LETO II. ŠT. 1 7 (65) / TRST, GORICA ČETRTEK, 24. APRILA 1997 SETTIMANALE SPEDIZ. IN ABB. POST. - LEGCE 549/95, ART. 2 COMMA 26 - FILIALE Dl GORIZIA ISSN 1124 - 6596 CENA 1500 LIR ČLOVEK IN DELO Že od vsega začetka svojega obstoja je bil človek oz. človeški rod poklican, da si z lastnim delom zagotovi svoj obstoj. Poklican, ne obsojen na delo. "V potu svojega obraza..." se glasi svetopisemski glas Adamu in njegovim naslednikom si bo človek prislužil vse, kar potrebuje za svoje življenje. Delo je nekako od začetka tisto sredstvo, ki nam daje smisel vsega našega dejanja in nehanja. Od tega božjega klica človeku v raju do naših dni je gotovo prešlo veliko časa in razvoj človeštva in družbe je šel svojo pot. Od prisilnega dela sužnjev v starem veku in tlačanstva v srednjem veku - da omenimo le najslabše zlorabe dela in delovne sile s strani gospodujočih - smo v moderni družbi doživeli druge, večje premike in razvojne korake. Države in ustanove, kot recimo zlasti Cerkev, so skozi zgodovino na različne načine udejanjali smernice in določila tako naravnega zakona kot zlasti zakonskih norm in v najnovejšem času zakonodaj o delu. Sama katoliška Cerkev je tu zlasti v teku dobrega stoletja naredila ogromne korake v tej smeri. Od enciklike Rerum novarum papeža Leona XIII. do pomembnega dokumenta o delu Laborem exercens papeža Janeza Pavla II. v našem času je katoliški socialni nauk doživel pravo revolucijo. Med skrajnim liberalizmom na eni strani in socializmom oz. komunizmom na drugi je prav krščanski socialni nauk pokazal vso svojo aktualnost in pravo mero. V tem smislu vidimo pristno vlogo dela, ki ni samo sebi namen, ampak odrešujoče sredstvo človeka v borbi za vsakdanji kruh. Vsaka družba je v posameznih zgodovinskih obdobjih izoblikovala lasten model in vzor dela in človeka. Tudi slovenska družba je zlasti v zadnjem stoletju na tem področju naredila velike korake. Naj se spomnimo na velike vzornike zadružnega gibanja, zlasti Janeza Evangelista Kreka, ki so tudi primorskemu človeku pomagali iskati novih poti na tem področju. Kako globoko je o vsem tem razmišljal tudi eden najvidnejših sodobnih slovenskih filozofov, France Veber, ki je med drugim pisal o socialnih zadevah, posebej o zadružnem gibanju, zavedajoč se pomena in novih izzivov časa (kar pa je aktualno tudi za naš čas): "Živimo v času, ko vsi vemo in tako rekoč na lastni koži čutimo, da se pripravlja v njem nekaj novega, kar bi utegnilo dati človeškemu življenju še neki posebni in doslej naznani pomen in smisel." Preroške besede, ki nakazujejo možnosti človekovega zlasti socialnega razvoja v bodoče! Veber je tako uvidel posebne možnosti za socialno rast slovenskega naroda v poprej začrtanih idealnih smernicah. In tako še poudarja vlogo dela, ki tudi odraža krščanske osnove, ko npr. piše: "Delo naj služi človeku in ne človek gospodarskemu delu." / stran 2 NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. )ANUARJA 1996 SLOVENSKA MANJŠINA PRED UPRAVNIMI VOLITVAMI UMETNOST MOŽNEGA - ANDREJ BRATUŽ IVO JEVNIKAR Oznaka, da je politika "u-metnost možnega", je za marsikoga sporna. Nedvomno je nezadostna, saj za politiko v prvi vrsti zahtevamo, da je "delo za skupno dobro". Poleg tega je dvoumna, saj bi lahko opravičevala oportunizem in celo nemoralnost. Dejstvo pa je, da ta oznaka opozarja na bistveno pričakovanje, ki ga ljudje gojijo do politikov: da ob lepih načrtih tudi kaj stvarnega dosežejo; da v težkem položaju iščejo izhoda in ne mečejo puške v koruzo; da znajo presoditi, kaj se izplača, pa čeprav je treba izbirati le "manjše zlo". Teolog dr. Vladimir Truhlar je zapisal, da po spoznanjih moderne duhovnosti "greši" politik, ki "sijajnega ne razlikuje od možnega", a tudi politik, ki "hlini zvestobo načelom, kjer je v resnici odpovedal" (Leksikon duhovnosti, 443). Najti pravo pot med političnim realizmom in doslednostjo je zlasti v prehodnih časih pogosto težavno. Vse to mi prihaja na misel, ko slišim nekatere razočarane ali celo očitajoče pripom- be, ker v nedeljo na glasovnicah za pokrajinske volitve na Goriškem, občinske in rajonske volitve v Trstu in drugih krajih ne bo znaka "lipove vejice". Slovenska skupnost pri volitvah dejavno sodeluje s svojimi kandidati in programskim prispevkom, nima pa svojega znaka, ker se je z drugimi skupinami (ki so se morale ravno tako odpovedati lastnemu znaku) povezala v zavezništva Oljke. Znano je, da je slovenska stranka nasprotovala uvedbi večinskega volilnega sistema in da si ne glede na volilni u-stroj prizadeva za zagotovljeno zastopstvo narodnostne skupnosti v izvoljenih telesih. Dejstvo pa je, da gremo tudi tokrat na volitve z večinskim sistemom, ki nagrajuje zmagovita zavezništva, ostalim pa jemlje še to, do česar bi se dokopali s proporčnim volilnim sistemom. Slovensko stranko so nova volilna pravila nekajkrat že težko prizadela na deželni, pokrajinski in občinski ravni. Posledice je občutila in jih še čuti vsa manjšina. Zgodilo pa se je tudi, da so volivci s pametno uporabo preferenčnega glasu v tržaški občini na prejšnjih volitvah prvič v zgodovini izvolili dva, torej oba predstavnika SSk, ki sta nastopala na koalicijski, zmagoviti listi. Grobo vzeto tudi tokrat merijo moči levosredinsko zavezništvo, v katerem se prepoznava tudi glavnina Slovencev (v Trstu sicer komunisti nastopajo ločeno in zaenkrat ne podpirajo dosedanjega župana llliya), in bolj zaprte ali slovenski manjšini ter prijateljstvu ob meji celo nasprotne sile. Program levosredinskih zavezništev je sooblikovala tudi slovenska stranka. Zmaga pozitivnejšega, pa čeprav velikokrat nedoslednega zavezništva, je vsekakor v interesu Slovencev v Italiji. Ali pomeni vključitev v volilno zavezništvo odpoved načelu samostojnega nastopanja? Ali je zdaj vseeno, če je slovenski politik vključen v slovensko ali pa v vsedržavno stranko? Po mojem mnenju ne. Nikakor nočem omalovaževati vloge politikov, ki so se po poštenem razmisleku vključili v vsedržavne stranke. Tudi ni delo v slovenski stranki samo po sebi jamstvo za sposobnost in požrtvovalnost. Načelo o samostojnem nastopanju, o tem, da je treba biti subjekt tudi in predvsem v politiki, kjer se skušajo reševati problemi in kjer se načrtuje skupna prihodnost, o-hranja vso svojo veljavnost, pa čeprav se mora prilagajati razmeram. Za sodelovanje v zavezništvu Oljke se je tokrat odločila slovenska stranka, ona se je pogajala za kandidate in program, ona bo povezovala delo svojih izvoljenih - pa čeprav v sodelovanju z drugimi - in ona bo lahko jutri tudi spremenila svoje sklepe, če bo potrebno. Njeno vodstvo je tu, med našimi ljudmi, ne v Rimu, in njeni interesi se morajo kriti le z njihovimi. Vse to je za nekatere neprepričljivo. V dobri veri menijo, da na volitvah, na katerih ne nastopa "lipova vejica", ni treba na volišče. Po volitvah pa taka navidezno trdna drža nikogar ne bo ganila. U-poštevali bodo le veljavne glasovnice in preference, kjer so predvidene. Odsotnost demokratičnih glasov pa bo v korist le naših nasprotnikov. Namesto "možnega", pa čeprav ni "sijajno", se bomo znašli s slabim ali zelo slabim... NAŠ/vltSEM 1997 ZAMEJSKI ZBORI ODLIČNI! j i a ' V*' T> , ' I 1 t ,1 f* f ; [7 I til l 1 ČETRTEK 24. APRILA 1997 MARIBOR - Pet najvišjih nagrad za zbor Hrast iz Doberdoba (na sliki med nastopom na mariborski reviji), nagrajena pa sta bila tudi ženski pevski zbor Glasbene matice in mešani zbor Jacobus Gallus iz Trsta: to je najlepši dokaz o kakovosti zborovskega petja Slovencev v Italiji. Na tekmovanju je zares izstopal mešani pevski zbor Hrast, saj je prejel zlato plaketo, bil je tudi najboljši debitantski zbor, tri nagrade pa je prejel njegov dirigent Hilarij Lavrenčič. Drago Legiša PRODI ENO LETO V PALAČI CHIGI z bliskovito akcuoje poseben oddelek perujske vojske OSVOBODIL JETNIKE V POSLOPJU JAPONSKEGA VELEPOSLANIŠTVA V PRESTOLNICI LIMI. S TEM SEJE KONČALO JETNIŠTVO VEČJEGA ŠTEVILA DIPLOMATOV, POLITIKOV IN GOSPODARSTVENIKOV, KIJETRAJALO OD 17. DECEMBRA LANI. PRI AKCIJ I STA IZGUBILA ŽIVLJENJE EN VOJAK IN EN DIPLOMAT, RANJENIH PA JE BILO VEČ TALCEV. UPORNIKI IZ VRSTTUPAC AM ARU, KI SO BILI DECEMBRA VDRLI V PROSTORE VELEPOSLANIŠTVA, SO BILI VSI UBITI. Ivan Žerjal / intervju STANKO JANEŽIČ Jurij Pa I j k JAVNA GLASILA V TRANZICI|I I Zvone Strubelj DR. ANGEL KOSMAČ IN RICMANJE m IZ IZREDEN PEVSKI USPEH V MARIBORU : Nada Pertot JEZIKOVNI KOTIČEK TRST: OBČINSKE VOLITVE GORICA: POKRAjlNSKE VOLITVE________ Peter Špacapan NEPOZABNA EVROŠOLA NA DANSKEM KMEČKA ZVEZA ZA RAZVO) KMETIJSTVA Erik Dolhar SMELT OLIMPIJA ZA 3. MESTO lil ZDAJ SE SODNIKI ČETRTEK 24. APRILA 1997 Zadnje čase je politično sceno v Italiji razgibaval Ber-tinotti, ki je s svojimi odločilnimi pogojevanji spravljal v obup Prodija in DAlemo, morda celo bolj slednjega, ki mu stranka prenoviteljev predstavlja očitek vesti delavskega razreda in resnično oviro na poti preoblikovanja v socialdemokracijo. Zdaj so sprožili val polemik sodniki, ki so se v zadnjih letih prelevili v nekakšno nevidno stranko pravičnikov, prepričani, da bodo vodili in zmagali sveto vojno proti korupciji politikov in upraviteljev. Z odmevnimi preiskavami so brez dvoma dvignili ugled italijanskega sodstva in si pridobili tudi hvaležnost državljanov, vendar pa so šli predaleč, ko so se postavili nad vse, nad vsak sum, na S 1. STRANI ČLOVEK IN DELO ••••••••••••• Ob bližajočem se prvem maju, prazniku dela, se podobne misli nudijo kar same. Dela pa ne smemo pojmovati le v njegovem najožjem pomenu. Delo je tudi udejstvovanje v širšem smislu, namreč človekova aktivnost na raznih področjih, materialnih in duhovnih. In sem sodi tudi udejstvovanje v kulturi in prosveti, v javnem delovanju in podobno. Prav kot pripadniki slovenske narodne skupnosti v Italiji moramo zato še toliko bolj gojiti tudi to delovanje za blagor cele skupnosti. To izpričajmo tudi s svojim glasom na bližnjih upravnih volitvah, ko bomo tako soodločali pri vodenju javnih ustanov in uveljavljanju naše narodne skupnosti. piedestal neke objestne absolutne poštenosti, iz katere so črpali pravico, da si lahko vse dovolijo proti kršilcem zakonov. Kot vse, kar je človeškega, pa so tudi oni podvrženi napakam, ki sojih mnogi plačevali z neutemeljenim preganjanjem in trpljenjem po ječah, nekateri primeri pa so se končali tudi tragično. Da bi zmanjšali možnost napak, je parlament zdaj sprožil predlog za preosnovo sodnega sistema. Nekateri najbolj vneti zagovorniki "stranke sodnikov" so zagnali vik in krik, češ da gre za omejevanje sodnikove avtonomije, da jih hočejo politiki pogojevati in spremeniti v svoje hlapce. Da si to nekateri želijo, bo brez dvoma res, toda zaradi tega si tudi sodniki ne morejo privoščiti, da zavračajo kakršenkoli načrt, ki bi vendarle naredil nekaj reda in spravil sodnike vsaj pod nadzorstvo svoje lastne odgovornosti, to se pravi, da bodo napake sodniki tudi osebno plačevali, kar sicer ne bi smelo zaustavljati njihove preiskovalne vneme, pač pa bi jim moralo preprečiti, da bi prerasli v nedostopne in nedotakljive preganjalce. Ilklja začetku tega tedna je poteklo eno leto, ko je na predčasnih državnozborskih volitvah zmagala levosredinska koalicija, združena pod znakom "oljke". Volilni rezultati pa so brž pokazali, da volitve nikakor niso zagotovile tiste politične trdnosti, kot so jo napovedovali in so jo tudi prikazovali "oljkini" pobudniki in ustanovitelji. V senatni zbornici ima sicer levosredinska koalicija trdno večino, povsem drugačno pa je stanje v poslanski zbornici, kjer "oljka" nima večine in se mora zato nujno povezovati s Stranko komunistične prenove. Slednja namreč podpira Prodijevo vlado "od zunaj", kar pomeni, da nima "svojih" ministrov. Kakšen je enoletni obračun vlade ministrskega predsednika Romana Prodija? Odgovor na to vprašanje ni preprost in enostaven. Priznati je treba, da je njegova vlada z razliko od njenih predhodnic vendarle naredila nekakšen inventar glavnih vprašanj, ki jih je treba urediti. Ta vprašanja so predvsem: institucionalne oz. ustavne reforme, socialna država in Evropa, to je nadaljnja usoda Evropske zveze. Da so potrebne korenite institucionalne reforme, še najbolj zgovorno kaže prisotnost Severne lige, ki je nastala kot avtonomistična stranka, se nato opredelila za federal- PREJELI SMO PROTESTNA IZJAVA UDELEŽENCEV PRIMORSKIH SLOVENISTIČNIH DNEVOV Primorski slovenisti z obeh strani italijansko-slovenske meje, zbrani 18.4.1997 na Primorskih slovenističnih dnevih v Štanjelu, odločno protestiramo proti predlagani ukinitvi samostojnosti in s tem funkcionalni okrnitvi slovenskega pedagoškega liceja v Trstu. Načrtovani ukrep je novi poskus krčenja slovenske šolske mreže v Italiji, ki ne upošteva specifičnosti slovenske manjšine v Italiji in njenih potreb, obenem pa krši mednarodne obveze Italije do slovenske manjšine in do Republike Slovenije. Nujni pogoj za ohranitev slovenske manjšine v Italiji je namreč slovenska šola, kadri za to šolo pa se formirajo prav na slovenskem pedagoškem liceju. Okrnitev delovanja pedagoškega liceja bi zato prizadela slovensko šolo in manjšino kot celoto. Razen tega ščiti slovenske manjšinske šole Posebni statut; tudi učiteljišče je na seznamu zaščitenih šol, ki jim ni mogoče odvzeti samostojnosti brez soglasja Slovenije. Slovenisti pozivamo Vlado Republike Slovenije, da prepreči načrtovani ukrep zoper Slovencev Italiji, od italijanskih oblasti pa zahtevamo, da slovenskemu pedagoškemu liceju v Trstu zagotovijo ohranitev samostojnosti. Ob tem poudarjamo, da je slovenski šolski mreži potrebna avtonomija, ki bi manjšini omogočila soodločanje o lastnih šolah. NOVI GLAS UREDNIŠTVO IN UPRAVA: 34)70 GORICA, RIVA PIAZZUTTA 18 TEL 0481 / 533177 FAX 0481 / 536978 34 1 33 TRST, ULICA DONIZETTI 3 TEL 040 / 365473 FAX 040 / 77541 9 GLAVNI UREDNIK: ANDREI BRATUŽ ODGOVORNI UREDNIK: DRAGO LEGlSA IZDAJATEL): ZADRUCA GORIŠKA MOHORIEVA, PREDSEDNIK DR. DAMJAN PAULIN REGISTRIRAN NA SODIŠČU V GORICI 28.1.1949 POD ZAPOREDNO ŠTEVILKO 5 LOGOTIP, KONCEPT: KREA DESIGN AGENCY S.R.L. / GORICA TISK: TISKARNA BUDIN / GORICA NOVI GLAS |E ČLAN ZDRUŽENJA PERIODIČNEGA TISKA V ITALIII - USPI IN ZVEZE KATOLIŠKIH TEDNIKOV V ITALIJI - FISC LETNA NAROČNINA: ITALIJA in SLOVENIJA 65.000, INOZEMSTVO 90.000 LIR, ZRAČNA POŠTA 120.000 LIR POŠTNI TEKOČI RAČUN: 10647493 CENA OGLASOV: PO DOGOVORU ROMANO PRODI: ENO LETO V PALAČI CHIGI no ureditev države in na koncu pristala na secesionisti-čnih, to je odcepitvenih stališčih. Zdaj se, kot znano, zavzema za neodvisno državo Pa-danijo. Za njenim programom pa ne stoji le peščica zanesenjakov, ampak nekaj milijonska množica, ki je karabinjerji prav gotovo ne morejo spraviti za zapahe, četudi bi tak u-krep marsikdo od Italijanov v srcu vroče želel. Za uresničitev institucionalnih reform je na pobudo Prodijeve vlade in vladajoče koalicije bila ustanovljena dvodomna komisija, ki ji predseduje glavni tajnik trenutno najmočnejše italijanske politične stranke (Stranke demokratične levice) Massimo DA-lema. Rečeno je bilo, naj bi komisija svoje delo opravila do konca junija. Mnogi pa dvomijo, da se bo težko držala tega roka, kar med drugim dokazuje izredno burna razprava, ki te dni poteka o kočljivem, vendar izredno pomembnem vprašanju sodstva. Naslednji problem je "socialna država". Nekateri menijo, da je treba tako urejeno državo kratkomalo odpraviti, češ da ni v skladu z zakoni tržnega gospodarstva. Zato zahtevajo korenite strukturne reforme predvsem v pokojninskem sistemu in na področju zdravstva. Vsem tem odločno oporekajo levo in so-cialno usmerjene politične stranke in sindikati. Tretje in zadnje vprašanje predstavlja Evropska zveza, oziroma nadaljnja vloga Itali- je v procesu evropske integracije. Znano je, kako si je Prodijeva vlada zadala za cilj, da bo Italija 1. januarja 1999 v skupini tistih držav evropske petnajsterice, ki bodo po znanem maastrichtskem sporazumu imele skupno evropsko valuto, imenovano "eur". Toda pravkar omenjeni sporazum tudi določa pogoje za uvedbo enotne valute. Glavni pogoj je stanje državnega primanjkljaja, ki ne sme prekoračiti meje 3% narodnega bruto dohodka (NBD). Primanjkljaj mora biti pod mejo 3%. Prav te dni bo uradno znano stanje v tem pogledu, potem ko so prejšnji teden prihajale iz krogov Evropske komisije v Bruslju alarmantne, vznemirljive vesti, češ da od 15 držav članic le Italija in Grčija ne bosta gotovo dobili enotne valute v dogovorjenem roku. Po zbranih podatkih ti državi imata primanjkljaj, ki je višji od 3% NBD. Tako naj bi v Italiji to razmerje znašalo 3,3 ali 3,2% NBD. Negativne ocene naj bi za Italijo prihajale tudi iz krogov Mednarodnega denarnega sklada, kjer so celo govorili o nekakšni nemško-francoski "zaroti" zoper Italijo, kar so v Parizu in tudi v Bonnu zanikali. V tej zvezi pa gotovo velja zabeležiti naslednje besede predsednika nemške Zvezne banke (Bundesbank) Hansa Tietmeyerja. Tako je dejal: "Če bo Italija komaj dosegla spoštovanje fiskalnih kriterijev primanjkljaja in zadolžitve, močno dvomim, da lahko govorimo o njenih trajnih priza- DRAGO LEGlSA devanjih za zdrave državne proračune." Tietmeyer velja za zelo strogega varuha nemške marke in vsega, kar ta valuta pomeni za nemško in evropsko gospodarsko in finančno stvarnost. Večji in manjši italijanski finančni manevri za o-mejitve javnih izdatkov in torej primanjkljaja očitno ne prepričujejo preveč tega vplivnega finančnega mogotca. Kljub vsemu pa Prodi in vsi njegovi sodelavci poudarjajo, da bo Italija med prvimi članicami EZ imela enotno valuto "eur". Na koncu moramo omeniti še mednarodno človekoljubno odpravo "zoro" v Albaniji, ki poteka pod italijanskim vojaškim poveljstvom. V parlamentu odprave ni odobrila vladna večina, ker so prenovljeni komunisti glasovali proti. Na pomoč je vladi priskočila opozicija, tako daje bila mednarodna odprava končno le o-dobrena. Po hudih in tudi mučnih polemikah je Prodi naposled zahteval, naj se njegovi vladi izglasuje zaupnica, pri čemer se je obnovila stara večina (oljka in prenovljeni komunisti). Neki tuji opazovalec je ob takšnem razpletu takole nan'^!- "IfaHirl jP n' fHMn rn\-r£>r. no predstavo, saj so stranke barantale za podporo Prodiju in se šle najnižjih političnih i-gric, ki niso imele najmanjšega opravka z usodo Albanije." Tudi to je, seveda, ena izmed postavk enoletnega obračuna Prodijeve vlade. NAKAZANA PRODAJA MANJŠINSKIH NEPREMIČNIN ŠE HUJŠI UDAREC KOT POLOM TKB? JANEZ POVŠE V kolikor je res, kar se piše in govori o prodaji stavbe Glasbene matice, bi se naša manjšina znašla pred še hujšim udarcem, kot je bil tisti ob izgubi Tržaške kreditne banke. Naj se je to zgodilo tako ali drugače, osrednja banka nam je bila odvzeta nekako od zunaj. Proti njej niso nastopile manjšinske sile, ampak državna uprava, in to v trenutku, ko se vodilni del manjšine ni mogel več kot toliko zoperstaviti, ker v izvajanju vsedržavne politike do kraja dosledno podpira trenutno vladajočo koalicijo Oljke. Tudi zaradi tega dejstva lahko državna uprava z nami stori praktično vse, oziroma ne prepreči tistega, kar nam še kako škoduje. Ne glede na nepopravljivo škodo ob propadu našega osrednjega bančnega zavoda pa je udarec v bistvu prišel od zunaj in je zato povzročil predvsem velikansko materialno škodo. Pri morebitni prodaji stavbe Glasbene matice - in, zakaj ne, v prihodnosti tudi drugih stavb, v katerih domujejo pomembne manjšinske dejavnosti - je stvar dosti hujša. To pot udarec ali možnost udarca ne prihaja od zunaj, pač pa manjšinski lastnik spravlja v nevarnost manjšinsko ustanovo. Udarec torej prihaja od znotraj, od manjšine same, kar je v normalnem smislu usodnejše od primera Tržaške kreditne banke. Tega dejstva tudi ne more spremeniti možnost, da lahko preostala manjšina - lastnik se v tem primeru giblje na neki povsem drugi ravni - postane kupec stavbe Glasbene matice in kasneje morebiti drugih stavb. V kolikor bi bilo temu tako, imamo še vedno opravka s centri finančne moči, ki so manjšini odtujeni in se čez noč lahko obrnejo proti njej. Skratka vse drugače, kot smo mislili še do nedavnega, da je namreč obstoječa lastnina celotne manjšine in torej nekakšna rezerva za hude čase. Ob vsem tem ni mogoče mimo ugotovitve, da bi moralni udarec kot posledica nakazane nepremičninske razprodaje močno razrahljala naše vrste bodisi na strani po vojni vodilnega dela manjšine kakor tudi Slovencev, ki so narodnostno organizirani. Od tega trenutka dalje namreč ne bi bili varni niti pred lastnimi institucijami. Koristno bi bilo, ko bi celotna manjšina ob teh dogodkih hitro in odločno ukrepala ter se distancirala od načina, ki grozi z razprodajo dobrin oziroma dodatno odtujitvijo še kako potrebnih sredstev. Posebej narodnostno organizirani del bi moral preprečiti sprejemanje odgovornosti za napake, ki jih ni zagrešil. Enako odločen pa bi moral biti tudi drugi del manjšine, od koder prihajajo lastniki s spornimi predlogi. V vsakem primeru potrebujemo v tem trenutku kot celotna manjšina veliko mero aktivnega optimizma, da bi se uspešno prebili skozi najnovejšo, nemara doslej najtežjo in najnevarnejšo preizkušnjo. Še prej pa moramo seveda napeti vse sile, da bomo uspešnejši vsaj na bližnjih volitvah, od katerih je še kako odvisna naša neposredna prihodnost na ravni sozvočja z večinskim narodom. AKTUALNO INTERVJU / STANKO JANEŽIČ v v Letošnji prejemnik 34. literarne nagrade Vstajenje je štajerski rojak, duhovnik, pesnik in teolog dr. Stanko Janežič. Njegovo ime je na Tržaškem zelo znano, saj je tu služboval od konca druge svetovne vojne do leta 1970, ko se je preselil v Maribor, kjer predava na Teološki fakulteti ekumensko teologijo. Nagrado je prejel za pesniško zbirko Večerno žarenje, ki je izšla lani pri Slomškovi založbi v Mariboru. Podelitev nagrade je bila v ponedeljek, 7. aprila, v Peterlinovi dvorani Društva slovenskih izobražencev v Trstu (o njej smo že poročali). Ob tej priložnosti smo dr. Janežiča zaprosili za pogovor, na katerega je rad pristal. DUH KRSCANSKEGA VZHODA IN LJUBEZEN DO SLOVENSKE BESEDE IVAN ŽERJAL Sle nagrado Vstajenje pričakovali? Kakšne občutke imate? Dejansko me je ta nagrada presenetila. Resda sem bil leta 1963 tisti, ki je predlagal to nagrado, tudi naslov je moj. Vendar, ker sedaj živim že dalj časa v Mariboru, nisem pričakoval, da jo bom prejel. Sem je pa zelo vesel. Ves čas sem ostal povezan s Trstom, tu imam polno prijateljev, s katerimi sem se lahko sedaj ponovno srečal in se z njimi pogovoril o tem in onem. Bi lahko za naše bralce obnovili svojo življenjsko in duhovniško pot? Rodil sem se v Slovenskih goricah, potem sem študiral v Mariboru, Ljubljani, Rimu in Parizu. Kmalu sem pristal tukajle v Trstu, kjer sem po vojni deloval med Slovenci. Vmes sem še naprej študiral. Leta 1970 sem se preselil v Maribor, kjer predavam na Teološki fakulteti. Predavam predvsem ekumensko teologi- jo, se pravi, kakšen je položaj med krščanskimi Cerkvami in drugimi verstvi, kaj nas povezuje in kaj ločuje. Mnogo sem o tem tudi pisal. Ostal pa sem tudi zvest leposlovnemu ustvarjanju. Tako sem izdal celo vrsto knjig poezije, pesmi v prozi in proze, pa tudi nekaj teoloških knjig. Se sedaj rad pomagam na pastoralnem področju, kjer morem, zlasti v domači župniji Sv. Miklavž pri Ormožu v Slovenskih goricah, vabijo pa me tudi v druge kraje. Vodim razne slovesnosti, od časa do časa pa opravljam tudi bogoslužje v vzhodnem bizantinskem obredu. V bogoslovju imamo pevski zbor bogoslovcev, ki pojejo tudi v staroslo-vanščini. Tako se povezujemo s krščanskim Vzhodom, ljudje pa spoznavajo, na kak način naši vzhodni krščanski bratje častijo troedinega Boga in obhajajo evharistijo. Kdaj ste se začeli ukvarjati s poezijo? Pišem dejansko že vse od srednješolskih let, ko sem živel v Mariboru in smo tam izdajali tudi razne rokopisne liste. V bogoslovju je bil list Lipica, ki je izhajal vse od časov škofa Antona Martina Slomška (leta 1859). Ko sem I. 1940 stopil v bogoslovje v Mariboru, sem bil urednik za leposlovje v tem listu. Potem je prišla vojna in sem študiral naprej v Ljubljani in nato drugod po svetu, stalno pa sem tudi pisal, zlasti veliko pesmi. Kaj pa najbolj navdihuje Vaše pesniško ustvarjanje? Zelo sem povezan z domačim krajem ter s svojo otroško dobo in mladostjo. V sebi nosim ta spomin, tako da veliko pišem o Slovenskih goricah, o življenju nekoč in danes. V moji poeziji je veliko domoljubnega: to so motivi ljubezni do domače zemlje in slovenske besede, do bli- •■J rt. . I OTO KROMA žnjih rojakov, domačih šeg itd. Tudi religiozni motivi so navzoči, tako je npr. eni izmed mojih zbirk naslov Božja obzorja: opisuje razsežnosti religioznega življenja. Dotikam se tudi skrivnosti človeškega življenja in trpljenja. Iz vseh mojih del na splošno odseva krščanski optimizem. Znani ste kot vnet zagovornik ekumenskega dialoga med Cerkvami. V kakšnem stanju je ta dialog danes? Ekumenski dialog še živi. Predvsem je močan na teološkem področju. Obstajajo razne komisije teologov, ki pripadajo različnim Cerkvam. Ti teologi se zadnja desetletja med seboj veliko pogovarjajo o tem, kaj nas pravzaprav kristjane povezuje in kaj ločuje. Tako je recimo živa zlasti katoliško-anglikan-ska, katoliško-pravoslavna, katoli-ško-luteranska in katoliško-reformi-rana komisija. Veliko je tega dialoga in dosegli so že velik napredek. Kar se pa tiče praktičnega sodelovanja, lahko po eni strani rečemo, da je navzoče, po drugi strani pa moramo priznati: dokler ne pridemo do popolnejše edinosti, ne moremo obhajati skupaj evharistije. Zato nekako skušamo prenašati to stanje, ki daje seveda pohujšanje drugim ljudem, kajti kristjani bi morali biti eno, saj je Kristus ustanovil eno Cerkev in je molil, "da bi bili vsi eno". Sedanji papež Janez Pavel II. zelo spodbuja vse krščanske Cerkve, da bi čimveč storile, da bi jubilejno leto 2000 kristjani pričakali bolj povezani med seboj. K temu bo nekoliko pripomoglo tudi ekumensko zborovanje, ki bo junija letos v Gradcu v Avstriji in ki ga pripravljajo razne krščanske Cerkve po Evropi. Tudi Slovenci bomo na tem zborovanju navzoči. Precej časa ste tudi službovali v zamejstvu. Kakšne spomine imate na to obdobje? Po drugi svetovni vojni sem bil najprej kaplan na Proseku in Kon-tovelu, nato župnijski upravitelj v Mačkoljah. Pozneje sem bil tudi kaplan pri Sv. Vincenciju v Trstu. Veliko sem deloval med mladimi, zlasti med skavti, in na ekumenskem področju. Bil sem duhovni asistent študentov in Društva slovenskih izobražencev. Dalj časa sem imel slovenske pridige na tržaškem radiu. Vsekakor sem svoja mlada leta lepo preživel na Tržaškem, kjer smo skupaj storili veliko dobrega in si prizadevali za večjo povezanost z goriškimi Slovenci, s Slovenci v Beneški Sloveniji, v Kanalski dolini in !na Koroškem. Sodeloval sem tudi pri raznih revijah in listih, pri raznih slovesnostih, romanjih itd., tako da imam seveda lepe spomine na to svoje obdobje. Leta 1970 pa sem začel predavati na Teološki fakulteti v Mariboru in Ljubljani ekumensko teologijo, nauk o Cerkvi in še kaj. Veliko sem potoval tudi na Vzhod. Prirejal sem razna študijska ekumenska potovanja v razne pravoslavne dežele, zlasti še v Rusijo. Čeprav sedaj živite in delujete v Mariboru, ste na naše kraje še vedno zelo navezani. Kakšen je danes Vaš pogled na zamejstvo? Slovenci, ki živijo v zamejstvu ali po svetu, so del slovenskega naroda. Lahko rečemo, daje pol milijona Slovencev zunaj matične domovine. Ti Slovenci bi morali biti tesno povezani s slovenskim narodom, sodelovati bi morali pri celotnem narodnem življenju. Imeti bi morali vse pravice, da bi lažje sooblikovali življenje naroda. Tako želim, da bi zlasti tržaški, goriški in beneški Slovenci ter Slovenci na Koroškem, pa tudi v Porabju, resnično bili vsestransko povezani z matično domovino. Za konec bi naše bralce verjetno zanimalo, kakšna je Vaša ocena o Novem glasu. Ga prebirate? Kakšen se Vam zdi? V Maribor prihaja Novi glas ves čas svojega izhajanja in ga občasno prebiram. Vem, da sta se dva lista, Katoliški glas in Novi list, zedinila v enega, kar je prav. Ta novi tednik je videti zelo razgiban, ima nove prijeme, prinaša tudi krščanski optimizem med ljudi in jih povezuje. Vsekakor želim, da bi Novi glas storil čimveč dobrega, predvsem pa, da bi razglašal tiste vrednote, ki bodo slovenski narod ohranjale pri življenju in mu pomagale do pravega, resničnega razvoja. 3 ČETRTEK 24. APRILA 1997 ŠENTVID / POSVET O MEDIJIH lepo prenovljeni stavbi Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano je bila v soboto, 19. aprila, okrogla miza o temi Javna glasila v tranziciji s podnaslovom Prispevek k demokratizaciji in pluralizaciji medijev na Slovenskem. Prireditelj zelo tehtnega pogovora je bil Radio Ognjišče. Osrednja nit vseh posegov na okrogli mizi je bilo mnenje, da so slovenska sredstva obveščanja še vedno v rokah t.i. "leve garniture", se pravi: v rokah ljudi, ki so tudi v času Jugoslavije imeli odločilno vlogo v sredstvih obveščanja. Na javni tribuni o slovenskih medijih, kot se z ne ravno najlepšo besedo reče danes sredstvom obveščanja, je nastopilo sedem slovenskih mož, ki so tako ali drugače povezani z mediji. Tadej Labernik, ki je direktor Slovenske tiskovne agencije, je spregovoril na temo Demokratizacija in spremembe medijskih sistemov in je bil mnenja, da v demokratični Sloveniji žal še vedno velja pravilo, da so novinarji v službi oblastnikov in močnih, vplivnih ljudi in politikov. Med svojim iskrenim JAVNA GLASILA V JURIJ PALJK posegom se je Labernik tudi dotaknil časnikarske etike in dejal, da je v Sloveniji zelo razširjeno pisanje "komentiranih poročil", ki žal prevečkrat zamenjujejo objektivno poročanje o nekem dogodku. Pluralizacija po njegovem mnenju na področju sredstev obveščanja v Sloveniji teče prepočasi. Žarko Petan, znan režiser, dramaturg, duhovit pisec aforizmov in bivši generalni direktor Radio-televizije Slovenija, je spregovoril na temo Pluralizacija javnega zavoda RTV Slovenija. V svojem živem posegu je dejal, da se je že takoj v začetku, ko je sprejel službo direktorja RTV Slovenija, zavedal, kaj ga na tem delovnem mestu čaka. Dejal je, da je sprejel službo predvsem zato, ker je bila glavna naloga v novi državi pluralizacija medijev. Petan je dejal, da se ni dalo kaj dosti spremeniti predvsem zato, ker takratni Demos ni bil eno- ten, saj so različne komponente gledale na sredstva obveščanja različno; predvsem je povedal, da ni bilo dovolj dobrih kadrov, ki bi lahko zamenjali dotedanje časnikarje. Zaradi tega tudi ni bila možna t.i. "lustracija" sredstev javnega obveščanja; s tem izrazom se danes v Sloveniji označuje menjava vodilnih kadrov v slovenskem javnem življenju. Petan je dalje dejal, da je prav zaradi majhnega števila časnikarskega kadra v Sloveniji na RTV Slovenija ostalo tako kot prej, saj nikogar niso vrgli iz službe in nikogar zamenjali. Bil pa je mnenja, da v Sloveniji ne more biti samo en del družbe demokratičen, ampak mora celotna slovenska družba stremeti za demokracijo in pluralizacijo. Pokazal je še na odvisnost medijev od tistih, katerim so namenjeni, in zatrdil, da v Sloveniji še velja pravilo: "Danes krojijo medije lastniki in uredniki!" Obenem je dejal, da je RTV Slovenija vseeno postala najbolj objektiven medij v Sloveniji, in to tu- Od leve: Saša Veronik, Danilo Slivnik, Janez Markeš, Justin Stanovnik, Žarko Petan, Lojze Peterle, Tadej Labernik in moderator Radia Ognjišče di po zaslugi urednika Lada Ambrožiča. Bil je tudi mnenja, da je zelo odvisno od vsakega posameznega časnikarja. Saša Veronik, znan slovenski časnikar s televizijskih zaslonov, je podal Kritični pogled na novinarsko prakso. Bil je mnenja, da so vsa sredstva obveščanja v Sloveniji slaba, saj ne upoštevajo osnovnih pravil časnikarskega kodeksa, da o deontologiji niti ne govorimo. Nanizal je tudi vrsto oslarij, katerim smo priče tako na televiziji kot v časnikih, saj smo vsak dan priče nenatančnemu poročanju o politiki, hujskanju lokalnih dopisnikov proti državi, priče smo preštevilnim mladim poročevalcem, ki ne poznajo težav starejših ljudi in zato o njih ne poročajo. Dejal je tudi, da v Sloveniji še ni videl niti enega TV po-snetka-poročila, ki bi bilo korektno oblikovano. --------------STRAN 16 4 • •••••••• ČETRTEK 24. APRILA 1997 IZ ŽIVLJENJA CERKVE POGOVOR / DR. ANGEL KOSMAČ O KNJIGI "RICMANJE VČERAJ IN DANES BO ZE! KAJ BI Sl BELILI GLAVO! V dvanajstih nadaljevanjih sein v Novem glasu razmišljal o mestu in vlogi laikov v Cerkvi in sklenil pisanje z idejo partnerstva med pastirji in laiki, ki se trenutno v katoliški Cerkvi zelo razvija in obeta bogate duhovne sadove. Cerkev se s tem približuje apostolskemu in po-apostolskemu obdobju, ko je vsaka konkretna krščanska skupnost bila kraj globoke človeške in duhovne komunikacije in solidarnosti. Zelo občutena je bila odgovornost vseh krščenih pri nadaljevanju Kristusovega poslanstva, maksimalna je bila tudi možnost izražanja duhovnih darov (karizem). Ko sem skušal približati sedanje stanje odnosov med pastirji in laiki, sem seveda pričakoval kakšen odmev. Na Mirenskem Gradu smo 27. oktobra lani na srečanju katoliških časnikarjev ugotavljali, da Novi glas nima dovolj odmevov, ki bi časnik nedvomno napravili bolj aktualen in dinamičen. Na pastoralnem posvetovanju za slovenske vernike v tržaški škofiji v Bazovici, 23. februarja letošnjega leta, sem v glavnih obrisih predstavil vsebino te iste teme. Z začudenjem sem ugotavljal, da so se udeleženci izredno razgovorili na izpostavljena vprašanja in da gre torej za stvari, ki jih tudi naši verniki čutijo kot aktualne. Sprašujem se, zakaj se na članke v Novem glasu ni nihče odzval? Morda niso bili dovolj izzivalni. Ali pa je v naši Cerkvi vse tako prav, da o tem ne potrebujemo razmišljati in diskutirati? Možno je tudi, da lepo in mirno spimo, ker si podzavestno rečemo: no ja, bo že šlo! Mi lahko odgovorite: kam? - ZVONE ŠTRUBELJ VABILO SVETOVNI DAN MLADIH V PARIZU Sv. oče je mlade vsega sveta povabil, naj z njim romajo proti letu 2000. Ena od postaj tega romanja bo tudi 12. svetovni dan mladih v Parizu. Francoska mladina se že več kot eno leto pripravlja na srečanje z mladimi z vsega sveta. Sprejeli jih bodo na svoje domove, v svoje župnije in škofije in z njimi delili nepozabno izkušnjo srečanja s svetim očetom. Srečanje bo tudi lepa priložnost za odkrivanje francoske zgodovine in znamenitosti. Poleg tega pa bo to e-dinstvena prilika za stike z mladimi, ki bodo pričali o pestrem življenju kristjanov v državah celega sveta, od Evrope do Amerik, Polinezije, Azije in Afrike. Srečanje bo trajalo od 18. do 25. avgusta. Odvijalo pa se bo v francoskem glavnem mestu, kjer bo tudi glavno srečanje s papežem Janezom Pavlom II. Srečanja v Parizu se bodo udeležili tudi mladi iz tržaške škofije. Vodil jih bo sam tržaški škof, msgr. Evgen Ravignani. Slovenci se bodo pridružili italijanskim sovrstnikom. Skupaj se bodo trudili za gradnjo novih odnosov znotraj tržaške Cerkve, ki naj presegajo jezikovne in narodnostne razlike in ki naj temeljijo na spoštovanju različnosti in na resnični enakopravnosti. Kdor se želi udeležiti tega enkratnega srečanja, se lahko prijavi do '10. maja na tel. št. 410860 (Giorgina Pisani). - BREDA SUSIČ V založbi Mladike je za letošnji praznik sv. Jožefa izšla knjiga Ricmanje včeraj in danes - ali kratek sprehod skozi zgodovino neke vaške in cekvene skupnosti. Obsega nekaj reč kot dvesto strani. Predstavlja se nam v zanimivem ovitku - zgodovinski sliki izpred 200 let. Avtorja najprej vprašam, da nam na kratko razloži pomen zgodovinske slike. Naj na kratko povem. Točno 13. aprila pred 200 leti (1.1 797) je bil veliki četrtek in so prišli, kot že večkrat poprej, francoski vojaki; ti so bili nastanjeni na bližnji postojanki v Ključu v Ricmanje; kot ponavadi so se slabo obnašali z ženskami pa tudi kradli po hišah in gostilnah ter nič plačali. Končno naj bi prišli tudi v cerkev in se tudi tu slabo obnašali in oskrunjali sveti prostor. Domačinom je bilo to dovolj; zvonili so plat zvona, da so se ljudje kmalu nabrali, obkolili Francoze, jih napadli in jih nekaj celo pobili. Drugi so zbežali. Ricmanjci so se takoj zavedeli, da se bodo kmalu prišli maščevat. Zato so sporočili avstrijski komandi na Kozini, naj jih pridejo branit. Naslednje jutro, na veliki petek, je hrvaški kapetan Ješič res prišel s tristo pešci in konjeniki. Vnela se je bitka nekje v bližini današnje cerkve in bolnišnice na Katinari. Sodelovali so tudi možje in fantje iz Ricmanj in Brega, medtem ko so žene molile k sv. Jožefu za zmago. Res so bili Francozi poraženi in se umikali proti Trstu in še po Stari cesti na Kras (današnja ulica Commerciale) proti Opčinam, potem ko se je vnel tudi en voz smodnika na cesti v mesto. Cesta se še danes imenuje Sežganka. Nekdo, ki se je znašel v bitki, je napravil zaobljubo sv. Jožefu, da bo vse to naslikal, če bo le prišel živ in zdrav domov. To se je tudi res zgodilo; ta na pol umetnik je naslikal na les vse, kar je videl in doživel. Tako je prišlo do slike, ki sicer nima prav velike umetniške vrednosti, vendar je za nas velike zgodovinske važnosti. Ta ex-voto se je ohranil vse do danes in je na njem naslikan sam avtor, kako Bogu in sv. Jožefu daruje to svojo sliko s podrobno navedbo krajev in natančnim datumom tega dogodka. To zgodo- "SPREHOD SKOZI ZGODOVINO NEKE VAŠKE IN CERKVENE SKUPNOSTI" Angel Kosmač RICMANJE včeraj in danes wli kratek sprehod 'k