89 2020 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 351.746.1(497.41)"1922" Prejeto: 25. 9. 2019 Mateja Ratej dr., znanstvena sodelavka, ZRC SAZU, Inštitut za kulturno zgodovino, Novi trg 2, SI–1000 Ljubljana E-pošta: mratej@zrc-sazu.si Vranglovci kot jugoslovanski graničarji na Kozjaku v dvajsetih letih 20. stoletja Primer Simeona Britvina IZVLEČEK Avtorica v razpravi namenja pozornost vprašanju, kako je na recepcijo in percepcijo severne jugoslovanske meje (oziroma nove jugoslovansko-avstrijske meje) na Kozjanskem (ljudsko Kobanskem) v dvajsetih letih 20. stoletja vplivalo dejstvo, da so mejo v večjem številu varovali nekdanji vojaki generala Petra Vrangla, ki so bili najbolj pro- blematična (od svetovne in ruske državljanske vojne travmatizirana) skupina ruskih emigrantov v Kraljevini SHS po prvi svetovni vojni. V kulturnozgodovinski študiji avtorica izpostavi več kazenskih zadev, podrobneje pa sledi primeru nekdanjega vojaka ruske carske armade in vranglovca Simeona Britvina, ki je bil kot graničar nastanjen na Kapunarju (vrh nad Radljami ob Dravi) in je leta 1922 ob sodelovanju dveh slovenskih domačink umoril kmečkega posestnika, na čigar domačiji je bila postavljena obmejna stražnica. KLJUČNE BESEDE Kraljevina SHS, ruska emigracija, vranglovci, severna jugoslovanska meja, zgodovina mentalitet ABSTRACT WRANGELISTS SERVING AS YUGOSLAV BORDER GUARDS ON KOZJAK DURING THE 1920S. THE CASE OF SIMEON BRITVIN In her discussion, the author focuses on the question of how the reception and perception of the northern Yugoslav border (or, rather, the new Yugoslav–Austrian border) in the Kozjansko (popularly Kobansko) region in the 1920s were affected by the fact that the border was guarded by a significant number of soldiers that formerly served under General Peter Wrangel and represented one of the most problematic groups (traumatized by the world war and the Russian civil war) within the population of the Russian emigrants in the Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes after the First World War. In her cultural and historical study, the author highlights several criminal proceedings and examines in detail the case of a former soldier of the Russian Imperial Army and a Wrangelist Simeon Britvin, who was stationed as a border guard on Kapunar (a hill above Radlje ob Dravi) and in 1922, aided by two Slovenian women, murdered the owner of the farm where the border guardhouse was set up. KEY WORDS Kingdom SHS, Russian emigration, Wrangelists, northern Yugoslav border, history of mentalities 90 2020MATEJA RATEJ: VRANGLOVCI KOT JUGOSLOVANSKI GRANIČARJI NA KOZJAKU V DVAJSETIH LETIH 20. STOLETJA, 89–98 Rusko preizpraševanje avstrijsko-jugoslovanske meje Ruska emigrantka Varvara Višnjevska je bila ko- nec septembra 1932 po nalogu Uprave mesta Beo- grad in z odobritvijo jugoslovanskega ministrstva za notranje zadeve zaradi goljufij za vselej izgnana iz Kraljevine Jugoslavije. V začetku oktobra iste- ga leta je bila z vlakom prek Maribora prepeljana do jugoslovansko-avstrijske meje, pri čemer je bila banska uprava Dravske banovine opozorjena, da bo ženska z odličnimi izkušnjami ilegalnega prestopa- nja državnih meja zelo verjetno poskušala ponovno vstopiti v Kraljevino Jugoslavijo.1 Samo dva meseca kasneje, novembra 1931, se je Višnjevska pojavila v mariborski študijski knjižnici pri ruski emigrantki in knjižničarki Elizabeti Obolenski.2 Izrabila je zaupa- nje ruskega emigranta Mihaela Volkova, ki je z dru- žino živel v Mariboru, s predstavljanjem pod lažnim imenom Vera Grišakova, poleg tega pa je Volkova z obljubo dobičkonosne službe na Japonskem pri- pravila do tega, da je odpovedal službo pri Finančni kontroli. Družino Volkov, pri kateri je živela v času zadrževanja v Mariboru, je Višnjevska tudi material- no oškodovala s tatvinami denarja in predmetov. Ker je osumljenka med policijskim zaslišanjem Mihaela Volkova obtožila protidržavne špijonaže, je bil v za- četku leta 1933 skupaj z njo v tamkajšnjem preisko- valnem zaporu.3 Podobno kot drugi ruski emigranti v Kraljevini SHS (od 1929 Kraljevina Jugoslavija), ki so v dvaj- setih letih 20. stoletja večinoma živeli izključeni iz jugoslovanske družbe v svojih vzporednih miselnih svetovih, prežetih z bolestno nostalgijo za izgublje- nim življenjem, je tudi Mihael Volkov šele ob zasli- šanju na predstojništvu mariborske mestne policije dobil redko priložnost ljudem države gostiteljice spregovoriti o svoji življenjski poti. V ukrajinskem Nikolajevu rojeni sin Marije in Vladimirja Volkova je ob izbruhu prve svetovne vojne zaključeval vojaško akademijo ter nato kot vojak prve svetovne vojne do- segel čin konjeniškega kapetana, kot vojak generala Petra Nikolajeviča Vrangla v državljanski vojni pa je postal podpolkovnik. Po begu iz Rusije je leto dni ži- vel v turškem begunskem taboru, od koder je prispel v Kraljevino SHS in bil leta 1921 dodeljen obmejnim organom v Marenbergu (danes Radlje); jeseni 1922 je postal pripravnik Finančne kontrole v Dravogradu, kjer je ostal do poletja 1929, ko je bil premeščen v Maribor.4 1 PAM, PAM 645, Kzp IX 24/33, dopis Uprave mesta Beo- grad banski upravi Dravske banovine, 26. 9. 1932. 2 Več o Elizabeti Obolenski gl.: Hartman, Dvoje, str. 229–240; Partljič, Ljudje iz Maribora, str. 72–116. 3 PAM, PAM 645, Kzp IX 24/33, dopis preiskovalnega sod- nika (podpis nečitljiv) državnemu tožilstvu v Mariboru, 3. 2. 1933. 4 PAM, PAM 645, Kzp IX 24/33, zapisnik z zaslišanja Mi- Da so ruski emigranti in med njimi zlasti nekda- nji vojaki generala Vrangla med svetovnima vojnama tako neusmiljeno preizpraševali jugoslovansko-av- strijsko mejo, ki je bila po prvi svetovni vojni prvič vzpostavljena kot državna meja, ni bilo naključje. Po oktobrski revoluciji v carski Rusiji leta 1917 je po- veljstvo nad Prostovoljsko armado, ki so jo boljševiki poimenovali bela garda, in južnimi oboroženimi si- lami ter nadzor nad velikim delom južne Rusije od Lavra Georgijeviča Kornilova prevzel general Anton Ivanovič Denikin. Maja 1919 je napadel Moskvo, a ga je Rdeča armada odbila. Umaknil se je na Kavkaz, kjer je bila leta 1920 njegova armada razpuščena, sam pa je pobegnil v Francijo. S tem je vrhovni poveljnik vojaških sil bele garde postal general Peter Nikola- jevič Vrangel; ta je na Kavkazu ohranil oporišče kot predsednik začasne vlade, a so boljševiki novembra 1920 prebili njegovo obrambo, Vrangel pa se je z ne- katerimi poveljniki in delom vojske po dogovoru ter ob pomoči francoskih in angleških zaveznikov s Kri- ma preko Carigrada umaknil na turški Galipoli ter nato preko Soluna in Gevgelije v Kraljevino SHS.5 Jugoslovanska država je po koncu ruske držav- ljanske vojne zaradi tradicionalnih navezav med ru- sko in srbsko kraljevo družino ter strahu pred širje- njem boljševizma sprejela ruske emigrante (ocene o njihovem številu doslej niso prišle bliže od ohlapnih »nekaj deset tisoč«),6 zlasti pripadnike armade gene- rala Petra Vrangla. Eden od državnih mehanizmov za njihovo integracijo je bilo zaposlovanje nekdanjih ruskih vojakov v orožniških in vojaških vrstah (zla- sti med graničarji in uslužbenci Finančne kontrole; ta jugoslovanski državni organ je med svetovnima vojnama v okviru ministrstva za finance opravljal finančni nadzor oziroma naloge, povezane z zago- tavljanjem državnih prihodkov, hkrati pa so t. i. fi- nancarji, ki so bili nastanjeni na mejah, opravljali vlo- go obmejne kontrole, zlasti v zvezi s tihotapstvom); množično so bili vpeti tudi v izgradnjo jugoslovan- skega železniškega omrežja.7 Vranglovci na severni jugoslovanski meji Prisotnost mladih, travmatiziranih in oboro- ženih Rusov na novi meji med Republiko Avstrijo in Kraljevino SHS ni mogla ostati brez posledic za percepcijo in recepcijo meje med obmejnim prebi- valstvom, temveč je sooblikovala in morda celo od- ločilno vplivala na odnos do meje, ki je bila leta 1920 prvič vzpostavljena kot državna. Toliko bolj, ker so bile obmejne stražnice v prvih letih po vzpostavitvi meje ob pomanjkanju ustrezne obmejne infrastruk- ture nastanjene kar na kmečkih domačijah, kjer so haela Volkova na predstojništvu mestne policije v Mariboru, 20. 12. 1932. 5 Oxfordova enciklopedija, str. 60, 302. 6 Pulko, Ruska emigracija, str. 13; Čelik, Naši financarji, str. 287. 7 Čelik, Naši financarji; Ratej, Ruski diptih, str. 22–23. 91 2020 MATEJA RATEJ: VRANGLOVCI KOT JUGOSLOVANSKI GRANIČARJI NA KOZJAKU V DVAJSETIH LETIH 20. STOLETJA, 89–98 ob domačih bivali tudi graničarji. Vranglovci so imeli v jugoslovanski javnosti slab sloves, kar ob primerih iz dnevnega tiska in parlamentarnih razprav kažejo tudi kazenski spisi mariborskega okrožnega sodišča, saj so Rusi pogosto prihajali v medsebojne spore ali nesoglasja z domačini v obmejnem pasu, zlasti na območju nerazvitega Kozjaka. Čeprav je bil zahva- ljujoč medijski dikciji torej izraz »vranglovci« med svetovnima vojnama negativno zaznamovan, je v tem prispevku uporabljen za poimenovanje nekda- njih pripadnikov armade generala Petra Nikolajeviča Vrangla in nima slabšalnega predznaka. Leta 1922 je tako odmevala tragedija osemletne deklice, ki jo je na Kozjaku posilil in hudo poškodo- val ruski emigrant Safran Kraljevecki, zaposlen kot graničar pri Sv. Duhu na Ostrem vrhu.8 Poleti 1926 pa je ruski emigrant Vasilij Srebrjanski, uslužbenec Finančne kontrole, pri Sv. Križu nad Mariborom streljal v hrbet moškega, ki je skušal nelegalno preč- kati državno mejo. Nesojeni tihotapec Gašper Krebs je za posledicami strelnih ran v popoldanskih urah umrl.9 Dunajski psihoanalitik Sigmund Freud se je v letih, ko je prihajalo do opisanih nasilnih dogodkov, intenzivno ukvarjal z agresivnim oziroma destruktiv- nim nagonom. Leta 1921 je napisal spis »Množična psihologija in analiza jaza«, v katerem je med drugim ugotavljal, da patologija ni nikoli le preprosta indivi- dualna deviacija, ampak strukturna družbena pato- logija.10 Zaradi okoliščin njihovega bivanja v jugoslovan- ski državi si zlahka predstavljamo, da so vranglovci na državni meji streljali toliko bolj zavzeto v pri- merih, ko so mejo nezakonito prečkali pripadniki agilnega jugoslovanskega komunističnega gibanja, ki jim je Dunaj v dvajsetih letih 20. stoletja predstavljal enega od centrov delovanja. Sveti Duh na Ostrem Vrhu je bil tako 25. aprila 1929 prizorišče smrti dveh pomembnih komunističnih funkcionarjev Đure Đa- kovića in Nikole Hečimovića, vendar nanju niso stre- ljali (ruski) graničarji, temveč jugoslovanski žandarji, ki so zapornika spremljali do meje in inscenirali njun pobeg.11 Nerazviti Kozjak Kozjak oziroma Kobansko, kot hribovit in gozd- nat svet med Dravsko dolino in državno mejo z Av- strijo še zmeraj poimenujejo domačini, je med sve- tovnima vojnama veljal za zaostalo območje. O tem slikovito govori knjižica Josipa Jurančiča iz leta 1930, v kateri je remšniški učitelj uvodoma zapisal, da se v času bivanja med kobanskimi domačini ni mogel omejiti zgolj na učne načrte, ko je videl, da živijo lju- 8 PAM, PAM 645, spis Vr X 1358/22. 9 PAM, PAM 645, spis Vr X 857/26. 10 Freud, Nelagodje v kulturi, str. 5, 7–9 in 97 (iz spremne študije Mladena Dolarja). 11 PAM, PAM 1763, šk. 59/1. dje v dimnicah na prstenih tleh in ob odprtem ognji- šču v nikoli zračenih prostorih, zaviti v razpadajoče cunje: »Kako bi se mogel omejiti zgolj na oficielno šolo, /…/ kjer uspavajo matere otroke z makom, žga- njem, prežganim sladkorjem, /…/ kjer je med prebi- valci nad 30% analfabetov. Kaj je že storila šola, da zajezi razkroj hribovskega življenja? Kaj je storila cerkev, kje se pozna nje delo?« Ob nezadostni pre- hrani in zaprtosti prostora, ki je imela za posledico poročanje med sorodniki, je k visoki umrljivosti no- vorojencev in porodnic prispevalo vraževerje, kamor je sodila tudi navada babic (starejših kmečkih žen- sk), da so odrezano popkovino prevezale z robcem, v katerega so se poprej useknile: da bi se otročičku »popek rajši zacelil«.12 Da je bilo območje severne jugoslovanske meje socialno nerazvito tudi v času Avstro-Ogrske, pa pre- pričljivo ilustrirajo neobjavljeni spomini Januša Gol- ca, ki je bil v letih 1911–1914 kaplan na Remšniku. Med kobanskimi kmeti je Golec najprej opazil dobro razvito živinorejo kot glavni vir dohodka družin, zato se mu je zdelo razumljivo, da so bili tamkajšnji živin- ski hlevi bolj snažni kot stanovanjski prostori ljudi. »Na Kobanskem je bila revščina doma,« je nadalje- val kaplan, zato je bilo tedaj tam malo gospodarsko trdnih in narodno zavednih kmetov. Po Golčevem mnenju so bili prebivalci Kozjaka v tem pogledu »daleč za Pohorci in na njihovo narodno zavednost ni bilo s sigurnostjo računati«. Premožni Pohorci so obubožane Kobance nasploh od nekdaj prezirali in se z njimi niso želeli mešati, je pisal Golec, zato si je Kobanec težko pripeljal nevesto s Pohorja. Kozjaški bajtarji ali kajžarji, žagarji in gozdni delavci, katerih enolična hrana so bili črn kruh, polenta in krompir, pijača pa sadni mošt in voda, so si le ob nedeljah po maši privoščili kislo juho z mesom in vino.13 Njihove hiše so bile grajene iz smrekovih hlodov in krite s skodlami. Pozornemu kaplanu ni ušlo, da so imele v njih posebno mesto prostorne dimnice, v katerih je pozimi potekalo tako dnevno kot nočno življenje prebivalcev: »Ako si stopil v zimi v koban- sko dimnico, nisi videl skraja ničesar, ker je bilo vse zavito v oblak dima, ki te je neznosno grizel v oči. Še le s časom se je navadilo oko na dimnato meglo, katera se je zgoščala proti stropu in uhajala skozi ono odprtino na prosto.« Ob dolgih večerih je bil na sredini dimnice na ilovnata tla postavljen težak že- lezni svečnik z gorečo borovo trsko, ob kateri je stal domači otrok z leskovo šibo v roki; njegova naloga je bila loviti ogorke v spodaj podstavljeni škaf vode. Ob opisani razsvetljavi so ženske na kolovratih pre- dle ovčjo volno, moški pa so cepali trske, popravljali orodje, pletli nogavice in izdelovali cokle iz gabrove- ga lesa. Če je bila zima huda, se je v dimnici grela tudi živina. Okna stanovanjskih prostorov so bila vselej 12 Jurančič, Iz šole za narod, str. 5, 21. 13 NŠAM, Januš Golec: Spomini. 92 2020MATEJA RATEJ: VRANGLOVCI KOT JUGOSLOVANSKI GRANIČARJI NA KOZJAKU V DVAJSETIH LETIH 20. STOLETJA, 89–98 zaprta, prostori so se zračili le skozi vrata in odprti- no za dim. Ob oknih so bile v steno pritrjene težke lesene klopi; ob njih je stala javorjeva miza, za katero so sedali stanovalci med prehranjevanjem iz skupne lončene sklede.14 Otroci so spali na klopi ob peči in na njej med šte- vilnimi cunjami, medtem ko je bil za odrasle v kotu iz desk zbit oder, na katerem so ležale vreče s slamo kot vzglavniki, slamnjače in odeje iz debele raševi- ne, napolnjene s perjem. Ko se je družina odpravila k počitku, je vsak poiskal svoj spalni pribor in prostor. Golec v letih bivanja na Remšniku med Kobanci ni opazil nalezljivih bolezni, pač pa (kakor kasneje Ju- rančič) veliko duševno zaostalih otrok: »Telesno je bil še dovolj krepko razvit, po duhu pa toliko prikrajšan, da ni bil za drugo, kot da je pasel ali napravljal steljo za živino. Takih todlnov je bilo polno po vseh župni- jah na levem bregu Drave.«15 Javno mnenje na Štajerskem o ruskih emigrantih v dvajsetih letih 20. stoletja Vsak prestopek v inkriminirani skupini ruskih emigrantov je bil v dvajsetih letih 20. stoletja na Slo- venskem izrazito politično zaznamovan in je utrje- val javno mnenje o moralni izprijenosti razseljenih Rusov po prihodu v Kraljevino SHS. Redkokdo je 14 Prav tam. 15 Prav tam. skušal na njihov položaj pogledati večplastno in s kančkom empatije, med njimi je bil marca 1922 ko- mentator mariborskega Tabora, ki je bralce retorič- no vprašal, ali imajo pravico vreči kamen v ruskega emigranta. Izpostavil je strahotno stisko ljudi, ki so morali na hitro zapustiti domove in si v sovražnem okolju, iztrgani iz svojih socialnih omrežij, ustvarja- ti nova, pri čemer je bil njihov socialni položaj naj- večkrat bistveno drugačen od tistega, ki so ga pustili za seboj: »Najdete inženirje, učitelje, bivše častnike in uradnike, ki sekajo drva v gozdovih ali delajo pri cestnih in železniških zgradbah, najdete generale, ki prodajajo po ulicah časopisje, njihove žene pa perejo in šivajo.«16 Kako je prebivalstvo slovenske Štajerske v zgod- njih dvajsetih letih 20. stoletja gledalo na ruske pri- šleke, dobro ilustrira primer ruskega taborišča v da- našnjem Kidričevem. Ob koncu leta 1920 se je po pogajanjih med Petrom Vranglom in jugoslovansko vlado v Strnišču (današnjem Kidričevem) naselilo od 1.000 do 1.200 ruskih emigrantov, predvsem go- jencev donskega in krimskega kadetskega korpusa.17 Ker je v Strnišče skupaj z njimi prišlo okrog tride- set vzgojiteljev, so v skrajno siromašnih razmerah z vzgojnim in izobraževalnim delom nadaljevali tudi v 16 Tabor, 25. 3. 1922, str. 3, »V obrambo ruskih beguncev«. 17 Tabor, 18. 11. 1920, str. 3, »Wranglovi begunci v Strnišču«; Tabor, 25. 11. 1920, str. 3 »Wranglova armada v Strnišču«. Mariborski Glavni trg v zgodnjih dvajsetih letih 20. stoletja (PAM, PAM 1693, Zbirka fotografij in razglednic). 93 2020 MATEJA RATEJ: VRANGLOVCI KOT JUGOSLOVANSKI GRANIČARJI NA KOZJAKU V DVAJSETIH LETIH 20. STOLETJA, 89–98 begunskem taborišču.18 Rusi so v Strnišču sami pri- delovali zelenjavo, imeli so čevljarsko, ključavničar- sko in fotografsko delavnico, v taborišču so ustanovili čitalnico, pevski zbor, gledališče in pihalni orkester. Udejstvovali so se v športnih aktivnostih, za duhovno življenje je bilo poskrbljeno v taboriščni pravoslavni cerkvi.19 »Kaj so ti ljudje, ki so prišli v naše zapuščene ba- rake (med prvo svetovno vojno je bila v Strnišču av- strijska rezervna vojaška bolnišnica, op. p.), krivi na političnih avanturah Vrangla in drugih generalov?« se je spraševal pisec časopisnega prispevka in dajal slutiti, da ruski prišleki niso bili dobrodošli gostje v obubožani slovenski skupnosti, ki se je pobirala po opustošenju prve svetovne vojne.20 Sami so se brž- kone zavedali nenaklonjenosti prebivalstva in morda tudi zato že kmalu po prihodu v Strnišče za okoliške prebivalce priredili pevski večer, v začetku januarja 1921 so nastopili na Ptuju,21 februarja 1921 pa je skupina ruskih gledališčnikov iz Strnišča v maribor- skem gledališču uprizorila Gogoljevo Ženitev.22 Ob prizadevanju za prikaz kultiviranosti taborišča, ki je v javnosti vzbujalo odpor kot leglo sovražne vojske, so bile tudi nevzdržne življenjske razmere razlog, da se je zbor osemindvajsetih prebivalcev taborišča, ve- činoma častnikov in njihovih hčera, maja 1921 od- pravil nastopat v Maribor in Slovensko Bistrico.23 Občinska vodstva štajerskih mest se položaju ruskih emigrantov v Strnišču niso posebej posvečala. Kljub temu sta taborišče na pravoslavni božič januarja 1921 s skromno nabirko denarja ptujskih someščanov obi- skala okrajni glavar Otmar Pirkmajer in vladni ko- misar mesta Ptuj Matej Senčar.24 Čeprav je taborišče v Strnišču v nekaj mesecih po prihodu ruskih beguncev skoraj povsem izginilo iz sfere javnega, je mariborski Tabor junija 1921 še pisal o tamkajšnji nepopisni revščini, ki se je zrcalila v pri- zorih napol golih in lačnih otrok, ter s tem spodbujal bralce k udeležbi na dobrodelni vrtni veselici, ki jo je v Mariboru pripravljal mestni odbor v sodelova- nju z gojenci krimskega kadetskega korpusa.25 Kljub deževnemu vremenu so bili člani organizacijskega odbora zadovoljni z obiskom meščanov na priredi- tvi, ki je potekala ob sodelovanju lokalnega Sokola in Glasbene matice. Ljudje so prinašali življenjske po- 18 Ptujski list, 9. 1. 1921, str. 1, »Rusi v Ptuju«. 19 Pulko, Ruski kadeti, str. 16; Pulko, Nogometno igrišče, str. 16. 20 Tabor, 17. 6. 1921, str. 2, »Ne zapustimo Rusov v bedi!«; Ta- bor, 19. 6. 1921, str. 2, »Organizacija dela v pomoč ruskim beguncem«. 21 Ptujski list, 9. 1. 1921, str. 3 »Strnišče«; Ptujski list, 16. 1. 1921, str. 2, »Ruski koncert v Ptuju«. 22 Gostovanje ruske drame v Mariboru, Tabor, 23. 2. 1921, str. 3. 23 Tabor, 1. 5. 1921, str. 3, »Ruski begunci iz Strnišča«; Tabor, 31. 5. 1921, str. 3 »Prireditev ruskih beguncev v Slovenski Bistrici«. 24 Ptujski list, 30. 1. 1921, str. 2 »Obdarovanje otrok beguncev«. 25 Tabor, 14. 6. 1921, str. 3 »Za ruske begunce«; Tabor, 17. 6. 1921, str. 3, »Program vrtne veselice«. trebščine in sodelovali v srečelovu, katerega dobiček je bil prav tako namenjen taboriščnikom.26 A če so Rusi v lokalnem javnem prostoru po eni strani vzbujali simpatije in pomilovanje ter so vzni- kale pobude za pomoč v denarju in življenjskih po- trebščinah, so po drugi strani vztrajno silili na pla- no občutki odpora, zavračanja in celo sovražnosti do priseljene populacije, ki se je je v celoti oprijela slabšalna oznaka vranglovci.27 Ob koncu leta 1921 so se prebivalci taborišča v Strnišču, zlasti pripadniki donskega kadetskega korpusa, izselili v Banat (po ne- katerih podatkih v Bilećo), medtem ko je v Strnišču začasno ostal le krimski kadetski korpus, ki je prav tako iskal trajnejšo namestitev. Nekdanje taborišče je bilo postopoma preoblikovano v industrijski obrat.28 Podporočnik donskega kadetskega korpusa Venja- min Mihajlovič Svečnikov ni potoval na jug s svojimi gojenci, saj ga je v Mariboru čakal sodni proces, na katerem je bil septembra 1922 pred okrožnim sodi- ščem obsojen na štiri leta zapora za nenaklepni uboj znanega ptujskega zdravnika Ludviga Scheichen- bauerja, ki ga je v strniškem taborišču potolkel do smrti zaradi ljubosumja.29 V zgodnjih dvajsetih letih 20. stoletja so bili vran- glovci pogosto tudi predmet parlamentarnih razprav zaradi zmeraj glasnejših govoric o urjenju Vranglovih sil na jugoslovanskem ozemlju z namenom zrušenja komunističnega režima v Zvezi sovjetskih socialistič- nih republik.30 Prav v okviru parlamentarne razprave o zakonu o državljanstvu v Narodni skupščini je leta 1928 prišlo do zaostritve pogojev zaposlovanja tuj- cev (konkretno Rusov) v Finančni kontroli. Številni Rusi, ki so načrtovali ustalitev v jugoslovanski državi, so tedaj sprejeli jugoslovansko državljanstvo,31 med njimi tudi Mihael Volkov, a so še naprej negovali no- stalgijo za nekdanjo domovino. Da so to vedeli sami, kažejo preživetvene strategije Varvare Višnjevske, mučno stanje brezdomstva prišlekov pa je bilo znano tudi domačinom. Ko so gledali Ruse, kako v siroma- šnih okoliščinah ohranjajo gosposko vedenje, geste, oblačilno kulturo in komunikacijo, ki je strogo sledila minulim hierarhičnim položajem, so se slovenskim sodobnikom slikali kot prikazni, groteskno zaprte v neprebojni mehurček ruske preteklosti.32 26 Tabor, 23. 6. 1921, str. 3, »Odbor za prireditev«. 27 Tabor, 21. 10. 1921, str. 3, »Sokolstvo – vsem bratom in ses- tram«; Tabor, 24. 10. 1921, str. 4, »Inteligentna Rusinja«; Tabor, 30. 10. 1921, str. 4, »Wranglovci tudi na glavnem ko- lodvoru«; Tabor, 28. 2. 1922, str. 3, »Za bedno rusko deco«; Tabor, 25. 3. 1922, str. 4, »Wranglovci«; Tabor, 25. 5. 1922, str. 1, »Proti Wranglovcem«. 28 Tabor, 28. 12. 1921, str. 2, »Ruski begunci v Strnišču«. 29 Tabor, 21. 9. 1922, str. 3, »Uboj iz ljubosumnosti«. 30 Mikuž, Oris zgodovine Slovencev, str. 222, 234. 31 Čelik, Naši financarji, str. 287. 32 Dolar, Spomini, str. 89. 94 2020MATEJA RATEJ: VRANGLOVCI KOT JUGOSLOVANSKI GRANIČARJI NA KOZJAKU V DVAJSETIH LETIH 20. STOLETJA, 89–98 Ruski emigranti: graditelji jugoslovanskega železniškega omrežja Samo narava njihovega dela je bila razlog, da so bili ruski emigranti, zaposleni pri izgradnji jugoslo- vanskega železniškega omrežja, deležni malce več na- klonjenosti slovenske javnosti kot tisti, ki so varovali državno mejo. A kot lahko sklepamo iz kazenskega procesa proti ruskemu emigrantu Vasiliju Černjenku, ki je leta 1923 v Ljutomeru umoril svojo delodajalko Julijo Ganusovo, prav tako rusko emigrantko, je bil odnos lokalnega prebivalstva do okrog 250 Rusov, ki so opravljali zemeljska dela na trasi železniške proge Ormož–Ljutomer–Murska Sobota, prav tako poln nezaupanja in prikritega odpora.33 Maja 1924 je ma- riborski časnik Tabor pisal o brutalnem umoru dveh Rusov v Ljutomeru, ki ju je skupina moških in žensk do smrti kamenjala, ker sta domačinom odžirala delo na železnici. Ena od napadalk je po pisanju časnika moškega, ki je pretepen ležal na tleh, brcnila v glavo rekoč: »To imaš zdaj, prokleti Rus!«34 Med 1.200 zaposlenimi delavci na 38 kilometrov dolgi trasi železniške proge Rusi sicer niso bili edini tujci, med njimi je bilo tudi sto Bolgarov in petde- set delavcev iz Bosne, ostali pa so bili domačini in delavci iz sosednjega Medžimurja. Enaindvajset mesecev trajajoča dela so se začela s predpripravami septembra 1922.35 Da prihajajo vranglovci, v doma- činih ni vzbujalo simpatij, saj je lokalno časopisje že prej poskrbelo za umestitev zloveščega imena v javni prostor.36 Med delavci na progi je bil tudi podporoč- nik (na nekaterih mestih kazenskega spisa poročnik) Aleksander Lebedev, njegova kazenska zadeva pa govori o težavnem vživljanju nekdanjih Vranglovih vojakov v nove socialne položaje. Potem ko je Le- bedev po rusko-japonski vojni v letih 1904–1905 vojsko zapustil kot invalid, se je posvečal gospodar- stvu, zlasti vodenju svoje oljarne in mlina. V rodno Voroneško gubernijo boljševiška revolucija zaradi prisotnosti nemške vojske dolgo ni prodrla, ko pa se je to po nemški evakuaciji vendarle zgodilo, se je Le- bedev pridružil protiboljševiški vojski, v okviru ka- tere je nadzoroval odsek železniške proge v okolici Rostova.37 Po razpadu Vranglove armade in prihodu v Kra- ljevino SHS se je Aleksander Lebedev z družino naselil v Beogradu, kjer se je v tamkajšnji železniški kurilnici zaposlil kot strojevodja. Kmalu se je izka- zal za zanesljivega delavca, ki je na progi Beograd– Niš večkrat vozil tudi vlak s kraljem Aleksandrom Karađorđevićem, zato je bil januarja 1923 povišan v 33 PAM, PAM 645, spis Vr VII 895/23. 34 Tabor, 5. 5. 1924, str. 2, »Uboj dveh Rusov v Ljutomeru«. 35 Jutro, 22. 11. 1924, str. 3, »Slovesna otvoritev proge Ljuto- mer–Ormož–Murska Sobota«. 36 Murska Straža, 24. 8. 1922, str. 3, »Wranglovci«. 37 PAM, PAM 645, Vr 1517/24, Zaslišba obdolženca – Alek- sander Lebedev na okrajnem sodišču v Ormožu, 18. 12. 1924. strojnega nadzornika. Na popoldanskem zaslišanju na ormoškem okrožnem sodišču 18. decembra 1924 je Lebedev povedal, da je bil aprila 1923 z dekretom jugoslovanskega ministra za promet premeščen na traso železniške proge Ormož–Ljutomer–Murska Sobota, kjer je bil do 16. decembra 1924 zaposlen kot vodja strojne delavnice.38 Ni ga presenetilo, ko so ga sodelavci na progi ovadili zaradi domnevnih stikov z ruskimi komuni- sti, saj je imel v odnosih s podrejenimi v preteklih mesecih veliko težav. Spomladi 1923 je po izbruhu stavke med delavci na trasi železniške proge odpustil dva komunista, ki sta mu zaradi tega grozila s smrt- jo. Jugoslovanske oblasti, ki so bile s tem seznanjene, so Lebedevu odobrile nošnjo orožja. Ob tem je bil vodja strojne delavnice neprestano tarča nekdanjih Vranglovih častnikov, ki so zase pričakovali posebno obravnavo. Ker Lebedev na to ni pristal, so mu na- gajali tako, da so ignorirali njegova navodila za delo ali delali v nasprotju z njimi. Nekdanji častniki so mu očitali, da ravna z njimi kot boljševik, in ga dražili, da se glede na svoje obnašanje gotovo ne namerava vrniti v domovino. Odnosi med njim ter ruskimi in drugimi delavci v delavnici so bili po besedah Lebe- deva zmeraj na meji fizičnega nasilja. Iz dokumentov kazenskega spisa Lebedeva je razvidno, da sam za razliko od številnih Vranglovih vojakov, ki so v Kra- ljevino SHS prišli brez družin, nove domovine ni ra- zumel zgolj kot začasno pribežališče pred odhodom v zahodno Evropo ali Ameriko oziroma vrnitvijo v Rusijo.39 Zgled integracije: vranglovec Ivan Timošenko Med nekdanjimi Vranglovimi vojaki kot pripa- dniki jugoslovanskih obmejnih organov pa so nedvo- mno obstajali tudi manj travmatični, celo spodbudni primeri integracije. To dokazuje življenjska pot Ivana Timošenka, ki je bil do oktobrske revolucije s konje- nico carske vojske nastanjen v gruzijskem Tbilisiju (tedaj Tiflis), nato pa ga je kot številne druge Ruse zajel in odplavil siloviti tok družbenih sprememb. Postal je vojak armade generala Denikina in nato ge- nerala Vrangla. Skupaj z njegovo vojsko se je umaknil na Galipoli, ki se je močno zarezal v njegov spomin; sin se spominja, da si je ob posebnih priložnostih s ponosom nadel spominski križec z napisom Galipoli 1920–1921.40 To je bilo povezano s samorazumeva- njem vranglovcev, ki so se imeli za nosilce in brani- telje tradicije ruske carske armade. Vojaki iz tabora na Galipoliju so bili kasneje organizirani v Zvezi Galipolijcev, ki sicer v Mariboru ni imela posebej 38 Prav tam. 39 PAM, PAM 645, Vr 1517/24, Okrajno sodišče Ormož, Za- slišba obdolženca – Aleksander Lebedev, 18. 12. 1924. 40 Pričevanje Petra Timošenka, pogovor z avtorico, november 2013. 95 2020 MATEJA RATEJ: VRANGLOVCI KOT JUGOSLOVANSKI GRANIČARJI NA KOZJAKU V DVAJSETIH LETIH 20. STOLETJA, 89–98 organiziranega oddelka.41 Po prihodu v Kraljevino SHS leta 1920 je bil Timošenko podobno kot Safran Kraljevecki razporejen h graničarjem pri Sv. Duhu na Ostrem vrhu, leta 1922 pa k Finančni kontroli.42 Z ohranjenih fotografij, na katerih pozira skupaj z domačini, je razvidno, da se je Timošenko v svojem delovnem rajonu (Ceršak z okolico) dobro vživel in da so ga z naklonjenostjo sprejemali tudi tisti, ki jih je po službeni dolžnosti nadziral.43 V kasnejših letih si je v Mariboru ustvaril družino in ostal vse do danes v kolektivnem spominu meščanov kot karizmatični hišnik nadstandardnega stanovanjskega bloka.44 Graničar pri Kapunarju Simeon Britvin: morilec iz ljubosumja Kazenski primer vranglovca Simeona Britvina iz leta 1922 se je od kazenskih zadev njegovih kolegov na mariborskem okrožnem sodišču razlikoval že po obsežnosti kazenskega spisa, ki je pričala o kom- pleksnosti graničarjeve zadeve: v kazenski postopek ni bil vključen sam, temveč skupaj z domačinkama iz hribovske okolice Radelj (tedaj Marenberg) Eli- zabeto/Lizo in Marijo/Micko Tomažič, zaradi česar je proces proti njemu tekel pred civilnim (in ne vo- 41 Pulko, Ruska emigracija, str. 89–91. 42 PAM, PAM 645, K 71/52; pričevanje Petra Timošenka, po- govor z avtorico, november 2013. 43 Fotografije so v lasti Petra Timošenka. 44 Več o tem: Ratej, Ivan Fedotovič Timošenko. jaškim) sodiščem. Oženjeni sedemindvajsetletnik iz ruskega Tambova je bil v začetku marca 1923 pred mariborskim porotnim sodiščem obsojen na smrt na vešalih zaradi umora domačina s Kapunarja, ki ga je zagrešil v sodelovanju s samsko delavko in Britvino- vo vrstnico Marijo ter njeno devetinštiridesetletno nepismeno materjo Lizo. Nekdanji graničar pri Ka- punarju (v času umora graničar pri domačiji Kolarič; obmejne stražnice so bile zaradi odsotnosti ustrezne infrastrukture nastanjene na domačijah, kjer so sku- paj z domačimi stanovali tudi graničarji) je 18. ju- lija 1922 ponoči ob gozdni poti v naselju Št. Janž pri Radljah zaradi ljubosumja ustrelil v glavo Marijine- ga ljubimca, enainpetdesetletnega Jurija Germuta. Mati in hči, pri katerih je sodišče ugotovilo vzgojno zanemarjenost, pa sta bili obsojeni na leto dni težke ječe, ker sta tistega dne na svojem domu namenoma zadrževali Franca Jarca in tako preprečili, da bi imel Germut na gozdni poti proti domu spremljevalca.45 Vdovec Jurij Germut je živel sam s taščo kot pre- užitkar na posestvu, katerega lastništvo je že pred časom prenesel na sina Petra, ki je po prvi svetovni vojni živel v Avstriji. Samo dva dni po Germutovi smrti je bila 12. granična (tj. obmejna) četa v Radljah pozvana k imenovanju svojega predstavnika, ki bi policijskim preiskovalcem pomagal pri razrešitvi pri- mera.46 Da so preiskovalci že takoj na začetku pomi- slili na možno vpletenost graničarjev v umor, bi lahko nekaj povedalo o stopnji zaupanja v državne obmejne organe dve leti po vzpostavitvi državne meje, vendar povezava med umorom in graničarji ni bila nenava- dna: domačiji Jurija Germuta se je po domače reklo pri Kapunarju, prav tam pa je bila nastanjena stra- žnica obmejne kontrole (te so na področju Kozja- ka stale še na Remšniku, Breznem Vrhu in Kaplji). Domačija, na kateri sta kot najemnici živeli Liza in Marija Tomažič, je bila od meje oddaljena približno dva kilometra.47 Štiri dni po umoru je bil po Elizabeti Tomažič aretiran še Simeon Britvin.48 Poročilo Žandarmerij- ske stanice v Radljah iz istega dne je ob natančnem popisu dogodka v enem samem stavku bogato odprlo paleto občutij strahu in odpora obmejnega prebival- stva do (ruskih) graničarjev: »Takoj izpočetka zasle- dovanja je bilo v splošnem rečeno, da je morilec eden ruski vojak, ker Germut ni imel drugih sovražnikov, graničarji pa večkrat grozijo, da bodo enega ali dru- gega ustrelili, posebno pa ponoči.«49 Nepismeni Brit- 45 PAM, PAM 645, Vr VIII 880/22, V imenu Nj. Vel. Kralja, 6. 3. 1923. 46 PAM, PAM 645, Vr VIII 880/22, dopis »komisije na licu mesta« komandi 12. granične čete v Marenbergu, 20. 7. 1922. 47 PAM, PAM 645, Vr VIII 880/22, dopis okrajnega sodišča v Marenbergu komandi 12. granične čete, 21. 7. 1922; Ogled, okrajno sodišče v Marenbergu, 20. 7. 1922. 48 PAM, PAM 645, Vr VIII 880/22, uradni zaznamek, 24. 7. 1922. 49 PAM, PAM 645, Vr VIII 880/22, poročilo Žandarmerijske brigade v Marenbergu, 22. 7. 1922. Ivan Timošenko (zasebni arhiv Petra Timošenka). 96 2020MATEJA RATEJ: VRANGLOVCI KOT JUGOSLOVANSKI GRANIČARJI NA KOZJAKU V DVAJSETIH LETIH 20. STOLETJA, 89–98 Policijska rekonstrukcija umora posestnika Germuta na Kozjaku (PAM, PAM 645, kazenski spis Vr VIII 880/22). 97 2020 MATEJA RATEJ: VRANGLOVCI KOT JUGOSLOVANSKI GRANIČARJI NA KOZJAKU V DVAJSETIH LETIH 20. STOLETJA, 89–98 vin je bil med domačini znan kot nasilen pretepač in ljubimec Marije Tomažič, graničarji, ki so bili zasli- šani v zvezi z zadevo, pa so bili vsi vranglovci: Vasilij Simeonov Petrovič, Nikolaj Jegorov, Halil Alijev, Si- meon Pavlov, Igor Arkadijevič Serbin, Tihon Gon- čarov, Kricki.50 Noseča Marija Tomažič, ki je bila v bližini držav- ne meje pri Kapunarju aretirana šele avgusta, saj se je od umora z ukradenima kozama skrivala na avstrijski strani, je že ob prvem zaslišanju za umor intimne- ga prijatelja obtožila Britvina, vendar ni skrivala, da je bil tudi Rus njen občasni ljubimec. Da bo Jurija Germuta ustrelil, ji je povedal že davno nazaj, in ji zagrozil, da bo umoril tudi njo, če ga bo razkrila.51 Da je bila Marija njegova občasna ljubica, je na zaslišanju brez pridržkov priznal tudi Simeon Britvin. V noči umora gospodarja s Kapunarja, kjer je vdovec živel sam s taščo, je graničar trdil, da je bil »silno pijan«. Med vračanjem iz gostilne v Radljah je res streljal, saj je v gozdu slišal šume, nato pa je nekdo skočil iz zasede in zavpil: »E, hudič ruski!« Britvin se je ustra- šil za življenje, zato je streljal in očitno zadel, saj se je napadalec skotalil, vendar graničar ni preveril, koga je zadel, temveč je odšel svojo pot: »Kot vojak imam pravico streljati, če sem napaden. Ker so tihotapci včasih zelo nevarni, sem se te svoje pravice poslužil.« Ni priznal, da bi gojil sovražna čustva do umorjene- ga, v čigar hiši je nekoč stražil in živel. Poleg tega ni vedel, da sta umorjeni in njegova Micka v intimnem razmerju. Za razliko od ljubice pa je bil sam priprav- ljen braniti jo pred očitki o vpletenosti v umor – od- ločno je zatrdil, da niti Marija niti Liza nista mogli vedeti za njegovo nočno pijansko streljanje.52 Marija Tomažič je medtem še zaostrila obtožbe proti Britvinu, ko je sredi avgusta 1922 na Žandar- merijski stanici v Radljah predstavila dogodek, ki je pričal ne le o tem, da je Britvin že dlje časa načr- toval umor Germuta, temveč je zgovorno razkrival tudi odnos med lokalnim prebivalstvom in (ruskimi) graničarji. Britvin je po besedah Marije Tomažič v sproščenem pogovoru s kolegom graničarjem pred njeno hišo med drugim izjavil, da je njihov nadre- jeni, ruski polkovnik Ricky (v času umora nastanjen na Kaplji), posadki pri Kapunarju namignil, naj ubije Jurija Germuta, »da se ne bo več mogel čez grani- čarje pritoževati, kakor je to dosedaj vedno delal«.53 Ruski graničarji niso nujno gojili medsebojnega za- 50 PAM, PAM 645, Vr VIII 880/22, Ispit svedoka, 26. 7. 1922; poročilo Žandarmerijske stanice Marenberg okrajnemu so- dišču v Marenbergu, 29. 7. 1922; Zaslišba priče – Igor Arka- dijevič Serbin, Tihon Gončarov, 29. 8. 1922. 51 PAM, PAM 645, Vr VIII 880/22, zaslišanje Marije Tomažič, Marenberg, 12. 8. 1922; Zaslišba obdolženca – Marija Toma- žič, 13. 8. 1922. 52 PAM, PAM 645, Vr VIII 880/22, Zaslišba obdolženca – Si- meon Britvin, (?) 14. 8. 1922. 53 PAM, PAM 645, Vr VIII 880/22, dopis Žandarmerijske sta- nice v Marenbergu okrajnemu sodišču v Marenbergu, 14. 8. 1922. vezništva. To je poleti 1922 dokazal Mihael Volkov z začetka tega prispevka, ki je bil tedaj član obmejne kontrole v Radljah. Britvin mu je v zasebnem pogo- voru priznal umor, Volkov pa je priznanje naznanil nadrejenemu.54 V poznem avgustu 1922 so se preiskovalci še ne- koliko poglobili v odnos med graničarji in prebival- stvom ob meji ter ugotovili, da »res graničarji Rusi za vsako najmanjšo stvar grozijo s streljanjem in ubo- jem«, na ta način so zlasti pogosto izsiljevali živila na kmečkih domačijah, pri tem pa ni nič kazalo, da bi se šalili. Umor znanega kmečkega posestnika je bil tako za policijske organe v Radljah dober razlog za poziv k umiku problematičnih vranglovcev z meje: »Obmejno prebivalstvo je zaradi tega zelo razburje- no, posebno pa vsled umora Germuta in se je bati, da pride do neljubih neprilik, ako se graničarji Rusi ne odstranijo.« Mimogrede je avgustovsko policijsko poročilo navrglo še značilno opazko, da se »splošno misli«, da se je Marija Tomažič »vedno z graničarji vlačila in, kakor se javno govori, najbrž je z grani- čarjem Britvinom tudi noseča«. Ljudski glas tako ra- zumljivo ni želel slišati o razmerju med umorjenim in Marijo Tomažič,55 ki je v začetku januarja 1923 iz zapora v pismu sestri, ki je po njeni aretaciji skrbela za njeno triletno hčer Pepco, vztrajala pri obtožbah do »tega hudičevega Britvina«, ki »se mi pač ne smili, naj je le zapert«.56 Obtožnica proti Simeonu Britvinu ter materi in hčeri Tomažič, ki jo je mariborsko državno tožilstvo izdalo konec novembra 1922, je razkrila zanimivo podrobnost, ki je vrgla še temnejšo senco na soob- toženki. Elizabeta Tomažič je bila namreč leta 1902 vpletena v poskus umora svojega moža Janeza To- mažiča, ki mu je v spanju ob pomoči mladoletnega ljubimca z britvico zarezala v vrat, a je napad preživel. Lizina mati Jera Bočnik je bila tedaj kot načrtovalka umora po njenem razumevanju »norega« zeta obso- jena na osemletno zaporno kazen, Liza pa na osem- najstmesečno.57 Po izreku smrtne kazni na mariborskem okrož- nem sodišču spomladi 1923 se je konec junija 1923 vonj po smrti od Simeona Britvina nekoliko odmak- nil, saj mu je ministrstvo za pravosodje po nalogu kralja Aleksandra smrt na vislicah nadomestilo s petnajstimi leti temnice.58 Ko je skoraj štirinajst let kasneje, v začetku leta 1937, po zaključku prestajanja kazni v kaznilnicah v Mariboru in Lepoglavi na Hr- 54 PAM, PAM 645, Vr VIII 880/22, dopis obmejne kontrole v Radljah okrožnemu sodišču v Mariboru, 16. 8. 1922. 55 PAM, fond: PAM 645, Vr VIII 880/22, dopis Žandarmerij- ske stanice v Marenbergu okrožnemu sodišču v Mariboru, 23. 8. 1922. 56 PAM, PAM 645, Vr VIII 880/22, pismo Marije Tomažič iz zapora sestri v Radlje, 3. 1. 1923. 57 PAM, PAM 645, Vr VIII 880/22, obtožnica, 21. 11. 1922. 58 PAM, PAM 645, Vr VIII 880/22, dopis ministrstva za pravo- sodje (ministrstva pravde) o kraljevi spremembi smrtne kazni v zaporno za S. Britvina, 28. 6. 1923. 98 2020MATEJA RATEJ: VRANGLOVCI KOT JUGOSLOVANSKI GRANIČARJI NA KOZJAKU V DVAJSETIH LETIH 20. STOLETJA, 89–98 vaškem zaprosil za dovoljenje za bivanje v Zagrebu, se je tamkajšnja policija obrnila na mariborsko sodi- šče s poizvedbo o njegovi visoki kazni.59 Iz kazen- skega spisa ni razvidno, ali je Britvin po brez dvoma strahotni izkušnji temnice v jugoslovanskih kaznilni- cah, ki sta spadali med najzloglasnejše kazenske usta- nove v državi, smel postati zagrebški meščan. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI NŠAM – Nadškofijski arhiv Maribor Januš Golec, Spomini. PAM – Pokrajinski arhiv Maribor PAM 645, Okrožno sodišče Maribor 1898–1941, kazenski spisi. PAM 1763, Eman Pertl. ČASOPISNI VIRI Jutro, 1924. Murska Straža, 1922. Ptujski list, 1921. Tabor, 1920, 1921, 1922, 1924. USTNI VIRI Pričevanje Petra Timošenka – sina Ivana Timošenka, november 2013. LITERATURA Čelik, Pavle: Naši financarji 1918–1946. Ljubljana: Modrijan, 2012. Dolar, Jaro: Spomini; v preddverju literature. Maribor: Založba Obzorja, 1995. Freud, Sigmund: Nelagodje v kulturi. Ljubljana: Gyrus, 2001. Hartman, Bruno: Dvoje nenavadnih knjižničarjev. Časopis za zgodovino in narodopisje, n. v. 29, 1993, str. 229–240. Jurančič, Josip: Iz šole za narod. Ljubljana: Slovenska šolska matica, 1930. Mikuž, Metod: Oris zgodovine Slovencev v stari Jugo- slaviji 1917–1941. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1965. Oxfordova enciklopedija zgodovine; od 19. stoletja do danes. Ljubljana: DZS, 1993. Partljič, Tone: Ljudje iz Maribora. Ljubljana: Beletri- na, 2017. Pulko, Radovan: Iz zgodovine občine Kidričevo – ru- ski kadeti v Strnišču. Ravno polje, št. 4/2008. 59 PAM, PAM 645, Vr VIII 880/22, dopis Uprave policije Za- greb okrožnemu sodišču v Mariboru, 25. 1. 1937. Pulko, Radovan: Nogometno igrišče v Kidričevem že pred več kot devetdesetimi leti? Ravno polje, št. 4/2012. Pulko, Radovan: Ruska emigracija na Slovenskem 1921–1941. Logatec: Vojni muzej, 2004. Ratej, Mateja: Ivan Fedotovič Timošenko: od vojaka Vranglove armade do karizmatičnega maribor- skega hišnika. Maribor in Mariborčani (ur. Maja Godina Golija). Ljubljana: Založba ZRC, 2015. Ratej, Mateja: Ruski diptih: iz življenja ruske emigra- cije v Kraljevini SHS. Ljubljana: Modrijan, 2014. S U M M A R Y Wrangelists serving as Yugoslav border gu- ards on Kozjak during the 1920s. The case of Simeon Britvin The Yugoslav state aimed to solve the problem of integrating the so-called Wrangelists by offering them employment on the border (as border guards or employees of the financial control authority, also located at the border). Judging from criminal cases involving Wrangelists in the area of the district court of Maribor in the 1920s, the Russian presence on the state border in Styria may have co-shaped or perhaps even decisively influenced the population’s attitude towards what had for the first time become a state border – especially because in the absence of appropriate infrastructure, border guardhouses were set up on farmsteads which now housed not only the local inhabitants but border guards as well. As de- monstrated by the daily newspaper reporting, parlia- mentary discussions, and criminal files, Wrangelists had a poor reputation in Yugoslavia for engaging in frequent personal disputes or disagreements with the border population. The cultural and historical study highlights several criminal proceedings and exam- ines in detail the case of a former soldier of the Im- perial Russian Army and a Wrangelist Simeon Brit- vin, who served as a border guard at Kapunar (a hill above Radlje ob Dravi) and in 1922, aided by two Slovenian women, murdered the owner of the farm where the border guardhouse was set up.