ŠTIRI LJUBLJANSKE RAZSTAVE ZNANOST V SLUŽBI UMETNOSTI. niško ustvarjanje je neposredno pove- RAZSTAVA V MESTNI GALERIJI zano s tehniko in sodobno znanostjo. To so: kipar, avtor vrste najbolj kva- Misliti — in to izpovedovati v duhu litetnih povojnih spomeniških zasnov Likovna svojega časa. Zavestno in preudarno in izredeni profesor na ljubljanski ALU umetnost izkoristiti sleherno možnost, ki jo po- Slavko Tihec, slikar, grafik in dolgo- nujata sodobna znanost in tehnologija. letni scenograf pri RTV Ljubljana Jože Zliti vse te potencialne možnosti v tok Spacal in kandidat za mojstra fotogra- nove vizualne resničnosti, ki naj v os- fije, inženir fizike, zaposlen v jubilejni novi vseeno temelji v individualni iz- ustanovi, Marjan Smerke. povednosti. Te besede bi bile lahko Sleherni od nastopajočih likovnikov moto razstavi, o kateri govorimo. se fa^ v drugačnem likovnem me- V slovenski likovni sferi deluje vrsta diju, njegova dela sporočajo drugačno umetnikov, ki se njih miselnost in pa vsebino, vse tri pa vodi skupni napor, tudi ustvarjalni postopki močno pribli- in sicer, da bi spregovorili z likovnim žujejo — če se ne celo ujemajo — z jezikom, ki bi bil kar najbolj adekva- raziskovalnimi kategorijami, značilnimi ten splošni sliki sveta, ki prihaja. Prav za čisto znanstveno ustvarjanje in teh- v ta namen so vsi trije umetniki močno nologijo. razširili diapazon svoje ustvarjalne pod- Ob jubileju, tridesetletnici Inštituta stati, odkrili in uporabili doslej še do- Jožef Štefan, so v prostorih ljubljanske sti premalo izkoriščene možnosti ak- Mestne galerije razstavili svoja dela tualnih tehničnih izdelkov. Nastala je trije slovenski umetniki, katerih umet- nekakšna presenetljivo nova in izvirna 919 920 Franc Zalar »ikonografija«, ki bi jo lahko kar poimenovali »žargon tehnološke vsakdanjosti«. Skrajna preciznost, tako že v sami pripravi kot pozneje v proceduri ob nastajanju umetnine oziroma zastavljenih likovnih problemov, ustvarjalni postopki in naprave so takšni, da skorajda že sodijo v običajni instru-mentarij znanstvenih in tehnoloških ved. In kljub vsemu: rezultati so še vedno likovno-estetske stvaritve in ne znanstveni izsledki; znanost je torej tu še vedno le sredstvo, je le nekakšen katalizator umetnikovih asociativno bogatih miselnih kompleksov, ki silijo v vidno podobo. Vse tri nastopajoče avtorje dokaj dobro poznamo, saj so pogostni znanci iz naših galerij. Pa tudi večino del, ki so jih razstavili, smo že večkrat imeli priliko videti. V čem sta torej privlačnost in zanimivost likovne prireditve, ki je privabila nešteto gledalcev? Vrednost in »novum« te razstave sta prav gotovo tematska uglašenost in aktualnost snovi, ki jo avtorji sodobno obravnavajo. Tokrat so se tudi dokončno izkristalizirale nekatere bistvene in osnovne silnice, ki oblikujejo tista likovna prizadevanja, ki poganjajo svojo bohotno rast v okrilju aktualnega tehnološkega razvoja in znanosti. Razstava v osrednji ljubljanski galeriji nam je še bolj nazorno kot vse druge doslej odkrila in potrdila resnično identiteto vseh treh nastopajočih avtorjev, jih postavila trdno na tisto mesto, ki jim v sodobni slovenski likovni umetnosti nedvomno pripada. Lahko smo znova pokukali v »fizikalni laboratorij« kiparja Slavka Tihca in oživili spomin na nekatere njegove najbolj značilne in posrečene plastike — objekte iz različnih obdobij umetnikovega razburkanega ustvarjalnega razvoja; videli smo nekaj njegovih večno nemirnih akvamobilov, kinetičnih objektov, ki delujejo na principu gibanja vodnih tokov in poleg estetskih, optičnih učinkov ustvarjajo tudi aku- stične; likovno izredno bogati so Tih-čevi tako imenovani »kontejnerji«, objekti, poimenovani po sodobnih prevoznih sredstvih. Ti »kontejnerji« imajo obliko nekakšnega zaboja, ki skriva v sebi — in na sebi pravo bogastvo vložkov do rastrskih portretov. Spoznali smo mnogovrstnost prostorskih in strukturalnih možnosti, iz množice elementov sestavljenih sferoidnih teles, prevzel nas je čar izrednih optičnih učinkov, ki so jih nudili fotografski rastri — klasični portreti; avtor jih je vizualno nadvse uspešno »prevedel« iz ploskovite oblike v trodimenzionalno. Kot sinteza umetnikovih dolgoletnih »inženirsko-kiparskih« ustvarjalnih naporov sta učinkovala fotodokumenta-rična in deloma tudi maketna prikaza dveh Tihčevih najbolj posrečenih in monumentalnih spomeniških zasnov: nerealiziranega spomenika Kozari in realiziranega »kapljastega« spomenika NOB v Mariboru. Jože Spacal nam je — še bolj nazorno kot na svojih dosedanjih razstavah — prikazal kontinuiran razvoj tistega dela svojega grafičnega opusa, ki je bolj ali manj trdno »zasidran« v svetu sodobne elektronike in kiberne-tike ter — v zadnjem času — tudi v svetu atomske fizike. Tako lahko spremljamo avtorja skozi vse sloje njegovega »spogledovanja« s tehniko: od začetka, ko je v svojih grafikah uporabljal negativno sliko z oscilografa in »prevračal« znane podobe v nekaj povsem drugega, v halucinatorične in srhljive vizije, šokantna in humanistično obarvana sporočila, prek tiskanih vezij in kombinacij le-teh z drugimi tehničnimi predmeti in pojmi, kot so bili, recimo, laserski žarki s svojo žaril-no sledjo ali pa tudi organske oblike, največkrat kostanji, kot dražljiv kon-rast med tehnično obliko in organskim svetom — naravo, do najnovejših, računalniških zapisov, ki so jim spet kot dialektično nasprotje pridani senzibilni, individualno obarvani risarski elemen- ti. In ravno v teh, najnovejših Spaca-lovih stvaritvah občutimo porajanje neke nove kompleksne simbolike, ki avtorja odvrača od travme našega teh-nokratskega obdobja in ga vodi v območje poudarjene emocionalnosti, pr-vinske občutljivosti. Marjan Smerke je predstavil zanimiv in vsebinsko ter formalno zaključen opus tako imenovanih »laserogramov«; »laserogrami« zato, ker avtor pri njihovi izdelavi izkorišča fizikalne lastno-sta laserskega žarka. Fotomedij je tu predvsem kot sredstvo za zbujanje posebnih likovnih senzacij, vizualnih učinkov. Te fotografije nam kažejo dinamično artikulirane skupke žarečih krivulj, nam dajejo skoraj neizčrpno bogastvo svetlobnih, oblikovnih, barvnih — in ne nazadnje — prostorskih sek-venc. Pred našimi očmi se tako rekoč rojevajo fantastične predstave, polne nepričakovanih vizualnih učinkov, grafičnega nemira in ritmičnega gibanja oblik, ki evocirajo nekakšno, nedoločljivo »kozmično predmetnost«. Spričo mnogovrstnosti optičnih in miselnih informacij, ki jih »laserogrami« posredujejo, bi lahko ta dela upravičeno primerjali s »čistimi« likovnimi stvaritvami. Dokumentaričnost fotografskega postopka se je popolnoma podredila višjemu likovnemu cilju; tehnični medij se je preoblikoval« v osebno izpoved. 921 Znanost v službi umetnosti