Na eni strani smešna, na drugi resnična.
Nekima kmeta je sinek prašal : „Oče! povejte mi vunder enkrat, kaj neki so verzi, v kterih pešci svoje pesmi pišejo; celo leto si že glavo ubijam, pa ne morem nikakor praviga zvediti." Oče , ki tega sam ni vedil, mu odgovori: ,,Verzi so verstice, ki zaporedama sledijo, na popirji nikoli od eniga kraja do druziga ne sežejo, in večidel na sredi na naglania prenehajo; dostikrat je elo ena versta veliko krajši od druge, če je pevcu nategama besedi zmanjkalo." -— Pri marsikterim pevcu zares verzi niso nič druziga, ko gole verstice in dostikrat je ena krajši od druge samo zato , ker so mu besede posle; od praviga pevski ga duha ni duha ne sluha. Pevec (pes m en i k) mora rojen biti, pravi star pregovor; današnji dan pa že Vsak pesine dela, in se ubija, de mu pot po čelu stoji.
Iz starih pripovedk je znano, de je nekdej krilati konj na svetu bil, ki so ga Pega z a imenovali, in kte-nga so le pcsmeniki jezdarili. Od tistih časov še dan današnji P e g a z a j e z d a r i t i toliko pomeni, kakor p e s m i zlagati. Imenitni Pegaz pa je le prave pesmenike nosil, vse druge derhali ni na sebi terpel, ter jo je na tla potlačil. Tacih pevčkov, ktere Pegaz jezdari, namesto de bi oni Pegaza jezdarili, (sie reiten nicht, sie vverden nur geritteif), tacih pevčkov je dan današnji cela truma. ATi bolj zoperniga na svetu, ko slaba pesem — naj te dej opusti peti, kterimu pesem ni dana! Sej je tudi ravno tako lepo in častno brez verstic kaj do-briga pisati: vsi ne moremo prepevati, pa tudi treba ni! Naj nam pravi pesmeniki prepevajo in s svojimi pesmami serca razveseljujejo: radi jih bomo poslušali. Vsak drugi pa, ki ni zato rojen, ne j pesništvu slavo da, de ne bodo od njega rekli: ?JTa tudi vprega Pegaza v galejo."                                                       Dr. Bleiweis.
176