ZGODOVINA ZA VSE 91 V teh krajih je mladost preživljal Anton Aškerc, ki je ostal s Savinjo povezan tudi kasneje, posve- til pa ji je nekaj lepih verzov, kot so npr. tisti iz balade Skala v Savinji: Ne sliši nihče... Vse molči, Savinja mimo le šumi. Na podoben način, zelo mirno, pa reka Savi- nja tudi zaključi svojo pot, ko se pod mostovi v Zidanem Mostu povsem nevsiljivo združi z reko Savo in tako zaključi svojo zanimivo pot. Simon Zupan S PESMIJO PROTI OKUPATORJU Marija Stanonik, Iz kaosa kozmos. Kontek- stualnost in žanrski sistem slovenskega odpor- niškega pesništva 1941-1945. Borec, Ljubljana 1995,400 strani. V seminarju pokojnega prof. Metoda Mikuža je beseda ne tako poredko nanesla tudi na umet- nost. Profesor je bil prepričan, da vsa velika de- janja v zgodovini puščajo za seboj tudi velike umetniške stvaritve. Rad je navajal imena neka- terih umetnikov - udeležencev NOB - in našte- val njihova dela. Ob tem je tudi poudarjal, da na nizkost nasprotnikov partizanov kaže tudi nji- hovo umetniško ustvarjanje, ki ga praktično naj ne bi bilo. Posebej ga je motilo, da NOB še ni dobil "velikega teksta" in se je temu nemalokrat čudil. Knjiga z gornjim naslovom ne daje odgo- vora na vprašanja, ki si jih je zastavljal pokojni profesor, kaže pa na eno možnih poti za iskanje velikega teksta, ki sicer ni tisto, kar si je on želel, je pa vsekakor izjemni opus. Ob delu Marije Stanonik o pesništvu odpora, se bralcu zastavljajo številna vprašanja. Tako kot je avtorica v dilemah, ko po delih zgodovinarjev opisuje politično in vojaško ozadje časa, ki ga obravnava, je tudi bralec njene knjige v prece- pu, ali nam ne daje avtorica enega najboljših in argumentiranih odgovorov v zvezi s prepiri o NOB in revoluciji. Dejstvo je, da je partizanstvo propagandi posvečalo izjemno pozornost, da je ravno ta dejavnost bila eno glavnih sredstev, ki je borce spreminjala v revolucionarje. Temu je služila tudi pismena beseda, tudi pesništvo, ven- dar ne vse. Poleg pesništva iz sebe in za sebe, je obstajalo tudi pesništvo iz vojaških in političnih potreb. Slednje je bilo na Slovenskem že dokaj obdelano v zvezi z znanim problemom "parti- zanske breze". Avtorica, tudi sama pesnica, rojena po II. sve- tovni vojni in tudi v ostalih ozirih neobremenje- na, se je raziskovanja zastavljene problematike lotila silno studiozno in predvsem z velikim po- sluhom za človeka. Obravnavanje najhujših člo- veških stisk namreč ni zmožen človek, ki ima vso vsebino svoje osebnosti na koncu jezika. Marija Stanonik je vsebino knjige razdelila v dva dela. Prvi obravnava teoretična in metodo- loška izhodišča, drugi je empirična analiza. Za zgodovinarje je posebno privlačen drugi del s pododdelkom Komunikacijska oziroma druž- benotvorna funkcija slovenskega odporniškega pesništva 1941-1945. V njem obravnava najprej zgodovinsko ozadje, nato diferenciacijo literar- ne kulture in dileme slovenskega odporniškega pesništva, predmetne okoliščine, psihološko ozadje ter vprašanje sprejemalca. Prvo kar nav- duši v tem sklopu je njeno razumevanje odpora. Je namreč širše od partizanskega boja in z njim povezanih dejavnosti, saj ni spregledala, da v ta- boriščih le niso bili samo pristaši OF. Še več! Opozarja, čeprav bolj mimogrede, celo na svoje- vrstno pesniško uporništvo slovenskih mobilizi- rancev v nemško vojsko, zlasti med Korošci. Se- veda pa se je v večini konkretnih primerov mo- rala nasloniti predvsem na partizansko pesniš- tvo. Ta oblika človeškega izpovedovanja je ime- la med njimi izjemno vlogo, kar ni vidno le iz poimenovanja nekaterih brigad: Prešernova, Gregorčičeva, Levstikova, nenazadnje Cankarje- va, ne pa Gradnikova, ampak tudi iz navade, da je pogreb padlega partizana spremljala prigod- na pesem. Bralca posebej pritegne odnos partizanskega vodstva do te oblike literarne dejavnosti, saj je opaziti neprestano kolebanje med podrejenim in svobodnim načinom izražanja. Avtorica ta vprašanja, ki že prehajajo na področja politične zgodovine in jo sodeč po nekaterih pripombah, tudi zanimajo, predvsem registrira, globljeje pa se vanja ne spušča. Tistega, ki bi o tem rad vedel še kaj več, bo pač moral seči po razpravah Aleša Gabriča. V drugem pododdelku obravnava avtorica tu- di vrstni sistem odporniškega pesništva. Besedi- la je najprej razdelila pod tremi vidiki: vrste lir- VSE ZA ZGODOVINO 92 ZGODOVINA ZA VSE skega nagovora, lirskega imenovanja in lirskega govora. Vse so še podrobneje razčlenjene. Ker so v ospredju vprašanja, ki so domena literarne zgodovine, se vanje ne bi spuščali, opozoriti pa velja na nekatere poudarke, ki so pomembni tu- di za zgodovinopisje o NOB, zlasti takšno, ki bo izhajalo predvsem iz človeka. Tako je na primer za satire, ki so uživale s strani vodstva "določeno sistematično pozornost" in ki jih je Boris Ziherl označil za "najučinkovitejša propagandna sredstva v boju z izdajalsko in okupatorsko svo- jatjo", ugotovila, da avtor takrat, kadar obravna- va v njej domačina, izraža določeno nelagod- nost ali notranjo stisko, ki jo verjetno občuti za- radi narodnih razprtij in nesloge Slovencev. Za pesniško izražanje v obliki pisem, ki so ga upo- rabljali Kajuh, Bor, C. Vipotnik, Minatti in drugi, poudarja, da so to pesniško formo uporabljali, da so se z njo ubranili pred očitki prevelikega vdora zasebnosti v literarnem ustvarjanju v času vojne. Vrh odporniškega pesništva vidi Marija Stanonik v baladah. V njih so izpovedane tako aktivne kot pasivne oblike odpora. Kot vse kaže, so ji najbolj pri srcu osebne izpovedi. Marija Stanonik je svojo študijo napisala na podlagi približno 3000 zbranih besedil. Zgodo- vinarji, ki delajo na virih, si lahko predstavljajo, kaj pomeni prebrati in obvladati enako število dokumentov. Marsikatero njeno ugotovitev je mogoče preveriti v eni izmed približno 4000 opomb. Pred seboj imamo torej izjemno zahtev- no delo, mimo katerega ne bo mogel nihče, ki se ukvarja z novejšo slovensko zgodovino. Avtori- ci velja pritegniti v sklepni ugotovitvi slovenske- ga povzetka, da najodličnejši del slovenskega odporniškega pesništva pripada literaturi. Ne strinja se s tistimi, ki v njem vidijo zgolj slovstve- no folkloro. Zgodovina II. svetovne vojne na Slovenskem je še daleč od tistega, da bi jo smeli označiti kot dobro raziskano, čeprav je veliko napisanega. Zelo pogrešamo njen politični del. Če bo ta na eni strani verjetno prepire o njej poglobil, pa pristop Marije Stanonik, ki je izrazito človeški in spraven, daje možnosti za dialog in pomiritev. Ljudje se namreč veliko bolj razumejo takrat, ko se pogovarjajo o trpljenju, ne pa takrat, ko si pri- pisujejo različne zasluge in zmage. K spravi, ki jo bomo Slovenci nekoč morali doseči, bo mo- goče prispevala tudi realizacija načrta, po kate- rem bo obdelala tudi pesniško ustvarjanje nas- protne strani. Seveda pa je ta naloga zaradi po- vojnih pobojev, velikega eksodusa Slovencev in povojnih političnih razmer neprimerljivo težja. Stane Granda VSE ZA ZGODOVINO