Mladen Mladenov: Ljubica, nič se ne jokaj. — Uja Muromec: Zarja.      128
Zjutraj, ko se Nilov prebudi, je imel hudo mrzlico.   Iznebil se je ni ves teden. To je pri njem napravilo blagodejno reakcijo. Nilovu
v                                                   m
se je povrnil večji notranji mir in samozatajevanje. Čudil se je sedaj
svojemu postopanju, ko je prečital na mizi pozabljeni listek . . .
In od  tedaj   Nilov   tudi v svojih   spisih ni  zapisal  več besede
»prekrasno« . . .
(Prevedel A. B.)
I
Ljubica, nič se  ne jokaj . . I
Ljubica, nič se ne jokaj.                Ljubica, nič ne prisegaj,
škoda za tvoje oči;                       da me ne zabiš nikdar,
nič ne glej v bledo mi lice,        saj ti si mlada še, mlada,
ven se v življenje ozri!                 sije življenja ti žar.
Klinčki vonjajo na vrtu, slak na hladnici cveti . . Ljubica, nič se ne jokaj, škoda za tvoje oči!
In ko na naši hladnici zopet razcvete se slak, spet tvoje vroče poljube tihi poslušal bo mrak.
Mladen Mladenov.
I
Zapja.
Ti sama si mi zarja nova, ti sama si pregnala noč . . Jasni, dani se spet  obzorje in svet je krasen ko nekoč
.n v zapuščeno dušo mojo mi jutra  posijal je žar . . . To belo je obličje tvoje, oči je tvojih živi čar.
V dno duše zvon velikonočni, tvoj govor mehki mi zvoni . . . Glej, vstajam k novemu življenju in nove čutim spet moči.
Ilja Muromec.