SLAVISTIČNA REVIJA
ČASOPIS ZA LITERARNO ZGODOVINO IN JEZIK
S PRILOGO
LINGUIST1CA
LJUBLJANA
VIII. LETNIK, 3-4 1955
RAZPRAVE
Anton Slodnjak: Koncepcija kritike v literarnih zgodovinah jugoslovanskih
narodov ........................................................................................................................145
Rajko Nahtigal: O etimologiji izraza kosez ..........................................................164
- France Grivec: Frisingensia VII ..................................................................................169
Jože Zigon: Prešeren in trije Antoni Scheuchenstueli ........................................183
France Tomšič: Vita Metliodii ......................................................................................195
Mirko Rupel: Povabilo in odpoved Gašperju Melissandru ..............................209
Jakob Rigler: Vokalna disimilacija v slovenščini ................................................225
Rajko Nahtigal: Pisma prof. Ramovša od docenture do profesure ..............232
ZAPISKI IN GRADIVO
Pavle Blaznik: Prispevek k življenjepisu Primoža Trubarja ..........................24?
Mirko Rupel: Trubar in škof Kacijanar ..................................................................249
Rudolf Kolarič: Mednarodni slavistični sestanek v Beogradu (15.—21. IX.
1955): A. Sekcija za jezik ......................................................................................251
KNJIŽNE OCENE IN POROČILA
W. K. Matthews, A. Slodnjak: Selection of Poems by France Prešeren
(J. Kelemina) ....................................................... 255
Drobna poročila (F. Jakopin) ........................................... 257
LI N G U I S T 1 С A
Milan Grošelj: A propos des adjectifs verbaux en -to-1-no- ............................33
Anton Grad: Remarques sur un cas spécial de l'emploi des verbes vicaires
faire et do en français et en anglais ................................................................35
France Bezlaj: Contributions lexicographiques ....................................................50
Bojan Cop: Notes d'étymologie et de grammaire hittites 11 ............................59
Dušan Ludvik: Nekaj etimologij ................................................................................66
SLAVISTIČNA REVIJA
Izdajajo Slavistično društvo v Ljubljani Inštitut za slovenski jezik pri Slovenski akademiji Inštitut za literature pri Slovenski akademiji
Uredniški odbor: TINE LOGAR, RAJKO NAIITIGAL, ANTON OCVIRK, FRANCE TOMSIC, JOSIP VIDMAR Rokopisi naj se pošiljajo odgovornemu uredniku ANTONU OCVIRKU, Murnikova 24, Ljubljana Reklamacije in naročila sprejema Državna založba Slovenije Tisk Triglavske tiskarne v Ljubljani
Anton S l odnj a к
KONCEPCIJA KRITIKE Y LITERARNIH ZGODOVINAH JUGOSLOVANSKIH NARODOV1
Če si hočemo ogledati koncepcijo kritike v literarnih zgodovinah jugoslovanskih narodov in si predočiti čas njihovega nastanka ter moč in dobo njihovega delovanja, se moramo najprej ustaviti pri srbski. Do tega sklepa me kot Slovenca ni privedla skromnost ali prilagodljivost, temveč spoznanje, da sta se mogli prav pri Srbih, edinem jugoslovanskem narodu z relativno politično samostojnostjo v 19.stoletju, najprej pojaviti dve nasprotni zamisli literarne in literarnozgodovinske kritike. Tudi pri Hrvatih in Slovencih so nastajale razmeroma zgodaj različne koncepcije literature in njene zgodovine, toda te so se do najnovejšega časa ločile zgolj po estetskih ali svetovnonazorskih kriterijih, ker so se vee porajale v taiboru nacionalne inteligence, ki še ni bila družbeno razdvojena.
Pri Srbih pa je izzval že v začetku 70-ih let nastajanje dveh — socialno različno utemeljevanih '— koncepcij literarne zgodovine Svetozar Markovič (1846—1875), učenec ruskih socialnih demokratov, ki je zahteval po zgledu Černiševskega. Dobroljubova in Pisa reva realistično, pravzaprav socialistično literaturo kot orožje v boju za socialistično ureditev družbe in države. S tem ni pospešil samo srbskega realizma, temveč je zanetil v zvezi s celotnim svojim eoc ialistično- u topičn i m programom dolgotrajne politične in kulturne boje. ki so se končali v začetku novega stoletja s padcem Obrenoviceve monarhije (1903) začasno z zmago meščanstva, kateremu se je zdaj pridružila tudi iz Markoviceve doktrine izšla, prvotno agrarno-socialna radikalna stranka.
1 Razpravo je avtor prebral v skrajšani obliki na mednarodnem sestanku slavistov v Rimu 2. septembra 1955. Tam je vzbudila nekatere ugovore, češ da je preveč »strokovna« in da je zahtevala tema La conception de la critique dans l'histoire littéraire de la Yougoslavie, ki jo je razpisala Mednarodna komisija za slavistične študije, prikaz literarne kritike v jugoslovanskih slovstvih. To je mogoče; vendar je avtor mogel razumeti ta naslov tudi v smislu te razprave, ki jo priobčuje na željo uredništva SR kot začetek razgovora o razvoju literarne zgodovine pri nas.
10 Slavistični) revija
145
Markoviceva zamisel literarne kritike se je medtem dotaknila tudi porajajoče se srbske literarne zgodovine. Ta je bila sprva docela filo-Ioška (Stojan Novakovic, 1842—1915), a se je skušala z deli Svetislava Vuloviča (1847—1898) pod zgledi mladonemške literarne kritike prikopati do modernejših pogledov. Te ji je odkril Ljubomir Nedic (1857 do 1902), ki je določil v svojih kritikah nasprotni tečaj Markovičeve kritične koncepcije, ko je z ostro logiko terjal emocionalno, doživeto in spontano ustvarjanje.
Nedič ni bil literarni zgodovinar, temveč kritik in je natanko ločil obe dejavnosti. Kolikor piše O' literarni zgodovini, je videti, da dopušča Tainovo koncepcijo rase, miljeja in momenta, četudi mu je bolj pri srcu literarna zgodovina kot veja splošne kulturne zgodovine, ki presoja književna dela kot pojave celotnega kulturnega življenja in jib skuša spraviti v zvezo z drugimi sorodnimi pojavi ter jih tako razložiti.
Ko je bil strmoglavljen Obrenovičevski režim in so bile opozicionalne sile pritegnjene k vladanju, se je začelo v Srbiji zbiranje narodnih sil. To je merilo na priključitev vsega srbskega, zlasti starosrbskega, a v bistvu makedonskega, pa tudi hrvaškega in slovenskega ozemlja. Zdaj se je tudi del prejšnjih socialnorevolucionarnih sil začasno usmerjal v nacionalne probleme in ее je pri tem bolj ali manj podrejal meščanski inteligenci kot ideologu in vladi kot organizatorju osvobodilnega in zedinjevalnega procesa. Naravno je bilo, da je prišlo tudi na našem področju do začasne pomiritve in simbioze obeh literarnokritičnih in literarnozgodovinskih koncepcij. To je najlepše razvidno iz dela nekdanjega socialista in poznejšega levičarskega demokrata, največjega dosedanjega srbskega kritika in literarnega zgodovinarja jovana Skerlica (1877—1914). Na to delo pa je imel svoj še neocenjeni vpliv Bogdan Popovič (1863—1944), Skerlicev profesor estetike in primerjalne literarne zgodovine na beograjski Veliki šoli.
Bogdan Popovič je kot kritik deloval v Nedičevi estetski smeri. Četudi ni bil prepričan kakor njegov učitelj, da literarni kritik ne potrebuje rezultatov biografske metode in da mora biti literarno delo samo predmet kritičnega postopka in da je to dalo vedno tudi avtorjeva izpoved, je vendar nasprotoval impresionistični in pozitivistični kritiki. Kritični organ naj bi bil po njegovem skrajno poplemeniten in izvežban okus. Ta bi naj kriüka usposobil, da bi mogel po podrobni estetski analizi literarnega dela izreči utemeljeno in jasno .sodbo o njem.
Dosleden individualist po naturi in prepričanju je B. Popovič kakor Nedic odrekal široki publiki sposobnost presoje literarnih del. Obenem
ni priznaval upravičenosti različnih meril v ocenjanju domače in tuje literature. Več kakor o srbskih pesnikih in pisateljih je pisal o francoskih, nekaj tudi o angleških in nemških literarnih problemih. Študiral je tudi upodabljajočo umetnost in muziko kot estetska pojava in kot sredstvo za kultiviranje svojega okusa. Objavljal je razmeroma malo, a vsak njegov esej se odlikuje po jasnem, logičnem stilu, ki mestoma zveni že kot pedantnost. (»Ono što nije jasno kazaiio, nije uopšte kazano.«) Kot teoretik literarne zgodovine je zahteval »delo prve roke«, znanje metode in dejstev, okus, akribijo, jasen slog in znanstveno poštenost. Na svojega učenca Skerlica je imel velik vpliv in vse kaže, da je bil udeležen pri njegovi politični in estetski preobrazbi in da je odobraval ne le njegovo literarnozgodovinsko zamisel, ampak tudi metodo in uspehe njegovega dela, dasi mu niso popolnoma ustrezali niti po teoriji niti po praksi. To je moglo izvirati le iz Popovičevega prepričanja, da je bila takrat potrebna Srbom takšna literarnozgodovinska koncepcija, ki bi podpirala vodilno politično ideologijo in ne bi odbijala ne levice ne desnice.
Poleg tega pa je B. Popovi с vendarle skrbel, da se je še pred Sker-ličem okrepila na beograjski slavistiki literarnozgodovinska koncepcija in praksa njegovega brata Pavla Popoviča (1868—1939), ki mu je bila idejno bližja, a je bila tudi konservativnejša kakor Skerliceva. In ker je Skerlič mlad umrl, je ta koncepcija ostala veljavna vse do konca druge svetovne vojne in živi, nekoliko preobražena, v Bogdanovih in Pavlovih učencih še danes.
Jovan Skerlic je izšel iz idej Svetozarja Markoviča in iz srbskega socialističnega gibanja. Šolal se je pri eklektičnem estetiku Bogdanu Popoviču in si stvori! končno v lozanski šoli francoskega kulturnega in literarnega zgodovinarja ter socialnega reformista Georgesa Françoisa Renarda (1847—1930) svojo sociološko in pozitivistično koncepcijo literarne kritike in zgodovine. Politično je nato prešel na skrajno levico opozicijske stranke samostalnih radikalov, ki so bili glavni glasniki osvobodilnega in zedinjevalnega programa, obenem pa je poslal poleg Pavla Popoviča profesor zgodovine novejšega srbskega slovstva na beograjski univerzi, ki se je razvila iz prejšnje Velike šole. Kot literarni kritik je priznaval le tista dela, v katerih je doživljal in odkrival individualno in socialno zdravje in ki so izražala globoka in iskrena stremljenja po jasnih in pravičnih odnosih mod ljudmi. Zato je zavračal arti-zem, dekadenco in romantiko ter je večkrat storil krivico tudi srbskim realistom s prenaglo sodbo. Poleg Renarda, nekdanjega komunarda, s katerim ga je vezalo idejno soglasje in osebno prijateljstvo, je deloval na
10*
147
njegovo koncepcijo kritike tudi Jean-Marie Guyau (1854—1888) z naukom o potrebi tesne solidarnosti med ljudmi. Skerličeva koncepcija literarnozgodovinske kritike je v glavnem sorodna njegovi koncepciji literarne kritike. Najpomembnejši so mu tisti pisatelji in pesniki, ki so po njegovem mnenju »tvorci idejnih i književnih pokreta«, ker pojmuje »književnost kao najviši izraz narodnoga života«, ki se mora razvijati v smislu vse bolj enotne človečanske solidarnosti in socialne evolucije.
Skerlic po svojem bistvu ni bil doktrinär. Bogdan Popovič je zapisal dvajset let po njegovi smrti (1934), da je bil »darovit, razuman, osetljiv za sve u tiske, žive maš te, pravilnog uma, vredan čitalac i čitalac dobrih knjiga... radoznao istraživač, vrlo aktivan, i ust in siki zainteresiran za književne produkte svoga naroda, pošten sa živom svešču o zadatku i dužnostima kritike i kritičara«. Kolikor ni v teh lepih besedah elegičnega pretiravanja in morebiti tudi kritične geste zoper tiste, ki jih Popovič ne ceni tako kakor Skerliča, potem bi morala njegova kritična in lite-rarnozgodovinska koncepcija ustrezati tudi Bogdanu Popoviču in — listi mladi srbski inteligenci, ki je pripravljala s političnimi in vojaškimi činitelji razširitev nekdanje Srbije in zasnovo Jugoslavije.
Skerlicev boj zoper filološko in čisto estetsko strujo v literaturi in njeni zgodovini, njegov odpor zoper artizem, njegova kritika patriarhalnih motivov in patriarhalnega duha pri Lazi Lazareviču, Stevarpi Sremcu idr., ki je bila estetsko krivična, m njegova ljubezen do pesnikov in pisateljev, glasnikov humanizma, realizma in narodne vitalnosti, vse to je merilo morebiti bolj kot na tradicionalno literarno na pragmatično zgodovino duhovno in nacionalno napredujočega srbstva. Skerlicevi kritični in literarnozgodovinski spisi bi naj neposredno vzgajali mladino in inteligenco in po njih ljudstvo za velike in nujne narodne in družbene naloge.
Glede na to se mi zdi pomembno, da je 1934 tudi Branko Lazarevič, izrazit impresionistični in artistični kritik, ugotavljal, da bo srbska literarna zgodovina ostala najbrž »u Skerlicevim trasama«, medtem ko so nekateri levičarski in marksistični literarni kritiki že takrat očitali Sker-licu, da je kot pozitivist pogosto znanstveni pomanjkljiv in enostranski. Toda slišale so se tudi pravičnejše sodbe. Do rde Jovanovic je zapisal leta 1939: »Skerlicevo naučilo delo vezano je za, razvoj čiiavog naroda, za njegove kulturne i slobodnrske težnje i ono kao takvo ostaje bez obzira na nužnu kritiku.« Šele nedavno (1953) je doživelo Skerlicevo glavno delo Istorija nove srpske književnosti (1914) tretjo izdajo, kar je gotovo značilno za razvoj srbskega kulturnega življenja med obema vojnama.
In ob tej priložnosti je pripoznala tudi sodobna generacija, da je bil Skerlic kljub svojemu pozitivizmu do sedaj najboljši zgodovinar novejše srbske literature.
Literarnozgodovinska koncepcija Pavla Popoviča (1868—1959) pa se je razvijala medtem, kakor smo že omenili, kot podlaga tipične akademske in univerzitetne metode in se je razraščala po njegovih učencih v nekakšno meščansko koncepcijo srbskega literarnozgodovinskega pisanja do druge svetovne vojne. Kakor Bogdan Popovič in Skerlic je tudi Pavle Popovic študiral najprej francosko literaturo in je kakor onadva prve spise posvetil njej. Tudi nanj je imel Bogdan močan vpliv, toda ta se je kazal čisto drugače kakor pri Skerliču. Pavle je soglašal z Bogdanovimi teoretskimi zahtevami in pisal tudi v podobnem, dasi ne enakem slogu. Tudi zanj je glavna literarnozgodovinska vrednost literarnega dela njegova umetniška lepota. Tudi on zahteva ista merila za domača kakor za tuja dela. Toda poleg estetskih kriterijev je upošteval glede na potrebe domače literarne zgodovine filološko' in historično kritiko. Poslednjo je pojmoval v smislu Hippolyta lai na, vendar mu je osebno bila bližja metoda Sa.iiite-Beuva. Ideal literarne zgodovine mu je bil v nasprotju s Skerličem, ki je literarni portret zavračal, nekak zbornik podob poglavitnih avtorjev in njihovih del. Kot njegov vzornik je tudi 011 posvečal večjo pažnjo srednjim in skromnim talentom kakor pa velikim in je pri tem mislil bolj na osvetlitev kakor na obrazložitev. Sociološke literarne zgodovine ni l jubil. Pač pa je poleg biografske metode v najširšem smislu upošteval tudi d u lm v n o z god o v i n s k e (Geistesgeschichte) in komparativne podatke in izsledke. Pojmujoč srbsko, hrvaško in slovensko literaturo kot celoto je vendar najbol j proučeval srbsko, vključujoč v njo tudi dubrov-niško. Skladno s svojo koncepcijo je iskal v srednjeveškem pismenstvu in v narodnem pesništvu umetniške ali vsaj literarne elemente in vrednote ter je tudi v proučevanju dubrovniške in novejše srbske literature stremel iz filološke analize v estetsko sintezo. Iz teh področij izvira tudi gradivo za njegove članke, študije in monografije. Prva tri je prikazal sintetično v Pregledu srpske književnosti (1. izdaja 1909; IX. 1938). Prvo zamisel treh jugoslovanskih literarnih zgodovin kot enote je skušal uresničiti v Jugoslovenski književnosti (1918), medtem ko mu je dokončno izvedbo tega življenjskega načrta preprečila smrt.
Vzporedno s Skerlicevo in Popovičevo koncepcijo literarnozgodo-viineke kritike je še vedno krepko živela filološka metoda. Poleg Ljubo-nlira Stojanoviča (1860—1929) in Tihomila Ostojica (1865—1921) je treba omeniti v tej zvezi zlasti Milana Rešetara (1860—1940) in Petra Kolen-
diča (1882). Prvi je zaslužen kot Vukov biograf in editor njegove korespondence, Ostojic je poleg študij o pisateljih 18. in prve polovice 19. stoletja objavil srbsko »gradansko liriko« in s tem odprl novo poglavje v zgodovini srbske literature. Rešetarjeve objave rokopisov in gradiva so pa zelo razširile temelje proučevanja dubrovniške literature. Najdoslednejši, še vedno delavni zastopnik te smeri je pa Kolendič, ki je napisal vrsto odličnih arhivskih in komparativnih študij, razprav in člankov iz dubrovniško-dalmatinske književnosti.
Te literarnozgodovinske koncepcije pa so bile odločilne tudi za oblikovanje znanstvenega naraščaja pred obema vojnama in med njima, in reči moramo, da določajo z neko dopolnitvijo celo fiziognomijo današnje srbske univerzitetne ali akademske literarne zgodovine. Ta generacija ni stvorila nobene bistveno nove koncepcije, temveč je delovala in še deluje v duhu in po zgledih svojih učiteljev. Sem moramo šteti Pavla Stefano-vica (1885—1954), proučevalca srednjeveške srbske literature, Vladimira Čorovica (1885—1941), Uroša Džoniča (1888) in nekatere druge urednike predvojne kritično zasnovane Biblioteke Srpskih Pisaca. Od mlajših gresta v to vrsto Vido Latkovic, avtor esejev o Matavulju in Šantiču ter poljudne monografije o Njegošu, sourednik povojne komentirane izdaje Njegoševega Cjelokupnega djela ter poznavalec narodnega pesništva, in Dragoljub Pavlovic, temeljiti raziskovalec dubrovniško-dalmatinske književnosti.
Več pobud za novo koncepcijo literarnozgodovinske kritike so prinašali tisti slavisti, ki so študirali na tujih univerzah. Krešimir Georgi-jevič, praški in krakowski slušatelj, piše poleg študij o vojvodinskih literarnih in kulturnih problemih o stikih med donmčo in češko ter poljsko literaturo in pripravlja tla za komparativno1 obravnavanje srbske književnosti v odnosu do zahodnoslovanskih literatur. Ideje in rezultate sovjetske literarne teorije in zgodovine širi Radovan Lalič. Za vznik nove literarnozgodovinske koncepcije pa so najbolj pomembna dela Kirila Taranovskega, učenca predvojnih zastopnikov ruske formalistične šole v Pragi, posvečena ruskemu in srbskemu verzu. Na to delujejo tudi globoki eseji o Njegošu in drugih srbskih literarnih osebnostih in problemih Pera Slijepčevica in prodorne primerjalne študije Nikole Banaševica o zvezah med srbohrvaškim in francoskim narodnim epskim pesništvom. Za komparativni študij novih domačih književnosti v primeri s francosko pa se je zavzemal že med obema vojnama M Я oš Savkovič (1899—1943), ki je dal poleg drugega vrsto zanimivih, četudi nekoliko enostranskih študij o tem problemu, preden je padel v osvobodilni vojni.
Najmočnejše izpodbude za spremembo koncepcije literarnozgodovinske kritike pa so prihajale že v začetku tridesetih let od levičarskih in marksističnih publicistov in kritikov, ki so čedalje ostreje napadali tudi univerzitetno literarno zgodovino kot neznanstveno in nazadnjaško. Klicali so nazaj k idejam Svetozarja Markoviča in so ostro kritizirali vse literarnozgodovinsko delo od Nediča do svojega časa. Zanimivo je, da so nekateri bili prizanesljivejši s konservativnim estetskim dogmatikom Nedičem kakor pa s socialističnim reformistom in analitikom srbskega duhovnega in narodnega vzpona — Skerličem. Med njimi je postal literarnozgodovinsko najpomembnejši Velibor Gligorič (1900). ki je po daljšem notranjem razdvojil s knjigo Srpski realisti (1954) ne samo dopolnil najvažnejši del Skerličeve Istorije, temveč je v njej tudi dosledno postavil vse literarno dogajanje na temelj marksističnega nauka o družbenem izvoru literature. Pri tem pa se je varoval vulgarizacije in je skušal pri vsakem pisatelju določiti njegovo bistveno ustvarjalno sposobnost in usmerjenost. V tem je bližji Nediču kakor Skerliču. Poleg Gligoriča je v tem pogledu pomemben tudi Milan Bogdanovič (1892). Ta je bil Skerlicev učenec, vendar se v svojih družbeno in psihološko risanih portretih in kritikah ni približal tako metodi literarne zgodovine kakor Gligorič. Razen teh dveh so delovali za marksistično koncepcijo literarne zgodovine tudi publicisti: Veselin Masleša, Dorde Jovanovič, Jovan Popovič, Milovan Dilas idr.
Po letu 1945 je večina »univerzitetnih« starejših in mlajših literarnih zgodovinarjev sprejela mišljenje o družbeni pogojenosti literarnega dela, pri čemer je skušala ohraniti pozitivne pridobitve prejšnje zamisli in prakse. S tem se je srbska literarna zgodovina spet približala koncepciji Svetozarja Markoviča, s katero se je bila pričela. Toda to je bil samo idejni povratek, dejansko pa mora napredovati na temelju dosedanjih rezultatov, posebnosti svojega predmeta in s kritičnim sprejemanjem tudi novih svetovnih lite rarnoz god ov insk i h in literarnoteorijskih smeri.
Hrvaška literarna zgodovina se prične kakor vsaka druga s filološko-z godov insk o koncepcijo. Njen početnik je Vatroslav Jagič. Njegov namen, da bi preko literarne kritike v smislu Belinskega prešel k sociološki koncepciji literarnozgodovinske kritike, ni bil trden. Njegovo proučevanje srednjeveškega in kasnejšega hrvaškega pismenstva je izrazito filološko-historično. To velja tudi za njegovo največje literarnozgodovinsko delo, monografijo o Juriju Križanicu (1917).
Zaradi Jagiceve avtoritativnosti se vse do konca 19. sioletja ni pojavila modernejša koncepcija kritike v hrvaški literarni zgodovini. Ker so
bili skoraj vsi hrvaški slavisti J agi cevi neposredni ali posredni učenci, so pač ostali zvesti njegovi metodi. V tem jih je krepila tudi nujnost publiciranja srednjeveških in duibrovnLško-dal matinskih jezikovnih spomenikov in literarnih del. Tudi politične in kulturne razmere so omogočale nesorazmerno dolgo življenje te metode. Ilirska oziroma jugoslovanska in samohrvaška miselnost sta izmenoma vnemali posamezne generacije hrvaške inteligence. Medsebojni boji, ki so izvirali iz -tega, so določali tudi njen odnos do' domače in srbske literature. Y bistvu isti hrvaški in srbski knjižni jezik je budil pri jugoslovansko orientiranem delu prepričanje, da je treba obe literaturi proučevati kot enoto. Nasprotna struja pa je toliko bolj poudarjala samostojni razvoj hrvaškega knjižnega jezika in potrebo kulturne avtarkije. Toda čedalje hujši politični in gospodarski pritisk Pešte in skrajno dvolična politika Dunaja sta silila h končni odločitvi. Zamisel politične in kulturne solidarnosti se je krepila zlasti po zmagi naprednejših elementov v Srbiji ter je dozorevala tik pred prvo svetovno vojno v pripravljenost za državno sožitje s Srbi. Samohrvaška smer se je razplamtevala v raznih dobah, najmočneje v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja in med obema vojnama ter neposredno nato. Danes je obseg hrvaške literature točno določen in s tem so postale tudi jasne naloge hrvaške literarne zgodovine, četudi je treba priznati, da so zaradi enake zvočne in pomenske p od s t at i obeh knjižnih jezikov in medsebojne prepletenosti hrvaškega in srbskega življa meje med obema literaturama težko določljive.
V preteklosti so vendar prav te stvari delovale na to, du se hrvaška literarnozgodovinska kritika tako dolgo ni mogla dvigniti nad filološko zamisel in prakso. Ko je hrvaška literarna kritika že opustila formalno-estetske kriterije Herbarta in njegovih učencev ter je sprejemala koncepcijo Saiint-Beuvu in Taina, je bila literarna zgodovina še vedno šolsko nekritična ali filološko hiperkritična. Modernejši zamisli se je približal šele Gjuro Šurmin (1867—1937) v delu Hrvatski narodni preporod 1, II (1903—4). To je izčrpna politična, kulturna in literarna zgodovina ili-rizma. Vendar avtor ni znal bogatega gradiva prežeti z vodilno mislijo in izvirnim osebnim doživetjem. To je najbrž krivo, da delo ni vzbudilo posebnega zanimanja niti pri čitateljih niti pri kritiki iu da je danes tudi v nekaterih pregledih hrvaške literarne zgodovine pozabljeno. Na to je deloval najbrž tudi bujni razmah moderne hrvaške literarne kritike v dobi izida Šurniinove knjige. Več nadarjenih kritikov, v bistvu učencev raznih francoskih 'kritičnih šol, oil Saint-Beuva do Brunetièra, je odklonih» formalno estetiko Franje Markoviča in odprlo pot modernim kri-
tikom. Ti so pa zahtevali svobodo umetniškega ustvarjanja, ločevali pa so ее glede na razlago izvora umetnosti in njenega življenjskega oziroma družbenega smisla. Poleg socioloških kritikov, ki so videli v poeziji »odraz resničnega življenja? ali resnično življenje, gledano z očmi umetnika, so jo drugi doživljali in presojali kot čisti artizem v smislu Crocea ali pa dosledno impresionistično. Nekateri so bili izraziti eklektiki, drugi zastopniki čistih teorij.
Iz literarnega življenja v tej dobi je izšel tudi Branko Drechsler-Vodnik (1879—1926), ki je prvi hrvaški literarni zgodovinar s samostojno kritično koncepcijo. Zanj je hrvaška književnost »historični organizem«, ki mu dajejo življenje notranje ter zunanje ideje in gibanja. Zato hoče Vodnik prikazati struje, ki so temu organizmu določale smer, razkriti organske zveze med njimi in orisati pomen predstavnikov posameznih literarnih šol glede na njihovo dobo. Njegova Povijest hrvatske književnosti knjiga 1. Od humanizma do potkraj XVIII. stolječa (1913) je kot kulturna in duhovna zgodovina hrvaških pokrajin in njihove posvetne in cerkvene inteligence od početka dubrovniško-dalmatinske literature do romantike jasno in zanesljivo delo' v duhu in stilu nemške »Geistesgeschichte«. Manj zadovoljuje dandanes ne glede na rezultate polstolet-nega podrobnega arhivskega študija, ki jih Vodnik ni mogel poznati, po estetsko-kritični plati. Kljub temu ni mogoče trditi, da vsebuje 30 let mlajša Poviest hrvatske književnosti do preporoda Mihovila Kombola (1945) bistveno globlje ali drugačne ocene, čeprav je njen avtor stremel po estetski preocenitvi in je imel v Vodnikovem delu samem in v novih monografijah in edicijah čisto drugačna oporišča kakor Vodnik. Tudi v njegovih študijah in kritičnih izdajah čutimo svežo osebnost, ki se razumno in pietetno bliža avtorju in delu ter ju osvetljuje s prepletanjem zasebnega in ustvarjalnega življenja z vidikov, ki so pač toliko oddaljeni od bistva stvari kolikor celotna duhov noz god ovinska metoda.
Nekoliko mlajši Dragutin Prohaska (1881) se je naslanjal na psilio-loško-sociološko koncepcijo literarne zgodovine Dimitrija Nikolajeviča Ovsjaniko-Kulikovskega in je skušal podati v Pregledu savremene lirvatsko-srpske književnosti (1921) v zrcalu sodobne literature »mali historijat savremene inteligenci je«. Poskus ni uspel, vendar je pomenil nekaj novega, zlasti ker je avtor vrstil za posameznimi poglavji o hrvaški literaturi ustrezne orise srbskega literarnega življenja in je obširno razpravljal tudi o literarni kritiki ter ocenjal posamezne literarne zgodovinarje in celo jezikoslovce. Tudi stilno je hotel s pogostnim citiranjem delovati neposredno in avtentično.
Toda niti Vodnik niti Prohaska nista mogla v razvalovljenih povojnih razmerah vzbuditi poglobljenega zanimanja za hrvaško literarno zgodovino. Prv ega so štrli temperament in politični boji v 47. letu v življenju, drugi je zapustil domovino kmalu po izidu Pregleda in je pisal zdaj o hrvaških literarnih problemih večinoma češko, oziroma se je odslej zanimal bolj za ruske probleme kakor za domače. Tako se je košatila v hrvaški literarni zgodovini filološka metoda še takrat, ko so se uveljavile že pri vseh drugih Slovanih modernejše koncepcije. Res je ta imela v dubrovniško-dalmatinskem pesništvu morebiti več 1'iloloških in edicijskih problemov kakor katerakoli druga, toda spričo številnih zvezkov brezdušno. četudi z veliko akribijo urejenih Starih piscev in najrazličnejšega arhivskega gradiva skoraj ni bilo videti literarnozgodovinskega proučevanja novejše in najnovejše literature. To je bilo prepuščeno literarnim kritikom, političnim publicistom in piscem bledih učbenikov.
Temu se je uprl Antun Barac (1894—1955). ki ga moramo poleg Vodnika imenovati utemeljitelja sodöbne hrvaške literarne zgodovine. Tudi on izhaja iz moderne hrvaške literarne kritike, vendar posredno. Barčeva generacija je hrvaška revolucionarna omladina, ki je proglasila tik pred prvo svetovno vojno s srbskimi in slovenskimi somišljeniki za svoj življenjski cilj delo in boj za politično in kulturno zedinjenje jugoslovanskih narodov. Njen prvi učitelj je bil Milan Marjanovič, ki se je razvil iz zmernega modernističnega literarnega 'kritika bolj ruske sociološke smeri kakor pa zahodnega larpurlartizma v glasnika duhovnih in političnih energij hrvaškega naroda in vsega jugoslovanstva. Vzporedno je na to generacijo deloval tudi Skerlič. Barac se je obrnil k novi in novejši literaturi, ker je vse, torej tudi poezijo, ocenjeval po tem, kolikor je živo in življenjsko. Njegova koncepcija literarnozgodovinske kritike je vita-lizem. Poezija ni odraz življenja, temveč življenje samo, kakor ga vidijo oči ustvarjalca.
,S to Vodilno koncepcijo pa rešuje Barac vrsto nalog, da bi odkril življenje v literarnih delih in ločil umetnino od neUmetnine, resnico od potvorbe. Prikazuje milje, riše psihološki portret avtorja, ocenjuje njegov estetski nazor in njegovo umetnostno hotenje, analizira njegov oduos do družbe, določa njegovo literarno izobrazbo in proučuje tiskano in rokopisno gradivo. S skladnim reševanjem vseh teli nalog je spodbijal Barac svoječasne očitke estetske kritike, češ da vnaša v študij poezije elemente in kriterije, ki so ji načelno tuji, in da po svojem vitalističnem pojmovanju literature ne more ločiti poezije od nepoezije. S to metodo pa se je tudi uspešno upiral mnenju povojnih marksističnih kritikov, ki so mu
včasi očitali, da je njegova koncepcija premalo družbeno utemeljena. Barac je bil prepričan, da so v življenju in umetnosti največje vrednote: »istine srca« in da je v odkrivanju teli resnic tudi skromen talent lahko življenjsko in zato tudi literarnozgodovinsko pomemben.
Y tej sintezi sociološkili, duliovnozgodovinskih kriterijev in vitali-stičnega pojmovanja literature je Barac napisal vrsto jasnih in zanimivih esejev, nekaj izvirno zasnovanih monografij (Nazor, Šenoa, Mažuranic, Vidric) in zasnoval veliko Hrvatsko književnost od Preporoda do stva-ranja Jugoslavije, katere prvi del je lani izšel. Tudi po letu 1945 je ostal zvest svoji metodi in praksi, morebiti, da je od tedaj nekoliko bolj poudarjal sociološke momente, a materialistične razlage ni sprejel.
Najdoslednejši nasprotnik Barčeve literarnozgodovinske koncepcije med obema vojnama je bil croceanec Albert Haler, ki je v teoretskih esejih in razpravah, posvečenih dubrovniško-dalmatinski literaturi, dokazoval, da je namen poezije samo poezija, ne sicer v smislu artizma, temveč kot izpoved velikih pesnikov, kot reprezentantov človeštva, o najglobljih duševnih doživljajih. Razlikujoč s Crocejem poezijood nepoezije, je Haler priznaval tudi drugi lepoto in upravičenost. S Halerjevo tragično smrtjo ob koncu vojne je izginila njegova koncepcija iz hrvaške literarne zgodovine.
Blizu mu je bil Mihovil Kombol, četudi ni odklanjal filološko-historične metode, kakor pričajo njegove temeljite razprave o nekaterih dubrovniško-dalmatinskih literarnozgodovinskih problemih pa tudi njegova že omenjena Poviest hrvatske književnosti do narodnog preporoda (1945).
Najostrejšo reakcijo zoper Barčevo vitalistično kakor tudi Halerjevo estetsko koncepcijo je tvorila med obema vojnama filološka in historično-kritična metoda Franja Fanceva (1882—1943). Fancev je bil Jagicev učenec, vendar je opustil jugoslovanski vidik svojega učitelja in ugotavljal ne samo zelo zgodnji vdor živega jezika v hrvaško pismenstvo namesto ccrkvenoslovanščine (14. stoletje) in s tem tudi zgodnji nastanek hrvaškega knjižnega jezika, temveč tudi bolj ali manj organski in avtohtoni razvoj hrvaške literature. Poslednje se je najbolj pokazalo v njegovi razlagi hrvatskega preporoda. Zavrgel je vsakršno odločilnejše delovanje tujih zgledov in dokazoval, da je nujno moralo priti v prvi polovici 19. stoletja do narodne in politične prebil je hrvatskega naroda, ker so jo pripravljali in zahtevali predhodni in sočasni dogodki v sami Hrvatski. Fanceva koncepcija je literarnozgodovinska rezultanta poli-
tičnih bojev v dobi med obema vojnama in se po letu 1945 v domovini ni več uporabljala.
Od leta 1945 do danes sta se od prejšnjih literarnozgodovinskih koncepcij obdržali v univerzitetni ali akademski literarni zgodovini samo filološko-pozitivistična in Barčeva sociološko-estetska. Druga je postala v tej dobi celo dominantna. Pri tem se je, kakor smo že omenili, nekoliko premaknila z vitalistično-sociološkega temelja proti marksističnemu stališču, ne da bi bila pri tem izgubila svoj osnovni vidik. Njen najizrazitejši zastopnik je poleg Barca Emil Stamp ar. Sem bi lahko šteli tudi Vicka Zaninoviča, Dragutina Tadijanoviča in nekatere mlajše, ki še nimajo izrazite znanstvene fiziognomije. Filološko-pozitivistična zamisel vodi zlasti urednike in komentatorje zbranih ter izbranih del starejših in novejših avtorjev ter pisce filoloških in historičnih razprav in člankov o njih. V tem smislu delujejo poleg nestorja Stjepana Ivšiča Josip Ba-dalic, Slavko Ježič, Milan Ratkovič, Jakša Ravlič idr. Zadnje, čase se javljajo tudi prvi glasniki stilistične ter interpretacijske metode (roma-nist Pero Guberina, germanist Zdenko Škreb in slavist Jure Kaštelan). V revialnem in dnevnem tisku se najbolj uveljavljata marksistična in izrazito sociološko utemeljevana literarnozgodovinska esejista, ki jo najuspešneje gojita: Marjan Malkovič in Marin Franičevič. Kakor srbska, skuša tudi hrvaška literarna zgodovina dohiteti razvoj evropske literarne vede in zgodovine tako, da bi dojela in izrazila svoj predmet čim pol-neje in resničneje po njegovi socialni in estetski strani.
Pri Slovencih je vznik sodobnih koncepcij literarnozgodovinske kritike in prakse zvezan z začetnim delom Matije Murka (1861 —1952) konec prejšnjega stoletja. Tedaj -se je preživela filološko-pozitivistična metoda, ki se je pričela s Čopovim pregledom slovenskega pismenstva in začetkov literature za Šafafikovo Zgodovino (Geschichte der slavischen Sprache und Literatur, 1831), a je preko Marnovega Jezičnika (1872—92), ki pomeni njen vrli, zdrknila v Glaserjevi Zgodovini slovenskega slov-slva (1894—98) v nepregledno kopičenje pomembnih in nepomembnih imen in letnic. Kakor pri Srbih in Hrvatih, tako se preraja tudi pri Slovencih literarna zgodovina z literarnim in splošnokulturnim poletom v dobi moderne. Slovenci so do tedaj zaustavili tuje prodiranje na zahodni meji, razen v Trstu, medtem ko se je germanizacija v vseh pokrajinah nezadržno širila, najhitreje v 'južni Koroški. Strankarsko opredeljeni kakor drugi avstrijski narodi v konservativni, liberalni in socialdemokratski tabor so začeli doživljati naglo politično in kulturno
evolucijo, ki je budila tudi pri konservativcih voljo do jugoslovanske rešitve narodnega problema. Kljub ostrim notranjim političnim in kulturnim bojem so začutili dolžnost, da si urejajo duhovno življenje po zgledu •naprednejših narodov. In prav Murko je deloval s trdno zgodovinskokritično metodo in široko d uhovnozgodovinsko primerjalno koncepcijo na Ivana Prijatelja (1875—1937), Avgusta Žigona (1877 do 1941), Franceta Kidriča (1880—1950) in Ivana Grafenauerja (1881), da je vsak izmed njih na svoj način obračunaval s prejšnjo metodo in začel iskati nove koncepcije za zgodovinsko oceno domače literature.
Prijatelj je iskal v nji dokazov življenjske in ustvarjalne sposobnosti svojega naroda. V ocenjanju je nihal med pozitivistično metodo in impresionistično ter celo simbolistično kritiko. Enako živo ga je zanimal preporodni proces slovenskega ljudstva v narod z enotnim knjižnim jezikom, skupno življenjsko voljo ter izoblikovano socialno strukturo kakor zgodovina njegove literature in kulture ter celo njegovo sočasno literarno življenje. Te komponente so v vsem Prijateljevem delu žive in tvorne, četudi so se polagoma urejale v treh smereh: v podoživljeno in intuitivno razpravljanje o poeziji, v zgodovino literature ter zgodovino slovenskega narodnega in političnega življenja. Toda vsè te smeri pa spaja avtorjeva ustvarjalna osebnost, ki se razodeva v dobrem estetskem okusu, v vročem prizadevanju po resnici in v doživetem, razgibanem slogu. Zato je njegovo delo še danes živo in izpodbudno m njegovo koncepcijo kritike so sprejeli z nekaterimi izpopolnitvami njegovi učenci. Monografija o Janku Kersniku (1910. 1914) ter Kulturna in politična zgodovina Slovencev (I—V, 1938—40) tvorita z eseji, izdanimi v dveh knjigah (1952 in 1953), po rezultatih in kritični koncepciji najtehtnejše prispevke za zgodovino novejše slovenske literature.
Zigon je izšel iz umetnostne zgodovine (Strzygowski) ter je še pred Wölflinom in Walzeloni stremel po »vzajemni osvetlitvi posameznih panog umetnosti«. Svoje delo je usmeril v Prešernovo poezijo ter je že v prvem desetletju našega stoletja ločjl med biografsko-bibliografskinii. d uho v n ozgod ovins k iini in stilnokompozicijskimi problemi. Ni pa še ugotovljeno, koliko je bilo v tem novih pogledov in koliko še ostankov Herbartove formalnoestetske šole. Toda ne glede na take pomisleke in druge upravičene kritike bo ostala Žigonova knjiga France Prešeren, poet in umetnik (1914. 1922), z nekaterimi drugimi avtorjevimi študijami ne le dokument o samostojnem reševanju iiterarnoestetskih problemov, temveč tudi važna izpodbuda k nadaljnjemu iskanju novih koncepcij.
Kidrič in Grafenauer sta izrazita zastopnika filološko-pozitivistične metode. Toda vsak izmed njiju se je skušal okoristiti s pridobitvami modernejših koncepcij, Kidrič z duhovnozgodovinskimi, Grafenauer pa s komparativnimi izsledki in prijemi. Prvi je spravljal vse literarno delovanje v popolno odvisnost od nacionalnopolitične ideje narodnega preporoda ter je razlagal literarno rast kot posledico nacionalnega osve-ščanja slovenske inteligence. S to koncepcijo je pretresel starejša razdobja domačega pismenstva vse do srede 19. stoletja, kakor pričata njegovi poglavitni deli: Zgodovina slovenskega slovstva od začetkov do Zoisove smrti (1929—1938) in monografija Prešeren 1800—1838 (1938). Pri tem pa se je pokazalo, da je bila njegova koncepcija, čeprav na videz najširša, vendarle preozka: delovanje fantazijsko tvornega organa literarne osebnosti ni bilo mogoče spraviti v njen okvir. S tem pa je bil avtor kljub izredni skrbi po popolnosti in natančnosti nezmožen, da bi dojel bistvene in najžlahtnejše sadove poetičnega ustvarjanja in literarnega snovanja.
Grafenauer je izšel iz dunajske slavistične in germanistične šole ( Jagič, Murko; Heinzel, Minor) ter je že 1909—11 izdal Zgodovino novejšega slovenskega slovstva (1768—1868). Njegova kritična koncepcija je slična Kidričevi, vendar ni tako homogena. Okorišča se tudi s Prijateljevimi in Žigonovimi mislimi in rezultati. Sorodna po- zasnovi ji je Kratka zgodovina slovenskega slovstva (1919). Po letu 1930 pa se je Grafenauer osredotočil na področje predreforniacijskega pismenstva in narodnega pesništva. Z izredno filološko vestnostjo in živo konibinato-rično spretnostjo je v široko zasnovanih primerjalnih monografijah razložil mnoga temeljna vprašanja slovenskega srednjega veka. Pomembna je tudi njegova razprava Slovensko narodno pesništvo (1945), zlasti poglavje o narodni pesmi. V njem je očrtal s primerjalno metodo in z etnološkimi ter kulturnozgodovinskimi kriteriji zgodovino naše narodne pesmi, potem ko je obrazložil njen značaj, življenje in razvoj njenih form.
Med obema vojnama je prišlo do načelnih trenj med omenjenimi koncepcijami. Najostreje je zavračal Kidrič Z igo novo prizadevanje, da bi odkril v Prešernovi poeziji zavestno kompozicijsko arhitektouiko. Na drugi strani je rastel tudi odpor zoper Kidričevo koncepcijo. Nekateri Prijateljevi učenci so zahtevali poglobljeno estetsko analizo in upoštevanje tipično literarnih kriterijev in pogledov. Z zahtevami univerzitetnega študija in s poglobljenim raziskovanjem domačih problemov se je
začela uveljavljati tudi primerjalna literarna zgodovina. Za to ima največ zaslug Anton Ocvirk, učenec Prijatelja, Kidriča in Paula Hazarda, pisec Teorije primerjalne literarne zgodovine (1936). Y literarnozgodovinski esejistiki in kritiki so se pa skušale uveljaviti najrazličnejše koncepcije od stilnoformalistične, psihoanalitične, intuitivne in marksistične do teorije o izpovednem smislu poezije.
V vojni je zamrlo vsako večje literarnozgodovinsko raziskovanje in objavljanje. Redka dela tega obdobja so filološkega in propagandnega značaja. Leta 1945 sta s sistematičnim delom lahko nadaljevala samo Kidrič in Grafenauer, Prijatelj in Žigon sta medtem umrla. Mlajši literarni zgodovinarji so bili razkropljeni, prepuščeni sami sebi in novi politični situaciji, ki je zahtevala novo koncepcijo. Šele z obnovitvijo Slavističnega društva (1945) in s pričetkom izdajanja velike zbirke Zbrano delo slovenskih pisateljev (1946) in Slavistične revije (1948) je dobila ta generacija delovno torišče in znanstveni organ. Kakor povsod v Jugoslaviji, tako je tudi na Slovenskem zahtevala javnost pretres celotne literarne dediščine na temelju marksistične koncepcije. Toda to se ni moglo zgoditi z aprioristično uporabo novih gesel in metod. Za to je bila potrebna ponovna kritična inventarizacija vsega gradiva z izčrpnimi komentarji in zaključnimi monografijami. To je bil namen zbirke Zbrano delo, medtem ko je bila Slavistična revija namenjena strokovnim in programatičnim razpravam. 46 knjig Zbranega dela, ki obsega trenutno nad 1200 tiskovnih pol, od katerih gre približno ena petina drobnega tiska, t. j. okrog 250 pol. na komentarje, nakazuje, v kateri smeri smemo pričakovati novo koncepcijo slovenske literarne zgodovine. Od stroge, dasi ne suženjske zvestobe tekstom, vestnega navajanja podatkov in dostavnega objavljanja osnutkov in variant, skušajo nekateri uredniki prodreti do estetske interpretacije. Drugi iščejo v literarnih delih biografske in družbene elemente, tretji se trudijo za enakomerno upoštevanje konstitutivnih in akcidenčnih kriterijev.
Glede na to je značilna razprava Antona Ocvirka Novi pogledi na pesniški stil (1951), ki nakazuje v sintezi literarnozgodovinskih in stilnih pogledov pot, na kateri bi se naj združili literarna zgodovina in teorija. V tej smeri je iskati porajanja in koncepcije kritike sodobne slovenske literarno zgodovine. To kažejo tudi nekatere razprave v Slavistični reviji in drugod, ki postavljajo prejšnjim narodno-preporodnim, sociološkim in duhovnozgodovinskiin pogledom nasproti jezikovno-izrazne in kulturno-tvorne sile, poudarjajoč njihov izvor iz zakonitosti domačega življenja
in iz posledic slovenske pričujočnosti v evropskem kulturnem krogu. V to smer težijo razprave in članki Franceta Koblarja, Antona Slodnjaka, Franceta Petreta, Lina Legiše idr. Poleg teh pa se uveljavljajo še vedno zastopniki filološko-pozitivistične metode, in sicer ne samo iz vrst starejših filologov (Nahtigal, Grivec, Grafenauer), temveč tudi Kidričevi učenci Mirko Rupel, Alfonz Gspan, Marja Boršnik, Boris Merliar idr.
Kakor v drugih jugoslovanskih literarnih zgodovinah, se kaže po vojni tudi v slovenski najhujši odpor zoper prejšnje (koncepcije z marksistične strani. Družbeni teoretik Boris Ziherl nadaljuje v tem smislu svoje predvojne študije in razlaga n. pr. Cankarjeve drame kot umetnostno-filozofski oziroma reformatorski odraz družbene resničnosti (1946) ter prikazuje Prešerna kot glasnika narodnega in socialnega razvoja slovenskega ljudstva v Metternichovi dobi. Podobna stremljenja so vidna tudi v knjigi Frana Petreta Doni in mladost Ivana Gankarja (1947), v Marje Boršnikove biografiji Fran Celestin (1951) in v nekaterih člankih Dušana Pirjevca, Janka Kosa idr. Pri tem je poudariti, da sta že Prijatelj in Kidrič posvečala družbeni problematiki literature vso pozornost in da jima v tem slede tudi učenci.
V 1 it era rnozgod ov inslki publicistiki in kritiki se razglašajo tudi drugačne misli in koncepcije. Josip Vidmar išče v poeziji predvsem umetnostne in osefbnoizpovedne elemente. V tem smislu sta zasnovana njegova eseja o Zupančiču (1934) in o Prešernu (1954). Tu se pojavljajo tudi poizkusi radikalne preocenitve slovenske literature, češ da je le-ta rodila samo takrat pomembna dela, kadar so avtorji hoteli doseči evropske zglede. Iz tega kroga se zadnja leta množe tudi klici po aplikaciji inter-pretaeijske metode v smislu Staigcrjevih in Kayserjevih zgledov, ne da bi se kdo izmed teh glasnikov vprašal, ali so omenjeni zgledi, vz rasli iz interpretacije Goetheja in nemške romantike, uporabni za slovenske pesnitve in ali ne raste iz domače literarnozgodovinske prakse nova koncepcija kritike in interpretacije.
Še besedo o mladi makedonski literarni zgodovini. Naravno je, da je tu treba najprej očrtati obseg predmeta. Zato je tu filološko-historična metoda nujna, zlasti ker sta do nedavnega obravnavali velik del tega predmeta bolgarska in srbska literarna zgodovina. Glede na to moramo pohvaliti filološke in biografske študije 'llarulanipija Polenakoviča in Blažeta Koneskega ter literarnozgodovinsko esejistiko Dimitra Mitreva. Iz njih nastaja počasi koncepcija nove slovanske literarne zgodovine, ki bo gotovo še precej časa filološko-biografsko zasnovana.
Résumé
I
Le premier historien de la littérature serbe qui eût une conception nro-derne de la critique littéraire lut Jovan Skerlic (1877—1914). Sa méthode critique est basée sur une synthèse originale de la théorie littéraire réaliste et critique de Svetozar Markovié, et de la critique esthétique et psychologique de Ljubomir Nedic. Développée sur le fond historique de la consolidation politique de la Serbie après la chute des Obrenovic (1903), elle doit son orientation au programme contemporain de l'unification politique et culturelle des peuples yougoslaves. Parmi les esprits qui ont exercé une influence sur la pensée de Jovan Skerlic, on peut citer notamment Bogdan Popovič (1863—1944) qui fut un successeur de Nedic et qui enseigna à Skerlic l'esthétique et l'histoire de la littérature comparée, puis Georges-François Renard et Jean-Marie Guyau. Skerlic voyait dans la littérature l'expression suprême de la vie d'un peuple. C'est pourquoi il plaçait au premier rang les fondateurs des mouvements philosophiques et littéraires qui. selon lui, montraient à leur peuple le chemin vers la solidarité nationale et humaine, ainsi que vers l'évolution sociale.
Parallèlement à cette conception sociologique et évolutionniste, Pavle Popovič (1868—1939), dont les maîtres furent Sainte-Beuve et dans une certaine mesure aussi H. Taine, s'inspira d'une conception biographique et positiviste qu'il s'efforça d'élargir et de compléter par des critériums tirés de l'histoire de l'esprit (Geistesgeschichte) et de la littérature comparée. Eu outre, il y eut (et il y a encore) chez les Serbes une conception philologique et historique qui s'est enrichie de critériums empruntés à d'autres conceptions, qu'elle a enrichies à son tour. Cette conception qui reste toujours actuelle a donné des fruits précieux dans les ouvrages de nos contemporains Petar Kolendié, Dra-goljub Pavlovic, etc.
Les méthodes de la littérature comparée, appliquées par certains slavi-sants, romanistes et germanistes entre les deux guerres et plus tard, ne se sont pas encore cristallisées dans une conception unique et claire.
Après la Libération (1945), ce fut la doctrine de l'origine sociale de la littérature qui prévalut et qui devint en quelque sorte obligatoire. Les historiens de la littérature marxistes et non-marxistes s'efforcent néanmoins de mettre à profit toutes les acquisitions des méthodes précédentes et des conceptions nouvelles étrangères. Si nous ne nous trompons pus, ils ont pour but de créer une variante nationale (sociologique et esthétique) de la conception matérialiste de la critique.
II
Chez les Croates, la conception philologique et historique s'est avérée plus vivace que chez les Serbes. Il faut en chercher la raison d'une part dans la grande autorité de Jagič, et de l'autre dans les tâches concrètes posées aux historiens de la littérature (publication des textes médiévaux de Dubrovnik et de la Dalmatie) ainsi que dans la situation politique de l'époque.
11 Slavistična revija
161
La critique littéraire croate cependant^ a abandonné relativement tôt la conception esthétique purement formelle de l'école de Herbart, pour s'orienter, sous l'influence de Sainte-Beuve, de H. Taine, de Brunetière, de Lemaître et d'autres vers une conception sociologique, esthétique (dans le sens artistique de ce terme) et impressionniste, tandis que l'histoire littéraire ne put se libérer encore de la conception philologique.
Les premières traces d'une conception nouvelle se remarquent dans l'œuvre de Gjuro Šurmin (1867—1937). Mais tandis que celui-ci a accueilli à peine quelques éléments des méthodes sociologiques et positivistes, Branko Drechsler-Yodnik (1879—1926) qui fut le critique littéraire de l'école littéraire croate moderne, s'est décidé pour une conception basée sur l'histoire de l'esprit; la littérature était pour lui un «organisme historique» qui tire sa vie des idées et des mouvements autochtones et étrangers.
Dragutin Prohaska (1881) tenta d'introduire la conception psychologique et sociologique d'Ovsjaniko-Kulakovski et présenta dans son «Panorama de la littérature serbo-croate contemporaine» (1921) la littérature moderne comme une histoire de l'intelligence contemporaine.
Le mérite d'avoir créé une conception moderne authentiquement croate de l'histoire littéraire, revient à Antun Barac (1894—1955). Cette conception pourrait être définie comme vitalistc et esthétique. Barac l'a imposée par ses belles monographies, ses essais et la première partie de sa «Littérature croates (1954). Pour cet auteur, la poésie n'est pas un reflet de la vie, mais bien la vie elle-même, vue par les yeux du poète.
Barac qui met l'accent sur l'authenticité et la sincérité d'une œuvre littéraire, eut entre les deux guerres un adversaire en Albert Haler qui tenta de faire valoir, d'après Croce, une stricte distinction entre la poésie et la non-poésie, resp. la littérature. Des théories semblables furent défendues aussi par Mihovil Kombol qui, dans ses essais et dans son «Histoire de la littérature croate», s'est rapproché cependant plus d'une conception philologique et historique quelque peu esthétisée que de celle de Croce.
L'adversaire le plus intraitable de Barac ainsi que de Haler fut cependant Franjo Fancev (1882—1943) qui considérait l'histoire de la littérature croate sous l'aspect d'un processus créateur autochtone du peuple croate; par sa méthode critique, Fancev appartenait à l'école philologique et positiviste.
III
Chez les Slovènes aussi, la conception moderne de la critiqué littéraire ne date que do la fin du XIX0 siècle. Elle apparut d'abord dans les ouvrages de Matija Murko (1861—1952) pour se développer ensuite dans ceux de ses disciples Ivan Prijatelj (1875—1937), Avgust? Zigon (1877—1941), France Kidrič (1880—1950) et Ivan Grafenauer (1881). Murko ayant écrit très peu sur la littérature slovène, c'est Prijatelj qui doit être considéré comme le créateur de la première conception spécifiquement slovène de la critique littéraire historique. Cette conception présente maintes traces des idées de Taine, de llennequin et de Pypin, ainsi que celles de la critique symboliste. En théorie, ces influences
ont conduit Prijatelj à la distinction crocéenne entre la poésie et la non-poésie, et en pratique, elles lui ont fait écrire des études sociologiques et positivistes relevant de l'histoire culturelle ainsi que des essais d'histoire de l'esprit.
Zigon est le fondateur de la conception esthétique purement formaliste qui considère la critique littéraire sous l'aspect de «l'éclairage mutuel des arts» (wechselseitige Erhellung der Künste — avant Wölflin et Walzel!). On n'a cependant pas encore analysé quelle a été dans sa conception la part de l'esthétique de Hcrbart, et quelle fut celle de ses idées originales.
Kidrič et Grafenauer sont de purs représentants de la conception philologique et positiviste,«le premier y a apporté quelques correctifs de l'histoire de l'esprit, et le second, quelques autres empruntés à la critique littéraire comparée. Kidrič fait partir toute l'activité littéraire slovène de l'idée politique de la renaissance nationale. Grafenauer étudie la poésie slovène populaire en se servant des méthodes comparatives et des critériums ethnologiques et autres empruntés à l'histoire culturelle.
La génération contemporaine des historiens de la littérature slovène s'efforce de créer une conception critique nouvelle. Il est difficile d'énoncer sur elle un jugement dès à présent, mais on peut supposer que cette conception sera basée sur une large synthèse des critériums d'histoire littéraire, de style, de composition et d'interprétation- Elle aura une solide base sociologique et apliquera les méthodes de la critique comparée ainsi que celles d'une analyse esthétique approfondie.
IV
La première tâche qui se pose à la jeune histoire littéraire macédonienne est celle de définir l'étendue et le contenu de son objet. Č'est pourquoi la conception philologique et historique s'impose d'elle-même. On peut cependant y discerner déjà quelques traits d'une conception biographique et positiviste.
*
U*
Rajko Nahtigal
O ETIMOLOGIJI IZRAZA KOSEZ
V zadnjem času je zopet več historikov obravnavalo vprašanje slovenskih kosezoo, tako Ii Grafenauer, Ustoličevanje koroških vojvod in država karantanskih Slovencev (Ljubljana 1952 v izdaji Slovenske akademije znanosti), L. Hauptmann, Staroslovenska družba in obred na knežjem kamnu (Ljubljana 1954 v izdaji Slovenske akademije znanosti) ter M. Kos, Zgodovina Slovencev (V Ljubljani 1955 v izdaji Slovenske Matice). Pregleda vprašanja etimologije izraza kosez se podrobneje dotika B. Grafenauer (str. 29, 34 si.), vprašanje samo pa se izkaže vzlic mnogoterim najraznovrstnejšim domislekom in dokazovanjem še nerešeno, z izjemo seveda razlage postanka kosez iz kosqdz, in to iz kosqgb. Hauptmann umevno izhaja le iz navedenega dognanja P. Lessiaka (Edling-Kazaze, Carinthia 1913, I 81 si.; Hauptmann, str. 75) in povezave K. Oštirja oblike kosçdzb z imenom voditelja enega hrvaških plemen KovÉvzÇrjç pri Konstantinu Porph y rogenitu, De administrando imperio, cap. 30 (K. Oštir, K p red slovanski etnologiji Zakarpatja, Etnolog 1926/27, I 3 si.; Hauptmann, str. 77). M. Kos se v Obravnavo etimologije izraza kosez iz umevnih razlogov ne spušča.
Moje pripombe k temu vprašanju so seveda pretežno jezikoslovnega značaja, izhajajoče iz ugotovljenih jezikoslovnih dejstev. Sufiks -e/.- v kosez je nedvomno isti kakor v besedi knez celo družbeno sličnega pomena, toda ne neobhodno iz istega vira. Prvotna praslovanska fonetična oblika mu je bila -Щъ, ki pa se je že v praslovanski dobi in ne morda kaki poznejši na jezikovno omejenem ozemlju po progresivni palatali-zaciji razvila v -qdib, to je palatalno zvenečo afrikato 3, ustrezajočo nezveneči c, 11. pr. v praslovan. mësqéb, otbéb (prim. R. Nahtigal. Slovanski jeziki, druga izdaja. V Ljubljani 1952, str. 37—38). Časovno se da določiti s tem, da je omenjena palatal izacija nastala že potem, ko so Slovani prišli v dotiko z Goli, kar je bilo kmalu po začetku našega štetja. Prvotno къп^ъ, kar je dalo v dalj njem razvoju къщЛгь — knez, so Slovani prevzeli namreč od Gotov za got. *kunißgs, to je -ing-, pragerm.
*kuningaz (E. Berneker, Slavische® etymologische® Wörterbuch I 663).
»
Da je bila beseda prevzeta še z -g-, dokazuje tvorba fem. kbnqgyrii in oblika voc. kznqze po prvi najstarejši palaitalizaciji velarov, kakor n. pr. bože iz boge.
Sufiks -qg- iz -ing- je bil, kakor kažejo primeri, tujega izvora, in sicer praviloma iz germanskega vira, dasi se ne more pri vsaki taki besedi izkazati germanski izraz (V. Vondrak, Vergleichende slavische Grammatik, druga izdaja 1924, 1 628). Ne more pa seveda biti nazor
o brezizjemnem poreklu sufiksa -ing-, slovan. -ego--eclžb, iz german-
ščine nikakršna dogma. Tako se n. pr. ime litavskega plemena J a tu ing i v staroruščini glasi Ятвязи. Velja le, da je sufiks -ing-, slovan. -egb, po palatalizaciji -qdžb, tuj in s tem tudi izraz.
Ako sedaj izvajanja ob besedi knez — къпесЬ/.ь — к ъ nego prilagodimo k izrazu kosez — kosqdib, moramo reči. da je nastal iz nekega nekdanjega tujega *kosingos ali *kasingos in bil prvotno prevzet pred palatalizacijo kot kosqgö. Sled tega se je ohranil še do današnjih dni v rezijanskem krajevnem imenu v tvorbi fem. kosqgyni, tičoči v posesiv-nem adjektivu »/à na Kaslginej lwrycoe€ od nom. kasêginja gorica z i za ë (Baudouin de Courtenay, Materialy, št. 360; Ramovš, Praslovensko kasçgb »Edling«, Razprave Znanstvenega društva za humanistične vede 1925, II 312). Navedena jezikovna, tvorba je zanimiva, ker ima zvezo s Koroško. V nekdanji svoji razpravi »Freisingensia II. Zastopniki prv. slovan. nosnih samoglasnikov v brižinskih spomenikih« (Časopis za zgodovino in narodopisje 1915, XII 121) sem namreč pokazal, da »rezijan-ščina tvori sploh ne glede že na svojo geografično lego neko nadaljevanje povečini žal že izumirajočih govorov Kanalske dolime, a od teh pelje zopet mast k rožanščini. V koliko je rezijanščina, ki jo smatram za preseljeni preostanek nekega nekdanjega, sedaj pač že izumrlega, morda severozapadnega koroškega narečja — zato so tudi ozke zveze z zilj-šči>no — v koliko je rezijanščina še bolj izšla s severa, je tu, razume se, težko reči — izumrlo je, dovolj —. Gotovo pa lahko čisto mirno trdimo, da stojijo brižanski spomeniki glede refleksov prv. nosnih samoglasnikov v vseli bistvenih črtah v najbližjem rodstvu s skupino narečij, ki jo tvorijo dandanes rožanščina, rezijanščina in ziljščina in ki so jo tvorile nekdaj še dalje na sever in zapad«.
Ne more biti tudi dvoma, da je praslovam. kosqdib, sicer omejeno le na del Slovanov, istovetno z imenom Kooevrfyg v poročilu Konstantina Porp'hyrogenita, s tem pa tudi v tesni zvezi z imenom Xçwjazoç, glavnini imenom izmed ustanoviteljev starohrvaške države. Poleg glasovno pra-slovanske oblike tujega sufiksa -qdib ima analogno tudi ime naroda
Ilroät, gen. -âta iz prvotno končno naglašenega -ati z ene strani tuj sufiks, z druge pa praslovanskemu stanju ustrezajoče naglaševanje. Kar se tiče sufiksa, nima ta nič opraviti s slovanskim pridevniškim sufiksom -at- s prvotno rastočo intonacijo na -a-, kakor hogiitv, bradâtъ, kar je v nadaljnjem razvoju dalo po skrajšanju in odtegovanju naglasa shrv. bogat, -a, -o. Argument iz naglasa za tujstvo tvorbe imena Ilroät, gen. Hrvàta, je naravnost naravoslovne natančnosti, kar ve, kdor se spozna v slovanski znanstveni akcentologiji o zakonih praslovanskega muzi-kalnega naglaševanja, kar pa je mnogim zaprta knjiga. J. Peisker je v odgovoru na moje od njega naprošeno pismo primerjal preciznost razlikovanja s pomočjo naglasa z rentgenovimi žarki (gl. R. Nahtigal, Donesek k zgodovini vprašanja o imenu Hrvat, Etnolog 1937—39, X—XI 586, prip. 7 in Slovanski jeziki, str. 19 si. III. Naglas [akcent]). Sufiks -at-V Hrvati je iranskega porekla, kakor to nahajamo v tvorbi mnogih etničnih imen, kakor Sarmati i. dr. (prim. R. Nahtigal, Donesek, str. 387).
Ako pa sta tesno med seboj zvezani imeni Hrvati in Kosqdzb tuji tvorbi s tujima sufiksoma, tedaj se samo po sebi ponuja misel, ali ni tudi vir obeh imen sličen in brez vsakršne nujnosti razlage sufiksa -qdžb iz germ, -ing-, zlasti še, ker so se vsi razni poskusi take razlage izkazali prisiljeni in brez bližje direktne podlage. V svojem spisu »Donesek« sem se sam uklonil splošnemu nagnjenju videti v -ing- le germanski vir, vendar poudarjam to le »z vso rezervo« (str. 411 sub 7 in 9).
Iransko-sarniatsko ime Hrvati je postalo tudi ime za slovansko pleme, kakor je 11. pr. prešlo tuje turko-talarsko ime Bolgarov po njih asimilaciji s Slovani 11a del južnih Slovanov. Za Ilerodota so bili Sarmati še vzhodno od Dona, odtisnili pa so Skite in se razširili daleč na zahod. Plini j starejši (25—79) jili navaja že blizu Visle poleg slovanskih Ve-nedov. Tudi Tacit (54—119) jih omenja v zvezi z Veneti, češ da so ti po načinu življenja bližji Germanom nego Sarmatom. Za Ptolomeja (pisal je ok. 160) je bila po njih imenovana vsa ravnina od Viele in Karpatov na vzhod. Za prvih cesarskih dob so zavzeli tudi Besarabijo do Donave (prim. L. Niederle, Slowanské starožitnosti 1 2, str. 321 si. Sarinaté a Rim, druga neizpremenjena izdaja 1925; Ottuv slovnik naucny 1904, XXII 646). Južno od njih, v današnji Romuniji, pa po prebivali v tisti dobi Trakom sorodni Geti1 in Daki, katere je podjarmil, kakor znano, rimski impera-
1 Prim. Prešernov pripis iz Ovida (43—17) pri »Namečku nemških in ponem-tenih poezije: »Getieo seripsi sermone libellum« (Doktorja Franceta Prešerna Zbrano delo. V Ljubljani MCMXXIX, str. 211)» Ovid je bil pregnan v Tomi ob Črnem morju.
tor Trajan (98—117). V tej zvezi, ko se ve za razna kulturna izžarevanja od Črnega morja na zahod in «ever (prim. O. Schräder-A. Nehring, Reallexikon der indogermanischen Altertumskunde, druga izdaja 1929, II 410), z druge strani pa z balkanskega juga, je pomembno, da je W. Tomaschek, Die alten Thraker (Sitzungsberichte filozof s ko- h isto rič nega razreda dunajske akademije znanosti 1893, CXXVIII 50) zabeležil traško ime Котууад poglavarja f'ijyefiœvJ dveh plemen v Meziji, na kaiero je ponovno opozoril K. Oštir, K predslovanski etnologiji Zakarpatja (Etnolog 1926—27, I 28) z znano svojevrstno, težko umljivo, v svojem smislu tako imenovano ala-rodistično, oblikovno z nekim lingvistično-izraznim športom tekmujočo in tudi sicer drugačno utemeljitvijo, proti metodi katere so se čuli sve-tovno-lingvistični glasovi (A. Meillet). O veleučenosti pa seveda ni nobenega dvoma. Že prej je pisal Oštir o tem v spisu Illyro-Thrakisches (Arhiv za arlxmasku starinu, jezik i einologiju 1924, 1 109, 114). Po razpravi M. Budimira, Quaestio de Neuris Cimmeriisque (Glas Srpske akademije nauka CCV1I, Odefene literature i jezika, nova serija 2, 1954, str. 53) pa besedna tvorba у.отууад predstavlja starobalkanski družbenopolitični termin v pomenu »glavar« s korenskim elementom v pomenu »glava«.
Kakor je iz dotika Slovanov z Go ti, ki so se preselili iz Skandinavije v ozemlje ob Visli okoli začetka naše ere (J. Hoops, Reallexikon der germanischen Altertumskunde 1913—15, II 305), nastal splošno slovanski termin posebnega družbenega pomena ki.nqg-o — kznqdzb — knez, tako je z druge strani v omejenem obsegu prišla v rabo izposojenka podobnega pomena višje družbene plasti kosqgo — koxqdzb — kosez po čudnem, v temo zavitem naključju istega sufiksalnega elementa. Neko Budimirovo razglabljanje o sufiksalnem -lig- (str. 52) nima s tem nobene zveze. Zdi se, da je -ing- pomenilo pripadnost.
Zusammenfassung
Hinsichtlich der noch nicht feststellenden Etymologie des slovenischen alten Ausdrucks kosez «Edling» "wird dargetan, dass er zwar in einem slavisch begrenzten Umfang, dennoch lautlich urslavisch, denselben Entwicklungsgang durchgemacht hat, wiç das allgemein slavische, aus dem Gotischen bald nach Beginn unserer Zeitrechnung entlehnte Wort knez : *kuningos — къп^ъ — k'hnqdzh — knez und dem gleich *kosingos — kos(;gъ — kosqdzь — kosez. Dass aber alle Wörter oder Namen mit ursprünglich fremdem Suffix -ing- aus dem Germanischen stammen müsstcn, ist kein Dogma, wie dies andere Fälle,
z. В. aruss. Ятвязи für lit. Jatoingi u. a., beweisen. Kosçdzb seinerseits ist anerkannt identisch mit dem von Konstantin Porphyrogenitos neben Хршјагод angegebenen altkroatischen Namen KooavzÇr^ç., Da nun der Name Xiiwß год sowohl hinsichtlich des Stammes, als des Suffixes nicht slavischen Ursprungs ist, wobei hinsichtlich des Suffixes dieses -at- nichts mit dem slavischen, ursprünglich mit steigendem Ton akzentuiertem -ât- (z. В. bogät%, skr. heute bogat, -a, -o, -i gegenüber skr. Hroat aus Hrvati) gemein hat, so drängt sich von selbst die Frage auf, dass kosqdzb wie Hrvati aus einer andern als germanischen Quelle herzuleiten ist. Der Name der Kroaten muss, dem Suffixe nach zu urteilen, dem Ursprünge nach iranisch-sarmatisch sein, wie ja in ähnlicher Weise z. B. auf einen Teil der Südslaven nach Assimilation des turko-tatarischen Stammes der Bulgaren deren Naine übergegangen ist. Es wird nun des weitern mit Angabe von Quellen und Literaturnachweisen gezeigt, dass die Sarmaten nach ihrer Ausbreitung nach dem Westen den mit den Thraken verwandten Goten und Daken benachbart waren, sowie dass bei den kulturellen Ausstrahlungen einerseits vom Küstengebiet des Schwarzen Meeres aus nach dem Westen und Norden, anderseits vom balkanischen Süden her der altbalkanische sozialpolitische, mit dem gotischen *kunings gewissermassen synonyme Terminus *kosingos in der Bedeutung »Oberhaupt« fђуеџотЈ für eine höhere Bevöl-kerungsschicht beiläufig, wie das die lautliche Entwicklung zeigt, in einer ziemlich gleichen Zeitperiode vom ursprünglichen Volke der Kroaten übernommen worden ist.
France Grioec
FRISINGENSIA VIT
O VZHODNIH IN ZAHODNIH PRVINAH
V SR 1Г, 126—137, sem pisal o cerkvenoslovanskih prvinah v Friz II. Predmet pričujoče razprave (kot zaključek člankov Frisingensia v SR III, 107—124; 419 s.; IV, 71—76) je širši; obsega namreč vse tri Friz, spomenike, ne le z jezikoslovne, temveč tudi z idejne, vsebinske strani.
Cerkvenoslovanske knjižne izraze in oblike štejem k vzhodnim, pa-nonskoslovenske pa k zahodnim prvinam. Razumljivo je, da so mnoge krščanske prvine enako vzhodne kakor zahodne.
Pitje v čast svetnikom (SR III, 110—114) sega nazaj v starokrščan-sko, prvotno tudi v pogansko dobo. /ato je skupno vzhodnemu in zahodnemu krščanstvu, a izražanje časti jili pijem (Friz II, 37) je cerkveno-slovansko in v družbi drugih csl. prvin spričuje, da Ciril in Metod tega običaja nista tako preganjala kakor mnogi zahodni škofje. Ker je ta običaj v Friz II skoraj nekako pohvaljen, bi smeli celo sklepati, da sta pri njem sodelovala, zlasti v prijetni družbi panonskega kneza Koclja. Običaj pitja v čast svetnikom je bil do novejšega časa razširjen po vsej Sloveniji, posebno v štajerskih in prekmurskih vinorodnih krajih, torej na nekdanjih panonskih tleh.1
Arheološka posebnost po lêsu vešaho (Friz II, 101) je stvarno vsebinsko skupna vzhodu in zahodu, oblikovana pa po grškem izražanju, ii beseda les je v tem pomenu značilnp panonskoslovenska.
O.prekrasni csl. literarni obliki solzno telo (Friz 11, 5) sem že dovolj pisal v SR II, 130, in drugod. Vendar moram še omeniti ponesrečeni slovenski prevod nesrečno telo, ki je zašel celo v najnovejša srednješolska slovenska berila. Ta čudni spodrsljaj (lapsus) se je primeril nekemu
1 O štajerskih običajih je pisal F. Kotnik, Martinov nasad. ČZN 24 (1929), str. 95—99.
velikemu slavistu, ki je v naglici pogledal Kopiiarjev in Vondrâkov latinski prevod lacrimabile corpus, potem pa v latinskem slovarju našel za pridevnik lacrimabilis tudi pomen nesrečen. Naj se ta spodrsljaj dokončno iztrebi iz slovenskih knjig kot neprijeten ostanek iz tistega časa, ko jezikoslovci še niso opazili literarne lepote našega najstarejšega knjižnega spomenika.	,
Slovenski panonizem sq mil tvor jo2 v Friz I, 21—24, je v uglajeni obliki mih sq dejo prešel v stcsl. spise in se še danes ponavlja v vzhodni slovanski liturgiji (SR III, 107—110).
Stari panonskoslovenski glagol pasti, spasli, spasati v pomenu spolnjevati, držati v Friz I, 18 (ne spasal nedêla, ni svqta večera), Friz II, 24 (roti, ko jih že ne pasem) in Friz 111, 73 (spasi mq v vsem blazê) je panonizem. Y stcsl. spisih se ta glagol, kolikor sem mogel dognati, rabi samo v pomenu oûÇeiv, salvare, rešiti, odrešiti (Mt 1, 21; 8, 25; 9, 21 s.; 10, 22 idr.). Za omenjeni panonizem se v stcsl. prevodu evangelijev rabijo glagoli bljusti (bljudo), sobljusti, hraniti (grško zrjçeTv; Mt 19, 17; 23, 3; 28, 20; Jan 9, 16 idr.). Stari panonski pomen je bil v zvezah Friz I, 18, in II, 24, razumljiv tudi drugim Slovanom; v zvezi Friz HI, 73, pa niti najbistroumnejši jezikoslovci niso pogodili pravilnega pomena (SR III, 115—118).
Stara panonska raba glagola spasti, pasti je za slovansko semantiko še posebno pomenljiva, ker odpira pogled v zanimivo psihološko zvezo med prvotnim pastirskim ter prenesenim verskim pomenom glagola pasti, spasti. Pastir varuje, ohranja čredo (stsl. bljusti, hraniti) — dol>er pastir je obenem spasitelj.
Raznolične in izrazite besedne zveze izrazov pasti, spasti, spasati, spas, spasitelj, spasenije so živo značilne za prepletanje vzhodnih in zahodnih, pokrajinskih panonskih in vseslovanskih knjižnih staroslo-vanskih prvin v najstarejših spomenikih slovenske besede. Stara panonska in staroslovanska knjižna raba teh besed bi zaslužila še natančnejše j ez ikosl o v no raz i ska van je.
V SR II—IV in v knjigi Zitja Konstantina in Metodija (1951, str. 75 in 158—167) sem dovolj pojasnil, da se v Friz, spomenikih, kljub zelo pomanjkljivemu prepisu, še poznajo sledovi Konstantinove stsl. književne šole in da so posebno v Friz II še ohranjene p rok ras ne stare csl. literarne in govorniške oblike ter idejne Cirilove in Metodove prvine.
2 Milo prosim, usmiljenja prosim; podobno v Friz III, 11 s iskç milosti (t. j. usmiljenja).
O zaimku ježe v Friz II in o sv. Lavrenciju v Friz II in III pa se mi je nabralo toliko novega gradiva, da moram obe vprašanji obravnavati vsako v posebnem poglavju.
JEŽE
Prvotno je ježe oziralni zaimek srednjega spola (katero, quod). Kakor v vseh jezikih, ki nimajo člena, tako se tudi stsl. oziralni zaimek ježe, iže (kateri), jaze (katera) pogosto raj>i za grški člen zô, <5, f/ v pomenu posebnega poudarka, n. pr. v znani besedni zvezi: Oče naš, kateri si v nebesih — латђд fjfi&v ô iv toîç ovçavoîç — pater noster, qui es in coelis. Ravno v tem stavku je oziralni zaimek zaradi jasnosti pravilnega pomena celo potreben. Y nekaterih zvezah pa prevod grškega člena s pomočjo oziralnega zaimka ni strogo potreben, 11. pr. v znanih stavkih o iveri v bratovem očesu in o brunu v lastnem očesu (Mt 7, 3; Lk 6, 41 s.). V takšnih primerih najstarejši stsl. rokopisi omahujejo. Posebno tankočuten je prevod Mt 7, 3, v Assemanijevem rokopisu (vidiš iver o očesu brata tvojega, a bruna, ki je o oku tvojem, ne vidiš).3 Pa tudi grški rokopisi in prevodi v drugih jezikih v takšnih primerih niso dosledni. Docela svojo pot gre knjižna staroslovenščina v izrednih primerih, v katerih 1) rev od z oziralnim stavkom v nobenem primeru ni mogoč.
Grški člen srednjega spola daje glagolom ali celo stavkom samostal-niški pomen ali poseben poudarek; včasih nadomešča naš narekovaj in dvopičje. To grško posebnost posnema knjižni stsl. oziralni zaimek srednjega spola (ježe). V stsl. knjižnih spomenikih do 11. stoletja se takšno ježe uporablja samostojno in svobodno, kolikor toliko v duhu slovanskega jezika. Ta umetna književna slovniška tvorba genialnega Konstantina se naslanja na mednarodno pomenoslovno (semantično) psihološko pravilo o že omenjeni rabi oziralnih zaimkov in stavkov za posebni poudarek, ki je lasten grškemu členu. V stari cerkveni slovenščini je takšna raba zaimka ježe zelo redka. Češki slavist J. Kurz je po natančni preiskavi našel v stsl. evangelijih samo osem takih primerov, šest pred nedoloč-liikom, dva pa za narekovaj.4 Nekoliko takih primerov je še v drugih stsl. spisih, več pa v drugačnih zvezah.
Za nas je posebno zanimiv primer v stsl. prevodu Pavlovih pisem, namreč v pismu Rimljanom 13, 9. Grško тà yap 06 цощебое^... je stsl.
3	O tem sem pisal v Sloou 3 (Zagreb 1953), str. 11.
4	J. Kurz, K otdzce členu v jaz. slovanskijcli. Byz. Slav. 7 (1937/8), str. 212 do 340; 8 (1939—1946), 172—288, posebej 280—285. Več primerov je za iže, jaze, ježe pred predlogi, prislovi in deležniki.
prevedeno: ježe bo: ne preljubi/ Sctooriši... Latinsko: nam non adiilte-rabis. Dalmatin (1584): Sakaj ker je rezhenu. Hren (Čandik): Satu kir je rezhenu. J. Japelj (1786) pa povsem samostojno posnema grško in sta.ro-slovensko obliko, ohranjeno v vseh katoliških slovenskih prevodih do danes: Zakaj to: Ne prešuštouj ... Slovenski prevod v izdaji Britanske biblijske družbe leta 1914 pa se tu pridružuje latinskemu prevodu (Kajti: Ne prešuštouj) kakor večina novih prevodov drugih narodov. Japelj je tu nedvomno samostojno gledal na grški izvirnik in najbrž tudi na cer-kvenoslovanski prevod. Podobno bistro samostojnost sem pri Jap]ju opazil tudi na drugem mestu, ki je prizadevalo velike težave prevajalcem raznih narodov (Mt 12, 33).
Japelj je izjemni pomen grškega člena posnemal bistveno drugače kakor stsl. Konstanti nova književna šola. Nasprotno1 pa se Friz, spomenik II v rabi izjemnega pomena zaimka ježe ne le ujema z najstarejšimi csl. spomeniki, temveč jih po spretni stilni in govorniški rabi celo daleč presega. Zato moramo obžalovati, da je češki slavist J. Kurz v temeljiti monografiji o tem vprašanju naš spomenik prezrl, pač zaradi tega, ker ni v strogem pomenu starocerkvenoslovanski. Toda ravno to mesto tako odlično spada v starocerkvenoslovansko književnost, da ga ne sme prezreti noben jezikoslovec te stroke.
Veliko število zaimka eže je bilo V. Jagiču dokaz za csl. prvine v Frizinških spomenikih. A gledal je le na glasovno obliko, češ da bi ka-rantansko moralo biti ere po vzoru t ere v Friz 11 32 in 110 za csl. leže St. Škrabec je take in podobne Jagičeve glasoslovne razloge zavrnil in vztrajal v svojem mnenju, da jezik Frizinških spomenikov ni mešan s csl. prvinami." Pozneje je strokovnjaško dokazal, da je sedanji slovenski ozi-ralni zaimek ki nastal iz stsl. iže, vzročni veiznik ker (hrv. jer) pa iz ježe. Namesto sedanje oblike ki so do 18. stoletja splošno pisali kir, ki očitneje kaže na zvezo z iže. Vzročni veznik ker pa se tako piše že od 15. stoletja: izjemoma so namesto ker po površni izgovarjavi pisali kir. A v ljudski govorici so namesto ker precej splošno rabi kè; ta ljudska oblika ima širši pomen nego književno ker.'
Škrabčevi dokazi za prvotno slovenski značaj zaimka eže so izredno pomenljivi za pravilno razumevanje Frizinških spomenikov. Z njimi je zavrnjeno ne le Jagičevo mnenje o csl. glasoslovju v tem primeru, temveč
5 AS Pli 1 (1876), '450.
" St. Škrabec, Jezikoslovni spisi (Ljubljana 1916—1919), 146—149.
7 Škrabec, o.e., 510—318, 327—344; M. Pleteršnik pa v svojem slovurju L 395 in 398, navaju Miklošičevo mnenje, da je ker in kir iz csl. ki,(leže.

tudi mnenje A. Isačenka idr., da je eže v pomenu da —• ker moravizem-8 S tem je e/.e v naših spomenikih mnogo bolje pojasnjeno nego z mnenjem, da je to čisto csl. ali moravska oblika; e/.e v pomenu da — ker — kar je brez dvoma bolj slovenski nego cerkveinoslovanski. Umevim je, da je Škrabec po takšnih dokazih vztrajal v svojem, danes že zastarelem mnenju o čisto slovenskem jeziku Frizinških spomenikov. Zaimek eže pa je semantično (pomenoslovno) pravilno^ razložil.
A kakor Jagič tako tudi Škrabec ni zapazil izjemne sintaktične rabe stsl. ježe za izjemni pomen grškega člena то. Ravno ta izjemna sintaktična raba je najočitnejši slov niš ki dokaz za vpliv csl. knjižnega jezika na Friz П. O slovniških oblikah in o besedah (besednem zakladu) je vedno mogoče disputirati, so li slovenske ali cerkvenoslovanske; še Frau Ramovš je mislil, da so vse slovenske.9 Vsebinski dokazi za vzhodne in csl. idejne prvine so zapleteni in v nekaterih primerih dvomljivi. Izjemna raba zaimka ježe v izjemnem pomenu grškega člena srednjega spola pa je nedvomno in očitno umetna tvorba knjižnega csl. jezika genialnega Konstantina kot psihološko in semantično bistro utemeljeno pomožno sredstvo za izražanje značilne grške posebnosti.
Prvi Frizinški spomenik ima najmanj cerkvenoslovanskih prvin. V njem srečujemo eže v pomenu ker (kè) ali da v. 16 (eže se mi tomu hotelo, emuže mi bi ne dostalo hotêti), v. 17 (eže jesam ne spasal nedela); v pomenu kar v. 11 (eže jesam stvoril zla), v. 13 (eže pomno), v. 19 (mno-goga, eže protiv bogu); moški tožilnik množine v. 23 (grêh.... mnozéh i vencih i manših, jqže jesam stvoril), v. 32 (s temi, ježe vzoveš); v pomenil katero v. 34 (eže jest ugotovi eno). Friz III ima eže samo dvakrat, obakrat v isti konstrukciji (v. 30. 33 eže jesam stvoril — kar sein storil), ki se ponavlja tudi v Friiz I.
f riz II se odlikuje po dveh posebnostih. Enkrat ima eže nedvomno pomen da (v. 30 eže bêsq prvê človeci), šestkrat pa izjemni pomen grškega člena srednjega spola (v. 20—-25). Enkrat pomeni katero (v. 64 eže jest ugotoDl'eno), dvakrat kar (v. 79, 107: eže je... stvoril; eže... stvoriše), enkrat pa je pomen nekoliko dvomljiv, namreč v bližnji zvezi (v. 19) z izrednim pomenom grškega rtf. Dvomljiv pomen: Ostanem sih mrzkih del, eže sot dela sotonina (17—20) razlaga Vondrak kot pomoto za j a že (množina srednjega spola),10 a verjetnejši je pomen ker ali kar. Noben
8	CA. SR II, 131.
9	F. Ramovš in M. Kos, Briïinski spomeniki (1937), str. 8—15. Pozneje je /. velikim razumevanjem priznaval dokaze za vzhodne in esl. prvine.
10	V. Vondrak, Frisinské pâmât к у (1896), 70.
slavist pa se še ni dotaknil vprašanja o šestkratni ponovitvi eže v. 20—25, čeprav že tolikšno kopičenje iste besedice bode v oči, zbuja pozornost in izziva znanstveno obravnavanje. Še lnikavnejša je (žal premalo opažena) lepa literarna oblika vznesenega govorniškega sloga. Običajnejši, a vendar nekoliko dvomljivi eže v krepkem stavku: eže soi dêla sotonina — pa je prikladen prehod k izjemni sintaktični funkciji istega oziralnega zaimka. Kar poglejmo:
Ostanem sili mrzkih (19) dêl, eže sot dela sotonina: (20) eže trêbo toorim, (21) brata okleoetam, eže (22) tatoa, eže razboj, eže piti (23) ugo-jenije, eže roti, koiže ih (24) ne pasem, nu je prestopam, (25) eže nenavist.11
Prvo eže v 20. vrsti bi slovensko pač mogli prevesti z da ali kc>. Toda naslednje petkratno- ponavljanje istega zaimka odločno opozarja na sintaktično funkcijo za narekovaj in kot samostojni pouddrek, ki bi se mogel nekoliko izraziti z našim pa — in pa. Stilno in govorniško je ozi-ralni zaimek pred brata okleoetam prav primerno izpuščen, da tem močneje zveni edinstveno posebni eže pred naslednjimi štirimi samostalniki, zatem pa sta kot nekak oddih uvrščena dva kratka stavčna člena brez eže, da je na koncu naštevanja satanovih del tem ostreje poudarjeno: eže nenaoist. Kolikor mi je znano, ni v vsej stari csl. književnosti nobenega primera za prav takšno rabo eže pred samostalniki. Če bi se pa vendar kje kaj podobnega našlo, tedaj pa je nedvomno gotovo, da je mesto v Friz II v svoji celoti popolnoma edinstveno v vsej stari csl. književnosti, edinstveno tako po literarni stilni kakor tudi po izredni slovniški obliki.
Kakor je iz eže, ježe nastalo jer, ker (prekmursko ar), tako je iz stsl. vez-nika teže (češko: tež) že v tO. stoletju nastalo tere — Friz II, 32 in 110, poznejše ter. V nasprotju s skoraj soglasnim mnenjem slavistov je profesor J. Vasica v razpravi Anonimna homilija Clozooega rokopisa s pravne strani (predaval v Češki akademiji znanosti leta 1952) • predložil novo razlago tega izraza. Po mnenju uglednega češkega slavista tere v Friz II ni veznik, temveč samostalnik K'za, ki se ponavlja v Metodovem govoru, Cloz 77 in 145, v Metodovem nomo-kanonu in v drugih starih csl. spomenikih v pomenu: prepir, spor, pravda (proces), zadeva (causa). S to razlago bi bila odstranjena stilnu trdota obeh navedenih mest Friz II.
Če tere razlagamo kot veznik, tedaj v Friz II, 32—34 (tere neprijaznimi vznenavideSç, a božju vzljubiš?) manjka sarrfostalnik (dela?), božju pa moramo popraviti v božja, da dobimo primeren smisel. Z razlago tere za t?xq pa brez popravka dobimo gladek slog in primeren smisel: Zadeve hudičeve so zasovra-
11 Opustimo ta mrzka dela, kè so dela satanova: da malikujemo, bratu okle-vetaino, pa tatvina, uboj, poltena naslada, prisege, ki jih ne držimo, temveč pre-lamljamo, in pa sovraštvo.
žili, a božjo (zadevo) vzljubili. Toda v tem primeru bi bila pokvarjena zveza s prejšnjim stavkom. Sprva so bili ljudje v obličje taki kakor smo mi, ter so... Ter tu prav primerno pomeni pa, kakor še pozneje pri slovenskih protestantskih piscih (Pleteršnikov slovar II, 664).12 Razen tega je zveza tçzç neprijaznina (mn. sred. sp.) nemogoča. Samostalnik dela pa se štirikrat ponavlja (Friz II, 19, 26, 42), enkrat celo v enaki zvezi (v. 19 dela sotonina), kakor spada sein v v. 32—34; mrzka dela, ki jih moramo mrziti, sovražiti (v. 26 in 33).
V Friz II, 110—113, bi bila s tere v pomenu tqžq odpravljena dvojna trdota. Tere namreč sledi za deležnikom prizvavše. Vrhu tega dvakratno ponavljanje izraza grehi (v. 111 grehi, v. 115 grehov) ni skladno s sicer gladkim slogom Friz II. Priznati moramo, da je veznik tere za deležnikom prizvavše (t. j. pri-zvavši) težko mogoč; morebiti je pred tere nekaj izpadlo, kakor tudi na nekaterih drugih mestih Friz II čutimo vrzeli. Ponavljanje grehov (v. 113) za grehi (v. 111) pa je nastalo zaradi tega, ker je na koncu ponovljena tedanja preveč ustaljena formula ispovêdni bçdête grehov vaših, okorno prikrojena po nemškem vzorcu, ki je ponovljena celo v gladkem starem csl. besedilu spovedne molitve v Sinajskem evhologiju 72 a, 5—6 (tebê bod g агъ ispovêden'b). Razlaga češkega slavista, da je bil izraz grehi (v. 111) prvotno obrobna glosa za tqžq, se zdi nekoliko prisiljena in težka.
Podmena J.Vašice z ene strani bistroumno odpravlja stilno trdoto Friz II, z druge strani pa zadeva na nove težave. Predvsem bi bilo treba rešiti grama-tično vprašanje, če je tere sploh moglo nastati iz tçzç (ti;ža). Hipoteza češkega slavista v vsakem primeru zanimivo osvetljuje dve težki mesti Friz II. Če bi bila utemeljena, bi dokazovala, da je v Friz II razen drugih csl. prvin ohranjen značilni Metodov csl. pravni izraz.
SV. LAVRENCIJ
Staro izročilo o Lavrencijevem mučeništvu daje ključ za pravilno umevanje csl. oblike prinizfe v Friz II, 100. V Friz III, 44, pa je sv. Lav-rencij imenovan v tako nenavadni zvezi, da še do danes ni pojasnjena.
Vzorno oblikovno izraženje v Friz II, 100, je slavistom prizadevalo nepremagljive težave. Tudi v petem mojem članku (SR III, 419 s.) je ostalo še nekaj nejasnosti in omahovanja, ker v ljubljanskih knjižnicah nisem mogel dobiti vse potrebne znanstvene literature. Po večletnem iskanju in razmišljanju bom poskusil to mesto dokončno pojasniti.
12 V hrvatskem in srbskem jeziku se je stari veznik teže, tere ohranil v oblikah te (navadno), ter, tere (redko) v podobnem pomenu, kakor ga navaja Pleteršnik. Zglede navaja Ivekovič-Broz, Rječnik hrv. jezika II. V družbi dobrih hrvatskih in srbskih stilistov sem slišal pravilo: i spaja, te razstavlja. Navodilo Slovenskega pravopisa (1950) bi bilo treba revidirati in dopolniti z upoštevanjem Friz H in poznejših starih piscev, ki opozarjajo na pomen pa in s tem pojasnjujejo sedanji pomen. Oblikoslovni razvoj tere, ter, te je podoben kakor iže, kir, ki.

Y	veliki zbirki virov za življenjepise svetnikov, Acta sanctorum, ni objavljen (Aug. II. Paris 1867) noben vir, ki bi se dovolj ujemal s Friz II, 100. Šele v časopisu Analecia Bollandiana 1933 je bila objavljena stara rimska legenda o sv. Lavrenciju, v kateri se dvakrat ponavlja furcis fer-reis comprimebant (str. 92). Ker je ta legenda bila učenim bolandistom skoraj tri stoletja neznana (delo so začeli sredi 17. stoletja), se je zbujal dvom, če je v zgodnjem srednjem veku kaj bolj znana kakor v novem veku. Naposled sem dognal, da je to legendo uporabil že Lavrencij Surius, ki je kot predhodnik bolandistov z obilno uporabo najboljših rokopisov izdal veliko delo De probatis sanctorum historiis (Coloniae 1570—1575) v šestih foliantih. Nova izdaja je izšla v Turinu 1. 1875—1880 (dvanajst zvezkov) pod naslovom Historiae seu oitae sanctorum. Kakor stara rimska legenda, tako tudi Surius ponavlja: furcis ferreis compresserunt, furcis ferreis comprimentes (v novi izdaji VIII, 240). Učeni Dimitrij Ro-stovski, ki je nedvomno uporabljal to latinsko delo, je pravilno p revel: z železnimi vilami. Sklepati smemo, da je bila nazorna podrobnost stare legende znana tudi v zgodnjem srednjem veku.
V	besedah ргтъгъве ogni pečalio je čudovito natančno izraženo' vse, kar obsega dvakrat ponovljena značilnost rimske legende. Grafično pomanjkljivo zapisani deležnik prinbz?,še (množina in. sp.) je že Vostokov pravilno tako rekonstruiral. Miklošičev slovar navaja (str. 675) s predlogom (pri) sestavljeni glagol pri-nbzo le iz poznejšega srbskega prologa (kratka žitja svetnikov; rokopis iz leta 1572), a v drugačni zvezi (k ženili prinzi p alien), pa ga netočno prevaja ineçslôeiv, suffulcire.
Značilna slabost Miklošičevega s ta roslovenskega slovarja je, da pri starih slovanskih besedah v bibličnih in liturgičnih prevodih navaja kot pravilni pomen le odgovarjajoče izraze grškega izvirnika in latinskega prevoda,13 ker Miklošič v svojem mnenju o panonski domovini stsl. knjižnega jezika ni videl odlik stsl. svobodnih prevodov; pretiraval je slabosti v prevodu 1er precenjeval vrednost nekaterih površno ohlapnih grških besed, n. pr. ß<хЛЛы, tf&tjui. Pri glagolu prinbzo ni čutil, da se v njem skriva
tudi odtenek zabodeni, zasadim (zapičim). Isto enostranost ponavlja pri
«
13 Namenoma pišem odgovarjajoče, ker ima ustrezen odtenek uslužnosti in primernosti, a v zgornji besedni zvezi je izražena neka neprimernost. Preneseni pomen glagola odgovarjati je širši: saj more biti odgovor tudi manj primeren. Mednarodna prenesena raba glagola odgovarjati ni tako protislovenska, da bi se morala kar docela zatreti. Naš veliki slovpičar dr. Breznik je |hi mnenju J. Šolarja »premalo psiholog, včasih ne čuti pomenskih odtenkov v drugačni konstrukciji« (Cvetje 19, 1944, str. 53).
glagolih Duznbzq (str. 93) in vъпьго (str. 98). Prvi se v stsl. evangelijih ponavlja trikrat v obliki tvornega preteklega deležnika, dvakrat v ednini оъгпьгъ (Mt 27, 48; Mk 15, 56), enkrat; pa v množini Voziibzoše (Jan 19, 29) po slovniški obliki natanko kakor v Friz II, 100. in nazorno potrjuje pravilnost rekonstrukcije Vostokova. Miklošič navaja pomen grškega nepui&Tj/u in latinskega circumimpono. Ta grški izraz se ponavlja na vseh treh mestih, latinska Vulgata pa na enem mestu (Mt 27, 48) s prevodom imposuit nekoliko opozarja na neprimernost suženjsko dobesednega prevoda po grškem izvirniku. Stsl. glagol natančneje pomeni nataknem (nabodem), kakor ima slovenski biblični prevod; Doklerjev grško-slovenski slovar navaja, da ima obsežnejši grški glagol tudi ta pomen.
Še bolj pomenljiva je raba glagola v ъпьго (Jan 18, 11). Miklošič ga po grškem izvirniku prevaja z izredno ohlapnim /ЗаЛЯы in z boljšim latinskim insero, ker je uvidel, da latinski biblični prevod mitto še premalo popravlja preveliko ohlapnost grškega glagola. V drugih zvezah pa prevaja Miklošič natančneje infigere, defigere. Pravilni slovenski prevod, Jan 18, 11, je vtakni; natančni latinski pa infige. Mt 26, 52, ima tu ànôarçExfiov, latinski prevod couverte, stsl. ozzorati natančno po grškem izvirniku. Savina knjiga prenaša ta prevod v Jan 18, 11; v tem smislu je treba dopolniti Jagicevo pripombo k temu prevodu.14
Pomen sestavljenk glagola nbzo je najrazločneje ohranjen v csl. pro-libzati, pronbziti, ki še živi v ruskem jeziku in pomeni prebosti, predreti, presuniti. Prinbzo izredno natančno zadene latinsko furcis ferreis comprime — pritiskam z železnimi vilami, t. j. z ostrini orodjem, da je s pritiskom združeno tudi zbadanje. Redki csl. glagol se torej samo v Friz II javlja s polnim krepkim stsl. knjižnim pomenom. Vrh tega je samo tu ohranjena vzorna stsl. sintaktična zveza ргтьгъ&е ogni brez predloga. Enako tudi pečalio izvrstno soglaša s starejšimi latinskimi poročili, da so Lavrencija pekli, kakor se peče meso za jed.
Friiz II, 100, torej nikakor ni ljudsko panonsko izražanje, niti tvorim misijonarjev pred prihodom Cirila in Metoda ali domačih duhovnikov po Metodovi smrti, temveč inu je vtisnjen posebno očiten pečat Čiri love stsl. književne šole. Ni pa mogoče dognati, če je ta umetnina oblikovana pO grškem ali latinskem viru. Ker nam še ni znano nobeno grško besedilo s to nečloveško kruto podrobnostjo, bi bilo verjetno, da je vsebina samostojno posneta po latinski legendi; izredno krepka in živa oblika pa
14 Jugič, Entstehungsgeschichte der ksl. Sprache (1913), 333.
12 Slavistična revija
177
bolj spominja na kak izvirnik v gibčnejšem grškem jeziku. Stsl. izražanje v našem spomeniku je veliko lepše in popolnejše izklesano nego v latinski legendi; vprašanje je, če se sploh more dobesedno natančno prevesti v latinski jezik. Vprašanje bi morebiti utegnili rešiti klasični filologi s poskusom natančnega prevoda v grški in latinski jezik.
Klasično dovršena stsl. označba Lavrencijevega mučeništva je v družbi drugih krasnih literarnih oblik Friz II bleščeč biser srednjeveške književnosti vseh narodov.
Kakor je v Friz II edinstveno dovršeno označeno Lavreneijevo mu-čeništvo, podobno je Lavreneijevo ime v Friz III navedeno v izjemno nenavadni zvezi. Doslej niso našli nobenega starega vzorca te vrste z Lavrencijevim imenom v taki zvezi, niti v latinskem niti v starem visoko-nemškem jeziku. Vendar ni verjetno, da bi bila ta posebnost našega spomenika docela osamljena.
Tretji Frizinšiki spomenik je v jedru podoben prvemu, a uvod in zaključek je drugačen. Oba sta si podobna v naštevanju svetnikov in grehov. Velika razlika pa je v slogu; slog tretjega spomenika je živahnejši nego v prvem. V govorniškem slogu III. spomenika se svetniki trikrat naštevajo, najprej Marija. Mihael in Peter, potem samo Marija, nazadnje pa v 44. vrsti Marija in Lavreneij. V II1. spomeniku imajo svetniki okrajšani latinski pridevek sle, Lavrencij pa sto (Lavrencu); isti latinski pridevek imajo svetniki v tedanjih nemških molitvah. V 1. spomeniku pa imajo svetniki polno izpisan slovenski pridevek svetemu, soetej; z imenom se naštevajo isti svetniki, kakor so v III. spomeniku našteti na prvem mestu. Iz tega se vidi, da je oblika I. spomenika morda nekoliko mlajša nego tretjega, ker je bolj poslovenjena. Pa tudi v Friz 111 so imena svetnikov deloma poslovenjena po pravilni slovenski sklanji: Marije, Mihaela, Petra (v. 12—15), Mariji, Lavrencu (v. 43 s.), medtem ko so v nekaterih nemških molitvah istega časa svetniška imena kar sredi nemškega besedila navedena v čisto latinski obliki, n. pr. v Otlohovi molitvi: sune Ii Stephan i, saneti Laurent i i idr. Toda v slogu in besednem zakladu Friz lil se vpliv stare csl. književne šole kaže očitneje nego v Friz I, zlasti v toplem govorniškem zaključku, posebej v stopnjevanju glagolov ixbaoiti, uhrani, s p asi
Kako je prišel I л vre ne i j v naš spomenik, ko ga ni v nobenem znanem nemškem ali latinskem spomeniku te vrste? Nedvomno je to iz-
15 SR III, ll5. — O liturgičnih posebnostih I. in III. spomenika strokov-njaško razpravlja F. Ušeničnik v Bog. vestniku 1936, 81—98.
jemno, kar se kaže tudi v okoliščini, da je imenovan šele na tretjem mestu in da je nekako podrejen običajnim trem svetnikom, ki so imenovani v I. spomeniku in enako v tretjem, pa na prvem mestu. Z druge strani je bil Lavrencij v zgodnjem srednjem veku poseben pomočnik zoper grešnost, kakor je izrečeno v stari liturgični molitvi: Da nobis Domine vitiorum nostrorum flammas extinguere, qui beato Laurentio tribuisti tormentoruni suorum incendia superare. Ta molitev se ponavlja v vsakdanji liturgični zahvali po maši. Odločilni razlog pa je, da je bil v kraju, kjer je naš spomenik nastal ali se prvotno uporabljal, Lavrencij posebno češčen, morda kot zaščitnik krajevne ali škofijske cerkve.
Že J. Kopitarju je bilo znano, da so nekdaj v takšnih molitvah tu in tam z imenom naštevali krajevnega cerkvenega zaščitnika in da bi kdo po tem imenu skušal dognati kraj nastanka te molitve, toda po Kopitarjevem mnenju brezuspešno, ker je število Lavrenciju posvečenih cerkva preveliko (iufinitus numerus ecclesiarum).16 Nam zadošča razlog, da je Lavrencij v našem spomeniku imenovan kot krajevni ali škofijski zaščitnik ali kot krajevno posebno češčen svetnik, pa naj je nastal kjerkoli. M. Kos v soglasju z nemškimi zgodovinarji trdi, da je bil Lavrencij priljubljen cerkveni zaščitnik karolinške dobe, posebej značilen za nekdanje rimske kraje.17 Z druge strani je dognano, da je bil ta svetnik posebno češčen v nekdanjem Noriku kot patron metropolitske cerkve v mestu Lauriacum (Lorch) in da sta. pozneje Salzburg in Passau pospeševala njegovo češčenje kot oporo za težnje, da svojo cerkveno oblast čimbolj razširita po ozemlju nekdanje noriške metropolije.18 Ko se je salzburški nadškof Adalvin pripravljal za tekmovanje s Cirilom in Metodom, je leta 865 v Panoniji med drugimi posvetil tudi cerkve sv. Lavrencija, Mihaela in Petra; torej je Lavrencij v družbi svetnikov, običajno imenovanih v spovednih molitvah.19 Kakor so se nekdaj v spovednili molitvah tu ali tam priporočali p at rami svoje krajevne ali škofijske cerkve, tako se nekateri redovniki (n. pr. frančiškani) še danes v očitni spovedi (Coii-fiteor) spovedujejo svojemu sv. ustanovitelju.
S tem je dovolj pojasnjeno, kako je Lavrencij prišel v naš najstarejši književni spomenik.
10 Kopitar, Glagolila Clozianus (1836), str. XLIV.
17	M. Kos, Conversio Bagoariorum et Carantanorum (1936), 99.
18	1. Zibermayr, Noricum, Baiern und Österreich (1944), 165—169; 347—357.
le Kos, o. c., 97—99; 139.
12*
179
Isačenko je poskusil rekonstruirati staro nemško besedilo, ki naj bi bilo vzorec za Friz III, toda njegova metoda tu ni pravilna.20 Lavreneijevo ime je povzel po stari Otlohovi molitvi (Otlolis Gebet) iz nemške zbirke Miillenhoff-Scherer, Denkmäler deutscher Poesie und Prosa 1 (1864), Nr. 82. A tam je Lavrencij imenovan v bistveno drugačni zvezi in v družbi 14 svetnikov: sanoti Stephani, sancti Laurentii, Viti idr. Torej nikakor ne v »povedni molitvi in ne v družbi sv. Marije kakor v Friz III, 44. Metodo Isačeiikove rekonstrukcije je zelo odločno odklonil češki slavist F. Kopecny kot nepravilno.21
Da bi vprašanje do kraja dognal, sem se obrnil na nemške strokovnjake. Po posredovanju zgodovinarja A. Zieglerja (München) mi je dr. H. Rosenfeld, knjižničar bavarske državne biblioteke in docent germanistike, prijazno sporočil, da je Lavrencij imenovan le v zgoraj navedeni Otlohovi molitvi skupno z velikim številom svetnikov, ki se ne navajajo v spovednih obrazcih. Menim pa, da Lavreneijevo ime s tem ni izključeno iz danes neznanih starih nemških ali latinskih spomenikov te vrste.
Dotaknimo-se še vprašanja, če je nenavadno dovršeni opis Lavren-cijevega mučeništva Friz 11, 100, v vzročni, zvezi z izjemnim Lavrencije-vim imenom v Friz lil, 44. Ni neverjetno, da sta se Giril in Metod v Veliki Moravski in Pa/nondji, na ozemlju nekdanje noriške metropolije, natančneje seznanila z zgodbo mučeništva sv. Lavrencija, ko sta dobro vedela, da je ta mučenec zelo spoštovan tudi v Bizancu; na zapadnih tleh sta mogla posebej zvedeti za kruti prizor, opisan v Friz II, 100. Ni nemogoča vzročna zveza med Friz II, 100, in Friz III, 44, da je v Friz H zato posebej predstavljeno Lavreneijevo mučeništvo, ker je ta mučenec imenovan v Friz 111, 44, ali pa obratno, da se je lokalna posebnost Friz III, 44, zaradi tega trajno ohranila, ker je v neki zvezi s Friz 11, 100. A to so le ugibanja in domneve, ki bi utegnile dati pobudo za 1м>1је podprto raziskavanje.
*
Ker so domači in inozemski .strokovnjaki nepričakovano blagohotno sprejeli Frisingensia, objavljena v SR 111 in IV, sem imel za svojo dolžnost, da pregledno osvetlim vprašanje o vzhodnih in zahodnih, cer-k v enoslovai i sk i h književnih in panoniskoslovenskih (ali tudi karan tan-
20	A. Isačenko, Jazyk a povod Friz, pamiatok (1934), 20.
21	Slavia 21 (Praga 1933), 315—321.
skib) ljudskih prvinah, zraven pa dopolnim nekatere vrzeli prejšnjih člankov.
Kolikor moreni vedeti, so strokovnjaki pritrdili dokazom za vzhodne in cerkvenoslovanske prvine v Frizinških spomenikih, med njimi tudi tisti, ki so bili prej drugačnega mnenja Zelo raizlična mnenja velikih učenjakov od prve polovice preteklega stoletja do danes obilno spriču-jejo veliko težavnost vprašanj o obliki in vsebini Frizinških spomenikov, posebej glede vzhodnih ali csl. prvin. Nikakor si ne domišljam, da so vsi dokazi neizpodbitno podprti. Vendar je zveza naših najstarejših književnih spomenikov s Cirilom in Metodom dokončno dokazana, pa naj je takih prvin več ali manj. S tem je potrjeno in osvetljeno, da so bili tudi Slovenci deležni prosvetnega dela obeh velikih solunskih bratov in da je bila stsl. književnost razširjena ne le v Panooiiji, temveč vsaj nekoliko tudi v Karantaniji. Med Slovenci je živela vsaj do začetka 11. stoletja. Drugi Frizinški spomenik je bil namreč v severozahodnem delu Koroške zapisan na koncu 10. stoletja po glagolski predlogi, t. j. po narekovanju iz glagolskega rokopisa. Torej so takrat vsaj redki slovenski duhovniki še znali brati glagolico. Ni verjetno, da se je znanje težke glagolske azbuke ohranjalo le s pomočjo edinega rokopisa (Friz II), kakor je tudi neverjetno, da bi bilo znanje glagolice kar takoj izumrlo, ko je bil narekovan Friz II. Češčenje sv. Venčeslava med Slovenci in stsl. češka legenda o tem češkem knezu v hrvatskih glagol ski h knjigah priča, da. so bili Slovenci in Hrvatje še do 11. stoletja vsaj v rahli zvezi s češko stsl. književnostjo in liturgijo.
Po dosedanjih izsledkih bi bilo mikavno iznova raziskati odnos II. Frizinškega spomenika do Klimentovega govora v spomin apostola ali mučenca ter obratno odnos tega govora do zahodnih vzorcev. Toda to vprašanje sega daleč v osi. književnost ter presega okvir naslova Prisil igen sia.
R é s u m é
L'auteur ])asse en revue les éléments orientaux et occidentaux qu'il a étudiés déjà dans ses articles Frisingensia I—VI, et il les complète par deux chapitres nouveaux: «Ježe» et «St. Laurent».
<Ježe». L'emploi exceptionnel du pronom relatif neutre v. slave eže dans Iris II, 20—25, représente par sa fonction syntactique une création grammaticale originale et caractéristique du traducteur génial que fut Constantin-Cyrille.' C'est que eie. dans ее contexte, possède une valeur et un accent particuliers en tant qu'équivalent de la fonction syntactique exceptionnelle de l'article grec rt>.
Ce passage qui se signale par sa belle forme littéraire et par son style orateur représente un bel exemple du vieux slave littéraire tel que l'a créé Constantin.
St. Laurent est cité — ce qui est exceptionnel — dans la formule de confession Fris 111, 44; dans Fris II, 100, le martyre de Laurent est évoqué par une formule d'une concision classique: ргтъхъ^е ogni pečahg, ce qui est une traduction lapidaire et parfaite du point de vue du style, du texte de la légende latine furcis ferreis comprimentes ad ignem, assabant. Cette traduction du récit latin occidental du martyre de Laurent est écrite dans la langue très pure de l'école littéraire v. slave de Constantin. Le nom de Laurent dans la formule de confession Fris III, 44 prouve que ce texte fut composé et utilisé dans une région où St. Laurent était particulièrement vénéré. Autant que l'on sache on n'a découvert jusqu'à présent aucun texte vieux - allemand ou latin où le nom de Laurent figurerait dans un contexte semblable.
Les monuments de Freysing confirment d'une manière claire et irrécusable le fait que les Slovènes ont bénéficié de l'activité civilisatrice des St. Cyrille et Méthode dont l'œuvre représente un composé original des éléments orientaux et occidentaux.
Jože Z i g on
PREŠEREN IN TRIJE ANTONI SCHEUCHENSTUELI
Trije Antoni —? Do zdaj pozna naša literarna zgodovina vendar samo dva, starejšega Antona, ljubljanskega prokuratorja, in njegovega sina Antona, ki sta mlademu Prešernu zagrenila prva leta boja za kruh!
Res je tako v literarni zgodovini — ali pa je tudi dejansko res? Nenavadno vprašanje, gotovo; če upravičeno, naj pokaže odgovor.
Zaradi jasnosti in preglednosti začnem z rodovnikom.1
Scheuchenstueli so staro bavarsko plemstvo, po izvoru iz Rosen-heima, jugovzhodno od Miinchena, ki se je kmalu razselilo tudi po Avstriji. Tu se je razcepilo v več linij, od katerih je za naše vprašanje treba upoštevati samo tako imenovano avstrijsko-koroško. Njen ustanovitelj je Ambrož Scheuchenstuel, ki je leta 1768 prišel v Celovec kot železarski nadzornik. Njegovi potomci v dveh rodovih — več nam jih ni treba — pa so naslednji:
Ambrož 1737—1786
Franc	Anton 0)
P67—1846	1776—1835
Karel	Anton (II)
1702—1867	1799—1885
Anton ЏП) Ambrož Jožef Anzelm Edvard Henrik Julija Marija Marija Ana Antonija Ana 1804—1871	1808—1873 1810—1845 1806—1859 1814—1885	1818—1842
1 C. Wurzbach, Biographisches Lexikon des Kaiserthums Österreich, B. 29; A-Pantz, Die Gewerken im Bannkreis des steirischen Erzberges, Jahrbuch... Adler«, N. F. XXVII—XXVIII, 1917—1918, 286—289; A. Zigon, Prešernova čitanka II, 1914 (1925), 58—66; isti, Ob Langusovi sliki Julije Primčeve, DS XXXIV, 1921, 38—45, posebno opomba 9; te literature pri posameznih Scheu-chenstuelih ne navajam več.
Torej zares irije Antoni, živeči v Prešernovem času, zaznamovani po starosti z I, II, III: dva ljubljanska (oče in sin) ter en celovški (nečak oziroma bratranec). Njihovo življenje pa bo treba orisati nekoliko natančneje, če hočemo pojasniti zastavljeni problem.
Starejšega ljubljanskega Antona I naša literarna zgodovina dovolj dobro pozna.2 Samo osnovne podatke naj ponovim in nekoliko izpopolnim: rodil se je 29. marca 1776 v Celovcu in prišel 1799. ali 1800. leta v Ljubljano, kjer je služboval do svoje smrti 13. junija 1855. najprej pri deželnem sodišču, potem pa (vsaj že od 1818/19 dalje) kot šef kamerne p roku rature/'
Celovškega Antona II pa ne zaslediš v slovenskem znanstvenem tisku, če ga ne iščeš zakrinkanega pod tujo osebo, o čemer pa nekoliko pozneje. Zato je treba njegov življenjepis podat i bolj izčrpno.
Rodil se je 22. junija 1799 v Črni pri Prevaljah, kjer je bil njegov oče upravitelj železarne grofa Thurna. Juridične študije je dokončal na Dunaju 1822. leta in že 1822/23 nastopil službo kot konceptni praktikaiit pri fiskalnem uradu v Celovcu, kar je ostal do 1829/30, 1830/31 pa prestopil k apelacijskemu sodišču prav tam kot kanclist. V tem uradu, pozneje (vsaj po 1850/51) pa pri deželnem sodišču v glavnem mestu Koroške je počasi napredoval do deželno-sodnega svetnika, bil kot tak upokojen in umrl v Celovcu 9. avgusta 1885.4 — Povprečna solidna c. kr. kariera, ki pa je, kakor bo videti, po naključju enkrat križala — Prešernovo.
Ljubljanski Anton III, rojen 19. novembra 1804, Prešernov sošolec na gimnaziji, v liceju in na Dunaju" — ali res tudi na Dunaju in kdaj? Kidrič pravi, da se je »menda brez 3. letnika filozofije vpisal na univerzo,
2	Razen splošnih in v opombi 1 navedenih del glej še F. Kidrič, Prešernove odklonjene prošnje za advokaturo, RDI1V III, 1926, 60—64; isti. Prešeren II. 1938, 36. 95, 1)2, 115, 135. 136, 137, 139, 260, 261, 268, 276, in literatura k str. 115 in 116; isti. Prešernov album 1949, 277—78, in passim po indeksu; A. Slodnjak. Prešeren Francè, SBL II, 527—28, 531.
3	Podatki župnijskega uradu St. Egid v Celovcu; ljubljanski šematizmi 1801—1835. — Ker so šematizmi izhajali v začetku leta, veljajo podatki v njih redoma tudi še za konec prejšnjega; zato jih navajam z dvema letnicunia v obliki ulomka, n. pr. 1822/23, kjer pomeni imenovalec citirani letnik.
4	Podatki župnijskega urada v Črni pri Prevaljah; ljubljanski šematizmi
1823—1848; Darstellung des Personal- und Concretal-Status der sümmtliehen Beamten bei den к. k. Gerichtsbehörden ... in den Kroiiländern Kärnten und Kruin, 1851; F. Fillunger-Battaglia, Friedhof-Notizen, Monatsblatt'... »Adler V, 1901—05, 352. — Zadnji navaja kot rojstni dan 29. junij.
6 F. Kidrič, Prešeren II, 36, 37, 39, 115. '
tako da bi jo bil moral absolvirati že 1825 pred Prešernom (drugače Kres 1883, 377); toda ker je bil 1824/27 in 1829/30 koncept, praktikant v Celovcu pri fisk. uradu, se zdi, da je vstopil pred absolutorijem v službo ter zaključil študij šele 1827/28 .. ,«6 Ti-le podatki o službi v Celovcu pa so nam že znani, saj smo jih pravkar navedli za celovškega Antona! Oba mlada Scheuchenstuela naj bi bila potemtakem obenem v istem uradu? Neverjetno, nemogoče, tu mora biti neka pomota!
»Drugače Kres«: »nekega dne 1. 1825. — bila sta obadva [Prešeren in Jakob Traun] s Scheichenstuhlom in Pillerjem vred pravoslovca v tretjem letu — pride J. Traven v šolsko dvorano...« Temu Traunovemu sporočilu möramo pač verjeti; 1825. leta (natačno 1824/25) je bil torej ljubljanski Anton jurist tretjega letnika na Dunaju, ne pa konceptni praktikant v Celovcu!
Poskusimo, če je mogoče za Antona 111 izvrtati še kak podatek o njegovem službovanju in tako utrditi, kateri od obeh bratrancev je bil konec dvajsetih let v Celovcu!
Nekega Antona Scheuchenstuela res najdemo vsaj že 1829/30 kot avskultanta pri deželnem sodišču v Gorici in prav tako še 1832/33; 1837/38 in 1838/39 kot svétnika pri deželnem sodišču v Rovinju; 1844/45 pri deželnem sodišču v Trstu; od 1845/46 dalje kot apelacijskega svetnika pri apelacijskeni sodišču v Innsbrueku,7 kjer je tudi umrl kot upokojeni predsednik deželnega sodišča 18. julija 1871. Da pa je bil to ena in ista oseba, in sicer ljubljanski Anton lil, je lahko dokazati: naš inkvizit, z dvojnim imenom Anton Ambrož, sin Antona in Antonije Scheuchen-stuel, rojene Gollmayer, se je poročil 24. novembra 1834 v Gorici z Jo-žefo pl. Staibile-Sailenberg, ki je umrla v Innsbrueku 6. februarja 1887. kot vdova po pokojnem predsedniku deželnega sodišča, kar je bil njen mož vsaj že leta 1859, ko> mu je umrla mati.8 Ko je 1835. leta umrl stari Scheuehenstuel, je med otroki naveden na prvem mestu kot aktuar v Rovinju.0 On je napisal in dal natisniti prigodnico ob poroki svojega brata Jožefa z Julijo Priimčevo 28. maju 1839.10 Pri njem v Trstu je umrla
0 Prešernov album 278; v bistvu enako že v RD11V III, 60, in Prešeren II, 62, 124, 156.
7 Tržaški šematizmi 1850, 1835, 1838. 1839, 1845; dunajski šemutizmi za vso Avstrijo 1846; |><>datki župnijskega urada St. Jakob v Innsbrueku.
e L. Sehiviz-Sehivizhoffen, Der Adel in den Matriken der Grafschaft Gör/, und Gradišča 1904. 329; osmrtnica za Jožefo in zu Antonijo Scheuchenstuel dd. 7. februarja 1887 in 27. avgusta 1859 v ljubljanski Muzejski knjižnici.
" Zapuščinski akt Antona Scheuchenstuela star. v Državnem arhivu LRS.
10 Literaturo gl. Prešernov album 278!
18. septembra 1842 sestra Antonija.11 Njegovo ime, poklic in bivališče stoje na osmrtnici za najmlajšim bratom Edvardom iz leta 1845 prav tako, kot smo jih navedli zgoraj v biografiji.12
Nobenega dvoma torej ne more biti, kdo je Anton II, kdo Anton III, kaj sta bila in kje sta služila. Kidrič je sicer naletel na Antona II, ni ga pa ločil od Antona III, marveč prenesel življenjske podatke prvega na drugega, skratka, zamenjal je doe povsem različni osebi.
Ta zamenjava pa gre še dalje in se po sili spravlja celo v zvezo z veliko umetnino slovenske literature — s Prešernovim »Slovesom od mladosti«.
Tako-le nadaljuje Kidrič zgoraj pretrgani pasus: »nato pa [je ljubljanski Anton Sckeuchenstuel] dobil sept. 1829 adjutum, za katerega je prosil tudi Preš., a postal že marca 1830 avskultant dež. sodišča v Lj.,la kjer pa ni ostal dolgo (šemat. za Ilirijo od 1831 dalje ga sploh ne navaja) ...«
Nobena teh trditev ni resnična. Šematizmi za Ilirijo navajajo vse do konca (1848) Antona Scheuchenstuela, seveda ne ljubljanskega, ampak celovškega, ki sta pa za Kidriča ena oseba. Anton III ni bil nikdar avskultant ljubljanskega deželnega sodišča, niti ne Anton II: prvi je bil tedaj avskultant v Gorici, drugi kanclist v Celovcu, avskultant deželnega sodišča v Ljubljani 1830/31 pa brat Antona III, Jožef, poznejši mož Julije Primčeve.14 In kar je za nas glavno: za adjutum, ali natančneje, za mesto konceptnega praktikanta pri fiskalnem uradu v Celovcu s pripadajočim adjutuiuom 300 gld. letno ni prosil ljubljanski, marveč celovški Anton in ga tudi dobil.
Da razpršim še kakršne koli morebitne dvorne o tem, naj navedem še dokaze iz arhivalij. Aktov samih že pred tridesetimi leti ni bilo,15 v zadostno nadomestilo pa so nam repertoriji ljubljanskega gubernijskega arhiva za 1829/30, kjer beremo: »Scheuchensluel Anton v, Fiskalamte-konzeptspraktikant zu Klagenfurt, — [bittet] um Verleihung des dort-ämtlich erledigten Adjutums.« Isto v nekoliko manj jasni obliki stoji
11 Zapuščinski akt Antonije Seheucherfstuel v Državnem arhivu LRS. — V Prešernovem albumu 1949, 278, stoji pomotoma, da je to bila Marija.
" Osmrtnica dd. 12. oktobra 1845 v ljubljanski Muzejski knjižnici.
13	V bistvu enako že Prešeren II, 135, 136, in RDHV III, 61—62.
14	Za Antona II in III gl. opombi 4 in 7, za Jožefa ljubljanski šematizem 1831! — Da bi bil Jožef postal avskultant v Ljubljani šele 1832. leta, kot stoji v Prešernovem albumu 1949, 305, ne drži. Tudi podatke o njegovem rojstvu in smrti I.e. popravi v 2. aprila 1808—5. avgusta 1873.
15	F.Kidrič, RDIIV III, 100, op. 85—95.
tudi v vložnem zapisniku za leto 1829 pod številko 17.700, protokolirano 4. avgusta 1829. Prav tako je iz omenjenih registrov in protokolov razvidno, da je celovški Anton v marcu 1830. leta zapustil službo pri fiskalnem uradu v Celovcu — »Scheuchenstuel Anton von Fiskalamt^kon-zeptspraktikant zu Klagenfurt, — dessen Dienstaustritt«, protokolirano 26. marca 1830 — in prestopil k apelacijskemu sodišču v istem kraju — »Scheuchenstuel Anton v, Apelationsgerichtskanzlist, — Gehaltsanwei-sung«, protokolirano 18. septembra 1830.16
Na osnovi sedaj razjasnjene pomote pa je slovenska literarna zgodovina doslej obravnavala dvoje vprašanj: kakšna je bila vloga Antona Scheuchenstuela starejšega ob Prešernovem kompetiranju 1829. leta in kako je na odbito prošnjo reagiral pesnik sam.
Zakaj je Prešeren zapustil služIjo pri kamerni prokuraturi in kdo bi bil utegnil biti kriv, je ugibal že Jernej Levičnik v prvi pesnikovi biografiji: »Nachdem der hoffnungsvolle Mann es versucht hatte, beim к. k. Fiscalaimte einen Gang zu machen, trat er aus unbekannten Gründen zur Advocatur... vielleicht war er verrat'hen worden?«17 Če je s tem sumom meril na p rok ura to rja, je težko odločiti. Kidrič je o njem pred tridesetimi leti menil, da »je ravnal tudi ob prvem razpisu, ko se je poteza! za isti adjutum njegov sin, vsaj na videz korektno in nesebično« in Prešernovo prošnjo toplo priporočil. »Toda dejstvo, da je dobil adjutum mladi Scheuchenstuel [= Anton III], opozarja na možnost, da je bila korektnost starega Scheuchenstuela obenem tudi varan je: priporočal je Prešerna, ker je upal, da bodo v Celovcu in potem tudi v Ljubljani upoštevali Scheuchenstuela ml. [= njegovega sina].« Kidrič je tudi pozneje vztrajal pri navidezni prokuratorjevi korektnosti, omilil pa je sumni-čenje in nazadnje celo sodil, da »vprašanje prave njegove vloge pri reševanju Prešernovih prošenj za adjutum 1829/30 še čaka končne osvetlitve«.18 To, kakor vidimo zdaj, utemeljeno opozorilo pa je ostalo samo opozorilo. Slodnjak je n. pr. skušal le na nov način razložiti pro-kuraiorjevo ravnanje, s posebno taktiko; priznal mu je sicer, da je pesnika 1829. leta »gostobesedno« priporočil, mu bil »v splošnem... naklonjen« in ga »večkrat pohvalil ... Toda kdo ve, če tega ni delal zato, da je tem laže črnil in tožil adjunkta Morica Flucka, kateremu je bil P. dodeljen,
10 Državni arhiv LUS, gubernijski arhiv, akta nn. 6.904 de 1830, fasc. 17, ref. 18, in 21.821 de 1830, fasc. 17, ref. 69.
17	Laib. Zeitung 15. marca 1851, št. 62.
18	RDIIV III, 62; Prešeren II, 135; Prešernov album 278.
Scheuchenstuel pa ga je sovražil.« Pesniku namreč kljub hvali »ni preskrbe! nobene uradne podpore in je brezobzirno izkoriščal njegovo znanje«.19
Vse take in podobne negativne ocene Scheuchenstuelovega ravnanja pa so po ugotovitvi, da 1829., leta ni šlo za njegovega sina, brez vsake osnove.
Za Slodnjakovo mnenje posebej pa zares ne morem reči drugega, kakor da je za 1829. leto neupravičeno., J'iuek je prišel na p rok ura turo v Ljubljano nekoliko za Prešernom, 20. junija, in sicer sprva le kot začasno dodeljen konceptni praktikant. Ker pa je bilo kmalu potem razpisano tudi stalno mesto adjunkta na istem uradu, je še sam vložil prošnjo. Odločujočo besedo je imel v Ljubljani njegov šef, ki je sani 3.septembra — torej mesec dni po priporočilu za Prešerna — sestavil predlog, terno, in sicer je izmed šestih kandidatov predlagal primo loco — Flucka s samimi ugodnimi ocenami in argumenti. Njegov kandidat je tudi prodrl kljub nasprotujočemu mnenju višje instance, celovškega aipelacijskega sodišča.20 Res sta se pozneje šef in podrejeni ostro sprla,21 toda iz tega ni mogoče delati zaključke o njunem prejšnjem razmerju, ki po opisanem nikakor ni bilo sovražno.
Morda poreče še ta ali oni, da je stari Scheuchenstuel vendarle bil neodkritosrčen, češ da je na tihem lahko »pritiskal« sicer res ne za sina, pač pa za nečaka. — Težko si je predstavljati, da bi bil preudarni in previdni p roku ruto r ex off o nekaj pismeno priporočal na višjo instanco, na gubernij, potem pa šel tja in se ustno zavzemal za lidkaj drugega, ker bi se s takšnim ravnanjem razgalil in izpostavljal nevarnosti svojo kariero. Kaj takega se lahko godi samo v — romanih.
Sodbe o starem Scheuchenstuelu so zelo različne; Kidrič pravi, da je bil »birokrat prvega reda«, Slodnjak, da je bil »intrigantski«, Wurzbach pa, da je bil zelo spoštovan jurist, medtem ko za Jožefa, moža Primčeve Julije, brez okolišev pove, da je bil eden tistih redkih oblagodarjenih, ki verujejo, da se pravi človek začenja šele pri uradniku.2' Glede njegovega razmerja do Prešerna pa moramo reči, jla je bilo objektivno, še več, da
19	SBL II, 527—528; Poezije doktorja Franceta Prešerna 1951, XV.
20	Državni urliiv LRS, gubernijski arhiv, akti nn. 10.114, 13.156, 20.193, 22.567 de 1829, in 6.329 de 1850, fuse. 17, réf. 7.
21	Poezije... 1951, XV.
22	RDHV III, 62; SBL II, 527; Wurzbach 29, 245: »ein hochgeachteter Ju-sti'zmann«; »einer jener wenigen Begnadeten, welche des Glaubens sind, duss der eigentliche Mensch erst beim Beamten anfange«.
so resnične besede sestre Lenke: »Rad ga je imel Scheichenstuel, ker mu je hitreje in več znal spisati, kot drugi njegovi pisarji (šribarji).«23
In zdaj še drugo, najpomembnejše vprašanje, kako naj bi bila vsa ta (izkonstruirana!) scheuchenstuelska epizoda delovala na Prešerna.
»Na Prešernov duševni ustroj je že prvi poraz silno vplival. Dejstvo, da je adjutum dobil sin visokega in razmeroma bogatega uradnika, ki je bil podpore neprimerno manj potreben nego 011, in sum v šefovo iskrenost sta legla z vso težo na njegovo dušo«, je sprva menil Kidrič24 in podobno še pred kratkim Slodnjak: »Dne l.okt. 1.1. so vrnili z gubernija odbito prošnjo s prilogami. To je P.-a hudo zabolelo, kakor je mogoče slutiti iz nervozno-srditih potez njegovega podpisa na aktu. Podporo je namreč dobil njegov dolgoletni šolski tekmec, prOkuratorjev sin Anton.«25
Ker ni šlo za prokuratorjevega sina, kar je Prešeren dobro vedel, lahko take »silne« ali »htide« impresije z gotovostjo zanikamo; resničnosti se morajo ukloniti tudi slutnje iz grafologije.
Kidrič je kasneje svojo pravkar navedeno sodbo revidiral in zapisal: Kdor je upošteval dejstvo, da je Anton pl. Scheuchenstuel ml., ki je dobil 1829 adjutum, že peto leto delal brezplačno, ni mogel soditi, da bi se bila 1829 Prešernu zgodila krivica.«26 Med tiste, ki so tako sodili, pa mislim, da lahko štejemo tudi Prešerna samega; njemu je bila vsa zadeva najbolj znana, tudi to, da ni šlo za šefovega sina, zato gotovo ni naivno pričakoval, »de pade zvezda z nebes«. Prosil je pač »za vsalk slučaj«, kakor pravimo, in da se je pozneje lahko skliceval 11a to, da je že enkrat brez uspeha kompetiral, kar se je 1830. leta tudi zgodilo. Ne njegovo »frajgajstovstvo«27 ne »intrigantski« stari Scheuchenstuel nista odločala 1829. leta pri adjutumu, marveč zelo preprosta okolnost: po službeni dobi je bil zelo mlad, menda celo najmlajši med kandidati.
Tako smo nazadnje pri jedru: ali je neuspeh pri prošnji za adjutum res v kaki relaciji s Prešernovo elegijo »Slovo od mladosti«?
Da, odgovarja naša literarna zgodovina že malone petdeset let. Ivan Grafenauer je menda prvi zapisal tezo: »Iz teh razmer, ko je videl Prešeren, da vkljub vsemu svojemu znanju in prizadevanju ni mogel in
M T-Zupan, Kako Lenka Prešernova svojega brata, pesnika, popisuje, 1933, 18.
24	RDHV III, 62.
25	SBL II, 527; pravilna datum sta: prošnjo so vrnili 24. septembru, na prokuraturi pa so jo prejeli 1. oktobra.
20 Prešeren II, 136.
27 I. Grafenauer, Zgodovina novejšega slovenskega slovstva I, 1909, 83.

ni mogel priti do — kruha, so Prešernu 1. 1829. vzrasle one elegiške stance ,Slovo od mladosti'...«28 V svojih kratkih slovstvenih zgodovinah Gra-fenauer ni več vezal naše pesmi z avtorjevimi neuspehi v boju za eksistenco, pač pa je nekoliko pozneje to povzel Kidrič: »Ko se je ok. 24. sept. 1829 [prav: 1. oktobra] o situaciji poučil, je začel njegov spomin iskati dokazov za ono težko misel o usodi rojenega ,berača' in o vsemogočnosti ,goljufij in laži', ki se odraža v ,Slovesu od mladosti'.«20 Približno enaika je zadnja, Slodnjakova varianta: »Ob tej očitni krivici se je pričel poglabljati P.-ov osnovni pesimistični pogled na družbo v podobe in misli Slovesa od mladosti.«30
Za vse tri je torej post quem nastanka naše pesmi čas, ko je Prešeren izvedel, da je njegova prošnja za tako imenovani adjutum zavrnjena, oziroma ko je prejel vrnjeno svojo vlogo, to je 1. oktober 1829 ali morda še kak dan pozneje, ker je prejem potrdil brez datuma.31 Slodnjak je še določnejši; po njem naj bi bila »mladost... lepša polovica življenja, ki se je od nekdaj računala v ugodnem primeru na 60 let. Tako bi P. dosegel mejo druge polovice življenja med tretjim decembrom 1829.1., ko je stopil v 50. leto. Domnevamo, da je napisal našo pesnitev med tem dnevom in 8. jan. 1830.1., ko so oddali rokopis 1. zv. Čbelice v cenzuro«.32 — Od kod ima Slodnjak svojih 60 let? Najprej je trdil, da je Danteju sreda življenja 30 let.33 Ko pa je opazil, da je »in mezzo del camin di nostra vita« 35 let, je Italijana nadomestil z dokaj nejasnim »od nekdaj«. — Prešeren je 3. dec. 1829 šele izpolnil devet indnajseto leto, ne dosegel mejo druge (Slodnjakooe) polovice življenja, v elegiji pa pravi, da je »dni lepših polovica« že minila. Ce bi bila ta lepša polovica res trideset let, bi morali za pesem postaviti kot ante quem non 3. december 1830, kar je seveda nemogoče. Ali naj morda vzamemo za »polovico« devetindvajset let? 29 je dolgočasno, nepoetično praštevilo, zanj ne moremo reči niti, da je »od nekdaj«.
Še tehtnejši kot ti računski so pa stvarni pomisleki. Pesmi za 1. zvezek Cbelice so morale biti zbrane že več tednov pred 8. januarjem 1830.
*
58 Gl. op. 27.
20 RDHV III, 62-63.
30	SBL II, 527.
31	Gl. op. 25!
32	Poezije doktorja Franceta Prešerna 1951, 253; »med tretjim decembrom je treba razumeti »s tretjim decembrom«. — Enako je datiral elegijo že v izdaji Poezij 1946, 172.
33	Poezije doktorja Franceta Prešerna 1946, 172.
tla so lahko opravili vse potrebno pred vložitvijo prošnje za natisk: snovna ureditev, dvakratni prepis (v cenzuro so morali poslati dva primerka), sešivanje (tudi zahtevano), za posvetilo potrebno ustno in pismeno dovoljenje guvernerja Jožefa Kamila Schmidburga (ki ga je bilo treba priložiti) itd., dela dovolj, tako da bi bilo treba iti za post quem non nastanka »Slovesa od mladosti« recimo najmanj v sredo decembra. In v kakih desetih dneh naj bi bil Prešeren svojo pesem zasnoval in dokončno formuliral, tisti Prešeren, ki se je moral še trdo bojevati s pesniškim izrazom in obliko stance in ki je tedaj delal ne samo na kamermi prokuraturi, marveč tudi še pri doktorju Baumgartenu, da je vsaj nekaj zaslužil !
Končno pa imamo še neki dokument zoper Slodnjakovo domnevanje: prav za našo elegijo se je namreč ohranil pesnikov svojeročni zapis,34 ki se od tiskanega teksta v 1. zvezku Cbelice zelo razlikuje, in sicer kot prvotnejši, manj dogmami od poznejšega, boljšega. Poglejmo samo zadnjo staneo:
Prešernov zapis
Ve, de rasdjala lapza perva bode, Kar miîel je îtvarila, nizh ne mara, ijo veleli bres dna polniti Iode, Po juterihnimu dnevu malo bara, In mar ji zhaîov ni derezhih ihkode, Drugazhe miîli zhlovk, ko îe poîtara, Sa to, mladoît! po tvoji temni sarji Çcrzé sdihvalo bode, Bog te obvarji!
Č b e 1 i с a I, 23—24
Ne miîli, ïdpiza de perva bode Poderla to, kar miîli îo Îtvarile, Posabi koj neîrezh preîtanih îlikode In ran, ki ïo îe koinej sazelile, Dokler, bres dna de îmo polnili îode, Suzhé naî v' îtarjih letih zhaîov îile. Sato, mladoît! po tvoji teinni sarji Çerzé sdihvalo bode, Bog te obvarji!
Če primerjamo oba teksta, moramo ugotoviti veliko razliko v podrobnostih in še bolj v celoti: prvi kaže še več formalnih in vsebinskih nedognanasti — n. pr. prisiljeni prvi janib, napačna cezura po petem verzu, stilistična ohlapnost prvih dveh verzov, prozaičnost šestega, na-trpanost misli brez pravega votka —, v drugem pa tečejo verzi metrično skoraj brezhibno in tvorijo sintaktično enoto, periodo s pravilnim odmorom za četrtim verzom in s paradoksnim porekom o »sodili brez dna«. Kitica je ne le zelo popravljena, marveč je predelana, kar velja več ali
34 NUK, Ms 470, št. 1; priobčil A. Žigon, /MS V, 1903,- 123—124, zadnjo ki-
tico tudi v Prešernovi čitanki II, 19. — Mnenje A-Zigona v tej čitanki o spre-
membah v 5. in 6. verzu, češ da je tu prvotno besedilo »dosti bolj jasno« glede
na enotnost vsebine 4. in 5. kitice, temelji na njegovi arhitektoniki in je aprio-ristično, Prešernu pa je popravke narekovala notranja zakonitost stance same.
manj za vso pesem. — Prešernov zapis je skoraj šolarsko kal igra f ski in brez napak, ima samo nekaj neznatnih popravkov in je torej, kakor je ugotovil že A. Žigon,35 čistopis za Kastelca, prva končna redakcija za 1. zvezek Čbelice. Da je res v zvezi s to publikacijo, izpričujejo tudi Prešernovi zapiski s svinčnikom na četrti strani o sodelavcih in o tem, koliko listov približno obsegajo njihovi prispevki. Zato moramo suponirati najmanj še en starejši koncept in eno mlajšo redakcijo, enako oni v tisku. Vse to pa bi v naznačenem kratkem čaisu terjalo od avtorja tolikega dela, da ga od preobloženega Prešerna ne moremo pričakovati. »Slovo« je potemtakem nastalo gotovo pred 5. decembrom 1829, da, mislim tudi pred 1. oktobrom 1829. Potem pa moramo nazaj do neke nove, za Prešerna pomembne letnice — mejnika, ante quem non in post quem, do 1828, ko je dopolnil osemindvajseto leto. 28 pa je štirikrat 7, torej mnogokratnik števila, ki ima v ljudskem verovanju in tradiciji neki magični pomen. Ko se je Kidrič začel podrobno in sistematično ukvarjati s Prešernom ob pripravljanju za izdajo njegovega dela, se je prav tako ustavil ob tej letnici. Po njegovem je to »starostni mejnik, ... ko se začenja višina življenja«.36 Zato je datiral nastanek »Slovesa od mladosti« z 1828—29,37 s čimer pa je odpadla vsaka zveza s Scheuchenstueli: dosledno je torej korigiral svojo nekdanjo sodbo, kakor jo je tudi glede starega Scheuchenstuela in »krivice«, in o določenih neposrednih emocijah pesmi sploh ne govori več, marveč mu je samo še na splošno »usedlina sličnega nastroja, kakršen odmeva tudi iz pisma staršem 1824«, to je prehodne »depresije« in »začasnega«, »neupravičenega [!] pesimizma«.88
»Slovo od mladosti« je v zametku nastalo po 3. decembru 1828 in bilo kot celota formulirano skoraj gotovo že pred 1. oktobrom 1829. Ko so začeli zbirati material za 1. zvezek Čbelice, je Prešeren (zgodaj jeseni?) pesem prepisal na čisto (=NUK, Ms 470, št. 1), pred zaključkom priprav za almanah pa (konec novembra? začetek decembra?) besedilo še enkrat znatno popravil oziroma predelal (=1. zvezek Čbelice, str. 22—24). — »Slovo od mladosti« ni narejena pesimistična »začasnica«, marveč pristen izraz spoznanja vse pesnikove mladosti! Z njegovo nezgodo pri prošnji za adjutum jeseni 1829. leta etiološko nima nobene zveze; ni sicer izključeno, da je ta ali oni, pozneje (po 1. oktobru 1829) dodani detajl v okta-
38 ZMS V, 1903, 123.
30 Prešeren II, 197.
37	Prešeren II, 172—73.
38	Prešeren II, 66, 197, 223.
vali refleks tega dogodka, toda korenine elegije so drugačne in veliko globlje od majhnega neuspeha v karieri.
Zgodba o Prešernu in treh Antonih Scheuchenstuelih je razjasnjena. Kljub temu pa se še vsiljuje vprašanje, če neuspeh pri acljutumu 1829. in še bolj 1830. leta30 ni imel kakšnega drugačnega odločilnega in trajnejšega vpliva na potek pesnikovega življenja in dela.
Ne zanikani najprej, da nesreča ni pustila v njem prav nobenega resentimenta, zlasti drugikrat, ko je imel pesnik že nekaj več pogojev za uspeh. Ta druga nezgoda je imela konec koncev tudi za nasledek, da se je definitivno odločil zapustiti državno službo in se posvetiti advokaturi. Kidrič je to sprva sicer zanikal, pozneje pa v indirektni obliki priznal, češ »je precej verjetno, da bi bil ostal Prešeren.., v fiskalni službi, če Iii se mu bil meseca junija 1830 prisodil adjutum«.40 V boju za advoka-luro pa je doživljal tako bridke in se v zvezi z drugimi življenjskimi neprilikami tako izčrpal, da je bila končna zmaga 1846. leta — prepozna. Je pa še tretje, in to najpomembnejše za Prešerna-pesnika: če bi bil dobil adjutum, bi se bil moral preseliti o Celovec, kar se navadno pozablja ali pa premalo poudarja.41 Zapustiti bi bil moral Ljubljano in — Čopa! Kaj pomeni za Prešerna-pesnika pet, šest let (od 1829 ali 1830 do 1835) neposrednega občevanja s Čopom, ni treba še posebej razlagati, saj je splošno znano. Prav tako bi bil ostal brez bratca Andreja, brez čbeličarjev in brez — Julije! In če bi 'bil živel še dlje v Celovcu, kar je ne samo mogoče, marveč tudi verjetno, če bi se mu bila uradniška kariera posrečila — prva možnost za povratek v Ljubljano bi se mu bila ponudila šele 1834. leta, ko se je tu izpraznila enako adjuitirana služba kot ona v Celovcu — tudi brez Korytka in brez — Ane! Zato pa danes ex eventu lahko rečemo: za Prešerna-pesnika in za slovensko literaturo je bila, sit venia verbo, sreča, da tistega nesrečnega adjutuma ni dobil. Ob uspehu 1829.. 1830. leta bi bila Prešernova podoba gotovo precej drugačna, kakor je, in še določneje: ne bila bi tako svetla in sugestivna.
V tej perspektivi postane potemtakem sam po sebi mailopomemben dogodek iz dnevnega življenja — neuspeh uradniškega začetnika pri neki prošnji t— globoka zareza in ena od determinant, ki so oblikovale Pre-šerna-človeika in Prešerna-poeta po letu 1829 oziroma 1830.
a» Tega je dovolj pojasnil Kidrič, RDHV III, 61—64. — Na osnovi fesa je S. Janež v Pregledu zgodovine jugoslovanskih književnosti I, 1955, 155, opisal Prešernovo službovanje v letih 1829—1831, je pač uganka.
40	RDHV III, 63; Prešeren II, 136.
41	Prim. Prešeren II, 136, in SBL II, 527.
П Slavistična revija	J93

Résumé
Après avoir terminé ses études de droit et après son doctorat, Prešeren, en 1828, fit son stage dans une étude d'avocat. Cette période stagiaire fut cependant brève, car, l'année suivante déjà, il entra au service d'État auprès de la procurature de cour (Kammer-Prokuratur) à Ljubljana comme stagiste non-appointé. Le poète ne possédant pas de moyens de subsistence, sollicita, dans cette même année, la place mise au concours de stagiste-rédacteur de la minute auprès de l'office fiscal (Fiskal-Amt) à Klagenfurt, appointée de 300 florins par an. Ce ne fut pourtant pas lui, mais un certain Anton Scheuchenstuel, qui obtint la place. Le chef de Prešeren à Ljubljana s'appelait aussi Anton Scheuchenstuel (1776—1835, dans l'arbre généalogique Anton I). 11 avait un fils du même nom (1804—1871; Anton III). A cause de cela^ les historiens de la littérature slovène affirmaient, jusqu'à présent, que celui-ci avait été le concurrent heureux de Prešeren et que, très probablement, le père, avec son influence et ses relations, avait, d'une manière peu correcte, évincé Prešeren au profit de son fils. La vérité cependant est qu'Anton Scheuchenstuel, celui qui obtint la place mise au concours, n'était pas le fils du procurateur, mais son neveu du même nom, de Klagenfurt (1799—1885; Anton II). Quant à cette affaire, on ne peut donc rien reprocher au chef de Prešeren; au contraire, des documents il résulte qu'il s'est exprimé très favorablement sur le poète et qu'il l'a recommandé. Prešeren n'obtint pas la place pour la simple raison qu'il était, du point de vue de la durée de son service, très jeune; il paraît même qu'il ait été le plus jeune dos compétiteurs.
A base de la fausse identification d'Anton Scheuchenstuel de l'année 1829, l'histoire littéraire, par la suite, considérait que le poème de Prešeren «Les adieux à la jeunesse» («Slovo od mladosti») et son pessimisme fussent dans un rapport étiologique avec l'insuccès du poète. Après l'éclaircissement de l'épisode traité, un jugement pareil est sans fondement. En outre, Prešeren avait créé le poème mentionné avant d'avoir appris son échec (probablement le 1" octobre 1829). Cette date est pour lui ante quem, tandis que le 3ièm0 décembre 1828 est post quem.
Malgré cela, cet événement, en apparence insignifiant, a entraîné, à cause de circonstances particulières, plus d'une conséquence décisive duns la vie de Prešeren: si le poète avait obtenu la place mentionnée en 1829 (ou en 1830, lorsqu'il lu sollicita pour la seconde fois), il aurait dû quitter Ljubljana pour Klugenfurt. Ainsi, il serait resté privé de ceux de ses amis et de ses amours (surtout de Matija Cop et de Julija Primic) qui, après l'année indiquée ont formé sa physionomie de poète et d'homme.
France Tomšič
VITA METHOD 11
(Tekstnokritične opombe)
Slovanska življenjepisa Konstantina in Metoda sta bila, potem ko je leta 1843 A. V. Gorskij opozoril na njuno znanstveno pomembnost, dolga desetletja predmet živahnega zgodovinskega in filološkega raz-iskavanja. V ospredju so bila zlasti vprašanja, kdo je avior žitij, kdaj in kje sta bili napisani in ali je bil original slovanski ali grški. Rezultat tega raziskavanja, ki sega prav v naše dni, bi bil tale. Obeli žitij ni napisal isti avtor; slog in miselnost enega kakor drugega žit ja kažeta, da nobeden od avtorjev ni bil nioravski ali panonski Slovan, ampak grško izobražen Konstantinov in Metodov učenec iz bizantinskega cesarstva. ŽK je nastalo na moravskih tleh pred letom 885 in je pri njem na neki način sodeloval Metod sam, ŽM pa prav tako na Moravskem v drugi polovici leta 885, še preden so bili izgnani Metodovi učenci. Original enega in drugega žit ja je bil slovanski. ŽK je značilen hagiografski spis, ki se odlikuje z retoričnim slogom, ŽM pa je krajše, trezno in razmeroma skopo odmerjeno zgodovinsko poročilo, obe pa imata posebno ceno kot zgodovinsko in kot književno delo. (Gl. Grivec, /KM, uvod in tam navedeno literaturo.)
Da je bilo ŽK napisano na Moravskem še za Metodovega življenja in da je izvirno slovansko delo, imamo zaradi analize N. v. Wijka (Südost-deutsche Forschungen 6, ZSPh 17) za dognaino dejstvo. Ne zdi se mi pa primerno, da se rezultati, do katerih je prišel van Wijk z nadrobno analizo sloga in jezika ŽK, posplošujejo tudi na ŽM, ki takšne preiskave doslej še ni bilo deležno. Najprej se je treba ustaviti ob trditvi,.da je bilo ŽM spisano še na Moravskem v letu 885. Z Metodovo smrtjo se je usodno zamajala vsa cerkvena in prosvetna stavba, ki sta jo postavila Konstantin in Metod, podvojilo se je sovraštvo zoper slovansko bogoslužje in v dobrega pol leta pripeljalo talko daleč, da je bilo to bogoslužje surovo zatrto, učenci pa izgnani in nekateri celo prodani kot sužnji. Takšne razmere so bile vse prej ko primerne, da bi v njih moglo nastati zgodovinsko

i oliko zanesljivo in po slogu ter zgradbi tako izdelano delo, kakor je 2M. Vprašati se je tudi trelxi, kaj naj bi si Metodovi učenci s tem spisom upali doseči pri oblastnikih na Moravskem, saj so zelo dobro vedeli, kako velike težave je imel kljub vsej svoji avtoriteti že Metod sam. Veliko verjetnejše je zato, da je bilo ŽM napisano nekje na jugu, na Bolgarskem ali v Makedoniji. Tam je bilo takšno biografsko delo zelo potrebno, da se opraviči slovansko bogoslužje in da utrdi svoj položaj nasproti grški duhovščini (gl. Grivec, ŽKM 29 s.). Vsega upoštevanja je zato vredna domneva N. Tunickega (Sv. Kliment, 1913). da sta po Konstant i novi in Metodovi smrti nastali grški žit ji, ki nista bili napisani v retoričnem slogu in ki dejstva stvarneje prikazujeta. Ne zdi se mi potrebno, da bi bilo za slovansko ŽK potrebno računati z grško predlogo, prepričan pa sem, da je 2M res nastalo šele na balkanskih tleh in da je bil njegov original grški. Grivec, o. c. 31, odklanja verjetnost, da bi bilo cel. ZM odvisno od grške predloge, ker da je bilo spisano takoj po Metodovi smrti še na Moravskem, takrat pa da grško žit je še ni bilo potrebno. Vsaka trditev o tem, da je 2M že po svojem originalu slovansko ali pa da je njegov original bil grški, ima svoj odstotek verjetnosti in je z zgodovinskimi dokazi ni mogoče ne potrditi ne zavreči; zato je treba seči po dokazih, ki so v žitju samem. Vprašanje je. ali je mogoče s tekstno analizo podpreti eno ali drugo trditev. Takšna analiza odkriva celo vrsto besed oziroma zvez. ki so očiten prevod iz grščine. Povečini gre za primere, da je prevajalec od več pomenov grške besede izbral neprimernega, takšnega, ki se v cerkveni slovanšcini v taki zvezi sploh ne rabi. Primerjal sem besedilo 8 rokopisov, ki jih je Objavil O. Bodjanskij v Ctenjih 18()5, 1. Vsi ti rokopisi se v večini primerov tekstno med seboj ujemajo; koder se ločijo, stoji uspenski rokopis (XII. stol.) sam zase, na drugi strani pa je vseh drugih 7 mlajših rokopisov. V naslednjem navajam pomembnejše primere iz ZM, ki dokazujejo trditev, da je bil original tega žit ja gršjci.
7Л1 1: i ukrasih obsqkoju krasotoju, juže kolo razmyslqja. pomyslqi po main, ol cqsti mozetb ruy.umêii. SafaH'k, Bilbasov, Pastriiek in Lavrov so čutili, tla je drugi deležnik odveč oziroma du je prepisovnlčeva napaka, in so ga zato izpustili. Tisti, ki so mu pripisovali poseben pomen, so ga razdelili v pomyslq i (M: vel pauluni perpendens, ( i : perpendens vel paululum). Vprašanje je seveda, h kateremu glagolu sodi ta deležnik: iterativ роту šf at i ima v stcsl, pomyiF ujq, perfektivni glagol pa pomyslq. V ZM bi moralo bili zapisano pomyèlqja prav tako kakor razmyslqja; ker bi se dvakrat zapored ponovila ista končnica -aja, in to še pri talko
podobnih besedah, se je pri drugem glagolu po morfološki disimilaciji spremenila v -a. Dvozložni končnik se je namreč po strukturi občutil enako kakor končnica določnega pridevnika, že za stcsl. pa je znano, da je od dveh določnih pridevnikov, ki pojasnjujeta isti samostalnik, lahko eden v nedoločni obliki. Prim, k temu začetek 2M 1 : Ьойъ blag ъ i vbse-mogai U, 5—7: bogo blagiji i obsemogai v drugih rokopisih. Miklošič je zato tudi popravil v pomysljaja. Verjetnost omenjene disimilacije potrjuje zapisek v 8. rokopisu: razmyslq pomyslqq i po malu.
Mnogo bolj zamotano je vprašanje, kaj naj pomenita ta dva deležnika, ki sta pravzaprav sinonima. Tistim, ki so ju tako' razumeli, je bil seveda eden odveč. V resnici bi bilo malo nenavadno reči: »(to lepoto) če kdo razmišlja, pa če vsaj malo pomisli«, ker bi se dalo preprosto povedati: »če kdo vsaj malo razmišlja«. Tako so spočetka omenjeni avtorji tudi popravili besedilo. Zveza obeh deležnikov pa je samo na videz pleo-nastična. Pisec ŽM je hotel s koncesivnim deležnikom na svoj način dopolniti misel, ki jo je povedal s kondicionalnim razmyslq ja: to lepoto more kdo, če razmišlja, pa čeprav jo samo malo opazi (zazna, spozna), deloma razumeti. V grškem besedilu je moral biti glagol, ki pomeni ali premišljati, preudarjati ali pa opaziti, zapaziti. Takšnih glagolov ima grščina več, n. pT.voelv, ivvoetv, mtnnetv, huov.oneïv, pa tudi yiyvwoxeiv. Takšne pomenske zamenjave pri prevajanju grških glagolov so znane tudi od drugod: nevidimaja ... pomyslajema oidith sq Rini 1. 20, dôpaïa... voovfiera xu&o(iùrai; sb podobbiib jesti, mužju razumevajuštju lice ivari soojeje от, zr-ocalê Jk 1. 23, oviog êoiv.ev di'Spî KatavoovvTi гд лрАао>тгог Tf/ç ycvtoewç айтф ii> toÔTiTQy, je podoben človeku, kateri je lastni obraz gledal v zrcalu.
Izraz po malu pomeni sicer navadno paulatim, x"tà ßpayj, хата /ихрор in se za paululum, npAç рау/> rabi оъ malê (n. pr. Cl 763, Supr 448. 7), tako tudi v evangeliju za modicum, inxpAv. Vendar se po malu rabi tudi v pomenu paululum, п. pr. jadêêie otr, obsego po malu zêlo Supr 274. 7 fvnèç ftçayùj; podaou i učenikoma sooima po malu Supr 300. 27 <пр<)$ /u-
Xp6 vj.
ZM 1: otv velikoty bo i dobroty dêh po razmyslu i rodiieh ihr, mii-drbstoujetbsq. Tu gre za besedilo po grškem: Ы yap /uyéDovg xal x«ÀÀnvf<s KTiaiiâroiv di'aAâywç ô yereoiovpyàç aùzi'tv öewpeuai Sap 13.5. la tekst je znan še v dveh csl. verzijah: ot oeličbstoija i krasotnyja toari bes prê tooritelb niiliiMi bivajetb v kroniki Ceorgija Hamartola (LM 67); o 17, veli-čbstva i dobroty zbdunii po obrqzdeniju videti, po nemuže obrazu rodo-toorbcu itn, s?,z'dati jq Supr 534. 2—4. Za pehai ima vseh 8 rokopisov pri Bodjanskein тпъг1оъ estb, v rokopisu sijskega samostana pa je na
«
■
lern mestu zapisano mdn estb (LKM 328). Besedilo pri Georgiju Hamar-tolu je glede tega glagola najbližje grškemu originalu, Supr pa ima na tem mestu parafrazo in zato ne more pri razlagi nič pomagati. Očitno je, da se zapisek тьНоъ estb opira na neko okrajšavo v starejši predlogi, ki jo je prepisovalec napačno prepisal, ker je ni razumel. Popačeno mesto je popravil v mudrbstvujetbsq Bodjanskij v Cten. 1865, 1, njegov popravek so nato splošno sprejeli (gl. LM 67). Pisec grškega ZM je imel navado, da biblijskih citatov ni dobesedno navajal. Tako je tudi tukaj &ea)çetiai zamenjal s sinonimnim <pQovelzai, prevajalec v slovanščino pa je, namesto da bi bil poiskal besedo za pojem opaziti, videti, izbral glagol za pojem premišljevati, preudarjati. Na ta način je v csl. ZM prišlo modrbstoujetb sq ki se pozneje pri prepisovanju preko modro estb izma-ličilo v mbrtoo estb. Glagol <j>çovelv se v evangeliju prevaja z mysliti, v apostolu pa zmeraj z modrbstoooati (Jagič, Ap 111 52). Miklošič navaja v Lex. ta glagol iz hilandarske krmče XVI. stoletja.
ZM 1: i Svmbrtiju osu/.b. V stcsl. se osoditi navadno ne veže z instru-nientalom; xazaxQi'veiv &avâi<i> (tudi eig t}dvaxov) se prevaja z osoditi na Sbmrbtb (tako M t 20. 18, Mk 10. 53, Supr 58. 20), samo Supr 60. 29 beremo: a ne S7,mriiti osoždem bodi, kjer je grški dativ tudi v stcsl. dativ. Za ŽM smemo sprejeti kot grško predlogo: *al ïïavdzto xazaxpfvag.
ZM 1: Nestorija razdrušiša .чъ obseju blqdiju. To mesto so prevedli M, B, P: vicerunt, G: destruxeriiot. Nenavadni glagol razdrusiti v zvezi s človekom postane razumljiv, če za grški tekst domnevamo obliko xa&etÀov. Glagol xaOaiçelv pomeni namreč porušiti, podreti, pomeni pa tudi obsoditi. ZM hoče povedati, da so Nestorija in njegov nauk obsodili.
ZM 1: mnogi) mqtežа... izg-unaobše proklqsa. Pomensko se upira, da bi zmede »izganjali«, pričakovali bi, da se ol>sodijo, zavrnejo, zavržejo. Verjetno je prevajalec v grškem žitju bral namesto deležnika Siwodfievoi (od glagola бш&еш&си od sebe odbijati, zavreči, Dokler 198) deležnik ihùjÇd/icvoi (od glagola 6uôxca&ai goniti, pred selx>j poditi, Dokler 199). Na napako podobne vrste je za ŽM 5 že svoj čas opozoril A. Voronov, ko je razlagal deležnik naučbša tako, da je prevajalec po pomoti zamenjal ptcp. fut. xaza<ji>ioovies » ptcp. uor. xaraair/aavTeg. K tej razlagi pripominja Jagič, da je »eine äusserst glückliche Conjectur« (JA 4, 106).
Pri naštevanju Metodovih dobrih lastnosti ZM 2: jarostb, tiliostb, milosti,, Ijuboob, strastb i tbrtpênije prvâ beseda ni primerna; jarostb pomeni namreč ira, furor, indiignatio,#iv«5s, n. pr. êrostb gnêoa tooego Ps. sin. 68. 25, <5 »v/lüg гцç dppïs, furor irae tuae; gnêm, i jarostb Rim 2. 8, öpyii »al &v[4ôs, im et indignatio; i isphniüq sq obsi êrosti M I.k 4. 28,
xal ènÀfia&^oav ndvreg övpov, et repleti sunt omnes ira. M je prevedel auste-ritatem, B, P: iram, G: severitatein. Grška beseda &v/i6g pomeni lahko (tako kakor 1. animus) jeza, strast, lahko pa tudi srčnost, odločnost, pogum. Naštevanje samo razodeva, da je hotel avtor ob Metodovi skromnosti, usmiljeiiosti in potrpežljivosti poudariti predvsem njegovo odločnost, neustrašenost; za kaj takega pa jarostb ni primerna beseda in priča, da prevajalec žitja ni imel srečne roke, ko je za &vfi6g iskal slovanskega sinonima. Za 1. severitas bi bil imel grški tekst dnotopia, csl. prevod pa otzsečenije, n. pr. viždb ubo blagostb i otbsečenije božije Rim 11. 22, Гбе ovv XçrjoTÔitjta xal алого it iav {ïeov, vide ergo bonitatem et severitatein Dei.
ZM 5: Sbtoori 7.Q Do tomb knqzii lêta mnoga. M: multis in eo prin-cipatu annis transactis. В, P, G: peractis. Za prebiti, preživeti cerkvena slovenščina ne uporablja glagola sotvoriti, ampak prêbijti in prevaja z njim grške glagole péveiv, ôiayfyveo&ai, бlazeÀelv. Izmed teh je treba za ta primer izbrati tistega, ki mu v slovenščini, seveda v drugačni zvezi, lahko ustreza tudi Sbtvoriti. Tak je od teh samo SiaisZstv, ker pomeni preživeti (ßtov, ?тг[), dokončati, dovršiti, vztrajati, ostati (Dokler 186). V Supr se ta glagol prevaja, kakor pač zahteva pomen, ali kot prêbijti (be st,na prêbysç do svêta 71. 3) ali pa kot sztooriti (trudij jqže Sotvori tu sêdq 274. 3). Prevajalec ŽM je v zvezi бштеЛгјоад лоЛЛа hi] nespretno izbral neprimerni slovanski sinonim.
ZM 4: priključbšju že sq vremeni takomu. Ta stavek stoji na začetku poglavja in zaimek takomu nima pravega pomena, ker ne vemo, na kaj kaže. V prejšnjem poglavju nima opore, tam se govori o spokorneni me-niškem življenju, tukaj pa o misijonski poti. Ta stavek spominja na: priključbšju sq dbni potrebami Z Mk 6. 21, yevofitvijç iu<4ms tvxai'çov, cum dies opportuiius accidisset; očitno je, da ima tudi naš stavek podoben pomen, da pomeni 1икъ ugoden, primeren. Vprašanje je seveda, kako je mogel priti do takega pomena. V Supr se s 1икг(žde) prevaja tudi g. Sfioioç (381. 2, 384. 24) v pomenu podoben, enak; ista grška beseda pa pomeni tudi primeren, ugoden (Dokler 544). V stavku yavo^ivov xaiçov 6/ioiov jo prevajalec med slovanskimi sinonimi izbral spet nepravega. Prevajalci v latinščino so nekateri takomu kar prezrli (M: cum vero tempus venisset), В je izraz tako vrêmq razumel kot occasio, P in G pa sta kombinirala oboje: talis occasio.
ZM 5: i sutb оъ ny Vbšbli učitele množi krbstijani iz V lain, i iz Сгькъ i iz Nênibcb, učnšte ny različb. Prevajalci v latinščino so to besedilo dobesedno prevedli (n. pr. G: venerunt ad nos dootores christiani multi,.. docentes nos diverso modo). Slovenski prevod: in k nam so prišli mnogi

učitelji... ter nas učili različno (Grivec, ŽKM 116), kaže, da je treba to mesto razumeti nekoliko drugače. Rast isla v namreč v pismu pripoveduje, da so v deželi tuji misijonarji in da ljudstvo različno učijo (še zdaj, ko Rast isla v to pismo piše). Sintaktična analiza tega stavka pove, da je perfekt mtb оъзъН dobeseden prevod grškega rezultativnega perfekta elueÀrjZi'&eoav (prišli so = tukaj so). Misel, ki jo kaže omenjeni latinski prevod, bi ŽM verjetno drugače povedalo: Vošbdzše оъ ny učitele množi ... učqtb ny ruzličh. To mesto v ŽM razodeva, da prevajalec ŽM ni vedel, da je funkcija perfekt a v slovanščini drugačna kakor pa v grščini.
ZM 5: na molitou sq naložista. Takšna zveza se ne čuti slovanska in tudi ni poznana v stcsl. spomenikih. Vir zanjo je treba iskati v grškem medialnem i.-tirîd-ea&ai, ki pomeni lotiti se, poprijeti se česa (Dokler 504). Slovanska je pri tem pravzaprav samo konstrukcija s predlogom na. Takšne razlike med grško predlogo in csl. prevodom so mogoče. Tako so g. f'xeod-ai vivos prevedli v csl. jeti sq о сеть, n. pr.: prêpodobbnyi božii svqtiteh jq sq o molitve jaže къ človeku boži ju- lakov и Supr 530. 17,
Ô воюд tov &eov lepevg е}'%£то irjç "ipôj tov üv&qüwov tov îleov Idxoßov ЫеаСад. Lallko
pa je pri istem glagolu ohranjena tudi grška konstrukcija: lakov-,, že iniu sq poti oedoštaago оъ пйгъ Supr 527. 22, ô il '\dy.o>ßog zf/ç ôôov 1ћ1 tùv koo/iov dyovoqg ла/iôftei'og гГ]д л о oe! ад еУуето ; ill) i je Že put i se jelb Ž К. 8, pil t i s q jato moravbskaago ŽM 5 (gl. še Miklošič, Lex. 1168). O istih dogodkih kakor ŽM 5 govori tudi ŽK 14: na molitou sq naloži L 3. 4. 10—12, 14, 16, 11, na rnolitvu sq vda 2, 7, 15, na molitou se oi.dastb 13, G, R. v 5, 6. 8, 9 je glagol izpuščen. K temu prim, še: i VodaVo sebe na molitvo Supr 520. 4. Da je bil glagol naložiti sq v takšni zvezi res nenavaden, se vidi že po tem, da ga od 16 rokopisov ŽK pri Bodjanskem (Čten. 1863 II, 1864 II, 1873 I) pozna samo 8, štirje imajo obdati sq, štirje pa so glagol kar izpustili. Vprašanje je seveda, ali ni tudi vzduti sq grecizem (ôiôôvai éavtdv eïg ti, ukvarjati se s čim, Dokler 190), na to še posebej spominja sebe v Supr (namesto pričakovanega sq).
ZM ?: pače možeši купи, spasem, byti. Bodjanskij in Miklošič sta ta stavek razumela kot vprašalni stavek (M: qua enim re melius pote« salvus fieri?), drugi so v besedi к уть videli relativni (G: quo magie equidem salvus fieri potes) ali demonstrativni zaimek (В: hac re enim potes melius salvus fieri), Pastrnek pa ga je prevel kot finalni veznik (quo mugis salvus fieri poesis). V našem primeru stoji купи, za g. ко!ц v pomenu kako (Dokler 629), v grščini se poleg tega rabi tudi ко/г; йбф. Pravilnost te razlage potrjuje ŽK 11: Sovêh ivorqhu, kyi/пъ sq by putenn, paky Vbmêstili оъ przvy čim.

ŽM 8: ona že uoedeocša apostohskago stola dostojašta naša stranij. la stavetk je značilno grški: ovtoi ôè inr/vùmeç тоВ^ИлоотоЛшоб д-QÔvov лроа-\v.ovia là fit'çtj vfiüv, in sicer ne toliko zaradi predikativnega deležnika v zvezi z glagolom zaznavanja, ki je sicer mogoč (tudi v stcsl. (Vondrak, Gr.2 610), ampak v prvi vrsti zato, ker je glagol dostojati v osebni rabi in vrhu tega v pomenu, ki ga v csl. nima. V csl. je ta glagol zmeraj brezoseben (eçeoiiv, бег, licet, opportet), grščina ima za to tudi glagol npooijv.eiv, ki lahko pomeni, in sicer prav tako v brezosebni rabi. imam pravico do česa, pripada mi kaj. Včasih se лçoufjxeiv rabi tudi osebno, na primer
iv	гoîg tov лQÜy|lаlog éxâazoig лрооцноыпг Platon, Leges 643 b). Takšna osebna raba je vidna tudi na navedenem mestu v ŽM 8.
ŽM 8: ašte že koto... načbiietb dbrznuvo inako razorašlali dij. Prislov inako je odveč, saj je njegov pomen že v samem glagolu zajet. Ta pleonazem imajo vsi rokopisi. V grški predlogi je moral stati glagol ёгеробсбаикаЛеТг, kar se navadno prevaja inako učiti, n. pr.: ušle li kto inako učitb 1 Tini 6. 3, eï ng iiеробгбаахаЛег. Prevajalec je k dobremu prevodu razoraštati po nepotrebnem zaradi prvega dela grške zloženke pritaknil še inako. Miklošič je čutil tu pleonazem in se mu je ognil s prostim prevodom: si vero quis... ausus est vos aliter d ocen d o perdere, drugi pa stilistične napake niso opazili in so dobesedno prevedli (aliter seducere vos).
ŽM 9: mnoganio že гёсыш progonenann, i ne moguštemъ protiou emu otoeštaoati. U, 4—7 imajo progonenamrza to so se v svojih izdajah odločili tudi M, Š, B, P, P. V rokopisih 2, 3 je proglagolenatm,, 8 pa ima skvarjeno besedilo: proglagola gorê nam«. Kaj je prvotno, progonenaim ali proglagolenatm in kaj naj to pomeni? Po mojem mnenju je prvotna prva oblika, ki jo pozna tudi večina rokopisov. Csl. progoniti je tukaj
v	nenavadnem pomenu, ker gre za dobeseden prevod g. tubxeiv, ta namreč lahko pomeni tudi pripovedovati, obravnavati, tožiti (Dokler 190), ali pa imamo opraviti z metaforo: beseda je preganjala besedo, obtožba obtožbo. Podoba prepisovalcem ni bila razumljiva in, ker je šlo za besede (reči), so iz progonenamz napravili proglagolenann,; vendar tudi progla-golati ni mogel odpraviti vse nejasnosti, ker ne pomeni govoriti, ampak izpregovoriti (i izgznanu bêsu proglagola nêmy Mt 9. 33, Lk 11. 14, xal ixßXrjiUvxog tov 6aiftovlov iXäXrjaev à xiotpAg ) ; zato je razumljivo, zakaj je pisec 8 tekst popačil.
Na grško predlogo kaže v tem stavku tudi protiou emu otoeštaoati za g. àvTiXi'yeiv, contradicere, ugovarjati. Za to poznata evangelij in apostol protioiti sq, prerekati, оъргёкц glagolati, prêkorêcbstoQoati (Jagič,
Ар III 23—24). Podoben prevod kakor v 2M beremo iudi v Supr 317. 24: i duša oto zemïb ispodbiiiihb Шгъгепа by st г, ni dijavolu proiioo glago-Foštu, poleg tega pa tudi: ašte li leto ješte оъргёку glagol'etъ Supr 346. 29. Prim, še: ne prêkoglagološte, ne kradušte, пъ obso vêrô jaoleošte blagô Pand. Ant. XI.stol.; оъ ljudehö перокогюуЪъ i prekoglagolioyln Ust. krmča (prêkoslooioyimo Efrem. krinča), gl. Srez. II/4. 1654.
ZM 11: ašte mi sq obeštaješi na soqtyi Petfooz dbnb s~o voi svoimi sbtooriti и mene. S prevodom: fore ut diem sanoti Petri cum militibus tuis apud me transigas (B, P, G), so se prevajalci oddaljili od besedila v žit ju, ker so prevedli objekt (diem), žit je pa ima prislovno določilo. To so storili, ker niso prav razumeli glagola Sotooriti. Bolj se je približal csl. besedilu M: te cum militibus tuis festo sanoti Petri die apud me futurum. Ko bi v ŽM ne bilo predloga na, bi se s7,tuoriti dalo razložiti kakor Sbtoorb ŽM 3 (gl. spredaj) in bi bil prevod B, P, G dober. Ena od možnosti bi bila, da bi za grško predlogo suponirali glagol xa&wtdvai ; ta namreč pomeni kot intranzitivni glagol priti kam, dospeti, kot tranzi-tivni pa ima tudi takšne pomene (Dokler 390). ki za csl. upravičujejo prevod sotooriti (n. pr. gorbkoje shuhko sotooriob Supr 430. 19; fočbjo а by jejq poslušal7, ti ugodije jei Sotoorih Supr 365. 27). Glede ustroiti, utoarjati za xa&wzdvai gl. Jagič, Ap 111 118. V žitju bi potemtakem šlo za posplošitev tranzitivnega glagola v intranzitivno га1м>; takšna po-splošitev sicer v csl. ni znana, se pa ujema z jezikovnim značajem ŽM. Vendar se ta razlaga razbije ob prislovnem določilu и mene (=pri meni), ki je v takšni zvezi nemogoča. Zato mislim, da je bila v grškem ŽM izražena misel, naj Svetopolk obljubi, da se bo na Petrovo s svojimi vojaki zbral pri Metodu; za zbrati se je v grški predlogi utegnilo stati ovviozdvau ali medialno ovviazaad-ai. Kot tranzitivni glagol ima ovvicrzdvcu med drugimi tudi pomen urediti, ustvariti (Dokler 731), torej takšnega, da ga je bilo mogoče prevesti v csl. kot Sbtooriti. Kot ilustracijo za to prim.: ašte bo jaže razorihъ, si раку S7,zidaj и, prêstuplenika sbtoarqju Christ. Gal 2. 18 (Siš. sbstaoljaju), el yùç б xazi'Avoa taùia nâXiv olxoöofiü, 7raça/?ct-rt]v ffiavzdv ovviozâvo).
'ZM 12: jaže Ibstb doizaše. Lhsti, so prevedli M, P, G: dolus, В: error. Vsi rokopisi ZM imajo Ibstb, lestb, samo 2, 8 pa Ibstecb. V prvotnem csl. besedilu ŽM je bilo hstb, to pa za g. tzàûvoç. Ta grška beseda ima dvojen pomen: slepar, zapeljivec (seductor) in zmota, sleparija, spletka (fraus, dolus), gl. Dokler 621. Prevajalec je zmotno uporabil drugi pomen, ki se sicer v csl. nikdar ne izraža z hstb. Eden izmed prepisovalcev ŽM je pozneje čutil, da hstb na tem mestu ni dobra beseda in jo je popravil
v Ibstbcb. Z njo je bil namreč mišljen hudič, prim, k temu hstbcb dijaooh, Supr 355. 4 za g. 6 бш[1оЉд.
ŽM 13: i ne oslušavb ni o čbsombže. Ko bi bil pravilen prevod, da mu cesar ničesar ni odrekel (M: neque in ulla re refragatus; B, P: nulla re ei recusata, G: neque ulla re ei recusata), bi bil ta stavek samo stilistična variacija misli, ki je zapisana neposredno pred tem: vbsju že volju jego Sbtoori, jeliko hotê. Recimo, da bi bil hotel pisec prejšnjo misel dopolniti ali jo posebej poudariti, potem bi bil nadaljeval s stavkom iste vrste (i ne osluša); v resnici pa je namesto določnega glagola postavil deležnik in ga hkrati z obema naslednjima deležnikoma povezal z novim predikatom: i ne oslušavč ni o čbsombže, obljubh i odarb vehmi, provodi i раку do svoje go stola. V tej konstrukciji pa misel, ki jo je avtor izrazil z deležnikom oslušaob, ne more biti variacija prejšnje misli, ampak ima svojo, novo vsebino in pove eno izmed okoliščin, v katerih se dogaja novo dejanje, izraženo s predikatom provodi. V začetku 13. poglavja ŽM se pripoveduje, da so Metodovi nasprotniki govorili, da se cesar nanj jezi. To se da razumeti samo tako, da je bil cesar nanj jezen, ker da je Metod zlorabil njegovo zaupanje. Metod se je pred cesarjem popolnoma opravičil, zato smemo pričakovati, da bo v ZM na tem mestu posebej povedano, da cesar prav nič ne dvorni o pravilnosti njegovega dela. In prav to je pisec povedal, ko je zapisal: i ne oslušavb ni o čbsombže, le da je bilo to v grškem besedilu foèx dnioT^aagJ jasno povedano, v slovanskem prevodu pa je zabrisano, ker prevajalec ni imel srečne roke, ko je moral izbirati med pomeni glagola dmorelv (ne verovati, ne zaupati, dvomiti; biti nepokoren). Gsl. glagol, ki si ga je izbral, je zmeraj refleksiven (znan mi je samo en primer nerefleksivne rabe: ašte li oslušaeH im~o S Mt 18. 17, vsi drugi spomeniki pa imajo ašte že ne poslušaeti, i lu,). V ZM se tukaj kaže neka nestalnost glede rabe predloga, vsi rokopisi razen U imajo namreč: ni pri česonuže. To po vsej verjetnosti kaže na to, da prepisovalci besedila niso razumeli. V stcsl. spomenikih sem za oslušati sq, g. dnuneiv našel en satn primer: ne oslušao-o sq sbnide iгъ pustynq Supr 191. 7 (= bil je pokoren), zato je glede rabe predloge težko kaj reči.
ŽM 13: provodi i раку slavbno do svojego stola, takože i patriarha Cesar in patriarh sta Metoda po končanem obisku poslala nazaj na njegov škofovski prestol; M je to dobro zadel, ko je provodi prevedel z niisit. Drugi prevajalci so sem postavili coniitatus est. Grški glagol nçonépneiv pomeni sicer res spremiti, razen tega pa tudi odposlati, odpustiti, v mediailni obliki (od)poslati od sebe (Dokler 654). Za csl. раку tiči g. ndXiv, pomeni pa ali spet, znova ali pa nazaj (Dokler 571). ZM na
lern mestu pripoveduje, da sta cesar in patriarh poslala (od sebe) Metoda nazaj na Moravsko, ne pa, da sta ga spremila do njegovega prestola.
ZM 17: takože obsq viny otsêko po оыse strany. Zveza po obse strani) je bila problematična že za nekega zgodnjega prepisovalca ŽM, tako da jo je popravil v oto obsq strany 2—8. Očividno je, da že prvotno cel. besedilo ni bilo razumljivo, razumeli ga tudi niso pozneje prevajalci v latinščino. M ima za to undique, В ex sua parte, P in G ex omnibus par-tibus. Za predlog po z akuzativom v krajevnem pomenu (v tej smeri je pri besedi strana z izrazito krajevnim pomenom treba najprej iskati razlage) v stcsl. ni ravno veliko primerov, tako mi je iz evangelija znan samo en primer: bodotb trosi po mêsta M k 13. 8. eoovzac aeiauol xarà zônovç (po mnogih krajih bodo potresi). Nekaj več jih je v Supr. na primer i obrazy zlat y postaobjq ti po obse gradi) о ь se je obseTenyjq 1. 24, xal an] Лад Xpvuàg nii](то) arov y.mà nàaav ло//,к tijç oiy.ovtu'vijç. Ce bi se odločili za krajevni pomen, bi sup oni ra Ii grško ката nàaav yv>Q v (per totam regioneni. po vsej deželi); M je torej napak prevedel undique, ker je za csl. tekst prevzel varianto U. Isto varianto je sprejel tudi P, prevedel pa je po csl. varianti, ki jo je bil zavrgel. Mogoča pa je še druga in, mislim, verjetnejša razlaga. Eden izmed grških sinonimov za csl. strana je fiéçoç; fraza X та fiépoç ali dr« /u'ços pomeni izmenoma, eden za drugim (Dokler 494). To mesto v ŽM bi torej pomenilo, da je Metod odbil vse obdolžitve eno za drugo. Motiti nas ne sme. da je v grški frazi samostalnik v ednini, csl. pa v množini, saj stoji n. pr. za g. хата xaiçôv (secundum temp us) v stcsl. mt Dbsê leta ZM Ju 5. 4, medtem ko iina A na osêko orêmq (od časa do časa). Prim, še: po obsê lêta ZM Lk 2. 41. xal' rrog (vsako leto — leto za letom).
ZM 17: ušla mnogorectnyih-o zagradi. Avtor ZM tukaj prosto navaja Ps 62. 12: 3ti ivecppdyt] ок'1,иа ЛаЛосгтшр uôixa, v Pe. sin.: êko zajqsq sq usta glagoljoštiimb nepraozdo. Avtor je po svoji navadi, da iz sv. pisma ne navaja dobesedno, tukaj zapisal namesto ЛаЛоьртыр «<îix« pomensko soroden izraz лоЛьуЛшаашр (=obrekljivcev).
ZM 17: kogo čuješi... оъ učenicehz sooihb, da by of učenija iooego t ehe nastohnikz byh. В, P, G so kogo čuješi prevedli: quem agnoscis, M pa primerneje: quem (lignum iudicas. Csl. čuti je namreč sinonim za različne grške glagole: yiyvwaxeiv, vociv, xatavoelv, aiaiïdvtaUai (I. vid ere, scire, cognoscere, intelligere, eentire; si..čutiti, spoznati, vedeti, zvedeti, opaziti). Metodovi učenci so svojega učitelja vprašali: Kdo od tvojih učencev misliš, da bi ti bil naslednik v učenju? Misliti, meniti, biti mnenja pa csl. čuti ne pomeni, da pa se to povedati z g. glagolom yiyvd>-axeiv; ta lahko pomeni: 1. spoznati, opaziti; 2. misliti, meniti, biti mnenja

ali prepričanja (Dokler 155). Samo za glagole 1. skupine ima csl. laliko čuti, zato bi v tem stavku pričakovali kogo mbniši (quem putas). Prevajalec se je torej med csl. sinonimi, ki jih je imel na razpolago, spet odločil za neprimernega.
ŽM 17: učeno že dobrê оъ latinbskyja knigy. V stjcisl. spomenikih se glagol učiti (sq) ne veže s predlogom or, in akuzafivom. Najbolj navadna je zveza s samim daiivom, prepozicionalne zveze so deloma v navadi pri zloženkah. 11. pr. prOUCcil Z6 .S'Ç U o blagooêrstoii 1 Tim 4. 7, yvftvdÇs 6i oeavtàv nçàg euvtßeiav. Zaito je tudi razumljivo, da imajo vsi rokopisi ŽM razen U tliillČeilo, Nenavadna prepozicionalna zveza se da najlaže razložiti, Če za grško predlogo domnevamo yeyvuvanutvog леџ1 га Àazivixà y паи -/taza ali èv zoîç Лаипхо/д yçduiiaaiv-
ŽM 17: otšbdo оъ сьгкъоь i netnogyi кахаоъ blagodali. Izraz i ne-mogyi je P dobesedno prevedel: et non potens, В pa se je precej odmaknil od csl. originala: et non multum locutus. Pravilno sta razumela M in G: quamvis infirmus. Grška predloga je na tem mestu morala imeti xai d'ii'varog. Ta pridevnik ima dva pomena: nemogoč ali pa brez moči, slab (do&evfjg, infirmus). Za prvi pomen ima stesl. nemogy (nemogoštuumu Supr 373. 14, elg гд dâvvawv), pa tudi петоЫьпъ (nemošibno bo zakonu Rim 8. 3, гб уаџ dôvvaiov гоЪ vöftov). Za 1. infirmus ni v csl. nobenega primera z nemogy, ampak samo z пето.Иьпъ, nedq/.ьпъ. Kar naj bi tukaj prevajalec ŽM povedal, bi se csl. glasilo i петоНьпъ.
Precejšnjo preglavico je slavistom delal stavek: кагаоъ blagodati cesarq i knqzq itd. Konstrukcija stavka kaže, da je blagodati infinitiv, vendar ne stcsl. in ne csl. takšnega glagola ne premoreta. Miklošič je bil mnenja, da bi bilo treba brati blagodaliti (opombe str. 29) ter je prevedel: praedicans gratias egit imperatori itd. Vendar v csl. tudi tega glagola ni. Drugi so prav čutili, da mora tukaj stati glagol s pomenom blagosloviti (etXoyetv, benedicere), niso pa vedeli kaj početi z deležnikom kazaoo in so ga pri prevodu kar izpustili (B, P, G: benedixit). Nihče se ni vprašal, od kod je glagol blagodati. Za pojem blagosloviti ima csl. tele glagole: blagosloviti, blagoslooestiti, blagoslooesbtoooati, blagoslooati (Jagič, Eut. 32(), Ap. 111 50), glagola blagodati ali blagodêti ni. Ps. sin., apostol, Supr. sicer poznajo blagodêati, vendar v pomenu eiepyezetv, dya&oeçyeîv, Euch, sin. eèaçemeîv, dalje Cloz., Supr dobrodêielb eieçyezijs, ki je nomen agentis k *blagodêti, Euch. sin., apostol, Supr blagodêanije cùepyevîa (za mlajše spomenike gl. M Lex. 24s.). Nobena teh zloženk in tudi ne samostalnik blagodatb ali blagodêtb ne izraža v svojem drugem delu pojma, ki se skriva v -Aoyeiv ali 1. dicere. Ker blagodati očitno pomeni blagosloviti,
je treba poiskati razlago, ki naj razjasni, kako je ta beseda prišla do tega pomena. Najprej jo je treba popraviti v blagodêti, ker je tako obliko morala imeti, ko je bila prevedena iz grščine. Z besedo blagodêti je bil dobesedno preveden grški glagol eûXoyeîv (prim, dêti v pomenu reči, govoriti ŽM 2, 9). Seveda je takšna beseda bila in je tudi ostala umetna tvorba; ker je prepisovalci niso razumeli, so jo spravili v zvezo s samostalnikom blagodêtb. Poleg blagodêtb pa se v najstarejših stcsl. spomenikih rabi dubleta blagodatb (Jagič, Ent. 282 s.), zato se je tudi poleg blagodêti pojavila dubleta blagodati, kakor je zapisana v U (zapisek v 2—8 ne pove o tem ničesar, ker je tam beseda okrajšana: blgdti).
Drugo ne dosti manjšo težavo je slavistom delala beseda kazaob* B, P, G so jo kar izpustili. Zastaviti si je treba vprašanje, ali je treba brati кагаоъ ali kaza in, če obvelja drugo, kaj je potem оъ. Konstrukcija stavka je takšna, da na tem mestu ne bi pričakovali deležnika, pa naj gre za grški ali slovanski stavek. Pomenski poudarek je na izrazu: naročil je blagosloviti, in tako poudarjena misel mora biti povedana z določnim glagolom in ne z deležnikom. Vrhu tega je za uglajeni slog, ki je viden povsod v ŽM, malo verjetno, da bi zapored stali trije deležniki (зъЬьгаоъ-šeniT, že sq... оьвётъ Ijudbrm,, nato оъёьс1ъ in končno še кагаоъ). Sledeči določni glagol reče spada že k novi misli in novemu stavku. Odločiti se je treba zato za branje kaza (5. sg. aor.). Kam z -Dr,? Rokopis 2 ga piše kot predlog: kaza оъ blgdti, in tako beremo tudi pri Šafariku: kaza оъ blagodêti, vendar s previdnim dostavkom v opombi, da je кагаоъ razvezal v kaza оъ on sam, »ačkoli ani fini všecky grammatic'ké nesnâze odvarovâny nejsou«. Pred infinitivom nima predlog оъ pruv nobenega pomena, zato je edini izhod v tem, da si оъ razložimo kot glagolsko predpono. Mislim namreč, da avtor v grškem žitju ni zapisal infinitiva tvXoyeïv, ampak èvevXoyelv, ki ga pozna svetopisemska grščina (Dokler 256), prevajalec pa ga je zvesto dobesedno prevedel.
Gradivo, ki sem ga navedel, daje, mislim, zanesljivo oporo za trditev, da je bilo ŽM napisano v grškem jeziku in da so ga šele potem prevedli v cerkveno slovenščino. V jeziku csl. ŽM je precej posebnosti, ki so značilne za moravsko obdobje stare cerkvene slovenščine. Prevajalec ŽM je torej moral pozneti moravsko narečje Metodovih česov, tek človek pe je mogel biti samo kdo od pregnanih Metodovih učencev. Reči smemo zelo, da je csl. prevod ŽM nestel najpozneje v 1. desetletju X. stoletja,

Vita Method i i
grški izvirnik pa najbrž ne dosti prej. O starosti cel. prevoda priča aku-zativ sg. m. pri imenih za bitja, ki je v sedmih primerih še enak nom. sg., n. pr. oêrujo оъ edino bogb 1, na svqtyi duhu 1, posoli takb mužb 5, čbtutb apostole 8. Na slovanski severozahod kažejo besede: papežb 1, 12, nibtiisbskyi 3, nibša (po navadi pojasnjena z besedo službba) 8, 10, 11, kupetra 11, praobda (= resnica) 9 (2-krat), račiti 4, eter~o (povečini samo U, drugod že nêkyi) 6, 12, 16 (prim. Supr 9-krat etero: 45-krat nêky), dêti (=reči, govoriti) 2, 9, nepbšteoati (U, drugod že pomysljati) 16; mogoče tudi: nepriêziib 1, 14 (pogosto tudi v Supr) in da (=in) 4, 5 (2-krat), 8, 9.
Odgovoriti je treba končno še na л-prašanje, kakšne narodnosti je bil prevajalec csl. ŽM, ker za avtorja grškega žitja smemo z gotovostjo domnevati, da je bil Grk, ki je z Metodom deloval v Panoniji in na Moravskem. Ni verjetno, da bi bil prevajalec Slovan, ki bi ne bil dobro poznal grščine. Slovan bi bil v primerih, o katerih smo govorili, čutil, da niso slovanski in da so za Slovane nerazumljivi. Grško ZM je v cerkveno slovanščino prevedel GA, ki je poznal moravsko narečje izza svojega večletnega bivanja na Moravskem, vendar ga pa ni poznal toliko, da bi bil mogel brez napak prevajati. Precejšnji odstotek resnice je najbrž v trditvi, da je grško ZM in csl. prevod delo enega in istega človeka. Analiza csl. spomenikov, ki segajo s svojimi začetki v konec 9. ali na začetek 10. stoletja, bi mogoče pokazala sled za avtorjem ZM.
Citati iz ZM so po besedilu uspenskega rokopisa (LM 67—78); iz tehničnih razlogov so prepisani v latinico.
Kratice: ZM — Zitje Metodija, rokopisi: U (uspenski), 2—8 po objavi Bodjanskega v Čten. 1865 1. ZK — Zitje Konstantina, rokopisi 1—16 (Bodjanskij, Cten. 1863 II, 1864 II, 1873 I); G = rkp. Vladislava Gramatika 1469; R = rilski rkp. istega pisca 1479; II = hilandarski rkp. M — Fr. Miklošič, Vita s. Methodii, 1870. MLex — Fr. Miklošič, Lexicon palaeoslovenico-graeeo-latinum, 1862—63. В — V. A. Bilbbasov, Kirillb i Methodij, 1868. P — Fr. Pastrnek. Dčjinv slov. upostolû Cyrilla a Methode, 1902. G — Fr. Grivec, Vitae Constantini et Methodii. AAV XVII. Grivec ZKM — Fr. Grivec, Zitja Konstantina in Metodija. 1951. LM — P. A. Lavrov, Materialy, 1930. LKM — P. A. Lavrov, Kirilo ta Metodij, 1928. Safarik — P. J. Safarik, Život sv. Methodia2, 1868. Čten. — Ctenija vb imper, obščestve istorii i drevnostej rossijskiln, pri moskovskonvb universitetê. Jagič, Knt. — V. Jugié, Entstehungsgeschichte der ksi. Sprache, 1913, Jagič, Ар. — V. Jagič, Zum aksl. Apostolus, 1919—1920. Dokler — A. Dokler, Grško-slovenski slovar, 1915.
Résumé
L'auteur avance la théorie que la Vie de Méthode ne fût écrite qu'après sa mort, en Bulgarie ou en Macédoine, et en langue grecque. L'auteur de cette biographie serait un Grec ayant collaboré à la tâche de Méthode en Moravie et qui aurait traduit lui-même cette Vie en slave ecclésiastique. Il aurait appris la langue slave en Moravie, d'où les moravismes de la traduction qui cependant laisse voir que l'auteur ne connaissait pas la langue assez bien pour éviter les erreurs. Il a en effet traduit de nombreux termes grecs par des synonymes slaves assez mal choisis. L'auteur de l'article pense que la Vie et sa traduction dataient de la fin du IXe siècle.
L'auteur a concentré ses efforts sur l'analyse critique du texte. 11 étudie en particulier les expressions et les phrases suivantes: pomyslqi po mahi 1; mudrbstoujetbsç 1; s'umhrtiju osužh 1; mqteia izg'i,nao%še 1; jarostb 2; этЛоогЬ mnoga leta 3; orèmeni takomu 4; sutь o'bsbli 5; na molitvu sç naloïista 5; к уть 7; dostojašta 8; inako razoraštati 8; mnogami, гёсътъ progonenamrb 9; protiou otoeštaoati 9; sbtvoriti и mene 11; lustu 12; ne oslušavi, 13; provodi i раку 13; po oi.sç strany 17; mnogorêchnyih% 17; čuješi 17; ибепъ o latinu-skyja knigy 17; nemogyi 17; кагаоъ blagodati 17.
En conclusion de son étude, l'auteur cite les archaïsmes et les moravismes de cette Vie qui confirment l'ancienneté de sa traduction en slave ecclésiastique.
M i r k o Rupel
POVABILO IN ODPOVED G A Š P E R J IJ M E L J S S A N D R U
ZNAČILNA EPIZODA V RAZVOJU SLOVENSKEGA PROTESTANTIZMA
Povabilo Gašperju Melissandru, ki naj bi postal v Ljubljani Kreljev pomočnik oziroma njegov naslednik, je povzročilo zanimive zaplet I jaje in celo važen obrat v razvoju naše reformacije. Elze je 18631 prikazal to epizodo le v poglavitnih potezah, ne da bi bil izluščil njen globlji pomen; pozneje jo je odpravil še bolj na kratko, izvajajoč, da »je nastop Gašperja Melissandra, ki so ga poklicali na Gallusovo priporočilo, postal nemogoč«.2 Pred dobrini pol stoletjem je E. Böhl3 na podlagi novega gradiva v regensburškem mestnem arhivu dal zadevi večji poudarek, vendar ga je zanimala le v sklopu avstrijske reformacije in kot teologa, ki bi bil rad obranil flaeijansko smer in jo povzdignil, pa je 11. pr. poveličeval Klombnerja, zasenčil Trubarja ter očital zgodovinarju Elzeju pristranost. Ne Murko4 ne Kidrič5 ne omenjata Melissandra, tudi ne citirata Böhla.
Dopolnilo k regensburškemu gradivu" nudijo akti iz stanovskega arhiva v DAS. Na osmovi obojega gradiva naj pokažem idejna nasprotja in iz njih izvirajoča trenja med našimi reformatorji v času, ko je novo versko giliaiije na Slovenskem doseglo svoj vrh.
Eno poglavitnih zvez med nemškimi in avstrijskimi protestanti je vzdrževalo svobodno trgovsko mesto Regensburg. Med le-tem, Neubur-
' Elze Th., Die Superintendenten der evang. Kirche in Kraiii, Wien 1863, 32—33.
2	Elze 'Iii.. Primus Truhers Briefe, Tübingen 1807, 451.
3	Röhl E., Bejträge zur Geschichte der Reformation in Österreich, Jena 1902.
4	Murko M., Die Bedeutung der Reformation und Gegenreformation für das geistige Leben der Südsluven, Prag und Heidelberg 1927.
6 Kidrič Fr., Zgodovina slovenskega slovstva, Ljubljana 1929—1938.
" Nekaj regensburškega gradiva je v fotografskih posnetkih na voljo v NUK.
Sluvističnu reviju
209
goni in Lauingenom je bil živahen promet po Donavi; segal je tudi do Linza in Dunaja. V Regensburgu je od 1554 dolgo let deloval kot superintendent Nikolaj Gallus (Hahn), ugleden teolog, prijatelj in pristaš Matije Vlačica (Flacija) Ilirika. II Gallusu so prihajali iz avstrijskih dežel mladi ljudje, da jih je izpraševal in ordiniral. Ta Gallus je imel zveze tudi s Slovenci. Tako je 1562 prišel s svojim učiteljem Vlačičem v Regensburg Sebastijan Krelj in se osebno seznanil z Gallusom. Preden so kranjski dežebii stanovi nastavili Krelja za pridigarja, so ga poslali h Gallusu, da ga je ordiniral.7 Tudi ko so iskali v Ljubljani šolnika, sta se Trubar in Krelj obrnila na Vlačica in Gallusa, da bi le-ta priskrbela primerno osebo.8
Tako se je zgodilo, da so se gospodje in deželjani kranjski spet obrnili na Gallusa, ko Krelj zaradi bolezni ni mogel več opravljati odgovorne službe superin/tendenta. V pismu z dne 20. septembra 1567° so prosili za novega predikanta in med drugim takole pisali:10
Nach dem vnser furnembster predicant, lierr Sebastian Chrellius, ie lenger ie mher mit leibs schwacheit beladen ist, vnndt dann die andern vnsere pre-dicanten der kirchen nicht so wol vorstehen mögen, seindt wir dardureli bewegt vnndt verursacht, euch als einen beruembten Vorsteher der christlichen kirchen zuzuschreiben vnndt hiemit fleisig zu bitten, jr wollet gott zu ehren vnndt vns zu christlichem dienstlichen gefallen vnbesehwert sein, euch vmb einem gelerten teugliehen predicanten, der auch eines erburn lebens 4 vndt gueten wandels sei (wie dann inn diesem landt den predicanten, wo mann ihnen der lehr halben nichts aberhalten kan, aiiff jren wandel vndt leben achtung gehalten vnndt dasselb zu tadeln durch die wiederwerdigen vrsach gesucht wirdt) vmb zu sehen vnndt zu bewerben. Ob auch ein solcher tauglicher predicant möclit befunden werden, der neben der teutschen auch die windisch sprach (welche jnn diesem landt vntter der gemein geredt wirdt) roden könnet, das wer vmb souil desto besser. Wo aber kein solcher vorhanden noch zubekommen, so wollet ein predicanten, wie obstehet, der die teutsch sprach kan, zu wegen bringen. Vndt so derselb durch euch qualificiert be-
7	Dež. oskrbnik in odborniki kranjski Gallusu 12.avgusta 1563: izvirnik v Stadtarchivu Regensburg, Ecel. l, fasc. XX1I1 35.
8	Mirkovič M., Pokušaj Matije Vlačičaillirika da osnuje sveučilište u Regensburgu i u Celovcu: Rad 300 (Zagreb 1954), 562.
" Gospodje in deželjani kranjski Gallusu 20. septembra 1567: sodobni prepis v St.-Л. Regensburg, Eccl. I, fuse. LIX 150; koncept v DAS, stan. urli., fasc. 54, 10, 22.
10 Pri objavi nemških pisem je tu gotica prepisana v latinico; izvirni pravopis je ohranjen, vendar pišem ne glede na izvirnik z veliko začetnico samo prvo besedo v stavku in lastna imena, vse drugo pa z mulo; tudi ločila so spremenjena po današnji rabi. Moji dostavki so v oglatih oklepajih.
funden vndt fur genugsams teuglich vnndt erbars lebens erkent wirdt, so wollet vns denselben zum förderlichsten hieher gen Laybach schicken. Der «oll alß dann alßbalt zu seiner ankunft auff euer schreiben, so vns bei ihm zukommen wirdt, von vns vndt den Stenden ainer ersamen landtscliaft der augsp: conf: zu einem predicanten befurdert vnndt angenommen vnndt ihm geburliche besoldung jnmassen dem herrn Crellio eruolgt, gegeben vndt sonst dermassen gehalten werden, daran er sich billicher weiß nicht zube-sehweren haben wirdt.
Pobudnik tega pisma je bil Krelj, ко je čutil, da gre z njim h kraju. Tudi sam je deset dni kasneje pisal Gallusu.11 Ta dopis, ki je za Krelja kaj značilen, naj tu sledi v celoti:
Reuerendo et doctissimo Viro, Domino Nicoiao Gallo, pastorj Ecclesiae Christi, quae est Ratisponae, eiusdemque uero Episcopo, Suo in Christo se-niorj plurimum colendo. Regenspurgk.
Salutem à Domino JESV, unico piorum SERVATORE.
Reuerende vir, senior in Christo obseruandissime. Fuit hisce diebus hie apud nos Barptolomaeus Schoberus, cuius praesentia et colloquio ualdè sum exhilaratus, Jnprimis quod ex eo intellexj, te virum praestantissimum post longas infirmitates, uelutj procellas quasdam hactenus iactatum, tandem ad aliquem sanitatis portum, DEI benefieio, applicuisse. Dominus IESUS adsit tibj, teque in omnibus gratiae suae donis repleat atque confirmet, propter Hominis suj gloriam, et Ecclesiae suae, cuj nunc onus grauissimorum pericu-lorum et certaminum incumbit, vtilitatem.
Caeterum quod ad ine attinet, adhuc priores morborum tempestates cymbam corpusculj mej agitant, adeoque exercent duriter, ut mihj nunc, cum propter tussim organa spiritus grauiter laedentem, tum propter pedem, in quem nuper catharrus ex reliquo corpore defluere coepit, et acerrimos do-lores ciet, decuinbendum sit, et à concionibus omninö feriandum. Etsj uero 11011 dubito, quin Dominus pro sua pijssima voluntate, sit me aliquando oculis suae benignitatis respecturus, et pristinae ualetudinis uigorem mihi clementer redditurus: tarnen in hoc rerum statu meum esse existimauj, in id incumbere, omnemque curam intendere, quantum in me est, ut puritas doctrinae latius propagetur, et ad posteritatcm quoque incorrupta transmittatur.
Orauj itaque proceres Carniae, Ecclesiae nostrae patronos ac nutritios optimos, dominos meos dementes, utj aliquem germanum ex Germania mi-nistrum mihj in collegam, uel etiam suecessorem (si forte Dominus uolet me iam ex hac vita emigre re) uocarent. Cuj petitionj illj, pro sua pietate ac zelo, communj suffragio annuerunt: tuaeque Reuerentiae, utpote syncerissimo ac Ecclesiae Dej probatissimo Theologo, hac de re scriptum uoluerunt. Nec dubito, quin necessuria ipsimet Dominj ad te perscripserint: noluj tanien ego quoque ecriptionem intermittere. Oro igitur tuam hunianitatem, totius nostrae
11 Krelj Gallusu 1. oktobru 1567: izvirnik in sodobni prepis v St.-A. Regensburg, Eccl. I, fasc. L1X 58 ozir. 146.
14*
211
Ecclesiae nomine, utj nobis primo qiioque tempore, de aliquo idoneo Ministro Ecclesiae inquiras, eumque nobis, quamprimum fierj poterit, hue mittas La-bacum. Tantum pietatj tuae tribuimus in Domino, ut quemcunque nobis pro-positurus et missurus sis, eum simus eertô in Domino accepturj. Cum sis enim ucerriinus hostis seetarum et nunc grassantium corruptelarum, et illos prae-sertim execreris, quj turpitudine vitae doctrinam deturpant, p ere u as um nobis est, quod alium nobis curaturus non sis, quam quj et catholicae CHRIST! doctrinae, iuxta puram Augustanam confessionem, uerè addictus sit, et inte-gritate uitae morumque probitate conspieuus ac probatus.
At dices, vbj légitima uoeatio? ubj et quale Stipendium? ubj sumptus in tam longa itinera etc. Principio iudieo hoc satis esse i 11 j pro uocatione quj uocabitur. quod tibi rem totam commendauimus, et potestatem dedimus, ut quem tu vocas sit à nostra Ecclesia uoeatus. In cuius rej fidem et testimonium habes nostras has litteras, quas et uoeando exhiberc poteris. Labores ut 11011 feret graues, ita habebit mecuni idem Stipendium, nempe 150. florenorum, ex-ceptis ijs, quae alius à singulis, praesertim in necessitate, liberaliter offe-runtur. Ministerium, lit scis, hic habemus purum. Ecclesiam quae obedit Euan-gelio, et ministres eius piè reueretur. Nee sumus udeo uicinj Turcis, ut istic fortè alitpij opinantur, vt ita is, quj uocabitur, sine omnj sollicitudine, dc longinquitate harum regionum, deque peregrinitate gentis aut linguae, hue laeius proficiscj possit. Plerique etiam hie natj, Germanicè loquuntur. Quod ad sumptus attinet, illos Dominj proceres se liberaliter persoluturos esse pro-miscrunt, quin et hoc uddiderunt, se, sj onvninô alterutrj partj conditioner displicuerint, nihilominus ej, quem ad nos mittes, de omnibus, de suniptibus, de mora, et alijs plenè satisfacturos. Praetereu quae tua quoque Reuerentia fortè in tabellarios aut alia expendet, id quocjue Dominj mej dementes, cum gratiarum actione reeompensabunt.
Non leue hoc est, seio, quod à te flagitumus beneficium: uerùm in his perieulosis temporibus non habuimus, à quo id reetius peteremus. Si D. Martinu« Woiffius hue attrahj posset, optinius esset, cùm propter zeluin aliaque dona, tùm propter aetatis grauitatem. Denique quissit Ecclesiae nostrae status, Sehoberus optimè nurrare poterit. Spero vos accepisse pecuniam quam de-btiimu«. Eum in Augusto per Lintz misi. Bene in Domino lesu uale, Vir con-stantisssime. Labacj, cal- Oetob: Anno 1567.
Reuerentiae Tuae addictissimus c ,	..........•
Sebastianus С rellius manu propria
V uvodu pravi Krelj. da je bil sila vesel Jerneja Schobra, uglednega meščana in svetovalca regeivsburšlkega,12 ko je ta bil v Ljubljani. Srečen je, da se je Gallusu zdravje povrnilo. V naslednjem pretresljivo opisuje svojo bolezen, zadnji Stadij jetike: moral je leči, a še zmeraj upu na ozdravljenje. Da bi se čisti nauk kar najbolj razširil, je prosil deželne stanove, naj mu preskrbe tovariša ali naslednika. Gotovo so Gallusu
12 Döllinger J., Die Reformation, ihre innere Entwicklung und ihre Wirkungen 11, Regensburg 1848, 247; Mirkovié M., Pokušaj 546.
pisali, sam pa ga še posebej prosi, naj najde primernega pridigarja. Kogar koli bo Gallus predlagal in poslal, tega bodo v Ljubljani za gotovo sprejeli. Zatem našteva pogoje, zlasti plačo: imel bo kakor Krelj 150 goldinarjev. Ljubljana ni tako blizu turške meje, pa novi pridigar lahko brez skrbi pride. Na koncu si želi, da bi prišel Martin Wolffius, ki bi bil primeren zaradi svoje vneme in zaradi ugledne starosti.
Gallus je najprej ponudil ljubljansko službo Job. Tetelbachu v Se h wan d orlu, bivšemu superintendentu v Chemnitzu, toda ta mu je 23. oktobra odgovoril,1" da bi se težko odločil; navedel je različne vzroke, med katerimi je tudi »Turcicorum finium uicinitas, vbi semper irrup-tiones et deuastatione® illorum metuendae«, ter obljubil, da bo odločitev sporočil v osmih dneh.
Tetelbaehov končni odgovor je bil negativen, kakor izvemo iz Gallusovega pisma kranjskim deželnim odbornikom z dne 24. novembra 1567.14 V njem sporoča Gallus, da je po Tetelbachovi odklonitvi poiskal kandidata »mit namen m. [magister] Caspar Melisannder, yetzt professorn au! der fürstlichen schuel zu Lauingen, dem ern Crellio gar wolbekhannt (wcllicher sein auch vor z way jharen vngeferlich zum schulmeyster bey euch begert)«. Melissainder da je pristal -22. novembra prav isto uro, ko je Tetelbach pismeno odklonil poziv. O novem kandidatu sporoča Gallus: »Weyter zeugniß sein Melisanndri halben haben e. g. vnnd gunsten von ern Crellio zuuernemen. Vnns jst er so vil bekhannt (wiewol nicht grosses, doch rechtes allters vngeuärlich bey .30. jharen oder weniger), das er gelert, der lere rein, eins erbarn wanndels vnnd jnn seinem thun vleyssig ist, lengs entschlossen, sich gar zum khirchendiennst zubegeben. Hat hie bey vnns vnnd zu Lüllingen etlich predigen than vnnd sein seine gaben darzu.« Glede takega kandidata, ki bi znal slovenski in nemški, pa pravi: »Einen sollchen, wellcher <ler wünndischen ewer sprachen - neben der teutschen zugleich khundig, ist all hie zu'bekhomen fast vnmüglicK. Wir haben wol einen (Stephanum Consulem), ern Crellio wol beklmnndt, so beyde sprachen khan, were annders aber nicht wol dann zu einem dia-cono zugeprauchen, so wiesen wir seinen willen nicht, weyl er sonnderlich yetzt auch nicht hie jst.«15 Nato Gallus predlaga, naj pišejo kmalu, ker
13 Joli. Tetelhaeh Gallusu 23. oktobra 1576: sodobni prepis v St.-A. Re-gensburg.
" Gallus odbornikom kranjskim 24. novembra 1567: izvirnik v DAS, stan-urh., fasc. 54. 10, 22.
15 To mesto o Konzulu je citira! \lirkovic (Pokušaj 563) po konceptu ali prepisu v legensburškem mestnem arhivu, vendar ga je napačno razložil, ko
se bliža zima, ali naj pride Melissander sam, <la bi ga videli in se z njim pogodili, ali pa naj pride (kar z družino. Tudi naj prosijo deželnega kneza, da mu dovoli odhod. Na koncu ni pozabil Krelja (den frommen, getrewen, ewern vnnd vnnsern lieben Cr ell i um), želeč mu zdravja.
Gašper Melissander (Bienemann), ki ga je tu Gallus predlagal za ljubljanskega pridigarja in mu dal tako lepo izpričevalo, se je rodil okrog 1537 v Niirnbergu. Študiral je kakor Krelj v Jeni pri Vlačiču in z njim 1562 šel v Regensburg.16 Zatem se je 12. decembra 1563 imatriku-1 irai na ttibinški univerzi in tu 9. februarja 1564 magistriral.17 Leta 1565 nekako je bila Kreljeva želja, da bi prišel za učitelja v Ljubljano. Zakaj se to ni zgodilo, ni znano; vemo le, da sta takrat Trubar in Krelj povabila in pridobila za Ljubljano Bohoriča.18 V času, ko je dobil povabilo v Ljubljano, je bil Melissander profesor na šoli v Lauingenu, ki jo je ustanovil vojvoda Wolfgang von Pfalz-Neuburg.
Odgovor gospodov in deželjanov19 nam razodeva, da je pismo prispelo v Ljubljano 23. decembra; dva dni nato, na božični dan, pa je umrl Krelj »nach seiner langgehabten khrankhait der darrsucht«. Zato se jim je še bolj mudilo. »Damit die khirchen vnd dz predig ambt an bemelts hern Chrelly stat widerumb mit einem gelertten gotseligen mann vnd predicanten, der im fall der nott den Widersachern jren eintrug widerlegen kluin, zeytlich versehen werd, vnd dann herr Chrebus seliger vor seinem enndt sich bemelts herrn m. Melysanndri erfreyet hat vnd j me denselben als ainen jme wolbekhannten gelerten mann zu vorstehung diser khirchen vnd predig ambts nicht weniger als jr gefallen hat lassen,
pravi: »Po mjerodavnom sudu Gallovom, koji ga je poznavao tada več oko 14. godina, Stipan Istrijan ne bi bio za dakona. Dakon je imao osim propovje-danja i stalnog kontakta sa ljudima još i administrativno reprezentativne funkcije.« Smisel pa je. da se Konzul ne bi dal drugače prav uporabiti kakor (kvečjemu) za diakona, t. j. pomočnika. Tudi razlaga, da je Gallus označil Konzula za posebneža (»Gallus tvrdi zatim, da se ne zna, da li bi pristao i kakve nainjere ima, jer je Stipan osebujan čovek [sonderlich!«), ne drži. Mir-kovič je namreč bral: »so wissen wir seinen Willen nicht, weil er sonderlich ist, auch nicht hier ist«. Naš izvirnik pa jasno pravi »weyl er sonnderlich 1/ely.t auch nicht hie jst«, t. j. »posebno tudi, ktfr ga zdaj ni tukaj«. — Gallusovo karakteristiko St. Konzula je večkrat porabil že Elze, prim. Superintendenten 32 in P. Trubers Briefe 333.
10 Böhl, Beiträge 100.
17	Hermclink H., Die Matrikeln der Universität Tübingen I, Stuttgart 1906, 441.
18	Rupel M., Novo Trubarjevo pismo: SR IV (1951), 111.
,e Gospodje in deželjani kranjski Gallusu 28.decembra 1567: koncept v DAS, stan. arh., fasc. 54, 10. 22.
demnach so ist vnnser embsige vnd fleissig bitt an euch. jr wollet... mit ernanntem hem m. Melesandro abhandeln, damit er anfs ehist... hieher zu vns khonib.« Družina naj pride na pomlad; stroške za selitev bodo povrnili.
Tudi pismo, ki so ga gospodje in deželjani isti dan kakor Gallusu pisali Melissandru,20 kaže, kako se jim je mudilo, ker niso imeli pravega pridigarja, ki bi vodil mlado Cerkev. To so tukaj še določneje povedali: »Dann wir mit den zwayen. vberbelibnen khirchen diennern, [prečrtano: die wenig gelert vnd geüebt seindt vnd] die neben dem hern Chrelio seligen gleichsamb als diaconi den mehrerntaill jn windiecher sprach bey der khirchen bißher gedient, so wenig genuegsamb versehen seindt, als wenig sie auf den fall der nott der Widersacher geschwindlistige disputation widerlegen khonndten.« Cerkvena služabnika, ki nanju meri malo
laiskava ocena, sta bila Janž Tulščak in Gašper Kumperger.
*
Tako so torej kranjski gospodje in deželjani pravilno poklicali Melissandra za pridigarja v Ljubljano. Stvar pa se je zavlekla iz več razlogov. Melissander je prejel poziv šele 23. februarja 1568. Kot profesor na šoli vojvode Wolfganga je temu to- takoj sporočil s prošnjo, da ga razreši službe, a vojvoda mu je dal razumeti, naj bi ostal v lauinški šoli.21 Y Ljubljani so postali že nestrpni in so 4. marca pisali Gallusu, naj novi pridigar čimprej pride.22 Gallus je ponovni poziv poslal Melissandru in ko ga je ta ,29. marca prejel, je prosil knežje svetovalce v Neuburgu, naj mu izposlujejo dovoljenje za odhod v Ljubljano. Svetovalci so poslali dvornega pridigarja v Zweibrücken, kjer se je takrat mudil deželni knez, in ta je naposled 3. maja dal dovoljenje. Melissander se je takoj odpravil na pot, najprej do Regonsburga.23 Po Donavi je poslal tjakaj najprej pohištvo in družino, sam pa je prispel 13. maja.
Tri dni pozneje, ko se je že poslavljal od Gallusa, pa se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Dajmo besedo Gallusu:24 »Ynnd sontags den 16.,
2(1 Gospodje in deželjani kranjski Melissandru 28. decembra 1567: koncept v DAS, prav tam.
21 Melissander kr. dež. stanovom 6. avgusta 1568: izvirnik v DAS, prav tam.
25 Dež. glavar, oskrbnik in odborniki kranjski Gallusu 4. marca 1568: koncept v DAS, prav tam.
23 Melissander kr. dež. stanovom 6. avgusta 1568: izvirnik v DAS, prav tam.
2* Gallus dež. glavarju, oskrbniku in odbornikom kranjskim 19. maja 1568: izvirnik v DAS, prav tam.
|da Melisa und er I bey mir neben anndern herren, so den crainerischen khirehen wol wollen, das nachtmal genomen, klnimbt vber tisch ein schreyben, durch Venedigen vnnd Augspurg mit zweyen cito, doch den ostermontag zu Laybach von dem wolgebornen herrn, herrn llannß Joseph freyherrn zu Eckh etc. ausgangen, vermelldent, wie einer lanndschafft erwegung fiirgef allen, dadurch die vocation eni Casparn Melisanndrj diser zeyt vnnd biß auf ferner schreyben eingestellt werden miieste etc.
Kranjski deželni stanovi, ki so prej Melissandra tako nujno vabili, so se potemtakem iznenada premislili ter na. tak praznik, kakršen je bil velikonočni ponedeljek (19. aprila), z vso naglico (mit zweyeg »,cito< ) poslali Gallusu preko Benetk in Augsburga sporočilo (neohranjeno), da je povabilo (»vocation«) začasno moralo biti preklicano. Kaj jili je privedlo do tega koraka? Odgovor nam daje pismo z dne 4. junija, v katerem so,odborniki deželnih stanov sporočili Gallusu končno odpoved iti vzroke zanjo:25 ko je avstrijski nadvojvoda Karel izvedel, da ima priti Melissander v deželo, jim je ukazal, naj to preprečijo: ukazu se niso mogli ustavljati, saj niti Primoža Trubarja niso mogli obdržati; zato je bolje, da Melissander sploh ni prišel, kakor da bi bil zastonj napravil popotovanje in se spet moral vrniti; odškodnino 11111 bodo določili na prihodnjem zasedanju deželnih stanov.
Stvar se zdi jasna in preprosta, ko ne bi bilo v tem pojasnilu precej diplomatskega zavijanja, da ne rečem neiskrenosti. Res je nadvojvoda prepovedal prihod Melisisandru — toda šele 13. maja, medtem ko je Eokli v imenu odbornikov napisal odpoved že 19. aprila (na velikonočni ponedeljek)! Tu naj sledi najprej itku.z nadvojvode Karla:20
Carl von gottes genaden erczherezog zu Österreich, Iierezog zu Burgundj etc. vnnd graue zu Tirol etc.
Edlen vnnd lieben getrewen. Nuchdem wir jn erinerung kliomen. dus «in ersame landschafft akla jn Crain dem Gallo geen Regenspurg vnnd doctor Heßheusio vmb ainen predicanten geschriben vnnd dus sy darauf jr zwen mit namen Casparus Melisander vnnd N. doctor ('destinas darczue fürgeschlagen vnnd befürdert, die auch numer täglich nach Laibach verreisen vnnd zwo fiirneme, böse, aufrierische, vnrüebige personell, welche von Roßstockh. Braunschweig. Magdenburg, uuß dem land zu Diringen, von Wirttoniborg. Leibczig vnnd anderer ortten vmb jrer erger'liehen. vnbeschaidnen aigen-sinigkhait; auch verdamung vnnd Verachtung der hohen obrigkhait willen
w Odborniki kr.dež.stanov Gallusu 4. juniju 1568: koncept (kopija) v DAS. prav tam.
Nadvojvoda Karel odbornikom kranjskim 13. maja 1568: izvirnik \ DAS, prav tum.
veriagt vnnd vertriben seyen vnnd sich also jn villen fiirstenthumben vnnd Stetten nit finden dürften sollen lassen, wann vnns nun nit vnbillich sondere merckhliche bedenckhen fürfallen, dergleichen gefarliche leüth jn vnnsere lande einczulassen, so legen wir euch hiemit sambt ainer ersamen landschafft ernstlich auf vnnd wollen, wo sy alberait schon ankhomen wären, das jr sy alsbald angesicht diß vnnsers schreibens wider hinweggschickhen vnnd daneben jnen anczaigen. das wir sy khains wegs zugedulden wissen. Da sy aber erst khomen sollen, so wollet jnen strachs vnnder die äugen schickhen vnd sy wider zuruckh weisen, dann da sy, solches vnangesehen, jn vnnsere lande khomen vnd sich darjnnen betretten lassen, wuerden wir nit vmbgehen khön-den, dermassen weg gegen jnen fürhanden zunemen, dero wir doch für-nemblich ainer ersamen landschafft zu gnaden vil lieber vbrig sein wollten. Daran beschiecht vnser gnädiger willen, entliche vnnd ernstliche mainung. Geben jn vnser statt Gräez den dreyzehenden tag Maij anno etc. jm acht-undsechczigisten.	Carolus
V tem ostrem Karlovem odloku preseneča predvsem to, da sta poleg Gallusa in Melissandra imenovana, tudi dr. Heflhus in dr. Cülestin. Heßhus Tilemann je bil bojevit teolog in 1565—1569 dvorni pridigar v Neuburgu,27 Cölestin pa je bival, ko so ga pregnali iz Ortenburga, nekaj časa v Peuerbachu na Avstrijskem ter postal profesor v Lauin-genu in 1568 v Jeni.28 Res je bil tisti dvorni pridigar, ki je interveniral pri svojem deželnem knezu za Melissandra, po vsej verjetnosti Heßhus, toda niti s Heßhusom niti s Cölestinoni niso imeli kranjski deželni stanovi nilkakega opravka. Karlovi obveščevalci so bili torej slabo poučeni. — Drugo, kar preseneča v nadvojvodovem ukazu, so označitve Melissandra in Cölestina, češ da »ta huda, uporna in nemirna človeka, pregnana iz mnogih dežel in mest zaradi pohujšljive, neprimerne trmoglavosti, in zaničevalca vsakršne oblasti, skratka nevarna individua. Ce se sipomnimo, kako je resni Gallus označil Melissandra, moramo reči, da so nadvojvodove obdolžitve brez podlage.
Kdo je neki talko' očrnil Melissandra? Pri podrobnem razborn gradiva se pokaže, da izhajajo vse niti intrigantste akcije proti Melissandru z Württemberskega. Že Gallus je v prej navedenem pismu z dne 19. maja2" namignil, češ du ve, od kod izvira ovadba (»Wellehs wir sambt-lich zu gemüet gefüert vnnd vngeuerlich gar wol wissen, woher dem gueten manne sollchs zuberuytet wirdt«); dobil je namreč že poprej tudi od nekod drugod pisanje, ki ga ni resno vzel; ko pa je prišlo Edkhovo
27 Die Religion in Geschichte und Gegenwart II (Tübingen 1928). 1862.
2H Böhl, Beiträge 102.
3» Gl. op. 24.

pismo z odpovedjo, je iz soglasja besed v obeli pismih spoznal spletkarje (»wie deß wolgeborrnen herrn von Eckh schreyben vermellt vnnd sonnst ein annders schreyben, so vnns lenngs vorher annder orthen zu-khomen vnnd wir alls ein vnniitz gespenst geacht haben, die anstiffter ytzt auch aus gleicheyt der wort eben damidt erkhenndt werden«).
Gallus se ni motil, zakaj odborniki kranjskih deželnih stanov so sami povedali, kdo jih je pripravil do odpovedi. Tega sicer niso priznali Gallusu — temu so že v omenjenem pismu30 zatrjevali, da je prišlo do odpovedi zgolj zaradi Karlovega ukaza, ne morda zato, »daß er Melisaiider durch seine mißgünstige, wie in eiirem schreiben angezogen, bey vnnß wäre angeben vnd beschuldigt worden« —, pač pa so jasno priznali v priliznjenem odgovoru31 nadvojvodi Karlu na le-tega strogi ukaz, da so odpovedali Melissandru na pobudo dr. Jakoba Andreaeja, kanclerja univerze in prosta v Tübingenu; res, pravijo tu, jim je Gallus priskrbel Melissandra, in nadaljujejo: »Da aber vilgemelter ainer ersamen landtschafft zuuor geweßte vnd zum tail wie jetzigen verordenten neben ettlichen auß ainer e. landtschafft mitl fürnemblich durch doctoren Ja-cobum Andreae, so vn ersuch t für sich selb s deß wegen herein geschriben, sein, deß Melisandri, wesens vnd qualitet, daß er gar nit teiiglich scye, verstiinndigt, jst gemeltem Gallo noch vor ettlichen wochen von ainer ersamen landtschafft wegen zugeschriben worden, jme, Melisandro, auß lieweglichen vrsachen sich in diß lan n d zuerheben, abzukhündigen; derwegen gedachter Melisaunder in das laniul nit an-khomen noch seiner ankhunfft sich zu besorgen ist.«
Stvar je torej šla nekako takole: Ko je Andreae izvedel, da se pripravlja Melissander v Ljubljano, je le-temu, ki ga je bil spoznal 11a tübinSki univerzi, skušal preprečiti odhod e spletkarskiini dopisi v Re-gensburg (Gallusu), v Ljubljano (deželnim stanovom) in morda celo v Gradec (nadvojvodi Karlu). V Regensburgu ni uspel, pač pa v Ljubljani, od koder so 19. aprila Melissandru poslali odpoved; Karel pa mu je 13. maja prepovedal prihod. Kranjski odl>orniki so potemtakem odkritosrčno priznali le nadvojvodi Karlu, da so Melissandru odpovedali na Andreaejevo pobudo, Gallusu pa so se zlagali, ker so navedli za vzrok nadvojvodov ukaz, ki ga pa olj odpovedi sploh še bilo ni.
30	4. junija 1568, gl. op. 25.
31	Odborniki dež. stanov kranjskih nadvojvodi Karlu 22. maja 1568: koncept v DAS, stan. arh., fasc. 54, 10, 22.
Vprašanje, zakaj se je Andreae vmešal, ne da bi ga bil kdo vprašal, ni iežko rešiti. Melissander je bil Flacijev učenec; tudi Regensburg, ki je sprejel Flacija, je bil sumljiv. Tiibinški prošt, najbolj vneti varuli pravoverne augsburšlke veroizpovedi, pa je po strani gledal vdor flacijanistične smeri iz Regensburga v avstrijske dežele. Slovenski kraji so mu bili celo pri srcu, odkar so ti po Trubarjevi zaslugi versko bili orientirani proti Württeniberski. Pod Kreljevim vodstvom pa se je v slovenski Cerkvi začela uveljavljati flacijanska smer. Zdaj je bil ugoden trenutek, da se ta orientacija odpravi. Zato je mož nastopil.
Še drugo Vprašanje nas utegne zanimati, namreč, če je tudi Trubar bil kaj udeležen pri tej zadevi. Sodeč po Klombnerjevih izjavah, bi bil Trubar celo poglavitni spletkar. Vendar ne smemo pozabiti Klombner-jevega nasprotstva do Trubarja in njegovega drastičnega načina v izražanju. Takale je tedaj (5. junija) pisal Klonibner Gallusu:32
Dem erwird igen gaistlichn herrn Nicoiao Gallo, superintendent zw Regenspurg, meinen gn. hern vnd pruedern.
Erwirdiger, hoehgelerdter, jnsonder gunstiger lierr, gnad vnd fridt von got dem vatter durch Christo, vnsern hailandt.
Wir haben die Verhinderung herrn Melexandrj nit geren vernumen. Got wirt denselben wol sein lohn geben; wie er jetzt die kirhen stört, also hat er albig3" gethan. Wir hetten langst die wibil, postiln vnd anders, auch mer kir-hendiener vnd schuellen etc. Es war guet, das selche |!| schreyben an gmeine landsehafft notürfftigkhlich verantwurt wurt. Doch ist zu bedenckhen, ob was damit erpaut wurt vnd das nit ein fleischlich gmiiet mit gieng. Es ist ein harter teufels stich. Die teologi zu Tübingen waren zuersuechen, jn weu er cingesinig oder lmlstarig oder vnrecht, darinen er sich nit hat weisn lassen. Vnd war jrtumb jm bey gelegt, dem er mit eurem vnd anderer christlichen rath volgen mag. Antweder geschwigen oder dermassen geschryben, das es ein gstalt hat vnd gottes ecr gfuedert werde. Ob gott villeicht darumben ver-henget, das d rübers mengl an tag khomen vnd die kirch rainer wurde. Vnd thue mich euch vnd dem herrn Meiessander, auch andern fromen christen beuelchen. Dattum Layboch, Sambstag vor Pfingsten jm 68 isten.
Eur aller williger	M. Khlombner
Fragt Trubelruin], warumb her Klirell sein. Truberj, kate[chismum] auß der kirchn gethan; daß er die sacra[mente] allein signa oder zeichen sein lassen wider dus helle wort, daß in seiner ecr pleibn solt etc. Vnd waß got redt, ist war.
32	Klombner Gallusu 5. junija 1568: izvirnik v St.-A. Regensburg, Eccles. I, fuse. XXV 25.
33	albig = alweg — zmeraj.
Daß Meiesander jme, dem Mraullo, lesn laß die windisch vorred vber das neu testa[ment], von werkhn, justificacion, freien willn vnd des mer, so mues er widerruefn oder ain khezer, maiorist vnd anders mer werden.'Damit wirdt die kirch rainer vnd die stendt werden sechen, ob her Meiesander toitsch vnd lateinisch schreibn khan, erinnert werden. Darumb diz villeicht vom hern angesehn zw seubrung vnd erleutrung der kirchn.
Fragt, warumb er den psalter nach dem Zwing! vertirt vnd nit Luthern gevolgt hat.
Er treibt vnd suecht sein vnglukh. Got wirdt es wol leiitern.
Daß her Meiesander ainer landschafft anpint, er sey doch jer perueffter. mug er nun nit gegenwurtig, so wall er abwesig dienen vnd wider alle sekhten streitn, auch jnen verholffn sein zw ainen guetn schuelmeister, damit die jugent erzogen vnd cristlih instituirt werde. Das wirdt ain groß grunt vnd werkh machn, daß noch andere friht volgn werdn.
Pismo, posebno njegov dodatek (postscriptum), ki se bere kakor dolgo zadržan izbruh in tudi v pisavi razodeva prehitevajoče se misli, imenitno označuje Klombnerjevo in njegovih pristašev stališče. Kloinb-nerja boli, tla so preprečili Melissandrov prihod. Ko omenja tistega, ki zdaj uničuje Cerkev, ima v mislih Trubarja, saj takoj zatem navaja, da bi lahko že zdavnaj imeli biblijo, postilo in druga dela, tudi več duhovnov in šol. Vedeti je treba, da se je izmed vseh Klombnerjevih literarnih načrtov uresničil samo eden: pesmarica, izdana za Trubarjevim hrbtom leta 1563; marsikaj drugega, za kar sii je Klombner prizadeval, ni izšlo: prevod psalmov, ki ga je naložil Bohoriču,34 Spatigenbergova postila v prevodu Iv. Weixlerja35 in več hrvaških stvari."" Tiibinškiin teologom (Andreaeju) zameri, da so obdolžili Melissandra brez podrobne utemeljitve. Najlxilj zanimiv je dodatek. Tu očita Trubarju nič manj ko krivo-verstvo. Krelj jo odstranil Trubarjev katekizem, ker so le-temu zakramenti zgolj signa ali znamenja (cvinglijanski nauk). Krivi so tudi nauki v Trubarjevem predgovoru Prvega dela novega testamenta (Ena dolga predguvor); naj ga le Mravlja prebere (prevede) Melissandru.37 Tudi psalter <la je Trubar p revel po Zwinglijü namesto po Lutru.8* — Na
34	Elze, P. Trubers Briefe 413.
35	Kostrenčič Iv., Urkundliche Beiträge zur Geschichte d. protest. Literatur, Wien 1874, 81, 140.
36	Prav tam, passim-
37	Lenart Mruvlja je tedaj kot tiskarski pomočnik delal v Hegensburgu: Bučar Fr., Povijest lirv. prot. književnosti, Zagreb 1410, 128.
;IN Du je rabil pri prevodu psalmov dela švicarskih reformatorjev, je I rn-bar sam priznal, dasi le v zasebnem pismu Kullingerju, prim. Rupel M.. II korespondenci Trubar—Bullingcr: SR III (1950), 149.
koncu predlaga Klonibner, naj bi Melissander natvezel deželnim stanovom, da je vendar njih liastavljenec (perueffter) in da jim lahko služi tudi odsoten, t. j. na Nemškem, zlasti kot učitelj.
Seveda niso Klombnerjeve tožbe nič zalegle. Deželni stanovi so neprijetno zadevo končali tako, da so nakazali Gallusu za Melissandra 100 goldinarjev; sporočil je to regensburškeniu superintendentu deželni oskrbnik sam.38 Od 4. junija, ko so obljubili odškodnino, pa je preteklo že toliko časa, da so postali v Regensburgu nestrpni. Zato je Melissander napisal 6. avgusta kranjskim deželnim stanovom dolgo pismo,40 v katerem pobija, kar so mu očitali, in prosi za odškodnino. Tudi Gallus je 10. avgusta poterjal odškodnino za Melissandra.41 Pri tej priložnosti je v smislu Klombneijevega pisma dregnil kranjske veljake, češ da ne bi bili nič neprimernega storili proti nadvojvodi, ko bi se bili prepričali, ali ovadba drži, namesto da so Melissandra tako hitro odstranili. Dne 27. septembra so nato deželni oskrbnik in odborniki pisali obema, Gallusu in Melissandru, da je zaradi odškodnine vse urejeno.42
Iz tega časa nekako je še nedatirano Klombnerjevo pismo Gallusu,43 v katerem se je strastni liacijanec še enkrat ra zbudil.
Erwirdiger geistlicher h err prueder. gotes vaters gnad vnd parm|herzig-keit 1 durch Cristum Jesum. Eur f. vik! cristlich ansinen, vnnsern pruedern hern Meiesander petrefent, verhof ich, sey volzogn. Das vnrecht vnd Verhinderung wirdt got richtn, wie euch das herr Schober wirdt anzeign.
Das nun her doctor Ciilestin auch in das spill khumbt, ist guet, so habn wir tier geselln destiner. Es soll jm ain freud sein, das sich die heruntrign teufl sein fuerchtn. Jer habt obn ain crainerischn teufl. Got lob, die kireh geet relit; was vbrig, ist hinauf, seint vil ruewiger. üb er gleich abwerte |?| schmeisst," so klian er doch nit souil als gegenwurtig. Got wirdt richtn den schaden, den er der kirim gethan hat. Herr Gregor4" wirdt auf Zeng; der
™ Kranjski odborniki Gallusu 4. avgusta 1568: koncept v DAS, stan. arh., fuse. 54, 10, 22. Ta dopis pa ni bil odposlan, temveč je zaradi kočljivosti pisal deželni oskrbnik sam, kakor kaže opomba na konceptu: »Diß schreiben ist nit vberschikht, sonder lierr landtsverweser liatt gesagt, daß er selbs durch ain schreiben verrichten wolle.<
4" Gl. op. 23.
41	Gallus dež. glavarju, oskrbniku in odbornikom krunjskim 10- avgusta 1568: izvirnik v DAS, stan. arh., fasc. 54. 10. 22.
42	Dež. oskrbnik in odborniki kranjski Gallusu 27.eeptembra 1568: kon-eept prav tum; dež. oskrbnik in odborniki kranjski Melissandru 27. septembru 1568: koncept prav tam.
43	Klonibner Gallusu (nedat.): izvirnik v St.-A. Regensburg, Eccl-1, fasc. XXVII 35.
44	isehmeissen — cacare.
4r' Gregor'Vlahovic, pridigar v Metliki, Klombnerjev pristuš.
wirdt den abgang widerpringen. Es mueß doch sein vnd wan sy sich lang pedenkhn. Die hieign euechen rue vnd seint in hohster vnrue vnd gefar leibs vnd lebens. Ich wais khain ort, da das euan[gelium] rue vnd frid het. Sy pedenkhn drausst auch vill sicherhait vnd schuz, vnd ist doch nichts, gleich so wenig liiej oder weniger als drausst. Dise pedenkhn seint lauter finsternus vnd weit von licht abgetretn, ist auch ain halber abzug auß offnen veld.
Ich schreib euch nit gern, als der mirs mocht vermessn. Wolt lieber schweign, wo mich die not nit dring. Wir sein verfolgt vnd tragn vnscr lebn jn henden. Sy meinen, oben seint sicher. Ist nichts, ist gleich ain tanz; allain ain claine verweillung khumpt dazwischn vnd ain dunkhl, sonst ist es alles ain teuffl, ain hell40 etc. Vnd soltn wol vntern turkhn die prediger mer echuz habn als obn oder heruntn oder gar zw Rom. Ich hab guets wissn, das das evan[geliuni] in Vngern seer.aufgeet vnd yez in Sclauonien etc. Der herr treibts. wo mans am wenigisten glaubt oder verhofft. Vnd soll in vnd durch die Turkhej geen vnd khainen schuzherrn pedurfn. Guet ist es, wo mans hat. Wo nit weltlicher schuz vnd hilf, da ist got selbs der schuzlierr. Vnder disem fandl Avolt jeh am liebstn streitn. Ich sterb, so sterb jeh Cristo. Der todt in Cristo ist mein gwin. Wolt gern erlebn von den crainerischn mit den scliwa-bischn teufln, sy werden vnains etc.
Tliue mich in cur aller gepet peuelhn. Jeh schrib mer, so mag jcli nit, jer werdt mir des verargn, als geschech es vermessner weis.
Eur M. Khlombner
Pismo lepo kaže, kako je starega, л- kot postavljenega, borca grizlo. Tolaži se na vse načine: če je Trubar na tujem, vsaj škodovati ne more toliko od daleč; lx> že bog škodo popravil; ko pojde Gregor Vlahovič v Senj, bo naša stvar pridobila; tu ni miru ne varnosti, pa saj je tudi tam zunaj ni; več svobode je na Turškem kakor v Nemcih ali doma. Rad pa bi doživel, da bi se kranjski in švabski hudiči, se pravi Trubarjevi in Andreaejevi pristaši, sprli.
To je bila medla tolažba po porazu na vsej črti. Ko bi bilo Slo samo za Melissa n drovo osebo, bi bili v Regensbtirgu pač lahko našli primernejšega kandidata. Šlo pa je za več, za ohranitev strožje, flaeijanske smeri. V zadnjem dopisu Gallusu47 so deželni stanovi sicer prijazno naznanili, da se mu bodo izkazali hvaležne, nikjer pa ni omenjena želja po kakem drugem, novem kandidatu, ki, jim je bil vendar nujno potreben. Takega kandidata so iskali drugod — na Württemberskem. Že 30. junija so odborniki na posvetovanju oklenili, obrniti se zaradi novega super-intcndenla na Trubarja in Andreaeja,4" a dober mesec kasneje so naslovili
411 hell — Hölle.
47 Gl. op. 42.
4S Posvetovanje dež. oskrbnika in odbornikov 30. junija 1568: DAS, stan. arh., fasc. 54, 10, 22.
/g»1 m
na Trubarja prošnjo,40 naj bi, ko se je pred kratkim že sam ponudil,50 skupaj z Andreaejem poskrbel za novega supermiendenta. Pri tem prosijo, naj Trubar v priporočilu novega kandidata ne imenuje svojega imena (»so ist unser gancz freündtlich bitt an euch, jr wollet... eüren namen in hereinbefürderung aines sollichen predicanten auß allerley bedenckliehen vnd euch abnemlichen vrsachen vngemeldet lassen«), To so namignili resda predvsem zaradi nadvojvode, ki je bil Trubarja 1565 pregnal, vendar so verjetno hoteli tudi pred domačimi nasprotniki skrivati svojo taktiko. Trubar in Andreae sta jim nato priskrbela mladega Krištofa Spindlerja iz Göppingena na WürttemberSkem, absolventa tiibinške univerze.
*
Odpoved Melissandru in od vrnitev od Gallusa pomeni značilen mejnik v razvoju slovenske protestantske Cerkve. Flacijanska usmerjenost, ki se je uveljavila pod Kreljevim vodstvom in je imela v Regensburgu svojo oporo, je bila premagana in kranjski oblastniki so se versko spet naslonili na Tübingen. Zmagal je prizadevati würtfemberski pravovernik Andreae in z njim Trubar. V Ljubljani je zapihal nov veter. Zaman sta se upirala predikanta Tulščak in Kumperger 1er v smislu Flacijevih načel odložila koretelj, zaman je Klonibner s spletkarskim pisanjem skušal vplivati na dogodke. Kumperger je dobil resen opomin, Tulšeaka so celo odpustili, Klonibner pa je, zavedajoč se poraza, v onemogli jezi zmerjal in se naivno tolažil. S Krištofom Spindlerjem je vviirttemberški verski smeri bil zagotovljen uspeh, saj je bil novi superintendent tako po vzgoji kakor zaradi mladosti še ves pod Andreaejevim vplivom. Seveda so največ storili kranjski deželni stanovi, ker so se zmeraj rajši držali priznanih protestantskih naukov, pa se jim Regensburg že zaradi Flacija, ki so ga tedaj povsod obsojali in preganjali, ni zdel pravoveren.
Y tistem času je v domovini spet prišel do večje veljave Primož Trubar. Najbrž ni naključje, da se od 1564 do 1568 ni ohranil noben njegov dopis kranjskim deželnim stanovom. Le-ti pač v tem razdobju niso imeli posebnih stikov s svojim pregnanim superintendentom. Opi-sainü preusmeritev in popolna naslonitev na württembersko Cerkev
19 Gospodje in deželjani kranjski Trubarju 4. avgusta 1568: koncept v DAS, prav tam; objavil Elze, P. Trübere Briefe 451.
so ']'0 Trubarjevo pismo žal ni ohranjeno; morda bi v njem našli potrdilo Za Klombnerjevo obtožbo, da je tudi on delal zoper Melissandra.
leta 1568 pa je terjala tudi obnovitev zveze s Trubarjem. Ta je odslej rad in uspešno pomagal svojim rojakom. Vpliv wiirttemberške Cerkve ob Trubarjevem posredovanju pa je dosegel svoj vrh pri podpisu Formule eoncordiae.
Résumé
Les protestants slovènes étaient fidèles à la doctrine orthodoxe de l'Église de Württemberg et de son théologien principal dr. Jacob Andreae. Du temps du surintendant Sebastian Krelj (1565—1567). élève de Flacius Ulyricus, on put cependant observer une déviation vers le flacianisme. Les partisans de cette doctrine étaient soutenus par Nicolas Gallus, surintendant à Regensburg et ami de Flacius. Lorsque Krelj. gravement malade, ne put plus suffir aux devoirs de sa charge, il conseilla aux États provinciaux de la Carniole de s'adresser à Gallus avec la demande de leur trouver un nouveau predicant, ce qu'ils firent le 20 septembre 1567. Avant de mourir. Krelj eut encore la joie d apprendre que Gallus leur proposait Caspar Melissander, instituteur à Lauingen, qui avait été le camarade d'école de Krelj. Vers lu fin du mois de décembre 1567, les Étuts provinciaux invitèrent en effet Melissander de venir le plus tôt possible occuper la place vacante de predicant à Ljubljana.
Melissander n'ayant pas pu se libérer aussitôt de ses obligations à Lauingen. les États provinciaux lui envoyèrent une autre lettre d'invitation le 4 mars 1568. Au début du mois de mai, Melissander se mit en route avec toute sa famille, mais il n'arriva pas à Ljubljana, puisqu'il fut rejoint à Uegensburg par une troisième lettre de Ljubljana datée du 19 avril, qui révoquait sa nomination. Cette révocation soudaine étuit l'œuvre d Andreae qui avait, sans que personne lui eût demandé quelque chose, dénigré Melissander auprès des Étuts provinciaux. Ceux-ci s'excusèrent plus tard chez Gallus, prétextant que ce fût l'archiduc Charles cpii s'était opposé à la nomination tic Melissander. Charles était en effet intervenu auprès des États provinciaux dans cette affaire — mais seulement le 15 mai. On pourrait en conclure qu'Andreue intriguait contre Melissander non seulement à Ljubljana, niais aussi auprès de l'archiduc catholique à Graz. Eli agissant ainsi, il voulait arrêter la propagation du flacianisme en Slovénie.
Il est impossible de déterminer quelle était la part de Trubar — qui habitait le pays de Württemberg depuis 1565 — dans les intrigues d'Andreae. Si l'on juge d'après les lettres contemporaines adressées à Gallus par Klombner, partisan de Flacius, Trubur étuit même l'instigateur de cette affaire; il faut cependant considérer le fuit que Klombner était un ennemi personnel de Trubur et qu'il aimait s'exprimer en des termes très libres.
Lorsque l'Église protestante slovène eut renvoyé Melissander et se fut détournée de Gallus, elle nuirquu un pus décisif dans son évolution. La doctrine de Flacius était vaincue, et ce fut celle de l'Église de Württemberg qui triompha définitivement. Andreae et Trubar firent donner la charge de surintendant au jeune Christoph Spindler. digne de toute' confiance. Cela contribua aussi à accroître en Slovénie le prestige du premier surintendant slovène Primož Trubar, bien que celui-ci vécût ù l'étranger.
Jakob Ri gl er
VOKALNA DISIMILA CI J A V SLOVENŠČINI
i
Asimilacija med vokaLi je znan pojav. V slovenščini se pojavlja zlasti v obrobnih dialektih,1 kjer moderna vokalna redukcija ni močno razvita, a posebno daleč jo je razvil rezijanski dialekt. Za centralna narečja pa je le nekaj primerov predvsem iz starili tekstov.2 Imamo pa v slovenščini tudi nasprotne pojave, ko nastopi med dvema vokaloma disimilacija. Doslej je bilo opaženo zlasti tako imenovano disimilatorično akanje.3 Opozoril pa bi še na neki pojav, ki je bil sicer v slovenistični literaturi že na kratko obravnavan, vendar še ni raziskan, in ki so ga različno, a nepopolno razlagali, nihče pa še ne z vidika disimilatoričnega vpliva med vokali. Ta pojav je analogično vnašanje i, и iz dol goakcentui rane v neakcentuirano pozicijo.
Ko je Škrabec pisal o redukciji kratkih i in и (Izoestje novomeške gimnazije 1870 in J S I 32, Coetje XII, št. 10 in J S II 38—39), je postavil pravilo, da se med drugim ne reducirata tudi, kadar stoji v naslednjem zlogu samoglasnik a (navadno dolgopoudarjen). Proti temu pravilu pa je Broch (Očerk, § 102-104-) ugotovil, da v tej poziciji v Ljubljani govorijo tudi reducirane vokale in da je stopnja redukcije odvisna od raznih momentov, ki omogočajo, da se pojavljajo paralelne oblike z različno stopnjo redukcije kot kpit, kopit, kupit, ni pa odvisna od naslednjega u. Tudi Ramovš (JA XXXVII 141) naglasa, da Škrabčeva trditev nasprotuje dejstvom in za io navaja nove primere z reduciranim i in и pred dolgonaglašenim a. Za primere, ko imamo i, u, ê v nenaglašeni poziciji, pa pravi, da se tu obdržijo nereduciraiii vokali pod vplivom drugih oblik, v katerih so dolgoakcentuirani, in navaja tudi primer, kjer neakcenluiranemu i-ju ne sledi a: svine, kar naj bi bilo analogično po soi ne.
1	Priin. Ramovš, HG VII 32, 37, 171, 187.
2	Prim. Ramovš, JA XXXVII 133, 134, 148, 311, 317—318, 323—324.
3	Prim. Ramovš, HG Vil 67, 70, 74.
11 Slavistična n-vija
225
K Ramovševi ugotovitvi, da se kratki i, и, ê reducirajo v vsaki poziciji (namreč v centralnih dialektih) in da so v lieakcentuirani poziciji aiialogični po oblikah, v katerih imajo dolg akcent, bi lahko navedel le nadaljnje potrjujoče primere.
Nastane pa vprašanje, kdaj in pod kakšnimi pogoji do tega vnašanja (ali ohranitve) pride: ali je samo slučajno ali delujejo tu kaki zakoni oziroma vsaj tendence, ki ta pojav usmerjajo in ga držijo v nekih bolj ali manj določenih mejah.
Ze iz Ramovševega (1. c.) gradiva, kjer najdemo dubletne oblike kot zidàr in zadâr, vidimo, da pojav ni točno omejen. Še manj pa bi mogli trditi, da pride do vnašanja brez vsakega sistema, kajti vsaj približne meje mu lahko določimo.
Da se i in u lahko vneseta v neakcentuirano pozicijo, morajo biti najprej oblike ali sorodne besede, v katerih imata dolg akcent, dovolj pogostne in zveza z njimi dovolj občutena, da lahko vplivajo. Točna mera se pri tem ne dâ določiti. Zveza med zîd, zidam na eni in zidar na drugi strani je lahko različno močno občutena, zato imamo tudi obliki zidar in zadâr, medtem ko je deležnik zidala dovolj blizu oblikam zidam, zidou itd., da ne najdemo oblike *zadala.
To je prva stvar, bistveno pri tem pa je, da je vnašanje odvisno' tudi od narave naslednjega akcentuiranega vokala. Zato je Škrabec mislil, da se i in и pred zlogom z dojgopoudarjenim a ne reducirata. Vnašata se namreč zlasti v tej poziciji. Pri tem pojavu opazimo, da jezik ne ljubi v sosednjih zlogih sorodnih vokalov. Visoki vokali (i, u) se navadno ne vnašajo, če sledi visok vokal; še redkeje se vnašajo, če sledi enak visok vokal. Medtem pa se a < i, u, če mu sledi nizki vokal a, rad zamenja z visokim vokalom. Pojav moramo razlagati z disimilacijo med vokali.
V	vsakem jeziku se namreč lahko pojavi tendenca proti ponavljanju istih artikulacijskih gibov v sosednjih zlogih in disimilacija med vokali se pojavlja v raznih jezikih,' v slovanskih sicer redkeje od asimilacije.
V	našem primeru je disimilacija med vokali opazna, čeprav ni posebno močna, ker pravzaprav na jezikovni sistem 110 deluje neposredno, ampak le usmerja analogije. Fiziološki moment torej le ovira ali pospešuje psihološkega.
Pojav lahko najlepše opazujemo pri opisnih deležnikih glagolov IV. in V. vrste, tip с valil a, kapila : pi%äla, lurâla. Pri obeh tipih je namreč (v večini dialektov) enako število oblik s poudarkom na korenu,
1 Prim. M. Grnmmont, Traité de phonétiquestr. 272—-î>76.
ki so tako pogostne in značilne, da bi po vsej pravici pričakovali njihov vpliv pri obeh vrstah, vendar ga pri IV. vrsti, kjer bi si potem sledila dva visoka vokala, ni. Še bolj do izraza pa pride ta pojav, če ga zasledujemo' pri različnih oblikah istega glagola, kar lahko storimo pri glagolih III. vrste z ê > a za šumevci (tip tiščati). Pri teh glagolih je v vsej konjugaciji i poudarjen le v moški obliki opisnega deležnika in v ednin-skem velelniku ter v narečjih s kratkim infini tivom še v infinitivu; toda le redki so govori, ki jim je bilo to premalo, da bi se mogel i uveljaviti v tistih oblikah, ki imajo v končniškem delu a. Po navadi se ravnajo tudi ti glagoli po načelu vokalne disimilacije, tako da imamo oblike tašči, taščite! toda tiščala (z э—i : i—a).
V potrdilo teh razmerij naj navedeni najprej nekaj takih glagolov iz Škrabčevega rojstnega kraja Hrovače: barsila, cvalîla, čadlla, čatila, ogalilu, gnastilu (gnusilo), ne%arlîla, karlilu, kapîla, zekarîla, albilu se, lapîla, olaščila, pailla, arbila, ar žila, slažila, snabila, talila, ožalilu : dobivala, bliskdlu, rezbijula, cilala, počivala, zeflikäla, ogibala, ze%ru-stâlu (ii se izgublja, običajen je že u), pokrižala, pokušala, skrivala, polivala, lizâla, lučala, pomišliala, omivala, obuvala, očitala, pihala, pisala, piskalu, рис al a, puščala, ritäla, prerivala, rukala (mukala), sazuväla, poslušala, smukala, sukala, ščipala, pošiliala, šivala, škripalu, špilala, štrikala, uštukala, stiskala, zevijala, zibala, zidala, zijala, poži-gala, uživala; v III. vrsti pa: tiščat, taščim, taščiš itd., tiščal taščite! tiščou, tiščala, tiščalu, tiščala; daši, dišal и ; mižat, maži, mižou, mižala ali mažM, maži, maždu, mazala (s stalnim končnim akcentom, kjer vnašanje ni možno, morda celo z etimološkim a).
Pri drugačnih primerih je vnašanje manj dosledno, a ravna se po istih principih. Genitivne oblike kot day à, zidâ (Hrovača) niso vedno preobražene po nominativu. Y dvojinskih pridevniških oblikah kot sayß, glaxâ, žava ipd. (Hrovača) ostaja običajno a, verjetno že zaradi bližje podobnosti z Oblikami kot sayfi, sax'i, sayjê (Hrovača). Pri glagolih VI. vrste tipa uzdagüjem imamo včasih tudi oblike tipa lizdigujem, kar pravzaprav ne bi pričakovali. Toda to lahko razložimo. V deležniku *uzdiguväla z u-jem za o po prezentu se ta и ob redukciji ni znova vnesel ali ohranil (enako tudi pri savîit, sûjem itd.); najbrž zato, ker mu ne sledi isti konzonant kot V prezentu, kjer je poudarjen. V tako nastali obliki uzdagvRla (tudi inf. uzdagvM) se i lahko vnese. Ker pa pri tem tipu v konjugaciji ni akcentskih premikov in je uzdag- oziroma uz dig- vedno pred akcentom, je tem razunilj i veje, da je jezik posplošil eno osnovo. Navadno zmaga pogosinejša uzdag-. Poleg tipa uzdagujem
15*
227
pa imamo po navadi tudi tip uzdigaoam in tudi s križanjem med njima moramo računali. Vendar so tudi pri teli glagolih še liajpogostnejše tiste oblike, ki jih po našem pravilu pričakujemo; nepravilne dobimo predvsem med mlajšo generacijo. Opozoriti pa je treba še na to>, da sicer včasih najdemo tip uzdigüjem, kjer je vnesen i pred naslednji u, da pa so zelo redki primeri tipa prekucüjem, kjer bi si sledila enaka vokala. Nekaj primerov iz Hrovače: opčadilje, zgabüje, khbüje, карпје, pre-kayfije, oblabüje, prepalüje, paščuje, oislaiûje, ukašiije, prekacüje in redkeje prekucüje (morda iz otroškega govora); zenčuje, pre%atüje, uzdaxüje, premaslüje, uzdagûje in uzdigûje ter uzdigâna in redko uzdagâva, parhiije in parlizüje ter parlizâoa, oblizüje in redkeje obhûje, umaküje in цтгкпје itd.
Prav tako ni popolne doslednosti v drugih besedah, vendar bo težko najti kaj več primerov, kjer bi se i in u vnašala pred visokim vokalom; to zasledimo navadno le v ekspresivnih izrazih kot yjidî (poleg %adû, kjer bi prišla v soseščino dva enaka vokala), yudič ipd. (Ilrovača), toda ti se tudi po drugih glasovnih zakonih ne ravnajo, saj imamo n. pr. v Sodra-žici %ût namesto *yût, na Premu y fit namesto *yj)t itd. Ramovšev primer svine pa ni zanesljiv, ker je lahko iz ''so aine (z in < /i), poleg tega pa imamo tu opravka z razmerjem i : e. Tudi Brochovih primerov ne moremo upoštevati. Res je, da vplivajo na redukcijo vsi tisti faktorji, ki jih navaja Broch, vendar si je on ustvaril o moderni vokalni redukciji le nekoliko prepestro sliko, kajti primere je nabiral v Ljubljani, a prav blizu Ljubljane se stikajo tri dialektične baze, ki so moderno vokalno redukcijo razvile različno daleč. Tolikšna pisanost je v Ljubljani nastala zaradi mešanja dialektov in močnega knjižnega vpliva. Naj navedem še nekaj zgledov iz Hrovače: alpina, alščina, karoica, kapiuan, .sašica, ozmina; kir/fiunca, pisčauka, klučanca, čudak, pijane, zidar, punčara in redkeje pančara, šioanka in šauanka, diujûk in dujnk < *daujdk, miabač, %arstanc; še pri udomačenih knjižnih besedah zasledimo primere kot pisarna : upasinna. Kadar pa ni močnih sorodnih besed z dolgo-poudarjenini i, it, je seveda vedno a.
i se torej ne vnaša pred i, и ne'pred и in sploh visok vokal navadno ne pred visokega, pač pa se večkrat zamenja polglusnik z ne-reduciranim vokalom, če mu sledi a. Ostane še vprašanje, kaj je jezik storil, če so polglasniku sledili e-jevski in o-jevski glasovi. Tu nimamo za kontrolo posebno pripravnih primerov, vendar opazimo, da ni potrebe po vnašanju. Če pa najdemo kak nasproten primer, nas to ne preseneča, saj disimilacija, ki bi vnašanje preprečila, vsaj med i in o ali и in e ni
mogla nastopiti (pričakujemo jo kvečjemu lahko med i—e ali и—o), prim, v Hrovači: upatiié, do zamié, svaniê (n. eg. çt sklanje), albiêzan, yadôba, xadôban, gnalôba in gniloba. Tudi pred diftongom ài, ki je v ribniškem govoru nastal iz ê, ni vnašanja, kar je pač razumljivo, saj glas ni enoten in v drugem delu je i-jevski element. Toda kontroliranje je tudi tu težko, ker ima le glagol žavaila enako število oblik z aikcentuiranini i kot tip tiščala.5
Ta pojav disiinilacije med vokali pa ni morda omejen le na majhno ozemlje, ampak je precej razširjen. V poštev prihajajo zanj seveda samo dialekti, ki so moderno vokalno redukcijo razvili dovolj daleč, se pravi, i-, reducirali. Kontroliramo pa ga lahko predvsem tam, kjer imamo pri glagolih IV. in V. vrste še tip s premičnim akcentom v opisnem deležniku, kjer pa je posplošen korenski akcent, je to teže.
Za ilustracijo razširjenosti bom navedel samo po nekaj zgledov iz raznih krajev. Bloke: karîla, kapila, palila, piyßla, zibala, poslušala; Št. Vid pri Stični: pallia, slažila, pucâla, tiščal in taščâl; Žužemberk: coalîla, salžila, žalilu, bliskdlu, dišalu, tiščalu, kapüjem, premašldje: Nemška vas pri Trebnjem: coalîla, kapila, laščila, pučivala, skrivala, daši, dašau in zadišali ; Godič pri Kamniku: barsiroa, cvalima, iiylima, yj)îiua, krïroa, rnlïiou, blisk âu, zabijat, pučimaroa, I izuma, piyâtoa, žilnima, tišat, taši, tisama, dišat, daši, tičat, taci, карп jem, ubiskioat; Cerklje pri Kranju: %phva, užliu, pisarna, pucaroa, daši, dišau, taši, tišan; Potoki pri Žirovnici: culina, ypîua, zakrîna, sužhia < *suažuja < * služila, tuliua (morda zaradi onomatopoije), pixàu, šipSna, kapmava, oblizmâua.
Л tudi izven centralnih dialektov ponekod še zasledimo naš pojav, n. pr. v poljanskem dialektu. Četena ravan: zacmelila <*zacvilila, toda zibala < *zibala, kupila <*кърИаtoda zasùkûla < *zasukâla, deši, dišal, dišala itd.
Še eno vprašanje ostane: ali so se nereducirani vokali v nenaglašeni poziciji zdrževali pod vplivom oblik, v katerih so dolgopoudarjeni, že od nastopa moderne vokalne redukcije ali pa so bili šele kasneje vneseni namesto po redukciji nastalega polglasnika in kdaj bi do tega vnašanja prišlo.
5 Tudi refleks za ê se lahko vnese iz dolgoakcentuiranega zloga v ne-akeentuiranega. Vnaša se med drugim tudi v IV. in V. glugolski vrsti. Prim, v Hrovači: trajhlla, drajmala, zbajličžam, trajbij/a itd. Do disimilucij ne pride (diftong).

Zaradi dubletnih oblik kot zadâr jjoleg zidâr ipd. lahko domnevamo, da je nereducirani vokal šele kasneje izpodrinil reduciranega in da se i o izpodrivanje pravzaprav še vodno vrši. Če bi se bilo vplivanje sorodnih oblik z dolgim akcentom pričelo tako zgodaj, da se v tipu lučala и sploh ne bi reduciral, bi pričakovali tudi pulila. Malo verjetno je namreč, da bi bila disimilacija med vokali tako močna, da bi bila preprečila vpliv sorodnih oblik, če bi bil nastopil že tedaj, ko je bil vokal še nereduciran, zlasti ker se ob začetku moderne vokalne redukcije pojavljajo primeri kot sorota, murnu, deleč,6 ki kažejo prav nasprotno tendenco asimilacije med vokali. Zato je verjetneje, da je redukcija nastopila povsod in da je šele *lzčala" ali celo *lačala zamenjano z lučala. Da ne gre v naših primerih toliko za ohranitev vokala, ampak za vnašanje, vidimo tudi po paralelnih primerih z ê (prim, opombo 5), kjer je vnesen diftong.
Pričakovali bi, da nam bodo dali odgovor na vprašanje, kdaj se je vnašanje pričelo, stari teksti. Toda kljub temu, da je pri nekaterih piscih moderna vokalna redukcija močno razvita, so vendar v primerih, kadar je bil prvotni vokal lahko ugotovljiv, pisali nereducirani vokal. Naš pojav pa lahko zasledujemo le na takih zgledih. Poleg tega je primerov, na katerih lahko zasledujemo ta pojav, razmeroma zelo malo in tudi to otežuje iskanje.
Prvi pisec z močno razvito redukcijo je Skalar, toda 011 piše ne le prebiuala 32 a, 46 a, Vshiuala 303 a ipd., kjer vnašanje pričakujemo, ampak tudi: lubila 25 a, 30b, 46 b, sakurila 25 a, sh lush i In 54a, slushila 57 b, prav tako tudi v primerih, kjer je še manj možnosti za vnašanje: pustila 25b, spustila 63a, sgubila 69a, 205a, sliiuish 32a, 44b, 70b, 106a. sliiui 346 a. 405 a, shiuot 7 a, 101 b, ludie 37 a, 102 b itd. Skalar neredu-ciranih vokalov v takih pozicijah gotovo ni govoril, kajti včasih mu je le ušel pol glasnik tudi v pisavo: trebeh 224 b poleg trebuh 225 a, dehou-niga 193 b, 238 a poleg duhouniga 30 a, sheuota 287 b poleg shiuot a 31 a. 104 a, pestimo 323 a, pesti 226 a poleg pusli 7 a (3X), 414 b (2X), shèueti 328 b poleg shiuela 335 a itd. Nereducirane vokale je vnašal pač 011 sam brez podlage v živem govoru. To nam kažejo zlasti primeri kot defhezha 229 a. deshezhi 303 b poleg dishezlii 256 b in dusliezhe 256 b, dushezh 3141), ko je besedo naslonil na dišati ali na duhati ipd. Vidimo sicer, da so tisti redki primeri redukcije, ki sem in tja nastopajo tudi tedaj, ko bi bil pisec prvotni vokal lahko zlahka ugotovil, le v takih pozicijah,
" Glej opombo 2.
7 ъ označuje v tem primeru polglasnik u-jevske barve.
kjer tudi po našem pravilu pričakujemo nereducirane vokale, ne pa tudi v takih pozicijah, 'kjer imamo danes vnesene polne vokale. Toda primeri so premalo izraziti in tudi premalo jih je, da bi mogli iz njih kaj zanesljivega sklepati.
Enako je pri poznejših piscih. Tudi Pohlin, ki piše močno dialektično obarvan jezik, vnaša nereducirane vokale skoraj povsod tam, kjer so lahko ugotovljivi, n. pr.: fhioij: Kmetam za potrebo inu рот. 3, pufty 72, 73, 334, 352, fhivini 3, 73 (2X), le v verzu ima Shoini 71 ipd. Pri njem torej tudi ne moremo ugotoviti tedanjega dialektičnega stanja. Isto je z metelkovci, ki imajo celo poseben znak za polglasnik, pa ga vendar zelo pogosto zamenjavajo z nereduciranimi vokali.
Za relativno kronologijo našega pojava je treba upoštevati še reflekse v poljanskem dialektu, ki kažejo, da je starejši od akcentskega premika v tipu oko.
Iz vsega povedanega bi se dalo sklepati, da se je obravnavani pojav pričel morda okrog XVII. stoletja in da deluje še danes.
R é s u m é
La semi-voyelle qui, dans les dialectes slovèues centraux, est un résultat de lu réduction des voyelles moderne, a été parfois par analogie remplacée par une voyelle non réduite. Cette voyelle non réduite provient des mots ou des formes analogues où ces voyelles possèdent un accent long. On peut cependant observer dans ce phénomène la tendance vers une dissimilation vocalique. C'est que la voyelle non réduite n'apparaît pas dans les cas où elle serait suivie d'une voyelle identique, et souvent non plus dans ceux où elle serait suivie de deux voyelles hautes, tandis que devant un a, la semi-voyelle est souvent remplacée par la voyelle non réduite. A ce qu'il paraît, ce phénomène ne représente pas une conservation de la voyelle originale non réduite sous l'influence des formes analogues, mais bien un remplacement tardif de la voyelle originale qui, primitivement, a été du moins partiellement réduite. Les textes anciens ne permettent pas de constater l'époque où ce développement u commencé, certains facteurs cependant nous inclinent à supposer que ce fût au XVII® siècle et que cette évolution n'est pas encore terminée.
Ra j к о N akt i gal
PISMA PROF.RAMOVŠA OD DOCENTURE DO PROFESURE
Ljubljana 28/11. 18
Vel сэр oš i ova ni gospod profesor!
Lepa hvala Vam za pismo. Bil sem pri Bambergu radi Jagičeve fotografije. Pošljite fotografijo (dobro je, <la bi imela avtogram) takoj na tale naslov: A. Krampolek, Wien IV, Viktorgasse 14. Га tvrdka izdeluje vse klišeje za Bamberga, ki je tudi takoj pisal, da pride iz Gradca fotografija, za katero naj priredi kliše. Obenem je pridejal pismu velikost strani »Časopisa«, da ve oni na Dunaju ubrati pravo velikost. Bamberg ima v zalogi tudi še lep Kunstpapier, ki ga bo v to svrho porabil. Pošljite torej takoj na Dunaj. Stvar bo v enem tednu dovršena. Iz Lpskega še ni črk. Vendar pa leži tu pismo z dne 16. nov., kjer pravi livarna, da ima vse pripravljeno, da pa radi neugodnih razmer si ne upa odposlati. Zdaj. ko je promet že varnejši, je Bamberg, dne 18. t. m. odpisal, da naj le takoj pošljejo. Zato sem sklenil, še 14 dni počakati. Ce v tem času ne bo prispelo. se odpeljem v Zagreb iskat. Pošljite drobne vesti in vse, kar je potrebno, ker se z delom lehko takoj gre dalje. Glede Grafenauerjeve razprave smatram tole za ugodno: kakor hitro so črke tu, se stvar stavi in dostavi Graf. v korekturo. Ako ste zato, bi korekturo potem še jaz pregledni. da ne bi vandrala v Gradec — in to radi tega, ker bi šlo s tiskom hitreje naprej in bi potem pač takoj po novem letu izšla druga dva snopiča. Z Bambergom sva se o tem menila in je bil istih misli. O velikosti Graf. razprave bi že poročal. Vrstitev razprav pa je že prof. Kaspret Bambergu sporočil. Bamberg je po političnem prevratu še mnogo bolj prijazen in naravnost vesel, da se »Časopis« pri njem tiska. Tudi se zdaj prav agil no briga zan j.
Tista »Izjava«, o kateri sem zadnjikrat pisal, ne bo tiskana, ker jo je kulturni odsek umaknil in le predložil vladi, a javnosti ne bo zagledala ne v Časopisu kot tudi drug«l ne.
1 Nadaljevanje. Glej Slavistična revija 1955, VU, 1—2, str. 90—104.
Iz pisma spoznam, da 'bom. najbrž po 7. januarju še pričel s predavanji v Gradcu. No, zdaj bo že šlo, ker so razmere že precej boljše. Predvsem ni več na železnici gneče in nevarnosti, da se promet ustavi in tudi vožnjo imam že ceno.
Poročati Vam imam še mnogo drugih stvari. Znanstveni pododsek imenovanega kulturnega odseka obravnava zdaj v svojih sejah 1.) ustanovitev knjižnjice; 2.) ustanovitev vseučilišča, 3.) akademije. V kolikor so zdaj predlogi že dovršeni, Vam lahko poročam.
Ad 1.) združitev licealne, muzejske, stare semeniške in frančiškanske, goriške in ljubljanske mestne ter Matičine knjižnjice in arhivov. Slovenski bibliotekarji (Žmavc in Heric [Praga], Žibert, Prijatelj, Kidrič [Dunaj], Glonar) se pokličejo takoj sem, da izvedo koncentracijo. Posebno Glonar, o katerem sem menil, da je še doma, dobi najbrž v najkrajšem času poziv za Ljubljano in bo prideljen muzeju, da uredi to knjižnjico. Verstovšek je o Glonar ju že obveščen in ga je najbrž že pozval ali pa ga bo vsak čas. Odslej se vsi dolžnostni eksemplarji iz cele Jugoslavije pošiljajo licej. knjižnici. Narodna vlada naj stavi zahtevo na nemško-avstrijski državni svet za pridobitev slovenskih stvari iz dvorne knjižnjice, graške knjižnjice in arhiva. Kompenzacija na drugi strani. Za knjižnjico se zgradi novo poslopje, začasno pa adaptira »Narodni dom«. — Vsi ti predlogi so že na pisalni mizi Narodne vlade in bodo nadaljni ukrepi gotovo kmalu sledili. Glede nakupa knjig, časnikov etc. — vse to pa bodo že naloge bibliotekarjev, ko pridejo semkaj. Glede slovenske univerze smo stavili vladi nujen predlog, da se takoj ustanovita v Zagrebu in Belgrad u stolica za slovenski jezik in za slov. slovstveno zgodovino, ker slovenski dijaki, ki bodo odslej tam študirali, za ta predmet nimajo predavanj in eksaminatorjev. Glede veljave semestrov in izpitov etc. se je odpeljal Verstovšek ravno v Zagreb. Glede predlaganja akade-mičnih moči (jemali so se v poštev Grafen. Kidrič Breznik in jaz 2 za Zagreb, 2 za Belgrad) smo naročili vladi, naj dobi informacije od Vas in Jagica. Računali smo namreč s tem, da ostanete Vi kot slavist v Gradcu. Po zadnjem, pismu je to precej drugače, lločem Vašo namero pri prihodnji seji, t. j. v torek, dne 3. XII. omeniti in če le morete, mi dajte že do takrat kaj več sporočiti, da event, o tem obvestimo vlado. Kakor in če prav razumem, je Vaš namen priti v Zagreb kot slavist zagrebške univerze, torej ne kot slovenist. Potemtakem bi bili kljub temu stolici za slov. jezik in slovstveno zgodovino še prosti. Gotovo prejmete o tej stvari
že kak odgovor od dr. Kramerja.1 Sporočite pa mi o vsem tem kakor mogoče hitro, da vemo tu, kako najbolje ravnati. Odkrito pa Vam povem, da nimam in ne čutim nobenega pravega veselja za Gradec in da bi najraje videl, da me ne bi bilo nikdar več tjakaj; ravno tako odkrito pa si želim, da bi tudi Vi prišli v Zagreb. Kakor čujem, nameravajo Nemci preseliti univerzo iz Črnovic v Solnograd. Tako mogoče tudi moje predlaganje za slavista na tej univerzi še ni čisto pokopano, kot sem doslej mislil in reči moram, da grem rajši tja kot v Gradec, najrajši pa bi seveda bil v domovini. Edina zapeljivost v Gradcu bi bila dober znanstveni aparat, ki je tam že urejen. No, pa o tem mi boste že poročali po dogovoru z Meringerjem. Če pa se bi mi kolikorkoli osnovala eksistenca v domovini, jo sprejmem rajši kot or dinar ja t v Gradcu.
Glede slovenske univerze srno tegale mnenja. Ustanovi se potem, ko bo knjižnjiea v redu in inštituti v Ljubljani (ali Trstu, če bo naš). To bo trajalo še nekaj let. Ta čas pa se porabi tudi zato, da se vzgoje akade-mične sile. Pri teh smo delili 2 kategoriji: v I. pridejo moči, ki imajo že venio legendi in ki so v svojem sedanjem poklicu dokazale usposobljenost za znanstveno delo t. j. poleg vseučiliških profesorjev in docentov — Slovencev še tile: Ljudmil Hauptmann, Dr. Lončar, Grafenauer, Breznik. V 11. kategorijo pa pridejo možje, ki pojdejo še z vladno ustanovo študirat v inozemstvo in si tam pridobe venio legendi, to so: Veber, Oswald (filozof), Rudolf Grošelj (inatem.), Pavel Grošelj (biologija), Regen (zoolog. pride v L kategorijo), llešič (za pedagogiko), Sarabon (geografija), Hinterlechner (petrografija, I. kategorija), Milko Kos (zgodovina), Juvančič (romanistika), Kelemina (germanistika), Oštir (primerjajoče, I. kategorija), Arnejc (grščina), Seliškar (botanika), Zigon (renesansa). Mantuani (krščanska, polatinska umetnost) — računamo s tem, da prevzame Walter Schmidt prehistorijo. Mogoče sem v naglici na koga pozabil. Če se Veber tačas habilitira, pride v L kategorijo. Ti predlogi še niso pri vladi, ker jih v prihodnji seji izpopolnimo. Mnenja smo, da gredo li možje študirat tjakaj, kjer je za to stroko nekak centrum in da se po možnosti tamkaj tudi hajbilitirajo, po "habilitaciji pa vrnejo ali na svoj sedanji poklic ali 11ц zagrebško univerzo, ki Ixxli matica slovenske. Govorili srno tudi o tem, da kakor bodi slovenistika zastopana v Zagrebu in Belgradu, naj bo na bodoči slovenski univerzi zastopana tudi srbo-
1 Poslal sem mu po zadnjem knjižničarju graškega slavističnega seminarja pismo, pa mi ni nič odgovoril, trdil je celo, da ga ni prejel. Bil je od onih, ki niso bili naklonjeni slovenski univerzi.
hrvaščina (jezik in literatura) in tudi še češčina, kakor bo tudi gotovo v Pragi ustanovljena stolica za jugoslovanščino.
O vsaki seji Yam hočem podati odslej poročilo, da boste o vsem sproti informirani. Prihodnjič hočem sprožiti debato o Vašem mnenju glede akademije in našem Časopisu kot nekakim njenim glasilom. Da pa dobi Časopis državno podporo, je sigurno in hočem to vzeti takoj v pretres.
Breznik mi že v torek, ko pride k seji, prinese nekrolog Škrabčev (pravi, da ga bo za 6—8 tiskanih strani in garantira, da bo zelo dober). Glede pisca za zgodovino starega veka Yam že še v kratkem sporočim.
Za častno mesto sourednika »Časopisa« me hočete narediti? Če bi že do tega res prišlo, potem bi prosil, da bi imel pri njem eno pravico in dolžnost: kakor hitro bodo ugodne, stare razmere in ko se bo Časopis tudi že mogel razširiti, da prevzamem v njem oddelek za historično in sedanjo slovensko dialektologijo.
Ali imate že kaj tvarine za II. letnik? Jaz imam v delu daljšo razpravo. Imam namreč nek koroški protestantovski rokopis iz XVII. stoletja z zelo interesantno vsebino. Namignil sem na to že v članku o slo-venistiki in Arhivu. Tudi jezik je interesanten. Sporočite mi o tem, da vem, ali naj pripravim to za Časopis; sicer bi poslal v Archiv. Tudi razpravo o »smagi« 'bom to zimo zaključil in namenil Arehivu. Zdaj, ko pride Lončar v Ljubljano, ga boni gotovo pridobil že za prihodnjo' številko.
Sicer živimo tu doli dobro. V svobodi se človek lepo giblje, to šele zdaj čutimo. Jaz se prihodnji teden preselim v Čopovo ulico št. 10/1. nadstropje, vendar bom do 5. decembra še tu. Če mi takoj odgovorite, mi pišite še na stari naslov. Šlebinger je bolan; vendar je mnogo boljši; te dni ga obiščem in če ima bibliografični del že gotov, ga bom nesel kar k Bambergu, ne?
Pozdrav od hiše do hiše. Pozdravite mi Vebra in Zelenika.2
S toplimi priporočili in lepimi pozdravi
(Pismo)	V£lani, zvesti učenec Ramovš
49	Ljubljana 12/XIT. 18
Velespošfovani gospod profesor!
V naglici javljam. Pri seji komisije za vseučilišče dne 10/X1I. 18. se je stavil vladi predlog, da se Vas nemudoma imenuje za prof. za splošno
2 Bivši graški slušatelj, germanist.

slovansko filologijo v Zagrebu in imate pričakovati imenovanje s 1. januarjem 1919. Pošljite takoj na poverjeništvo za uk in bogočastje, Ljubljana, Bleiweisova cesta 10/11. svoj curriculum oitae in eveutuelne druge dokumente, sklicevaje se na gori omenjeni sklep in poudarjaje, da reflek-tirate na Zagreb. Toliko v kratkem. Drugi sklep je ustanova stolice za slovenski jezik, združena z mojim imeno(vanjem)3
Ljubljana 18./12.
Velespoštovani gospod profesor!
Da mi ni treba še enkrat pisati, Yam kar v konceptu pošljem zapisnik. Včeraj je bila zopet seja, koncept Vam že še pošljem, llešič je pričel intrigirati proti meni. Kakor sem danes v pojasnjenje čul, je cela intriga v zvezi z Ivanom Hribarjem in politično stranko JDS. Včeraj je bilo mnogo govora o tem. Posebno ее je zastavil za llešiča dr. Plemelj. Faktum je, da je llešič, ki sam ne prihaja k sejam, naščuval gotove člane proti temu, da bi jaz zastopal stolico za slovenski jezik. Meni se je zbog toga vse zagabilo in če bi za bližnjo bodočnost imel v tujini kolikor toliko eksistence, bi pljunil na vse vkup in se iz tujine umakne4 — in naj llešič prevzame stolico, na sramoto znanosti in univerze. To ni več moja stvar! Vendar je večina članov komisije zame. Da se ognejo vsakršni pri-stranosti, je odšel dames dopis na Jagica in Vas, da podate strokovno mnenje o meni in Uešiču in izpoveste, kdo je 1 к>1 j sposoben. Prosim Vas le, da to svojo sodbo takoj po prejemu dopisa utemeljite in takoj od-pošljete nii predsednika, dr. Majarona.
Meni so gabi i to, da vse izgleda kot nekaka konkurenca z llešičcni. Ce bi bil nasprotnik res znanstvenik, bi ne rekel nič. Ali llešič? No, pa svojega mnenja o njem nočem Vani natvesti, da ne bi izgledalo, kakor da ga Vam hočem sugerirati. Prosim le za takojšen odgovor.
Ne bi reflektiral na stolico. da nisem načel že zadnjih svojih novcev, ki jih je vojna draginja tako brž požrla. Sicer pa sem slednjič voljan, pustiti tudi akad. kari j его, iti na srednjo šolo in v prostem času privatno študirati. Boni sicer manj naredil, vendar toliko še vedno kot llešič.
3 Pismo je bilo napisano na enem samem listu, ker je na drugi strani »PS. Vašim malčkom je prinesel pri meni Miklavž darila...«, da si jih pa ne upu že zdaj poslati. Tum je tudi podpis »Kumovš«. Pismo, list, je v sredi s škarjami prerezan, zakaj, ne vem več. Najbrž so bili na drugi polovici kukšni Runiovšu se tičoči podatki, ki jih je bilo treba komu ]>oslati ali dati.
* ? Najbrž bi imelo stati »in se v tujino umaknil«.
Preobraženski (Vaše pismo o njem sem dobil) naj stori enako kot Veber: curriculum vitae z navedbo dosedanjih spisov in načrtom dela «svojega naj pošlje vseučiliški komisiji, Bleiweisova cesta 10/11. Omeni naj, da obvlada slovenščino in da želi se habilitirati na slov. univ. Temu pridenite še Vi toplo in natanko utemeljeno priporočilo. Z lepimi pozdravi in toplimi priporočili!
Vaš vdani, zvesti učenec Ramovš
(Pismo)
(V pismu omenjeni koncept zapisnika seje vseučiliške komisije):
[I. redna seja vseučiliške komisije pri Narodni Vladi SHS v Ljubljani. Cas: 10. dec. 1918 ob 5h poj). — kraj: Bleiweisova cesta 10/11 (knjižnica). Navzoči: gg. Dr. Majaron. dr. Švigelj, dr. Metod Dolenc; prof. dr. Zmavc, dr. Kušar; bogoslovci dr. Zore, dr. Ušeničnik, dr. Srebrnič; zdravniki dr. Kraigher, dr. Oražem. dr. Zalokar; inž. Pavlin; vladna zastopnika višja šolska nadzornika dr. Grafenauer in dr. Poljanec; docenti: eksc. Zol-ger, dr. Pitamic, dr. Jesenko, dr. Rostohar in dr. Ramovš.
Predsednik otvori in ]>ozdravi na novo došlje člane gg- dr. Pitamica, <lr. Dolenca, dr. Zalokarja in dr. Jesenka ter prebere dopis prevzvišenega knezoškofa, ki imenuje namesto dr. Janežiča za zastopnika bogoslovnih ved prof. dr. Srebrniča.
Tajnik prebere zapisnik zadnje seje, ki je nato odobren, (ilede prve točke dnevnega reda, organizacije dijaških podpor izjavi dr. Rostohar, da je to zadevo vzela vlada v svojo skrb in jo poverila komisiji. ki se je speeijelno za io izbrala. To izjavo vzame vseučiliška komisija na znanje in preide k drugi ločki dnevnega reda:
Personalia: Ker prof. dr. Ant. Breznik ni navzoč, pojasni dr. Ramovš na kratko dosedanje delo znanstvenega pododseka kulturnega odseka pri Narodnem Svetu. Komisija sklene, da se za prihodnjo sejo povabi g. predsednika imenovanega pododseka, da poda podroben referat.
Nafo referira doc. dr. Roslohar in razvija načrt ureditve osebnega vprašanja. Smatra za temeljno vprašanje delitev akad. učnih moči 1м>-doče univerze v tri skupine: 1.) moči, ki so že usposobljene, t. j. ki imajo že venio legendi; 2.) moči, ki se morejo v bližnji bodočnosti habilitirati ni 3.) moči, ki se imajo vzgajati za habilitacijo.
V špecijaliziranem pregledu teh treh točk navaja sledeče: ad 1.) vse habililirane moči naj se vpraša, ali reflektirajo na zagrebško vseučilišče; na pozitiven odgovor naj pošljejo vse dokumente, ki jih
običaj zahteva, na poverjeništvo za uk in bogočastje, ki naj še natančneje določi pot ureditve.
ad 2.) moči, ki se morejo že v bližnji bodočnosti habilitirati, naj ube-rejo dosedanjo običajno pot habilitacije, t. j naj predlože svoje habilitacijsko delo in curriculum vitae dekanatu fakultete v Zagrebu, na kateri se nameravajo habilitirati;
ad 3.) te moči tvorijo pravi naraščaj akad. učnih moči. Vsak reflek-tant naj se obrne na vseučiliško komisijo s prošnjo, ki naj ji priloži curriculum vitae in event, dela; vseuč. komisija odloča potem o načinu podpore. Dodatno omeni k tretji točki eksc. Žolger, da naj se uradnikom, ki spadajo semkaj, da dopust, drugim pa podpora, da se morejo nemoteno in neovirano posvetiti svojim znanstvenim delom. Glede del naj stopijo reflektanti v stik z dotičnimi referenti vseučilišča.
Pri razbiranju strok se ugotovi, da so habilitirani pri pravoslovni fakulteti že gg. eksc. Žolger za upravni nauk in upravno pravo; izr. prof. dr. Pitamic za upravni nauk in upravno pravo ter pravno filozofijo, dalje vseuč. prof. v Frankobrodu dr. Žižek za statistiko in trgovsko ter me-njično pravo. Dr. Žolger in dr. Pitamic, ki reflektirata na zagrebško vseučilišče, naj se takoj imenujeta, dočiin vprašaj vlada dr. Žižka, je-li voljan priti v Zagreb, nakar naj se ga na pozitiven odgovor takoj imenuje.
Dr. Majaron opozori na to, da je treba gotove discipline takoj zasesti, tako n. pr. stolico za civilno pravdni red. Kot učno moč za to> stroko predlaga dr. Dolenc Skumoviča. Dr. Majaron karakterizira dosedanje delovanje Skumoviča in na predlog eksc. dr. Zolgerja se sklene sledeče: Skumovič naj predloži vseučiliški komisiji svoj curriculum vitae, kjer naj natanko poda vsa svoja dela ter izbere momente, ki argumentirajo njegovo kvalifikacijo. Dr. Majaron prevzame to obvestilo.
Kot učne moči druge kategorije so bili navedeni Kušej za kanonsko pravo, Škerlj za trgovsko in menjično pravo, Dolenc za kazensko pravo in kazenski pravni red in Eller za finančne vede in finančno pravo.
Pri tretji kategoriji bi prišli v poštev: Brezigar za narodno gospodarstvo in Sagadin za upravno pravo.
Dr. Pitamic predlaga, da se ustanovi na pravni fakulteti stolica za sociologijo in politične vede.
Za modroslovno fakulteto ugotovi dr. Ramovš, da so nujno potrebna takoj predavanja iz splošne slovanske filologije, ki na zagrebški univerzi niso zastopana, kakor tudi ustanovitev stolice za slovenski jezik in slovensko slovstveno zgodovino. Pri nadaljnem prerešetavanju so bili stavljeni predlogi, da se za splošno slovansko filologijo imenuje vseuč. prof.
dr. Rajka Naehtigalla, ki reflektira na to, kar se razvidi iz njegovega pisma dr. Ramovšu, ki pismo pred komisijo prebere, za slovenski jezik docenta dr. Ramovša, za slovensko slovstveno zgodovino pa po izvedeni habilitaciji, ki je že v teku, dr. Grafenauerja. Na zagrebškem vseučilišču naj se imenujejo docent dr. Jesenko in prof. dr. Plemelj, ako reflektira na to, ter docent dr. Rostohar.
Med naraščajem akad. učnih moči se imenuje sledeče osebe: Lončar, Hauptmann in Milko Kos: zgodovina; Šarabon: geografija; Seidel: geologija; Hinterlechner: mineralogija; inž. dr. Turk: kemija; Prezelj: lizika; Regen: zoologija; Pavel Grošelj: biologija; Mal: historične pomožne vede; Kelemina: germanistika; Juvančič: romanistika.
Omenjeno naštevanje izzove živahno debato o forsiranju celega vse-učiliškega vprašanja; debate so se vdeležili eksc. Zolger, doc. Rostohar in Ramovš, prof. Pitaniic, dr. Majaron, doc. Jesenko. Plod debate je na kratko ugotovitev potrebe vseučilišča v Ljubljani, ki naj ga dosežemo potoni zdrave, naravne podlage in smotrnega dela, ki zahteva svoj čas za to.
Teoretična debata je bila na predlog dr. Zalokarja zaključena z resu-mejem, da naj se habilitiranci, ako reflekiirajo na to, imenujejo takoj na zagrebški univerzi, kakor je bilo govorjeno. Sprejet je bil poleg tega predloga tudi predlog za ustanovitev stolice za slovenski jezik in stolice za slovensko slovstveno zgodovino v Zagrebu.
Ob koncu naznani g. podpredsednik dr. Zore, da ima glede bogoslovne fakultete spomenico. Ker je ura že pozna, se jo sklene predlagati na prihodnji seji.
Konec seje: И8'1 zvečer.
Я	Ljubi j. 21./XII. 18
Velespoštovani gospod profesor!
Vaše zadnje pismo sem prejel, razumem Vaš položaj in le iz srca želim, da bi se vse kar najlepše izteklo. Glede Vaših skrbi o selitvi, predvsem rodbine, tudi upam, da ne lx> delala prevelikih težav. Kolikor smo tu informirani, bo vlada v Zagrebu za vsakega profesorja preskrbela že naprej stanovanje in sicer za oženjene 4, za samce 2 sobi. V aprovizačnih zadevah pa je Zagreb na dobrem, predvsem hvalijo aprovizacijo univerze. Pa o vsem tem kaj več, ko bo aktualno.
Pametno je, da do trenotka, ko dobite v roke dekret za Zagreb, v Gradcu ničesar še ne sprožite in da šele po tem trenotku spravite likvidacijo v tek.
Včeraj in danes sta bila v Ljubljani Kidrič in Prijatelj. Kidrič se je že odpeljal v Slatino k družini, Prijatelj gre za božič na svoj dom in se potem vrne na Dunaj. Prišla sta se radi sebe informirat in sta prinesla spomenico, tičočo se bodoče knjižnjice in državnega arhiva. Dalje še o kulturnih institucijah, n. pr. učeno društvo, konservaforij etc. Baje bo po končani likvidaciji Kidrič prišel kot vodja na knjižnice, Prijatelj pa za dobo vreditve za referenta v kulturnih zadevah k poverjeništvu za uk in bogočastje. Toliko po ustnem sporočilu Versiovška.
Govorili smo obširno o organizaciji slavističnega pouka na vseučilišču in ker smo bili vsi trije istega mnenja, mi je prišlo na misel, da bi bilo velike važnosti, ako bi Vi, kot poklican faktor in reprezentant. napisali o tem nekako spomenico, ki bi jo poslali na vseučiliško komisijo, v roke dr. Danila Majarona. Olm sta to mojo misel pozdravila.
Hočem Vam najprej utemeljiti, kako da sem sploh na to misel prišel. V komisiji so se pojavile različne politične intrige, kar morete spoznati že iz mojega zadnjega poročila o llešiču. Treba pa je vsem takim intrigam enkrat za vselej zapreti pot. Ljudje v komisiji ne vedo, kaj je potrebno in zakaj je potrebno. Lehko bi jim jaz tolmačil in utemeljeval, kar imam za pravo, a saj veste; ker pri slavištiki nehote tangiram sebe, bi morda izgledalo tako, kot da prodajam »židovsko blago«. Sempatja lehko kaj povem, kadar se tiče drugih oseb. Hotel bi pa, da se v principu raz-predejo vse misli. In tako je najl>olje, da bi Vi napisali neko spomenico, ki naj vsebuje načrte o slavističnem pouku na slov. univerzi. Menili smo se danes takole: neobhodno so potrebne štiri glavne stolice in sicer: 1.) stolica za splošno slovansko filologijo (slovničarski del); imetnik bi bili Vi; 2.) stolica za splošno slovansko fil. (literatura) — Prijatelj; 3.) stolica za slovenski jezik — jaz; 4.) stolica za slovensko literaturo — Kidrič. Še par personalij vmes. Ker smatram llešiču le za trenotnega konkurenta, ki odpade, kakor hitro se še posameznim članom komisije razbistri pogled, imamo računati le še z enim, resnim konkurentom, čegar habilitacija v Zagrebu je že v teku, namreč z Grafen a uerjem contra Kidrič. Za Vaše mnenje vem, vendar je položaj tak, da ne moremo preko Grafen-auerja. Kidrič je radi tega že danes rekel, da nioru pač že računati s tem, do gre vsi učiliščc mimo njega. Meni bi ga bilo močno žal in zato študirani in študiram, du bi našel kak modus, ki bi vstregel obema. Vendar ničesar ne iznajdem. Mogoče se Vam posreči kaj. Mogoče bi se dalo v red it i tako, da bi Kidrič za dobo provizorija v Zagrebu vodil dela v knjižnici ,v Ljubljani iu bi šele po ustanovitvi v Ljubljani dobil stolico.
Mislim namreč, da bi tudi dve stolici za slov. literaturo v Ljubljani, lahko eksistirali.
Drugo vprašanje je tole: zagrebško vseučilišče, Verstovšek in tudi komisija stoje na stališču, da se mora vsaka učna moč habilitirati. Že jaz sem bil v prvi seji proti temu in Sein povdarjal, da tudi mi lahko rabimo staro prakticirano izjemo, da se strokovnjak, ki je z svojimi deli pokazal vsposobljenost, lahko brez habilitacije pokliče in imenuje. Tu imam predvsem v mislih Kidriča in Prijatelja. Prvi je bil itak že predlagan za extraordinarija, da bi se pa Prijatelj zdaj še habilitiral, je pa tudi smešno. Omenite i to v spomenici s kratko vtemeljitvijo.
Prvi dve imenovani stolici naj dajeta splošno podlago: tako prva (Vaša): starocerkvenoslov. jezik in literaturo, primerjajoče slovansko jezikoslovje, slovanska fonetika, medsebojno razmerje raznih starih tekstov, sorodnost slov. jezikov, slovanske starožitnosti itd. Druga (Prijatelj): zgodovina (kulturna) slovanskih narodov. Tretja (jaz): historija slov. jezika; slov. dialektologija; slovenska fonetika; izdajanje starih tekstov. Seminar tretje bi prevzel tudi naloge, zbirati gradivo za slov. histor. slovnico in dialektol. karto. Četrta (Kidrič — Grafenauer): kulturno-estetska zgodovina slov. slovstva. Zdi se mi važno, da bi nekatera slov. protestantska unika, ki so nam od rok (v Nemčiji), 11. pr. Trubarjevi sv. Pavla listovi, Tulščak etc. izdali, kar bi tudi prevzel seminar.
Za vse štiri panoge bi bil en seminar s pododdelki, dovolj veliko čitalnico s priročno knjižnico. Ni izključeno, da dobimo graški slovanski seminar semkaj. Ubrala se je tozadevna že pot, vendar je vse tajno in strogo.
Podobne spomenice so došle zdaj že 3; omenjena Kidrič-Prijateljeva, potem Milka Kosa o arhivih in Zarnikova o naravoslovnih inštitutih. Zato tudi bi bila Vaša zelo na mestu in velike važnosti.
Upam, da boste našli toliko časa in miru, da boste v najkrajšem času mogli to učiniti.
Drugih novic ni. V ponedeljek je zopet seja in Vam takoj sporočim. Prijatelj je tu sprejel svojo drugo korekturo in jo- tudi tu opravi, da gre hitreje. Brezniku sem danes poslal korekturo nekrologa. Od Šlebingerja v kratkem dobim. Iz Lipskega še ni nič, a vsak dan pričakujemo, ker je zdaj promet odprt.
Prav vesel in srečen božič v nad i, da bo čez eno leto mnogo lepši, želim Vam in vsem Vašim dragim! ...
Pozdrave od moje žene.
Z lepimi pozdravi in priporočili
Vaš vdani in zvesti učenec Ramovš
t Pismo)
<6 Sluvistična revijo	241
Ljubljana 17/11. 19
Veflespoštovani gospod profesor!
Dolgo Yam že nisem pisal, a ne iz brezbrižnosti, marveč ker sem vedno čakal, da Vam bom mogel povedati kaj večjih novic. Vendar to čakanje gre že ad infinitum.
Prejel sem danes Vašo pošiljatev, za katero se Vam toplo zahvaljujem. Omeniti jo hočem v Ljubljanskem Zvonu, da tako tudi širši slovenski krogi kaj zvedo.
Glede vseučilišča smo menda tako daleč kot smo bili. Odgovor smo poslali v Zagreb, a tam se menda malo menijo. Celo glede dijaštva je zelo slabo. Obljubili so Hrvatje, da bodo slovenski dijaki obedovali v hrvaški menzi, ko pa je prišel trenotek, da bi začeli izpolnjevati, so snedli svojo besedo. Prišlo je tako daleč, da so dijaki slovenski dobivali hrano le vsak tretji dan in so se naposled razšli vsak na svoj dom. To je bratska milost. Zdaj so vendar pritisnili na bračo in se upa doseči boljših uspehov. Vsi tu, komisija in vlada, prihajamo do spoznanja, da je najbolje, da ne prosjačimo dosti v Zagrebu. V petek se odpeljejo predsednik in podpredsednik in Verstovšek v Beograd. Predložiti hočejo osrednji vladi sklep, da se takoj ustanovi v Ljubljani vseučilišče (tudi s tehnično fakulteto). ki naj se otvori jeseni in naj da vlada za to na razpolaga sredstva. To je pač najpametnejša misel in najboljši izhod. Z napeto radovednostjo pričakujem že povratka iz Beograda. Potem bomo vsaj vedeli, pri čem da smo, ker vsaj to bodo gotovo dosegli, da osrednja vlada da Zagrebu ukaz, da se naše želje rešpektirajo in hitro rešujejo. — Jutri pride v Ljubljano Hinterlechner, ki je predsednik likvidacijske komisije za kulturne zavode na Dunaju, ki je že pričela z delom. Donese nam tozadevne sklepe (napravljene skupno s Čehi). V četrtek ima komisija v tej stvari sejo. •
Govoril sem s škabernetom (da nisem prej o tem Vam poročal, je krivo to. da je bil Skalberne 3 tedne na dopustu) in mi je rekel, da imate tudi Vi polno pravico do dijet, ker je bil ustanovni akt za komisije tako sestavljen, da je vsak docent član in kot tak vabljen.
Če l)i res prišlo do jesenske otvoritve v Ljubljani, kar bi bilo pač i za Vas najlepše, ker tu bi že dobili stanovanje in tudi glede hrane ni na slabem, bi bili slavisti na dobrem. Vlada je namreč že v pogajanjih z Jagičem za knjižnico in je bila takoj pripravljena dati 70.000 kron in
baje se 11e upira, dati tudi več, če bi Jagic več zahteval. Slišal sem tudi, da nameravajo čimprej mogoče dobiti Kidriča in Prijatelja dol. Ne vem pa, koliko je na tem. Faktum pa je, da se je prva nervoznost pomirila in da gre le počasi vse bolj v redni tir.
Glede časopisa bi bilo dobro, da bi g. Kaspret tisti Kosov pregled čimprej poslal. Zdaj je vse dovršeno. Šlebinger ni mogel podati celega bibliografskega pregleda, marveč samo za jezikoslovje in literaturo. Za zgodovino mu ni bilo mogoče in če bi hotel še to dodati, bi morali čakati še tri mesece. Danes je prišel odgovor iz vlivarne v Lipskem, ki sporoča, da je vzela delo v roke (pismo je hodilo menda 2 meseca) in bo torej v prihodnjih snopičih že tudi lahko kaj jezikoslovnega izšlo. Prosil bi torej, da bi ta letnik čimprej zaključili (človek je že v zadregi, ko me marsikdo vprašuje po nadaljevanju), da bi Kaspret kmalu poslal pregled (ki bo prav prišel kot nekako izpopolnilo k Šlebingerjevi bibliografiji) in priporočal bi, da bi korekture smel pregledati kar tu, ker s pošiljanjem se takoj zgubi cel mesec. Rad pa bi, da bi vsaj sredi marca letnik izšel.
Prosim tudi, da bi čimprej s Kaspretoin sestavila natanko določitev,
pod katerimi pogoji naj sprejme Matica Slovenska naš Časopis v svojo
reži jo. To moramo pospešiti, ker sicer smo na tleh. Čujeni pa (od Šlcbin-
gerja), da mislijo tako narediti, «la se naš Časopis razdeli: 1. jezikoslovni-
literarni del, ki imej za nadaljevanje naš Časopis in II. zgodovina naj se
iz toga Časopisa izloči in naj se stvori nov Časopis iz Carniole, našega
oddelka in mariborskega lista. Nam, mislim, to ne bi bilo na kvar. Je pa
v tem kos osebnega vprašanja Kaispretovega. Vendar če hočemo rešiti
jezikoslovni časopis, naj se deli. To je menda Mantuanijeva ideja, ki pa
jo podpira Matica iti 1н> gotovo to pri pogojih — Bi-li ne bilo umestno,
da to že omenimo. Glede črk ni treba staviti predloga, ker je Matica že
pri tiskarnah tako dogovorjena, da naroče tiskarne vse potrebne stvari
in jih potem Matici vračunajo. Prosim torej, da tudi te pogoje, podpisane
od urednikov kmalu dopošljete meni ali Šlebingerju. — Webru so dali za
enkrat 1000 kron. Vsaj en mesec, prodno bi mu zmanjkalo, naj pošlji'
zopet na komisijo (kar na moj naslov, da se ne bi zopet tako pozno našlo)
kratko novo prošnjo za nadalje. Kako Vam in Vašim! Da bi bilo že bolje!
Od hiše do hiše srčne pozdrave.	,, v . . v .	,,
Vas hvaležni učenec it.
и
16»
243
Dr. Ramovš Franc Ljubljana, Čopova iO/I
18/11. 19
Velespoštovani gospod profesor!
V včerajšnjem pismu sem čisto pozabil omeniti, da čimprej pošljete tudi Jagicevo pismo in pa besedilo dedikacije. Index za 1. in 2. snopič sem že dogotovil, onega od 3. in 4. pa bom, ko bo vse že ulomljeno. Sicer nič novic.
Z lepimi pozdravi in toplimi priporočili
Vaš hvaležni, zvesti učenec Ramovš
(Dopisnica)
54
10/III.
Velespoštovani g, profesor!
Predvsem najlepše vzprejemne pozdrave v nadi, da Vas graška univerza ne vidi več kot svojega člana. — Danes sein že pokonci. Popoldne danes, od 3h je v Sloo. Matici, Kongresni trg 7/1. (po hodniku na dvorišču) seja subkomiteja za filoz. fakulteto, katere se morate na vsak način vdeležiti,5 ker se bodo baje izdelali predlogi, ki se tudi Vas tičejo. Torej ob 3h nasvidenje! Lepe pozdrave od žene!
Na veselo svidenje!	Vaš vdani in hvaležni učenec Ramovš
(Na vizitki)
55
Ljubljana 6. avgusta 1919
Velecenjeni gospod profesor!
Predvčerajšnjem zvečer je bil tu prof. Mikuličič kot delegat zagrebške univerze. Zagrebški in beograjski profesorji so sklenili, da takoj po rešitvi krize odide k prosvetnemu ministru deputacija 2 zagrebških. 2 beograjskih in 2 ljubljanskih prof. glede regulacije plač vseuč. prof. Tozadevna spomenica je pripravljena. Glavne točke so: 1.) istovetnost plač v vseh 3 vseuč. mestih; 2.) po 16 letih pride prof. vili. činovni razred s plačo 18.000 dinarjev; 3.) uvedba kolegnine, ki jo dobe profesorji, oprostitev od lak« principijelno nemogoča. Prof. Mikuličič je prišel zdaj sem, da to obrazloži in da pozove vseuč. komisijo, da določi 2 delegata za to deputacijo. Sklenili smo, da se za Ljubljano udeleži samo 1 prof..
6 V Gradcu sem zaprosil za poletni semester za dopust in v začetku marca odpotoval z dvema sinovoma v Ljubljano. Drugu polovica moje družine je ostala še v Gradcu.

ker je število prof. še majhno in vse šele v začetku. Potne stroške v Zagrebu plačajo profesorji sami, po 30 kron vsak. Določili smo Vas za tega delegata, ker je ravno pri Vas že minister prosvete najbolj vezan po brzojavki" in ste že nekako ljublj. profesor. Potne stroške smo preračunali na kakih 2000 K, iz previdnosti pa se Vain nakaže 5000 K iz vseuč. fonda. Tozadevno nakazilo je danes Verstovšek podpisal. Natančnejše informacije v tej zadevi boste dobili od zagrebških kolegov, ki se boste od Zagreba dalje vozili ž njimi skupaj.
Dan odhoda in vlaka iz Zagreba bo dovolj zgodaj naznanil prof. Mi-kuličič brzojavno, kar Vam bom brzojavno1 dalje sporočil. Ob .prehodu skozi Ljubljano dobite od predsednika denar za potne stroške.
Korošec radi imenovanj obveščen. Danes je poverjeništvo brzojavno urgiralo imenovanja. Drugega novega ni.
Z lepimi pozdravi na celo rodbino, posebno na Vas!
Vaš vdani učenec Ramovš
PS. Več podrobnega naj Vam pove
v soboto/nedeljo Dr. Kraigher.7
(Pismo)
56
Dr. Ramovš Fr. Ljubljana Čopova 10
v , • .	t i	Lj. 9/1X.
Velecenjem g. prolesor!
Šele danes sem se mogel radi Vašega stanovanja informirati, ker sem dobil Vašo karto in pismo ravno v soboto in v nedeljo in praznik nisem mogel do uradov. Govoril sem danes pri stanov, komisiji radi Vas in sem zvedel, da do danes še niso nič govorili o Vaši vlogi, upati pa smete, da se Vam bo stanovanje pri orožnikih nakazalo.8 Spisal in vložil sein tudi vpraševalno polo za Vas. Z Rostoharjem in Prijateljem sem bil tudi danes
0 Proti koncu poletnega semestra sem prejel iz Gradca uradni brzojavni poziv, da se izjuvim, ali ostanem še dalje na tamošnji univerzi. Odpeljal sem ее gor in rektorju izjavil, da se čutim iz raznih razlogov primoranega, odreči so nadaljnji profesuri na graški univerzi. Po čudnem nakl jučju pa ine je doma čakal brzojav poverjenika za uk in bogočastje iz Ljubljane z besedilom: Ministrstvo prosvete ine jo obvestilo, da je treba Vas zadržati v Ljubljani.« Minister prosvete je bil tedaj Davidovič.
7 Jaz sem bil tedaj z rodbino na letovišču na Ljubnem na Gorenjskem, kamor me je izvabil prijatelj Kraigher, ki je med tednom bil še zaposlen v Ljubljani.
® Nisem pa dobil nikakršnega nakazila za kako stanovanje.
pri Brejcu, kjer smo izposlovali nalog stanovanjski komisiji, da se v prvi vrsti dado stanovanja vseuč. prof., ker je to nujno potrebno. Y četrtek ob 5h pop. bo seja komisije vseuč. Na svidenje! Priporočila, poklone in pozdrave vsem Vašim
Vaš vdani učenec R.
PS. Rešetarju sem pisal, da hočemo o njegovih pogojih govoriti in sklepati pri fakult. seji in v seji akad. senata, pa mu potem uradno vse sporočimo.
(Dopisnica)
ZAPISKI IN GRADIVO
PRISPEVEK K ŽIVLJENJEPISU PRIMOŽA TRUBARJA
Pri registriranju Stanovskega arhiva v DAS-u sem naletel v fasc. 285, str. 556—557 na listino, ki je doklej znanstvena literatura ni poznala. V njej so navedeni nekateri podatki, ki dopolnjujejo življenjepis Primoža Trubarja.
Kot znano, je bila prva Trubarjeva žena Barbara, s katero se je poročil v Rothenburgu ob Tauberi kmalu po svojem prihodu v Nemčijo v času med 1548 in 1551. Kidrič je domneval, dii je bila Barbara Trubarjeva rojakinja, ki jo je poznal že v domovini.1 Pravilnost te domneve potrjuje naša listina. Barbara je bila hči 1554 že pokojnega Matije Sitarja, meščana v Kranju, in njegove žene Svetke. Priimek Sitar kaže, da je potekal očetov rod po vsej priliki iz sosednjega freisinškega ozemlja med Stražiščem in Zabnico, kjer je bilo sitarstvo že tedaj razvito. Barbarin brat Jurij je bil kaplan v Šenčurju. Leta 1554 je bil tudi že pokojen. Po njegovi smrti je prevzela skrb za njegovo premično in nepremično premoženje sestra Barbara. Ker je Barbara živela z možem daleč od domovine in tudi ni kazalo, da se bo skoraj vrnila domov, je z moževim privoljenjem dala popolno pooblastilo nad upravljanjem tega premoženja kranjskemu proviantnemu mojstru Heliju Stoczingerju. — Vsebina naše listine zavrača Kidričevo domnevo, da je bila Barbara Celjanka in sestra lekarnarja Mihaela Klausa.2 Malo verjetna je tudi misel, du je bil Trubar preko žene Barbare v sorodstvu z Mihaelom Grettnerjem, župnikom v Schwäbisch Hallu-3
Naša listina osvetljuje nekoliko tudi vprašanje glede Trubarjevega potomstva. V skladu z listinskim tekstom je imela Barbara leta 1554 tri majhne otroke. Po Kidričevi ugotovitvi so se rodili iz Trubarjevega zakona z Barbaro vsaj trije otroci, sinova Primož in Felicijan ter hči Magdalena.* Če predpostavljamo, da so potekali vsi trije Barbarini otroci iz zakona s Trubarjem, in če upoštevamo, da se je Felicijan rodil vsekakor po letu 1554,5 drži, da je imel Trubar z Barbaro vsaj štiri otroke. VotiVna slika v Derendingenu tej ugotovitvi ne nasprotuje. Po Kidričevi rekonstrukciji so na njej upodobljene razen Primoža Trubarja še njegove tri žene Barbara, Anastazija in Agnes s petimi
1 Fr. Kidrič, Trubarjevi na votivni sliki v Derendingenu iz 1587. leta, Zbornik za umetnostno .zgodovino II, 1922, str. 5.
s Fr. Kidrič, Trubarjevi, o. d., str. 4.
3	Fr. Kidrič, Ogrodje za biografijo Primoža Trubarja, Razprave I, 1923, str. 244.
4	Fr. Kidrič, Ogrodje, o. d., str. 255; Fr. Kidrič, Trubarjevi, o. d., str. 5—6.
5	Fr. Kidrič, Ogrodje, o. d., str. 255; H. Hermelink, Die Matrikeln der Universität Tübingen, Stuttgart 1906, str. 491.

«
otroki. Medtem ko je povsem jasno, da je Gertruda hči Anastazije, ki naj bi ji pripadal po Kidričevi domnevi tudi deček z neznanim imenom," kaže naš podatek na to, da je potekal tudi v rani mladosti umrli sin iz zakona z Barbaro.
Zaradi pomembnosti objavljam tekst najdene listine dobesedno.
Ich Barbara weylundt Matthieu Sittars, burgers zu Crainburg, vnnd Suetkhen seiner eeliehen hausfrawen irer baiden eelichen nachgelassne dochter, jeczo herrn Primus Trubers, predigers vnd pfarrhers zu Kempten, eeliche hausfraw, bekhenn offennlich mit disem brief, das ich mit rath, wissen vnd willen gemelts meins lieben herrn eewiirts vnnd eeuogths, dweil mir ferre des wegs, aus weiblicher blüdigkhait, auch von wegen meiner dreyer clainen khindlin solchem selbs aigner person nachzukhomen nit vermöglieh, meinen volmäehtigen gewalt vnnd gancze macht zum krefftigisten aller gerichten vnd gewonhaiten geben vnd befolchen hab dem ernuesten Helia Stoczinger, pro-fantmaister in Crain, weiser dicz briefs allso, das er in meinem namen vnd von meinet wegen weilent des herrn Georgen Sittars, gesellpriesters zu Sant Georgen bey Crainburg, meins bruders säligen ligende vnd varende gutter zu Crainburg vnnd wo die sampt andern seinen rechten vnd gerechtigkhaiten erfaren werden güttlieh oder rechtlich erfordern, einpringen, darumb quitiern, die ligende gütter, ob ainich vor banden weren, verklmuffen, fertigen, für werschafft versprechen, darumb brieue vfrichten vnd vmb besiglung bitten. Vnnd ob im jemandt irrung, Widerspruch oder hindernus thun wurde in welcher-lay weiß das bescheche, dasselb mit clage, in vnd nachreden vnd sonst mit allem anhang vnd notdurfften des rechten volnfüeren vnd gcmeinlieh vnd sonderlich thun vnd lassen soll vnd mag alles, das ich selbs gegenwürtigclichen khöndt oder möcht. Ich gelob vnd verspriich auch bey mein weiplichen eeren vnd glitten trewen für mich vnd all mein erben alle sein handlung war, vest vnd steet zuhalten vnd ob er mer gewalts hier inn bedürfen wurde, denselben allen will ich iine hiemit auch gnugsamlich jeczo als dann vnd dann als ieczo gegeben hüben, alles zu gewin, Verlust vnd allem rechten on all vntrew vnd guerd. Vnnd ich obgenanter Primus Trüber als ir Barbara Sittarin eewürt vnd vogt bekhenn innsondcrs hier innen solch vbergebung des gewalts nach auswei-sung dicz briefs mit meinem rath, wissen vnd willen bescheciien zu sein. Darumb so gered vnnd versprüch ich auch in vogtlicher weise dabey zu beleiben vnd darwider nit zuhandlen dehains wegs auch sonder arglist vnnd geuerde. Vnnd des zu warem vrkhundt so hub ich obernante Barbara Sittarin vnd mit ir ich gemclter ir hauswürt bede mit vleis erpetten den fürnemen ersamen vnd weisen Caspar Zellern, burgermuister zu Kemptenn, das er sein aigen insigl für vns vnd vnser erben, doch ime herrn sigler vnd seinen erben inn ullweg one schaden, offennlich hie fürgedruckht luit. Vnnd sind geezeugen vnserer siglbittung die erbern Georg Güring vnnd Hanns Saczgcr, bürgere zu Kempten. Geben an freytag den achtundczwainczigisten tag des mon als aprilis nach Christi vnnsers lieben herrn vnnd uinigen süligmachers gepurte fiinffczechenhundert vnnd im vierundfünffezigistenn jar.
Pečat: Caspar Zeller.
Ilrbtnu stran: Gewultsamb Wurbaraenn weillandt Mathien Sittars, burgers zu Crainburg secl. tochter an Helie Stoczinger, prouiuntmuister.
Pavle Blaznik
* Fr. Kidrič, Trubarjevi, o. d., str. 5—6; Fr. Kidrič, Ogrodje, o. d., str. 252 in 253.
TRUBAR IN ŠKOF KACIJANAR
0	razmerju med Trubarjem in Kacijanarjem, ki je škofoval od 18. aprila 1557 do smrti 31. marca 1544, nas je nekoliko poučil Trubar sam, ko je v pôsvetilu Novega testamenta I (1557) poudaril, da mu je Bonomo »skupaj s prostosrčnim in gostoljubnim gospodom, pokojnim gospodom Frančiškom Kacijanarjem, ljubljanskim škofom, pomogel do kanonikata v Ljubljani« (Rupel, Slovenski protestantski pisci 20). To je povedal tudi 1561 v pismu škofu Seebachu in zraven še, da je delil obhajilo pod obema podobama, saj so se tudi škofje Bonomo. Ruvber in Kacijanar dali tako obhajati na smrtni postelji (Elze, P.Trübere Briefe 125). Kranjski odborniki so v svojih vlogah, v katerih so se zavzemali za svojega superintendenta, večkrat poudarili, da je škof Kacijanar rad imel Trubarja (prav tam 150, 152, 202, 508).
Podobo o razmerju med Trubarjem in Kacijanarjem pa nam lepo osvetljuje oporoka tega škofa, ohranjena v sodobnem prepisu v Državnem arhivu Slovenijo (fasc- Testamet II B, št. 2). Sestavljena je bila v Celju 1. septembra 1545 in vsebuje naslednja določila: truplo liaj se pokoplje v Gornjem gradu v isti kapeli, v kateri je pokopan njegov prednik; naslednik naj dobi veliko pozlačeno eašo (Ainen Vbergoldten Kopff oder pecher) in dve srebrni čaši, vse tri s pokrovom : ljubljanskemu kapitlju zapušča 10 renskih goldinarjev, Boltežarju Kacijanarju štiri, njegovemu bratu Seyfridu pa dva najboljša konja z vso opremo, obema zraven tega še oblačila in srebrno posodo; zatem sledi volilo Trubarju (gl. niže); Pavlu Wiener ju zapušča pozlačeno, a Sigismundu vhn Weixelberg srebrno čašico; Boltežar Kacijanar naj od tega, kar bo podedoval z bratom, odstopi nekaj Krištofu Raumschiisslu, ker je le-ta tudi škofov sorodnik (Vetter); v nadaljnjem ni pozabil svojega zdravnika Jurija lleiffingerja, oskrbnika v Gornjem gradu in služabnikov. Za izvrševalce oporoke je določil »die Erwierdigen Edin Vnnd gestrenngen Herrn Paulusen Wienner, Corherrn Zw Laibach. Herrn Sigmunden Von Weixelberg oder in «einem Abwesen Hannsen Von Weixelberg«. Za priče pa je naprosil »die Erwierdigen Edin Vnnd Vesten. Auch Ersamen Vnnd weisen Herrn Merttn Duelacher, Pharrer Zw Gill j Vnnd gurkhfeldt, Doctor Georgen Reifinger, Herrn Primusen trüber, thuembherrn Zw Laibach, Herrn Thoman Studena, Caplan Zw Cilli. Panngruzen Spreizenpart, Stat-Richter Zw Cillj, Hannsen Von Rechperg, die Zeit Verwalter Ciller Ambts, Vnnd Hannseil Stuklil, Burger dasselbe« (o Duelacherju prim. Ig. Orožen, Das Bisthum und die Diözese Lavant III. 265, 285, о Studeni prav tum 204, o Reiffingerju pa Elze, P. Trubers Briefe 264).
Določba, ki se tiče Trubarja, se glasi:
»Mer so schaffen wir dem herrn Primusen trüber Corherrn Zw Laibach Vnnsern Peicht Vatter Omnia Opera Chrisostomi Vnnd Brencij auch <1 ie schwarze Schamlotten schauben mit schwarzen spotting Vnnterfuetert.«1
To kratko volilo nam marsikaj pove. Predvsem nam potrjuje, da je škof res moral rad imeti Truburja, če si ga je izbral za spovednika. Najbolj značilno pa je, da se ga je v oporoki edinega spomnil s knjigami. Poznal je pač Trubarjevo veselje s knjigami in vedel, da išče mladi in prizadevni kanonik v njih odgovor na vprašanja, ki so ga tedaj mučila. Znano je, da je Primož žo v Laškem, na prvi dušnopastirški postaji, imel v svoji knjižnici cvinglijan-
1	...tudi črni plašč iz kamelovine, podložen s črno jagnječevino.
ske, lore] sodobne knjige Bullingerjeve in Pellicanove. Zdaj je postal lastnik zbranih del cerkvenega očeta Ivana Krizostoma in del Joli. Brenza.
Pri Krizostomovih zbranih delih gre skoraj gotovo za izdajo »Omnia opera divi loannis Chrysostomi... in septem tomos divisa . •. Basileae, apud Andream Cratandrum,'an. MDXXV.«, zakaj druge izdaje s takim ali podobnim naslovom iz tistega časa nisem zasledil. Ta zajetna izdaja v foliju je morala biti precej razširjena, saj sta se v Narodni in univerzitetni knjižnici ohranila kar dva izvoda, eden iz stiske, drugi iz gornjegrajske knjižnice. O stiškem izvodu gl. Glonar, Iz stare stiske knjižnice, GMDS XVIII, 123; o gomjegraj-skem pa se da povedati, da si ga je nabavil 1334 Paulus Pogner, župnik v üttingu. Nato je postal last »Johannis Baptistae à Seepach« in zatem, kakor druge knjige tega Seepacha, pač sorodnika škofa Petra Seebacha, last ljubljanskega škofa oziroma gornjegrajske knjižnice. Iz te je z drugimi knjigami prišel 1798 v današnjo Narodno in univerzitetno knjižnico.
Ce je Kacijanar imel baselsko izdajo Krizostomovih del. potem bi tudi ta okolnost kazala na njegovo novoversko usmerjenost, zakaj redigiral jo je znameniti Joli. Oeçolampadius, ki je že 1321 odločno stopil na Lutrovo stran; učeni sodelavec tiskarja Cratandra v Baslu ni samo prevel nekatera Krizo-stomova dela, temveč je nekaterim tudi napisal opombe.
Še bolj pa nam razodeva Kacijanarjevo nagnjenje do protestantizma dejstvo, da je imel v svoji knjižnici dela Joh. Brenza, reformatorja Württem-berške, po Lutrovi smrti poleg Melanchthona najvidnejšega protestantskega teologa, avtorja zelo znanega katekizma (1527—1528), pridig in razlag svetopisemskih knjig.	*
Kacijanarjeva oporoka nam potrjuje protestantsko usmerjenost tega škofa ter odkriva, kateri so bili njegovi somišljeniki in zaupniki. Tu sta bila najprej izvrševalca oporoke, kanonik Pavel Wiener, ki so ga pozneje zaradi vere zaprli in izgnali, in Sigismund Weixelberger, ki je 1541 kot zastopnik Kranjsko na sestanku odposlancev deželnih zborov v Pragi odkrito terjal svobodo protestantske veroizpovedi; tudi Krištof Raumschüssel, ki se ga je Kacijanar spomnil v oporoki, je bil med kranjsko delegacijo v Pragi; od drugih, v oporoki imenovanih oseb utegne še katera biti novoversko usmerjena, predvsem pa jo tu Primož Trubar. Za gotovo vemo zdaj, da je naš reformator najkasneje leta 1544 poznal poleg švicarskih reformatorskih spisov tudi nemške protestante, vsaj Joh. Brenza, Oboja knjižna dediščina mu je pri pisateljskem delu prav prišla: njegove navedbe Krizostoma kažejo, da je tega pisatelja res dobro poznal (prim. Slov.protestantski pisci 28, 54), Brenza pa je prevajal v obeh svojili prvih knjigah ali si z njim pomagal pri svojih komentarjih (prim. Slov. protestantski pisci 65, 74, 95, 108, 157, 151).
Lahko rečemo, da je v začetku štiridesetih let ljubljanska škofija pod Kacijanarjem bila na najboljši poti, da' bi se bila reformirala. Po njegovi smrti pa je nastopil Urban Tekstor ali Kale, kakor ga nekje imenuje Trubar. Zavel jo drug veter, ki je razvoj slovenske reformacije precej zadržal.
M. Rupel
MEDNARODNI SLAVISTIČNI SESTANEK V BEOGRADU (15.-21. IX. 1955): A. S E К С I J A ZA JEZIK
Podrobneje govoriti o delu jezikovne sekcije na beograjskem sestanku je težko, ker referati in predavanja niso bili prej natisnjeni ne v celoti ne v izvlečkih, tako da udeleženci niso mogli natanko slediti izvajanjem. Smatram, da je bil v tem pogledu ta sestanek premalo pripravljen. Udeleženci za prvi in drugi delovni dan v sekcijah niso imeli v rokah niti razporeda predavanj.
Prvi in drugi delovni dan sekcije je bil izpolnjen z referati o razvoju slavistike v poslednjih desetih letih v vseh državah, ki so poslale v Beograd svoje delegate. Prvi je o razvoju slavistike 1945—1955 v Jugoslaviji poročal profesor zagrebške univerze M. Hraste. Referat je bil bolj bibliografski pregled revij, razprav, referatov ipd., ki so v zadnjih desetih letih izšli v Jugoslaviji, kakor pa nakazovanje smeri, v katere se naša slavistika danes giblje, in problemov, ki se z njimi ukvarja. Hrastejevo poročilo je bilo sestavljeno iz treh ali štirih samostojnih referatov (namreč Bajčevega za slovensko jezikoslovje, Koneskega za makedonsko in iz referatov hrvaške in srbske slavistike, ki jim za trdno ne vem avtorjev). Zakaj se ni dovolilo, da bi o slovenski slavistiki predaval prof. Bajec sam, da bi bil tako vsaj en Slovenec v lingvistični sekciji zastopan, ki bi lahko tudi nosil vso odgovornost za to, kar je in ni bilo tam povedano?
O razvoju češke in deloma slovaške slavistike je govoril praški profesor B. liavranek. Iz zapiskov mimogrede (sistematično si nisem vsega zapisoval, ker so predavanja prehitro tekla in ker nisem vedel, da bi jih pred izidom zbornika utegnil potrebovati za kako poročilo) razberem nekaj zanimivih reči: 1. Čehi pripravljajo nov etimološki slovar češkega jezika. 2. Slovarja Češke akademije bo šla prihodnje leto v tisk zadnja knjiga. 5. Čehi se veliko ukvarjajo s študijem svojega sodobnega pismenega jezika, njegovega razmerja do ljudskega govoru; študirajo ta jezik sinkronično in diakronično. Študij pismenega jezika pri Čehih ni manj vredno znanstveno delo kakor študij historičnega razvoja češčine. (Pri nas se, žal, ukvarjanje s problemi knjižnega jezika ne smatra za znanstveno delo.) 4. Čehi pripravljajo veliko normativno slovnico češkega jezika. 5. Čehi raziskujejo tudi druge slovanske pismene jezike. 6. Češku lingvistiku se zopet vrača k historični in komparativni metodi.
O delu za novi slovar stnrocerkvenoslovanskega jezika v Slovanskem listavu v Pragi je poročal prof. K u r z. Gradivo obsega že več ko en milijon listkov. Na listek napišejo cel stavek iz stcsl. teksta, dodajo paralelno mesto iz grščine oziroma jezika, iz katerega je prevod. Devet znanstvenih sodelavcev je samo s tem slovarjem zaposlenih. Delo prihaja že v fazo redakcije.
O poljski slavistiki nas je nadrobno informiral profesor krakovske univerze T. Lehr-Splawinski. Tudi Poljaki enako obravnavajo „opisno in historično gramatiko poljskega jezika. Pri tem zajemajo vse probleme poljskega jezika: fonologijo, dialektologijo, onomastiko vseli vrst (za toponomastiko imajo posebno komisijo), izdajajo posebno revijo »Onomastica« (če sem prav slišal), obravnavajo razmerje poljščine do vseh sosednjih jezikov, si pišejo slovnice in kresto-niatije vseh slovanskih jezikov (za študij na univerzi in izven nje) in se posebej ukvarjajo z vzhodnoslovansko dialektologijo; nadrobno se bavijo še s stcsl. akcentom iu so medtem tudi že izdali novo historično gramatiko poljskega jezika za slušatelje poljskega jezika itd.
R n s i so prinesli svoje referate tiskane s seboj, in sicer V. V. V i n o g r a -do va Izučenie russkogo literaturnogo juzyku za poslednee desjatiletije v SSSR;
V. I. Borkovskega Razrabotka sovetskimi ucenymi voprosov istoričeskoj grammatiki i dialektologii vostočnoslavjanskih jazvkov (v poslevoennye gody); Ju. S. Maslo v a Izučenie južnih i zapadnyli slavjanskih jazvkov v SSSR za posloduie desjaf let; D. S. L i li a č e v a Izučenie d'revnej russkoj literatury v SSSR za poslednie desjaf let. — Prof. V. V. Vinogradov je iz svojega poročila po svoji knjigi napravil kratek povzetek. Vsi ti ruski referati so že v defi-nitivni knjižni obliki ter je treba o njih posebej spregovoriti, ker so zelo poučni.
Tudi o bolgarski slavistiki in o slavistiki v neslovanskih državah smo slišali bolj ali manj izčrpne referate o razvoju slavistike v zadnjih desetih letih. Iz njih smo povzeli v glavnem to, da se drže v svojih raziskovanjih tradicionalnih snovi in metod; na prvem mestu se ukvarjajo z ruskim jezikom, s praktičnega in znanstvenega stališča, dalje z rusko literaturo, zgodovino in kulturo. Na drugem mestu je zanimanje za jugoslovansko folkloro, zlasti hrvatsko, srbsko in makedonsko. Slovanski jeziki se gojijo predvsem iz praktičnih potreb. Novih smeri raziskovanj, novih metod in problemov o slovanskih jezikih skoraj ni bilo' najti. Referenti so pa pravilno poudarjali, s kakšnimi težavami so se po vojni morali boriti pri obnovi slavističnega študija v svojih državah. Dragoceni pa so bili za nas slovenske slaviste v vseh teh referatih bibliografski podatki o nam neznanih slavističnih delih. Za izmenjavo znanstvene literature smo z zunanjim svetom navezali zelo koristne stike.
Prvi del sestanka je bil zgolj informativen, drugi del, t. j. zadnja dva dneva, pa posvečen bolj znanstvenim problemom. Pri tem moram o organizaciji tega dela sestanka povedati, da je po mnenju večine udeležencev bil prenatrpan s predavanji: pet predavanj dopoldne in pet popoldne, vsako predavanje povprečno ]k> tri četrt ure, to je gotovo preveč za en dan.
Znanstveni ciklus predavanj je začel predsednik mednarodnega slavističnega sestanka prof. А. В e I i č. Govoril je o značaju glagolov, ki imajo v slovanskih jezikih dva vida. Tako so n. pr. glagoli pisati, ručati, videti, čuti, iči itd., da navedem kur Beliceve srbske primere, v prezentu imperfektivni, n. pr. pišem, ručam, vidim, čujem, idem, v preteklem času pa postanejo perfektivni, 11. pr. pisao sam mu, ručao sam. video sam. čuo sam, išao sam do sela. Belič je postavil pravilo, da v slovanskih jezikih glagoli z notranjim objektom spremene v preteklem času imperfektivni vid v perfektivni. Isto, pruvi Belič, imamo tudi pri prefigiranih glagolih. — Ker celotnega Beličevega predavanja še nimam pri roki, ne morem o njem v celoti govoriti. Toda slovenski primeri, ki sem si jih med predavanjem pripisoval ob srbske, kažejo, da se slovenščina deloma strinja s tem Beličevim pravilom. Če pravim slovenski: pišem pismo, je tu v sedanjiku glagol res imperfektiven. Prav tako je tudi res, da postane perfektiven v temle stavku, ki je v preteklem času: Pisal sem mu pismo. Toda kako je s primerom: Tri ure sem mu pisal pismo? Tukaj je stavek «v preteklem času, ima notranji objekt, glagol je pa vseeno imperfektiven. — Beliéevemu primeru idem do sela (impf.), išao sam do sela (pf.) postavimo nasproti slovenske stavke: grem proti vasi (impf.), šel sem proti vasi (impf.; prim, tudi narodno pesem: Ko so fantje proti Duši šli...). Ce hočem izrazit i perfektivnost dejanja, moram v preteklem času glugol prefigiruti: prišli smo do vasi. Podobnih primerov bi lahko našli v slovenščini nič koliko. Zdi se torej, da lx> treba problem slovenskega glagolskega vida še temeljito preiskati, preden bomo mogli postaviti splošno veljavna pravila. Vsekukor je pa bilo Beličevo predavanje vsaj zame velika pobuda k nadaljnjemu razmišljanju in raziskovanju, posebno še v slovenskih narečjih, ki glede glagolskega vida niso enotna.
Belicevemu je sledilo predavanje W. K. Ma 11 h e w s a o starobolgarski (= stcsl.) skupini št/žd. Problemu se je približal nekako z istim razvojem kakor že Ramovš v Hist. gram. II, § 142—150.
K. Kiparski je govoril o stabilizaciji slovanskega akcenta. Škoda je, da predavatelj ni vzel v roke katerekoli slovenske slovnice od Breznikove 1916 pa do Slovnice 1947, ki v morfologiji upoštevajo akcentske tipe, in bi tam našel dotnala лее stopnje, po katerih je stabilizacija šla. Mutatis mutandis je bil razvoj podoben tudi v srbohrvaščini in drugih slovanskih jezikih.
Zanimivo je bilo predavanje prof. Ein a Nie m in en a iz Helsinkov o praslovanskih izposojenkah v finščini ob Vzhodnem morju. Zal mi je bil problem predaleč, da bi ga mogel podrobneje zasledovati.
Ob predavanju Laszla Hadrovicsa, Problemi madžarskih elementov v srbohrvaščini, ki je imelo tudi za Slovence nekaj zelo koristnih opozoril, sem prišel še do spoznanja, da je treba za razumevanje nekaterih pojavov v prek-murščini, prleščini in goričanskem narečju upoštevati tudi madžarsko historično slovnico.
O sicer zelo tehtnem predavanju VI. Géorgie va, Koncepcija indoevrop-skih guturalov in njih refleksi v etimologijah slovanskih besed sem si, žal. zapisal samo njegovo ugotovitev, da moramo v posameznih slovanskih besedah, ki imajo v nekaterih jezikih g. v drugih pa z (gvêzda : zvezda), računati s prvotnimi izposojenkami iz kentums-ke ali satemske skupine indoevropskih jezikov.
Za slovenskega dialektologa je bilo izredno zanimivo predavanje poljskega profesorja W. D o ro s z e w s k e g a, Dialektologija in historično-primerjalna metoda v jezikoslovju. Tako je med drugim poročul tudi, da so Poljaki ustvarili koristno sodelovanje med dialektologi, etnografi, psihologi, historikj in geografi. Ob svojih dialektoloških raziskavah močno upoštevajo tudi individualno psi-hiko, poleg tega pa še endogene, eksogene, sociološke in druge faktorje. Na podobne probleme smo ob našem dialckfološkem raziskovanju trčili tudi slovenski dialektologi, zlasti pri študiju slovenske narečne sintakse. Z narečno sintakso so se drugi slovanski narodi manj ukvarjali kot mi, dasi so v nekaterih drugih panogah dialektologije ponekod malo pred nami.
Zgodovinar Viktor Novak je v predavanju Morfološke preobrazbe slovanskih črkopisov v pasu slovansko-latinske simbioze lepo razpravljal o razmerju bilingvitete do biskripturalnosti.
Francoz Georges Lucia ni je govoril o anketi Ix-topisa Matice srpske glede srbskohrvatskega literarnega jezika in je s stališča tujega opazovalca oporekal nekaterim novim in starim izrazom za označevanje srbskega in hrvatskega jezika, ki da v zunanjem svetu ustvarja nepotrebno zmedo pojmov.
Ker prejšnje delovne dni ni bilo mogoče, opraviti vseh predavanj, ki so bila na programu, se je za zadnji delovni dan sekcija razdelila na dve skupini: prva je imela i>oleg zaostalih predavanj na programu tista predavanja, ki naj bi se v celotni sekciji vršila dopoldne, druga pa predavanja, določena za ta dan popoldne. Vse pa je bilo treba opraviti dopoldne, ker so popoldne bila na vrsti tudi še preostala predavanja plenuma. Kdor se je odločil za prvo skupino, seve ni mogel poslušati predavanj druge skupine in obratno. Tuko mi, žal, ker sem ostal pri prvi skupini, ni bilo mogoče slišati zelo uktuulnih predavanj Karla 11 oral ka o Potrebi primerjalne slovanske leksikologije. Vine. Blanârja o beksikologični in gramatični problematiki lastnih imen, Sretenu Zivko-viča O slovanskem glagolskcm vidu, Ljudevita Jonkeja o Ideološki osnovi zagrebške filološke šole XIX. stoletja in predavanja Blaža Kone-skega Pripoml>e o jeziku slovanskih apostolov t. iin. najstarejše redakcije. Zato o njih tudi ne morem nič poročati.


Y prvi skupini pa je prof. T. [, e h r - S p 1 a w i n s k i dal nekaj pripomb o keltsko-praslovanskih jezikovnih odnosih. Med drugim misli Lehr-Splawinski, da je tudi tako imenovano poljsko mazuriranje (prehod č, ž, š, dž > c, z, s, dz) nastalo pod keltskim vplivom. Iz predavanja samega nisem mogel natančno razbrati, kako naj bi tudi psi. palatalizaeija k, g, h > c, z, s nastala pod keltskim vplivom. Ali govorijo za vse to ne samo zadostni lingvistični, marveč tudi historični in arheološki argumenti? Za končno sodbo o tem bo treba počakati obljubljenega zbornika vseh predavanj. Deloma se je Lehrovo predavanje dotikalo istega problema kakor že omenjeno predavanje VI. Georgieva.
Nadalje je prof. B. Havranek govoril o- Študiju razvoja slovanskih pismenih jezikov in njih odvisnosti od razvoja narodne družbe. Predavanja, na žalost, ni imel izdelanega in zato ni nudilo prave celote.
O praslovanskem ê v zahodnoslovanskih in južnoslovanskih jezikih ie razpravljal zagrebški profesor J. Hamm. V glavnem je kritično razbiral Ramovševo razpravo Fonetična vrednost psi. ê v Razpravah H. filoz.-filol.-histor. razr. SAZU, vendar pa je na osnovi novega dialektičnega gradiva s čakavskega ozemlja (zlasti z otoka Suska) prišel do sklepa, da je Ramovševa razlaga bila v bistvu pravilna.
Iv. Le ko v je svojemu predavanju Odkloni od fleksivnega sestava v slovanskih jezikih postavil za osnovo trditev, da je praslovanščina imela na začetku tako strukturo, da se je lahko razvila v aglutinacijski ali fleksijski tip jezika. Šla je drugo pot, vendar se pa v njej odražajo tudi drugi razvojni tipi, celo delni povratek v aglutinacijo zopet nujderrto.
O zadnjem predavanju te skupine, namreč V. To m a n o v i с a O nekih primerih diuteze v srbskohrvatskeni in ruskem jeziku smo se skoraj vsi poslušalci spraševali: Ali ne gre vse že v prevelike podrobnosti?
Kaj več o posameznih predavanjih in referatih bo mogoče govoriti šele, ko bodo izšli v tisku, kakor je bilo obljubljeno. Vendar pa tiskani zbornik ne bo resničen odraz tega, kar in kakor se je predavalo, ker nekateri referenti niso imeli svojih poročil in predavanj v celoti izdelanih in so včasih prosto govorili, njihova predavanja pa niso bila niti stenografirana niti posneta na magnetofon, kar bi bilo za tak mednarodni sestanek vendarle potrebno.
Zaradi prenatrpanosti s predavanji ni prišlo niti enkrat do debate ali diskusije, ki je bila sicer v splošnem programu sestanka obljubljena. To imam za veliko pomanjkljivost vsega sestanka. Organizacijski odbor je bil do nekaterih prijaviteljev predavanj preveč obziren, medtem ko je bil do Slovencev premalo. Bolje bi bilo: nekoliko diskusije o posameznih znanstvenih in organizacijskih problemih, a manj predavanj. Tako bi gotovo prišel do besede tudi znameniti švicarski slavist E. Dickenmann, za katerega pač obžalujem, da se ni priglasil s predavanjem, ker bi nuni lingvistom imel gotovo veliko povedati.
Kaj smo se slovenski lingvisti s tega sestanka naučili?
t. Zvedeli smo za marsikatero delo, ki je zunaj že izšlo ali pa se vsaj pripravlja. Tudi o metodah, po katerih zunuj| delajo, smo marsikaj slišali in dobili potrdilo za način svojega dela.
2. Zavedeli smo se, da slovensko jezikoslovje ne caplja za slavistiko drugih slovanskih in neslovenskih narodov, marveč da je v mnogočem celo pred njimi.
in to kljub skromnejšim sredstvom in velikemu pomanjkanju znanstvenega kadra.
j
It. Kolarič
KNJIŽNE OCENE IN POROČILA
Professor W. K. Matthems (London University) and Professor A. Slochijak (University of Ljubljana) [editors]: SELECTION- OF POEMS BY FRANCE PREŠEREN. Translated from the Slovene. Basil Blackwell. Oxford 1954. 75 str. S pesnikovo sliko.
V kratkem uredniškem predgovoru je omenjeno, da je namen tega izbora, predstaviti angleškemu občinstvu našega mojstra pevca. Šele v nov: Jugoslaviji, ko smo tudi Slovenci dobili ožje kulturne stike z angleškim svetom, je postal tak poskus mogoč. Potrebno bi bilo, da se omenijo redki prevodi še od prej. P. Seioer je priobčil prevod Prešernovega soneta Life is a Jail (The New Age, a Weekly Review of Politics, Literature and Arts, 28. febr. 1918); prevod je ponatisnil J. Glonar, Ljublj. Zvon 1920. 509. Y našem zborniku najdemo prevod istega soneta od profesorja De Pinta. James W. Wiles, MA. univerze v Cambridges nekoč angleški lektor v Beogradu, je prišel po zaključku prve svetovne vojne v Ljubljano ter izdal dva leteča listu s prevodoma dveh Prešernovih pesmi: The Unmedded Mother, SUS 50, Ljubljana 1919; Lost Faith, SHS 51. Ljubljana 1919. Tudi te dve pesmi najdemo v našem zborniku: prvo je prevedel J. L., drugo W. K. Matthews in J. L. J. W. Wiles je prevedel tudi Prešernovo Lepo Vido (I.j. Z v. 1921, str. 499). Bolj znan je Wiles kot prevajalec pri Srbih (glej Vladeta Popoviča uvod k Mountain Wreath, London 1950. str. 27). Do druge svetovne vojne je bil Wiles zastopnik Britske in Zamejske Biblijske Družbe v Beogradu, ki je izdala prevod Svetega Pisma starega in novega zakona. Stari zakon je po hebrejskem, novi po grškem izvirniku. Ljubljana. — Ni mi znano, ali je Mrs. Copeland priobčila svoje prevode iz Prešerna. V literarnem uvodu ima besedo v lepem prispevku Anton Slodnjak: France Prešeren (1800—1849), str. 5—21. Prvi odstavek seznanja angleško občinstvo s politično in kulturno ter literarno zgodovino Slovencev; v ozkem okviru, ki mu je na razpolago, se je moral avtor omejiti na najbistvenejše točke. Trditev, da smo Slovenci prvotno dosegli Donavo in jo verjetno prekoračili (str. 6). bi pač potrebovala še podrobnejše utemeljitve; mislim, da je bil celotni slovenski živel j v notranjem Noriku zbran v koroški državi ter njeni marki; nobena njiju pa se ni dotikala Donave. Slovenska pokrajina je bila spodnja Punonija. Pri kmečkih uporih bi želel več besed o pomenu tega največjega podviga našega naroda. Pogled v Valvasorja nas pouči, da so se nemški fevdalci dobro zavedali, kuj je »der große windische Bauernaufstand« (leta 1515).
Drugo poglavje poda sliko Prešernovega literarnega dela na ozadju njegove dobe. V skopih angleških stavkih stopa lik našega pesnika zelo lepo v relief, leinbolj. ker manjkajo podrobnosti, ki jih sicer najdemo v biografijah. Prešeren je pesnik romantične dobe. ker je v njej živel in si ostvaril v njenih oblikah orodje za svoje ostvarjanje. Ker govori avtor k angleškemu občinstvu, bi ne bilo odveč, da je-vpletel v razpravo nekaj opazk o Prešernovem odnosu do angleške literature, zlasti do Byrona. Da omenim tukaj samo eno točko:
verzificirana povest, ki se je gojila sicer tudi prej, je doživela pod vplivom tega pesnika kratek, toda silno živahen razmah, posebno še v slovanskih literaturah. (Griša Koritnik, Modra ptica IV.) Krst pri Savici je po svoji obliki >a tale in verse«, ne manjka tudi svetobolna nota, ki je toliko značilna za Byronove junake v teh povestih. Naši prešernoslovci (tudi Slodnjak) dajejo močen poudarek pesnikovi Zdravljici (priobčeni leta 1848); nekateri celo zatrjujejo, da je j)odal pesnik v nji svojo socialno izpoved; bolj kot to je ta pesem varianta na temo o »Völkerfriihling«, ki se je posebno razživela v tistem kritičnem letu. Sicer pa nadaljuje tradicijo Schillerja — iz himne An die Freude: Unser Schuldbuch sei vernichtet! Ausgesöhnt die ganze Welt!... Freude sprudelt in Pokalen; In der Traube goldnem Blut itd. — Prešernovi poskusi v nemških verzih niso omenjeni.
V tretjem delu govori avtor o Prešernovem vplivu na naslednje rodove; svoj pregled dovede do zedinjenja in narodnoosvobodilne borbe. Samo Prešernovim poezijam je usojena nesmrtnost, kar se pa tiče njegovih naziranj o politiki in socialnih vprašanjih, niso tako izrazita, da bi shižila kot gesla v političnih borbah. Sicer se pa v razglabljanjih o političnih dogodkih Prešernova podoba nekako zgubi. Avtorjev ton v vsem članku je premalo »dispassionate*.
Prevod, ki ga je za ta Uvod preskrbel R. de Bray, na splošno podaja dobro avtorjeve misli, razen v primeru: Slovenci so zahtevali svoje pravice »in Austrian reginal assemblies (str. 17). Bolj razumljivo bi bilo: in County Councils (ali Diets).
Med prevajalci najdemo imena: V. de S. Pinto, W. K. Matthews, Monica Partridge (Gazela I), Gloria Komai, nekajkrat se pojavi neki Anonymus, J. L. je pač Janko Lavrin; tudi G. Koritnik in A. J. Lenarčič sta prispevala prevode ali sodelovala pri njih. Levji delež gre vsekakor De Pintu, kajti prevod Sonetnega venca je njegov, tudi sicer je podpisan pri raznih pesmih; da je prinesel k svojemu delu že znatno pesniško rutino, je razvidno iz prevodov samih, sicer je pa znano, da je tudi že prej pesnikoval. Tudi drugi angleški sotrudniki, kakor W. K. Matthews, niso na pesniškem področju baš novinci.
Antologija prinaša 23 prevodov — Sonetni venec je pri tem štet kot enota. Po kakih vidikih se je izbiralo, ni povedano, obstoji pa že tukaj nekaka tradicija. Nemški prevajalec Edward Samhaber, ki je leta 1880 izdal korpus Preschiren-klänge, je za poznejšo zbirko Dichtungen (1887) izbral manjše število prevodov iz Prešerna; z eno izjemo najdemo iste pesmi tudi v angleškem zborniku.
O prevodih izreči splošno sodbo, je težko. Nupučno bi bilo zahtevati od prevajalcev preveliko ali doslovno natančnost: dostikrat zadostuje, da se reši od originala osnovna misel, v čisti liriki tudi samo občutje ali ritmika govora. V Zdravljici (prevedel J. L.) je predzadnja kitica podana zgolj po smislu, toda, mislim, zadovoljivo: Who ïong to see-That all men free / No more shall foes, but neighbours be. Beseda Toast znači napitnieo, ki jo izreče kdo v družbi na čast temu in onemu; druga beseda za to je Sentiment. Vesela pivska pesem je pa Wassail (t. j. bodi zdrav). Beseda je danes bolj redka.
Za zaključek še tole: Vsej angleški liriki, zlasti čustveni, je lastno, da uporablja pretežno anglosaške, to je germanske besede. "Long words" bi bile skrajno nestilne. Mid wastes of Africa a wanderer (ne traveller!) sped (Anon. 69). Life is a prison. Time the hangman fell (V. de S. Pinto, 71). Ta fell je temna, stara beseda. H. Taine je izrekel mišljenje, da izvira vsa angleška poezija iz anglosaščine, toda vsa angleška proza iz frankohormanščine.
J. Kelemina
DROBNA POROČILA
SCANDO-SLAVICA. Tomus 1. Munksgaard. Kopenhagen 1954. Str. 154.
V zadnjem poldrugem letu so v neslovenskem svetu začele izhajati kar tri deloma periodične slavistične publikacije, ki obetajo pomnožitev objav iz znanstvene slavistične problematike kakor tudi iz obrobnih oziroma pomožnih ved. Poleg gornje na Danskem je izšla v Budimpešti prva številka Studia slanica ]X)d uredništvom pomembnega slavista Kniezse in v Miinchenu je obljubljena Die Welt der Slaven z glavnim urednikom Erwinom Koschmiederjem. V ožjem uredništvu Scando-slavice so skandinavski profesorji slavistike (Chr. Stang tudi baltistike) Gunnar Gunnarsson (Švedska), Eino Nieminen (Finska), Christian S. Stang (Norveška) in A. Stender-Petersen (Danska), ki je tudi odgovorni urednik. V širšem uredniškem svetu pa so skoraj vsi vidnejši skandinavski slavisti, med njimi trije emeritirani profesorji, zaslužna znanstvenika Olaf Broch in Richard Ekblorn ter Anton Karlgren. Scando-slavica je internacionalno neperio-dično glasilo, ki ga izdaja Društvo skandinavskih slavistov, objavlja ali namerava objavljati prispevke iz slovanske in baltske filologije v najširšem pomenu besede, iz baltske in slovanske zgodovine in arheologije v angleščini, francoščini, italijanščini, nemščini in ruščini, izjemoma pa tudi v drugih slovanskih jezikih.
Prvi zvezek je posvečen osemdesetletnici Richarda Ekbloma in prinaša na začetku njegovo bibliografijo. Zanimiv pojav s partikulo g(i) ojačenih predlogov ing(i), prieg(i), nuog(i) — o, pri, od in nedosledno išg(i) — iz v starejših litav-skili tekstih razlaga Chr. Stang. Prvotno je morala partikula gi imeti emfatičen pomen, v tej funkciji so jo dobivale tudi nekatere druge prepozicije. Pozneje se je ta pomenska niansa zgladila, toda pri omenjenih štirih predlogih se je okrepljena oblika posplošila. V zgodnji dobi pomaga k posplošitvi in utrditvi ingi, priegi tudi eksistenca treh sekundarnih sklonov, ilativa. alativa in adesiva, ki so označevali take krajevne odnose. Ko pa so ti skloni dobili počasi ро]к>1-noma »navaden« pomen, so v emfazi pritegovali ustrezna predloga i in prie, seveda v njih obstoječi okrepljeni obliki ingi, priegi. Taki formi pa sta zaradi svoje pogostne rabe kratki varianti docela izpodrinili. Za nuogi in išgi avtor domneva, da sta se posplošila (išgi nedosledno) pod vplivom komplementarnih predlogov ingi, priegi. Y moderni litavščini so v rabi spet predlogi prié nuô, is, ki pa niso preživele neojačene oblike, temveč organsko po onemenju končnega konzonanta razvite iz starejših ing(i), prieg(i), nuog(i), išg(i).
Na temelju dveh izposojenk v baltsko finščino sklepa V. Kiparskv o relativni kronologiji razvoja skupin ti. di in tipa tert v slovenščini. Fin. dial, viirtsi za proto-rusko *verča < *nertia priča o tem, da je ti > č, preden je nastopilo polnoglasje. Dvojna oblika izposojenke za rus. gači, pri Fincih, Karelcih in Vepsili s tj, pri Votih in Estoncih pa z refleksom za slovanski č (ts) pa kaže na to, da se je pojav spirantizacije ti > č širil <н1 juga in da so Slovani prej prišli v stik s Finci kot z Estonci.
Clara Thörnqvist dopolnjuje devet Vasmerjevih razlag v REW I, povečini izraze, ki imajo zvezo s pomorstvom ali ribištvom in so izposojeni iz germanskih (skandinavskih) jezikov. Tako pojasnjuje besede: bešlot Graben am Wegrande«, borodok »Bohrmeißel, Locheisen«, burak II »kegelförmiger Korb von Birkenrinde mit Deckel«, verk »Werg«, drog. drok »Tau zum Hissen des Segels oder der Raa«, kamera »Kammer, Raum in der Schleuse«, kentaf die Haut eines Seehundes ausspannen«, kipa I »Ballen, Packen«, kipa II »Art Fischnetz aus Reisig«, kleimoIkleino »Stempel, Brandmal«.
O vse večiem obsegu širjenju konstrukcije od z genitivom namesto svojil-nega ali pripadnostnega genitiva piše Arne Gellis. Navaje nekaj srbohrvaškega gradiva, ugotavlja pa, da pojav ni samo obroben (v govorih, ki mejijo na italijanščino eli nemščino), marveč de zajemu čedalje večii obseg v slovenskih jezikih in je plod splošne težnje razvoja tudi slovanskin jezikov v smeri od starega sintetičnega k anelitičnemu jezikovnemu tipu. Gunnar Jacobsson skuša v zvezi s poimenovanjem norveškega fjorda Varanger podati nov element k raz-
17 Slavistična revija
257
lagi že neštetokrat obravnavanega staroruskega imena Var'agb. V esejističnem stilu razmišlja Kristine Netteberg o umikanju imperfekta in aorista iz stare ruščine. Spremlja stanje v živem in v knjižnem jeziku, razpravlja vzporedno o glagolskem vidu in o vplivu družbenih premikov na vznik novega glagolskega sistema v knjižnem jeziku. Hans Chr. Serensen opredeli po vsebinski in paleo-grafski strani rusko knjigo pogovorov iz kopenhagenske kraljevske biblioteke za sredino XVII. stoletja in v nekaj črtah označi moskovski pogovorni jezik tiste dobe (prim. P. Ja. Cernyh. Jazvk Uloženija 1649 goda, Moskva 195?). O dveh manuskriptih Knjiga Bolšogo Čerteža na Švedskem govori Carin Davidsson.
Carl Stief navaja in pojasnjuje nekaj variant hudomušnih moskovskih verzov na kneza Golycyna, Stender-Petersen razpravlja ponovno o Devgenijevem Dejanju. Nils Ake Nilsson o prebujajočem se Peterburgu v Jevgeniju Onjeginu in paralelah iz francoske in angleške književnosti, Astrid Baecklund o Gogolje-vem izrazu teremtete, Jôzef Trypucko pu o razlikah med Mickiewiczevimi avto-grafi in tiskanimi izdajami. V zadnji razpravi obravnava Knud Rahbek Schmidt trgovinsko pogodbo med Veliko Britanijo in Rusijo 1766. leta.
Po enem zvezku še ni mogoče reči. kakšno mesto bo skandinavski vsakoletni >zbornik< zavzemal med podobnimi evropskimi slavističnimi publikacijami. Naravno je, da bodo skandinavski slavisti in drugi obravnavali v prvi vrsti vprašanja, ki so v zvezi z nad tisočletnimi zgodovinskimi in jezikovnimi stiki slovanskega, baltskega in skandinavskega sveta, toda več razprav v pričujoči knjigi kaže, da bodo nekateri avtorji prestopali ta okvir in ob temeljitem poznavanju interne lmliistične in slavistične problematike uspešno posegli v njeno reševanje.
P. JA. CERNYH, Jazyk Uloženija 1649 goda. V o proxy orfografii. fonetiki i morfologii o sojazi s istoriej Uložennoj knjigi Akademija nauk SSSR, Institut jazykoznanija. Moskva 1957. Str. 371.
Uradniški jezik ima velik pomen pri formiranju in razvoju ruskega knjižnega jezika, zlasti v XVII. stoletju, ko ie proces najhitrejši. Uloženije, do 1832. leta najpopolnejša zbirka zakonskih odredb, je prava zakladnica take jezikovne plasti z elementi moskovskega pogovornega jezika, na nekaterih mestih pa tudi s preten-zijaini na literaturnost. Pri obravnavi nastanka zbornika skuša avtor s posebno natančnostjo dognati družbeni in intelektualni položaj posameznih sodelavcev in pisarjev ter njihov odnos do obstoječih jezikovnih plasti. Ustavlja se tudi ob vprašanju vpliva moskovske predelane izdaje gramatike Smotriekega (1648). Iz nekaterih pisem in dokumentov rekonstruira avtor sliko moskovskega prostorečja v XVII. stoletju in odredi mesto jeziku v zborniku proti visokemu knjižnemu jeziku na eni strani in prostorečju nu drugi. Po teh uvodnih poglavjih (3—155) prehaja avtor na podrobno analizo gralike in ortografije Uloženija 1er na fonetični in morfološki pretres. Globlji in strnjeni pregled čez zgodovino ruskega jezika v XVII. stoletju na bo možno podati šele, ko bodo lako raziskani še drugi pisani viri raznih jezikovnih in stilnih ravnin. (Prim, tudi Chr. S. Stang, La
langue du livre Učenie i hitrost ratnogo stroenija pelwtnyh ljudej, Oslo 1952.)
«
A. B. ŠAPIRO. Očerki po sintaksisu russkih narodnyli govorov. Stroenie predloženi ja. Akademija nauk SSSR. Institut jazykoznanija. Moskva 19 53. Str. 317.
Ruski dialekti so s fonetične, morfološke pu tudi leksikalne struni razmeroma že precej preiskani, sintaktični zapiski pa se pojavljajo le mimogrede med lcksikalniini, folklornimi in drugimi zbirkami. Šapiro je zbral za svojo študijo gradivo na dveh mestih severnovelikoruskih govorov (vologodska in arnangelska oblast) in na enem mestu jvr. dialektov (rjazanska oblast). Tu in tam je mogel uporabiti tudi gradivo Buddeja, CernySeva, Petrovske, Eremina, Mansikke in Grinkove.
V uvodnem teoretičnem razglabljanju, zlasti ko govori o različnih naravah knjižnega pismenega in dialektičnega pogovornega jezika in s tem v zvezi o raznih momentih v metodi sintaktičnega proučevanja dialekta, se opiru na J. B. Hofmanna, R. Bliimela in Ballyja. V samem delu se je moral v marsičem
nasloniti na Šalimatova in Peškovskega. Avtor se omejuje na opis gradnje stavka, s sintagmo se ne ukvarja, ker sodi, da mora biti v knjižni ruščini in dialektih skoraj popolnoma adekvatna. Zaveda se važnosti ritma, melodije in pavz, a jih v zapise in obravnavo ni pritegnil.
Pri obravnavi zloženega stavka avtor razporeja gradivo po veznih členicah in veznikili ter določi približno njih razširjenost. Proste stavke deli v dve veliki skupini, v enočlenske in dvočlenske, v vprušanju besednega reda se ne odloči niti za trdnega niti za svobodnega. Posebej razpravlja o funkciji členic in uvajalnih besed oziroma stavkov (Ja gooorit pojdu sam na licoj. Velika avtorjeva zasluga je bogato in preverjeno gradivo, njegova razporeditev in opis, zaključki pa ostajajo vse preveč na ravnini splošne dialektične tipičnosti. Ob tako fiksi-ranih sintaktičnih pojavih pa 1м> imela tudi bodoča primerjalna in historična sintaksa trdno oprijcmališče.
P. S. KUZNECOV, Isloričeskaja grammatika russkogo jazyka. Morfologija. Izd. Moskovskogo unioersiteta, 1953. Str. 302. Delo je soliden univerzitetni učbenik. Po metodi obravnavanja historičnega gradiva se dosti ne razlikuje od starejših, n. pr. Durnovoja; bolj izdelana so poglavja o glagolu in pridevniku. Opaziti je, da si avtor vseskozi prizadeva, da bi ruščino spet usidral v krog ostalih slovanskih in drugih jezikov indoevropske skupnosti.
IZ TRUDOV A. A. ŠAHMATOVA po sovremennomu russkomu jazyku. Učenie o častjah reči. UČPEDGIZ. Moskoa 1952. Str. 270. Knjiga obsega dva večja odlomka; prvi je iz Sintaksisa russkogo jazyka, drugi pa iz Očerka sovre-mennogo russkogo jazyka. V obširnem uvodu pretresa urednik V.V.Vinogradov, njegov učenec, Šalimatova pogled na sintakso in morfologijo.
SOVREMENNYJ RUSSKIJ JAZYK. Morfologija. Pod redakciej akad. V. V Vinogradov a. Izd. Moskooskogo unioersiteta, 1952. Str. 518. Delo je nekak zbornik predavanj iz morfologije ruskega jezika na moskovski univerzi. Celotno |K>dročje obravnavajo profesorji in docenti: V. V. Vinogradov, E. M. Galkina-Fedoruk. A. J. Efimov, P. S. Kuznecov, F. F. Kuz'min, T. P. Lomtev, M. N. Peterson, N. S. Pospelov, A.B. Šupiro in N. Ju. Švedova.
VVEDENIE V J AZYKOVEDENIE. Čast I, A. S. Čikobava; Cast II. L. A. Bu-lahovskij. UČPEDGIZ. Moskoa 1955. Uvod je namenjen predvsem začetnikom filologom na univerzi. Pisan je poljudno in aktualistično, z očitnim namenom, da čimprej zatre morebitna stara, marisiična naziranja o jeziku in poudari važnost historično-komparativne metode v lingvistiki. V prvi knjigi (1. izd. 1952) piše tifliški profesor lingvistike A. S. Čikobava, ki je znan iz diskusij v SZ leta 1950. na splošno o jeziku, o njegovi družbeni biti, o izvoru in razvoju, podaja osnovne pojme iz fonetike in na koncu klasifikacijo vseh jezikov.
Kijevski profesor Bulaliovskij, specialist za zgodovino ruskega knjižnega jezika ter cenjen zaradi svojih akcentoloških in sintaktičnih del, obravnava v drugi knjigi Uvoda poglavja iz semaziologije, leksikologije in leksikografije; uporablja precej ilustrativnega materiala iz slovanskih jezikov, deloma tudi i7. drugih. Tretjo knjigo, najavljeno v Čikobavineni predgovoru, je pripravil V.V.Vinogradov; obsega morfologijo, sintakso in stilistiko.
W. K. MATTHEWS, The Structure and Development of Russian. Cambridge University Press, 1955. Sir. VIII + 224. Ixindonski profesor za ruščino, prevajalec Prešerna in glavni urednik Poezij v angleščini, prinaša v prvem delu svoje knjige sinkronično glasove, besede in oblike, stavek in dialekte, v drugem, zgodovinskem, pa obravnava razvoj ruščine od začetkov do porevolucijskc dobe; tu se naslanja zlasti na Vinokuru in Vinogradova. V ilustrucijo razvoja je v tretjem delu sestavil in prevedel v angleščino izbor odlomkov iz tekstov od O zakone i blagodati do Konst. Simonova. Bralec ima vtis, da je avtor v prvem delu vse preveč razpravljal o splošnih načelih fonologije in povedal premalo n. pr. o ruski morfologiji in sintaksi.
17*
25<)
BOZO VIDOESKI, Prilog коп bibliografijata na makedonskiot jazik. Institut za makedonski jazik. Posebni izdanija, knjiga 1. Skopje 1953. Str. 136. Po abecedi piscev navaja avtor čez devet sto naslovov knjig, razprav in člankov, ki obravnavajo vprašanja makedonskih dialektov in knjižnega jezika ali pa se tih ob problemih drugih slovanskih jezikov samo dotikajo. Važnejšim dodaja Kratko vsebino. Ker avtorju v mnogih primerih ni bilo mogoče ločiti čisto znanstvenih jezikoslovnih spisov od literarnozgodovinskih, praktičnih in pedagoško-jezikovnih, je sprejel v bibliografijo marsikaj, česar podobna dela navadno ne upoštevajo.
TADEUSZ LEHR - SPLAWINSKI, WLADYSLAW KURASZKIEWICZ, FRANCISZEK SLAWSKI, Przeglqd i charakterystyka jqzykôm slomianskich. Panstmome mydamnictroo naukome. IVarszarva 1954. Str. 166 + 5 kart.
Knjiga bo služila predvsem slušateljem »ozke« slavistike, polonistom. rusistom, slovenistom itd. za prvo orientacijo po drugih slovanskih jezikih, zaradi svoje preglednosti, zanesljivosti, preprostega in jasnega stila pa tudi širšemu strokovnemu krogu. Avtorji, ki jih štejemo med najboljše poljske specialiste za posamezne veje slovanskih jezikov, so si razdelili področja tako, da obravnava Lehr-Splawinski praslovansko jezikovno skupnost in zahodnoslovan-sko skupino, Kuraszkiewicz vzhodno. Slawski južno; vsi trije se drže enotnega genealoškega vidika, notranja zgradba kompleksnih poglavij po skupinah in razvrstitev pojavov ter njih oris so popolnoma analogni, z izjemo praslovan-ščine, ki zaradi svojega posebnega mesta in narave zahteva drugačno obravnavo. Po tradiciji je tudi v tem Pregledu poudarek na fonetičnih in morfoloških pojavih, v precejšnji meri upoštevajo avtorji tudi leksikalno stran, sintaktična karakteristika — če izvzamemo nekaj drobcev — seveda ni mogla biti podana.
V	prvem delu ilustrira L.-S. na nekaj primerih stopnjo sorodnosti med slovanskimi jeziki, prinaša nekaj številčnih [»odutkov o praslovanski leksiki in njeni dediščini v slovanskih jezikih, opozori na nekaj glavnih momentov v zvezi z izvorom Slovanov in njih jezika ter oriše v osnovnih črtah praslovansko dia-lektizacijo. Pri obravnavi posameznih skupin slovanskih jezikov vsak avtor najprej očrta pojave, ki so skupni vsej pripadajoči jezikovni ploskvi, daje oznako posameznega jezika iz skupine, kakor ga predstavlja današnji književni jezik, in mu z nekaj pojavi označi osnovne dialektične enote. Na koncu skupinskih poglavij so nanizani najvažnejši podatki o začetkih posameznih literarnih jezikov in o njihovi zunanji zgodovini. Za praktično osvetlitev medsebojne podobnosti slovanskih jezikov sta avtorja — kot IL Nahtigal v Slovanskih jezikih — dodala pri južni (razen zu mukedonščino; toda prim. В. Koneskega prevod istega odlomka v Luntovi makedonski gramatiki 1952. leta) in zahodni skupini zgodbo o usmiljenem Sumarijanu, jmï vzhodni pu K. odlomek prevodu Pana Tadeusza.
Posebej velja omeniti, da je v knjigi posvečenega razmeroma dosti prostora tudi obema lužiškima jezikoma in polabščini. Med kartami sta zanimivi zlasti dve, katerih prva na temelju osmih pojavov (ko, go -.со, z o; š :š; ti, dl :l; ôrt, ölt > rot, lot; dušč : duši;; reka : reku; tort > trot : Irai : torot; ti. (Ii > c, dz (z) : č, i : č, j : č, d : št, id) shematično predstavlja praslovansko dialekte, druga pa kaže razširjenost Slovanov v II.—III. stoletju, ko zavzemajo, po L.-S., vse ozemlje današnje Poljske in približno enako širok pas preko severne Ukrajine do Donca.
V	kratki bibliogrufiji k vsakemu o,d štirih poglavij so dajali avtorji prednost poljsko pisani strokovni literaturi; pri vzhodni in južni skupini pu vendarle pogrešamo nekaj temeljnih del. n. pr. za zgodovino ruskega literarnega jeziku Vinogradov^ Očerke in Vinokura liusskij jazyk, zu slovenščino pu Ramovšev Konzonantizem in Dialekte. Videti je tudi, da so Slawskcinu manjkali podatki o jugoslovanski lingvistični literaturi zadnjih petih let.
F. Jakopin
STAROSLOVANSK I VIRI ITALSKE LEGENDE SV. CIRILA IN METODA
Pred približno tri sto leti (1668) so bolandisti v velikem zborniku Acta Sanctorum, Martii 11, str. 19—22 objavili tedanji poglavitni vir za življenjepis Cirila in Metoda (njun god se je tedaj praznoval 9. marca) po prepisu učenjaka Andreja Duchesna. Izvirni rokopis s konca XII. stoletju je do zadnjega desetletja ostal javnosti neznan, čeprav je že sto let shranjen v Vatikanski biblioteki in naveden v knjigi: A. Poncelet, Catulogus codicum hagiograph. Lat. bibliothecae Vaticanae (1910) 259—245. To čudno nepoznavanje starega rokopisa je znanosti veliko škodilo. Rokopis je namreč na mnogih mestih pokvarjen po vlagi. A. Duchesne ga je na takšnih mestih rekonstruiral. Usodno je, da so dvomljive ali napačne rekonstrukcije povzročale stoletne brezplodne prepire med znanstveniki. Šele nemški slavist D. Gerhardt (Münster) je v svoji neobjavljeni disertaciji preiskal izvirni rokopis in opozoril na dvomljve Duehesnove rekonstrukcije. Rokopis ima naslov: Incipit translatio s. Cleinentis martyris et (pontificis). Bolandisti so legendi dali naslov Vita cum translatione s. Clementis. A znatno večji del legende govori o Konstantinu (Cirilu). J. Dobrooski) ji je dal naslov Legenda Kalica (Lit).
Že D. Gerhardtovo znanstveno odkritje, ki ga s preveliko uslužnostjo sporoča slavistom in historikom, je iznenadenje in preobrat v tem vprašanju. Mnogi smo si oskrbeli fotografijo vatikanskega rokopisa. Pa še preden smo mogli to novost dovolj proučiti in izsledke objaviti, je kakor meteor zableščalo velikansko novo odkritje — rokopis Lit iz XIV. stoletja v praški metropolitanski (kapiteljski) biblioteki N. XXIII; v katalogu škofa A. Podlaha (1922) ima št. 1547. Lit je skrita v zborniku 8 rokopisov, ki obsegajo 158 listov; zapisana je na listih 147—150. Praški rokopis je sicer mlajši od vatikanskega, pa veliko odličnejši, ker je skrb-neje prepisan, predstavlja boljšo rokopisno tradicijo in ni nič poškodovan. Posebna njegova odlika je, da je v prologu imenovan avtor in so povedani viri Lit. Ob javil ga je bolandist P. Devos s sodelovanjem benediktinca P. Meyvaerta v časopisu Analecta Bollandiana 73 (1955), str. 455—461 (z obširno razpravo str. 375 ss.), t. j. v časopisu, ki prinaša dopolnila k še nekončani zbirki foliantov AS. Razprava ima naslov: Trois énigmes cyrillo-méthodiennes de la Légende Italique résolues grâce à un document inédit.
Z odkritjem praškega rokopisa (P) so pojasnjena tri težka stoletna sporna vprašanja: 1. avtor. 2. odnos do starih slovanskih virov, 3. vprašanje Konstan-tinove škofovske posvetitve. Dokončno je presekan zapleteni vozel tretjega vprašanja. Trditev, da je bil Konstantin v Rimu posvečen za škofa, se je naslanjala na napačno Duehesnovo rekonstrukcijo že pred stoletji pokvarjenega mesta v sedanjem V rokopisu. Po D. Gerhurdtovem znanstvenem odkritju V rokopisa je že natančna preiskava nečitljivega mesta z ultra-violetnimi žurki pokazala napačnost Duehesnove rekonstrukcije. P rokopis pu je razpršil vse dvome z jasno čitljivim stavkom: Consecraoerunt fratrem eius Methudium in sacerdotem. пес non eorum ceteros discipulos in presbiteros et dyaconos. Belgijska objavitelja nista opazila, da se ta stavek ujema s podutki 6. poglavja csl.ZM, a pravilno sta ugotovila, da je mnenje o Konstantinovem episkopatu brez vsake podlage. Posebej sta sprožila vprašanje o pomenu besede sacerdos (duhovnik) v zvezi z Metodom in napovedujeta, da se bosta k temu vprašanju še vrnila. Po primerjavi z ZM 6 je verjetno, da ima sacerdos tu enak pomen glede Metoda kakor glede učencev. Z druge strani pa je verjetno, da je bil Metod posvečen posebej, vsaj nekoliko dni pred učenci, kakor se je pač spodobilo za visokega bizantinskega
dostojanstvenika, spoštovanega meniha, opata. Celo v tako jasno rešenem vprašanju se torej zbujajo novi problemi, katerih belgijska učenjaka morebiti nista dovolj opazila. Še več novih vprašanj sta sprožila v zvezi z rešitvijo prve in druge cirüo-metodijske uganke (énigme) — deloma zavestno, deloma pa tudi nehoté.
P. Meyvaert in Devos sta si z objavo in pojasnitvijo P rokopisa pridobila neprecenljive zasluge za slavistiko in za našo zgodovino. V obravnavanju vprašanj v zvezi z najdenim rokopisom sta pokazala izredno dobro poznavanje cirilo-metodijskih problemov, a umevno je, da sta marsikaj prezrla in da ne poznata najnovejše zadevne literature; popolnoma neznane so jima češke periodične slavistične publikacije. Zategadelj nista mogla dovolj vsestransko razjasniti prve in druge uganke v zvezi z Lit, namreč vprašanje avtorja, posebno pa vprašanje odvisnosti od starih slovanskih virov.
Vprašanje o avtorju Lit je bilo osvetljeno že ob prvi objavi Lit leta 1668. Pred tekstom Lit so bolandisti pregledno objavili vse tedaj znano gradivo o avtorju in nastanku legende. Verjetno se jim je zdelo, da je pisec veletrijski škof Gauderik, ki je bil navzoč ob prihodu slovanskih apostolov v Rim in je kot vnet častilec sv. Klementa zbiral podatke za življenjepis tega papeža. Navedli so poročilo Jakoba a Voragine (XIII. stol.), da o tem piše škof Leon Ostijski (Ostiensis) in sprožili podmeno, da je morebiti ta škof pisec Lit. V prologu P rokopisa pa se Leon, »Hostiensis et Vellitrensis episeopus«, sam izrecno predstavlja kot pisec Lit. Leon je bil leta 1101—1115 škof združenih škofij Ostia in Velletri, prej pa je živel okoli 40 let v benediktinskem samostanu Monte Cassino kot menih in knjižničar ravno takrat, ko so tam marljivo prepisovali papeška pisma iz konca IX. stoletja. V istem samostanu je bilo ohranjeno vse, kar je škof Gauderik spisal in zbral o sv. Klementu in o njegovem prenosu v Rim. V Leonovem prologu beremo, da je črpal deloma »ex Sclavoruin litteris«, deloma pa iz poročila (relatione) najditelja samega, t. j. Konstantina, po slabem latinskem prevodu (de grecis fastidioso stilo translata). Nič pa ne omenja Gauderika, čeprav je v Lit uporabljeno Anastazijcvo pismo h Guuderiku in Gauderikov osnutek Lit ali celo Gauderikova redakcija (verzija) Lit (439). Leon si pripisuje zaslugo, da je vse to sestavil v bolj uglajeni latinščini in predložil vernim'kristjanom. Iz tega bi mogli sklepati, da je pravzaprav priredil le novo, bolj uglajeno redakcijo ali recenzijo Gauderikovega spisa, ki ni bil še dokončno dovršen in izročen javnosti. Nedvomno je, da je sedanja redakcija ali oblika Leonovo delo in da niti V niti P rokopis po predlogi ne segata nazaj v IX. stoletje, marveč v leta 1101—1115, ker Leon nuglaša, da je to izvršil, ko je bil škof. Belgijska znanstvenika odločno dvomita, če je Leon poznal in uporabil Konstantinov (na latinski jezik prevedeni) spis o najdenju sv. Klementa (str. 454). Manj jasno je, kuj mislita o Leonovem poznavanju Anustuzijevegu pisma Ganderiku. Še manj pojasnjena in nekako nedosledna je odločna trditev, da je Leon pri Gauderiku brul o uporabljenih slovanskih virih.
Leonov molk o Guuderiku in Anastaziji! zasenčuje znanstveno vprašanje in meče senco tudi nu piščevo osebo. Cemu tukšno prikrivanje? V AB (str. 420—428) je s konkretnimi primeri pokazano, da -je isti Leon tudi v prejšnjem spisu o mlajših letih papeža Klementa obilno uporabil Guuderikov spis o istem papežu, u v predgovoru k onemu spisu je svoj neposredni vir zamolčal in omenil le Rufina, ki je Gauderiku služil kot eden izmed virov. Torej je zu Leona značilno, da navaja le vir svojega viru. Belgijsku znanstvenika resno dvomita, če je Leon resnični avtor ali lastnik Lit in če je ni le nekoliko preoblikoval (455). Zugo-netno vprašanje o avtorju Lit torej ni tako določno rešeno kakor napoveduje
naslov. Še manj je rešeno tretje vprašanje, v katerem se prepletajo vsa tri vprašanja in je sprožena cela vrsta zanimivih problemov.
Stoletno vprašanje o odnosu med Lit in starimi slovanskimi viri se je sprožilo, ko je A. V. Gorski leta 1843 znanstveno odkril ZK in ŽM, dva poglavitna vira o sv. C. in M. Mnogi slavisti so odločno trdili, da je Lit odvisna od ŽK, niso pa pojasnili, v kakšni obliki in v katerem jeziku ali prevodu je bilo ZK znano piscu Lit. Vmes se je še vrivalo vprašanje o domnevnem grškem izvirniku ZK. Veliki ruski slavist N. Tunicki je v knjigi Sv. Kliment, episkop Slovênskij (1913) bistroumno pokazal novo pot za rešitev tega vprašanja, namreč grško redakcijo življenjepisa sv. Cirila in Metoda sestavljeno za grške in latinske častilce sv. Cirila ter za informacijo rimskih in grških cerkvenih krogov. Njegovo dokazovanje sem nadaljeval in dopolnjeval v AAV 1941, v knjigi ŽKM (1951) ter drugod. V isto smer kaže P rokopis Lit. Vse to (zlasti Tunicki) je v razpravi v AB 1955 prezrto. Avtorjema ni dovolj znano sedanje stanje tega vprašanja. Zato postavljata in dokazujeta nekatere zastarele trditve ter nista dovolj dosledna v dokazovanju. Odločno trdita, da je v Lit uporabljeni vir slovansko ZK in da je ta vir imel pred seboj tudi papež Janez VIII najkasneje v juniju 880, pač v latinskem prevodu, a negotovo v kakšni obliki (439). Na slovanski prevod sklepata iz Leonove izjave, da je zajemal ex Sclavorum litteris. To naj bi bil dokaz, da ZK ni prevod iz grškega in da je bilo nedvomno spisano vsaj že leta 880 (437). Toda dokazovanje se naslanja na majavo podlago, da beseda litterae tukaj pomeni le en spis, namreč ZK (435), a v nam neznani obliki (439); morda je bil ta latinski spis le svobodna redakcija po slovanskih virih. Po vsem tein je naposled dvomljivo, če tu sploh smemo govoriti o slovanskem ZK. Poglejmo torej vprašanje z druge strani.
Kakor je sorodnost ZK in Lit nedvomna, enako je gotovo, da pisec Lit ni mogel rabiti slovanskega teksta ZK; torej ne moremo reči, da je Lit direktno odvisna od ZK. pa tudi ne od grškega ali latinskega prevoda celotnega ZK. Čemu prevajati, ko je bilo slovansko ter rimsko romansko in grško občinstvo zelo različno. Namen slovanskega Konstantinovega življenjepisa je bil drugačen nego grškega ali latinskega. Čemu govoriti samo o ZK? Je li Konstantin ves svoj pouk dajal le ustno? Kakor na Moravskem (ZK 15) tako so se tudi v Rimu (ŽM 6) razpletale srdite disputacije o dovoljenosti slovanske liturgije. Konstantin je moral obrambo slovanske liturgije zapisati v pouk in pomoč svojim učencem. V Rimu pa je moral papežu in njegovim svetovalcem pismeno predložiti dokaze za primernost slovanske liturgije. Latinski prevod tega grškega spisa je napravil papežev knjižničar Anastazij, rimski spremljevalec slovanskih apostolov in vnet Konstantinov častilec. Sledovi slovanskega spisa v obrambo slovanske liturgije so ohranjeni v beneški disputaciji (ŽK 16), sledovi obrambe v latinskem prevodu pa v papeških pismih Slava v višnjili Bogu (869) in Industriae luae (880). To sem natančneje dokazal v ŽKM, v AAV 1941 in drugod. Nikakor se ne morem strinjati z razpravo v AB 1955, češ da se v papeževi poslanici leta 880 pozna vpliv ŽK in du je torej Janez VIII imel pred seboj latinski prevod ZK (439).
Neprimernost metode obeh zaslužnih belgijskih znanstvenikov je še očitnejša, če se ozremo na stvarno historično vsebino Lit in grških tradicij o Cirilu m Metodu. V Lit beremo konkretne historične podatke, kj jih ni v ZK in ki ne morejo biti izmišljeni. Vzemimo najprej novo odkritje P rokopisa na tistem mestu, kjer je presekano zapleteno vprašanje Konstantinovega škofovstva. Že zgor sem omenil, da se to mesto presenetljivo ujema z ŽM 6. ZK 17 omenja prav kratko, da je papež »ukazal posvetiti slovanske učence«, a brez podatka, da so bili nekateri posvečeni le za diukone; Metod tam sploh ni omenjen. Gauderik,
/•'. G r i n e с : S t a r о я l о о a n я k i d i r i 11 а l я k e legende
prvi reduktor Lit, za ta podatek ni potreboval nobenega vira. ker je ravno on posvetil slovanske učence. Toda kako naj razložimo skoraj dobesedno enako nenavadno stilizaeijo v ZM 6? Izmed stvarnih podatkov, ki jih ni niti v ZK niti v ZM. omenjani še naslednje: Bizantinski cesar je Cirilu in Metodu za pot v slovanski misijon dal obilne darove iz svoje dvorne blagajne; sveta brata sta vzela s - seboj v Rim učence, ki sta jih imela za vredne škofovske časti; svoji materi sta povedala, da se bosta vrnila domov v samostan. Ruski slavist N. Tu-nicki pa je dokazal, da so v grški tradiciji, ohranjeni v zelo poznih in deloma pokvarjenih spomenikih, obseženi zelo konkretni podatki, ki jih ni v slovanskih žitjih. Od tod sklepa, da je bil kinalu po Cirilov i smrti sestavljen grški življenjepis, manj govorniško in bolj stvarno historično nego ŽK. Po Metodovi smrti pa je bilo sestavljeno skupno grško žitje obeh bratov. O tem sem natančneje pisal v ZKM (1951) 29—31 in v AAV 1941. 29—31; 37—39; 262 s.
Vse to gradivo kaže, da je bil razen spisa v obrambo slovanske liturgije v Rimu že okoli leta 870 sestavljen grški Konstantinov življenjepis, deloma ali celotno preveden tudi na latinski jezik. Tako torej moremo govoriti o skupnih virih ZK in Lit ter na ta način razložiti tako podobnosti kakor tudi stvarne razlike med ZK in Lit. Belgijska znanstvenika nista opazila konkretnih stvarnih podatkov Lit, ki jih ZK nima. Takšni verodostojni podatki dokazujejo odvisnost od nekega spisa iz dobe 870—880, ko so Cirilovi učenci še prihajali v Rim. Dobro pa je v AB 1955 zadeto, da so sorodna mesta med Lit in ZK morala biti zapisana že okoli leta 880 in so torej Gauderikovo delo. Po .vsem tem moremo Leonu Ostijskemu pripisovati le stilistično redukcijo in morebiti tudi nekatera površna legendarna pretiravanja.
Praški rokopis Lit je močno potrdil starost in verodostojnost starih slovanskih virov o sv. C. in M. V razpravi AB 1955 je večkrat naglašeno. da je sijajno potrjena velika vrednost ZK in da je Lit »un document latin qui tresse au document slavon la plus éclactante c4>uronne< (str. 455). O pomenljivih značilnostih P rokopisa in o mnogih novo sproženih vprašanjih bom še pisul.
Okrajšave: AAV = Acta AcademiacVelehradensis (Olomuc). AB Analecta Bollandiana (Bruxelles). AS Acta Sanctorum. Lit = Legenda Italica, P njen praški rokopis, V njen vatikanski rokopis. ZK = Žitje Konstantina. ZM - Zitje Metodija. ZKM = Grivec, Zitja Konstantina in Metodiju (1951).
Conspectus. De fontibus Slaoicis Legendae llalicue. Editio codicis PragensLs saee. XIV sie dietue Legendae Itnlieue fere eiusdeni pondcris est ас priinu scientificu recCnsio Slavieuruni VC et VM u. 1843. In dissertutione cditioni in An. Bolland. 1955 pg. 375 461 pruemissu, solutio triuin ueniginutuni pollicetur: I. de uuctore Lit; 2. de relatione ud Slavieain VC; 3. de episcopatu Constuntini. Quuestio »aenigniatica« tertia praeclure definitive solutu est: ussertio de episcopatu Constuntini falsue reconstruction! loci corrupti in cod. succuli XII super-trueta erat. Quuestiones priinu et secunda graviter illustrutue sunt ac simul niultue novae quaestiones excitantur. Doctos auetores gruvissiinue dissertation is de Lit militi libri ас diesertationes recentiores latuerunt; ideo nonnullus usser-tiones obsoletus proposuerunt.
l'rancé Grioec
264
ARTICLES DE FOND
Anton Slodnjak: La conception de la critique dans les histoires littéraires
des peuples yougoslaves ..........................................................................................145
Rajko Nahtigal: Sur l'étymologie du terme kosez ..............................................164
France Grivec: Frisingensia VII ..................................................................................164
Jože Žigon: Prešeren et les trois Anton Scheuchenstuel ....................................183
France Tomšič: Vita Methodii ............................................195
Mirko Rupel: Invitation et révocation de Caspar Melissander ........................209
Jakob Rigler: La dissimilation vocalique en slovène ..........................................225
Rajko Nahtigal: Les lettres du Professeur Ramovš jusqu'à sa nomination
à la chaire de langue slovène ..............................................................................232
NOTES ET DOCUMENTS
Pavle Blaznik: Une contribution à la biographie de Primož Trubar ............24?
Mirko Rupel: Trubar et l'évêque Kacijanar ..........................................................249
Rudolf Kolarič: La conférence internationale des slavisants a Belgrade
(/5—21 sept. 1955): A. Section de linguistique ................................................251
COMPTES RENDUS ET CHRONIQUE
W. K. Matthews, A. Slodnjak: Selection of Poems by France Prešeren
(J. Kelemina) ..............................................................................................................255
Notes (F. Jakopin) ............................................................................................................257
LI N G U ISTIС A
Milan Grošelj: A propos des adjectifs verbaux en -to-l-no- ............................55
Anton Grad: Remarques sur un cas spécial de l'emploi des verbes vicaires
faire et do en français et en anglais ..................................................................35
France Be/.laj: Contributions lexicographiques ....................................................50
Bojan Cop: Notes d'étymologie et de grammaire hittites II ............................59
Dušan Ludvik: Quelques etymologies .........................................................66
REVUE DE SLAVISTI QIJE
Publiée par la Société de Slavistique de Ljubljana l'Institut linguistique de l'Académie slovène l'Institut de littérature de l'Académie slovène Comité de réduction: TINE LOGAR, RAJKO NAHTIGAL, ANTON OCVIRK,
FRANCE ТОМ SIC, JOSIP VIDMAR ''riè.re d'adresser les manuscrits à M. ANTON OCVIRK. rédacteur en chef.
Murnikova 24, Ljubljana Abonnement« el réclamations: Državnu založba Slovenije Imprimé par la Triglavska tiskarna, Ljubljana
■
. , . ■ • ' v
l.


f
• .V* t''- .





'V





'.V








m
' ' 4H
m