TRI NOVE RAZPRAVE O SLOVENSKI LITERATURI V RUŠČINI
V presledku nekaj mesecev so bile v SZ objavljene kar tri daljše študije, ki so posvečene slovenski literaturi.
V reviji Sovetskoe slavjanovedenie (1972, št. 5, str. 42—52) je izšla študija M. I. Ry-žove »Motivy poezii A. V. Kol'cova v tvor-čestve Josipa Murna«.
O slovensko-ruskih stikih so doslej že večkrat pisali slovenski literarni zgodovinarji, vendar v večini primerov bolj pregledno, avtorica omenjenega sestavka pa si je zadala čisto konkretno nalogo. Dobro poznavanje gradiva — obeh pesnikov in literature o njiju — ji je omogočilo številne povezave. Potrdila je bolj naključno zapisane
misli o vplivu Koljcova na našega Murna in s primerjavo posameznih pesmi skušala svoje teze tudi dokazati.
Da je Murn poznal in občudoval ruskega pesnika, vemo; o tem pričajo njegova pisma prijatelju Janku Polaku. Nedvomno je nanj vplival s svojim pesniškim izrazom, morda pa je po njem posnel tudi metrično in ritmično zgradbo. Vendar ostajamo ob nekaterih trditvah avtorice skeptični. Enaki motivi, podobne ali celo enake besedne zveze, podobne misli in upesnitve so v svetovni literaturi tako pogost pojav, da ne moremo govoriti samo o prevzemanju, posnemanju in vplivanju enega pesnika na drugega. Zato se tudi lažje pridružimo mi-
231
slim, ki jih je M. I. Ryzova zapisala v eseju, kakor formulaciji naslova, ki nedvomno ne povzema vsebine samega članka.
Problemsko zanimiva in bogato argumentirana razprava, ki pa jo žal kvarijo nekatere nepotrebne tiskovne napake, bo nedvomno pripomogla k boljšemu poznavanju Murnove poezije med sovjetskimi bralci, pomembna pa je tudi za slovenske lite-rarnoteoretične raziskave.
V leningrajskem zborniku razprav' je poleg 21 člankov, bibliografije sodelavcev katedre za slovansko filologijo LGU in bibliografije disertacij oddelka za slovansko filologijo LGU v letih 1950—1970 objavljen tudi esej M. L. Beršadske Ivan Cankar i slovenski! »sociaVnyj realizm« (na materiale dramaturgu). Avtorica ga je zasnovala na hipotezi — najdemo jo tudi v slovenskih literarnozgodovinskih razpravah — da je Cankar s svojimi deli in idejami odločilno vplival na ustvarjanje kasnejših rodov slovenskih dramatikov, predvsem pa na predstavnike socialnega realizma.
V svojem eseju se je ustavila ob dramah Krefta, Pahorja, Potrča in Kozaka in jih primerjala s Cankarjevimi. Ob Celjskih grofih, ki jih je Kreft zasnoval na Veronikini pravdi, in ob Veliki puntariji, kjer so glavne osebe tlačani, je opozorila tudi na drii; gačno pojmovanje zgodovine, ki jo Kreft kaže kot zgodovino razrednega boja. Z dramo Za narodov blagor primerja Krefto-ve Kreature, s Kraljem na Betajnovi pa predvsem Viničarje Jožeta Pahorja in Kref-lovo kmetijo Ivana Potrča. Ob Kozakovem Učitelju Klepcu je Beršadska opozorila na transformacijo, ki jo je doživel lik Petra Klepca, in ki še zdaleč ni slučajna, ob Vidi Grantovi pa na podobnost z Lepo Vido. Iskala je torej paralele, vendar pa je pozornost posvetila predvsem odkrivanju novosti v delih slovenskih socialnih realistov, ki so v dramatiko prinesli epske elemente, analitično načelo in publicistične poteze, predvsem pa so življenje opazovali z novih idejnih gledišč. Ob tem je avtorica zašla v polemiko s slovenskimi literarnimi zgodovinarji, predvsem s Francem Zadrav-cem, vendar je na koncu prišla pravzaprav do enakih zaključkov, kljub novim idejnim izhodiščem in novim umetniškim prijemom, ki jih je socialni realizem prinesel tudi v slovensko literaturo, je ostala Cankarjeva umetniška izpoved nepresežena.
Morda bi ob tem lahko pripomnili, da avtorica le ni upoštevala vseh prvin v obravnavanih delih. Odkrila je njihove bistvene
značilnosti in osrednje motive, poudarjala je predvsem poteze, ki kažejo na vpliv socialnega realizma, druge prvine v teh dramah, npr. simbolistične elemente v Vidi Grantovi in deloma v Petru Klepcu, satirično noto v Kreftovih Kreaturah, pa je zanemarila; sicer pa ji je raziskavo deloma omejil tudi naslov same razprave, ki jo odlikujeta predvsem preglednost in suvereno obvladanje snovi.
Tretja razprava — Slanovlenie marksistskoj kritiki v Slovenii v 20 — 30-e gody, E. I. Rjabove^ je ena izmed sedmih, ki so posvečene razvoju marksistične literarne kritike v Bolgariji, na Poljskem, Češkem, Slovaškem, v Sloveniji in Srbiji.
Avtorica začenja svoje razpravljanje pri Cankarju. Poudarja pomen njegovih govorov, predvsem programskega »Slovenski narod in slovenska kultura«, v katerih je formuliral program literature, ki bi služila ljudstvu v boju za socialno in nacionalno osvoboditev. Potem je orisala politične in gospodarske razmere 20-ih in 30-ih let tega stoletja, označila glavne literarne tokove tistega časa, podrobneje predvsem ekspresionizem in najvidnejše predstavnike te smeri, spregovorila o osrednjih revijah tistih let in o pomenu Krleže in Casarca ter o njunem vplivu. — Dlje se je pomudila ob Vladimirju Martelancu in ob njegovih esejih, v katerih se je opredelil do sodobnih literarnih smeri in jasno začrtal pomen in naloge umetnosti. Opozorila je na razlike med stališči, ki jih je tedaj zagovarjal Josip Vidmar, in med njegovimi nazori, obenem povzela njegove misli o proletarski poeziji. Označila je Kosovelovo delo, izluščila njegova idejna in umetniška izhodišča ter poudarila pomen njegovega predavanja »Umetnost in Proletariat«, ki je pravzaprav program proletarske umetnosti.
E. I. Rjabova je spregovorila tudi o literaturi socialnega realizma in najvidnejših avtorjih, dlje pa se je pomudila predvsem ob kritikih Bogu Teplyju, Bratku Kreftu — spregovorila je tudi o njegovem odnosu do Krleže — in ob Ivu Brnčiču, ki je v kritiki uveljavljal psihološki pristop. Natančno je pregledala njegove ostre in pronicljive kritike, se pomudila ob njegovem pojmovanju lepote in umetnosti ter tendence v umet-
' Slavjanskaja fHologija. Sbornik stalej. Vyp. 2. Pamjati prof, Borisa Aleksandroviča Larina. Leningrad, Izdaterstvo Leningradskogo universiteta 1972, str. 21—28.
' Formirovanie irarksistskoj literaturnoj kritiki v zarubeznyh slavjanskih stranah. Moskva, Nauka 1972, str. 248—285.
232
nosti. Primerjala je njegova stališča s stališči Borisa Ziherla in opozorila na razlike med njima.
Alenka Logar-Pleško Filozofska fakulteta v Ljubljani
POPRAVEK
Na str. 177 (JiS XVIII, 5) beri;
(z Janez Petelinom ali s Petelin Janezom
ali opuščanje sklanjatve).