Naši dopisi. Iz Ljubljane. (Razdelitev obleke ubogim šolarjem.J Knnec. Vsemogočni bo pa zapisal ta dela ljubezni v knjigo dobrih del usmiljenja in krščanske ljubezni. Ilboga šolska mladina se bode pa milosrčnim gospem in vseni drugim dobrutnikom bvaležno skazovala s tem, da se bode vedno vzgojevala po načelu: »vse za vero, dom, cesarja«. Če bi pa milnstne dobrotnice in dobrolniki ne želi tiste hvaležnosti, ki jirn gre, naj ne štejejo ubogi mladini tega v zlo, saj že sama zavest, ila so sirouiakom poinagali, že to je lepo plačilo in zato naj nadaljujejo to človekoljubno delo tudi pribodnje leto. Dobreniu, usmiljenetnu srcu je blagi čut tako prirojen, da saino za se ne ninre biti sreeno, ainpak najde svojn srečo le v sreči drugih ljudij. Naslednja pripovedka slavnega pisatelja Ivana Turgenjeva nam kaže. kako redkokedaj sta dobrodelnost in ltvaležnost združeni. Nekuč napravi Stvarnik veliko pojedino. PovabIjene so bile na to pojedino vse čednusti; torej sanie dame. Ogromno število se jih nabere v pre- krasni dvorani, bile so vsake vrste, majhne in velike. Manjše so bile prijetnejše in ljubeznjivejše, kakor večje, vse so se pa čutile prav zadovoljne in so se prav Ijubko med sabo zabavale, kakor se splob spoilubi sorodnicarn in znankam. Stvarnik jib opazuje od strw.ni in knialu zapazi, da se dve dami v tej družbi še ne poznata, ker nič ne občujeta med sabn. Na tihem stopi k njima, prime prvo za roko, pelje jo k drugi ter predstavi prvu clrugi kot »dobrodelnost«, diugo ]ia prvi kot »hvaležnnst«. Oliedve čednosti se zelo druga drugi fudita. kajti kar svet obstoji, in to je že nekaj tisoč let — sta se na tej pojedini v prvič vidile; pa tmli v bodoče sta se druga druge ogibale in se še dandanes ogibata. Jakub Dinmik. l/. Anibrnsa. (Jožef Perko f.) Dne 8. grudna p. 1. je umrl g. Jožef Perko, učitelj v Šmihelu pri Žužemberku po tridnevni bolezni za otrpnenjem možganov v 32. letu svoje starosti. Pokopan je bil v Ambrusu poleg svoje žene, ki je po dulgi in mučni bolezni dne 17. vinotoka p 1. uinrla in zapustila 15rnesečno dete. Rajni je Itil blag tovari.š svojim sotrudnikom, rnirolj.ben mož, priljubljen pri višjib kakor tudi v vsi obt-ini. Zadnju čast pri pogrebu so mu skazali gg. učitelji in gdč. učiteljica iz Žužemberka in gg. učitelja iz Doberniča in Zagraca. Tem gospodom in gospodičini kakor obilemu številu drugib spremljevalcev rajnega k večnemu počitku izrekajo tužni sorodniki prisrčnu bvalo. — V miru počivaj! l/. ljubljanskc okolice. (Popotnikuv koledar za 1. 1892.) Tako se ini je priljubila ta kn.jižica, da bi jo res težko pugrešal, ako bi kdaj prenehala izhajati. C.udil bi se, ako bi poznal kacega tovariša, kateri bi bil brez nje in ne podpiral njenega uredništva, katero ima gotovo čez glavo dela ž njo. Zelo nestrpno seiu jo pričakoval tudi letos in ker jc bilo že sredi prusinca, sem nekoliko »pobezal«, <la sein prišel srečno do nje. Knjižica je res jako lična. veliko lepega gradiva je v nji. Lepša jo podoba slovanskega pedagoga Komenskega s primerno pesuiico. priloženo ji je žrebanje avstro - ogerskib sreček lelj 1892. itd. kakor druga leta. Najzaniinivejši je pa g»- tovo imenik. Hadovedno pregleduje vsak učitelj, kje rnu biva ta ali oni prijatelj in sošolec. Zaniina ga. koliko ima plače, število učencev itd. Ali žalibog. da lnvno tu koledar ni zanesljiv. Pregledoval sem šolski okraj Ljubljana (okolica) in našel, da je plačilni razred v tem okraji pri 12 učiteljib napačno vpisan in sicer: (Irnuče IV. mesto III., Št. Jakob III. mesto IV., Ježica IV. mesto III., Kopanj III. mesto IV., Pirniče III. inesto IV., Sv. Peter II. mesto 111., Preserje (1. mesto) II. rnesto 111., Šička (3. niesto) III. mesto IV., Šmartno III. mesto IV., Šent-Vid (1. mesto) I. mesto II., Šent-Vid (2. m.) II. mesto III., Vrhnika (3. mesto) II. mesto III. Bavno tako napačno so vpisane številke šolo obiskujočih in godnih otrok. Koj pri začetku »beležnice« jc bil lansku leto trd čin papir, na kojega se je laliko s pisalora kaj začasno zapisalo in potem zo]>et izbrisaln. To se nii je zdelo jako praktieno. Ako grem v mesto, iinam to ali ono kupiti ali naročiti. To sein si vselej ondi zaznamenoval in ko seni opravil, izbrisal. Želeti bi bilo tndi, da bi se dobivali kakor vlani, koledarji v usnje vezani z zaklopnico, da se potetu labko rabijo za listnico. Končno naj bi slavno uredništvu stvai- tako ureiliti blaguizvulilo, da bi vsak učitelj iiuel koledar vsaj do novega leta v rokah, ker potein koledarjem tudi povsod cene padajo. Jožef Grajorin — Crnnči'. . S Krasa. Začelkoiu leta prešinjaj" človeško srce razrie niisli, navdaja nas up in vzbuja se v nas ljubezen. Vera nas vzdiga k Vsernogočnerr.u. v katerem je naš up in vir pristne Ijubezni. Te tri čednostne ovetke, ako so združene, prinašajo blagost in so vir sreenega življenja. Populimo tedaj usat, da liode na ueiteljskem polji med drugiin uspevala tudi preblaga cvetka »Ijubezen«. Naj bi bilo letošnje leto tudi kraškim učireljem leto vzajeinnega delovanja port šeitoni kr- ščanske ljubezni! Lansko leto je neki gospod dopisnik —o— s Krasa v »Pop.« št. 8 in 19 pital svoje kraške kolege z raznimi epitetmi ter brskal, zavijal in se zdabnil, zmečavši svoj gnjev. Ko je pa spodnjekraški kolega v »Pop.« št. 21 s podpisom —e— stvarno poročal in ocenil ono pisavo, je zopet —o— izbruhnil svojo oliko v »Pop.« št. 23. Kar je dvakrat dopisnik —o— iskal, mu je proti dopisnik —e— povedal in ko je zopet —o — v blatu poteptal svojega kolega —e —, je prišel urednik »Pop.« do besede: »S tem naj bo konec tej pravdi«. Gudna logika! Ne bodern pogreval onega zelja, vender dovolite g. urednik, da se v Vašem in našem »U. T.« vsaj nekoliko spomnim »Pop.tnikovega« dopisnika —o— glede št. 23 prošlega leta: »Gemu se hudovati, ako se je dopisnik Savel prelevil v Pavla. Poboljšanje je vsekdar le častno! Označilno je, da g. dopisniku ne ugaja niti Savel niti Pavel! ? Geniu se dumišljati jugovzhodne sapice, saj je ne trebuje. Ne nioreni pa umeti, da je nečastno, ako učitelji sami bodijo k davenemu uradu po svojo mezdo, da pri davčnein uradu izgube svoj ugled in stanovski ponos!? Ako je pa tako, bila bi naši šolski oblasti dolžnost preskrbeti, da učitelji dobe doma svoje plače. Menim pa, da je ona iznajdba le bumbug, kajti ako učitelj jedenkrat. v nieseci zapusti svojo rezidenco ter se napoti v bližnjo metropolo, potegne trdo prislužene novce in izvrši še razne druge opravke, mu je tudi to v čast. Nečastno zadevlje učitelja, ako se v navzočnosti občinstva robato vede, vpijani, svoje dolžnosti zanemarja. Učitelji z borno ]>lačo ne moremo se jednačiti z uiadniki! Niniamo tudi servilnih slug, kojim bi veleli: »Nujte, bodite in prinesite mi denar. Dragi kolegi! Ne sraniujino se davkarije, tudi ne uhoštva; a srainovati bi se nam bilo le onih marog, koje bi vplivale na slabo vzgojo naše mladine in kršene medsebojne ljubezni, kajti to je vez človeštva, brez nje ni sestanka, obstanka, napredka! Miroljuh.