GDK: 156.5:62 Usklajevanje interesov gozdarstva in lovstva, zlasti v razmerah umiranja gozdov Anton SIMONIČ* Izvleček Simonič, A.: Usklajevanje interesov gozdarstva in lovstva, zlasti v razmerah umiranja gozdov. Gozdarski vestnik, št. 4/ 1990. V slovenščini. Prispevek podaja načelne poglede na usklaje· vanje interesov gozdarstva in lovstva ter temeljna izhodišča za njihovo usklajevanje. Posebno po- zornost zahteva usklajevanje navedenih interesov v razmerah umiranja gozdov. 1. UVOD IN NAČELNI POGLEDI V zadnjem času je vse pogosteje in glasneje slišati trditve o nasprotujočih si interesih gozda in divjadi. Neredko take trditve izzvenijo v zahtevo »gozd ali divjad,(( kot bi šlo za dvoje nasprotujočih si drug drugega izključujočih pojmov. Kakor je mo- goče razumeti razloge, ki porajajo takšne skrajne trditve in zahtevke, pa jih strokovno, z ekološkega gledišča, vendarle ni mogoče opredeliti drugače kot za neutemeljeno in strokovnemu reševanju vprašanj gozda in divjadi škodljivo demagogijo. V pretežnem številu primerov - ko ravno izjemoma ne gre za od drugod prinešene vrste - se namreč omenjene trditve nanašajo na gozd in divjad, ki sta po naravi že od davnine sestavna dela naših ekosistemov. če v tem primeru sploh smemo govoriti o interesih, je mogoča samo ugotovitev, da med gozdom iz rastlinskih vrst, ki so v njem od nekdaj in avtohtonim živalstvom, 1 med katerim so tudi vse vrste divjadi, ki v ta gozd po naravi sodijo, ni in ne more biti nasprotij. Gre namreč samo za rastlinske * A. S., dipl. inž. gozd., Republiški komite za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, 61000 Ljublja- na, Parmova 33, YU 198 G. V. 4/90 Synopsis Simonič, A: Coordinating of lnterests in Fore- stry and Huntsmanship with the Emphasis on the Situation of the Dying back of Foresls. Gozdarski vestnik, No. 4/1990. ln Slovene. The article presents the principle ideas on the coordinating of interests in forestry and hunts- manship and the basic suggestions for their coordination. Coordinating of the stated interests requires special attention in the situation of the dying back of forests. ln živalske sestavine iste ekosistemske živ- ljenjske skupnosti, ki jim uspevanje in trajno nemoten obstoj lahko zagotovi samo med- sebojna dinamična naravna usklajenost. Ravno zaradi sposobnosti naravnih ekosi- stemov z lastnimi silami vzpostavljati in vzdrževati dinamična ravnovesja med svo- jimi sestavinami se je do današnjih dni lahko ohranjala pestrost tako različnih oblik življenja v naravi. Zato so interesi gozda in divjadi - kakor tudi vseh drugih oblik življe- nja v naravi in končno tudi človeka - lahko samo enaki in nikoli različni ali celo naspro- tujoči si. Ta skupni interes je ohranitev naravnih ekosistemskih življenjskih skup- nosti s prav vsemi oblikami življenja, ki vanje sodijo po naravi, usklajenimi med seboj tako, da druga drugi zagotavljajo obstoj. o nasprotujočih si interesih v pra- vem pomenu besede je mogoče govoriti šele, ko začnejo s posameznimi sestavi- nami ekosistemov manipulirati različne člo­ vekove dejavnosti, samo glede na lastne ozke in kratkoročne cilje, ne oziraje se na posledice za trajni obstoj celot ekosistem- 1 Avtohtone so vse rastlinske in živalske vrste, ki so na določenih rastiščih pri nas živele, ko so po preteku pleistocenske dobe nastopile dana- šnje podnebne razmere, ne glede na to, če jih je in kdaj jih je na teh rastiščih kasneje zatrl človek. skih skupnosti. Odkar so se začeli takšni posegi v naravo, se je začel življenjski prostor mnogih oblik življenja in tudi divjadi krčiti, njihove življenjske možnosti pa slab- šati. Znaten delež je k temu prispevalo tudi gozdarstvo, ki je v gozdnem prostoru še do nedavna zasledovala zgolj lesnoproi- zvodne cilje, večino drugih vlog gozda pa zanemarjala. Ne glede na takšna dogajanja v gozdnem okolju pa si je lovstvo nenehno prizadevalo čim bolj razmnožiti tudi na račun drugih oblik življenja v naravi - samo nekaj, za svoje namene posebno zanimivih vrst divjadi. V gozdnih ekosistemih so to bili predvsem rastlinojed! parklarji. Njihovo številčnost in gostoto naseljenosti je lovstvo pogosto dvigalo ne glede na zmogljivosti rastlinstva za proizvodnjo njihove hrane in tudi ne upoštevaje naravne življenjske za- hteve teh vrst divjadi, na drugi strani pa je brezobzirno zatirala vse mesojede v ekosi- stemih. Ob takšnem ravnanju lovstva in gozdarstva pa so se vse bolj krepili tudi negativni učinki drugih dejavnosti na goz- dne ekosisteme. Tako nam je postopoma uspelo skorajda povsod načeti, marsikod pa tudi popolnoma porušiti občutljiva naravna ravnotežja v ekosistemih, med njimi zlasti ravnotežje med· rastlinskimi proizvajalci in živalskimi porabniki hrane. Vrste, ki v naše gozdne ekosisteme po naravi sodijo, srnjad, jele- njad, ponekod celo gamsi, so zaradi prešte- vilčnosti začele na skrčenem življenjskem prostoru objedati vse, kar je bilo najti užitne- ga. Zato so nekatere rastlinske vrste začele izginjati iz svojih naravnih rastlinskih združb, prekomerno, nenehno ponavljajoče se objedanje mladja pa je marsikje onemo- gočilo naravno obnovo gozda in s tem ogrozilo obstoj gozdnih ekosistemov. Ker niti gozdarstvo niti lovstvo kljub ta- kemu dogajanju v naravi nista odstopala od svojih skrajnih ožjih ciljev, ob tem pa so naraščali tudi pritiski drugih dejavnosti na gozdni prostor, se je stanje gozdnih ekosi- stemov naglo slabšalo. Njihova sposobnost ponovnega vzpostavljanja načetega ravno- težja med svojimi sestavnimi deli z lastnimi silami je začela pešati. Kjerkoli je ta sposob- nost močno opešala ali popolnoma ugasni- la, so se stabilni gozdni ekosistemi, spo- sobni z vzdrževanjem naravnega ravnate- žja zagotoviti trajni obstoj vsem življenjskim oblikam iz svojega sestava, spremenili v labilne skupnosti vrst, ki pogosto druga drugi - zato pa končno tudi same sebi - ogrožajo obstoj. V takšnih razmerah sta začela propadati tudi gozd in divjad - oba v enaki meri. Te razmere pa niso nastale zato, ker bi se naravne sestavine ekosiste- mov med seboj izključevale, ampak samo zato, ker so te sestavine postale žrtve manipulacij posameznih dejavnosti, ki so porušile njihova naravna medsebojna raz- merja. Tega dejstva ne more spremeniti niti opravičiti nobeno sklicevanje na pomem- bne cilje in takšno ali drugačno ekonomsko nujo ali celo sentimentalna razlage, s kate- rimi gozdarstvo in lovstvo neredko opravi- čujeta svoje nesmotrna ravnanje v naravi. Ne glede na namen, s katerim je bil storjen, ima vsak napačni poseg v naravo, ki na- sprotuje zakonitostim njenega življenja, vedno in dosledno neljube posledice. Tudi rušenje naravnega ravnotežja med gozdom in divjadjo- naj bo zaradi interesov gozdar- stva ali lovstva - vedno prizadene ekosi- stem kot celoto in ogrozi prav vse oblike njegovega življenja. Zato poleg drugega začneta propadati tudi gozd in divjad, kar prej ali slej prizadene tudi izpolnjevanje ciljev gozdarstva in lovstva, obenem pa tudi cilje drugih dejavnosti v naravnem prostoru. Ker rušenje naravnega ravnotežja med gozdom in divjadjo vedno ogrozi vse oblike življenja v naravi in zato tudi človekove interese, je škodljivo in nedopustno. Kjerkoli je do porušenja tega ravnotežja že prišlo, pa ga je zaradi ohranitve življenja v naravi in interesov človeka nujno čimprej in v čim večji meri obnoviti. To pa je mogoče tako, da vse dejavnosti, ki posegajo v naravo, predvsem pa gozdarstvo in lovstvo, prene- hajo z ravnanjem, ki to ravnotežje ruši in njegovi obnovi nasprotuje. Za ponovno vzpostavljanje ter vzdrževa- nje naravnega ravnovesja v ekosistemih je torej nujno v okvirih, ki jih določajo ekološke zakonitosti življenja narave, med seboj us- kladiti interese vseh dejavnosti, ki potekajo v naravnem prostoru. V gozdnem prostoru je pri obnavljanju in vzdrževanju ravnotežja med gozdom in divjadjo sicer nujno pred- vsem usklajevanje med gozdarstvom in G. V. 4/90 199 lovstvom, ne gre pa spregledati tudi vseh drugih dejavnosti, ki neredko v znatni meri vplivajo na življenje v gozdnih ekosistemih. Usklajevanje vedno zahteva od vseh teh dejavnosti tudi določena odstopanja od nji- hovih skrajnih ožjih ciljev. Vendar je takšno odstopanje nujno, ker zagotavlja, da bo izpolnjevanje ciljev - četudi manj skrajnih - nemoteno mogoče tudi v prihodnje. Pri usklajevanju interesov v gozdnem prostoru b1 moralo dosledno veljati načelo, da zaradi nobenega cilja - pa naj se tre- nutno kaže še tako pomemben - nikjer in nikoli ni dovoljeno iz ekosistema izločiti in uničiti prav nobene življenjske oblike - rastlinske ali živalske vrste - če vanj po naravi sodi. To naj velja tudi v današnjih razmerah, ko se zaradi naraščajočih zahtev sodobnega človeštva - nujnih in tudi manj nujnih skoraj nikjer ni več mogoče v večji meri odpovedovati ciljem različnih dejavno- sti in so si te, da bi svoje cilje dosegle, prisiljene dovoljevati tudi občutne spre- membe v naravi. Av gozdnem prostoru, ki je kljub temu ostal prvobitni naravi še najbli- žji in ga želimo takšnega tudi ohraniti, se je pri spremembah zaradi doseganja ožjih ciljev posameznih dejavnosti nujno izogibati vsaj vsem skrajnostim. Zato je mogoče še nekako upravičiti in dovoliti kvečjemu koli- činsko prilagajanje zastopanosti posame- znih vrst iz njegove ekosistemske življenj- ske skupnosti trenutnim ožjim ciljem posa- meznih dejavnosti, v nobenem primeru pa ne moremo dovoliti uničenja katere koli izmed njih. Pri obnavljanju in vzdrževanju naravnih ravnotežij v gozdnih ekosistemih mora torej veljati načelo doslednega spoštovanja živ- ljenja narave, naj se to kaže v kateri koli obliki. To načelo je treba spoštovati tudi, če zahteva 'določena odstopanja pri izpol- njevanju trenutnih ciljev te druge dejavnosti, in tudi v primerih, če se nam ob današnjem znanju zdi določena živa vrsta za obstoj celote ekosistema nepomembna in mnogim dejavnostim škodljiva. Vse to še zdaleč ne pomeni, da je vrsta res tako nepomembna tudi po merilih narave in da se v prihodnje ne bo spremenilo tudi gledanje človeka nanjo. Zato nikoli in nikjer ne sme biti dovoljeno tehtanje obstoja katere koli žive vrste iz sestave ekosistema s kakršnimi koli ekonomskimi merili - pa naj bodo trenutno 200 G. V. 4/90 še tako pomembna. Ekonomski interesi in merila se namreč nenehno spreminjajo, pomen o hranjene narave pa je za človeštvo iz dneva v dan večji. Uničenje katere koli oblike življenja, kjerkoli v naravi, je zato v popolnem nasprotju z današnjo civilizacijo in kulturo, vrhu tega pa pomeni popolno kapitulacije znanja in strokovnosti. Doka- zuje namreč, da človek vprašanj, ki jih izziva v naravi, ne zna reševati drugače kot z nadaljnjim uničevanjem narave. Vsi ti razlogi zahtevajo, da se pri prilaga- janju številčnosti in zastopanosti vrst - rastlinskih in živalskih -interesom dejavno- sti v gozdnih ekosistemih upoštevata spod- nja in zgornja še dopustna meja. Te meje pa določajo ekološke zakonitosti naravnih ravnotežij v ekosistemih. Prilagajanje zato nikoli in z nobenim izgovorom ne sme prekoračiti tiste spodnje meje številčnosti in zastopanosti, ki živi vrsti še zagotavlja trajni obstoj in opravljanje njene naravne vloge v ekosistemu. Nič manj od zniževanja zastopanosti pa ni nevarno dviganje zasto- panosti posameznih vrst zaradi interesov katere koli dejavnosti. Zato mora veljati za skrajno gornjo dopustno mejo dviganja za- stopanosti tista številčnost, pri kateri vrsta še ne ogroža obstoja in normalnega uspe- vanja nobene izmed drugih v ekosistemu od narave prisotnih vrst. Da je za obstoj in nemoteno uspevanje mnogih oblik življenja v ekosistemu in za vzdrževanje ravnotežja izredno nevarno vnašanje vseh ekosistemu tujih vrst, rastlinskih in živalskih, je splošno znano. Zato takšno vnašanje tujih vrst z nobeno ekonomsko ali drugačno utemelji~ tvijo ne bi smelo biti dovoljeno. Kjerkoli pa že prej v ekosistem od drugod vnešene neavtohtone vrste ogrožajo naravno ravno- težje, ne bi smelo biti prav nobenih pomisle- kov proti ponovnemu vzpostavljanju ravno- težja tudi s popolno odstranitvijo tuje vrste. Vnašanje tujih vrst v naše gozdne ekosi- steme vedno pomeni potvarjanje narave, njihova odstranitev pa samo obnovo pra- vega stanja. Skratka, prilagajanje zastopanosti živih vrst v ekosistemih interesom posameznih dejavnosti mora že zaradi trajno nemote~ nega izpolnjevanja lastnih ciljev spoštovati ekološke zakonitosti, ki ohranjajo ravnote- žje v naravi. Zato ne sme rušiti naravne sestave gozdnih življenjskih združb z vna- nega človeka v naravi, lahko te raznolike šanjem tujih vrst, pri prilagajanju zastopa- neugodne vplive poimenujemo s skupnim nosti avtohtonih vrst svojim trenutnim ciljem imenom pritiski civilizacije na naravo. pa paziti, da ne prekorači niti skrajne spod- Na splošno so - ali pa so vsaj do ne- nje niti skrajne gornje meje zastopanosti, davna še bili - pritiski civilizacije na naravo ob kateri je ravnotežje še mogoče. Ob tem in še zlasti na gozdni prostor v Sloveniji pa se mora vsaka dejavnost tudi zavedati, manjši kot v razvitejših evropskih deželah. da bo ravnotežje v ekosistemu toliko stabil- Zato smo njihove učinke na ravnotežje v nejše, kolikor bolj bo zastopanost posame- naravi in še posebej na ravnotežje med zn ih vrst odmaknjena od skrajnih še dopus- gozdom in divjadjo pogosto spregledovali tnih meja zgornjih ali spodnjih. in zanemarjali. Ker pa vsi takšni pritiski že pojem ravnotežja sam po sebi naka- naraščajo in se že znanim pridružijo še zuje, da takega stanja nikjer in še najmanj hujši novi, so se tudi pri nas že začele v naravi ni mogoče niti vzpostaviti niti ·· očitno kazati njihove negativne posledice v vzdrževati z enostranskim delovanjem. naravi. Zato jim moramo pri usklajevanju Zato tudi ravnotežje v gozdnem ekosistemu različnih interesov za obnovo in ohranjava- ni mogoče vzpostaviti in vzdrževati zgolj z nje naravnega ravnotežja med gozdom in delovanjem in ukrepi v gozdnem okolju ali divjadjo nameniti vso pozornost. samo med divjadjo. ~er sta g?zd in divjad Ponekod se - glede na tam delujoče sam~ sestavna ~~ela 1ste :kos1stems~e ce- gospodarske dejavnosti in načine udejstvo- lot~! je ravnotezJ~ m~d njima ~ogoce do- vanja ljudi v naravi - pojavljajo zelo različni sec1 samo z usklajemm delovanjem na oba pritiski civilizacije na gozdni prostor in rav- dela h~rati. . v· notežje med gozdom in divjadjo. Nekateri Koneno ne we ~~re~ledat~, d~ ravn.otezJe so prostorsko omejeni in zato lokalnega m~~.g?zd.o0: 1n diVJadj? v njum ek?~1ste~- pomena, drugi pa se pojavljajo pogosteje ski ZIVIJenjskl skupn?st1 ne mor.e b1t1 stat~c- in prizadevajo tudi širši prostor. Zlasti sled- no, . en.kra.t ~a vselej vzpostavljeno stanje. nji so pomembnejši in jih moramo vsaj To Je IZkljuceno enostavno zato, ker so v bežno omeniti. ~~osistem~ za~t.opani tud!.živi deli, kot st~ Na ravnotežje med gozdom in divjadjo ~1va goz~ 1~ d~vjad. Vse z1~o pa. se zara?' zelo negativno deluje delitev ekološko za- Izrazov ZJVIjenja, kot so rojevanJe, rast 1n okroženih območij z magistralnimi promet- umiranje, nenehno spreminja. S spreminja- nicami. Naraščajoča gostota prometa - pri njem vsega ži~.ega se spr~~i~ja)o t~di na- avtocestah pa kar dvojna ograja marsikje ravna ravnotezja med tem1 z1vrm1 dell. Zato ovira ali celo povsem prepreči naravne je tudi P!!zadevanje za .dosego i~ oh~a~ite~ sezonske premike divjadi, da vseh drugih ravnotezja ~~nehn~ pnzadevanje, k1 mko~ škodljivih učinkov na naravo niti ne omenja- ne more b1t1 koncano. Zahteva namrec mo. če so tako preprečeni stalni premiki nenehn.o spren:inj~nje in u~otavljanje spre- divjadi iz okolišev, po katerih preživlja po- memb 1n dogajanJ v narav1, nato pa temu letne mesece, v okoliše, kjer prezimuje, ustrezno sprotno ukrepanje. lahko to tudi brez drugih negativnih vplivov 2. USKLAJEVANJE V KRITIČNIH RAZMERAH UMIRANJA GOZDOV že ko je za obnovo ravnotežja med gozdom in divjadjo zadostovalo usklajeva- nje gozdarstva in lovstva, ta naloga ni bila ne preprosta in ne lahka. Toliko težja pa je ta naloga danes, ko poleg interesov gozdar- stva in lovstva pritiska na ravnotežje med gozdom in divjadjo še cela vrsta drugih neugodnih vplivov. Ker gre za posledice razvoja različnih gospodarskih dejavnosti in različnih načinov udejstvovanja sodob- popolnoma poruši ravnotežje med gozdom in divjadjo. Čeprav bodo pri gradnji magi* stralnih prometnic vedno imeli prednost številni drugi dejavniki, bi vendarle morali pri njihovi gradnji v večji meri kot doslej upoštevati tudi učinke, ki jih bodo imeli na ravnotežje v naravi. Ko že govorimo o prometnicah, pa se žal ni mogoče ogniti žalostni ugotovitvi, da tudi gozdarstvo vse prepogosto ne upošteva učinkov gradnje gozdnih cest in vlak na ravnotežje med gozdom in divjadjo. Sicer ne bi imeli toliko prometnic po najbolj od- G. V. 4190 201 maknjenih gozdnih zakotjih, kjer bi jih ne- redko zlahka tudi pogrešali. A tudi kjer so za gospodarjenje z gozdom nepogrešljive, bi lahko marsikje potekale drugače. Ne bi smele biti brezobzirno speljane ravno prek gozdnih jas in lazov, da ob videzu krajine kvarijo še pasišča divjadi in s tem načenjajo njeno ravnotežje z gozdom. Prav potek prometnic po gozdnem prostoru pogosto priča, kako šibko je še ekološko mišljenje in naravovarstveno ravnanje celo med go- zdarji, kjer bi ga upravičeno pričakovali v dokaj večji meri. še bolj kot z ustreznim potekom po gozdnem prostoru pa ogrožajo gozdne pro- metnice različna ravnotežja v naravi z odpi- ranjem gozdnega prostora sodobnemu mo- toriziranemu turizmu, izletništvu in najrazlič­ nejšemu nabiralništvu. Ta udejstvovanja neredko prizadenejo življenjskim združbam težko neposredno in vedno še težjo po- sredno škodo. Z nemirom, ki ga vnašajo v prej tihi gozdni prostor, vedno močno priza- denejo tudi ravnotežje med gozdom in di- vjadjo. Zaradi nenehnega vznemirjanja je divjad prisiljena spremeniti svoj naravni živ- ljenjski, zlasti pa prehranski ritem v času in prostoru. Divji prežvekovalci se namreč pasejo ves dan v določenih razmakih; ne samo zjutraj, zvečer in ponoči, ampak tudi podne- vi. če podnevi ne morejo na pašnik, morajo hrano, ki bi jo na njem dobili, nadomestiti s pašo po skritih in tihih gozdnih okoliših. Kaj to pomeni za gozdno mladje, ki jim je tam pogosto edina dostopna hrana, najbrž ni treba posebej razlagati. če bi v večji meri kot doslej upoštevali življenjske zahteve divjadi pri poteku prometnic po gozdnem prostoru in ustrezno omejili nenadzorovano gibanje po vsej gozdni površini, bi to ne- dvomno občutno znižalo račun, ki ga je zaradi ravnotežja med gozdom in divjadjo vedno treba prej ali slej plačati. Pospešena urbanizacija gozdnih robov, zlasti pa gradnja počitniških hišic zunaj naselij in celo po jasah sredi gozdov zožuje življenjski prostor divjadi in ji preprečuje dostop na pasišča. Ker zato divjad v pove- čani meri izkorišča rastlinstvo na preostalih - torej predvsem gozdnih - površinah, tudi to načenja in q.Jši ravnotežje med gozdom in divjadjo. Zato je o tem nujno razmišljati 202 G. V. 4/90 pri izdelavi prostorskih in zazidalnih na- črtov. Vsem tem znanim pritiskom civilizacije na naravo, ki jih je s smotrnejšim ravnanjem sicer mogoče nekoliko omiliti, a jih zaradi današnjih človekovih zahtev ni mogoče po- polnoma izključiti, se je pred nekaj desetletji pridružil še eden- umiranje gozdov. Zaradi emisij strupenih snovi v ozračje, ki se nato širijo in s padavinami ponovno vračajo na zemljo, je začelo odmiranje drevja na ob- sežnih površinah. Sprva občutljive vrste, zatem pa še bolj odporne, najprej stari primerki, potem mlajši. A to umiranje ne pomeni samo sušenja drevja, ampak obe- nem postopno propadanje vseh oblik življe- nja - rastlinskih in živalskih, od visoko razvitih, do enostavnih mikroorganizmov - ki so jim gozdne življenjske združbe pogoj za življenje. Med temi propadu zapisanimi življenjskimi oblikami niso izjema tudi vse vrste gozdne divjadi. Skratka, umiranje go- zdov, ki se danes najbolj očitno kaže s sušenjem odraslega drevja, je postopna razgradnja gozdnih ekosistemov vse do končnega uničenja vseh njihovih življenj- skih oblik. Uničenje gozdnih ekosistemov bi imelo daljnosežne posledice. Sprožilo bi erozijske procese in spremembe vodnih režimov, ki bi uničili današnje naravno oko- lje celih pokrajin. Propad naravnega okolja pa bi gotovo pomenil tudi propad današnje civilizacije, če ne človeštva. Kakor se vsaj še danes zdijo te končne posledice še precej odmaknjena, pa je iz dneva v dan več ljudi, ki se zavedajo, da bodo gotovo sledile, če umiranja gozdov ne bomo pravi čas preprečili. Primerov, ko je propadu gozdov sledil propad civilizacij, v zgodovini ne manjka. Zato pri reševanju vprašanja umiranja gozdov ni mogoče iskati kompro- misnih rešitev, ki so včasih še nekako mogoče pri drugih pritiskih civilizacije na naravo. Mogoče ga je samo preprečiti - ali propasti. Preprečiti pa je umiranje gozdov mogoče samo z radikalno omejitvijo a.li s popolnim prenehanjem emisij strupenih snovi pri nji- hovih virih. Uveljavljanje tega spoznanja se marsikje po svetu že kaže v vse uspešnej- šem izključevanju različnih virov onesnaže- vanja, žal pa zlasti v deželah s šibkejšim gospodarstvom še vse prepogosto, zaradi znanih in neposrednih ekonomskih, social- nih in drugih težav, odlagajo izključevanje virov onesnaževanja, na račun nekoliko manj znanih in bolj odmaknjenih, a zato toliko hujših ekoloških težav. Te bodo zago- tovo sledile, če bodo z izključevanjem virov onesnaževanja predolgo zavlačevali. Na- ravnost nerazumljivo pa je, da ponekod v gospodarsko zaostalih deželah, kljub gro- zečim posledicam za človeštvo, zaradi ce- nejše tehnologije in drugih trenutnih pri- hrankov vire onesnaževanja celo na novo odpirajo. Zaradi tega poteka izključevanje virov onesnaževanja še vedno zelo počasi. Prav povsod naraščajoči odpor proti one- snaževanju in uveljavljanje ekoloških gi- banj, ki vse odločneje zahtevajo izključeva­ nje virov onesnaževanja, pa vendarle budi upanje, da se bo v prihodnosti onesnaževa- nje vsaj postopno zmanjševalo, čeprav je čas, ko bo docela prenehalo, še daleč. Gozdarstvu, ki samo o zapiranju virov onesnaževanja ne more odločati, preostaja v takšnih razmerah predvsem prizadevanje, da bi čim dlje ohranilo gozdne ekosisteme. Pri tem gre v bistvu za tekmo s časom - bomo lahko gozdove ohranili do takrat, ko bo širša družbena skupnost sposobna vsaj omejiti onesnaževanje. Brez dvoma je mo- goče v tej tekmi zmagati samo, če čas do prenehanja onesnaževanja ne bo predolg. A ker onesnaževanja zagotovo ne bo mo- goče izključiti prav kmalu, tudi od tega, če bomo lahko ohranjevali gozd dovolj časa. Poleg onesnaženega ozračja pa ogro- žajo življenje gozda še mnogi drugi nega- tivni vplivi. Zlasti pri povezavi več takšnih vplivov se učinki stopnjujejo in pospešujejo propadanje gozda. Čim več takšnih nega- tivnih vplivov je mogoče izključiti ali omejiti, tem več časa bo lahko gozd kljuboval preostalim. Zmanjšanje katerega koli izmed negativnih vplivov na najmanjšo možno mero pomeni ob enakem onesnaževanju ozračja določeno podaljšanje življenja goz- da in s tem povečanje možnosti za njegovo preživetje. Ker gozdarstvo ne more samo odločati o izključevanju virov onesnaževa- nja, ki povzročajo umiranje gozdov, pa si je v tem večji meri dolžno prizadevati za omejitev vseh tistih negativnih vplivov, pri katerih to lahko doseže. Eden takih gozdu - še zlasti v kombinaciji z umiranjem - izredno nevarnih vplivov, ki ga je mogoče v razmeroma kratkem času učinkovito ome- jiti, so tudi posledice porušenega ravnotežja med gozdom in divjadjo. Strupene imisije s slabljenjem normalne odpornosti in stabilnosti gozdnih ekosiste- mov kot vse kaže poglabljajo tudi neuravno- teženost med rastlinskimi proizvajalci - in živalskimi porabniki hrane v teh življenjskih skupnostih. Čeprav to še ni raziskane in dokazano, je vendar mogoče domnevati, da kisle padavine, ki povzročajo umiranje občutljivih rastlinskih vrst in iz tal izpirajo baze, vplivajo tudi na kakovost prehrane divjadi. Znano pa je, da divjad pomanjkanje določenih rudnin v paši nadomešča s pove- čanim objedanjem globlje zakoreninjenih lesnatih rastlin. Vsekakor so se skupaj s pojavom umiranja gozdov marsikje začeli kazati pojavi neuravnoteženosti med goz- dom in divjadjo. Kjer pa je bilo ravnotežje že prej porušeno, so se njegove hude posledice začele naglo stopnjevati. Morda ni zgolj naključje, da postaja opozarjanje na neuravnoteženost med gozdom in divja- djo vse pogostejše in glasnejše ravno v času, ki sovpada z začetki in širjenjem umiranja gozdov. . Res pa je za to lahko vzrok tudi dejstvo, da postajajo že sicer dovolj hude posledice pretiranega objedanja drevesnega mladja v kritičnih razmerah umiranja za obnovo gozdov še neprimerno usodnejše. Kolikor hitreje zaradi sušenja propada gornji sloj starega drevja, toliko nujnejša je pospe- šena obnova takih sestoj ev. Z gozdom neuravnotežena divjad pa to obnovo one- mogoča bodisi, da mladje popase takoj, ko vzkali, bodisi, da mu z nenehnim objeda- njem preprečuje rast v višino. V normalnih razmerah je takšne posledice, vsaj pone- kod in deloma, še mogoče nekako blažiti z odlaganjem začetka pomlajevanja v prvih in s podaljševanjem pomladitvene dobe v drugih sestojih. V razmerah naglega umira- nja gozdov pa za takšno odlaganje in zavla- čevanje obnove enostavno ni več časa. Če gozda ni mogoče hitro obnoviti, je obsojen na propad. Pospešena obnova umirajočih gozdov ni nujna samo iz gospodarskih razlogov, am- pak predvsem zato, ker pomladitev gozdu celo ob nezmanjšanem onesnaževanju za G. V. 4/90 203 "'•· določen čas podaljša življenje. Na splošno namreč mlado drevje - tudi tako občutljivih vrst, kot je jelka - nekoliko uspešnejše kljubuje škodljivemu delovanju kislih pada- vin in drugim učinkom onesnaževanja od starejših sovrstnikov. Zato uspešna obnova podaljša gozdu življenje za tri do štiri deset- letja. V življenju gozdnega ekosistema to sicer ni dolga doba, a vendar občutno poveča možnost, da se bodo v tem času - ki pomeni celo človeško generacijo - tudi razmere glede onesnaževanja končno spremenile. Ta možnost pa je že toliko pomembna, da bi jo bilo nedopustno zapra- viti. Onesnaženost ozračja prizadeva danes prav vse gozdove v Sloveniji, čeprav z različno opaznimi posledicami. Te posledi- ce, ki se najbolj vidno kažejo pri sušenju drevja, so še posebej izrazite v gozdovih z višjim deležem iglavcev. Marsikje po teh gozdovih, še zlasti na Visokem krasu, kjer prevladuje občutljiva jelka, je umiranje dre- vja že dobilo razmerja prave elementarne nesreče. Kjerkoli sušenje drevja hitro na- preduje, še posebej na labilnih kraških rastiščih, je edina rešitev pospešena in seveda uspešna obnova gozda. Na velikem delu površin teh naglo propadajočih gozdov pa naravno obnovo vsaj močno zadržuje ali tudi popolnoma izključuje neuravnoteže- nost gozda in divjadi. Zato ker je mogoče smrekove sadike na različne načine zašči­ titi, se gozdarstvo v takih primerih zateka k pogozdovanjem s smreko. Da to ni dobra rešitev - če sploh je rešitev pa ni treba razlagati. Stanje gozdov je v Sloveniji zaradi one- snaževanja ozračja že tako kritično, da zahteva takojšnje zmanjšanje vsaj tistih pritiskov, ki jih je mogoče omejiti. Zato je nujno takoj začeti tudi z usklajevanjem interesov in delovanja vseh dejavnosti, od katerih je odvisno ravnotežje med gozdom in divjadjo. Vzpostavljanje in vzdrževanje ravnotežja med gozdom in divjadjo bi bi- stveno izboljšalo stanje po gozdovih in povečalo možnosti za njihovo ohranitev. Vsako odlašanje pomeni odlaganje rešitve tega vprašanja na poznejši čas, ko bo propadanje tako napredovalo, da bo ohra- nitev gozda še bolj vprašljiva in možnosti za obstoj divjadi še manjše. 204 G. V. 4/90 še nobeden izmed drugih pritiskov civili- zacije doslej ni v tolikšni meri in zlasti ne v takem obsegu prizadel ravnotežja med goz- dom in divjadjo kot ravno pojav umiranja gozdov. Zato pri usklajevanju v teh razme- rah sicer veljajo ista načela, izhodišča in ukrepi kot v običajnih okoliščinah, samo v še doslednejši in ostrejši obliki. Usklajeva- nje v teh kritičnih razmerah mora biti pred- vsem resno in strokovno delo. Tako pa ne more biti, če ne izhaja iz enako dobrega poznavanja ekoloških zakonitosti življenja gozda in divjadi. Ko je že omenjena strokovnost usklaje- vanja, je treba enkrat tudi posebej opozoriti na vse tisto, kar ji je v škodo in ogroža uspešnost usklajevanja. Brez dvoma uskla- jevanju močno škodijo demagoški, stro- kovno vprašljivi nastopi zoper divjad, s katerimi na razpravah o usklajevanju in ob drugih priložnostih nastopajo tudi govorniki iz gozdarskih vrst. Iz takih nastopov, ki divjadi pripisujejo vse zlo v gozdu, celo takega, ki ga ni storila, je poleg sovraštva do tega dela žive narave ponavadi razbrati tudi dobro mero neznanja. Zato taki nastopi samo odbijajo vse, ki jim življenje narave v vseh oblikah resnično nekaj pomeni. Ravno slednji pa bi bili pri vzpostavljanju ravnote- žja med gozdom in divjadjo pripravljeni dejansko sodelovati, če bi spoznali, da je to za ohranitev vsega živega - in ne samo drevja- v naravi nujno. Tako pa s takšnih nastopov odhajajo v prepričanju, da go- zdarstvo z vsemi sredstvi samo brani svoje interese - tudi na račun življenja živali v naravi in postajajo zagrizeni nasprotniki usklajevanja. Teh pa bi v kritičnih razmerah umiranja gozdov ne smelo več biti. Tudi jalovo medsebojno obtoževanje med gozdarstvom in lovstvom, kdo je večji krivec za neuravnoteženost med gozdom in divjadjo, marsikje zavira usklajevanje. Tako obtoževanje je samo zapravljanje ča­ sa, ki ga ravno v razmerah umiranja gozdov ni na pretek. Ob vsem tem pa bi nepristran- ski sodnik krivdo za porušeno ravnotežje zlahka pravično dodelil v enakih deležih gozdarstvu in lovstvu - pa še bi je dovolj ostalo za vsako izmed drugih dejavnosti, ki posegajo v naravo. Ker pa namen usklaje- vanja ni obsodba krivca za stanje, ampak čimprej popraviti nezaželeno stanje, ugo- tavljanje krivde sploh ni pomembno. Po- membno je samo natančno ugotoviti stanje gozda in divjadi. To stanje je edino merodajna pri odloča­ nju o tem, katerim interesom in v kolikšni meri se morajo posamezne dejavnosti od- povedati, da bo ravnotežje spet mogoče. če naj bo ravnotežje vzpostavljeno v okvirih ekoloških zakonitosti- kar je edino mogoče - potem je nujno, da se vsaka izmed dejavnosti ne glede na svoj ekonomski pomen odpove delu svojih interesov na račun vzpostavljanja in vzdrževanja ravno- težja. Usklajevanje, pri katerem naj bi ena izmed dejavnosti odstopila malone vse svoje interese zato, da bi jih druga v celoti obdržala, se ne more imenovati usklajeva- nje - v tem primeru pa tudi spoštovanje ekoloških zakonitosti ni več mogoče. Ob tem pa je nujno posebej opozoriti, da je pojav umiranja gozdov že sam po sebi nagnil tehtnico močno v škodo interesov lovstva, če si to prizadeva za veliko števil- čnost divjadi. V razmerah umiranja gozdov so taki interesi lovstva popolnoma v naspro- tju z interesom divjadi. Pogoj za trajno ohranitev divjadi je ohranitev gozda, tega pa (pre)številčna divjad uničuje. Zlasti v kritičnih razmerah umiranja go- zdov si ni več mogoče privoščiti deklarativ- nega usklajevanja. Neredko so bili pri nas zapisani okvirni ukrepi usklajevanja (zlasti med gozdarstvom in lovstvom). Obe dejav- nosti sta soglasno ugotovili, kako nujno je usklajevanje in zapisane ukrepe sprejeli. Ob tem pa si je vsaka od dejavnosti uskla- jevanje zamišljala po svoje in temu ustrez- no po svoje ukrepala. Zato je pri usklajeva- nju nujno vse ukrepe in naloge posamezne dejavnosti jasno in do podrobnosti oprede- liti, nato pa njihovo izvrševanje sproti nad- zorovati. Usklajevanje različnih interesov zato, da bi vzpostavili, potem pa vzdrževali naravno ravnotežje med gozdom in divjadjo, je v vseh okoliščinah, še zlasti pa v razmerah umiranja gozdov, zahtevno strokovno delo, za katerega ni mogoče dajati splošnoveljav- nih receptov. Pač pa je pogoj za uspešno usklajevanje temeljito znanje o gozdu in vsaki posamezni vrsti divjadi ob poznavanju v literaturi opisanih izkušenj o načinih in poteh usklajevanja v različnih okoliščinah. To znanje je treba z dobro mero inventivno- sti, odločnosti in odgovornpsti prilagoditi stanju v naravi ob vsakem primeru posebej. Končno pa je nujno poudariti, da z nobe- nim usklajevanjem ni mogoče preprečiti umiranja gozdov. Usklajevanje je v zvezi z umiranjem gozdov samo pripomoček za pridobivanje časa na poti do izključitve virov onesnaževanja. če do zmanjšanja onesnaževanja ne bo prišlo ob pravem času, bodo tudi vsa prizadevanja za vzpo- stavljanje ravnotežja med gozdom in divja- djo zaman. 3. TEMELJNA IZHODIŠČA USKLAJEVANJA Za obnavljanje ravnotežij med gozdom in divjadjo z usklajevanjem različnih intere- sov v najrazličnejših naravnih in gospodar- skih okoliščinah, prav zagotovo, kot je že omenjeno, ni mogoče dajati splošnoveljav- nih navodil in receptov za ravnanje. Pač pa je mogoče na uvodoma omenjenih načelih izoblikovati nekaj jasnih in načelnih temelj- nih izhodišč kot vodilo usklajevanju, ki naj bo v različnih okoliščinah čim bolj uspe- šno.Ta temeljna izhodišča naj bi že vnaprej izključila mnoge dvome in nejasnosti, s katerimi se usklajevanje v praksi pogosto srečuje. S tem bi bili preprečeni zlasti pogosti in nepotrebni spori, ki nastajajo pri usklajevanju ravno zaradi različnih pogle- dov posameznih dejavnosti na vprašanja, . ki bi morala biti že v naprej docela jasna. Med drugim lahko jasna temeljna izhodišča izključijo tudi dvojna merila pri reševanju istega vprašanja, ki niso redka prav pri gozdarjih, ki pogosto v isti osebi nastopajo enkrat kot zagovorniki gozdarskih in drugič lovskih interesov. Zato se ne bo odveč seznaniti s temeljnimi izhodišči usklajeva- nja: 3.1. Spoštovati je treba ekološke zakonitosti naravnih življenjskih skupnosti. Ravnati se moramo po ekoloških zakonih Glavno vodilo in odločujoče merilo pri usklajevanju različnih interesov v istem na- ravnem prostoru morajo biti ekološke zako- nitosti, po katerih se ravna življenje v živ- ljenjskih skupnostih v prosti naravi. Samo na podlagi teh zakonitosti je namreč mo- G. V. 4/90 205 goče v gozdnih ekosistemih vzpostavljati in trajno vzdrževati ravnotežja med gozdom (proizvajalcem hrane) in divjadjo (porabni- kom hrane), da bi v interesu človeka lahko trajno ohranjali vse različne oblike življenja v prirodi. Prav ekološke zakonitosti pa so tudi edino objektivno merilo, ki nepristran- sko izključuje prednostno razvrščanje de- javnosti in interesov, predvsem glede na njihov trenutni ekonomski pomen. Zato omogoča dosledno spoštovanje ekoloških zakonitosti v vseh različnih okoliščinah vedno najti za vse dejavnosti sprejemljive rešitve spornih vprašanj. 3.2. Ohraniti je treba vsako rastlinsko in živalsko vrsto, ki po naravi sodi v dano življenjsko skupnost Spoštovanje ekoloških zakonitosti za- hteva na prvem mestu dosledno spoštova- nje pravice do obstoja prav vsake izmed mnogih oblik življenja v naravi. Te zakonito- sti namreč priznavajo pravico trajnega ob- stoja prav vsaki izmed mnogih rastlinskih in živalskih vrst na prostoru, v katerega po naravi sodi. Zato pri usklajevanju ni dopust- no spornih vprašanj v nobenem primeru reševati z zatiranjem ali uničenjem katere- koli izmed avtohtonih živih vrst, naj bo rastlinska ali živalska. Teh vrst ni dopustno uničevati, niti, kjer so se vse do danes v naravi ohranile, niti, kjer so se, nekoč zatrte, kasneje ponovno naselile, bodisi same ali s pomočjo človeka. Glede na to tudi omeje- vanja današnjega širjenja avtohtonih vrst na prostore, kjer so nekoč že živele, z zgolj ekonomskimi utemeljitvami, ni mogoče uskladiti niti z ekološkimi zakonitostmi, niti s sodobnimi prizadevanji za ohranitev vseh oblik prvobitnega življenja, kjerkoli je to v naravi še mogoče. Vrnitev avtohtone vrste na prostor, v katerem je od narave nekoč že živela, šteje danes v vsakem primeru za zaželeno rekonstrukcijo prvobitne prirode. 3.3. Tujim rastlinskim in živalskim vrstam ni mesta v gozdu V popolnem nasprotju z ekološkimi zako- nitostmi in vsemi sodobnimi načeli varstva narave pa je vnašanje in naseljevanje tujih, neavtohtonih vrst v ekosisteme, kjer od narave niso živele. Te tuje, neavtohtone vrste, bodisi rastlinske ali živalske, ostanejo 206 G. V. 4/90 v življenjskih skupnostih nevaren tujek, ki lahko vedno poruši njihovo naravno ravno- težje v škodo mnogih avtohtonih vrst. Zato se življenjske združbe takšnih tujkov tudi same branijo. Tako rastlinojedi še posebej intenzivno objedajo in na druge načine poškodujejo v naše rastlinske združbe vne- šene tuje drevje, mesojede vrste - če so seveda prisotne- pa lovijo predvsem neav- tohtone, od drugod prinešene vrste divjadi, dokler jih ne zatrejo. Ker je to naraven pojav - posledic, ki jih avtohtone prizade- nejo tujim, od drugod prinešenim vrstam, ni mogoče šteti za škodo. še zlasti nedopustno pa je zaradi takšnih posledic na tujih vrstah kakorkoli preganjati ali zati- rati avtohtone vrste. Pač pa v primerih, ko tuje, neavtohtone vrste ogrožajo naravno ravnotežje na škodo avtohtonih, ne bi smelo biti prav nikakih pomislekov zoper popolno izločitev tujcev iz skupnosti, v ka- tero ne sodijo. Izločitev neavtohtone vrste · iz skupnosti, kjer ji od narave ni mesto, je samo zaželena rekonstrukcija prvobitnega stanja v samovoljno potvorjeni pri rodi. Zad- nji čas bi tudi že bil potvarjanje narave z vnašanjem tujih vrst z zakonom prepoveda- ti. 3.4. Populacije porabnikov hrane morajo biti prilagojene zmožnostim rastlinstva - prozvajalca hrane Ena temeljnih ekoloških zakonitosti, ki omogoča trajni obstoj vsem tako različnim oblikam življenja v življenjskih skupnostih prirode, zahteva brezpogojno prilagoditev porabnikov hrane možnostim za preživlja- nje, ki jim jih trajno, brez vsake nevarnosti za lastno nemoteno uspevanje in obstoj lahko dajejo proizvajalci njihove hrane. Za- radi svoje sposobnosti v procesu fotosin- teze iz anorganskih graditi organske snovi, s katerimi se preživljajo vsa druga živa bitja, je rastlinstvo temelj vsega življenja v ekosistemih.V gozdnih ekosistemih je torej rastlinstvo od talne zarasti do najvišjega drevja tisto, ki zagotavlja prehrano in daje vse druge življenjske možnosti najrazličnej- . šim na gozd navezanim oblikam življenja z vsemi vrstami gozdne divjadi vred. Propa- danju gozdnega rastlinstva zato neogibno sledi propadanje vseh drugih oblik z njim --·- pogojenega življenja in uničenje gozda po- meni konec življenja tudi za vso gozdno divjad. Zato populacije rastlinojede divjadi številčno in po sestavi nikoli ne bi smele priti v stanje, pri katerem ogrožajo svoj rastlinski. temelj obstoja. Da do takega sta- nja ne pride, skrbijo v prvobitnih naravnih razmerah notranje silnice samih ekosiste- mov. V današnjih gozdnih ekosistemih pa zaradi spremenjenih razmerij med rastlin- skimi združbami in vrstami, kot tudi zaradi okrnjenih prehranjevalnih verig, iz katerih so ponavadi izločeni ravno najpomembnejši mesojedi, populacije parkljaste rastlinojede divjadi ob nenaravni sestavi pogosto tako narastejo, da začno resno ogrožati gozdno rastlinstvo. Poleg obstoja gozda in ciljev gozdarstva s tem vedno ogrozijo tudi lastni trajni obstoj. S pretiranim izkoriščanjem rastlinstva si namreč rastlinojedi v takih primerih začno sami zniževati najprej kako- vost, zatem pa še količino naravne hrane in zato postopno propadajo. Da je temu res tako, najbolje dokazuje upadanje njihove telesne razvitosti in prirastka ter nazadova- nje življenjske sposobnosti zaradi širjenja bolezni in parazitov, ki običajno vedno spremlja propadanje gozda. Ker zaradi dol- gotrajnega delovanja človeka spremenjeni in z njegovimi današnjimi zahtevami obre- menjeni gozdni ekosistemi niso več spo- sobni z lastnimi silnicami izravnati neravno- vesja med gozdom in divjadjo, je v takšnih primerih prisiljen posredovati človek. Z ods- trelom mora začeti uravnavati številčnost in sestavo populacij rastlinojede divjadi. Tak- šen poseg v populacije divjadi je s pogojem, da je odstrel izpeljan strokovno, vedno enako v korist ohranitvi gozda in divjadi. 3.5. Brez znižanja številčnosti rastlinojedov ni usklajevanja porušenega ravnotežja med gozdom in divjadjo Ker v znatni meri zadeva interese lov- stva, je pri usklajevanju interesov z gozdar- stvom in kmetijstvom največ sporov okrog vprašanja uravnavanja številčnosti divjadi. Ne glede, kako je zaradi trajne ohranitve gozda in divjadi nujno, se lovstvo običajno vedno upira vsakemu občutnejšemu zniža- nju številčnosti divjadi. Iz tega je videti, da interesi lovstva še zdaleč niso istovetni z interesi divjadi in njenega življenjskega oko- lja. Čeprav se za lovce sliši nepriljubljeno, pa je vendarle nujno enkrat povsem jasno poudariti, da je ravno zaradi ohranitve go- zda in vse njegove divjadi, občutno znižanje populacij rastlinojedov v vseh primerih po- rušenega ravnotežja med njimi in gozdom nujnost, ki se ji ni mogoče izogniti. To je eden osnovnih ukrepov, brez katerega si resnega prizadevanja za obnovo ravnotežja med gozdom in divjadjo ni mogoče niti zamisliti. Občutnega znižanja številčnosti rastlinojedov pri obnavljanju ravnotežja ni mogoče nadomestiti z nobenim drugim ukrepom. Je namreč pogoj, ki mora biti brezpogojno izpolnjen, da bi se izčrpano rastlinstvo v gozdnem ekosistemu lahko ponovno opomoglo in tudi zato, da bi bilo v naravi dane življenjske možnosti divjadi sploh mogoče začeti izboljševati z ustrez- nimi biotehničnimi deli. Vsa ta za ohranitev gozda in divjadi nujna prizadevanja sicer preštevilčni rastlinojedi sproti onemogočijo. Pri zniževanju z gozdom močno neuravno- težene populacije parkljaste divjadi je po- trebno upoštevati, da je njena številčnost ponavadi visoko celo nad številčnostjo, ki je lovstvu potrebna za minimalno zadovolje- vanje njegovih interesov. Ta za zmerno zadovoljevanje interesov lovstva še zadost- na številčnost pa je ravno tako višja od minimalne, ki je potrebna za trajno zagotov- ljeni obstoj populacije določene vrste divja- di . Zato tudi radikalno znižanje z gozdom neuravnotežene populacije divjadi - s po- gojem, da je izvršena strokovno- še zdaleč ne pomeni zatiranja divjadi, kot skušajo lovci prikazati nepoučeni javnosti vsak od- ločnejši poseg v številčnost divjadi. Ker sta, kot že rečeno, številčnost z gozdom ne- uravnotežene in za trajni obstoj populacije minimalno potrebna številčnost med seboj ločeni s širokim razponom, doseže stro- kovni odstrel ravnovesje z izboljšanjem sta- nja v gozdu in pri divjadi ponavadi že znatno prej, kot se številčnost populacije minimalni sploh približa. Zato tak strokovni poseg z odstrelom obstoja divjadi sploh ne ogroža, pač pa ob gozdu rešuje tudi divjad životarjenja in postopnega propadanja v pregosto naseljenih populacijah. Da je go- G. V. 4/90 207 zdu in divjadi v prid, pa mora biti poseg v številčnost, kot je že omenjeno, strokoven. To pomeni, da se mora ravnati po vestno ugotovljenih, objektivnih kazalcih (bioindi- katorjih) stanja na rastlinstvu in na divjadi, ob tem pa se dosledno držati tudi ustrezne sestave odstrela po razmerju med spoloma in po zastopanosti starostnih skupin. A tudi v primerih, ko je potrebno številčnost divjadi znižati prav na minimum, ki ravno še zago- tavlja obstoj populacije, moramo imeti pred očmi, da moramo rešiti najprej gozd, če želimo ohraniti divjad, kakor tudi to, da je ob prirastnem potencialu naših parkljastih vrst divjadi mogoče njihove populacije šte- vilčno ponovno dvigniti že v nekaj letih, medtem ko zahteva obnova gozda cela desetletja, če ne kar stoletja, kolikor ga je v pNotni obliki obnoviti sploh mogoče. 3.6. Skrb za pravilno sestavo populacij po spolu in starosti je prav tako pomem- bna kot za njihovo ustrezno številčnost Za uravnoteženost populacije divjadi z nje- nim gozdnim življenjskim okoljem je v enaki meri kot številčnost pomembna tudi njena sestava glede razmerja med spoloma in zastopanosti starostnih skupin. če vemo, koliko več hrane na enoto telesne teže rabijo doječe samice in divjad v razvoju in če računamo, koliko višji je letni prirastek populacije, v kateri prevladujejo samice, s tem pa tudi obremenitev okolja z mlado razvijajočo se divjadjo, postane pomen se- stave populacije docela razumljiv. Zlasti gozdarji pogosto vso pozornost usmerjajo izključno na številčnost populacij divjadi, ob tem pa povsem spregledujejo njihovo nič manj pomembno sestavo. Sestavo popula- cij v današnjih ekosistemih poleg naravnih dejavnikov oblikuje predvsem odstrel. Zato je ena pomembnih nalog usklajevanja po- leg zadosti visokega odstrela zahtevati tudi strogo po vzoru narave sestavljen odstrel. Po tem vzoru pa je odstrel iz populacije parkljaste divjadi sestavljen samo tedaj, če v njem nad polovice vseh odstreljenih živali predstavljajo mlade živali - v pNem in drugem življenjskem letu - in če samice prevladujejo nad samci. Obratno sestava odstrela, s prenizkim deležem mlade divjadi in samic in previsokim deležem odraslih, 208 G. V. 4190 zlasti samce v, zagotovo že v nekaj letih poruši ravnotežje me~ populacijo parkljaste divjadi in njenim gozdnim okoljem. Zato je pri usklajevanju nujno nameniti sestavi let- nih odstrelov parkljaste divjadi najmanj toli- ko, ali bolje, celo nekaj več pozornosti kot njihovi številčni višini. 3. 7. Mesojede živali so nujna prvina uravnoteženih ekosistemov V pNobitnih razmerah neokrnjenih narav- nih ekosistemov imajo pri vzdrževanju rav- notežij med rastlinskimi proizvajalci in rast- linojedimi porabniki hrane (porabniki pNe stopnje) zelo pomembno vlogo mesojedi plenilci (porabniki druge in višjih stopenj). Žal pa je človek zaradi konkurence pri svojih lovskih in živinorejskih interesih po mnogih ekosistemih že dolgo tega močno znižal njihovo številčnost ali jih tudi docela zatrl; zlasti velike plen ilce kot so medved, volk in ris. Na ta način je samovoljno odrezal zadnji člen naravne prehranjevalne verige - na veliko škodo ravnotežja velike rastlinojede divjadi z njeno rastlinsko pre- hransko osnovo. Čeprav si je domišljal, da kot lovec z odstrelom lahko popolnoma nadomesti zatrte mesojede, se je izkazalo~ da temu sploh ni tako. Danes vemo, da človek ni sposoben nadomestiti delovanja plenilcev niti pri uravnavanju številčnosti rastlinojedov (vedno odstreli ali preveč ali premalo), kaj šele pri oblikovanju naravne sestave populacij in selekciji njihovih živali po življenjskih sposobnostih. Ravno zato si v zadnjih dveh desetletjih marsikod v Evropi prizadevajo za ponovno naselitev velikih zveri. Pri nas so razmere glede velikih plenilcev neprimerno ugod- nejše kot marsikje drugod v Evropi. Na znatnem delu gozdnih površin še živita medved in volk, ki ju pri nas nikoli niso docela zatrli. Kot nikjer drugje v Evropi je uspela ponovna naselitev risa (1. 1973), njegovo naglo širjenje po slovenskih gozdo- . vih pa kaže, da naravne okoliščine pri nas še marsikje dopuščajo obstoj velikih plenil- cev -če jih ne bi preganjali z odstrelom. Žal pa se naše gozdarstvo kljub vsem težavam s parkljasto divjadjo doslej niti za ohranitev niti za širjenje mesojedih pomoč­ nikov pri usklajevanju tako rekoč sploh ni zmenila. Tako za ohranitev medveda kot za naselitev risa in delno zavarovanje volka gre pri nas zasluga napredno mislečemu delu lovstva. Ta prizadevanja pa so vedno zadevala na močan odpor konservativnih sil v lovstvu, ki je skušal mesojede, če že ne uničiti, pa vsaj omejiti na čim manjšo površino in številčnost. Ker bi prisotnost velikih plenilcev bistveno pripomogla k ob- novi ravnotežja med gozdom in rastlinojedi, bi bil v razmerah umiranja gozdov že skrajni čas, da bi ravno gozdarstvo odločno podp- rlo prizadevanja naprednega dela lovstva za varovanje in širjenje mesojedih vrst po območjih, kjer koli še lahko živijo. 3.8. Usklajevanje mora zajeti vse dele gozdnega ekosistema Gozd in divjad sta naravna sestavna dela iste ekosistemske življenjske skupnosti. Po- leg tega, da ima divjad nesporno domovin- sko pravico na vsej površini gozdov, v katere po naravi sodi, to tudi pomeni, da ravnotežja med gozdom in divjadjo ni mo- goče in tudi ni dopustno vzpostavljati samo z enostranskim ukrepanjem med divjadjo, ne da bi obenem ustrezno ukrepali še v njenem gozdnem okolju. Tako kot o resnem usklajevanju ne more biti govora brez zni- žanja številčnosti divjadi, tako tudi ne more biti usklajevanja brez ukrepanja za ohrani- tev in izboljšanje življenjskih, še zlasti pre- hranskih možnosti divjadi v gozdu. Ob tem je potrebno upoštevati, da je vse, kar ohra- nja in izboljšuje življenjske možnosti divjadi, v enaki meri namenjeno tudi ohranitvi in izboljšanju življenjskih možnosti mnogih drugih živalskih vrst, od žuželk do ptic in sesalcev, brez katerih si gozda v pravem pomenu te besede ni mogoče niti zamisliti. Usklajevanje je predvsem dolžno s prila- gajanjem vseh posegov v gozd učinkovito poskrbeti za ohranitev že obstoječih živ- ljenjskih možnosti divjadi na celotni gozdni površini. Prav tem že danim možnostim za življenje mora usklajevanje prilagoditi - šte- vilčno in po sestavi - populacije rastlinoje- dih vrst divjadi. Šele ko je to doseženo, je mogoče pričeti še z izboljševanjem življenj- skih možnosti divjadi z biotehničnimi in drugimi ukrepi. Vzpostavljanje ravnotežja z zniževanjem številčnosti divjadi, ob istoča- snem krčenju že obstoječih življenjskih možnosti te divjadi, ni mogoče imenovati usklajevanje. Na ta način ni mogoče vzpo- staviti ravnotežja, dokler divjad ni skoraj ali popolnoma zatrta. To .,pbmeni uničevanje življenja narave, ki ga ni mogoče z ničemer opravičiti. Kot že rečeno, je nujno obstoječe življenj- ske možnosti divjadi ohranjati in po možno- sti še izboljševati na vsej gozdni površini. Teh po vsej površini gozda že danih mož- nosti za življenje namreč ni mogoče nado- meščati z izločanjem posebnih, samo di- vjadi namenjenih površin - ne glede, kako so velike, razporejene in za divjad urejene. Življenja narave namreč ni mogoče razpo- rejati po kakršnih koli že birokratsko zami- šljenih predalih. Ravno zato, ker sta gozd in divjad med seboj tesno povezana in soodvisna celota, sta lahko med seboj us- klajena samo kot nedeljiva celota in ne po takšnih ali drugačnih delih. Pač pa je izloča­ nje posebej divjadi namenjenih in zanjo urejenih površin zaželen pripomoček za utrjevanje ravnotežja med gozdom in divja- djo, a samo s pogojem, da je populacija divjadi popolnoma prilagojena že obstoje- čim življenjskim možnostim na vsej površini gozda in da se te možnosti prav nikjer bistveno ne krčijo. Glede na vse doslej rečeno mora torej usklajevanje pri vzpostavljanju ravnotežja med gozdom in divjadjo poskrbeti na vsej površini za takšen način obravnavanja go- zda, ki že danih možnosti za življenje divjadi zagotovo ne krči, ampak jih ohranja in po možnosti še izboljšuje. Tako pa učinkuje predvsem malopovršinsko sonaravne go- spodarjenje z gozdom, ki s skupinsko na- ravno obnovo oblikuje v gozdnih sestojih čim večjo pestrost in razgibanost, tako po drevesnih vrstah, debelinah in starostih, kot po vertikalnem in horizontalnem sklepu krošenj. V teh sestojih naj ne bi nikjer manjkalo plodonosnih drevesnih in grmov- nih vrst, ki glede na rastlinske združbe, ki jim sestoji pripadajo, v njih lahko uspevajo. Ohranitvi vseh različnih oblik življenja v gozdu od žuželk do ptic in sesalcev, zato pa tudi ravnotežju med gozdom in divjadjo, so še posebno v ·prid vse negozdne po- vršine v strnjenem gozdu. Na prehodih gozda v negozdno površino, še zlasti, če G. V. 4/90 209 je gozdni rob gosto zaraščen z grmovjem in se galerijsko dviga proti visokim kro- šnjam, nastajajo izredno ugodni življenjski pogoji za najrazličnejše živalske vrste in tudi za divjad. Pojav je v biologiji znan kot »robni efekt«. Zato je pogozditev vseh čistin v gozdovih skrajno nesmotrna ravnanje. Prav tako nezaželeno je tudi velikopovršin- sko obravnavanje gozda, še zlasti ob umet- nem obnavljanju, kjer oblikujemo obsežene enomerne sestoje, v katerih prevladuje samo ena drevesna vrsta. Takšno obravna- vanje gozda dolgoročno vedno krči življenj- ske možnosti divjadi in zato izpodjeda urav- noteženost gozda in divjadi. Ker je torej uravnoteženost med gozdom in divjadjo odvisna v pretežni meri od stanja gozda na vsej njegovi površini, mora usklajevanje, doslej izključno v čim večjo proizvodnjo usmerjeno gozdnogojitveno ukrepanje, us- trezno prilagoditi sodobnemu večnamen­ skemu gozdu, ki mora zagotoviti trajni ob- stoj vsem oblikam življenja v gozdu in med njimi tudi divjadi. 3.9. Usklajevanje je možno samo po ekološko zaokroženih enotah Divjad ne živi v naključnih skupinah, ampak v organiziranih življenjskih skupno- stih, imenovanih populacije. Populacija ve- čine vrst velike parkljaste divjadi pa živi na razsežni, po nekaj 1 0.000 ha veliki, z narav- nimi mejami v ekološko celoto zaokroženi površini, imenovani naselitveno območje populacije. Po svojem naselitvenem ali živ- ljenjskem območju se populacija določene vrste divjadi seli v skladu z letnimi časi in dogajanji v populaciji iz letnih v zimska bivališča, se po določenih okoliših zbira na svatovanje in spet drugje samice polegajo mladiče. Usklajevanje je zato mogoče sa- mo, če pri posegih v številčnost in sestavo upoštevamo populacijo kot nedeljiva na- ravno celoto na vsej površini, kjer živi. Ker je torej mogoče vzpostavljati in vzdrževati ravnotežje samo med celoto populacije div- jadi in celoto življenjskega okolja, na kate- rem ta populacija živi, bo usklajevanje us- pešno samo, če po enotnih načelih obrav- nava okolje in divjad na dovolj razsežnem in z mejami, ki jih divjad poredko prehaja, ekološko tako zaokroženem območju, da 21 0 G. V. 4/90 živi na njem v vseh letnih časih vsaj pretežni del, če ne kar celotna populacija divjadi. Ker stopata v medsebojne odnose vedno populacija divjadi kot celota in njeno živ- ljenjsko okolje na celotnem območju, kjer ta populacija živi, je mogoče samo v okviru take v naravi določene celote območja ugotavljati medsebojne odnose (gozdnega) okolja in divjadi in jih zatem na celoti območja tudi ustrezno uravnavati. V tem je tudi razlog, da uspešno usklajevanje sploh ni mogoče po manjših, iz ekološko zaokro- ženih območij z umetnimi mejami izločenih površinah, kot so to posamezna lovišča, gozdnogospodarske enote, občine in kar je še takih gospodarskih ali upravnih enot. Po takšnih enotah ločeno usklajevanje je po- dobno prizadevanju, ki skuša v isti posodi vzpostaviti gladino tekočine v različnih viši- nah. Kakor določajo fizikalne zakonitosti, ki jim ni mogoče kljubovati, enotno višino gladine v posodi, tako tudi ekološke zako- nitosti postavljajo meje, v katerih živi enotna populacija divjadi v naravi, s tem pa dolo- čajo tudi območje, na katerem se oblikujejo odnosi populacije z okoljem in se izravna- vajo vsi učinki na divjad in okolje. Zato obravnavanj divjadi ločeno po loviščih ali drugih manjših enotah populacijo ne more uravnavati z okoljem, ampak jo lahko samo dezorganizira in s tem neuravnoteženost kvečjemu poveča. Torej je enota za uspe- šno usklajevanje lahko samo z ekološkimi zakonitostmi določeno območje. Ker naši lovci tega niso mogli - ali hoteli -dojeti, so ravno zaradi usklajevanja različnih intere- sov 1976. leta uzakonjena lovskogojitvena območja v ta namen docela neprimerna. Nad prvotno geografsko-ekološkim kon- ceptom za njihovo oblikovanje so namreč kasneje prevladale tradicionalistične težnje lovcev, vajenih povezav v območne lovske zveze. Zato je večina današnjih lovskogoji- tvenih območij namesto, da bi bila naravne ekološke celote, na katerih bi živele enotne populacije divjadi, postala površina, na ka- teri so mimo vseh naravnih, gospodarskih in upravnih mej s tradicionalnimi društve- nimi vezami povezani med seboj samo lovci. Da v takih razmerah -U.Sklajevanje ni steklo, kot bi moralo in da sedanja lovsko- gojitvena območja niso izpolnila svoje te- meljne naloge, zato ne preseneča. Prav zaradi uspešnejšega usklajevanja bo zato nujno lovskogojitvenim območjem določiti drugačne okvire. Veliko razlogov govori za to, da bi bilo še najbolj smotrno meje lovskogojitvenih območij poistovetiti z me- jami že obstoječih gozdnogospodarskih ob- močij. Dosedanja praksa je namreč poka- zala, da je do resnega usklajevanja prišlo predvsem na pobudo gozdarstva povsod, kjer se lovskogojitveno območje domalega prekriva z gozdnogospodarskim. Ne gre tudi spregledati, da je gozdarstvo pri nas doslej izven lovstva edina dejavnost, ki v svojih gozdnogospodarskih načrtih obravnava tudi divjad in njene življenjske možnosti na površinah, s katerimi upravlja. Zato so po gozdnogospodarskih območjih strokovno zbrani, pregledno urejeni in še grafično na kartah vrisani številni pomem- bni podatki o življenjskem okolju divjadi. Edini pogoj, ki bi ga današnja gozdnogo- spodarska območja za uspešno obravnava- nje divjadi še morala izpolniti je, da bi v vseh primerih, ko si dvoje ali več območij med seboj deli ekološko zaokroženo enoto npr. določenega pogorja, vzpostavila tesno strokovno sodelovanje in obravnavala ce- lotno naravno območje in njegovo popula- cijo divjadi kot nedeljiva celoto z enotnimi ukrepi in skupnim ciljem. Težko si je zami- sliti razloge, da temu tudi v praksi ne bi moglo biti tako. 3.1 O. Ker številčnosti divjadi ni mogoče ugotoviti, mora usklajevanje temeljiti na poznavanju odnosov med divjadjo in okoljem Podatki o »pomladanski številčnosti« div- jadi po posameznih loviščih so za namene usklajevanja (in tudi vsakega drugega re- snega obravnavanja divjadi) docela neupo- rabni. Enkrat je nujno popolnoma jasno poudariti, da so ti podatki o številčnosti, izraženi v absolutnih številkah, neresnični. Danes je neizpodbitno dokazano, da z navadnimi opazovanji v naravi tudi ves- tnimi in sistematičnimi- iz povsem objektiv- nih razlogov ni mogoče niti približno točno ugotoviti absolutne številčnosti parkljaste divjadi. Z opazovanjem dobljena ocena šte- vilčnosti parkljaste divjadi je v najboljšem primeru 50% od dejanske številčnosti div- jadi v naravi, zelo pogosto pa je napaka pri oceni številčnosti tudi mnogo večja. Prav tako so s praktičnimi preizkusi dognali, da do. bolj točnih rezultatov o številčnosti ni mogoče priti niti s štetjem divjadi na posebej za ta namen organiziranih pogonih niti s štetjem na krmiščih niti s pomočjo drugih znanih načinov neposrednega štetja. Vse te ugotovite v polni meri veljajo za srnjad in jelenjad pa tudi za gamsa v gozdnem okolju. Zaradi sezonskih premikov populacije di- vjadi po njenem širšem ekološko zaokrože- nem območju, zlasti pri jelenjadi in gamsu, mestoma pa tudi pri srnjadi, sploh ni mo- goče govoriti o številčnosti divjadi v posa- meznem lovišču, še manj pa o sestavi tega števila po zastopanosti obeh spolov in po- sameznih starostnih skupin. Ker se število in sestava divjadi zaradi sezonskih premi- kov v mejah posameznega lovišča ali druge iz območja izvzete površine tudi po nekaj- krat na leto spremeni, je mogoče govoriti samo o številčnosti in sestavi celotne popu- lacije divjadi na celotnem območju, po ka- terem se v toku letnih časov premika. Zaradi sezonskih premikov populacije di- vjadi in zato, ker divjad v nobenem letnem času ni enakomerno razporejena po površi- ni, predvsem pa seveda zato, ker že skupne številčnosti divjadi praktično ni mogoče ugotoviti v točni absolutni vrednosti, je do- cela brez vrednosti tudi izračunavanje, ko- liko glav te ali druge vrste divjadi pride na enoto površine npr. 1 OO ali 1000 ha. Ne glede na vsa ta dognanja pa pri nas, kot tudi še marsikje po svetu, vsako leto ugotavljajo ne samo skupno »pomladansko številčnost« posameznih vrst divjadi, tem- več pri veliki divjadi tudi to, kako natanko je to število sestavljeno po razmerju med spoloma, po zastopanosti starostnih skupin in celo kakovosti živali. Ti podatki, izraženi v absolutnih številkah. so podlaga za vse ukrepanje pri obravnavanju divjadi, vključno z odstrelom. če torej vemo, da so že podatki o številčnosti za 1 do 3-krat nižji od dejanskega števila divjadi v naravi - to pomeni kar nekajkratni letni prirastek popu- lacije - ne preseneča, da je na oceni absolutne številčnosti divjadi zasnovano . lovsko gospodarjenje pripeljalo pri nas in v svetu do takšne neuravnoteženosti divjadi z okoljem (gozdom) kot jo poznamo. G. V. 4/90 211 Tudi v primeru, da bi bilo mogoče divjad dovolj točno prešteti kar pa, kot že rečeno, ni mogoče - pa podatek o njeni absolutni številčnosti gospodarjenju ne bi posredoval najpomembnejše informacije za ukrepanje. Za obravnavanje divjadi in njenega okolja namreč ni odločilnega pomena podatek, koliko natanko divjadi na nekem območju živi, pač pa mora vedeti, ali je ta divjad z življenjskimi možnostmi na območju ravno še v ravnotežju, ali je te možnosti že prese- gla in okolje že preveč izkorišča ali pa divjad na območju danih življenjskih mož- nosti sploh še ne izkorišča v dopustni meri. Skratka, za obravnavanje divjadi je orezpo- gojno potrebno predvsem poznavanje rela- tivnega odnosa divjadi in okolja v razmerah danega območja. Gospodarjenje - in uspe- šno usklajevanje - mora odgovoriti samo na vprašanje ali je v danem naravnem prostoru divjadi ravno prav, preveč ali bi je smelo biti še več - ne glede ali je v tem prostoru absolutna številčnost divjadi tak- šna ali drugačna, visoka ali nizka. Odgovor na to vprašanje pa ne more dati še tako natančno ugotovljena absolutna števil- čnost, ampak samo ·kazalci, ki na divjadi in v okolju jasno pričajo o njunem medseboj- nem odnosu. 3.11. Kolikšna je usklajenost odnosov med divjadjo in okoljem kažejo biološki kazalci pri divjadi in v okolju Informacijo o relativnem odnosu divjadi in okolja na površini danega območja je mogoče dobiti s sistematičnim evidentira- njem in strokovno analizo kazalcev- bio in- dikatorjev - na uplenjeni in živi divjadi ter na rastlinstvu, s katerim se divjad preživlja. Rezultati analiz v posameznem letu eviden- tiranih bioindikatorjev prikažejo stanje od- nosov okolja in divjadi v tem času. Primer- java rezultatov analiz iz več zaporednih let pa s svojimi trendi nakazuje smer razvoja teh odnosov bodisi v zaželeni ali nezaželeni smeri. Zato ta primerjava in trendi, ki jih nakazuje, pomenijo tudi stalno kontrolo us- pešnosti med divjadjo in v okolju storjenih ukrepov gospodarjenja oziroma usklajeva- nja. Na ta način je zagotovljena sprotna ocena uspešnosti ukrepanja, kar omogoča izpopolnjevanje ali stopnjevanje uspešnih 212 G. V. 4/90 in opuščanje neučinkovitih ali celo škodljivih ukrepov. Pri obravnavanju divjadi in okolja na osnovi evidentiranja in analiz bioindika- torjev je mogoče ukrepe sproti spremljati s kontrolo učinkov. Zato je takšno gospodar- jenje tudi strokovno in odgovorno ter omo- goča uspešno usklajevanje. Žal tega ni mogoče trditi o gospodarjenju z divjadjo, ki izhaja iz dvomljivih ocen pomladanske šte- vilčnosti divjadi. Ukrepov takega gospodar- jenja sploh ni mogoče kontrolirati, zato običajno prej ali slej pripeljejo do neuravno- teženosti, zaradi katere začneta propadati gozd in divjad. Obravnavanje divjadi in okolja na podlagi bioindikatorjev pa seveda zahteva nekaj več strokovnosti in dela kot pri nas običajno lovsko gospodarjenje. Vendar niti strokov- nost niti delo nista tako zahtevna, da bi ga z nekaj dobre volje in truda tudi v naših razmerah ne zmogli. Od lovstva zahteva predvsem enotno in vestno evidentiranje podatkov o vsej uple- njeni divjadi na vsem lovskogojitvenem ob- močju. Evidentirati je potrebno: - datum in kraj uplerntve, spol in starost divjadi (v ta namen je potrebno pri parkljasti divjadi odvzeti in kot dokaz predložiti spod- njo čeljust); točno telesno težo vselej na enak način iztrebljene in enako tehtane divjadi. · že analiza tako evidentiranih tež divjadi, smiselno grupiranih po spolu in starostnih skupinah, ki jim je mogoče zanesljivo dolo~ čiti starost, daje prve vtise o stanju uravno- teženosti. če so za posamezne grupe izra- čunane povprečne teže zadovoljive, je sta- nje verjetno bliže ravnotežju kot če so izrazito nizke. S primerjavami povprečnih tež iz posameznih zaporednih let lahko dobimo trende, ki kažejo ali ukrepanje med divjadjo stanje v okolju uravnoteženosti pri- bližuje ali sploh ne učinkuje ali pa se celo od uravnoteženosti oddaljuje. Pri teh pri- merjavah so zlasti značilna gibanja pov~ prečnih tež mlade divjadi v 1 . in 2. letu življenja. Osnovno evidenco o uplenjeni divjadi je zaželeno dopolniti: - s pošiljanjem notranjih organov, pred- vsem prebavil in pljuč na pregled, kjer naj se ugotovi stopnjo zaparazitiranosti divjadi in morebitna druga obolenja. Višja stopnja zaparazitiranosti in pogoste bolezni kažejo na neuravnoteženost; - s pošiljanjem maternic uplenjenih sa- mic v preiskavo, ki ugotovi delež oplojenih. Visok delež oplojenosti zlasti mladih samic kaže na večjo uravnoteženost, medtem ko pri izraziti neuravnoteženosti med najmlaj~ širni sploh ni oplojenih. Iz deleža oplojenosti je mogoče sklepati tudi o višini prirastka populacije. To vedenje o prirastku populacije je mo- goče po poleganju mladičev, ko ti začnejo slediti materam, dopolniti tudi tako, da si v določenem razdobju enega do dveh mese~ cev zapisujemo vse opažene samice in vse opažene mladiče. Enostaven izračun poka- že, koliko je približno odstotek prirastka na število samic v posameznem letu. Tudi iz trendov gibanja na ta način ugotovljenega prirastka je mogoče sklepati, kakšno je stanje odnosov med okoljem in divjadjo; - zelo priporočljivo je tudi pošiljanje že- lodcev v različnih letnih časih uplenjene divjadi v preiskavo vsebine. Te raziskave kažejo, katere rastlinske vrste v posame- znih letnih časih izkorišča divjad za preživ- ljanje. Vse podatke o divjadi bi morale zbirati lovske organizacije v okviru lovsko-gojitve- nega območja. Za strokovno obdelavo teh podatkov bi bilo nujno - najbolje skupaj z gozdarstvom in v okviru gozdarstva - orga~ nizirati v lovskogojitvenem območju ustre- zno strokovno službo. če primerjamo s škodo, ki nastaja zaradi nestrokovnega obravn.avanja divjadi po gozdovih in na poljih, bi bili izdatki za tako strokovno službo pravi drobiž. Brez ustrezno izobraženega strokovnjaka na območju, ki bi evidentirane podatke analiziral, jih med seboj primerjal in ocenil v luči vseh drugih pomembnih dogajanj v okolju, zlasti klimatskih, si stro- kovnega obravnavanja divjadi, ki je pogoj za usklajevanje, ni mogoče niti zamisliti. Ob evidentiranju bioindikatorjev pri div- jadi je brezpogojno nujno evidentirati tudi bioindikatorje v okolju. To so kazalci, ki kažejo stopnjo izkoriščanja rastlinstva za preživljanje divjadi. V ta namen je potrebno po vsej površini območja po določenem sistemu razvrstiti zadostno število ploskev velikosti 5 x 5 ali 7 x 7 m in na njih vsako leto ali v presledkih nekaj let popisati skupno število primerkov posameznih ras- tlinskih (drevesnih) v~t in koliko od tega števila je poškodovanega zaradi objedanja divjadi. Vse delo v zvezi s ploskvami in popisi lahko opravijo samo gozdarski stro- kovnjaki, ki to marsikje v Sloveniji tudi že delajo. Izdelane so tudi vse metode za popise in njihovo statistično obdelavo. Pri- kazi stanja uravnoteženosti in trendi, dob- ljeni s primerjavami teh stanj v posameznih letih morajo imeti odločilno težo pri usmer- janju ukrepov med divjadjo in v okolju. Šele primerjava kazalcev v okolju s kazalci na divjadi namreč omogoča pravilno oceno stanja uravnoteženosti gozda in divjadi. 4. SKLEP Gozdarstvo že leta opozarja na neurav- noteženost gozda in divjadi, ki vs~ resneje ogroža že sicer z drugimi negativnimi vplivi obremenjene gozdove. še posebno so ta opozorila številna v zadnjem času. Kakor so takšna opozorila koristna za seznanjanje javnosti z marsikod že nevzdržnim stanjem neusklajenosti, pa že dolgo ne povedo nič novega. Bolj ali manj strokovno ponavljajo opisovanje stanja v gozdovih, o katerem že večina ljudi ve, da je zelo resno. Danes bi verjetno našli že malo celo lovcev, ki bi zanikali škodo od divjadi v gozdovih. Zato bi bil čas, da bi gozdarstvo storilo korak dalje in od opisovanja stanja v gozdovih prešlo k predlaganju poti za reševanje tega stanja. Ta korak je nujen, kajti statično opisovanje stanja. tudi še tako argumentira- no, stanja zagotovo ne bo spremenilo. Zato naj bo ta prispevek poskus nakazati pot, ki bi jo morali v prihodnje ubirati. G. V. 4/90 213