------    134    ------
Kratkočasne in podučne drobtinice.
*   Modri Salomo v Parizu. Zavoljo razsodbe nekega mirivnega sodnika je v Parizu veliko smeha. Prepovedano je namreč, da nihče ne sme konj peljati v reko Seine (Zen) kopat. Priče so trdile, da so tožnika videli, ko je konje peljal iz imenovane reke. In sodnik je vendar sodil, da zatoženec je nedolžen. Kako to? — zato, ker ga nihče ni videl konj v reko peljati — postava pa odločno pravi, da je le prepovedano konje v reko peljati. — Je li modrost ali — zvijača? Bodi si karkoli, — sodnik je tako sodil in sodnik — se nikoli ne moti! Saj ima zmiraj §§. na ponudbo.
*  Roke poljubovati je tako stara navada, kakor je stara povestnica človeštva; že modri Salomon je rekel: „Priliznjenci ne nehajo rok poljubovati."   Pri
Rimcih je bilo poljubovanje rok občno razširjeno , tako da se temu običaju še vojništvo ni zoperstavljalo. Z rimskim vesoljnim gospodstvom je prišla ta navada pod Julijem Cezarjem najpopred do Galije (sedanje Fran-cozke), odtod se je pozneje čez ostale evropejske dežele razširila. Ta običaj je dosegel dandanašnji največo razširjenost na Ruskem, kjer si tudi možje podane pravice v vzajemni pozdrav poljubujejo.
*  Navada poldnevnega obeda (kosila) je bila starodavnim narodom neznana. Rimljani so imeli glavni vsakdanji obed zvečer (coena), zato so pa tudi največo sobo „coenaculum" imenovali. Obed postal je sčasoma iz zajtrka. Se za Ludovika XIV. (v 17. stoletji) so po celi srednji Evropi ob 11. uri dopoldne obedovali. Se začetkom minulega stoletja se je obed na poldan preložil, pa že v prvi dobi francozke revolucije je obed na eno popoldne preskočil. Od te dobe so visi izobraženejši krogi obed čedalje bolj odlagali, tako da zdaj gospoda v Parizu pred 6. in na Angleškem pred 9. uro zvečer ne obeduje.
*   Pobožni običaj poldnevnega zvonenja je že 1856. leta doživel 4001etni spomin svojega obstanka. Ko je namreč sultan Mohamed II. proti srbskemu Belemu gradu dr vil in ko se je krščanska vojska na brambo križa in domovine pod Ivanom Hunyady-om in slavnim sobojevalcem njegovim redovnikom Ivanom Ka-pistranom, na dolnji Donavi zbirala, ukazal je papež Calixt III., naj se po vsem krščanstvu opoldne zvoni in naj se ljudje na to znamenje v pobožni molitvi za zmago krščanske vojske k Bogu obrnejo. V krvavi bitki, ki je bila kmalu potem 20. julija 1456, je bila turška vojska čisto potolčena. Sporočilo te zmage je dobil sv. oče 6. avgusta ter je ukazal, naj se v spomin radostne te novice ta dan praznik spremenjenja Gospodovega praznuje.
Po češkem Mihajlov Šimonovie.