Msisš M. \ torek Prosenca f M 849. Slovenija izhaja vsaki teden dvakrat, in sicer vsaki torek in petik. Predplačuje se za celo leto v založnici v Ljubljani 7 gold., za polleta 3 gold. in '/,, za 1 gold. in 45 kr. Za celoletno pošiljanje na dom v Ljubljani se odrajtuje še ljt gold. Za po pošti pošiljano Slovenijo je celoletno plačilo 8 gold., polletno ene kvatre 4 gold., za ene kvatre 2 gold. Slava Slavjanam! Al zamoremo lepšiga vošila našim slavjanskim bratam in sestram ob novimu letu poslati? Slava Slavjanam! naj bode v prihod-nič naše pozdravljenje! —- O sladke besedi! Naj se glasite po gorah in dolinah iz ust ovčarja in prostiga kmeta, po mestih, tergih in gradovih, pri zborih in veselicah, slavjanske matere naj vaju detičam v zibeljki prepevajo, slavjanske device naj z vama junake pri ločitvi poslove, in vsaki izmed nas naj se tako obnaša, de se bode po besedili in djanjih skazala: Slava Slavjanam! —- Ta danica je nam po tisučletnimu mraku na slovenskimu obnebju sopet priblisketala, ona nam bode vodja na nevarnimi! morju naše prihodnosti, nanjo bomo v burjah in nevihtah pazili z zaupnim očesani. Pa poreko naši protivniki; ,,Kako so Slavjani ošabni postali?" Mi pa jim bodemo odgovor dali: Ošab-nosti naše serce ni nigdar poznalo, It ogli smo čast, Cesarju zvestobo, vsim ljudem ljubezen skazali, in v svoji prostosti smo ho-tli p tujini narodani popred, ko sami sebi zadovoljiti, : v-4«vč.r ■ , natH hotlo raoiio Ijtt-bezen. Ali ta zmota bi nas bila kmalo pod černo žemljico spravila, hirali smo pri kruhu, kteriga so nam ljute mačehe vmesile, žejo smo si iz mlak gasili, ne poslušajoč, kako šumljanje bistriga slavijanskiga vira na naše gluhe ošesa vdara, zatiranja in zasramovanja nam ni bilo ne konca ne kraja. Zdaj pa čemo novo poslopje sozidati za našo preljubljeno mater, ktera se je po dol-gimu ptiijevanju k nam sopet vernila, de bode spolnjeno staro prerokovanje: „Slava bode zopet naša, Ki n a m dala je i m e.'" Pa bodo nas vprašali: Odkod ste tako slavo zadobili ? Mi pa bomo v razsojo tega poklicali ponosno Kliono grekinjo", de nam razgerne glediše slavjanskiga illana in uma. Tode slavnih časov, v kterih „uaša žarila je kri od ledniga Balta do Jadre" nočemo našim obrekovavcam zopet iz vekov temnote pred oči peljati, kir morajo že pred tem, kar smo včeraj in predvčerajšnim dopernesli obmolkniti. Staro mesto se mi prikaže s tabori okin-čano, za njegovim oziiljem rumena zarja igra, iz visokih zvonikov milo zvonenje k zornici slavjanstva vabi. Snidilo se je romarjev od severa, juga, od istoka in od zapada. To je gotovo staroslavna Praga! med razpoč-limi meglami zagledam nagle valove Vellave, ki nosijo ladije napoljene z mladenči in de-kliči k veselim sejmu. O zlata Praga! tako si Ti, svojiga poklica nigdar zabivši, po preroški pomembi svojiga imena Prag postala čez kateriga je prerojen slavjanski duli zopet v beli svet stopil. V tvojimu oserčju je bila zakopana vejica staroslavjanske lipe, zadno znamnje naše nekdajne edinosti, lepo se ti je v sercu vkoreninila, čez noč je obzelenela, in košata, visokoverlma, medunosna lipa postala; zdaj krog nje čbelice vsih slavonskih krajev roje, zdaj pod njo slavjanske Vile kolo vodijo, in prisego store, si v večni zavezi po- magati , nej se klic na pomoč zasliši od Tatre, od Balkana od Velebiča al od slovenskih goric. Ne vem al se čem bolj čuditi lepoti naše lipe al mogočnosti njeniga čuvaja. Oroslan orjaških udov nam čuva naš zaklad, ždramši se je sterl stare verige, zdaj v polnimu čutju svoje visoke službe grivo strese, in „Culi v radosti smo rujoveti českiga leva." — Zdaj se mi prikažejo snežne kopice viso-cih gora. Tam zaklikne na skali orel ta-transki, polomljene so mu penite, smertne rane do serca skopane. On pak spomnivši se stare kreposti hoče zleteti; pa rudeča kervca mu iz ljutih ran začne prikapljat, in slovaška vila ga miri in tolaži, njemu rane zaceluje, in ž njim jade jadikuje. Kar se zasliši hrup, truma mož se približa, sablje, kose, orožja v mraku blisketajo. To je černa vojska, ma-ševavka stoletnih krivic. In junak pred njo, al je kralj Matjaž? O ne, slovaški mladenč, namenjen je bil svojim bratam vero oznano-vati, pa zdaj gaje domovina poklicala, med protivniki svojiga naroda vero na slavijansko krepost z mečem oznaniti. Njih molitva je: B o g j e z n a m i kdo če biti proti n a m! — Kako veselo mi serce zaigra! Zagledam pod lipo slepiga pevca, in krog njega dični venec junaštva in lepote. Pa sladki glas pevca mora kmato vlihnit pred groniam streli!, s kte-rimi ostudni Madžar Serbske orli če strašit hoče. Pa kaj bi to Serba strašilo? junaška pesem mu je šola, bojiše vaja junaštva. O slavni Serbi! kterim so sablja, gosli, in puška kot sveta trojica v časti, de se branijo, de se po svetu razslavljajo, de jim junaških del ne pomanjka. — Kje bom pa tebe zagledal, jugoslavjanska zvezda! ki si boljši junak od Kraljeviča Marka, ponosnisi vitez od Miloša Ivobi-lica, bolj znajden od Sibinjanina Janka, kteriga slava je že vse štiri strani sveta napolnila? Kje te bom zagledal, ko na bojišu, kjer mora tvoja sablja to vravnat, kar ste izdaja in oholost kriviga storile. Kjer koli hodiš , te spremljate tvoje drugarice, tvoje po-sestrime, ena je ponosna Austrija, druga je domača Vila iz Velebiča. Kadar se boriš, ti junaško čelo ohladite, kader vtrujen od sile junaštva počivaš, nad tvojo glavo prepevate: Slava Slavjanam! — Dovolj bode tega dokaza našim protivni-kam, ter vtihnili bodo pred donečini glasam zgodovinske trobente, ktera celiiuu svetu trobi: Slav a S1 a v j a n a m ! O, de bi se pri nas Slovencih sosebno ta glas razlegal, ki smo na našo občinsko mater skorej pozabili. Oo zdaj smo le bili Gorenci, Dolenci, Notrajncu Pivčani, lvrašovci, Ber-kinci, Istrianci, C i rje, beli Krajnci, Koroški in Štajerski Slovenci, tode pravi Slovenci nismo bili. Treba je nam že zdaj se v duhu vdele-žiti pri vsih slavnih delih naših slavijanskih bratov, kar si oni pridobejo, je (udi nam pridobljeno. Naj se ž njimi v duhu pobratimo, de bode sterta stara strupena kača razpora, de bode minula naša nesrečna odločenost, in kader bodo našiga dlana in uma potrebovali jim čemo priskočiti s klicani: Slava Slav-j a n a m! D. Zaderžki slovenšine. (J.) Večkrat ino obširno se je v temu časopisu od vzrokov govorilo, ki v nar vikši meri času primerno razvitje slovenšine overajo. Nadjali smo se, de sovražniki naže drage domovine se bodo z časom prepričali, de proti teku reke plavajo, pričakovali smo, de bodo z djanjem pokazali, de se, če ravno ne iz ljubezni, saj zavoljo lastniga prida, zanaprej duhu časa zoperstaviti ne hočejo; pazili smo torej z bistrim očesam na ravnanje ino gibanje teh tacih, in glej! z žalostnim sercam smo se prepričati morali, de naše upanje je prazno bilo. Dva stanova sosebno sta se zagovorila, nemšino po vsi moči obderžati ino slovenskim napredovanju ino izobraženju vsako ped zemlje le po kervavim boju prepustiti. Sodništvo je pri živim bogu priseglo slovenskimi! jeziku duri in vrata pisarnic zaperte, zapabnene ino ostražene nasproti tišati, de po nobeni viži notri ne more. Vemo, de mestna ino deželna sodnica v Gorici je za večne čase sklep naredila, slovenskiga jezika po nobeni ceni ne rabiti; vemo de mestna ino deželna sodnica v Ljubljani se je silno togotila čez eno v slovenskim jeziku sostavljeno prošnjo, rekoč, de enakim prederznim poskusam se mora enkrat za vselej konc narediti; vemo de druge sodnice na slovenske predlage nikakor slovenskih odkazov dajati nočejo. Slovenski sodniki se izgovarjajo, de nemški jezik je sodniški jezik. Ako bi ti gospodje 13 sodniškiga reda prebrali, bi se prepričali, de nevmerjoči Cesar Jožef je bil tamkaj naukazal sodniške opravila v deželnim jeziku opravljati. To pa menim mi ne bo nikdo odrekel, de na slovenskim je slovenski deželni jezik. Ce so vradniki iz konca cesarski volji nasproti delali ino deželi nje jezik v očitnih opravilih, kjer je naj bolj potreben kratili, so krivico delali, krivica pa nikdar veljave ne zadobi. Ti gospodje menijo v svoji prevzetnosti ino terdovratnosti, de oni so pervi stvarjeni ino dežela zavoljo njih; de ljudstvo se mora po njih želji preravnati ino ne oni po potrebnostih ljudstva. Pa kako bi to drugači biti moglo? Na naši kratki slovenski deželi je od nekdaj nemški jarni nar težje ležal. Nemški pervaki so med saboj gospodarstvo čez to deželo razdelili, ino če je kaki domorodec eno ali drugo službico doseči želel, je popred moral očitno spoznati de zvunaj nemšine izveli-čanja ni. Sčasama so tud drugi deželani verjeti začeli, de kdor hoče na slovenskim živeti se mora slovenšini popolnama odpovedati, ker nemška vladija je imela za nar pervo politiško pravilo, slavjanske jezike malo po malo za-treti, nekoliko po uradih, nekoliko po učiliših. Ni se torej čuditi, de ti ptuji, gospodariti vajeni vradniki razumeti ne morejo, de bi oni ljudstvu služili ne ljudstvo njim. Lahko se tudi zapopade, de clo vradniki slovenskiga rodu, vpeljanje slovenskiga jezika v pisarnice čertijo, ker to jih iz njih zaspanosti drami ino živo opominja zastarano termo enkrat zapustiti. Ti gospodje dobro vedo, de ko bi se ljudstvo cesarskiga daru enakopravnosti prav po-prijelo, bi morali ali službam se odpovedati, ali slovnico v roko vzeti, kar jim dišati noče. Zatorej oni v svoji nemarljivosti pravijo: narodnost , enakopravnost ste le besedi, ki se iz ust neslanih mladenčev slišite, kdo drugi nek po tem praša. Napuh in nepripravnost ptujih, sužna podložnost ino lenoba domorod-nih sodniških uradnikov so tedaj overe de slovenski jezik v sodnico ne more. To de pazite! duh slovenski, ki ga ste toliko sto let neu smiljeno zatirali ino morali, je oživel, rase ino se razšira ino bo srep velikan. On se bo nad vami maševal nc toliko zastran prednih krivic kolikor zavoljo vaše sedajne ošabnosti in ter-dovratnosti, po katerih mu slovesni prihod žalite. (Dalje sledi.) Deržavni zbor. V dvanajsti šeji zbora v Kromerižu dne 21. Grudna 1848 je bilo pervikrat branje načerta podstavnih pravic, ki ga je za načert ustave zvoljcn odbor postavil. Tako se glasi: §. 1. Vse deržavne oblasti iz ljudstva izvirajo , in se rabijo na vižo od ustave ukazano. (Majnšina odbornikov želi pred ta §. postaviti : <§. 1. Vsi ljudje imajo enake prirojene in neznebljive pravice; nar imenitniši so: pravica za se skerbeti, za svobodnost osebe, za poštenje in za pomnoženje dušne in materijalne (telesne) blažnosti. Teh pravic pa zamore vsakdo le v taki meri deležen biti, de se drugim ljudem enake pravice ne kratijo. §. 2. Naloga deržave je: te pravice krepko varovati in spomožiti; sleherni deržavljan odda od svojih pravic le toliko na deržavo, kolikor je potreba v dosego njenih namenov. Drugi odborniki še drugači ponudijo, posebno de je namen deržave tudi občni prid zadobivati.) 2. Ljudstvo je skupšina deržavljanov. Ustava in postave ukažejo, z kterimi pogoji se lastnost austrijanskiga deržavljana in der-žavljanske pravice dobivajo, rabijo in zgubivajo. 3. Pred postavo so vsi deržavljani enaki. Vse stanovske prednosti, tudi žlahtne so odpravljene. Občine urade in slušbe deržave vsi k temu pripravni deržavljani doseči zamorejo. Zvunajni deželani ne morejo v civilne službe in v narodno stražo stopiti. K očitni mu počastenju ali povračilu le osebna zasluga pravico da, nobeno počastenjc se po dedih ne zadobiva. (Alajnšinc zavolj žlahte drugači besede stavijo; ena majšina pristavik od zvunajnih deželanov opustiti hoče.) §. 4. Prostost osebe je zagotovljena. No-bedin nc sme svojimu postavnimu sodniku od-tegnjen biti; privilegirane in iznemovavne sodbe ne smejo obstati. Nobeden se ne sme zapreti, razun po sodniškiinu, z podstavami previde-nimu ukazu, drugači če je bil pri hudodelstvu prijet. Ukaz zapiranja se mora zaperlimu koj, ali nar poznej 24 ur po temu, ki je bil zapert, podati. Vsaki, ki ga služabniki občniga varstva primejo, se mora v 24 urah k svoji navadni sodbi odpeljati, ali pa izpustiti. Vsaki obdolžen naj se na poroštvo ali kavcion od sodbe po postavi napovedan, nezapert izpra-šuje, razun primerlejev od kaznovavne postave naznanjenih. 5. Ravnanje pred obsodijočo sodbo v rečeh civilnih in kaznovavnih, je očitno in ustno, lzjcmke postava ukaže. V kaznovavnih rečeh velja toživno ravnanje. Prisežne sodbe (porote) sodijo čez kervave, politiške in tiskarne pregrehe vselej. Nobedin se ne sme v drugič v izpraševanje vzeti zavolj pregrehe, ktere ga je prisežna sodba že nedolž-niga spoznala. §. 6. Kazin se le po sodbinimu sklepu nakloniti zamore, in le po postavi ob času pregrehe že obstoječi. Kazin s smertjo jc za politiške pregrehe odpravljena. Kazni očit-niga dela, očitniga vunpostavljenja, telesniga tepenja, vžiganja znamenj, smerti deržavljan-ske, iu odvzetja premoženja se naložiti ne smejo. (Majnšinja treh, sinert le za vbijavce odloči; dvanajstih pak jo clo odpraviti hoče.) §. 6. Pravica doma (hiše) je nerazža-ljiva. Preiskanje stanovanja in pisanj, ali od-vzetje tih, je le zavolj sodniga ukaza v pri-merlejih in vižali od postave odločenih pripu-šeno. Nerazžaljivost hišne pravice ni zader-žek pri hudodelstvu zapazeniga, ali od sodbe zasledovaniga zapreti. 8. Skrivnost pisem ne sme kratena biti, in odvzetje pisem se sme le po sodniškimu ukazu in po vodbali postave zgoditi. (Majnšina to s pristavkam pove, de iz-jenike le kaznovavna in vojaška sodba sklene, in de postava za to odgovorne poštne uradnike zaznamva.) §. 9. Pravica prošinj narejati in podpisov na prošnje nabirati je slobodna. (Majnšinja hoče, de bi v občnimu imenu le urade ali skupšinc prositi smele, druga majnšina de prošnja le za tiste velja, ki so podpisani.) §>. 10. Pravica preselitve osebe in blaga nima drujiga ovirka, kot v srenjski postavi zapopadeniga. Zastran deržave se pravica izselovanja ne sme kratiti. Izsclovanski davk se ne sme terjati. (Majnšinja kaj maliga popravlja.) g. 11. Deržavljani austrijanski imajo pra vico, mirno in brez orožja se snidovati; zbori ljudstva pod milim nebam se pa pred varo-vavni gosposki naznaniti morajo, ali lc v pri-merlejih silne nevarnosti za občni red in varnost se prepovedati smejo. Nobedin oddel narodne straže se •— ko taki — čez politiške reči posvetovati ali čez nje kaj skleniti ne sme. (Majnšinja prejšniga naznanjenja ne tirja.) 12. Austrijanski deržavljani imajo pravico, brez vsiga uradniga privoljenja družb narediti, ako nameni in sredstva združenja krivični al deržavi nevarni niso. Vrcdovanje lc pravico ac sme lc skoz postavo zgoditi. §. 13. Vsakimu deržavljanu austrijanskimu je prostost vere in očitne božje službe zagotovljena. Hudodelstva in pregrehe, ki se pri rabi te prostosti zgode, se imajo po postavi kaznovati. 14. Nobena družba vernih (cerkev) ne vživa od deržave predpravic pred drugimi. Nihče ne more od deržave prisilen biti k vernim djanju al praznovanju sploh ali sosebno k dolžnostim vere ktere ne spozna. (Majnšinja reče: Vsaka vera je v deržavi enakih pravic; deržavne cerkve ni; nobedin se k dolžnostim svoje ali druge vere prisiliti ne sme; prisega je za vsakiga enaka.) 15. Razmere med deržavo in cerkevjo sosebno v obziru cerkveniga premoženja in volitve cerkvenih prednikov, tudi pogoji, pod kterimi samostani in duhovniški redi obstati ali nehati imajo, bodo v posebnih postavah napovedani. (Majnšinja: Vsaka verna družba svoje opravila sama opravlja in je postavam deržave podveržena. Druga: Jezuitarji in Ligurianarji so za zmiraj vzdignjeni. Tretja: Duhovne vredno rediti, deržava potroške zagotovi.)