O
SLOVENIJA
UredtiiStvo in uprava: Ljubljana, Gosposka 12 — Naročnina četrtletno 15 din. za po! lota 30 din, za vse leto 60 din — Posamezna štev. 2 din — V zamejstvo za vse leto !i0 din — Poštnoček rac.: Ljubljana 16.176 — Rokopisov ne vračamo — Oglasi po tarifu — Izhaja vsakega 1., 11. in 21. v mesecu — Tiska tiskarna M. Hrovatin v Ljubljani
Timoška in zaječarska vstaja
Predzadnjo nedeljo so v Kraljeviči pri Zaječaru odkrili spomenik žrtvam zaječar-ske »bune«. Ob odkrivanju spomenika je govoril predsednik Dragiša Cvetkovič.
01> tej priliki je, kakor vselej, najboljši način počastitve, kolikor mogoče točna obnova zgodovine lega upora.
Pri volitvah 7. septembra 1883. je mlada radikalna stranka izbojevala odločno zmago. Izvoljeno je bilo 61 radikalov, 34 naprednjakov, 11 liberalcev in 7 drugih. Radikalna stranka je opravičeno mislila, da predstavlja voljo vsega naroda, da ima torej pravico, da se ne gre preko nje, ampak da mora dobiti v roke vlado, ki bo izvrševala to narodno voljo.
Kralja Milana Obrenoviča je doseglo poročilo o tej zmagi radikalov v zamejstvu. Tudi on je bil v tem času silno samozavesten. V zamejstvu je bil namreč deležen velikih počastitev. Na Dunaju ga je sprejel zelo ljubeznivo avstrijski cesar Franc Jožef I. in ga je imenoval celo za imetnika nekega avstro-ogrskega polka. Nemški cesar pa ga je povabil skupno s španskim kraljem na jesenske manevre pri Hom-burgu. Pri teh manevrih mu je izkazoval osebno pozornost in je celo na čelu čet defiliral mimo njega. Tako upoštevan v zamejstvu je imel kralj Milan zmago radikalov naravnost za zasmehljivo klofuto od strani srbskega naroda. Ko se je pripeljal iz zamejstva v Belgrad, na postaji radikalnih poslancev, ki so ga prišli ob prihodu pozdravit, niti pogledal ni.
Nastal je torej položaj, ki ni obetal nič dobrega. Radikalni prvaki so se bali, da bo kralj odpravil ustavo, in so bili odločeni, da jo bodo branili, če treba tudi z orožjem. Tudi kralj je bil v začetku neodločen, zavedal se je pa, da ima poroštvo v svoji pogodbi z Avstrijo, ki se je zavezala, bra-11 iti njegov položaj z orožjem, ako bi ga hoteli Srbi pregnati.
Takoj naslednji dan po kraljevi vrnitvi je dotedanja Piročančeva napredujaška vlada podala ostavko in naslednji dan, t. j ‘21. septembra 1883. je dal kralj naročilo staremu, preizkušenemu policistu Nikoli Krističu, naj sestavi novo vlado. Ta jo je sestavil iz naprednjakov. Potem je najprej obračunal z radikalno narodno skupščino. Na isti seji je prečital dva ukaza, s prvim je bila sklicana, z drugim razpuščena.
To je vplivalo na ljudstvo, posebno na ■nage pijano radikalno stranko, kot pest na oko. Vsi so pričakovali, da bo ustava razveljavljena in govorili o tem, da jo bodo branili.
V	to razpoloženje pa je zadel ukaz, da naj narodna vojska izroči orožje. Izza časov kneza Mihajla je namreč srbski kmet obenem ud »narodne vojske« in je hra-1'1orožie doma. Po preuredbi narodne °jske v poklicno armado, so se vpeljale dragocenejše, moderne puške, ki naj bi se se\e a po novi navadi hranile v vojašnica.!, in zato je vlada izdala odlok, da mo-v?!° u.c 'e narodne vojske stare puške izro-uti. Najmanj se mora reči, da je la odlok izšel v zelo neprimernem času in ob najneugodnejšem razpoloženju. Samo po sebi Umljivo je., da so se razburjene množice radikalne stranke izpraševale, kako naj bi branile ustavo tudi z orožjem v roki, ako naJ najprej orožje izroče.
Radikalna stranka je bila v neprijetnem Položaju. Pri seji glavnega odbora in kakih x . l)0slancev po razpustu narodne skupine, ni sicer napravila nobenega formel-!le"a sklepa, vendar so se vsi govorniki Izrekli soglasno za to, da je treba ustavo raniti, tudi z orožjem v roki. O tem, kaj Je storiti, ako se bo zahtevala izročitev °'°žja, ae sploh ni sklepalo. Njihov list ^amouprava« je prjnesei nekaj jako s rili sestavkov, ki so gotovo razburjenje Jndstva morali samo še povečati. Pred-
sednik stranke Nikola Pašič, ki je enega od teh sestavkov napisal, je pred počelkom upora imel tajen sestanek v Boljevcu. Tam se je govorilo o tem, ali naj se orožje d&, in nazadnje se je večina začela nagibati k temu, naj se orožje ne izroči, Pašič pa je molčal. Navzoči so ta molk imeli za pritrdilo, da so se prav odločili, da naj torej orožja ne dajo.
Upor se je začel v boljevačkem srezu pod vodstvom radikalnega poslanca popa Marinka Ivkoviča; skoraj istočasno v srezu banjškem, pod vodstvom radikalnega poslanca Ljubomira Didiča in ‘24 ur pozneje v okrožju knjaževačkem pod vodstvom radikalnega poslanca Ace Stanojeviča. Ta je kot občinski tajnik organiziral upor po pravilih državne uprave. Uporniki niso hoteli izročiti orožja, odredili so, da naj se po vseh okrajih osnujejo izvršilni odbori in da naj se vsi okrajni uradniki polove in pritirajo v Knjaževac.
Vlada je poslala nad upornike stoječo vojsko. Ta je dobila dvojno plačo na račun upornih okrajev in je bila proti pričakovanju upornikov brez vsega voljna uporabljati orožje proti lastnemu narodu. To orožje je bilo boljše, puške so dalje nesle, kakor puške upornikov, vojska je imela tudi topove in uporniki so bili prej kot v desetih dneh popolnoma premagani.
Postavljen je bil preki sod in izročeno mu je bilo 819 obtožencev, od teh je bilo obsojenih na smrt 94, pa jih je 10 ušlo čez mejo, 63 je bilo pomiloščenih oziroma se jim je zamenjala smrtna kazen z robijo,
na robijo je bilo obsojenih 567, na ječo 5, na zapor 68 in 85 je bilo oproščenih. Med tistimi, ki so ušli čez mejo, sta bila Nikola Pašič in Aca Stanojevič. V resnici ustreljenih je bilo 20 žrtev.
Direktna krivda radikalne stranke ni bila dokazana, posredno pa je gotovo radikalna stranka ustvarila razpoloženje, iz katerega je nastal upor. Kralj Milan je imel za edino povzročiteljico upora radikalno stranko in je upor izrabil za to, da jo iztrebi.
Zaradi zanimivosti naj navedemo, da je belgrajska politika posebno vneto iskala arhiv glavnega odbora radikalne stranke, ki pa se je med tem varno hranil v blagajni glavne državne blagajne, kamor ga je dal shranit prekanjeni belgrajski advokat Milan Mostič, ki je prepričal blagajnika, da so to njegovi vrednostni papirji.
Na videz se je moglo misliti, da je kralj Milan v vsem obsegu triumfiral nad radikalno stranko, ali bolje, da je zmagala stoječa stanovska vojska z birokracijo vred nad radikalno mislijo narodne volje, utelešene v narodni vojski in od ljudstva izbranih izvršilnih odborih.
V	resnici pa so ostale žrtve tega upora vpisane v narodovo dušo kot junaki in bojevniki za narod in ta upor je zadal dinastiji Obrenovičev in posebno takratnemu predstavniku kralju Milanu težak moralni udarec. Seveda se je moralo pridružiti še mnogo takih udarcev, da je bila nazadnje zlomljena absolutistična dinastija Obrenovičev.
Vojna in politika
Mussolinijev govor.
V ponedeljek 18. t. m. je imel po dolgem času zopet duce Mussolini večji govor.
V	tem govoru je najprej slovesno zatrdil, da je po njegovem prepričanju edini pravi krivec, da je prišlo do vojne Anglija. Izrazil je tudi trdno prepričanje, da bo ta moderna Kartagina uničena. Povedal je, da je on naravnost naprosil Hitlerja, da naj sprejme njegov predlog, da bodo Italijani Nemcem pomagali v zrakovni vojni, dasi Nemci pomoči ne potrebujejo. Opozoril je, da tedaj, ko je Italija stopila v voj-no’ da izpolni svojo obljubo napram Nem-<'iji^ ni nihče pričakoval, da se bo najmočnejša armada, to je armada Francozov, v nekaj dneh sesula v prah. Slavil je tiste Italijane, ki so tako srečni, da jim je dano, boriti se v vojni. Zahvalil se je tudi civilnemu prebivalstvu za razumevanje, da je vojna za Italijo nujna. Dosedanje omejitve, ki jih nalaga vojna, da so znosne, da se bo pa treba pripraviti še na hujše. Omenil je, kakšne so bile resnične izgube in škoda pri Tarentu ter izjavil, da bi bilo pod častjo, če se ne bi poročalo Italijanom vse po resnici. O grški vojni je najprej poudaril, da Grki Italijane sovražijo, daši je nekaj Italijanov v vojni zanje padlo. Italijani da so sneli Grčiji krinko z obraza in bodo Grke tudi popolnoma premagali, če ne v dveh mesecih, pa v dvanajstih. Zelo je poudarjal, da postaja zveza z Nemčijo vedno prisrčnejša. O končni zmagi osi on prav nič ne dvomi.
Zveza med IJSA, Anglijo in Siamom.
Japonci poročajo, da so izvedeli iz zelo zanesljivih virov, da se je sklenila obrambna zveza med temi tremi državami. Angleži da so zagotovili Siamu, da bo dobil nazaj ozemlje, ki ga je svoje dni moral odstopiti Indokini, ter obljubili, da bodo ob kakem napadu prišli Siamu na pomoč z malajskimi in indijskimi četami, Ameri-kanci pa da so obljubili večji kredil Siamu in pomoč vojnega brodovja. Ako jo ta
vest resnična, pomeni to važno dejanje, ki bo imelo velik vpliv pri urejanju novega svetovnega reda na skrajnem Vzhodu. Povedati pa moramo, da Amerikanci odločno zanikajo, da bi se bila kaka taka zveza sklenila.
Diplomatično delo.
Ves svet je ugibal, do kakih sklepov bo prišlo ob obisku Molotova v Berlinu. Po njegovem odhodu nazaj v Rusijo se je vno-
vič po časopisju oznanjalo, da do kakega novega sklepa prav za prav ni prišlo. Obisk je gotovo psihološko imel velik učinek. Po izvolitvi Roosevelta za predsednika USA in po splošnih poudarkih, da bo USA najkrepkejše ozadje za vojskujočo se Anglijo, je nemški človek lahko mislil, da ima Nemčija tako ozadje pač v Rusiji. Splošno mnenje je bilo, da se je precej govorilo o Balkanu, predvsem o Turčiji, in zelo se domneva, da je Nemčija priznala Zvezi Sovjetov najmanj enako pravico do Bospora in Dardanel, kakor jo ima Turčija.
Zadnje dni je prišlo do sestanka Ciana, Ribentroppa, Serrana Sunerja, vrhovnega poveljnika Keitla pri Hitlerju v Berchtes-gadmi. Razumljivo je, da se splošno domneva, da se bo razgovor sukal o vlogi Španije v nadaljnji vojni.
Vojni dogodki.
Med vojnimi dogodki, ki so omembe vredni, spada veliki napad zrakovnega nemškega ladjevja na* angleško mesto Conventry, žilava bramba Grkov, zavzetje kolonije Gabon po De Gaulleu in naša službena objava, da so bila letala, ki so metala bombe na Bitolj, italijanska in da so se Italijani opravičili, da so se zmotili.
Japonska ponudba Kitajski.
Veliko pozornost je zbudila vest, da so Japonci ponudili vladi Čiangkajšeka mir. Pripravljeni so bili izprazniti in prepustiti jim vso južno Kitajsko, pač pa bi obdržali severno Kitajsko in Mongolijo. Istočasno z vestjo se objavlja domneva, da Ciangkaj-šek te ponudbe ne bo sprejel.
Okrog Francije.
Nemci so pričeli s preseljevanjem Francozov iz Alzacije; ti se morajo izseliti v nezasedeno Francijo. Pri tem so se Nemci sklicevali na to, da je to ravno tako upravičeno, kakor izseljevanje Nemcev iz južne Tirolske, iz Besarabije in vzhodnomorskih pokrajin. Pri Francozih pa seveda ti razlogi ne najdejo hvaležnih ušes in povzročajo precej razburjenja in težav vladi maršala Petaina. Ta vlada je vprav v zadnjem času službeno sporočila Zedinjenim državam v Ameriki, da hoče ostati z njimi v prijateljstvu, kljub vsemu svojemu težkemu položaju.
Slovanska kri ali slovenska naivnost ?
»Gorenjec« je priobčil sestavek »Slovanska kri«. V njem pripoveduje o slovanski neslogi, kako so se Cehi in Poljaki začeli sporazumevati šele tedaj, ko so zgubili svoji neodvisni državi, kako so se Srbi in Bolgari desetletja vojskovali za nekaj okrajev, ko pa je vendar vseeno, ali jih imajo Bolgari ali Srbi. Tudi dvajsetletne borbe v naši državi da je kriva »slovanska kri«, ki da se prepira za malote, pozablja pa na velike skupne koristi. Potem pa še pravi:
Nt redko prihajajo sedaj iz Hrvaške Slovenci, ki so bili uslužbeni v javnih službah, kakor tudi pri zasebnikih. Sedaj moledujejo za službe in pripovedujejo, da so jih vrgli na ceslo na Hrvaškem zato, ker so Slovenci!
Morda nekateri pretiravajo, toda resnica je, da je moralo iz Hrvaške nemalo Slovencev zalo, ker so Slovenci.
Pisec teh vrst je prijatelj Hrvatov, toda tako ravnanje je protihrvaško in protidržavno! Ali mislijo Hrvatje, da si s tem pridobivajo simpatije? Ali se ne zavedajo, da s takim ravnanjem delajo isto kakor so Poljaki naproti Čehom ali Čehi naproti Poljakom? Proti takemu šovinizmu bi morali nastopiti vsi hrvaški rodoljubi in vsi, ki jim je na srcu dobrobit skupno države.	\
Tudi mi Slovenci imamo	precej	slovanske
krvi v sebi in morda premalo smisla za skupnost, toda v tem oziru nam nihče ne more očitati, da smo naproti Hrvatom ali •Srbom šovinisti. Dasi je Slovenija za nas premajhna, posebno ko smo morali sprejeti toliko bratov, ki so pribežali preko	meja,	vendar	nismo	po-
vliti iz svoje srede ne	enega	Srba, še manj	pa
kakega Hrvata. V Kranju se ti je poleti zdelo, kakor da si kje na Hrvaškem, toliko delavcev je služilo svoj kruli pri nas iz Hrvaške. V vseh poklicih so pri nas bratje Hrvatje in mislimo, da nam morejo vsi ti dati spričevalo, da niso pri nas nikogar podili iz službe ali pa izpodrivali koga zato, ker je Hrvat. Vsaj vsak mesec pobira kdo iz Hrvaške po Kranju in okolici nabirke za ta ali drugi namen: za sirote, za pogorelce, za po toči oškodovane, za cerkev in druge dobrodelne zavode, pa še nikogar nismo podili iz Slovenije zato, ker je Hrvat.
•Slovenija je milijone izgubila na Hrvaškem, kamor smo radi posojali odvečni denar. Iz Hrvaško ni prišla niti para v Slovenijo. Koliko milijonov je zabila samo Zadružna zveza v Dalmacijo! Slovencem ne more nihče očitati, da smo šovinisti, da ne moremo v svoji sredi trpeti Hrvatov! Mi bi želeli zaradi države, pa tudi zaradi Hrvatov, da bi Hrvatje vsaj tako ravnali s Slovenci v hrvaški banovini, kakor Slovenci ravnamo z brati Hrvati v Sloveniji!
Mi smo že večkrat opozarjali na to, da se nam zdi tisto sklicevanje na slovansko neslogo in slovansko kri, s katero po eni strani opravičujemo svojo malomarnost, po drugi pa delamo široke ceste raznim bratovskim« imperializmom, docela in v načelu zgrešeno. Kolikor je v njem resnice in stvarnosti, je to občečloveško, in morebiti bi lahko podali iz zgodovine več primerov za germansko ali romansko neslogo kakor za slovansko. V tem pogledu se lahko sklicujemo tudi na neki Radičev sestavek. ki smo ga nedavno tega priobčili.
Kar pa se tiče bojev v naši državi, je stvar taka, da je prišlo do njih samo, ker smo Slovenci in Hrvatje zahtevali enakopravnost. Ce bi je ne bili zahtevali, bi do teh bojev ne bilo prišlo, sam rajski mir bi vladal v naši državi. »Slovanska kri« pa nam po tem nauku ni dala, da bi prenašali krivico, bojevali smo se zoper njo. S tem, da smo se zoper njo bojevali, smo se pa pregrešili zoper edinost med slovanskimi narodi. Slovenci in Hrvatje smo torej krivi needinosti in bojev v naši državi, ne pa tisti, ki so nas zapostavljali in hoteli uničiti našo narodno samobitnost. Te logike bo gotovo vsak jugosloven, vsak Ve-likosrb vesel, in prav čudili se pomo, če ne bomo brali v prihodnjih dneh vrsto priznal-nih navedkov iz »Gorenjca« v njihnih listih.
A še bolj bo vesel vsak jugosloven »Go-renjčevega« zatrjevanja, ko govori o bol-gavsko-srbskih sporih, da je vseeno, če imajo kak okraj Bolgari ali Srbi. Potemtakem bi bilo tudi vseeno, če se na primer Bela Krajina ali Prekmurje priklopi Hrvaški. In če je vse to vseeno, potem bi imel zmeraj tisti prav, ki si prisvaja bratovsko zemljo, tisti, ki bi svojo zahteval nazaj, pa ne, ker bi s tem kalil slovansko slogo, Res, sklep prav posebne vrste!
Povest o neki posebni slovanski neslogi je pa ne samo neresnična, ampak tudi škodljiva. Saj naravnost goji nekakšen fatalizem med nami, češ kaj bi se človek trudil in pehal za zdravo sožitje rned Slovani, ko pa je slovanska kri taka, da je vse zastonj. Zdi se nam, da neslogo med Slovani najbolj pospešujejo tisti, ki nam jo prikazujejo kot našo usodnost, zoper katero je vsak boj bolj ali manj zastonj.
In če piše »Gorenjec«, da je tudi dvajsetletnih bojev v naši državi za enakopravnost Slovencev in Hrvatov kriva »slovanska kri«, potem — sicer gotovo nehote! — podpira jugoslovansko vodilo, da je treba Slovence in Hrvate magari s silo gnati v unitarizem. Kajti prav in samo mi Slovenci in Hrvati smo bili od vsega začetka za to, da živimo v naši državi edini, vsak na svojem in vsi za skupnost, ne pa da bi samo eni morali vse dati in žrtvovati, drugi pa malo ali nič. Če je bilo torej needinosti, če je bilo bojev v naši državi, jih pač niso krivi tisti, ki so hoteli imeti samo enako pravico, pač pa tisti, ki nam enakopravnosti niso priznavali. Ne torej slovanska kri — Slovenci in Hrvatje smo menda vsaj tudi Slovani — pač pa nam sovražno in škodljivo početje jugosloven-skili centralistov je povzročilo »slovansko neslogo« med nami. Menda tudi ne bo naroda na svetu, ki bi hotel biti z drugim »složen« pod pogojem, da se mu krivica godi. Needinosti je pač zmeraj in edino kriv tisti, ki dela krivico, ne pa tisti, ki krivic noče prenašati.
»Gorenjčev« sestavek pa je še v enem pogledu zanimiv. Bolj mimogrede in morebiti tudi nehote nam osvetljuje naše denarno gospodarstvo. Milijone denarja smo posodili na Hrvaško in jih nismo dobili nazaj, in samo Zadružna zveza je v Dalmacijo zabila milijone! Mi smo torej po sprevidnosti tistih, ki bi naj vestno upravljali prihranke našega malega človeka — in posebno pri Zadružni zvezi gre samo za take prihranke — zgubili velikanske zneske, poleg velikanskih javnih dajatev, ki so šle v milijarde, smo še povrh pošiljali prostovoljno težke denarje na jug, pri nas doma pa je gospodarstvo hiralo. Kajti ne industrijalec ne obrtnik ne kmet ni mogel dobiti kredita, varčevalci niso mogli dobiti niti svojih prihrankov nazaj, često so zgubili nad polovico krvavo zasluženega denarja, če so bili v zadregi in so morali prodati svoje hranilne knjižice.
Res, kdo je bil tisti, ki je tako imenitno upravljal naš denar?
Kar vnaprej naj pa povemo, da nima s tem »slovanska kri« spet nobenega opravka, kvečjemu slovenska neumnost. Kajti nikoli v zgodovini in nikjer na svetu ne pozna politika hvaležnosti. Kdor je kedaj nanjo računal, ta je pokazal ne samo popolno nevednost, ampak tudi nič manjšo nepresodnost.
In to je uspeh naše dvajsetletne »gospodarske« politike. Pošiljali smo denar na jug — neprostovoljno, pa tudi prostovoljno. Ker pa je denar podlaga gospodarstva, so začele tudi naše gospodarske naprave ena za drugo romati na jug. In ker brez gospodarstva ni biti za človeka, so morali za našim denarjem in našimi gospodarskimi napravami tudi naši ljudje na jug.
A tudi »Gorenjec« mora zdaj ugotoviti, da so denar obdržali doli, ljudi nam pa pošiljajo nazaj.
To je klavrna bilanca naše imenitne politike. Ne pa slovanska kri.
Lojze Ude:
Nekaj pripomb k sodobnim razmišljanjem Andreja Beiičana
Ko je Beličan čutil potrebo tako na široko utemeljevati nevtralnostno stališče, ki da ga moramo zavzemati v borbi, ki jo gledamo pred nami, so tudi moje pripombe zavzele širši obseg, kakor bi se to za pripombe spodobilo in kakor sem prvotno nameraval. Še v tem obsegu sem se moral zelo omejiti in svoje misli le nakazati.
Tako morem k glavni temi, za katero gre, šele po ovinkih napraviti nekatere zaključne in deloma povzemajoče ugotovitve.
Beličanu v sodobnih razmišljanjih v bistvu ni moglo iti za to, da bi utemeljeval vojaško in politično nevtralnost Jugoslavije v današnjem položaju. Volja, ohraniti to nevtralnost, se iz zadržanja in izjav jugoslovanskih odločilnih krogov dovolj jasno vidi. Ko nadalje Beličan dokazuje, da je treba to nevtralnost, da bo trdna, nasloniti na Sovjetsko zvezo, mu tudi ne more biti za to, da bi utemeljeval nujnost dobrih odnosov Jugoslavije s Sovjetsko zvezo. Saj vendar ne more trditi, da smo prav »ljudje sredine« v Sloveniji proti temu kedaj kaj imeli. Mirno lahko trdim, da je prav nasprotno res. S svojimi izvajanji hoče Beličan doseči neko nevtralnost, ki bije v obraz vsakemu zdravemu čutu za resnični položaj slovenskega, hrvaškega in srbskega naroda. Beličan hoče od nas priznanja, da se položaj slovenskega naroda in sploh vseh malih narodov z izidom te vojne, pa naj bo že kakršen koli, ne more bistveno izpreme-niti. Imperializem je pač imperializem. Iz-premeniti da bi ta položaj mogla menda le »svetovna« revolucija ali razširjenje Sovjetske zveze. Beličan tudi govori tako, kakor da je nevtralnost odvisna samo od naše volje in da je varnost Sovj. zveze tudi naša varnost, njen zemljepisni in politični položaj tudi naš zemljepisni in politični položaj. Govori nadalje tako, kakor da je nevtralnost Sovjetske zveze izven vsakega dvoma, ko kaže mnogo znakov na to, da je Sovjetska zveza v stanju le nevojsku-joče se države.
Nevtralnost, kakor si jo zamišlja Beličan, je za tiste Slovence, ki ljubijo resnico bolj kakor doktrine, nesprejemljiva. Taka nevtralnost temelji na neki veri v Sovjetsko zvezo, ki ne vzdrži kritičnega pogleda in za katero tudi v dejanjih ali nedejanjih Sovjetske zveze ni najti opore.
Leninizem — stalinizem je mešanica marksističnega nauka in ruskega duha, zlasti ene njegovih najbolj značilnih lastnosti: nerazumevanja smisla mere in preziranja Evrope. Ljudje, ki so šli v boj pod zastavo marksizma, so dali obraz današnji Rusiji.
V	boju z ruskimi razmerami pa so ruski marksisti vendarle od dne do dne bolj izgubljali stik z ostalim človeštvom in umevanje za njegove posebnosti. Ruska zemlja jih je v tem smislu vendarle požrla. Kominterna, to je danes ruska država, Sovjetska zveza. Resnični mednarodni, svetovni in občečloveški značaj je koininterna že močno izgubila in danes je njena, od Mo-skve zamišljena naloga zelo podobna tisti, ki si jo je zamislil nemški nacionalni socializem z nemškimi narodnimi manjšinami. Leninisti drugih narodov se tega zanje tragičnega dejstva še ne zavedajo. Med tistimi, ki se tega ne zavedajo, je Beličan. Edini up takih ljudi, kakor je Beličan, more biti razširjenje Sovjetske zveze imperialistično, kar pa se more zgoditi le v nekem določenem primeru, preko Nemčije.
Od Sovjetske zveze moremo pričakovati le pomoč, ki bo v njeno izrazito imperialistično korist, tedaj pa celo, če bi te »pomoči« tudi ne hoteli.
Zelo sem vesel, da Beličan zaključuje svoja sodobna razmišljanja z zahtevo, da se tudi pri nas izvede jasna razmejitev med nasprotniki, ki bo onemogočila sleherno slepomišenje. Res je to treba. Jaz sem to že zdavnaj mislil, od 23. avgusta 1939. dalje pa tudi vedno bolj odločno zahteval. Ko prihaja sedaj glas tudi od te strani, mi je to zelo prav. Res je. Treba je prenehati s tem klavrnim dvoživkarstvom, ki se je razpaslo v našem kulturnem in političnem življenju in ki nas od dne do dne bolj duši. Seveda vidi Beličan pri tem samo tiste svoje bližnje sorodnike, ki napišejo tu in tam kako besedo v »Slovenijo«. Morda gre pri nekaterih od teh res za dvoživkarstvo. Pri drugih pa gre pač tudi za drugo prepričanje, kakor je Beličanovo. Sicer pa naj opravijo z Beličanom sami. Meni so kamen
spotike predvsem tisti dvoživkarji, ki gredo z ljudmi Beličanove vrste v ožji ali širši zvezi kot pravi snobi ali kapitalulanti.
Snobi okrog Beiičana so ljudje kar naj-vulgarnejšega marksizma, ki pa vohajo iz-premembe v Beličanovi smeri. Zato si že danes postiljajo. No, zanje mi ni žal. Naj kar ostanejo tam, kjer so. Beličan, ki je sicer moj vroči nasprotnik, ki ga pa vodi, to rad priznavam, dovolj pristno in globoko prepričanje (Beličan je pravi obsedenec ideje), jih, mislim, na skrivaj tudi sam skoraj tako zaničuje kakor jaz.
Med kapitulanti pa so ljudje, ki niso brez nekih zdravih in pravilnih občutkov. Beličanu ne pritrjujejo v celoti. Tudi pred njim samim ne. Vendar pa so obupali nad mogočostjo, da bi med mlinskima kamnoma raznih celostnih sestavov bil možen še kak tretji sestav. Recimo temu sestavu za zdaj, ker bi obširnejše razpravljanje presegalo okvir teh pripomb, sestav nesenti-mentalnega, a vendar doslednega človečan-stva in svobode, poglobljenega smisla za individualizujoče sile zgodovine, zlasti najizrazitejših duhovnih kolektivnih individu-alitet, narodov, sestav resnične demokracije. To bi bil sestav, v katerem se seveda razni titanski ambiciozneži in absolutneži, ki nazadnje ne vodijo nikamor drugam kakor v to, da nekaj tisočev človeških spak zajezdi milijone ljudi, ne počutili dobro; tudi ne tisti, ki v nekem mehaničnem univerzalizmu ne vidijo živega človeka, živega naroda, ki je blizu, ter se s tem univerzalizmom skušajo pregoljufati preko bližnjih nalog in dolžnosti.
Kapitulanti, to so obupanci. A ker niso brez poštenosti, se pridružujejo tistim, ki v zmagujočih totalitarizmih predstavljajo v njihovih očeh manjše zlo. Dovolj v oblasti dialektičnega materializma z vzorom Sovjetske zveze pred očmi, pravijo, da mora tako, kakor je nastavljeno po »realnih« silah, človeštvo priti do nove svobode (osebna svoboda se jim vendarle zdi nepogrešljiva za pravilno ureditev družbe, medtem ko Beličanu to ni nobeno važno vprašanje) le skozi inferno »proletarske« diktature (ki je v Sovjetski zvezi dejansko le diktatura
kominterne in sicer prav nič predhodna, temveč po namenu oblastnikov zelo kon-servirana).
Posebna skupina dvoživkarjev-kapitulan-tov so tisti krščanski socialisti, ki se zadovoljujejo s pisanjem o dveh kulturah v mejah enega naroda, prepuščajoč v bistvu leninistom, da »izravnajo« ta nasprotja, in tisti krščanski socialisti, ki so zmožni pisati članke takega trpnega, neaktivnega duha, kakor je članek »Svetovne in slovenske perspektive«. O tem bo še treba obširneje govoriti.
Beličanov poziv na razmejitev med nasprotniki sicer dobro razumem. Kakor vse drugo, je tudi ta poziv izšel iz njegove discipline. To je popolnoma isti duh, kakor veje iz knjig »Književni svesci«. To je duh Pavlova, Šestaka, Priče in drugih. Na Hrvaškem so objekt teh napadov Krleža i" njegova družba. Nočem se isliti s to družbo. Prostovoljna Iragika njihove pozicije je namreč v tem, da se branijo proti ljudem Beličanove in Šestakove vrste z ravnine marksizma, dialektičnega materializma. To pa je prav tako nemogoče, kakor se braniti proti našim političnim katoličanom z ravnine katoliške pokorščine in pravovernosti. Početje prvih se mi vidi še celo bolj brezplodno kakor početje drugih. Marksizem je namreč izključno tostranska, prvenstveno politična ideologija. Katolicizem to ni. Hierarhija vsaj teoretično priznava možnost deljenega mnenja v mnogih političnih vprašanjih. Tudi enciklike teoretično niso zamišljene kot kake dogme v pravem pomenu te besede. Moskva pa tako teoretično kakor praktično zahteva od človeka popolno podreditev v vsem, kar ona za pravo spozna. To je totalitarnost v najčistejšem pomenu te besede. Brezupna je borba proti ljudem, za katerimi je avtoriteta Moskve in njene interpretacije marksizma, v imenu nekega marksizma ali leninizma, boljšega razumevanja teh naukov.
Tudi pri nas je nekaj Krležev.
V	tem edinem torej vendar morem dat' prav Beličanu: Boj dvoživkarstvu!
Tako bo tembolj jasno, da se, notranje* k jugoslovenskemu nacionalizmu in poli tičnemu katolicizmu kot tretji nasprotnik pokončne, sebi zveste rasti slovenskega Človeka, pridružuje še leninizem s svojo klavrno družbo snobov in kapitulantov.
(Konec.)
ZAPISKI
Slovenskemu človeku v spomin
Pred poldrugim mesecem je proti vsemu pričakovanju odšel v večnost fakultetni tajnik Viktor M. Zalar. Prav v teh dneh bi pokojni praznoval svoj 59. rojstni dan. Vprav sredi dogodkov, ki bodo bistveno vplivali na usodo našega naroda, je plemenitemu pokojniku ostala neizpolnjena želja, da doživi razplet vprašanj, ki so se pojavila v vsem svojem obsegu, v vsej ostrini in pomembnosti.
Zagrenjen in razočaran borec za pravice slovenskega naroda in pravice posameznika se je umaknil v študij naših narodnih umetnin, ki jih je poznal do podrobnosti, v zbirko naših narodnih spomenikov, keramike in vzorcev naših narodnih ročnih del. Kljub temu je pa ostal zvest idealom svojih mladih let.
Lepa in obsežna je bila zbirka njegovih vzorcev naših narodnih ročnih del, ki jih je pokojnik sestavljal s tolikšno ljubeznijo in pri njih prebdel neštete ure. Občudovanja vredna so bila ročna dela, izvršena po njegovih vzorcih, ljubezen pokojnika do svojih vzorcev je bila pa edinstvena.
Dolgotrajna bolezen na očeh mu je onemogočila, da nam zapusti zanimive pisane spomine iz naše polpretekle dobe, ki jo je doživel kot aktivni sodelavec in so-ustvaritelj.
Oceno njegovega kulturnega delovanja prepustimo drugim, iz kroga njegovih ožjih prijateljev naj omenim le nekaj slik, ki kažejo pokojnikov značaj in brezpogojni odpor proti obstoječim razmeram.
Pred približno osmimi leti sem si zaradi vestnega izvrševanja službenih dolžnosti nakopal s strani nadrejenih znatne ne-prilike. Po pojasnitvi dejanskega položaja mi je takrat le manj znani tajnik ponudil vso mogočo pomoč ter me sprejel v družbo svojih ožjih prijateljev. »Dosegel sem starost, ko človek zaključi krog svojih pri-
jateljev. Tebi pa še ponudim bratovščino«, mi je ob tej priliki dejal. Takrat sem pri' čel spoznavati značaj pokojnika, kot borca za poštenost in pravico, zato si bom štel njegove besede vedno v čast.
V	dobi diktature in njenih spre«111’11 pojavov me je po pogovoru v širšem gu svojega poznanstva, ki bi imel v danih razmerah zame neugodne nasledke, povabi na svoj dom, kjer se je povsem nepričakovano zjokal in mi dejal: »Oprosti mi, moja borba v prejšnjih letih ni bila namenjena takih razmeram.«
Ob ustanovitvi organizacije političnih preganjancev iz pred- in medvojne dobe je pa članstvo, vkljub večkratnim povabi' lom za pristop odločno odklonil, češ, ine' ni ni za moje neprijetnosti potrebna i1*' kakršna posebna odškodnina, oziroma n*1' grada.
Iz dobe svojega jetništva se je rad spo' minjal le veselih dogodivščin, večkrat pa takratne razmere primerjal z dana:i' njimi.
Vkljub vsem neprilikam in zagrenjen0! sti je pa pokojnik prav do zadnjega živ® v trdni veri v lepšo in boljšo bodočnos
našega naroda, čeprav so ga razmere
njih let močno potrle.
Cela vrsta podobnih slik kaže na plenie
niti značaj pokojnika, ki je bil ves čas
do-
sleden in zvest Slovenec in Jugoslovan pravem pomenu besede. Prav zaradi te£ je ves čas moralno in tvarno podpiral i19 ša prizadevanja.
Naj bo ohranjen v trajnem in lepem sl)0 minul	I.L.	P'
O prilagojevanju
Dr. Dinko Puc, ban petomajski, tisti’ K se je ogreval za protidemokratične, to protiljudske vladavine jugoslovenskih c tralistov in tudi neutrudno »deloval* njih 110 zmago, piše v svoji »Slovenski sedi«:
Zaradi dogodkov v preteklih letih smo videli (marsikje, kako so bile osebe, poznane dotlej
V	javnosti kot dosledne in značajne — pripravljene prilagoditi se naenkrat tudi novim siste-luom. Marsikdo je bil pripravljen žrtvovati svoje demokratsko prepričanje ali svoje nazore
0 socialni ureditvi družbe ali celo svoje miš-! ljenje o svobodi, samo da se izogne borbi in
tte izpostavi svojega življenja nevarnosti.
Če so se pa torej že »dotlej kot dosledne in značajne poznane osebe« znale tako imenitno prilagojevati »novim sistemom«, kako so znale to delati šele osebe, ki niso bile nikoli znane v javnosti kot dosledne in značajne.
In če je bil marsikdo pripravljen, žrtvovati svoje prepričanje zato, da se izogne boju ali ne izpostavi svojega življenja nevarnosti, tedaj je gotovo res, da jih je mnogo več takih, ki niso zaradi strahu pred bojem in smrtjo »žrtvovali« svojega prepričanja, ampak za čisto navadne tvar-ne koristi. Pri tem bi samo še omenili, da je nemogoče govoriti o žrtvi za stvar, ki je kdo nikoli niti imel ni.
A teh »žrtvovalcev« je toliko, da bi se spričo njili o onih prvih komaj splačalo pisati. Zato bi tudi g. dr. Pucu priporočili, da kaj o le-teh napiše. Z zanimanjem ga bomo brali, mi še prav posebno.
Zvezna preureditev Jugoslavije
»Hrvatski dnevnik« priobčuje poglavitno vsebino sestavka »Zunanja in notranja politika Jugoslavije«, ki ga je prinesel ruski časopis »Mirovoje hozjajstvo i mirovala politika«. Ker so začeli zadnje čase Velikosrbi spet vojno zoper neizogibno zvezno preureditev naše države in se pri tem radi sklicujejo na vse mogoče, naj navedemo iz omenjenega sestavka nekaj značilnejših misli:
ko je prešlo k odkriti diktaturi, so srbski vladajoči krogi hoteli nasilno uresničiti državno enotnost. Leta 1931. je razglasil kralj novo Ustavo, po kateri je bila dovoljena skupščina
1 eno samo vladno stranko. To ni zmanjšalo 'splošne nezadovoljnosti...
•.. Poraz Jevtiča pri volitvah je dovedel do dejanskega razpada Jugoslovenske nacionalne stranke.
Stojadinovičeva vlada je obdržala če ne oblice pa v vsakem primeru glavne načine vojaške diktature in poskušala, da jo obdrži s Pomočjo parlamentarnega manevriranja. Notranje tožav<*, ki bo so zmeraj bolj jnfnle v zvezi s prizadevanjem, da se ohrani srbska hegemonija, so se še bolj zamotale zaradi zunanjepolitičnih momentov.
Zvezno preurejevanje države, ki se je začelo Po srbsko-hrvaškem sporazumu z dne 26. avgusta 1939., še ni popolnoma rešilo narodnega vprašanja. Vendar pa izraža federativna smer, v kateri gre jugoslovanska vlada, v veliki meri voljo jugoslovenskih narodov za skupno življenje na osnovi narodne enakopravnosti in predstavlja zato napreden pojav, posebno če ga primerjamo s tisto obliko »zedinjenja« Jugoslavije, ki ji jo je dal versajski mir. Federativna preureditev Jugoslavije, katere končno rešitev zahtevajo sami narodi Jugoslavije, ima tudi važen zunanjepolitični pomen za državo. Jugoslovanska vlada bo laže ohranila svojo nevtralnost v sedanji imperialistični vojni, če ''o šla v svoji notranji politiki po poti federa-ti\ne preureditve države.
Uprava stare Srbije
(Odlomki iz >•Politične zgodovine Srbije« Slobodana Jovanoviča)
V	15. stoletju so Turki zagospodarili v vsej Srbiji. Po malem so iztiskali domače vladarje, ki so jih prvotno pustili vladati naprej kot vazale in z njimi vred avtonomijo, ki jo je še užival srbski narod. Upra-',a je prehajala v roke Turkov in Srbija je da razdeljena na razne pašaluke, vidin-skega, zvorniškega, niškega in prištin-skega.
lurki so upravljali svojo državo po sistemu, ki je bil za tedanji čas čisto svojevrsten; v dobi, ko je v Evropi vladal fevdalizem, so 1 urki vladali po strogo centralističnem sistemu. Pod njihovim vladanjem si seveda ne smemo predstavljati neke uprave v sedanjem ali pa vsaj tedanjem evropskem smislu. V Turčiji je pa tudi manjkalo tisto, kar je na zahodu v oni dobi nadomeščalo neki pravni red, manjkala je etična podlaga patriarhalnega razmerja med fevdalnim gospodarjem in njegovimi Podložniki, razmerje, ki je do neke mere brzdalo samovoljo gospodarja, razmerje, ki le zrastlo iz narodne in verske skupnosti jn skupne tradicije. Maloazijski osmanlija, *) se je kot veleposestnik ali visoki uradnik doselil med podvrženi slovanski živelj, Je bij tujec po jeziku in veri. Prišel je kot '‘dajalec in kot tak je nastopal do konca "skega režima. Nobene skupnosti z do-
Zmeraj nove lovske nesreče
Pred nekaj dnevi je obstrelil v kranjski okolici neki lovec svojega tovariša, ko je streljal na zajca. Obstrelil ga je kljub temu, da je vedel in videl, kje ta njegov tovariš stoji, da mu je ta baje celo z roko mahal, naj vsaj ne strelja.
Mi smo že nekajkrat pisali o lovskih nesrečah pri nas, ki so menda prava posebnost slovenskih »lovcev«. Otrok na polju, popotnik v gozdu, celo lovski tovariš sam — nobeden ni varen pred takimi lovskimi streljači, in lovskih nesreč je pri nas, da menda nikjer ne toliko.
In tudi o tem smo pisali, kaj je vzrok teh nesreč. Taki streljači ne spoštujejo lovskih načel, ki pravijo, da se ne sme streljati nikoli, če si ni lovec - strelec popolnoma gotov, da bo divjad zadel smrtno, kajti navadna dostojnost zahteva, da se tudi žival ne muči. Da pa ne sme streljati, če s tem ograža človeka, to pa je taka sa-moobsebnost, da bi menda res ne bilo treba še posebej opozarjati na kazenski zakonik.
Kljub lovskim nesrečam, ki jih je toliko leto za letom, pa se zdi, da našim lovcem niso mar tista lovska načela, ki edina upravičujejo, da se sme lovec po pravici imenovati lovec. Zato spet kedaj vabimo tiste lovce, ki jim lovska načela in lovska čast niso prazne besede, da že kedaj napravijo red v svojih vrstah. Posebno bi morali brezpogojno izključiti iz svojih vrst vsakogar, ki je le enkrat na lovu ogražal človeško življenje. Da pa ne spada med lovce tisti, ki je na lovu magari tudi samo lahko ranil človeka, to pa je že tako samo-obsebna stvar, da res bolj biti ne more.
A treba je tudi vse storiti, da bodo v prihodnje vsi lovci odgovorni za take nesreče, če ne bodo znali sami napraviti v svojem področju reda.
Po tolikih nesrečah bf bil pa že tudi kedaj čas, da posežejo oblastva vmes in dosežejo, da bodo lovci lastna načela spoštovali in se po njih ravnali. Najmanj bo treba določila, da ne sme več nositi puške, kdor je kedaj brez povoda ogražal z njo človeka. In naj bi se kedaj prenehalo tisto opravičevanje z lovsko strastjo in s poudarjanjem ne vemo kakšnega »plemenitega« značaja storilcu. Tudi divji lovec ima strast,,, včasiji hujšp Hakpr lpvec brez prilastkov. In nazadnje ima strast do kraje lahko zadnji cigan. To pa vsaj doslej še ni veljalo za opravičilo.
= Kaj pišejo
O novem položaju na jugovzhodu
piše švicarski dnevnik »National-Zeitung« in zaključuje takole svoja izvajanja:
Za dogodke na jugovzhodu, za dejavnost Nemčije na eni, molk Rusije na drugi strani ni druge razlage kakor ta, da si skušata obe
mačim prebivalstvom ni čutil; nasprotno, kot musliman je moral svoje krščanske podložnike imeti za manjvredne in z njimi ravnati ne mnogo bolje kot z živaljo. • Do modernega časa je ostal turški režim vojaški; vojaški zapovednik okoliša je bil obenem tudi upravni šef, kolikor se je o kaki upravi sploh moglo govoriti. Turški režim se je omejeval na to, da vzdržuje to, kar danes imenujemo »policijski red«, zbira davke in skrbi za vojaško pripravljenost svojega ozemlja. Koran ne urejuje samo verskih, ampak tudi pravna razmerja, tako, da ni bil samo muslimanski katekizem, ampak je užival tudi avtoriteto najvišje pravne norme. Na podlagi koran-skih predpisov so Turki izdelali svoj civilni in kazenski pravni sistem, šerijatsko pravo. Prav do devetnajstega stoletja je v Turčiji pravosodje bilo stvar verskih oblasti in sta verska in sodna organizacija bili ozko povezani. Do devetnajstega stoletja 1 určija uradništva v evropskem smislu ni poznala; upravni in vojaški šef pokrajine (vilajeta) je bil vojaški zapovednik, general, ki mu je sultan poklonil kot nagrado za zasluge na bojnem polju dohodke in s tem upravo vilajeta. Redkokedaj so ti šefi vilajetov (paše) bili domačini, še manj je »porta dopuščala, da bi se šefovstvo v \ilajetu podedovalo v tej ali oni rodbini. \ dobi, ko se je na zahodu razvijal fevda-!!zen\.na fkodo centralne oblasti, je v I uieiji veljal strogi centralizem in je bila vsa oblast osrednjena v roki Visoke porte!
državi, ko sta spoznali neizogibni razvoj, zagotoviti potrebne položaje. Ko je zasedla Rusija Besarabijo in severno Bukovino, smo lahko zapisali eno točko za Rusijo. Potem so prišle tri točke za Nemčijo: dunajska razsodba s poroštvom osi za Romunijo, trozvezna pogodba in vojaška zasedba Romunije. Toda močeva-nje gre naprej, ne samo na jugovzhodno-evrop-ski, ne samo — na podoben način — na se-verno-evropski fronti, ampak tudi v svetovno-političnem dogajanju. In prav zato je molk Moskve ob dogodkih, ki se zde iz perspektive trenutka in neposredno prizadetih veliki, ki pa nikakor ne pomenijo v okviru celotnega razvoja odločitve, morebiti manjša uganka, kakor bi se zdelo na prvi pogled. Morebiti, da odpira Molotoljev berlinski obisk nove razglede.
Politična nestrpnost je izdaja
V	švicarskem dnevniku »National-Zeitung« opozarja dr. Adolf Gasser na duhovni prepad, ki loči Švicarje od sosednih narodov in ki se da najbolje izraziti z be-
GOSPOD
Za gospodarsko
»Beograjski Lloyd« in »Radničke novi-ne« kritizirajo ostro prizadevanje Hrvatov, da se gospodarsko osamosvoje. Na to odgovarja »Obzor«:
Če bi obveljalo stališče »Beogradskega Lloy-da« in dr. Topaloviča, bi to pomenilo, da mora ostati hrvaško gospodarstvo v podrejenem položaju nasproti belgrajski čaršiji. Ta položaj bi Se sčasoma nujno vedno bolj slabšal na škodo hrvaškega gospodarstva. Prvič zato, ker bi na-nadaljnji privilegirani položaj že sam ob sebi prinašal čaršiji zmeraj večje koristi, drugič pa, ker delajo politični in drugi belgraski činite-lji sestavno za to, da bi postala Belgrad in •Srbija središče gospodarsko-finančnega sestava v vsej državi. Takšen gospodarsko-finančni sestav bi napravil politično samoupravo Hrvaške iluzorno. To je že sam ob sebi upravičen razlag- da hrvaški odločilni činitelji ne odnehajo v svojem prizadevanju za osamosvojitev hrvaškega gospodarstva, pa če se zaradi tega čar-šija in njeni pomagači še toliko umetno razburjajo.
Napori za osamosvojitev hrvaškega gospodar-sjva nočejo ustvariti carinske ali druge ovire med posameznimi avtonomnimi enotami v Jugoslaviji. To se ne bi moglo izvesti niti, če bi se hotelo, ker bi bilo neizvedljivo in v splošno škodo. Gre nasprotno za to, da se zagotovi obstoj in_ razvoj hrvaškega gospodarstva v skladu s splošnimi potrebami hrvaškega naroda, pri čemer je treba imeti pred očmi današnje izjemne razmere na svetu. Osamosvojitev hrvaškega gospodarstva, kakor je že dejansko osamosvojeno srbsko gospodarstvo, se ne bo zadevala ob gospodarsko področje Jugoslavije, kakor to prikazujejo neki belgrajski krogi.
Država mora meriti z enako mero hrvaškemu, srbskemu in slovenskemu gospodarstvu. Ostali pogoji za razvoj gospodarstva so odvisni od sposobnosti ljudi in od drugih naravnih čjniteljev. Ne sme ostati kakor dosedaj, da država. to je ne samo srbski, ampak tudi hrvaški in slovenski davkoplačevalci dajejo stotine milijonov v obliki davkov, pristojbin in tako naprej za gospodarsko-finančno centralizacijo, a da dobivata Zagreb in Ljubljana samo drobtinice in še te le po dolgem moledovanju. Koliko je prineslo to škode hrvaškemu gospodar-
Da bi ta centralizem tudi tehnično brezhibno deloval, je Turčija organizirala naravnost sijajno poštno in kurirsko službo v vsej državi.
»Porta« je plačevala svojo upravo na dvojni način; vsak vilajet je imel konti-gentirani davek, ki ga je moral oddati centrali; kar je paša iz svojega pašaluka iztisnil preko tega kontigenta, to je bilo njegovo. Razen tega je »porta« dajala paši v uživanje veleposestva v njegovem območju. Po turškem pravu je vse zemljišče v zavojevanih pokrajinah sultanova last; on razpolaga z njim po svoji prosti volji. Znaten del so dajali sultani cerkvenim organizacijam in redovom, nekaj zemljišča svobodnim kmetom muslimanom, ostanek je pa bil izročen na uživanje pašom. Ti so zopet neka zemljišča obdelovali v lastnem gospodarstvu, druga pa dajali v užitek begom in agom. Ti so bili istočasno vojaški podpoveljniki in upravni šefi posameznih okrožij v vilajetu. V svojem področju so vršili opravila paše, zbirali davščine v obsegu kontingenta, skrbeli za mir in postavljali ob potrebi vojake iz svojega ozemlja. Za te svoje funkcije so dobivali plačo iz presežka iztirjanih davkov in donosa zemljišč, ki so jim bila dana v užitek. Ta zemljišča so se imenovala čiflik. Begi in age jih večinoma zopet niso obdelovali v lastni režiji, ampak dajali v najem kmetom in večinoma domačinom, torej krščanskemu življu; gospodar (čiflik - sajbija) je prevzel nase zemljiški davek, kmet pa
sedami: duh oblastnosti in duh zadružno-sti. Sosedni narodi so še zmeraj odločujoče prevzeti od svoje fevdalne preteklosti. Kakor nekoč viteško plemstvo in pozneje knezi, tako jih hoče politično vodstvo voditi še zmeraj samolastno, torej avtoritativno. Nadalje pravi:
Glavno oznamenilo našega dednega zadružnega duha je iz njega izvirajoča pripravljenost, da sklepa kompromise z zmernimi drugače mislečimi. To volja do spravnosti se je razvila v stoletnem razvoju od vojevitih občin na kantone in nazadnje na vso zavezo. Socialni prezir, socialno sovraštvo, politična vera v silo se niso mogli pri nas nikoli tako zakoreniniti, da bi bili omajali red svobode. Brez prirojene pripravljenosti za kompromis, kakor je zakoreninjena v vseh plasteh švicarskega ljudstva, bi sploh ne mogla obstajati naša jezikovno, versko in socialno tako mnogovrstna država. Politična nestrpnost pomeni zategadelj v današnji zavezi toliko kakor izdaja domovine, zato je treba, da jo kot tako kaznujejo in brez pri-zanašanja iztrebimo. Kakor pa je naša država postavljena na strpnost: nestrpni nima pravice do te dobrine.
A R S T V O
osamosvojitev
stvu, je splošno znano. Opozoriti hočemo samo, da bi Prva hrvatska štedionica ne bila nikoli prišla v položaj, da ne bi mogla izplačevati vlog, če bi ne bila odvisna od kredita Narodne banke, to je od belgrajskih političnih činiteljev.
»Obzor« opozarja še, da je politična centralizacija služila gospodarsko-finančni, da druga brez prve sploh ne bi bila mogoča. Ko gremo danes v drugi politični smeri, ni mogoče ostati sredi pota in se omejiti na popolnoma politično in upravno stran.
Za naše bralce gotovo zgorajšnja izvajanja sama na sebi, kot politično vodilo, ne pomenijo nič novega. V najrazličnejših oblikah in odtenkih smo mi misel gospodarske osamosvojitve poudarjali ter njeno neizogibnost dokazovali, v podrobnostih in glede na praktično izvedbo še vse bolj določno, kakor so to delali Hrvatje.
Toda naši politični ljudje očitno niso imeli in nimajo danes časa za take malote. Medtem ko pod odločnimi hrvaškimi udarci pada ali pa se vsaj maje ena centralistična gospodarska ustanova za drugo, da morajo prihajati jugosloveni in Velikosrbi že z najhujšimi državotvornimi gesli, pa se pri nas komaj kdo gane. In medtem ko se je centralizacija na Hrvaškem že bolj ali manj nehala, je pri nas še zmeraj v mogočnem razmahu.
Dejansko tudi mi še zmeraj nimamo nobenega izdelanega narodno-gospodarskega in finančnega načrta. Ko se bodo pa spet kedaj odločale važne in usodne stvari, bomo spet začeli šele premišljevati, če je politična ali gospodarska svoboda za nas »primerna«, to se pravi, če kaže, da sami upravljamo svoje stvari, posebno pa svoj denar.
In v tem premišljevanju bomo zamudili dan, kakor smo ga ob lanskem 26. avgustu zamudili.
stroške in delo obdelovanja; od pridelkov je pa prejel vsak polovico. Za to so se ti kmetje imenovali napoličari. Muslimanski podložniki paš in begov so bili zavezani za vojaško službo v vojnem času. Ta obveza se ni štela za dolžnost, ampak za pri-vilegij; saj je vojni pohod pomenil plenjenje in torej obogatitev, smrt na bojnem polju pa gotova nebesa. Kristjan prav do konca 19. stoletja ni služil v vojski, zato je plačeval poseben davek (harač). Muslimanskim svojim podložnikom je paša ali beg na osvojenem ozemlju prepuščal zemljišča v lastnino, ki je bila le toliko omejena^ da je po smrti lastnika pripadla begu, če ni bilo moških potomcev. Kakor je sultan lahko odstavil pašo, tako so paše
v svojem področju lahko prenašali oblast od enega bega na drugega.
Pravni položaj paš in begov se je’torej razlikoval od evropskih fevdnih gospodov srednjega in novega veka, predvsem po tem, da ni bil deden. Ravno ta okolnost je pa silila mogočnike v provincah, da si v času svoje vsemogočnosti nagrabijo, kar se le da. Ker te službe niso bile dedne in so se ti pokrajinski šefi precej pogostoma menjali, ni moglo priti med gospodarjem in podložnikom do razmerja medsebojne povezanosti, kakor ga označujejo v Evropi s patriarhalnostjo. Edini nespremenljivi gospodar v državi je ostal sultan.
To svojo strogo centralizirano oblast je pa sultan vršil samo za toliko, da si
KULTURN/ PREGLED
Zapiski o Kodakovih „Maskah
€f
Že ob »Šentpetru« je moralo postati jasno, da je Juš Kozak eden od najmočnejših, najizrazitejših in najbolj samosvojih predstavnikov povojne slovenske leposlovne proze, vendar ta zavest v tistih letih še ni mogla biti tako določna kakor danes, kajti umetniški nazor, ki so ga razodevala Kozakova dela, nekakšen poglobljen naturalizem, njegova neomajna vera v naravo je bila videti skoraj v popolnem nasprotju s tedaj prevladujočim ekspresionizmom, ki je izražal spiritualistično življenjsko občutje, prisegal na absolutni idealizem in se premnogokrat izrodil celo v pravi beg iz življenjske resničnosti. Šele ko se je največji zagon ekspresionizma nekoliko umiril, so morali tudi tisti, ki so hoteli videti osrednjo osebnost naše povojne leposlovne proze, če ne celo vsega slovenskega povojnega leposlovja v Preglju, svojo sodbo nekoliko popraviti in priznati, da podoba slovenskega leposlovja po veliki vojni ni tako enotna, da njegov razvoj ni tako enosmeren, kakor se je sprva zdelo, ampak da v tej svoji razbitosti prav za prav sploh ne premore umetniškega tvorca tolike moči, da bi postal edini in en sam mož v sredini. Saj se s to ugotovitvijo ni prav nič znižala njena objektivna vrednost, ne absolutna, ne relativna. Veliki geniji, ki zasenčijo vse sodobnike in katerih nesmrtni blesk se je že v toliki meri približal absolutni lepoti, da poslej nikoli več popolnoma ne ugasne, sc namreč zelo zelo na redko posejani v duhovni zgodovini slehernega naroda, da celo vsega človeštva. Ni samo nujen in veren izraz razbitega časa, ampak tudi zna-mnenje visoke stopnje, če podoba naše sodobne književnosti ni preprosta, ampak široko razrasla, če jo enakovredno predstavlja več močnih, izrazitih umetniških osebnosti. Zdi se, da ni popolnoma odveč, če v tej zvezi ponavljamo te preproste resnice, kajti preko njih ne more nihče, kdor lioče, da ne bo njegova sodba o sodobni slovenski književnosti enostranska, ampak res pravična.
Čas, ki je najbolj neizprosen in najbolj pravičen sodnik, pa je razkril še nekaj drugega. Že v kratki dobi dveh desetletij se je namreč izkazalo, da na primer v Preglju, ki je' še vse prvo povojno desetletje veljal za vsebinsko in oblikovno najbolj naprednega in modernega pisatelja, ni bilo toliko moči, da bi bil vzdržal do danes, ker ga je neprenehno artistično tvegano oblikovno variiranje na isti, sicer globoki, a za Pregljevo nekoliko statično gledanje ne ravno obsežni vsebinski tema boja med dobrim in zlim prakmalu utrudilo ter ga vrglo iz prvotne oblikovne svežosti in virtuoznosti v maniro, nazadnje pa
ga celo prisililo k molku; da pa je po drugi strani bil prav Juš Kozak, čigar delo je bilo v dobi največjega ekspresionističnega razcveta prišteto samo v neko vzporedno, po tedanji sodbi postransko slovstveno smer, tisti, ki si je temu nepri-znanju navkljub z naravnost strastno vztrajnostjo krčil pot v prihodnje čase in prav danes z neokrnjeno življenjsko in umetniško voljo ustvarja svoje najzrelejše umetnine. Organsko navezujoč na nazorsko in umetniško izročilo naših pripovednikov realistov, ustanoviteljev »Ljubljanskega zvona«, katerega je zdaj prav on pripeljal v petdeseto leto, je obogaten z duhovnimi dognanji in izkušnjami slovenske moderne ob ekspresionizmu, a ne povsem mimo njega dosegel s »Šentpetrom« svoj prvi vrh in si izoblikoval svoj izraziti, osebno prežarjeni umetniški nazor in slog, ki bi ga smeli opredeliti z izrazom poglobljeni naturalizem. S tem je že v dobi ekspresionizma nakazal bodoči razvoj slovenske epske proze ter ustvaril široko in trdno osnovo tako imenovanemu novemu realizmu. Toda v času, ko je mlada generacija novih realistov do kraja razvila svoj slovstveni program in ga z vsemi silami hiti uresničevati, se je v pisateljskem razvoju njihovega najbolj neposrednega predhodnika in napovedovalca Juša Kozaka izvršil nekakšen prelom. Ne da bi se morda izneveril svojemu, s toliko osebno prizadetostjo izoblikovanemu, v osnovi naturalističnemu umetniškemu naziranju in iz njega organsko zraslemu izvirnemu slogu, se je vrgel v smer, v katero ga je gnala notranja nuja, da se je nenadoma kakor samo od sebe premaknilo težišče njegovih umetniških prizadevanj iz objektivnega epskega poustvarjanja in preoblikovanja življenja v neposredno izpoved o njegovem lastnem doživljanju življenjske teže, borb in nesoglasij. Šele na tej ravnini, v tej obliki je njegova močna osebnost našla svojo pravo umetniško podobo.
Vrsta Kozakovih osebno-izpovednih slovstvenih del se na zunaj vidno začenja s »Celico«, dragoceno, vsebinsko zgoščeno, kompozicijsko osredotočeno in slogovno dovršeno duhovno avtobiografijo Kozakovo. Od tod pa pelje njegova nova slovstvena pot naravnost k ciklu »Mask«, ki je zavzemajoč malodane vsa njegova umetniška prizadevanja zadnjih osmih let izhajal v neenakih presledkih v »Ljubljanskem zvonu« in letos dozorel za knjižno izdajo.
»Zemlja, časi, ljudje in naša doživetja umirajo, mi jim snemamo maske.« S tem mottom, ki ga je postavil knjigi na čelo, je Kozak izrazil osnovni ton, na katerega so enotno ubrani vsi še tako raznoliki posamezni njeni deli. Hkrati pa je s tem že
zavaruje v provincah potrebno število vojaštva in stalne, čim večje dohodke. Balkanske dežele je »porta« imela za »rumi-jo«, moderno rečeno, za kolonijo, za predmet svojega izkoriščanja. Kolikor je v njenih evropskih pokrajinah bilo razen uradnikov tudi drugih muslimanskih doseljencev, so uživali privilegirani položaj; domače krščansko prebivalstvo je pa bila »raja« (sužnji). Kot »Kaurin« je bil domačin seveda pred oblastmi, tudi pred sodiščem, zapostavljen naproti muslimanom. Na kako pritožbo proti svojemu upravnemu glavarju v občini, srezu ali vilajetu še misliti ni smel. Če zgodovina balkanskih narodov
slika čase turškega gospodarstva kot nepretrgano klanje, je to seveda pretirano;
saj je bilo vendar v korist same »porte«, da njeni upravitelji ne ubijajo krave, ki
jo je ona molzla. Da bi se bili paše preveč obogatili, tudi ni šlo v račun »porti«, saj bi ji bili sicer zrasli preko glave. Pred-vseip je pa sultanu bilo do tega, da vlada
v državi mir, prvič, ker orientalec sovraži že iz prirojene letargije vsak potresljaj, potem pa, ker se je čvrsta vojaška organizacija dala vzdrževati le v državi, kjer ni notranjih rabuk.
Če je sultan zvedel, da je nezadovoljstvo v nekem vilajetu doseglo mero, ki ograža mir, je prenasilnega pašo odstavil in na njegovo mesto poslal zmernejšega človeka. Isto politiko je vodil paša v svojem vilajetu.
Notranji mir se je vzdrževal v drakonič-nem boju proti kriminalnosti. Turek je premoženjske delikte kaznoval brezob-
zirno. Še dandanašnji so tatvine v krajih, kjer je spomin na lurško vladavino še svež, redkost. Res pa je, da je ta strogost veljala za podložnike, ne za vladajoče naproti podložnikom. Kdor je količkaj pripadal vladajočim krogom, zanj se ni doumela, da krade ali pleni, ampak da izvršuje svojo pravico močnejšega. Zahtevati darilo ali ga jemati ni bilo za uradno osebo nič nečastnega ali kaznivega; to je bil tribut podložnika naproti vladajočim, znamenje spoštovanja in sredstvo, da si pridobi njegovo naklonjenost.
Turška vladavina je bila naproti gospodarski dejavnosti popolnoma liberalna; trgovski stan (čifte) je Turek preziral in trgovino prepuščal Kaurinu, t. j. judom in kristjanom. Ta svoj liberalizem si je dal plačati z bakšišem, ki ga je pobiral kot tribut, ki gre njegovemu gospostvu, in kot delež na zaslužku Kaurina, ki uživa zaščito države.
Šele v 19. stoletju je Turčija začela nastavljati uradništvo v evropskem smislu. Plačevala ga je slabo in zanikrno, tako je »bakšiš« moral ostati in je ostal uradnikov glavni vir dohodkov.
(Dalje prih.)
Imamo strankarski patriotizem, ki ima vse, kar je izven stranke, za zamejstvo, kateremu se lahko dela vsaka škoda, samo če ima stranka od tega korist.
Bismarck
tudi opravičil sprejem takih pripovedno oblikovanih del, pravih novel, kakor sta »Leteči angel« iu »Tuja žena« in nekoliko manj izraziti in manj prečiščeni »Dvojni obraz«. Tudi v teh objektivno epskih delih, ki so nastala še pred »Celico«, se namreč Kozak posredno izpoveduje in snema maske svojim davnim mladostnim doživljajem. Od »Celice« dalje pa se njegovo doživljanje ni moglo več utelešati v objektivne epske podobe, ampak je elementarno bruhalo na dan v neposredni izpovedni obliki. To stanje svoje umetnosti je Kozak sam najbolje izrazil v svoji prvi maski, v »Očetovi« z besedami: »Ob trepetu uvelega lista, ki ga je večerna sapa sprostila z breze, rastoče na očetovem grobu, sem nenadno zopet občutil, kako me je pričela zalezovati smrtna slutnja. V štiridesetem letu napade človeka velika osamelost, v njenih globinah se prikaže smrt — neizbežen in popoln konec. Zjutraj spreleti človeka strah, da mu bo dan prekratek; preden zaspi, ga marsikdaj obide, kakor da je že zdrknil onstran.« (9) »... v negibni tišini med grobovi, nad katerimi je bilo razpeto visoko nebo, pred obličjem smrti, pred nerazrešljivo uganko človeških prs, so se pričeli pogovori s svetom, s seboj in z njimi, ki so otrpnili. (8) V takem duhovnem razpoloženju so nastajale tiste Maske«, ki so bile od vsega početka, ko so izhajale posamezno, prištete pod ta naslov, ki se začenjajo z »Očetovo« in segajo v kronološki vrsti prav do cikla v ciklu, do »Rodnega mesta«, ki je v knjigi prvič objavljen in še preko knjige v izpovedni esej »Blodnje za lepoto«, ki pravkar šele izhaja v »Ljubljanskem zvonu«. Prevladujoč esejistični značaj imata v knjigi dve maski: ostroumni, a ne do konca jasni »Pogovor s kritikom-etikom« in žgoča, do konca odkrita, osebna svetovnonazorska izpoved »Neljuba pisma« z notranjim naslovom »Blodnje za neznanim«. Ko bi ju hoteli opredeliti v neko tradicionalno literarno vrsto, bi še mogli reči, da sta to prava eseja. Sicer pa to za njuno umetniško vrednost niti ni nad vse važno. Kajti največje umetnine v knjigi so s temi tradicionalnimi pojmi kratko in malo neopredeljive in vendar zelo močno učinkujejo.
V	njih se enakovredno prepletata pripo-vedniški in esejistični element, enako močno se uveljavlja v njih umetniški oblikovalec kakor večno nemirni mislec in etični borec. Taki sta zlasti dve dvojici »Mask«, na eni strani obe živalski zgodbi: »Muni« in »Passer domesticus«, v katerih je Kozak ob intimno nežnih podobah mačice in vrabčka ter njunega življenja v človeški družini z veliko umetniško silo razgrnil sliko sodobne duhovne in tvarne stiske ter jo prepletel z žgočimi refleksijami in bridko, trpko ironijo. Največji in najbolj nepozabni umetnini pa sta:	dvodelna
Georgesova« maska in »Bohinjski pastoral , ki zavzemata sredino knjige in ji tako tvorila tudi močno kompozicijsko jedro. Groteskno realistični, v tostrauost in onostranost segajoči, življenje in smrt v mistično enoto spajajoči, duhovni in telesni portret bohemskega pevca Georgesa po svoji umetniški polnosti nima para v vsem slovenskem slovstvu. Tako edinstvenega spomenika, kakor ga je Kozak s to »Masko: postavil zanimivi osebnosti tega pesniškega tlačana, nima noben umetnik slovenske besede, tudi največji ne. Bohinjski pastoral« je mogočna pesem planinske prirode in bedne majhnosti človeškega življenja med ogromnimi gorskimi gmotami. Nepozabni in v vsem našem slovstvu v resnici samo enkratni sta izvirno krepki podobi starega Pelraža, ki modruje o vetru in Bogu: »Veter je kakor Bog ... Samo veter in Bog sta si podobna. Boga še živ človek ni videl, vetra pa tudi ne. Pride, stori in ga ni« ter napoveduje »veter, ki pride v ljudi«, da jili obsede usodna strast uničevanja; še bolj živa pa je trpko idilična postava njegovega sina, pevca, organista in ptičarja Balanta in tragična zgodba njegovega življenja. Pretresljivo zrela skladnost med umetniško pripovedjo in neposredno umetniško izpovedjo osebne in časovne bolečine je ob izklesani figuri Balantovi v »Bohinjskem pastoralu« dosegla svojo najvišjo stopnjo.
Zimska fata morgana« je močno napisan potopisni esej o Kozakovem doživetju zlate Prage ter njenih pisateljev in umetnikov malo pred zatonom njene svobode.
Ko je češki narod, katerega kulturnemu bogastvu je v prvi vrsti veljal njegov obisk, izgubil najbolj dragoceno vrednoto sleherne kulture, svojo svobodo, je Juša Kozaka v resnici tudi osebno prizadelo, da je napisal v »Ljubljanskem zvonu« besede: Nad mano visi maska strte zemlje. Čas se je tako zapodil, da ne utegnem več misliti na maske. Minuta, ki še ni minula, ima že mrtvaško masko.: V naslednjih »Maskah«, ki so nastajale v tem z vrtoglavo naglico drvečem in. nestalnem času, tako v »Gledališki garderobi«, najbolj pa v »Plinski maski« in kolikor toliko tudi v daljši napol potopisni prozi »V tujem stanovanju«, je že močno viden ta razkrajajoči notranji nemir, nasledek uničujočega »vetra«, ki ie obsedel človeštvo. To so še umetnine, a razbite in močne bolj v posameznih bridkih spoznanjih kakor pa v celoti. Zlasti v »Plinski maski« mu slog neprestano uhaja v nekakšno zastrto, simbolno, mistično stvarnost. — Na koncu knjige stoji ciklus »Rodno mesto« z močnimi napol pripovednimi napol izpovednimi izrezi iz njegove avtobiografije: neizbrisni mladostni doživljaj grajskega arestantskega »Vodnjaka', zanimivi začetki njegove domišljijske umetniške tvornosti z boccacciovsko vročim zasnutkom novelice »Pasarjev sin«, dalje nič manj zanimivi mladostni pojavi njegove umetniške narave v smeri igralskega poklica pod naslovom »Igralec« z v posameznostih krepkim odlomkom nikd# napisane drame iz časov protireformacij" skih bojev v Ljubljani, itd. itd. Z »Akvariji« je postavil literarni spomenik ljubljanskim gostilnam, v katerih si bedne meščanske kreature same snamejo maske ter odkrivajo strasti in ljubezen, obup in žalost, sovraštvo in vero, bojazen in voljo, bolečine in radosti, skratka človeško jedro svojega meščanskega srca. Pri nobeneiu drugem slovenskem pisatelju ni doživelo Ljubljana tako zrelo polne, tako odkrite in neizprosno ostre umetniške upodobitve, kakor prav v delih Juša Kozaka, v »Šempetru«, zlasti pa v »Maskah«: v »Očetovi« 111 »Georgesovi«, v »Muniju in »Vrabčku«, najbolj pa v ciklu »Rodno mesto«.
In kakšna je Kozakova lastna maska«? Ni je mogel posebej napisati, ker je §e žiVa, tako živa, da s sleherne strani v knjigi čutiš njen vroči dih. Večni favstov-ski nemir renesančnega človeka, nihajoč med obema skrajnostima, ki se imenujeta Eros in Thanatos, Ljubezen in Smrt, hoteč prodreti skozi vse plasti človeškega življenja na njegovo dnopn odkriti zadnjo skrivnost, ta večni nemir, ki je razgibal izrazito umetniško individualnost Juša Kozaka do neznanih globin, še ni mogel okameneti v »masko«. Še vedno živo utriplje in je rodil elementarno močno knjigo »Mask«, krčevito zrelih umetnin, na vse strani 0
tli-
prtih svetovnemu prepihu, neskončno jih vsakemu svetemu miru, neizpr°sn0 vernih podob sodobnega duhovnega raf kroja, tako vernih, da je celo njih umetniški lik nalomljen, izpodjeden, veličasten živ torzo. Pretežak je njih notranji duhovni nemir, da bi mogle biti lagodno, neobvezujoče branje. Zahtevajo te vsega in te neusmiljeno potegnejo v svoj vrtoglavi duhovni vrtinec, v katerem te z enak0 močjo pritegujeta njihovo človeško 1,1 umetniško jedro. Do zadnjega dna, do p°' slednje skrivnosti pa ta človeški, prečloVe' ški nemir ne seže, zadnje maske razbiti 11 e more. Z junaško odkritostjo, ki je zaupljivo znamenje v resnici velikega duha, J® ustvarjalec in mislec v eni osebi pri&n* lo svojo poslednjo nemoč z besedam1' »Zavitega v temo se me je dotaknilo ka kor dih vetra spoznanje. Vsak gib na z®1*1 lji otrpne v maski, čas je njih galerija, sili, ki življenje ustvarja, vesoljni in ski'1'^ nostni kakor noč, je ne bo snel nob® zemljan.« (367) Vendar bi bili očitno kB vični, ko bi trdili, da je prav zato, ker odrešilne besede o večnost111
nK*
&
knjigi ni vprašanjih
in ne uravnoteženja,
umetniška vrednost kakor koli manjša, krčeviti napor izraziti vso bolečino časa, | katerem se potapljamo, ni mogel rod etično in umetniško skladnih apoliničb umetnin, je to pred vsem nasledek kove neizprosne življenjske in umetnP’ odkritosti, ki je nedvomno močna vred1 ta, zlasti v slovenski skupnosti, kjer notranja duhovna nesvoboda tako uso velika.	-
Urednik in izdajatelj: Ivan Zorec, P'sa v Ljubljani
telV