119
Vest
Nek Indijan v Ameriki je prosii svojbga soseda maio tobaka. Sosed sežt* v žep ter mn gjt da polno pest Drazega dne pride lodijaD in mu pri-nese dvajsetico, ki jo je našel med tnbakom. Nekateri njegovi prijaielji so <ra hoteli pregovoriti, da uaj deimr sebi obdrži. A on je poloiiil roko aa src^ ia je dejal: nTukaj notri y srci imam dvs človuka: dobrega in badobnega. Dobri clovek mi j^ dejal: Denar nij tvoj, daj ga Djemu , čegar je. A hu-dobDi uii reee: Dal ga je tebi, tvoj je. Nato zopet dobri: Nij rea, tobak je tvoj, a ne denar. Hudobui pa rau odvrne: Kik&r se ne boj, to so ma-lenkosti, idi iu ai kupi žganja. — Po pravici vam povem, da nijsein znal, kaj naj slorira. Napu^led, da bi iinel mir, uležem se v posteljo. Ali zaman! Vso 1106 sta se prepirala bndobni m ilobri človek, takd, da nijsem zatisniJ cčesa.   Da dobiui mir, morani deaar nazaj dati Ancuni, čegar je.            Z. D.