II. leto. Štev. 10.
1915. marcius 7.
Pobožen, drüžbeni, pismeni list za vogrske slovence.
PRIHÁJA VSAKO NEDELO.
Cena Novin je na leto:
Zoma  .    .    .    .    .    .    .    .    .    .    .    .   .    3	K.
v Ameriko  .    .    .    .    .    .    .    .    .    .    .    .  6	K.
da naročnike Marijinoga lista, če se jih več na
eden naslov pošila,	 doma    .    .    .    .    .    .    .    2	K.
v Ameriko	 vsakomi na 	njegov naslov   .    .    .    .     5	K.
Cena ednoga falata je domá za naročnike Marijinoga lista 4 filera, za nenaročnike 6 filerov.
Dobijo se
Novine, Marijin list i Kalendar Srca Jezušovoga pri
KLEKL JOŽEFI,
vpok. pleb. v Čerensovcih,
Cseröld, Zalamegye. Naročnina i dopisi se tüdi k tomi moro pošilati.
Cena Novin z Marijinim listom I Kalendarom Srca Jezušovoga vküp je na leto:
domá, če za več naročnikov na eden naslov se 
pošilajo   .    .    .    .    .    .    .    .    .    .    .    .    4	K.
če samo za ednoga   .    .    .    .    .    .    .    .    .    .5	K.
v Ameriko vsakomi naročniki na njegov lasten naslov   .    .    .    .    .    .    .    .    .    .    .    .    .  8	K.
„V Beelzebubi vragé zgánja.“
— Luk. XI. —
Té reči so si dáli dale od vűst do vüst farizeušje, kda so vidili i čüli božansko oblást Jezušovo.
Nikák bi mislo, ka so farizejci gotovi, prepričani bilí od toga, ka gučijo pa bi je ešče zagovárjao, ka so nej znali, ka gučijo pa njim nej zameriti. Da je pa nej tak. Nasprotno! Jako dobro so znali, zakaj gučijo tak: Bolelo je njé to, ka je Jezuš ne šo med njé, ka je ne kakti potrdjenjé čakao od njih za svoj návuk i svoje čüde. Gizda njihova je bila razžaljena, ár so pozábili, ka je pred tresetimi letih Bog tri modre poslao k njim, naj zvedijo nájvékšo dogodbo svetá pa so te tüdi glühi i slepi bilí v svojoj gízdi. Požábili so, ka je pred eno dvajsetimi leti edno dete prišlo med njé v cérkvi, štero je čüdno znalo spitávati i razložávati sv. pismo pa so se te tüdi nej dale brigali za njé.
Zdaj je pa te čemér obleto, zmišlávali so vsa mogoča na Jezuša, iskali so, kak bi ga mogli v reči zgrabiti pa kda so več nikaj ne znali proti njemi, te so zmislili to, ka njemi šatan pomága. Med sebov so se pa čednili rekoč: „Té človek čüde dela, kak bi ga mogli zapraviti?“ Pa kda je zbűdo Lázara od mrtvih, šteroga so vsi vidili mrtvoga, pri šteroga sprévodi so z velkov vnožinov vsi nazoči bili, te so si ešče od toga premišlávali, kak bi zapravili Lázara, ka ne bi z svojim živlenjom proti njim svedočo!
Jeli po tom što lehko právi, ka
so farizeušje ne znali, ka činijo? Kda što vídi pa li nešče viditi, kda što čüje pa li nešče čüti, to je takša slepost i glűpost, štera se več ne more zagovoriti, ár je samovolna. 
Jeji ti je što drűgi krív, či ne vídiš sunca, ár neščeš oči odpreti? Ti je što krív, či v jamo spádneš, ár si si očí zavézao? Nikak nej! Pa kelko nesrečnežov jé déndenéšnji, kí tak delajo!
Ste ne vidili človeka, kí bože slűžbe ne pohája, ár je stráh, ka či ednok začne, de mogeo tüdi dale to činiti pa de njemi ge včási teško šlo? Ka pa onih ne poznate, kí se predge i pobožne knige bojijo, kak šatan blagoslovlene, ár so stráh, ka bi te zvedili, ka njihova düšnavest istino má, kda njim grehe na nos meče? Ne poznate tistih, kí samo záto ne idejo k spovedi, ár so stráh, ka bi se te mogli pobolšati?
Pa ka delajo tej vsi? Ogovárjajo i ogrizávajo dühovnike, norčüjejo se z narédbe i zapovedih sv. materecérkve pa či je što opomína na njéno velikočo, na stanovitost njénoga návuka ino na božánske vretino, z štere ona svoj návuk jemlé, te májo sto zrokov, za šterih volo oni zametávajo boži návuk ino živéjo hüdobno, od dnéva do dnéva hújše.
Sami slepi i glűhi so to, kí neščejo viditi sunca, ár je za njé presvetlo. Ráj se vlečejo pod zemlov svojih nasládnostij, kak krt, šteromi je samo tam odspodi dobro, či pa vöpríde na sunce, te prejde.
Tem Bog denéšnje dníj očij odpéra
i vüha. Naj vídijo i čüjejo vu gromenji štükov, ka Bog živé ino zvűn njega ni koga, kí bi nas rešiti znao. Jeli do čüli i vidili kda? Moilmno za njé, naj je sv. Dűh presvéti, naj spoznajo, ka Bogi slűžiti je jedína práva pot, ka nevolno prejdemo vsi, či ne bodemo znali zarazmeti té pravice.
Vsaki nas naj zná, ka Bog má oblást stvoriti i zapraviti, živlenje dati i vzéti pa ne koga, kí bi smeo právdo idti proti Bogi.
Bojna.
Srditi boji na vse kráje ... to je splošni glás od vseh bojišč zvün srbskoga, na šterom so še samo menjši spopádi.
Rusi, naj poravnajo svojo veliko zgübo pri Mazurskih jezerah, so na tri kráje strahovite napade napravili proti nemcom, šteri so po svojoj velikanskov zmági že samo 30 kilometrov daleč od prve trdnjáve Varšave od sevra krája. Z petérov premočjov se je rusom toti posrečilo tü-pa tam nemce malo nazájvrčti i si osvojiti eden marof, ne so pa mogli zabrati, da nemci ne bi zevzéli grádnoga mesta Przasznys.
V Galiciji i v Karpatih so veliki boji. Pri prelazi Dukla ešče rusi močno stojijo ali naših čet iz njihovih postojank ne morejo izbiti. Nasprotno naši odbijejo vsaki sovražniški napad i vsikdár kaj napredüjejo.
V dolini Opor so ruski napad naši tak sijajno odbili, ka so 9. finnski polk pobili. 300 so jih vmorili ž njega, 730 pa vlovili.
Više Stanislava se rusi iz Bukovine pregnani našim močno vstavlajo, ali horvački naši polki so je v večih mestah zmagali i več višin zezvzéli,
2
NOVINE
1915. marc. 7.
štera junaštvo je najvišiše poveljništvo tüdi spoznalo.
Na francozkom bojišči francozi napadajo i kaj malo tüdi napredüjejo. Zrok tomi je ka so nemci dosta svojih lüdih proti rusom poslali, šteri so tü bili. Na ednom málom falati je najdenih 600 mrtvih nemcov i z ednoga polka je rávno 3000 lüdih prejšlo, to je celi regement.
Na morji delajo nemci dobro. Ladjo za ládjov potujijo i angležko lüdstvo se že zača starati, ka bo stoga. Anglija nemce zdaj stem šče stráh vzéti, ka ne püsti v Zahodnoj Afriki k nemškomi imánji edne ladje nej.
Japonec i kitajec sta se ešče tüdi nej zmirila. Če boj nastáne med njima, Amerika bo kitajce podpirala, to pa teliko zadene, ka se te Amerika ščista odtrgne od Angležkoga, ne bo pošilala tá živeža i strliva i tak bi konec boja z našov zmagov hitrej prišeo. Važnejša poročila zadnjih dnévov so sledéča : Novo zmága Nemcov. Nemci so ruse od Grodno trdnjáve no severo zapádi znova popolnoma zbili. Od sevra proti Varšovskim trdnjaram se general Hindenburg neustrašno pašči naprej.
Zgüba rusov pri Mazurskih jezerah je edna tih najvékših na sveti. Zdaj se dokazalo, ka so rusi zgübili 200.000 lüdi i više 300 štükov. Celo rusko topničarstvo je vničeno tü.
 V Karpatah propada ruski napad i lehko právimo, ka karpatski boji se v kratkom dvoršijo z popolnov našov zmagov. Vlovlenih rusov v karpatskih bojah od decembra meseca mamo više 40.000.
Napad iz zraka na Calais. Nemški zrakostroji so francuško mesto Calais z bombami obstrelavali edno noč. Kvár se ne more dognati. To je bio odgovor na napad pri nemških postojankah v Belgiji od strani angležkih zrakostrojov, od šteroga smo že poročali.
Prek Kolomee so vdrli naši za rusi. Kolomea je edno lepo mesto v jüžnoj Galiciji z 50.000 prebivalci. Rusi so je 5 mesecov v svojih rokah držali i februára 17-ga je prišlo znova pod našo oblast.
Nemški podmorski čuni so v deli. Potunjene so po nemških podmorskih čunah i minah: 1) Angleška ladja štera je vojake vozila na Francuško, 2) Evvelyn imenüvana vuno vozéča ladja. 3) Liverpoolski parnik Hestern Coost. 4) Angleska vojna ladja z 1800 vojaki. 5) Bio de Parana Harpaleon i Detford ladja. 6. Angleška torpedska ladja. 7. Branchsone parnik. 8. Regin imenűvani norveški parnik. Angleški
Admiral sam spozna, ka od februara 18-ga so nemci z angleških ladj potopili. Pred 18 februarom pa 20. Mi pa mislimo ka jih dosta več jé.
Przemislyška pošta. Iz Przemyslina po zráki male krugle razpošlejo na štere so pisma naših vojakov zobešena. Minister je odrédo, ka vsaki ki bi takšo kruglo najšo z pismami, naj jo odnesé na nejbližanjo pošto.
Junaški horvatje. Pri Dnjester reki so se horvatje posebno odlikovali v boji z rusi. Sam Höfer nadčelnik generalnoga štaba je to na znanje dao ka je v Zagrebi nepopisno návdűšenje povzročilo.
Ženske stotnije. Veš stotim angležkih žén pride v vojno slüžbo na Francuško. V žačétki do pri treni i telefoni slüžile. — To je že čedno; tü se naj bijejo i nej po vulicah. Naše plesalke bi tüdi se mogle na kaj takšega odločiti.
V Karpatah sneži i luti boji so ešče bol težavni postali.
Pri Stanislavi so naše čete do 4000 rusov vlovile.
Nemci so na Polskon zavzéli Przasznys, grádno mesto, vlovili 15.000 rusov i prišli pred mesto Plonks, šteroje samo 30 kilometrov oddaljeno od prve severne trdnjave varšavské Nowogeorgiewsk. Pri Skrodi so nemci vlovili 1100 rusov.
Srbi so si osvojiji v Albaniji več mest z dovoljenjom Taljanskoga, naj morejo bliže priti k Jadranskomi morji.
Dardanelle, türske zvünešnje trdnjáve so od zadnje strelbe poškodováne.
Türki k Suezkomi prekopi štüke správlajo i železnice delajo po püstini. naj morejo angleži v Egipti premagati.
Pri Verdun trdnjávi nemci napadajo francoze, francozi pa nemce v Champagne-i.
Potoplena francozka ládja. Dagne francozka križarica štera je sprevájala francozka ladje živež v Črnogoro vozeče, je na mino naletela v Antivari-i i se je potunila.
Židovski kaputi i ruski častniki. Gda so rusi malo predtem iz Čevnovic odhájali, so dali častniki te bogatejše židove pred sébe pozvati i so njim nove kapute ponüjali za stáre, razčesane, štere so nosili. Židovje so se na vso moč protipostávlali i so nej šteli novih kaputov zameniti. Ali častniki so njim z smehom pravili, ka ne bi se dostájali vogrsko austrijansko vojsko z ražčesanimi kaftáni sprejéti — i so njim posili vzéle stáre kapute.
To pa záto ár so zvedili, ka židovje v kaputah od tistihmao, kak so rusi tam, peneze nosijo zašite i ka-
putje, da so je nikdár nej dolslekli, so se njim razčesali. — Černovički židovje majo zdaj toti nove kapute, nemajo pa penez.
Gde naj pozvedavamo za naše vojake?
1. Pri Rdécem križi na té naslov „ Vörös kereszt egylet tudósitó irodája, Budapešt IV. ker. Váci-utca 38. szám. Zapomlimo si pa, ka moremo gor dati natenčno našega vojaka pridavek, krstno imé, rojstno leto i mestno polk (Regiment) v šterom je slűžo i stotnijo (kompanija) pa šaržo če je meo.
2. Pri vojaškom poveljništvi na té naslov: Zászlóalj parancsnokság, v tisti varaš, gde je navadno stanüje to poveljništvo. Naznaniti je pa potrebno rávno vse tak, kak Rdéčemi križi, samo pridjati moremo ešče imé vojakovogo očé i materé.
3. Mesto poveljništva domačega se lehko piše z ráven tá v tábor na táborsko pošto našega vojaka stotniki ali kapitani. Tü odnet včasi tüdi pride glás.
4. Če je vlovleni naš vojak, to je če smo zvedili, ka bi premino, te pa pišimo na sledéči naslov: „Hadifoglyokat gyámolitó bizottság Budapest, IX. ker. Űllői-ut. 1. szám. Moremo pa vse tak popisati kak smo više povedali, i ešče nažnaniti, če znamo, čas, v šterom je naš premino i osebe, štere znajo za njegovo preminitev.
V vsakoj vési se najde, ki zna vogrski ali nemški i to dobroto rad včini žalostnim sirotam.
Od potpore sirat. „Budapesti Tu-dósitó“ naznanja, ka odsehmao podporo samo tiste ženske dobijo, štere iz svojega slüža ne morejo živeti. Krivica je bila naimre to, ka so vnoge dobile podporo, štere bi brez njé tüdi mogoče bilé pošteno živeti i vnogokrát so porábile to pomoč na to, ka so se gizdavile i pijančivale. Novo vküpišanje se začne na vseh okrájnih glavárstvah.
Pismo črensovski črnovoj-nikov od srbske mejé.
Amalija, 1915. febr. 13. Lübléni naš dühovni pastér!
Hvalem bojdi Jezuš Kristuš. Z etim lepimi rečmi se poklonin k Njim i Jih z srca lübavjov pozdravim i želem od gospodnoga Boga, kabi Jih to mojepismo v najjakšem zdrávji i vesélje moglo gorinajti.
Jas sam, hvala Bogi zdrav i tak tüdi moji prijateljo z naše fare, šteri so vekši del vsi pri ednoj stotinji i tüdi v ednom oddelki. Istina, ka smo se žalostni odslovili od svojih dragih i smo se odpelali v Kanižo tam odnet pa za kratek čas v Bosnijo na srbsko mejo.
1915. marc. 7.
NOVINE
3
Tam smo večkrát v velikoj nevarnosti bili i nas je gospodin Bog i blažena Devica Marija občuvala vseh nevarnosti.
Ešče zdaj, gda si premišlavlem, me strah obide, kak v velkih nevarnostih smo že bili dostakrát i nas je blažena Devica Marija vsigdár občuvala, ka med nami nanč eden ne menjka, šteri smo pri drügoj kompaniji.
Istina ka, gda smo šli z domi smo njéno mogočno obrambo prosili i smo jo tüdi občutili vnogokrát, nájbole pa preminočo jesén, gda so nam srbi notri v Bosnijo vdrli. Ali to je nej dugo trpelo, ár smo je v kratkom časi nazajpritisnoli, i so mogli z velkov zgübov se povrnoti nazaj v Srbijo. Po tistom nej dugo smo odišli v Srbijo i smo prekvzéli mesto Krupanj, šteri je pred ništernimi dnévami bio odvzéti od Srbov, tam smo ostali eden celi mésec. Tam odnet smo pa odišli v mesto Loconica, gd smo se držali eden tjeden. V tom mesti smo zvedili, ka moremo vö z Srbiji idti.
Ne je znao nišče med nami zakaj moremo z Srbije vöidti, ár smo nej nikoga vidili od neprijátelov i se je tüdi nej čüo strel štüka šteroga glas se čüje na eden dén hoda tak tüdi se je nej čüo strel pusk. Prle kak smo mesto zapüstili, na zapoved, so vojaki vu varaši več hiž, železničko postajo pa vne zidine gorvüžgali i železen most v zrak püstili, tak tüdi telegrafa drote prerezali i te smo odišli tam odnet. V Srbiji, gde je vojska prekšla i gde so se boji vršili je vse fundano Srbske cérkvi so od štükov prestrelane, törmi dolporüšeni, hiže razdrete, steni obežgane. Vse to nam svedoči, kak grozoviten je boj. V Srbiji so se mi najbole dopadnoli lepi, prilični ogradi, šteri so vseširom nasajeni z sadovenim drevjom, pa to lepo na rende. Naj raj pa Srbi slive sadijo. So takši ogradi, šteri merijo 20 ali 30 plügov i so vse z slivami nasajeni.
Gda smo prek Drine prišli, so naši pijonerje začnoli most razmetavati, mi smo pa odišli v poleg mejé stoječo občino tak zvano Kozluk i smo včasi začnoli obmejno stražo (határbiztonsági őrszolgálat). Mejo dela nad Srbijov i Bosnijov edna velika tekoča voda po imeni Drina poleg štere so skopani strelni jarki, v šterih so skriti vojaki ki noč i dén pazlivo pazijo na srbsko strán, ka ne bi neprijáteo prekprišeo v Bosnijo i na vse gibanje, ka se na ovom kraji godi. Če mi kogašté, na srbskoj stráni, v pamet zememo se hopi strlanje na njega i srbi tüdi radi na nas strelajo, poleg toga se večkrat celi mali boji vršijo na meji.
Od nas bi skoro nesrečno obhodo Horváth Martin z Čerensovec, šteri je v Drino hodo po vodo i na srbskoj strani skriti vojak je strelo na njega rávno v tistom časi šteo vodo zajéti. Krugla njemi je po hrbti čujsala i k sreči samo kožo ranila. Rana je naj bila prevenka, na hitroma njemi j zacelila.
Tű je tűdi velika boža pomoč bila. Zdaj tu ešče vse mirűje i počivle, záto ka od velikoga blata so poti vse pokvarjene, srbi pa nemajo nikaj dobrih poti, v vnogom mesti je do kolena blato na njih.
Tű se zdaj več vse pripravla na prehod Srbom, naj ednok oprávimo z neprijatelom, šteri je vsigdár podkápao našo lűbo domovino i je tűdi bio velki neprijateo našoj rim. katoličanskoj veri.
Tüdi Njim naznanim, ka mi vojaki tűdi naše „Novine“ i „Marijin list“ čtemo štero nam naši domači sem po pošti pošlejo. Šteli smo i mi tűdi, kak z lepov slovesnostjov je bio obderžani „jubileum“ desétletnice Marijinoga lista i tiste lepe predge, štere so se te vršile. Gda sam čteo Marijin list i tam dolspisane predge, so mi oči skuzne gratale, ino sam mogeo gorhenjati z štenjom i sam si mislo, kak rad bi jas tűdi tam bio nazoči. Tüdi lepo zahvalimo na vseh goréčih molitvah, štere so za nas bile obderžane i mi vojaki tűdi prosimo gospodnoga Boga, ka naj pomiri svecke vlade i naj nazaj da mir narodom, šteroga že tak vsi jako želejo. Lepo Jim zahvahlim jas i tűdi moji prijatelje z naše fáre vredniki Marijinoga lista i tűdi Čáčič Jožefi našemi gospodi plivanuši i vsem ovim drűgim gospodom šteri so se nikšega trüda nej zbojali. Oni so z tem Mariji lepo čast napravili i lűdstvo na popolnejši žitek i na dobro pot spravili. Nadale Njim pišem, ka nam je dobro, nikaj ne stradamo samo bi že radi vsi doma bili, ka bi vidili svoje lűbléne stariše, žene i deco. Tak ešče ednok Jih pozdravim gospoda Klekl Jožefa, vrédnika Marijinoga lista. Nadale Čačič Jožefa, našega gospon plivanoša i Vugrinčič Boldižára nigdašnjega gospon plivanuša.
Z tem dolzaprem moje i ostanem Njim veren do smerti Kollár Iván četovodja (szakaszvezető.)
Tak tüdi Jih lepo dajo pozoroviti vsi z naše fare vojaki šteri so z menom vküp, po imeni: Kolenko Števan, Horvát Martin, Ros Marko, Gerič Matjaš, Ritlop Anton, Kováč Ivan z Čerensovec, Magdič Ivan z Trnja, Kohek Martin, Donko Jožef z Gornjebistrice, Vučko Ivan, Markója Márton, Sobočan Martin z Srednjebistrice, Márton Martin z Dolnjebistrice.
Dogodki iz boja.
Ladja pred bitkov. Pod tem napisom nam popíse „Ilustrerani Glasnik“ z Ljubljane, ka se godí na morskoj ládji prle, kak bitje začne. Kda poveljnik vidi, ka príde do boja, zapoved dá, naj se s kriva odstráni vse, ka bi topničarom na poti bilo. Odprávi se vse tam odnet, ka bi lehko razletelo v kom kvár včinolo, či prileti neprijatelska krugla. Drogovje, šteri streho držijo se vkrajspojemléjo z strehov vréd. Klüke tüdi, na šterih ménše ládje visijo. Svetli oklepi oblokov i dvér pa glažovena ali steklena streha se notri odnesé, ali v morje vrže, ka se ne bi svetilo ozdaleč v sunci. Dveri, okna zapréjo. Stuke, lestvice, se denejo k stráni, ali se vržejo v morje. Posode, v šterih je špiritus, ali drűgo takšega, ka lehko explodera (vužgé) se v morje spráznijo. Čune znamočenimi jadrami (ponjáve za veter) zavéžejo pa v mrežo oblečejo, ka či bi razleto, ka nebi po ládji lüdem škodo. Na knigo, v šteroj je popisano, ka štero znaménje znamüje, svinec obesijo, ka se te lehko hitro v morje lüči, či bi ládjo nepri-
játeo obládao. Ár so v toj knigi skrivnosti, šterih neprijáteo ne šme zvediti. Zastavo niže obesijo, ka je neprijáteo ne bi tak hitro dolistrelo. Jedilno orožjé (tanjerjo, žlice, vilice itd.) se v morje vrže, ali dobro skrije. Trijé zdrávnicje se k rédi priprávijo z potrebnimi stvarni. Pa kda je ládja tak z cela opüščena pa priprávlena, te se začne smrtim ples na junaško obládanje, ali smrt.
Dvá Kovač Petra. Vu spodnjoj Polani na Erdélyskom stá bilá dvá Kováč Petra, z šterih eden je bio voják, eden pa nej. Vojak Peter, kda je obslűžo, je prišeo domo pa je mro. Zdaj pa, kda se je boj začno, je pošta prinesla pismo Kováč Petri, naj ide notri k svojemi regimenti. Pozív odneséjo Kováč Petri, šteri je voják nikdar ne bio, pa je on lepo šo, za pár dníj je bio v boji pa se tam tak vöskázao, ka je dobo část četovodja (fűrara.) V začétki decembra je rano dobo v roko, je prišeo domo pa kda so moški šli na bránje, je on tüdi šo. Doktorje so ga ne spoznali za priličnoga, so že povedali ka „untauglich,“ kda se on oglási, ka je on že na bojišči pokázao, ka je priličen. Na vnogo spitávanje se vözvedi, zmešlavica, Peter je zdaj na to notrivzéti pa de zdaj pod svojim iménom šo znova v boj.
Dvanájset mezgov. Eden ranjeni pešák z 46-ga regimenta pripovedáva, ka so v Bosniji edno noč črnagorci nad njé vdarili. Naši so ztirali neprijátela pa so med vnogim zaplenjenim blágom tüdi 12 mezgov zgrabili, štere so črnagorci jahali. Bio je med temi stvarní eden, šteri je posebno krotek bio. Dečki so ga krmili, za Pišto zváli ino so njemi ešče oves tüdi dávali. Ednok je celi regiment mogeo odidte z toga mesta pa je dvá tjedna po drűgih krajaj hodo. Dečki so svoje mezge pozábili — ali kda so za dvá tjedná na-zájprišli ino sedijo večér pri ognji, čüjejo, ka štráža kriči: „Halt, wer da!“ Dvakrat zandrűgim je zkričao, ednok se samo začne na ves glás smejati. Dečki tá bežijo glédat, ka je. Pišta mezeg je bio z ednov črnagorskov strojnopuskov na hrbti. Prišeo je nazáj k svojim prijátlom.
Junaški dühovnik. Známo, ka je v začétki bojne 900 katoličanskih dühovnikov bilo notripozvánih, ali z tej je spadnolo pa vlovlenih i betežnih vnogo tak, ka so dozdaj že 500 drűgih mogli na njihova mesta pozvati. Zdaj čtémo od ednoga, po iméni Almer Antona, šteri je odliko dühovnikov dobo na tráki junaštva od krala za volo svojega posebno junaškoga oponášanja. Njegov polkovnik, kí je za njega to metáljo
4
NOVINE
1915. marc. 7.
proso, naime popiše, ka je Almer vsikdár krédi bio tam, kde je nájvekša nevarnošča pa z svojim mirnim hodom od ranjenca do ranjenca na sredi točé neprijátelskih krugeo vnogo pripomogeo k zmági tistoga tála šerega, ár je njegova nazočnost ino oltársko svestvo, štero je delio tüdi med strelanjom, batrivnost i podánost v božo svéto volo vcepila v srca naših junákov.
Molitvena kniga. Neugebauer Jánoš z pincéda (Bács-Bodrog županije) je 1914-ga, prosinca 1-ga šo v boj kak reservist. Med potjov je v Pečüji od ednoga dühovnika molitveno knigo dobo, štero je v znotrašnjem zgoranjem žépi noso v boji z sebom. 29-ga prosinca je na rususkom bojišči edna krugla priletela v njega zráven proti srci. Krugla je predrla zvünešnjo táblo njegove knige pa tüdi pisma i dopisnice, štere je v knigi meo, nego pri papiraj knige se je obrnola odsebe, njemi je vrazila kožo na prsaj ino právo roko na dvema mestoma. Kda se je slekeo, te je spoznao, ka je bio zrok njegova rešenja. Zdaj je v Esterházy kneza bolnišnici v Felsőmartonkishegyi, kde vsakomi káže svojo knigo ino jo čuva, kak veliki kinč, šteroga za nikoj ne bi dao od sébe.
Glási.
Posvetnost. V tom žalostnom bojnom časi se tü pa tam li naberéjo smeté, štere trbe z poti zmesti. Takše smeté so posvetno razveseljavanje i pijančivanje. Té ščemo zmesti z poti, gde so se nabrale. Zmetéjo naj se pa:
1. Z jürjanske fare, gde so ništerne dekle z Geréčovec i z Rajz na slednjo fašensko nedelo pri Koblenceri fašenek obhajale.
2. Na Dolnjojbistrici v čerensovskoj fari, kde so dekle i ženske ništerne fajnščeka hodile iskat v krčmo.
3. V Motovilcih pa na Slaveči v gračkoj fari, kde so se ništerne dekle čelo v posti že z plesom razvesetjavale.
4. Spodobne nespametnosti so se tü pa tam i v drügih mestah vršile, štere z celoga srca obsojamo i krivimo zato nesmilenost stariše, šteri ne branijo svojoj deci té napoke. Tolažimo se pa z tem, ka je najvékša večina našega dobroga slovenskoga lüdstva trezna, vesna, smilena i pobožna kak pač more biti z tom časi. Če tü pa tam veter sküšnjav štero plevo v zrak
vnesé, je znaménje vesélo, ka se je pšenica pá bole zčistila.
Shod tretjeredniški je držáni v Čerensovcih dnes tjeden. Predmet navuka je bio: smilenost telovna i dü-ševna v tom časi. Telovna naj obstoji v zatajüvanji v prostom žitki, naj siromaki si morejo kaj küpiti; bogatejši naj vlečejo z živežom i ga naj ne küpijejo. Düševna pa v düševnom zatajüvanji, zlasti v opominanji.
Kam se slobodno pošilajo pisma brez štemplinov ali táborske karte. 1) Samo v tábor. 2) V bolnišnice betežnim vojakom. 3) Vojakom, šteri slüžijo na vodi kak v Poli, v Budapešti, v Dalmaciji i v Bosnia-Hercegovini. V kasarne záto ne smeno pošilati táborskih kart ali pisem brez štemplinov.
Cena kukorične mele se znova določi od županij. V županiji Vas je za kukoričnomelo določeno 41 fil. po kili.
Mrtvi so: Luca Jürij od Nedele; Majc Jožef od Sv. Jürja, Nemec Ferenc z Nuskove, Nyul Géza z Slovenskevési. Špilák Šándor z Ottkovec, Sukič Števan z Martinje.
Ranjeni so: Cipot Matjaš z Ropoč, Dončec Števan z Slovenskevési, Göci Šándor z Cankove, Knaus z Nuskove r. 1884 1. Korpič Karol z Martinye, Kovač Jožef z Adríjanec, Lázar Ádám z Stanjovec, Marič Kalman z Petanec, Murlašič Jožef r. 1892, Pertóci Števan r. 1893, Pörš Ferenc z Sobote; Ružič Ferenc r. 1886, Serec Lukač r. 1885. — Tei podatki so vzéti iz 129 i 130-ga lista od zgüb. Vsem daj smilenje Srce Jezušovo.
Podpora na Novine i Marijin list. Slovenci v Garešnici na Horvačkom prebivajoči so z ednim lüblénim pismom sledéčo podporo poslali za naš slovenski tisk: Špilak Klara 1 k., Špilak Ferenc 1 k., Horvat Treza 1 k., Kezele Antonija 50 fil., Copot Marija 1 k., Gerič Lujza, Tkalec Ana, Gábor Jürij, Gábor Klára, Horvat Treza-vsaki 20 fil., Svoboda Marija 30 fil., Tkalec Matjaš 40 fil., Kerman Franc 1 k., edna ženska 10 fil., Vogrinčič Ana 1 k., Berdén Anton 10 fil., Horvát Klára 30 fil. — Vküp 8 k. 70 fil. — Té dobre düše so se z Bogojánske fare preselile na Horvacko, so sirote, ali da spoznajo veliko delo dobroga čitenja-so zahvalne poleg svojega siromaštva. Kak lepo je čüti ž njuvih vüst: „Bog vam
plati, ka se trüdite za naše düše v tüjem stojéče — gda bolši časi bodo, vküpdámo več podpore.“ — Naj vam pláča dobro vaše delo, dráge düše, lübo Srce Jezušovo.
Božični dár ranjencom z Türnišča. Po rokáj gd. Némethy Nellike so sledeče darüvale na božični dár ranjencom iz Türnišča: Horvat Ana, Gerič Bara, Horvat Bara, Makovec Marija, Houbar Ana, Korén Jula, Bakán Gejta po 2 K ; Rákóczi Janošica i Ros Marija po 3 K; Čizmazija Ana, Horvat Ana, Marošša Klára, Törnar Klára, Slavic Treza, Bánfi Treza, Horvat Jula, Terboča Bára, Benko Ana, Magdič Ana po 20 fil,, Horvat Ana 30 fil., Marošša Ana 50 fil., Oršolinska drüštva 2 K 10 fil., Camplin Bara 10 fil., Hozjan Marija 10 fil., Forjan Lena 30 fil., Terboča Bára 60 fil., Lütnar Bára 30 fil. Škapulersko drüštvo 40 fil. Máli Jezušek povrni vsem!
Pošta.
Gábor Pav. i tov. Táb. p. q. Za Novine nikaj. Prošene molitvene knige nemam, pišite v Bogojino, morebit se tam dobijo. Büček Peter. Sotina. Dajte odgovor, kde ste mogli 1 kor. gorpláčati? Ste mojega pisma ne v roke dobili? Niti ednoga filera nišče ne dužnén gorpláčati; pri meni ste celo naročnino naprej notri poslali. Koter Jula. Renkovci. Čiček Ferenc je ranjen i da se ne najde v niednoj bolnišnici, je vlovleni. Pište na: „Vöröskereszt Egylet hadifoglyokat gyámolitó hivatala“, Budapest. IX. Üllői ut 1. Morebit že znájo, kde rávno prebiva. — Čiček Ivan je pa živ i med vojskov dozdaj. Zadravec Štefan, Horvát Ana. Odranci. Vašiva dozdaj nej med mrtvimi, ranjenimi, betežnimi i preminjenimi. Varga Jožef iz 72. pešpolka 4. stotnije je ranjen i vlovlen, ali kde, je ešče nej znáno. Naj se Pozvedi na više dáni naslov. Horvát Vendela žena. Večéslavci. Tečas se ne more goriskati, dokeč ne odpišete, kde i kda je rojen mož. Horv. Št. Prem. Steelton. Račun je v rédi. Bog pláti. Kalendare vam zdaj drügoč pošlem. Grah Al. Korovci. Dobo sem januar 26-ga 18 k., Bog plati. Gomboc Ivan. South-Bethlehem. Lepa hvála na goréčom širjenje. Na dáne naslove to številko že vsem pošlem. Zgodovino vaše cerkve mi kem hitrej napiši. Prvi Marijin list pa vsaki naj išče na farofi. Na farof sem dozdaj 50 Novin i Listov pošilao, odsehmal bom, kak želeš, 10 samo.
Nyomatett az Egyházmegyei Könyvnyomda körforgó gyorssajtéján Szombathelyen.