Slovenski zapis v glagolici iz 1462
Paul Uiblein je v poročilih avstrijskega inštituta za zgodovino objavil in s komentarjem opremil doslej neupoštevano av-
strijsko kroniko iz časa cesarja Friderika III (Eine unbeachtete Chronik Österreichs aus der Zeit Kaiser Friedrichs III.; Mitteilungen des Instituts für österreichische Geschichtsforschung 1970, Str. 386—415; na članek me je opozoril Primož Simoniti, za kar se mu lepo zahvaljujem). Rokopis kronike je sestavni del rokopisnega zbornika, ki ga hrani benediktinski (t. i. škotski) samostan na Dunaju pod katalogno št. 209 in lokalno signaturo 145; zapisan je na oštevilčenih listih 338 do 345. Pisec kronike in še nekaterih zapisov v zborniku je po Uibleinovih dognanjih Sebastijan Gruber iz spremstva viteza Hansa Sechkerja. O njem meni Uiblein: »Pisec je bil pač laik in mogoče najprej oproda Hansa Sechkerja; njegovo izvedemost v vojaški stroki izpričuje tudi strokovna artilerijska nomenklatura (v zapisu) k letu 1462.« (Str. 391.) O jeziku kronike navaja podmeno germa-nislke Marie Hornung, ki je opravila lingvistično analizo; ta sodi, da je pisec teksta prišel iz srednjebavarskega prostora, rokopis sam pa bi mogel biti dolnjeavstrijske provenience (str. 388).
Nas tu ne zanima Gruberjeva kronika, pač pa neki drug njegov zapis v Istem zborniku, in sicer »v slovenskem jeziku in z glagoljaškim črkopisom« (str. 390) na st. 281 b ob koncu Aristotelovih spisov v nemškem prevodu. O njem poroča Uiblein: »Notica v glagolici slove:
O. E. D. BUDI UOILA TBOIGA ZEBASTIAN JRVBER MARIA MA MAMILA ZEBASTIAN GRVBER 1462
ALEXI (ali ALESTI)
Tu Gruber piše vedno nepravilno u za v in obratno. Zadnja beseda bi utegnila označevati dan (17. julij). Hühl, Catalogus 223, navaja (s tiskovno napako list 381 namesto 281) le letnico 1462, ne beleži pa notice v glagolici. Za pomoč pri razrešitvi notice se moram naj vdan eje zahvaliti gospodu prof. dr. Bernhardu Bischoffu (München) in gospodu prof. dr. Josipu Hammu (Dunaj).« (Str. 390, op. 22.)
O vprašanju, kje se je Gruber seznanil s slovenščino in z glagolico, sodi Uiblein: »Njegovo vsekakor nezadostno znanje gla-golice in slovenskega jezika nam dokazji:
je, da se je pač moral muditi daljši čas na slovenskem ozemlju.« (Str. 390.) Vendar za takšno podmeno ni niti v kroniki niti v drugem objavljenem gradivu nobene stvarne opore. Pač pa najdemo v kroniki namige o stikih z nekaterimi vitezi s slovenskega etničnega ozemlja; Gruber se je mogel tesneje povezati s kakšnim vrstnikom iz njihovega spremstva, ki ga je naučil nekaj slovenskih rečenic in ga seznanil z glagoljaško pisavo. Pustolovski Andrej Baumkircher je manj verjeten, tem bolj pa Gašper Crnomeljski. Gruberjev gospod Hans Sechker je potoval skupaj s kranjskim vitezom Gašperjem Crnomelj-skim v zimi 1450/51 v Rim in od tam v neapeljsko kraljestvo h kralju Alfonzu (str. 388, 394—7). Oba viteza sta bila leta 1452 tudi v spremstvu Friderika III. pri kronanju (str. 391 in 397, op. 35). Najbolj verjeten pa je stik kar v letu 1462, ko je nastal Gruberjev zapis (datum 17. julij je problematičen) oziroma na katerega se Gruberjeva (poznejša?) notica nanaša. Takrat je bil Gruber več kakor verjetno na Dunaju v bližini cesarja, ki so ga v gradu oblegali jeseni uporni Dunajčani in nato še brat Albert z vojsko (str. 407—8). Med kranjskimi vitezi, ki so prišli takrat z deželnim glavarjem na čelu reševat cesarja, pa sta bila tudi brata Jurij Crnomeljski, cesarski svetnik in glavar v Postojni ter na Krasu, in Gašper Crnomeljski, deželni stol-nik in oiskrbnik Smlednika (Valvasor X, 296). Pri tem kaže omeniti, da je istega leta EUzabeta Črnomelj ska ustanovila frančiškanski samostan v Novem mestu, leta 1467 pa sta brata Jurij in Gašper Črnomelj ska omogočila zidanje frančiškanskega samostana pri belokranjskem Gradcu; frančiškani na Kranjskem pa so bili neposredno povezani s hrvaškimi in bosanskimi. S temi okoliščinami bi si najlaže pojasnili povezavo slovenščine in glagolice v Gruberjevem zapisu.
Glede vsebine Gruberjevega zapisa je treba opozoriti, da je njegova druga vrstica skoraj identična z ustreznim mestom v očenašu rateškega rokopisa »body wola twoya«, četrta vrstica pa ima očitno me-trično zgradbo (xxx xx žx) in je gotovo verz iz neke marijanske pesmi, podoben znanim »Marija, mati božja« (Srednjeveško slovstvo. Izbrano delo, Lj. 1972, str. 59) in »Marija, božja mati« (tam, str. 62).
Jože   Koruza Filozofska fakulteta v Ljubljani