leto 1870. 193 Državni zakonik za kraljevine in dežele v državnem zboru zastopane. Kos XXXIX. — Izdan in razposlan dne 9. avgusta 1870. «Ï. Dopustim pismo o'i>ge v Duhcov s krilom v Most, zazdelo Nam se je, z ozirom na občno koristnost tega P°djetja, imenovanim prosilcem po postavi od 14. septembra 1834 (Drž. zak. št. 238) 0 dopuščanji železnic in postave od 13. aprila 1870 (Drž. zak, št. 56) to dopuščenje pobiti tako le: §. 1. Podeljujemo koncesij onarjem pravico, narediti in rabiti lokomotivno železnico od Vilge (Smihova) v Duhcov, da se stakne z železnico od Ustja nad Labo do Teplic in pri mhcovu z železnico od Lovosic na Dubcov do Niklasberga, s krilom od nekega mesta te do Mosta. §. 2. Koncesijonarji se zavezujejo, da bodo železnico v §. 1 omenjeno v treh mesecih od denašnjega dneva delati zaceli, in v treh letih dalje dodelali in dodelano izročili občni službi. Da izpolnijo to dolžnost, to morajo koncesijonarji zagotoviti s kavcijo od 300.000 goldinarjev av. velj. Ta kavcija se mora odšteti v gotovini ali pa dati v borsnih papirjih po kursu, ter se jim povrne, brž kakor izkažejo, da so najmenj štirikrat toliko potrošili na delo tu kon-cesijonirane železnice. Spisi in pisma o tem povodu narejena uživajo prostost od pristojbin in »templja. §. 3. Cesta sama in nje uredba za vožnjo naj se naredi po črtežu na drobno ustanovljenem, ki ga je ministerstvo za trgovino potrdilo. Zlasti se je pri delanju železnice ravnati po zahtevah ministerstva za trgovino in od obstoječih občnih slavilnih in policijskih predpisih. Prenaredbe v načrtih so pridržane odobrenju državne uprave. Spodnje delo te železnice sme se narediti samo za eno kolejo. Državna uprava ima pravico takrat zahtevati ondi, kjer.se ji bo zdelo potrebno, da se napravi spodnje delo za drugo kolejo in ta koleja naredi, kadar bo letni sirovi dohodek skozi dve leti zaporedoma 140.000 gld. v srebru na miljo presegal. Zastran stikališč morajo koncesijonarji z dotičnimi upravami skleniti dogovor, kateri naj se predloži ministerstvu za trgovino v odobrenje. Državni upravi je pridržana pravica, ako bi se dorazumenje ne doseglo, postaviti pogoje za vzajemno porabo voz domačih sosednjih železnic in za dopeljavo rudniških in drugih železnic po lastni potrebi v to železnico. §. 4. Koncesionarjem se za izpeljavo koncesijonirane železnice dodeljuje pravica razlastitve po določbi dotičnih postav. ista pravica naj se dodeli koncesionarjem zastran železnocestnih kril do posameznih obrtnišč, o kterih bi državna uprava spoznala, da so koristna za javni interes. ■§. 5. Koncesijonarji se imajo pri delanju koncesijoniranih cest in pri njih rabi držati tega, kar ustanavlja pričujoče dopustno pismo, kakor tudi tega, kar velevajo na to stran dane postave in ukazi [zlasti postava za dopuščanje železnic od 14. septembra 1854, >» reda za vožnjo po železnicah od 10. novembra 1851 *) |, in tako tudi postav in ukazov, ki bi se v prihodnje utegnili izdati. H. 6. Koncesijonarji imajo tedaj zlasti tudi zastonj voziti pošto in poštne postavljene« po predpisu §.r‘ 08 omenjenega reda za vožnjo po železnicah, in poštna uprava ima oblast za vozovlak, ki od končnih postaj vsak (lan odrine, določiti, kdaj ima oditi in kako hitro ima voziti med tema končnima postajama tj e in nazaj. Kolikorkrat bi poštna služba zahtevala več kakor en voz z osem kolesi ali dva čvetero-kolesna voza, dobe koncesijonarji za vsak voz, ki ga več dado za ta namen, odškodnino »a miljo, ki se ustanovi dogovorno v pravšni ceni. *) Državnega zakonika oil lola 1852, st. I Ako bi se poštni upravi potrebno zdelo, na koncesijonirani železnici vpeljati ambulantno Pošto, kakoršna je po drugih avstrijskih železnicah, morajo koncesijonarji namesti navadnih voz z osmimi ali štirimi kolesi brez vračila napraviti in vzdrževati za to potrebne osmo- ali čveterokolesne vozove za poštno ambulanco narejene po zahtevi poštne oprave. Za opravljanje poštne službe v postajah, kjer se pisma prejemajo in kjer se izročajo, niora se pripravna poštna pisarnica v železnicnem poslopju zastonj prepustiti, in ako bi na to stran bilo še večjih potrebščin, naj se napravi poseben dogovor. Dalje imajo koncesijonarji dolžnost, poštne pošiljke — ki nimajo denarne vrednosti — ■n kterih ne spremlja noben poštni uradnik ali služabnik, brez posebnega povračila na doticne postaje odpravljati in ondi jih izročati. Pisma, ki si jih glede na upravo železnice žcleznično ravnateljstvo (upravno svetoval-stvo) in pa organi njemu podložni ali ti organi med sabo pošiljajo, smejo se na dotičnih kosih ali daljavah te železnice odpravljati po železničnih postavljencih. §. 7. Koncesijonarji imajo dolžnost, upravi državnega telegrafa napeljavo telegrafov Poleg železnice na železničnih tleli brez posebnega povračila dopustiti. Toda telegrafska uprava sc mora s koncesijonarji domeniti zastran mesta, kje ima napeljava iti. Dalje morajo koncesijonarji brez posebnega plačila prevzeti varovanje telegrafske napeljave po železnicnem osebju. Nasproti pa imajo koncesijonarji tudi pravico žice (di al) za železnici» telegraf pritrjevati na kole državnega telegrafa. Z leznični telegraf, če državna uprava zastran državnih poslanic (depeš) drugače ne 7-apovc, in zastran privatnih ničesar ne dogovori, rabi se edino za naznanila, ki se tičejo vožnjc po železnici, in torej je ta poraba pod vplivom in nadzorom državne uprave. H. . i I k > : , st. 97. Koncesijonarji se zavezujejo, da bodo na koncesijonirani železnici potujočim vojakom naklanjali polajšila, ki so jih vse uprave avstrijskih železnic dodelile, sosebno upravstvo c. kr. priv. južnosevernonemŠke zvezne železnice s pravnovezno izreko od 17. decembra 1866 (in družba državne železnice z izreko od 28. julija 1867.) Koncesijonarji se zavezujejo, da pristopijo obstoječemu dogovoru avstrijskih železno-cestnih uprav zastran vzajemnega pripomaganja z vozili pri večjih vojaških transportih, in pa organskim določbam in službenemu propisu za vojne železnocestne oddelke. §.11. Državni uradniki, postavljene! in služabniki, ki po naročilu gosposke nad-gledujoče upravo železnic in vožnjo po njih, ali zarad varstva državnih interesov po koncesiji ali iz dohodarstvenih ozirov porabijo železnico in izkažejo naročilo te gosposke, morajo se s potno robo vred zastonj voziti. §. 12. Državna uprava ima pravico, kadar bi živež v avstrijskem cesarstvu bil nenavadno drag, ponižati za-n j voznino na polovico maksimalne cene. §. 13. Koncesionarjem se daje tudi pravica, napraviti družbo delničarsko in za nabor potrebnega denarja izdati delnice in predstvene obligacije sloveče na prinesca ali na stanovitna imena izdane najmenj na 130 gl. v srebru, ki se smejo na avstrijskih borsah prodajati in uradno notirati. Znesek, nabavljen s predstvenimi obligacijami, ne sme preseči treh petin napravnega kapitala. Ce se predstvene obligacije izdado v tuji valuti, mora se znesek tudi v avstrijski valuti naznaniti. Predstvene obligacije se morajo prej odplačati nego delnice. §. 14. Koncesijonarji imajo oblast, agencije v domačih in vnanjih deželah postavljati, kakor tudi napravljati vozila za ljudi in blago po vodi in po suhem, držeč se obstoječih predpisov. §. 13. Koncesijonarji se zavezujejo, da bodo krepko podpirali napravo krilnih železnic v založišča podzemeljskega oglja poleg glavne železnice, da se kupčija s premogom opomore, oziroma da po dogovoru z dotičniki sami napravijo take železnice izgovorivši si določeno množino voziva in priklad k tarifi, ter se pridržuje ministerstvu za trgovino, da odobri, kam bodo take železnice šle in kdaj naj se dodelajo. Ako bi se ne dosegel dogovor z lepa, določuje ministerstvo trgovine, pri čemer se bo gledalo na zagotovljeni in zadostni znesek z‘<< obresti in razdolžbo napravnega kapitala, potrošenega za dotična krila. §. 16. Državna uprava ima pravico prepričati se, da je železnica v vseh delih namenu primerno in trdno narejena in za službo opravljena, ter zaukazati, da se napake na to stran odvrnejo in oziroma odstranijo. Tudi ima državna uprava pravico, po svojem človeku pregledovati gospodarjenje. Komisar, ki ga postavi državna uprava, sme tudi, kolikorkrat mu se treba zdi, priti v seje upravnega odbora, kakor tudi k velikim zborom, ter državnemu interesu škodljive 'Uredbe ustavljati. Za le-to nadgledovanje železničnega podjetja morajo koncesijonarji z ozirom na opravila s tem združena v državno blagajnico plačati počez letno povračilo, kterega znesek določi državna uprava v primeri k dotični dajatvi drugih tuzemskih železnic. Tudi so koncesijonarji dolžni, posebno gledati na državne uradnike, ki 80 zarad premerjenega upravnega organizma ostali odkazni (disponibel), ce prosijo za kako službo, če so pripravni za-njo in če zadostijo temu, kar bo zahteval službeni red, katerega postavijo koncesijonarji. Se prevzemajo koncesijonarji dolžnost, da bodo sosebno gledali na pripravne'doslužene vojake, sosebno pa dobro dosluživše podoficirje po meri cesarskega ukaza od 19. decembra 1853, če se oglase za kako službo, in da bodo brez pridržka pristopili določbam postave za podpirane železnice na to stran izdati se imajoče, kar se tiče podeljevanja služeb podoficirjem. Dalje se zavezujejo koncesijonarji, da bodo o svojem času skrbeli za to, da se le-ta dolžnost sprejme v načrt družabnih pravil, katerega bi ministerstvu notranjih reči predložili. •§. 17. Za železnico v §. 1 omenjeno se dodeljujejo od strani države ta-Ie po-ajšfla : a j Oprostitev od dohodnine in «tempeljskih pristojbin za kupone, kakor tudi od vsakega davka, ki bi se morebiti s prihodnjimi postavami vpeljal, za dvajset let. lij Oprostitev od «templja in pristojbin za vse pogodbe, vloge in druga pisma za nabavo kapitala, in za delanje in opravo železnice do tistega časa, ko se izroči občni službi. cj Oprostitev od «templjev in pristojbin za prvo izdatbo delnic in predstvenih obligacij kakor tudi začasnic (interimalnih listov), in prcnosnine, ki bi jo bilo plačati od kup- ljenega zemljišča. §. 18. Doba, doklej bo koncesija trpela in po §. 9, hj postave za dopuščanje železnic varovana, da se ne smejo napraviti nove železnice, ustanovljuje se na devetdeset let od tistega dne, kterega se začne vožnja po celi potezi, in ko ta doba preteče, mine koncesija. Koncesija izgubi svojo moč tudi, če se rok v §. 2 ustanovljeni za dokončanje dela in za odprtje železnice ne bi dostal, ter bi se prestop roka ne mogel opravičiti ne v zmislu §.r’ 11, hj postave o dopuščanju železnic, niti sosebno s kako politično ali tinancijalno krizo. §. 19. Državna uprava si pridržuje pravico, kadar preteče trideset let od dne, kterega se je izdala dopustnica, vsak čas odkupiti koncesijonirano železnico. Da se določi odkupščina, bodo se letni čisti dohodki, ki jih je podjetje v zadnjih sedmih letih pred pravim odkupom imelo, sešteli, od tega čisti dohodki dveh najslabših let odbili in po tem poprečni čisti dohodki ostalih petih let za podjetje izračunih. Ta srednji znesek, ki pa ne sme biti manjši od pet odstotkov napravnega kapitala z ustanovljeno razdolžnino vred, se bo koncesionarjem kakor letnimi plačeval v polulet-nih ratah dotle, dokler se ne izteče koncesija. •§. 20. Kadar mine koncesija in tisti dan, ko mine, prihaja država brez vračila v neohteženo last in uživanje koncesijoniranc železnice, zlasti tal, zcmcljuih in umetnih del, cele spodnje in vrhnje naprave in vse nepremične železnične pritekline, kakor so : kolo dvori, nakladališča in razkladališča, vsa za železnično rabo potrebna poslopja na odhodih in prihodih, stražnice in nadgledovalnice z vso opravo v stoječih mašinah in vseh nepremičninah. Kar sc tiče premičnih reči, kakor so: lokomotivi, vozovi, premične mašine, orodje in druge naprave in robe, kolikor so potrebne ali dobre za nadaljno službo, naj prejdejo na državo po dogovorjeni vrednosti ali po cenilo, katero se, če ena stranka zahteva, najde po zvedencih tako, kakor sodni red ustanavlja. Po odkupu železnice in od dne tega odkupa prihaja država, plačujoč vsako leto v §. 18 ustanovljeno odkupščino brez drugega vračila v last in uživanje tu koncesijonirane železnice z vsemi prej omenjenimi dotičnimi rečmi, tako premičnimi kakor nepremičnimi. Naj mine koncesija ali naj se železnica odkupi, o staj e koncesionarjem last reservnega zaloga napravljenega iz lastnih dohodkov podjetja in kar imajo denarjev terjati, po tem last posebnih del in poslopij napravljenih ali pridobljenih iz lastnega imetka, kakor so: peci za koaks in apnenice, livnice, fabrike za mašine ali drugo orodje, shranišča, koaks, hranisea za premog in drugo robo, ktere so si pridobili ali sezidali po dovolbi državne uprave z izrecnim pristavkom, da ne bodo železnična priteklina. §. 21. Še se državni upravi pridržuje pravica, ako bi se vkljub izrečenemu svarilu po večkrat prelomile ali zanemarile dolžnosti v dopustnici ali postavah naložene, poprijeti se naredeb postavam primernih in po okolnostih, še predno izteče čas koncesije, izreči, da je koncesija moč izgubila. Resno opominjaje vsakega, da ne dela zoper to, kar ustanovljuje le-ta dopustnica, in dodeljujoč koncesijonarjem pravico, zastran izkazne škode pred našimi sodišči zahtevati odškodhe, dajemo vsem oblastim, kterih se tiče, trdno povelje, naj ostro in skrbno čujejo nad to koncesijo in vsem tem, kar se ustanavlja v njej. V dokaz tega izdajemo to pismo, zapečateno z Našim večjim pečatom, v Našem cesarstva glavnem in prestolnem mestu na Dunaju, pet in dvajsetega dne meseca junija v letu po odrešenju sveta tisoč osem sto sedemdesetem, Našega cesarjevanja dva in dvajsetem. Frane Jožef s. r. ■»otočki s. >-. Ilolzgetlian s. r. l*retis s. r. «8 Dopustno pismo od 25. junija 1870, za delo in rabo lokomotivne železnice od kihne po Belski dolini v Ustje nad Labo. Mi Franc Jožef Prvi, po m il osli ISoviji cesar avstrijski; apostolski kralj ogerski, kralj češki, dalmatinski, hervaški, slavonski, galiski, Vladimirski in ilirski; nadvojvoda avstrijski; veliki vojvoda krakovski, vojvoda Marinški, salcburški, štirski, koroški, kranjski, bukovniški, gornje-sleski in dolnje-sleški; veliki knez erdeljski; mejni grof moravski; pokneženi grot habsburški in tirolski itd. itd. itd. Ker so Janez Liebig in družba prosili, da bi jim se dopustilo delati in rabiti želez-,l|<‘u od Riline po Relski dolini do Ustja nad Labo. zazdelo Nam se je, z ozirom na občno koristnost tega podjetja, imenovanim prosilcem po postavi za dopuščanje železnic od 14. septembra 1854 (Drž. zak. št. 238) in po postavi od 13. aprila 1870 (Drž. zak. št. 56) to dopušcenje podeliti tako le: •§. 1. Podeljujemo koncesionarjem pravico, narediti in rabiti lokomutivno železnico od Biline v stiku s projektirano železnico od Prage v Dulicov po Belski dolini do Ustja nad Labo, da se napravi zveza s severno državno železnico, po tem z Labo z vlačilo železnico in eventualno z železnico, ki se ima narediti na desnem bregu Labe. Ministerstvu trgovine je pridržana razločka o tem, kako naj se napravi ta zveza in oziroma ta stik. §. 2. Koncesijonarji se zavezujejo, da bodo delo v •§. 1 omenjene železnice v treh mesecih od dne, katerega se izda dovolitev za delo cele poteze, začeli, v dveh lelili dokončali in dodelano železnico občni službi izročili. Da izpolnijo to dolžnost, to morajo koncesijonarji državni upravi zagotoviti s kavcijo od petdeset tisoč goldinarjev avstr. velj. Spisi in pisma o tem povodu narejena uživajo prostost od pristojbin in štemplja. H. 3. Cesta sama in nje uredba za vožnjo naj se naredi po črtežu na drobno ustanovljenem, ki ga je ministerstvo za trgovino potrdilo. Zlasti se je pri delanju železnice ravnati po zahtevali ministerstva za trgovino in po obstoječih občnih slavilnih in policijskih predpisih. Prenaredbe v načrtih so pridržane odobrenju državne uprave. Spodnje delo vse te železnice sme se narediti samo za eno kolejo. Državna uprava ima pravico takrat zahtevati ondi, kjer seji bo zdelo potrebno, da sc napravi spodnje delo za drugo kolejo in ta k o leja naredi, kadar bo letni sirovi dohodek skozi dve leti zaporedoma 140.000 gld. v srebru na miljo presegal. Zastran stikališč železničnih morajo koncesijonarji z dotičnimi upravami skleniti dogovor, kteri naj se predloži ministerstvu trgovine v odobrenje. Državni upravi je pridržana pravica, akobi se dorazumenje ne doseglo, postaviti pogoje za vzajemno porabo voz domačih sosednjih železnic in za dopeijavo rudniških in drugih železnic po lastni potrebi v to železnico. §. 4. Koncesijonarjem se za izpeljavo koncesijonirane železnice dodeljuje pravica razlastitve po določbi dotičnih postav. Ista pravica naj se dodeli koncesijonarjem zastran železnocestnih kril do posameznih obrtnišč, o kterih bi državna uprava spoznala, da so koristna za javni interes. H. 5. Koncesijonarji se imajo pri delanju koncesijoniranih cest in pri njih rabi držati tega, kar ustanavlja pričujoče dopustno pismo, kakor tudi tega, kar velevajo na to stran dane postave in ukazi [zlasti postava za dopuščanje železnic od 14. septembra 1854, i» reda za vožnjo po železnicah od 16. novembra 1851*)], in tako tudi postav in ukazov, ki bi se v prihodnje utegnili izdati. H- 6. Koncesijonarji imajo tedaj zlasti tudi zastonj voziti pošto in poštne postavljence po predpisu §.r‘68 omenjenega reda za vožnjo po železnicah, in poštna uprava ima oblast *) Drž.avneg» zakonika oil leta I8U2, sl. I za vozovlak, ki od končnih postaj vsak dan odrine, določiti, kdaj ima oditi in kako hitro ima voziti med tema končnima postajama tje in nazaj. Kolikorkrat bi postna služba zahtevala več kakor en voz z osem kolesi ali dva čvetero- kolesna voza, dobe koncesijonarji za vsak voz, ki ga več dado za ta namen, odškodnino na miljo, ki se ustanovi dogovorno v pravšni ceni. Ako bi se poštni upravi potrebno zdelo, na koncesijonirani železnici vpeljati ambulantno pošto, kakoršna je po drugih avstrijskih železnicah, morajo koncesijonarji namesti navadnih voz z osmimi ali štirimi kolesi brez vračila napraviti in vzdrževati za to potrebne osmo- ali čveterokolesne vozove za poštno ambulanco narejene po zahtevi poštne uprave. Za opravljanje poštne službe v postajah, kjer se pisma prejemajo in kjer se izročajo, mora se pripravna poštna pisarnica v železničnem poslopju zastonj prepustiti, in ako bi na to stran bilo še večjih potrebščin, naj se napravi poseben dogovor. Dalje imajo konsijonarji dolžnost, poštne pošiljke — ki nimajo denarne vrednosti — in kterih ne spremlja noben poštni uradnik ali služabnik, brez posebnega povračila na dotične postaje odpravljati in ondi jih izročati. Pisma, ki si jih glede na upravo železnice železnično ravnateljstvo (upravno svetoval-stvo) in pa organi njemu podložni ali ti organi med sabo pošiljajo, smejo se na dotičnih kosih ali daljavah te železnice odpravljati po železničnih postavljencih. ■§. 7. Koncesijonarji imajo dolžnost, upravi državnega telegrafa napeljavo telegrafov poleg železnice na železničnih tleh brez posebnega povračila dopustiti. Toda telegrafska uprava se mora s koncesijonarji domeniti zastran mesta, kje ima napeljava iti. Dalje morajo koncesijonarji brez posebnega plačila prevzeti varovanje telegrafske napeljave po železničnem osebju. Nasproti pa imajo koncesijonarji tudi pravico žice (drat) za železnični telegraf pritrjevati na kole državnega telegrafa. Železnični telegraf, če državna uprava zastran državnih poslanic (depeš) drugače ne zapove, in zastran privatnih ničesar ne dogovori, rabi se edino za naznanila, ki se tičejo vožnje po železnici, in torej je ta poraba pod vplivom in nadzorom državne uprave. §. 8. Visokost voznine za ljudi in blago podvržena je sledečim utesnitvam : Maksimalna trifa na avstrijsko miljo, in to pri popotnih za osebo v I. razredu 30 kr. avstr. veli. II - 25 r> ,le n • ................^ v 9? n „ »m- »....................................... 15 „ „ „ in „ IV. „ (v vozu za stoječe) . . 9 „ „ „ Maksimalna trifa zastran blaga pri navadni hitrosti na čolni cent in miljo: I. razred..............................2 kr. avstr. velj. II o1/ " » /2 n ,, n m «r lu* n ....................... • . «j n -, », Izjemno imajo za sledeče reči pri polnih vozovih veljati tile postavki voznine : za žito in sol..............................................................................15 kr. avstr, veljave. „ drva in les........................................................1 • 2 „ „ „ premog, kbaks, stiskano šoto, rude, železne plošče, kamenje zidarsko in apnarsko.............................................1*0 „ „ hoteni,ch.) y> Za odpravnino se vzema od vsega blaga po 2 kr. na čolni cent. V tem je zapopadeno plačilo za nakladanje in razkladanje in za občno zavarstvo. Ako bi dotičnik sam blago nakladal ali razkladal, bode se za odpravnino samo po 15 kr. od colnega centa jemalo. Zastran voznine od drugih stvari, zastran ustanovljenja ležarine, razredbe blaga in drugih določeb glede na prevažanje blaga treba bo tako ravnati, da dotične cene in določbe ne bodo smele nikakor biti večje in nadležnejše od onih, ki veljajo na severni državni železnici. Uravnovanje voznin za ljudi in blago med tu postavljenimi mejami pnstoji koncesionarjem. Pri tem pa se nima nikomur osebno predstvo dajati. Če se torej kakemu odpravniku ali pošiljaču blaga pod gotovimi pogojami voznina zniža ali ktera druga ugodnost dodeli, mora se ta znižba ali ugodnost dodeliti vsem odpravnikom ali pošiljačem, kteri so voljni izpolniti iste pogoje. Vse posebne tarife se morajo javno razglasiti. Toda postavodavstvu je vsak čas pridržana uredba tarife za vožnjo ljudi in blaga. Taki uravnavi se imajo koncesijonarji podvreči. §. 9. Dopušča se odmerjati in pobirati voznina za ljudi in blago v domačem srebrnem denarju, vendar tako, da se plačilo po kursni vrednosti preračunjeno mora v deželnem denarju jemati. Tarifa se mora vsak mesec posebej na zaprosbo koncesijonarjev, kakor tudi na zaukaz državne uprave, po srednjem kursu srebra v preteklem mesecu preobrniti (reducirati) na deželni denar, pri čemer se brez privolitve koncesijonarjev ne sme iti čez 5 odstotkov izpod srednjega kursa. •§. 10. Transporti vojakov se morajo po znižani tarifi opravljati, in to po dogovoru na to stran, kakor tudi glede polajšil za potujoče vojake, med vojnim ministerstvom in ravnateljstvom cesarja Ferdinanda severne železnice dne 18. junija 1868") sklenenem, kterega določbe so celokupni del dopustnega pisma. Ako bi se pa kdaj z vsemi avstrijskimi železnicami ali z večino njih zastran prevažanja vojakov dogovorile določbe državi ugodnejše, naj imajo one veljavo zadobiti tudi za konce-sijonirano železnico. Te določbe naj se obračajo tudi na stražo finančno in varnostno, ki sta uravnani p° vojaško. Koncesijonarji se zavezujejo, da sprejmejo organske določbe in službeni propis za vojne železnocestne oddelke, kakor pravila, ki se na to stran utegnejo v prihodnje vvesti, kolikor bodo veljala za ostale avstrijske železnice. Koncesijonarji se zavezujejo, da pristopijo obstoječemu dogovoru avstrijskih železno-cestnih uprav zastran vzajemnega pripomaganja z vozili pri večjih vojaških transportih. §.11. Državni uradniki, postavljene! in služabniki, ki. po naročilu gosposke nadgledu' joče upravo železnic in vožnjo po njih, ali zarad varstva državnih interesov po koncesiji :>!> *) Normalni ukazi c. kr. armadnega ukaznika od 1. 1868, 21. ko», št. 97. iz dohodarstvenih ozirov porabijo železnico in izkažejo naročilo te gosposke, morajo se s potno robo vred zastonj voziti. §. 12. Državna uprava ima pravico, kadar bi živež v avstrijskem cesarstvu bil nenavadno drag, ponižati za-nj voznino na polovico maksimalne cene. §. 13. Koncesijonarjem se daje tudi pravica, napraviti družbo delničarsko in za nabor potrebnega denarja izdati delnice in predstvene obligacije sloveče na prinesca ali na stanovitna imena izdane najmenj za 150 gld. v srebru, ki se smejo na avstrijskih borsah prodajati in uradno notirati. Znesek, nabavljen s predstvenimi obligacijami, ne sme preseči treh petin napravnega kapitala. Ce se predstvene obligacije izdado v tuji valuti, mora se znaeek tudi v avstrijski valuti naznaniti. Predstvene obligacije se morajo prej odplačati nego delnice. §. 14. Koncesijonarji imajo oblast, agencije v domačih in vnanjih deželah postavljati, kakor tudi napravljati vozila za ljudi in blago po vodi in po suhem, držeč se obstoječih predpisov. H. 15. Koncesijonarji se zavezujejo, da bodo krepko podpirali napravo krilnih železnic v založišča podzemeljskega oglja poleg glavne železnice, da se kupčija s premogom opomore, oziroma da po dogovoru z dotičniki sami napravijo take železnice izgovorivši si določeno množino voziva in priklad k tarifi, ter se pridržuje ministerstvu za trgovino, da odobri, kam bodo take železnice šle in kdaj naj se dodelajo. A ko bi se ne dosegel dogovor z lepa, določuje ministerstvo trgovine, pri čemer se bo gledalo na zagotovljeni in zadostni znesek za obresti in razdolžbo napravnega kapitala, potrošenega za dotična krila. §. 16. Za postavno nadgledovanje železničnega podjetja morajo koncesijonarji z ozirom na opravila s tem združena v državno blagajnico plačati počez letno povračilo, kterega znesek določi državna uprava v primeri k dotični dajatvi ostalih tuzemskih železnic. Tudi so koncesijonarji dolžni, posebno gledati na državne uradnike, ki so zarad preme-njenega upravnega organizma postali odkazni (disponibel), če prosijo za kako službo, če so pripravni za-nj o in če zadostijo temu, kar bo zahteval službeni red, katerega postavijo koncesijonarji. Se prevzemajo koncesijonarji dolžnost, da bodo sosebno gledali na pripravne doslužene Vojake, sosebno pa dobro dosluživše podoficirje po meri cesarskega ukaza od 19. decembra 1853, če se oglase za kako službo, in da bodo brez pridržka pristopili določbam postave podpirane železnice na to stran izdati se imajoče, kar se tiče podeljevanja služeb podoficirjem. Dalje se zavezujejo koncesijonarji, da bodo o svojem času skrbeli za to, da se le-ta dolžnost sprejme v načrt družabnih pravil, katerega bi ministerstvu notranjih reči predložili. H. 17. Za železnico v §. 1 omenjeno se dodeljujejo od strani države ta-le po-lajšila : o) Oprostitev od dohodnine in štempeljskih pristojbin za kupone, kakor tudi od vsakega davka, ki bi se morebiti s prihodnjimi postavami vpeljal, za dvajset let. b) Oprostitev od štemplja in pristojbin za vse pogodbe, vloge in druga pisma za nabavo kapitala, in za delanje in opravo železnice do tistega časa, ko se izroči občni službi. c) Oprostitev od štempljev in pristojbin za prvo izdatbo delnic in predstvenih obligacij kakor tudi začasnic (interimalnih listov), in prenosnine, ki bi jo bilo plačati od kupljenega zemljišča. ■§. 18. Doba, doklej bo koncesija trpela in po §. 9, b) postave za dopuščanje železnic varovana, da se ne smejo napraviti nove železnice, ustanovljuje se na devetdeset let od tistega dne, kterega se začne vožnja po celi potezi, in ko ta doba preteče , mine koncesija. Koncesija izgubi svojo moč tudi, če se rok v §. 2 ustanovljeni za dokončanje dela in za odprtje železnice ne bi dostal, ter bi se prestop roka ne mogel opravičiti ne v zmislu §.fa 11, b) postave o dopuščanju železnic, niti sosebno s kako politično ali financijalno krizo. ■§. 19. Državna uprava si pridržuje pravico, kadar preteče trideset let od dne, kterega se je izdala dopustnica, vsak čas odkupiti koncesijonirano železnico. Da se določi odkupščina, bodo se letni čisti dohodki, ki jih je podjetje v zadnjih sedmih letih pred pravim odkupom imelo, sešteli, od tega čisti dohodki dveh najslabših let odbili in po tem poprečni čisti dohodki ostalih petih let za podjetje izračunih. Ta srednji znesek, ki pa ne sme biti manjši od pet odstotkov »upravnega kapitala z ustanovljeno razdolžnino vred, se bo koncesijonarjem kakor letnina plačeval v poluletnih ratah dotle, dokler se ne izteče koncesija. §. 20. Kadar mine koncesija in tisti dan, ko mine, prihaja država brez vračila v ne-obteženo last in uživanje koncesijonirane železnice, zlasti tal, zemeljnih in umetnih del, cele spodnje in vrhnje naprave in vse nepremične železnične pritekline, kakor so: kolodvori, nakladališča in razkladališča, vsa za železnično rabo potrebna poslopja na odhodih in prihodih, stražnice in nadgledovalnice v vso opravo v stoječih mašinah in vseh nepremičninah. Kar se tiče premičnih reči, kakor so: lokomotivi, vozovi, premične mašine, orodje in druge naprave in robe, kolikor so potrebne ali dobre za nadaljno službo, naj prejdejo na državo po dogovorjeni vrednosti ali po cenilu, katero se, če ena stranka zahteva, najde po zvedencih tako, kakor sodni red ustanavlja. Po odkupu železnice in od dne tega odkupa prihaja država, plačujoč vsako leto v §. 18 ustanovljeno odkupščino brez drugega vračila v last in uživanje tu koncesijonirane železnice z vsemi prej omenjenimi dotičnimi rečmi, tako premičnimi kakor nepremičnimi. Naj mine koncesija ali naj se železnica odkupi, ostaje koncesijonarjem last reservnega zaloga napravljenega iz lastnih dohodkov podjetja in kar imajo denarjev terjati, po tem last posebnih del in poslopij napravljenih ali pridobljenih iz lastnega imetka, kakor so: peči za koaks in apnenice, livnice, fabrike za mašine ali drugo orodje, shranišča, koaks, branišča za premog in drugo robo, ktere so si pridobili ali sezidali po dovolbi državne uprave z izrečnim pristavkom, da ne bodo žcleznična pri tek lina. H. 21. Še se državni upravi pridržuje pravica, ako bi se vkljub izrečenemu svarilu po večkrat prelomile ali zanemarile dolžnosti v dopustnici ali postavah naložene, poprijeti se naredeb postavam primernih in po okoluostih, še predno izteče čas koncesije, izreči, da jti koncesija moč izgubila. Resno opominjaje vsakega, da ne dela zoper to, kar ustanovljuje le-ta dopustnica, in dodeljujoč koncesionarjem pravico, zastran izkazne škode pred Našimi sodišči zahtevati odškodbe, dajemo vsem oblastim, kterih se tiče, trdno povelje, naj ostro in skrbno čujejo nad to koncesijo in vsem tem. kar se ustanavlja v njej. V dokaz tega izdajemo to pismo, zapečateno z Našim večjim pečatom, v Našem cesarstva glavnem in prestolnem mestu na Dunaju, pet in dvajsetega dne meseca junija v letu po odrešenju sveta tisoč osem sto sedemdesetem, Našega cesarjevanja dva in dvajsetem. Franc Jožef s. r. Potočki s. r. Holzgethan s. r. Pretiš s. r. (Slvrtuiech.) 81 • MW