SREČANJA Z MAJEVSKO RELIGIJO
Borut Korun
IZVLEČEK
V treh mehiških zveznih državah pol-
otoka Jukatana, v državi Chiapas in v Gvate-
mali že tisočletja živijo različna majevska
ljudstva, ki so ustvarila gotovo najrazvitejšo
civilizacijo vsega Novega sveta. Špansko
osvajanje teh dežel je uničilo to sijajno civili-
zacijo, posebno ostro in neusmiljeno pa so
evropski prišleki nastopili proti majevski
religiji, ki so jo imeli za hudičevo delo. Kljub
večstoletnem preganjanju pa se je v gozdovih
Jukatana in gorah Gvatemale ohranilo mnogo
verovanj obredov in običajev, ki so del nek-
danjih religij. O srečanjih s temi duhovnimi
prežitki sijajne majevske civilizacije govori ta
članek.
ABSTRACT
Various peoples of Maya origin have
been living in the three Mexican federal states
of the Yucatan peninsula, in Chiapas and
Guatemala for millennia. Here, they created the
most mature civilisation oftheNew World. The
Spanish conquista of these countries destroyed
their splendid civilisation. The European
conquerors demonstratedparticular cruelty and
ruthlessness in fighting Maya religion, which
they considered to be the work of the devil. In
spite of centuries of persecution, many beliefs,
rituals and habits which were part of the past
religions have been preserved in the Yucatan
woods and Guatemala mountains. The author
describes his encounters with these spiritual
survivals of Maya civilisation.
Izraza »majevska religija« v naslovu ne gre razumeti v enakem ali podobnem smislu,
kot če bi napisal krščanska, judovska, islamska ali katerakoli svetovna in razvita religija
našega časa. Verovanja, običaji in navade sedanjih majevskih ljudstev so relikti nekdanjih
verovanj, ki so brez dvoma imela svojo globoko in razdelano filozofsko in kozmološko
osnovo. Ti ostanki nekdanjega verovanja ali verovanj pa so poleg tega še skriti, preoblečeni
ali prebarvarü z vsiljenimi katoliškimi dogmami in rituaK. Zato je govor vedno le o
religioznih artef aktih, o delih, iztrganih iz celote, ki je pozabljena, o osnovah neke religije,
ki so se obdržale zato, ker je bÜa majevska religija v svojem bistvu tesno vezana na način
življenja indijanskih množic Jukatana, Chiapasa in Gvatemale.
Razlage, ki poskušajo obnoviti uničena majevska verovanja, slonijo na dveh
osnovah: na omenjenih verskih preostankih in na pričevanjih, ki govorijo o religiozni
situaciji v časih pred španskim osvajanjem. Ta pričevanja so lahko zapis španskega
kronista, pričevanje saniih osvajalcev, verske knjige, ki so jih napisali domačini kmalu po
osvojitvi v domačih jezikih, originalni hieroglifni kodeksi, ki so ušU načrtnemu španskemu
127
Borut Koran
xinicevanju in seveda nešteti arheološki predmeti, zgradbe in podobni trajni ostanki, ki
so, kot je to pri vseh prvobitnih kulturah, večinoma tako ali drugače povezaiü z religijo
ali vsaj z religioznim dojemanjem sveta in življenja.
Teorije, ki nastajajo ob proučevanju tako različnih in med seboj nepovezanih virov,
si navadno nasprotujejo. Navadno jim ne uspe restavrirati majevskega verskega sistema
v celoti, pomagajo si s primerjavami in analogijami iz verstev drugih srednjeameriških
indijanskih ljudstev in podobno.
Jasno je, da tudi pričujoči zapis boleha za omenjenimi slabostmi, poleg tega pa je
nastal po vtisih in bežnih spoznanjih in srečanjih s potovanja, ki ni bilo profesionalno,
ampak ljubiteljsko in ki je bUo za poglobljeno terensko delo absolutno prekratko. Zato
tudi naslov Srečanja z majevsko religijo.'
GOVOREČI KRIŽI
Da bi razimieli nekatere verske prežitke na Jukatanu, se je treba povrniti v sredo
prejšnjega stoletja, ko je tam izbruhnil upor majevskih kmetov, ki ga mehiški zgodovinarji
imenujejo Vojna kast (La guerra de castas) S tem imenom za vojno med Maji in mehiško
vojsko hočejo boju dati povsem socialno noto, ga predstaviti za predhodnika mehiške
revolucije iz leta 1910 in zakriti dejstvo, da je šlo poleg tega tudi za upor neke zatirane
civilizacije in da je bil upor versko obarvan. Upor, ki se je začel 30. 7. leta 1847, se je
končal, ko se je jedro upornikov leta 1850 umaknilo v vzhodne dele polotoka in tam v
težko dostopnih gozdovih ohraiülo svojo samostojnost do začetka tega stoletja, na nek
način celo do tridesetih let, ko je še prišlo do majhnega spopada z mehiškimi vojaki.
Da ni šlo le za socialno motivirano revolucijo, dokazuje vodstvo upornikov, ki mu
je načeloval Nohoch Tata (Veliki oče), ki je združeval tako vojaško kot versko oblast. BU je
nekak posnetek poglavarja klasičnih majevskih mest, ki so mu pravili halach uinic.^
Religija upornikov je bila nekak sinkretizem med staro majevsko religijo in med
katolicizmom. Osrednje mesto v novem kultu so imeli trije »govoreči križi«, narejeni iz
lesa, odeti v huipil (belo platneno oblačilo majevskih žensk na Jukatanu), za katerimi so
se med ritualom skrili voditelji upora in govorili svojim vernikom.
Križ seveda ne pripada nujno le krščanstvu, saj je v klasičruh majevskih časih
simboliziral tako strani neba kot drevo življenja, rastlino, ki je lahko tako koruzno steblo
kot sveto drevo ceiba.
Upodobitve tako stilizirane rastline so znane iz klasičnega majevskega mesta
Palenque, kjer se po njej imenujeta dve tempeljski zgradbi. Tempelj križa in Tempelj
listnatega križa, upodobitev simbolne rastline, ki je hkrati nekaka os sveta, pa je tudi na
pokrovu grobnice iz Templja napisov. Da je ideja majevskega križa preživela nekaj stoletij
in postala temelj nove religije, kaže na trdoživost majevskega verskega izročila.
Jukatanski uporniki, ki so se umaknili na vzhod, v del polotoka, ki je danes država
Quintana Roo, so si v težko dostopnih gozdovih zgradili svoje mesto Chan Santa Cruz in
v njem postavili tempelj govorečih križev. To zadnje majevsko mesto so vojaki federalne
armade zavzeli maja leta 1901 in ga preimenovali v Felipe CariUo Puerto.
Prvič sem na poti iskanja sledov za majevskimi uponuki v Felipe Carillo Puerto
1 Potovanje je opisano v knjigi Kača in jaguar, ki je izšla v septembru 1993.
2 Joige Gonzales Duran, La zona Maya - Los rebeldes de Chan Santa Cruz, Meiida 1977.
128
Srečanja z majevsko religijo
Procesija v Chichicastenangu ¦ Procession in Chichicastenangu ¦ La procession a
Chichicastenango.
prišel leta 1977 (nekaj let pred tem je umrl zadnji majevski poglavar Francisco May Pech).
Takrat sem lahko ugotovil, da v mestu od Majev ni ostalo skoraj nič, v njem prevladujejo
naseljenci iz drugih delov Mehike, Tempelj govorečih križev pa so že po osvojitvi
spremenili v katoliško cerkev. Deset let pozneje sem drugič pripotoval v vzhodne kraje
Jukatana. Tokrat sem vedel, da so se poraženi uporniki razkropili po gozdovih države
Quintana Roo in da živijo tudi v nekaterih vaseh sorazmerno blizu glavnega mesta. Uspelo
nü je priti v dve vasi, kjer živijo potomci nekdanjih upornikov, to sta Xcacal in Chan Cah.
Slednja je znana po knjigi Chilam Balam de Chan Cah, gre za eno od knjig, ki so jih po
španski osvojitvi napisali majevski duhovniki, posebna kategorija duhovnikov, ki so
tolmačili zapise v knjigah in voljo bogov. (Chilam balam, knjige jaguarskih duhoviükov.
Po analogiji s pozneje v tekstu omenjeno besedo Balam Nah bi bil verjetno primernejši
prevod Knjiga skrivnosti). Prebivalci vasi Xcacal in Chan cah so zvesti reUgiji Treh
govorečih križev, imajo novo in zidano cerkev (žal gre za nekako brezoblično betonsko
zgradbo), ki je ni bilo mogoče obiskati, ker ni bilo duhovruka. Tudi svete knjige nisem
mogel videti, saj je ne pokažejo rükomur. Uspešnejši je bü obisk v vasi Xcacal, ki je, tako
kot Chan Cah, eno od središč majevske religije. Tri govoreče križe so majevski uporniki
po porazu leta 1901 odnesli v tri vasi in le enkrat na leto jih prinesejo enkrat v eno, drugič
v drugo ali tretjo od teh vasi in praznujejo.
V Xcacalu sem si smel ogledati tempelj (prepovedali pa so mi fotografirati), ki
seveda v ničemer ne spominja na templje iz klasičnih časov majevskih mest, ampak je
podoben majevskim hišam s podeželja, ki so ovalnega tlorisa in pokrite s palmovimi
vejami ali s posebne vrste travo. Tempelj je precej večji kot navadne domačije mejevskih
kmetov in zidan, vendar je brez podstrešja.
129
Borut Konin
Njegove notranje površine so pobarvane zeleno - zelena je bila barva plodnosti in
zato sveta že v klasičnih majevskih časih. Po svoji notranji ureditvi me je spominjal na
krščanske cerkve, saj je del okrog oltarja ločen od ostalega prostora z nizkim svetlozeleno
prebarvanim zidom, na katerem piše Naca Santa Cruz Xbalam Nah. Santa Cruz pomeni
sveti križ in se nanaša gotovo na enega od treh svetih govorečih križev, ki ga hranijo v
templju in ki ga seveda nisem smel videti, balam nah pa pomeni gotovo isto kot v jeziku
celtalskih Majev Na balom - hiša jaguarja. Če to drži, pomerü, da v religiji govorečih
križev ni ohranjena samo kontinuiteta le teh, ampak da še vedno častijo tudi jaguarja, ki
je bU v mnogih srednjeameriških verstvih simbol za noč in za podzemlje, pogosto pa so
ga povezovali tudi z gromom, ki prinaša dež ali pa mu pripisovali višek spolne sile. O
tem pričajo skoraj identične skulpture, ki pripadajo dvema različnima kulturama, ohneški
iz obal Mehiškega zaliva in sanagustinski z juga Kolumbije, in ki kažejo spolni odnos
med jaguarjem in žensko. (Mogoče pa je pravunejši prevod, kot ga ponuja majolog Alfredo
Barrera Vasquez. Po njegovem mnenju pomeni Balam Nah hiša skrivnosti. Beseda balam
sicer v resnici pomeni jaguarja, vendar jo je treba v tem primeru razumeti v prenesenem
pomenu, kar m čudno, saj je jaguar, kot že omenjeno, poosebljal temne, skrivne,
podzemske plati religioznega dogajanja.)
V templju je bilo še nekaj podrobnosti, med katerimi velja omeniti kotle in preproste
mize pred oltarnim zidom, na mizah pa so bile posode - olesenele buče. Vse to posodje
rabi obrednemu uživanju pijače, ki jo pripravijo iz koruzne moke in ji pravijo atole.
Medtem, ko sem si ogledoval notranjost templja, je vanj stopil starejši možakar v
snežnobeli srajci in svetlih hlačah in začel glasno moliti v majevskem jeziku, vmes pa je
pozvanjal z zvoncem, ki ga je držal v roki. To je bil Yum batab, majevski duhovnik. (V
klasičnih majevskih mestih je bil verski in posvetni vladar halach uinic, batabi pa so büi
njemu podrejeni uradniki, ki so vodili manjše upravne enote, kontrolirali plačevanje
davščin in tudi poveljevali manjšim oddelkom vojakov).
Upor majevskih kmetov in rojstvo nove religije pomeni, da je bila v času konkiste
majevska civilizacija sicer poražena, da pa njeno bistvo ni bilo uničeno. V manjši meri
velja to še danes. Znano je, da se v primerih, ko deževje ne pride ob običajnem času,
majevski kmetje še vedno obračajo na šamane s prošnjami za pomoč. Osnova majevske
civilizacije je poljedelstvo in okrog poljedelskih potreb je zrasla tudi majevska razlaga
nastanka in funkcioniranja njihovega sveta. Verjetno je bila prav matematična pre-
dvidljivost nastopa deževnega in sušnega obdobja v zemljepisnih širinah, kjer so živela
in še živijo različna majevska ljudstva, eden od ključnih pogojev za nastanek te civüizacije.
Če deževje ne bi prihajalo vedno približno ob istem času, in zaradi tega se je pri Majih
visoko razvila astronomija, vedenje o koledarju in sploh matematika, bi bilo poljedelsko
delo zelo oteženo in bi kmetje gotovo ne mogli preživljati vseh ostalih socialnih plasti.
Zaradi te organske povezanosti in prepletenosti ter soodvisnosti z vsakdanjim
življenjem so korenine te civilizacije med poljedelskim prebivalstvom Jukatana še vedno
žive.
CHICHICASTENANGO
Versko središče Kičejev, najštevilnejšega majevskega ljudstva v Gvatemali, je prav
gotovo mestece Chichicastenango. To mesto ima tudi danes približno takšno vlogo, ki so
jo igrala klasična majevska mesta. Ta so bila namreč predvsem verska in občasna trgovska
130
Srečanja z majevsko religijo
Chuchcajau pred cerkvijo Santo Tomas v
Chichicastenangu ¦ Chuchcajau in front of the
Santo Tomas Church in Chichicastenango ¦ Un
Chuchcajau devant l'église Santo Tomas a
Chichicastenango.
središča kmečkega prebivalstva, v središčih pa se je zbirala tudi verska in posvetna oblast.
Večina majevskega prebivalstva klasičnih časov ni živela v mestnih naseljih, ampak v
poljedelski okolici, ki pa se je začenjala že za zadnjimi kamnitimi zgradbami, piramidami
ali palačami vladarjev. Majevska mesta so neopazno prehajala v podeželje, prebivalci pa
so se v središčih zbirali periodično, ko so hoteli na sejmih zamenjati, prodati ali kupiti
kako blago ali ob verskih praznikih, ko je bilo treba sodelovati pri verskih obredih.
Nekaj zelo podobnega se danes dogaja s Chichicastenangom in vasmi v bližnji in
daljni okoUci. V mestu samem živi le malo Indijancev, kot povsod v Gvatemali prevladujejo
tudi v tem mestu ladini - akulturirani in rasno mešani prebivalci Gvatemale. Vsako sobo-
to, ko je semanji dan, pa se v mestu zberejo množice Indijancev. Središče mesta, pravokotni
trg pred cerkvijo Santo Tomas ima obliko in zgradbo, ki odgovarja tej funkciji in je podoben
trgom klasičnih majevskih mest. Za ta mesta so značibu trgi, ki jih na dveh straneh
omejujeta dve piramidni zgradbi s templjema, kar gre gotovo povezovati z dualističnim
pogledom na svet. Tak je recimo Tikal, eno največjih majevskih klasičnih mest. Njegov
Veliki trg krasita dve piramidi, na zahodni strani Tempelj jaguarja, na vzhodu Tempelj
mask. ' Piramida je kot vedno le nekak podstavek templju, nekaka osnova, katere oblika
in zgradba pa imata pogosto funkcijo modela kozmoloških predstav, nekakega v kamen
narejenega koledarja (Kukulcanova piramida v Chichen Itzi) ali astronomske
opazovalnice. Zelo pogosto je piramidna osnova služila tudi za grobnico kakemu
majevskemu mestnemu verskemu in posvetnemu poglavarju - halach uinicu (Tempelj
napisov v mestu Palenque) - kar pa seveda ne pomeni, da je treba po vzoru Thora
Heyerdahla takoj iskati zvezo med majevsko in egipčansko civilizacijo.
Dualizem v majevski mitologiji je osnova pripovedi v sveti knjigi gvatemalskih
Herbert Wilhelmy: Welt und Umwelt der Maya, Muenchen 1981.
131
Borut Koran
Kičejev Popol Vuh, ki jo je podobno kot knjige Chilam Balam, kmalu po španski osvojitvi
napisal domačin vešč abecedne pisave. V njej nastopata dva para dvojčkov, ki predstavljata
najvišjega boga majevskega višavja, to sta Hun Himahpu in Vucub Hunahpu. Htm pomeni
v jeziku Kičejev ena, vucub pa sedem. Bog Himahpu je torej hkrati eden in hkrati dvojen,
je eden -celota in hkrati predstavlja sedmero najpomembnejših točk vesolja.*
Vzorov za to dvojnost je v naravi vse polno: sonce - mesec, svetloba - tema, deževno
- sušno obdobje, življenje - smrt, moški - ženska in podobno. Bog središča vesolja (oziroma
Bog sedem) Himahpu postane v času pomladanskega enakonočja Bog središča Zemlje,
VL nebesnega, astralnega božanstva se pred začetkom deževnega obdobja spremeni v
boga plodnosti. V tem je njegova dvojnost.
Zelo pomembno pa je v majevski tudi število sedem, ki so ga - po Rafaelu Girardu
- Maji dobili tako, da so na svoji pravokotni in enodimenzionalni skici vesolja označili
vse pomembne točke navideznega sončevega potovanja med letom: sončni vzhod in zahod
ob zimskem in poletnem solsticiju (štiri točke), vzhod in zahod sonca v času obeh
ekvinokcijev (dve točki) in seveda središče vesolja, oziroma središče pravokotne skice. '
Na Kukulcanovi piramidi v Chichen Itzi se nekaj pred sončium zahodom ob času
ekvinokcija na zid, ki obroblja stopnišče piramide, projicira sončna svetloba v obliki
sedmerih enakostraručruh trikotrukov, kar nas seveda takoj spomni na ime Bog sedem.
Stoprušče oziroma njegova balustrada se na obeh straneh končuje z ogromno kamnito
kačjo glavo. Sedem svetlobnih trikotnikov predstavlja zato telo kače. Če si ogledamo telo
klopotače Crotalus Durissus Durissus, opazimo, da ga tudi krasijo enakostranični
trikotniki. Tudi kamniti glavi ob vznožju stopnišča dajeta misliti, da so imeli Maji v mislih
klopotačo in ne morebiti nestrupeno Boo constrictor, ki ima sicer tudi s trikotniki okrašeno
telo. Pojav tega svetlobnega fenomena je bil v očeh majevskih vernikov viden aspekt
prihoda nebesnega božanstva na zemljo.*
'- Ouchicastenango je ohranil vse bistvene lastnosti majevskih ceremonialnih centrov.
Vsako soboto je v Chichicastenangu sejem in takrat je mesto polno Indijancev v njihovih
pisanih nošah. Osrednji trg v mestu je pravokotne oblike, obe krajši stranici pa omejuje
dvoje širokih stopnišč, vrh katerih stoji na eni strani cerkev Santo Tomas, na drugi pa
cerkev El Calvario. Seveda ni treba posebej poudarjati, da sta stopnišči pravzaprav
nadomestilo za stopničasto piramido, cerkev pa za tempelj vrh nje. Na stopnišču -
predvsem pred cerkvijo Santo Tomas, kije večja in pomembnejša, je na semanje dni vedno
pestra množica počivajočih Indijancev, prav tako pa tudi takih, ki so zatopljeni v molitev
ali v žrtvovanje. V ogenj mečejo koruzna zrna, kopal - staro majevsko kadilo, katerega
dim ovija belo pobeljeno cerkev, njeno notranjost pa osvetljuje svetloba desetin prižganih
sveč, ki so seveda tudi namenjene majevskim božanstvom.
Ob cerkvi je videti tudi množico indijanskih duhoviükov, ki jim Kičeji pravijo
chuchkajau in ki vihtijo kadilnice (preluknjane prazne konzervne škatle na vrvicah), v
katerih gori in se kadi kopal.
Chichicastenango seveda ni edino mesto, kjer je moč opazovati kičejevske verske
rituale, je pa najizraziteje ohranjena njegova podobnost s klasičnimi verskimi centri kot
je Tikal. Indijanske poganske žrtvenike je moč odkriti tudi v neposredni okolici
¦* Rafael Giraid; Die ewigen Mayas, Wiesbaden.
5 Rafael Girard, Die ewigen Mayas, Emil Volmer Verlag, Wiesbaden.
6 Luis E. Arochi: La piramide de Kukulcan - su simbolismo solar. Mexico 1984.
132
Srečanja z majevsko religijo
Obred pred Pascual Abajom ¦ Ritual in front of
Pascual Abaje ¦ Le rituel devant Pascual Abajo.
Momostenanga, kjer sem se pogovarjal s kičejevskimi šamani in ugotovil, da še povsem
obvladajo 260-dnevrü ritualni koledar colkin. Žrtveruke v okolici Momostenanga je moč
najprej opaziti po kupih črne, ožgane lončevine, ki jo razbijajo na dan, ko se začne obredno,
260-dnevno obdobje. (Kar presenetljivo spominja na azteški praznik Novega ognja, ko so
ob zaključku 52-letnega obdobja pogasili vse ognje v deželi in razbili vso lončevino. To
52-letno časovno obdobje pa je nastalo takrat, ko so se izčrpale vse kombinacije dnevov
260-dnevnega in 365-dnevnega leta.) Ob žrtvenikih zelo pogosto ležijo darila bogovom,
cvetovi (največkrat beli cvetovi kale). Šope kal sem našel zapičene v obrežni pesek tudi
na bregu jezera Chicabal, ki je nastalo v ugaslem ognjeniškem žrelu. Ti cvetovi so bili
gotovo dar božanskim bitjem, ki domujejo v oblakih in ki prinašajo dež. '
Žrtvenike sem našel tudi na vrhu še delujočega ognjenika Santa Maria in iz pepela
potegnil zoglenele ostanke kokoši. Tudi tu je bil pri nekem žrtveniku kamnit križ, ki pa,
kot že omenjeno, gotovo ne pomeni krščanskega simbola. Ta darila so bila verjetno tudi
namenjena bitjem, ki kakor duše umrlih živijo v oblakih, ali bogovom gora, ki so tudi
gospodarji živali in hkrati predstavljajo zemljo kot rednico človeštva. (Schultze Jena)
Nedaleč od zadnjih hiš Chichicastenanga je z borovimi gozdovi pokrit grič, vrh
katerega je eden najbolj znanih kičejevskih kultnih prostorov. Sestavlja ga skupina grobo
obdelanih kamnov in skal, razvrščenih v loku, sredi katerega pa stoji grobo oblikovan lik
človeške postave z glavo, ki po svoji primitivnosti in telesnih razmerjih spominja na
najbolj preproste postave z Velikonočnega otoka.
Tudi na tem prostoru sem bil priča kratkemu religioznemu ceremonialu z ognjem,
svečami, kopalom in seveda molitvijo. Maliku pravijo domačini Pascual Abaj. Rafael
Girard vidi v njem Boga plodnosti (zemeljska različica dvojnega boga Hunahpuja). Malika
Dr. Leonhard Schulze: Leben, Glaube imd Sprache der Quiche von Guatemala, Jena 1993.
133
Borut Konm
opisuje tudi Leonhard Schultze Jena, pozna ga pod imenom alšik nim, kar naj bi v molitvah
domačinov pomenilo enkrat malika kot takega, drugič pa poduhovljeno bitje, ki naj bi ga
malik le predstavljal.
V tem, drugem primeru naj bi si Indijanci to bitje predstavljali kot nekakega boga
usode. Opis malika, ki ga podaja Schultze Jena, se precej razlikuje od slike, ki se nam
kaže sedaj, saj govori o rokah s prsti in o nekaki ovratnici, na kateri je visela odrezana
glava, pa tudi o uhanih.
V kolikor sploh gre za isti idol, navsezadnje je možno, da so ga Indijanci zamenjali,
se ponuja razlaga, da so ga poškodovali nasprotniki majevske sinkretistične religije.
Indijanci so mi pripovedovali, da so kip malika v petdesetih letih poškodovali pravoverni
katoličani, ki se združujejo v organizaciji Accion Catolica. Schultze Jenov opis pa je zelo
zanimiv še po drugi plati. Natanko taki, z odrezano glavo na vrvici okrog vratu so namreč
mnogi kamniti kipi, ki so jih izkopali v nekropolah Sanagustinske kulture z juga
Kolumbije, pa tudi mnogi indijanski kipi iz andskega kulturnega prostora.
Vedno znova se ponujajo primerjave, ki silijo v razmišljanje o skupnih duhovnih
osnovah Srednje in Južne Amerike, o potovanjih indijai\skih popotnikov in trgovcev, ki
so prenašali in razširjali verske ideje. Primerjavam in navezovanju na predkolumbovske
čase se ni odrekel tudi Rafael Girard, ki vidi v verskih običajih gvatemalskih Indijancev
le rudimentame paralele iz nekdanjih časov. Ko sem bil drugič v Chichicastenagu, sem si
potovanje načrtoval tako, da sem prišel tja nekaj dni pred osemnajstim decembrom, ko
slavijo praznik mesta, dan svojega patrona. Proslavljajo ga s procesijami, kjer člani
indijanskih bratovščin (cofradias) po mestu prenašajo pisano okrašene svetnike, s plesi v
maskah, umehiim ognjem in podobno. Ob tem potekajo seveda tudi vsi verski obredi, ki
se dogajajo sicer vsako semanjo soboto. Rafael Girard vidi v teh praznovanjih čaščenje
boga sonca oziroma njegovih pojavnih oblik. V tem času - po jeseriskem ekvinokciju se je
bog plodnosti spet spremenil v svojo nebesno različico in se vrrül v nebo. Pozni jesenski
in zimski meseci so v Srednji Ameriki sušno obdobje, polni sonca in hkrati čas počitka,
torej tudi čas za praznovanja. Ne smemo tudi pozabiti, da je osemnajsti december čas, ki
se zelo približa zimskemu solsticiju, zopet pomembnemu mejniku v letnem »življenju«
sonca. Sončno božanstvo so po Girardu častili vedno v mestih, v ceremonialmh centrih,
plodnostna božanstva pa v naravi, med polji, v tako imenovaruh agrarnih templjih.
Sveta knjiga Kičejev Popol Vuh dvakrat opisuje pot dvojčkov v podzemlje in njimo
vrnitev na nebo. Gotovo gre v tem primeru za alegorijo, ki pripoveduje o spreminjanju
nebesne oziroma plodnostne različice vrhovnega božanstva. Pot v podzemlje je pač
nadaljevanje dogodka, ko se v Chichen Itzi prikažejo sedmeri svetlobni trikotniki.
Božanstvo oplodi zemljo, vendar mora premagati različne težave in sovražnike.
Rezultat končne zmage je obnovljena plodnost zemlje in vsega živega. To pa so
osnove, na katerih je zrasla majevska civilizacija in njena duhovna podoba - majevska
religija. Od okneških časov pa do danes je šlo za iste stvari, za preživetje na koščku zemlje,
iztrgane gozdu. Šlo je za deževje, ki mora pravočasno napojiti zemljo in omogočiti klitje
koruze. Treba je bUo vedeti, kdaj je treba posekati gozd in posaditi koruzo. Toda nekako
je bilo treba vse skupaj tudi razložiti, zato so nastajale zgodbe o bogovih, ki so prinašali
ljudem znanje o civiliziranem načinu življenja, zgodbe o majevskih Prometejih, o bogovih,
ki so nekajkrat ustvarili in uničili naš svet, se spuščah v svet podzemlja in se bojevali s
temnimi silami. In Popol Vuh, knjigo, ki govori o tem potovanju so našli prav v
Chichicastenangu, v tem zadnjem velikem in še živem majevskem verskem središču.
134
Srečanja z majevsko religijo
BESEDA O AVTORJU ^
Borut Korun. ki živi v bližini Velenja je
študiral stomatologijo in dela kot zobozdravnik '
v Šoštanju. Opravil je tudi dva letnika etnologije i
in se ljubiteljsko posveča antropologiji. Zani-1
manje za stare ameriške kulture, ga je nekajkrat j
vodilo na pot po Srednji in Južni Ameriki, j
Napisal je nekaj potopisov od katerih je eden, ;
Kondorjev klic posvečen potovanju po Kolum- [
biji, Ekvadorju in Peruju in srečanjem s
prebivalci teh dežel, drugi z naslovom Kača in
jaguar pa predvsem srednji Ameriki in deloma i
Kolumbiji. V tej knjigi sledi avtor starim I
mitološkim zgodbam in njihovemu prepletanju ;
z izginjajočim kulturnim izročilom srednje-1
ameriških Indijancev.
ABOUT THE AUTHOR
Borut Korun, who lives near Velenje,
studied stomatology and is a practising dentist
in Šoštanj. Besides stomatology, he finished two
years of anthropology and devotes much of his
free time to nonprofessional anthropological
research. His special interest in early American
civilisations has taken him on journeys through
Central and South America. He has written
several travel books, one of them The Call of
the Condor, dedicated to his journey through
Columbia, Ecuador and Peru and his encoun-
ters with the people of these countries, their
present situation and their Indian past.
SUMMARY
ENCOUNTERS WITH MAYA RELIGION
Agricultural Indian peoples, belonging to the Maya language family, live in Yucatan,
in the south of the Mexican federal state Chiapas and in Guatemala. After the Spanish
conquista their religious systems were destroyed or persecuted, but some of the basic
elements of their ancient beliefs, mingled and interwoven with forcibly introduced
Catholicism, have survived in astonishingly vivid forms. In some villages of Eastern Yuca-
tan, i.e. in the federal state Quintana Roo the syncretist religious movement of the "Three
Speaking Crosses" has endured. The movement originally developed as a spiritual
rebellion of the Yucatan Maya m. the middle of the 19th century and is called the War of
the Casts by Mexican historians.
Another focus of Maya agricultural cult is the town Chichicastenango in the western
part of the Guatemala highlands. The main town square between the churches of Santo
Tomas and El Calvario has preserved many characteristics of Maya ceremonial centres.
Each Saturday when it is market-day and especially when the people celebrate their patron,
on December 18, the town revives due to crowds of neighbouring Indians, the Kiches,
who perform various pagan rituals in catholic disguise.
The author has travelled the above mentioned countries extensively and witnessed
rituals of Maya priests in the temples of East Yucatan and arotmd altars in Kiche coimtry.
RÉSUMÉ
LES RENCONTRES AVEC LA RELIGION DES MAYAS
A Yucatan, dans le sud de Chiapas, l'état fédéral mexicain, et au Guatemala vivent
les peuples indiens agricoles appartenant a la famille linguistique des Mayas. Apres la
conquista espagnole, leurs systemes religieux étaient anéantis et persécutés, pourtant.
135
Borut Korun
les fondements des croyances ancieimes, entremelés et confondus avec le catholicisme
imposé, se mantiennent avec ime incroyable vivacité. Dans certains villages de la partie
est de Yucatan, dans l'état fédéral Quintana Roo, il s'est maintenu, jusqu'a ajourd'hui, le
courant religieux syncrétiste des "Trois crobc parlant", apparu comme le fondement
spirituel de la révolte des Mayas de Jukatan au milieu du siecle précédent, nommée »La
guerre des castes" par les historiens mexicairis.
Le deuxieme centre des cultes agraires des Mayas se situe dans la ville de
Chichicastenango dans la partie ouest des massifs guatémalteques. La place principale
de la ville, entre les églises Santo Tomas et El Calvario, a sauvegardé les caractéristiques
des centres cérémoniaux des Mayas. Tous les samedis, le jour de marché, et surtout le 18
décembre, le jour de la célébration de leur patron, la ville est animée par le grand nombre
des Indiens des alentours, des Quiches qui pratiquent différents rituels paiens déguisés
sous la couverture catholique.
L'auteur de cet article a voyagé dans les pays mentionnés et il était témoin des
rituels pratiqués par des pretres maya dans les temples de l'est de Yucatan et autour des
auteuls du pays des Quiches.
136