verske obveznosti.
f) Postavi naj se po posvetovanju z ljudsko srednješolsko mladino šolskim odborom dnevni red in po krajevnih prilikah določi ura vstajanja in počitka.
Za učenje naj bo določeno, skupno z učenjem v krožkih, ponavljanje, največ 4 ure dnevno, vštevši tudi pavzo. V dnevnem redu naj bo določeno vsaj pol ure dnevno za telovadbo in čas za prosvetno delo in zabavo.
4.	Prosvetno delo; zabava:
a)	V dijaškem domu naj bo stenčas, delo naj se vrši v krožkih.
b)	Za zabavo naj se organizira razne družabne igre, zlasti šah; gojenci naj se uče za prireditve.
c)	Goji naj se telovadba.
5.	Odnos do ljudske srednješolske mladine:
Ljudska srednješolska mladina daje vsebino dijaškim domovom, uprava dobiva s strani ljudske srednješolske mladine največjo pomoč in se nanjo naslanja. Uprava mora zato z vsemi sredstvi podpirati delo ljudske srednješolske mladine v internatu. Profesorji in pa-terji naj pomagajo pri razvijanju ljudske srednješolske mladine.
★
Resolucijo, sprejeto na tej konferenci, bomo objavili v prihodnji številki.
Delavci in nameščenci tovarne vezanih plošč v Št. Petru na Krasu so sklenili, da bodo imeli svoj redni sestanek, katerega se bodo vedno vsi udeležili vsak četrtek od dveh do treh popoldne Da bodo vsi navzoči in da ne bo produkcija trpela, delajo tisti dnino popoldne namesto do desetih, do ena jstih zvečer. Imeli so že štiri take sestanke.
V mesecu novembru so tudi zbrali za dobrodelne namene 22.520 lir za Mladinski dom »Toneta Tomšiča« v Št. Petru na Krasu, za vojne invalide so zbrali 22.500 lir in za obdaritev delavskih otrok za Miklavža 16.514 lir. Če pogledamo skupno vsoto vsega zbranega delavskega denarja in število delavcev in nameščencev, ki jih je 150, potem vidimo, da so res pokazali svojo požrtvovalnost, s katero hočejo podpreti našo narodno oblast in pomagati tistim, ki so v borbi največ trpeli in vse izgubili. S tem so pokazali očetovsko skrb do otrok, ki so izgubili starše v času borb, padlih bodisi kot borcev, aktivistov ali pa talcev.
Poleg vsega drugega so se naročili tudi na 120 izvodov »Primorske Borbe«, 60 izvodov »Primorske Delavske Enotnosti« in 60 izvodov »Delavske Enotnosti« iz Sloveniie Ta podružnica Enotnih sindikatov naj služi kot zgled vsem drugim.
Iz Ajdovščine
P odružnica Enotnih Sindikatov pri lesni stroki na žagi v Ajdovščini je naročila za svojih 61 članov 45 izvodov »Primorske Delavske Enotnosti« in 15 izvodov »Delavske Enotnosti« iz Slovenije. Napravili so 150 udarniških ur za izdelavo barak in pohištva za pogorelce iz Predmeje.
Iz Postojne
Delavci v Postojni so zbrali denar za popravilo Delavskega doma v Postojni s tem, da so dali vsak zaslužek enega dneva. Zdaj s tem denarjem popravljajo delavci svoj dom z lastnimi sredstvi, da ne obremenjujejo svoje ljudske oblasti. Sredi januarja bodo imeli otvoritev svojega lastnega doma.
politiko«, s tem hoče le prikriti svoje reakcionarno lice. Delegati so tudi zahtevali, da se izpopolni pravilnik za dijaške domove na podlagi načelnega osnutka, ki so ga na konferenci sprejeli. Zaključila se je konferenca z resolucijo o Ljudski srednješolski mladini in sprejetjem »Načelnega osnutka pravilnika za dijaške domove« ter s pozdravnim pismom Ljudski srednješolski mladini Slovenije in tov. Kardelju, v kateri zahtevajo priključitev k FLRJ. Konferenca je bila uspešna, razčistila je pojme in postavila jasne cilje LSM.
Pred nami stoji sedaj vprašanje, kako bomo spravili vse sklepe v življenje. Zato naj se prirejajo sestanki mladine LSM po razredih, se razpravlja o resoluciji in pravilniku ter predlaga izboljšanje. Predloge naj odpošljejo na OO ZMJK, Ajdovščina. Tako bo vsak seznanjen z nalogami, ki stoje pred njim in jih bo znal tudi izvajati. Zato predlagamo to v obravnavo:
Hačelni osnutek pravilnika za dijaške domove
1. Dijaški do ni: je ljudska ušla va, ki naj omogoči vsej mladini, tudi ubožnejšim in i/, oddaljenih krajev, da posečajo šolo in dobe tu vso oskrbo. Vzgajati mora mladino v
V znamenju dosledne borbe proti fašizmu
Dne 20. decembra ob 9. uri zjutraj so se na zavezniškem kamijonu pripeljali v Šempeter pri Gorici znani čet-niški razbojniki, isti, ki so aprila meseca umorili nešteto partizanov, ko so tu imeli postojanko. Vsi so bili oblečeni v zavezniških uniformah, na čepicah so imeli pripet srbski grb. Po številu jih je bilo 12, večinoma bivši častniki. Z njimi je bila ena ženska-Ob prihodu v vas so se zglasili pri družini Mervič Božidar št. 116, v gostilni Černič Jožef št. 114, pri družini Ličen, ki je ob priliki nemške okupacije zapustila Maribor, in v graščini na Mufejišču.
Od Mervičeve družine so zahtevali, da jim vrne stvari, ki so jih ob svojem begu čez Sočo pustili pri njih, in sicer čevlje, plašče, klobuke, nekaj volne in razno. Poročnik, ki ga ljudje dobro poznajo, je pri tej družini med drughn dejal, da se vsi oni, ki so bili nekdaj v Šempetru, sedaj nahajajo v N apòi ju.
Šesterica teh četnikov se je zglasila v gostilni Černič, ker so v njihovih prostorih imeli nekdaj svoj sedež. Tu so zahtevali, da jim pokažejo kakšne jugoslovanske časopise. Černičeva hčerka jim je ustregla ter jim dala »Ljudsko pravico«, »Soški tednik« in
Idrijska mladina svojim borcem
duhu skupnosti in tovarištva. Biti mora dijakov drug in mu pomagati, da izoblikuje trden na znanosti temelječ pogled v svet, se izobrazi in vsestransko razširja. Zato ne sme služiti za vršenje nacionalnega in verskega sovraštva in nestrpnosti.
2. Uprava:
Pri imenovanju uprave naj sodeluje tudi organizacija ZMJK in naj se upo- j hvaležnosti, ki jo čuti do svojih osvo-števajo njih predlogi in »pravičen ingo- ; boditelj obdarila na Novo leto bor-vori. Ljudska srednješolska mladina naj |	'n	,. . ..	,	xT
vsestransko podpre upravo in dviga , ce VII. Udarne divizije — borce Na-njeno avtoriteto. Ljudska srednješolska | rodne Obrambe. S tem dejanjem je mladina mora pomagati, da se odstrani | mladina ponovno dokazala, da je ljud-
iTjJVrJiLS.i'	»<•» i» v*k. e»o tdo. d, soborci iz
uprave	' hercegovskih vasi
druge. Zbodel jih je v oči članek, katerem se govori, da je Italija zatočišče vojnih zločincev. Ob tej priliki so se spogledali in se nasmehnili. Med drugim so se zanimali, za koga je primorsko ljudstvo, zlasti pa Šempetr-ci. Černičeva hči jim je brez obotavljanja zabrusila v obraz, da je ljudstvo, kot še nikoli, edino za osvoboditelja maršala Tita. Nato je četnik dejal: »To pomeni, da primorski Slovenci niso za Jugoslavijo?« In zopet jim je odgovorila, da je Jugoslavija Titova in je zato ljudstvo za Tita in Jugoslavijo. Posebno so se zanimali, kakšno obnašanje so imeli partizani za časa, ko so še bili v zoni A, nakar so si ogledali dvorano, v kateri ima ljudstvo v Šempetru svoje kulturne prireditve in zborovanja. Kakor že omenjeno, so šli tudi na Mufejišče, kjer je imel do zadnjega aprila svoj stan četniški poveljnik Djujič, Zahtevali so lopate in krampe; s tem orodjem so šli;izkopat nekeizavoje,\kate-rih vsebina so baje dragocenosti, denar, zlatnina itd. Vse izkopane stvari so naložili na zavezniški kamijon in se z njim odpeljali okrog 11.15 ure.-V gostilni Černič so med drugim izjavili, da se v roku desetih dni v: nejo.
Mladina rudarskega mesta Idrije je v želji, da bi izkazala svojim borcem vsaj del tiste velike ljubezni in
in mest enih misli
z nami. — Vsi smo se borili za veliko Titovo Jugoslavijo, v kateri bo vključena Primorska in Trst.
Kako so borci Narodne obrambe sprejeli te darove in kakšne misli so jih pri tem navdajale, nam nazorno pove sledeče pismo, ki so ga borci Narodne obrambe poslali idrijski mladini.
Zahvala borcev idrijski mladini
Ob prejemu vaših darov smo občutili v naših srcih nekaj novega, česar do sedaj še nismo dojeli. Občutili smo, da niso samo na naših domovih srca, ki čutijo, ki se veselijo in ki trpijo z nami. Ne — tudi tukaj, v Idriji so taka srca. Občutili smo, da nismo sami, da je tukaj mladina, ki nam stoji ob strani, ki je z nami prav za prav eno, ki nam hoče nadomestiti vsaj košček doma, ki hoče, da čutimo, da je tudi tukaj naš dom. Na oni dan so bile naše misli pri naših dragih, mislili smo na svoje domove. Bili smo nekako tihi in zatopljeni. Vaši darovi so nas zdramili in začutili smo, da tudi vi mislite na nas. Še močneje kakor do sedaj smo občutili, da je tudi tukaj naša zemlja, da je tukaj mladina, s katero smo se skupaj borili, trpeli in zmagali. Če pomislimo dve leti nazaj, se spomnimo treh senc, ki,so se sklonjene s puškami in bombami v rokah, z neslišnim korakom bližale vasi.	„• ,i0
V oni tihi novoletni noči je hotela
I ta tiha partizanska patrola voščiti Iju-I dem srečno novo leto in skorajšnjo svobodo. Tik pred vasjo so obstali in še enkrat pogledali okoli. Prišli so do prvih hiš — zagrmel je rafal in s svojo strašno pesmijo napolnil tiho novoletno noč. Dva tovariša sta padla, dva curka tople krvi sta pordečila sneg. En tovariš se je srečno umaknil, dva krvava curka pa sta ostala v snegu tik pred vasjo in opomnijala: »Ni še konec borbe, ne trpljenja in ne žrtev — maščujte nas!« Maščevali smo jih. Sedaj je vse za nami. Ni se nam treba bati, da bi nam kdo ukradel ono, kar smo z lastno krvjo priborili, sedaj vemo bolj kot kdaj koli, da je z nami mladina, ki je pripravljena z nami trpeti, z nami boriti se in z nami zmagati. Tovariši mladinci in mladinke, kličemo vam:	Naprej z
nami, da dosežemo ono, za kar so tisoči in tisoči naših najboljših prelili svojo kri!
Sjurt fašizmu —•-svobodo narodu!
Borci Narodne Obrambe.
Iz goriških zaporov
Antifašisti, ki za svoje delo v borbi proti fašistom uživajo plačilo v zavezniških zaporih v Gorici, so poslali ljudstvu iz mesta in okoliških vasi prisrčne zahvale za božična darila — slaščice, cigarete, sadje in ostalo, kar so jim poslali. Zahvaljujejo se za njihovo pozornost iri pošiljajo pozdrave in voščila vsemu primorskemu ljudstvu za srečno, za svobodno novo leto 1946.
★
TEHNIČNA ŠOLA V IDRIJI sporoča, da se je redni pouk v I. razredu rudarskega in elektrotehničnega oddelka Tehnične šole v Idriji začel dne 10. januarja 1940.
Tiskovni sklad
Tiskovni sklad do sedaj: 30.653 lir, 92 din.
Tiskovni sklad 12. jan. 1946
Ajdovščina . . 5458 lir 500 din
Idrija •. . . .	190 lir
DVA JUNCA v starosti 12 in 8 tednov in 1 bika v starosti 8 mesecev (vsi trije so švicarske pasme), zaradi pomanjkanja krme prodam ali zamenjam za seno, krompir ali drug živež. Interesenti naj se zglasijo pri Karel Žigon, Ajdovščina, Uška pot 6.
Kdor še ni poravnal naročnine, naj to stori čimprej !
T ki se sami
Na Planini pri Vipavi je pred letom 1927 delovalo Prosvetno društvo, ki je imelo svojo knjižnico in igralski oder. Ker je grozila nevarnost, da bo fašistična Italija ukinila prosvetna društva, je to Prosvetno društvo na Planini vneslo v svoj pravilnik poseben člen, v katerem pravi, da preidejo v primeru razpusta ali prestanka Prosvetnega društva njegova imovina v last cerkve. Kakor so Planinci predvidevali, se je tudi zgodilo. Prosvetno društvo je bilo razpuščeno in avtomatično je cerkev postala lastnica knjižnice in odra. G. župnik Pišot je vse to prevzel in skrival pred fašisti vse do svobode ter tako rešil premoženje Prosvetnega društva, rešil na ta način, ponavljam, da je te knjige in oder skrival pred fašisti. Prišla je svoboda, ljudstvo si je izvolilo svoje predstavnike, svojo ljudsko oblast in Prosvetno društvo je zopet oživelo. KNOO Planina je pozval g. župnika, da knjige in oder vrne lastnikom, t. j. oživelemu Prosvetnemu društvu, toda g. župnik tega ni storil, ampak je, namesto da bi imovino, ki mu jo je ljudstvo v stiski zaupalo kot poštenjaku, vrednemu zaupanja, pred oltarjem povedal vsemu zbranemu ljudstvu v obraz, da on njihove oblasti ne prizna, pa ne samo krajev-
Szloca’o iz Bšudsiva
nega NO odbora, tudi višje oblasti ne, češ da je še premalo utrjena. G. župnik pa tudi na ponovne želje Prosvetnega društva in naših oblasti ni odnehal, ampak je vztrajal, toda sedaj je našel drugi izgovor. Nenadoma je ugotovil, da on sam ni upravičen, da izroči knjige in oder lastnikom in izjavil, da mora vprašati škofijski ordinariat v Gorici, ki edini lahko odloča o teh knjigah in odru. Škofijski ordinariat je seveda izdal svojo rešitev, odločbo, v kateri' pravi, da je cerkev upravičena pridobivati lastnino kakor vsaka fizična ali pravna oseba in da je cerkev pridobila lastnino nad knjigami in odrom na podlagi pravil Prosvetnega društva samega, to se pravi z drugimi besedami, na zakonit način. H koncu pa je še dostavljeno, da naj se g. župnik ne protivi višji sili, če bi to škodovalo interesom cerkve ali tako nekako. Kaj je s tem dokazal g. župnik? Dokazal je to, da ne prizna ljudske oblasti, da pa na drugi strani prizna škofu Marghottiju pravico razpolaganja s slovenskimi knjigami. Vsi primorski Slovenci vedo, da je bil škof Marghotti fašist, da je bil namesto škofa Sedeja, ki je bil zaveden Slovenec, nalašč zato postavljen v Gorico za škofa, da bo na Primorskem preganjal slovenski je-
zik in da ga potem, ko je bil že vržen iz šol in uradov, vrže še iz cerkve. Marghotti je to poslanstvo, zvest fašizmu, izvršil hitro in točno.
edino veljaven dogovor med g. župnikom in ljudstvom, da bo g. župnik knjige in oder skril, in če bodo stvari rešene, če bo Primorska kdaj svo-
Marghotti je bil slovenskim knjigam j bodna, spet izročil — ne škofu Mar-prav tako nevaren kakor vsak fašist j ghottiju, ampak pravemu lastniku in
s »cofom«. Zato se moramo zahvaliti le sreči, da Marghotti teh knjig ni našel pri g. župniku, kajti če bi jih našel, teh knjig danes ne bi bilo in bi jih ne bilo treba vračati Prosvetnemu društvu. Sedaj pa ta g. župnik, isti, ki je knjige pred Marghottijem skrival, vprašuje tega istega Mar-ghottija, kaj naj napravi s khjigami. Marghotti. ki je bil slovenskim knjigam nevaren, bo torej odločil, čigave so knjige. In vse to zaradi tega, ker neki kanon, neki pragraf iz cerkvenega prava tako pravi. Važen je kanon, ni pa važno to, da so knjige kupili naši kmetje s Planine s svojim denarjem. Važen je pravilnik Prosvetnega društva, ni pa važno dejstvo, da se to društvo svoji lastnini ni odreklo, ampak je v stiski našlo edino rešitev v tem, da prepusti imovino cerkvi. Prepristi ne zato, da zavrže lastnino, ampak da jo ohrani; prepusti v zaupanju v g. župnika in v prepričanju, da bo g. župnik sam, brez grožnje in sile, vrnil imovino, katero je branil propada. G. župnik pozablja, da je edini pravi paragraf poštenost, pozablja, da za Planince velja še dandanes samo tisti tihi do- i
to je prebivalstvo Planine. G. župnik pa se nasprotno poslužuje tistega pravilnika, ki je bil tako napisan, kakor je bil zapisan, le v stiski in g. župnik izrablja to stisko, ki jo je povzročil fašizem. Tihega dogovora se noče več spominjati, nič ne ve za skriti smisel pravilnika. Dela se neumnega in se drži črke in številk raznih členov in kanonov. On pozna samo latinsko pravico, a nič ga ne zanima, kako je sedanji lastnik pridobil to pravico. Prenos lastninske pravice od Prosvetnga društva na cerkev je bil samo zunanji. To ve na Planini vsak, ki je takrat doživljal ukinitev Prosvetnega društva. Ne, g.župnik je vse vzel za res in se sklicuje na Marghottija, ki tudi hoče vzeti za res. Mi vprašujemo g. župnika ali bi on v svoji slepi pokorščini tudi zažgal knjige, če bi to ukazal škof Marghotti? Ali Oi on tudi rabo slovenskega jezika zabranil v cerkvi, če bi tako ukazal škof Marghotti? Ali bi on tudi fašistično zastavo blagoslovil, če bi tako ukazal škof Marghotti? Ali bo on na ukaz škofa Marghottija morda kdaj tudi zlato in denar pobiral za vojno proti
govor, nikjer zapisan, pa kljub temu I Abesiniji ali pa kar celo — pro-
ti FLR Jugoslaviji? Ali g. župnik vse napravi na ukaz škofa Marghottija in njegovega ordinariata?
Zakaj navajamo tako podrobno ta primer? Zato, ker je iz njegji razvidno, kako so se nekateri predstavniki cerkve sami ločili od ljudstva in s tem od ljudske države Jugoslavije in kako hočejo zapuščeno ljudstvo razdvajati. Zakaj g. župnik pod fašistično Italijo ni nikdar izpred oltarja odrekal fašistično oblast? Zato, ker se je ali bal fašistov ali pa, ker je soglašal s fašisti. Tretje možnosti ni. Zakaj si danes, v dobi ljudske oblasti, upa nastopati? Zato, ker se ljudstva ne boji ali zato, ker je proti ljudstvu. Tretje možnosti ni. In zakaj se ljudstva ne boji? Zato, ker računa na podporo reakcije, pa ne ve, da se ta reakcija utaplja. Če bi to vedel, bi se ustrašil reakcije in škofa Marghottija in potuhnjeno trobil, da se ne zanima za politiko. Videti je da g. župnik edino silo in brutalnost rešpektira, kajti sicer bi njegova pohlevnost pred fašisti in sedanja predrznost ne bili razumljivi.
Naj se g. župnik Pišot in vse njemu enaki zavedajo, da s tem. ko skušajo rušiti ljudske vrste, se sami izločajo iz njih in ljudstvo ne vidi več v njih Svojih dušnih pastirjev, ampak sovražnike ljudstva, izdajalce ljudskih koristi, razbijače ljudskih bojnih vrst, kratkomalo podle eksponente reakcije. Dragan Premrov.
»Primorska borba« izhaja tedensko « Ajdovščini.
Urejuje Albreht Roman.